Telaščica – Molat

Miran Tepeš

Ponoči je deževalo, proti jutru pa je zapihal severozahodnik, ki je iz zaliva pošiljal valove Skokici v bok in jo pritiskal ob pomol.

Severozahodnik sicer ni bil napovedan, a ker je vreme te dni nestabilno sem v prvi jutranji svetlobi raje izplul, da me ne bi kaj presenetilo.

Dvignil sem jadra in najprej odmetuljčkal do Proverse, ki je ozek poglobljen preliv med otoki in z odprtega morja vodi proti notranjosti. Za Proverso sem obrnil ob Dugem otoku navzgor proti severozahodu. Hkrati je obrnil tudi veter in z dvanajstimi vozli hitrosti zapihal z zahoda. Zategnil sem jadra in jadral ostro v veter. Zelo udobno in mirno je bilo jadranje nekaj naslednjih ur, saj v zavetju otoka ni bilo valov, le plohe so neprestano prihajale z odprtega morja čez otok.

Pred Zverincem se je zahodnik skorajda brez premora zamenjal z nekoliko šibkejšim vzhodnikom. Jadra so se v bistvu kar sama prestavila na drugo stran barke, le malo sem jih popustil in lahko sem nadaljeval z jadranjem proti Molatu.

Popoldne je za nekaj časa prenehalo deževati, da so se jadra malo posušila, potem pa sem že zavil v ozek zaliv Proti Molatu. Barko sem privezal ob pomol v luki in premor med plohami izkoristil še za malo kopenskega premikanja. Mimo Brgulij sem bil še suh, nazaj grede pa se je ulilo in nazaj na barko sem pritekel popolnoma premočen.

Kot v posmeh je, ko sem pritekel na pomol, nehalo deževati, na zahodu se je malo zjasnilo in prikazalo se je zahajajoče sonce. Za ponoči in jutri je napovedana precej močna burja, zato bom jutri precenil, ali naj še en dan ostanem tukaj ali pa  morda odjadram še na kakšen otok v soseščini.

 

 

 

VELIKI TRIJE

“Jadranje me veseli. Jadranje imam v krvi. Jadranje je moj način življenja. O jadranju sanjam, ko nisem na barki. Pred desetimi leti sem prvič objadral svet in uresničil svoje otroške sanje.
Postavil sem si nove cilje, ki so prinesli nove izzive. Rog, levinja in dobro upanje so zadnja leta krožili po mojih mislih. Cilji so z njimi postali drznejši in pot do njih bolj pustolovska. Obiskovali smo odročne otoke na jugu oceanov in jadrali mimo južnih rtov celin, kjer so razmere na morju veliko bolj surove kot v tropih.”
– Miran Tepeš
 
V knjigi Veliki trije je opisano jadranje mimo znamenitih treh južnih rtov: rta Horn, rta Leeuwin in Rta dobrega upanja. Opisano je tudi jadranje čez južni Pacifik od Francoske Polinezije do Čila, jadranje po jugozahodnem Pacifiku, jadranje okoli južne Avstralije in Tasmanije ter samostojno jadranje čez Indijski ocean. Dodani so zapisi s poti po naravnih parkih Avstralije in Južne Afrike ter po notranjosti otokov.
Knjiga je jadralski potopis, kjer so na 308 straneh opisane dogodivščine s poti in popestrene s preko 400 fotografijami.
 
Knjigi Proti soncu in Veliki trije sta samostojni knjigi, vendar Veliki trije hkrati predstavljajo nadaljevanje knjige Proti soncu, saj se jadranje v najnovejši knjigi začne v Francoski Polineziji, kjer se je zadnja knjiga končala.

Knjigo VELIKI TRIJE sem izdal v samozaložbi in je izšla v februarju 2018.

Knjige VELIKI TRIJE, PROTI SONCU in Z VETROM lahko kupite v knjigarnah po Sloveniji, lahko pa jih naročite tudi preko E-pošte: knjiga@tepes.info ali preko mobilnega telefona z SMS sporočilom na telefonsko številko 031 705909. V obeh primerih vas prosimo, da navedete svojo telefonsko številko in svoj točen naslov.

Cena knjige je 30 EUR.

V ceni je vključen 5 % DDV.

Knjigo vam lahko pošljemo po pošti, s plačilom ob povzetju (odkupnina). Cena pošiljke (1 knjiga + poštnina) za naslove v Sloveniji je 30 EUR.

Posebna ponudba: V kolikor naročite knjigi VELIKI TRIJE in PROTI SONCU skupaj, je skupna cena 50 EUR.

Zvoki z morja:

 

PROTI SONCU

Po spletu okoliščin se je popotovanje po svetu zasukalo drugače, kot sem to sprva načrtoval, zato smo na poti obiskali veliko odmaknjenih otokov in jadrali tudi po delih oceanov, kamor ne zaide veliko jadralcev. Večinoma so nas domačini na otokih prijazno sprejeli, ponekod so nas gledali z nezaupanjem, s Funafutija nama s Klemenom nekaj dni niso dovolili odjadrati, z atola Palmerston pa so nas celo pregnali.
Med Slovenijo in Polinezijo smo v letih 2010 in 2011 z nekaj premori prejadrali več kot 16.000 navtičnih milj. Večinoma sem jadral v družbi družine in prijateljev, nekaj tisoč milj pa sem prejadral tudi sam. Velik del poti je potekal v nasprotni smeri od ustaljenih jadralski poti, v veliki meri tudi proti vetru, zato je bila to marsikdaj trda preizkušnja tako za jadrnico kot tudi za nas, ki smo bili na njenem krovu, a Skokica nas je vedno varno pripeljala na cilj.
Knjiga Proti soncu je jadralski potopis. V njej na 320 straneh opisujem jadranje proti vzhodu, proti soncu, na drugi konec sveta, od Slovenije do Polinezije. Številne opisane dogodivščine so popestrene s preko 300 fotografijami.

Knjigo PROTI SONCU sem izdal v samozaložbi in je izšla v marcu 2012.

Cena knjige je 30 EUR.

V ceni je vključen 5 % DDV.

Knjige VELIKI TRIJE, PROTI SONCU in Z VETROM lahko kupite v knjigarnah po Sloveniji, lahko pa ju naročite tudi preko E-pošte: knjiga@tepes.info ali preko mobilnega telefona z SMS sporočilom na telefonsko številko 031 705909. V obeh primerih vas prosimo, da navedete svojo telefonsko številko in svoj točen naslov.

Knjigo vam lahko pošljemo po pošti, s plačilom ob povzetju (odkupnina). Cena pošiljke (1 knjiga + poštnina) za naslove v Sloveniji je 30 EUR.

 

Z VETROM

Knjiga Z VETROM je potopis o jadranju okoli sveta. V njej na 320 straneh opisujem dogajanje na poti in vse skupaj je popestreno s preko 400 fotografijami.

Med pomladjo 2006 in poletjem 2008 sem v družbi prijateljev, včasih pa tudi sam, s svojo 12 metrsko jadrnico objadral svet. Na poti nisem našel samega sebe, ker se tudi nisem iskal, sem pa zato videl veliko morja in nekaj zanimivih dežel.

26541 navtičnih milj sem preplul na poti okoli sveta. 300 dni sem bil v zadnjih dobrih dveh letih zdoma v zvezi z jadranjem okoli sveta. Od tega sem 192 dni jadral oziroma plul, 77 dni preživel na otokih, v zalivih in v različnih pristaniščih, 17 dni preživel na letalih in letališčih in 14 dni sem bil s Skokico na suhem zaradi vzdrževanja in popravil.

V knjigi ne opisujem samo jadranja, temveč na prigovarjanje prijateljev, tudi svoje doživljanje in občutke v samotnih dneh na oceanu. V knjigi sem zato pustil veliko večji del samega sebe, kot sem to sprva nameraval.

Knjigo Z VETROM sem izdal v samozaložbi in je izšla v novembru 2008.

Cena knjige je 20 EUR.

V ceni je vključen 5 % DDV.

Knjige VELIKI TRIJE, PROTI SONCU in Z VETROM lahko kupite v knjigarnah po Sloveniji, lahko pa ju naročite tudi preko E-pošte: knjiga@tepes.info ali preko mobilnega telefona z SMS sporočilom na telefonsko številko 031 705909. V obeh primerih vas prosimo, da navedete svojo telefonsko številko in svoj točen naslov.

Knjigo vam lahko pošljemo po pošti, s plačilom ob povzetju (odkupnina). Cena pošiljke (1 knjiga + poštnina) za naslove v Sloveniji je 20 EUR.

Levrnaka – Telaščica, Dugi otok

Miran Tepeš

Muca je zvečer spet prišla naokoli. Tokrat je bila že dovolj domača, da je skočila na barko in se odločila, da bo prespala kar na vrveh pod sprayhoodom. Za moje preganjanje se ni kaj dosti zmenila.

Zjutraj sem splezal še na hrib na drugi strani otoka, da bi v fotoaparat ujel sončni vzhod, pa so sonce zakrivali oblaki, a so fotke tudi z oblaki vendarle v redu in še bolj barvite.

Muco sem potem s klobaso zvabil na pomol, da sem lahko odjadral brez slepega potnika.

 

Vremensko bodo naslednji dnevi precej pestri z menjavami smeri vetra in prehodi dežnih front.

Predvsem vetra naj bi bilo nekaj časa v izobilju. Jugo je že danes lepo vlekel, vendar sem odjadral le dobro uro proti severu do Telaščice. Za zvečer in ponoči je napovedan dež in tudi naslednji dnevi ne bodo ravno suhi (vsaj tako kaže vremenska napoved), zato sem se danes odločil za malo več kopenske rekreacije.

Skokico sem v zalivu privezal ob enega od prostih pomolov, potem pa sem se s tekaškimi copati na nogah in fotoaparatom v roki  spoznaval s stezicami in hribi v okolici Telaščice.

 

Pogled z vrha prepadnih sten, ki se na zunanji strani Dugega otoka dvigajo do dvesto metrov nad morje, ti kar pospeši srčni utrip :).

Pogled na kačo tudi :).

Na srečo sem jo dovolj hitro opazil na stezi, da nisem stopil nanjo, za moje fotografske reflekse pa je bila malo prehitra in je njena glava že izginila v grmovju.

 

Zlata mi je sporočila, da so ji bolj všeč fotke, na katerih je več zelenja. Upam da je zelenja na spodnjem pogledu z Mrzlovice dovolj :).

Rava – Levrnaka

Miran Tepeš

Kaže, da je ponoči deževalo, saj je bila barka zjutraj mokra in luže so bile na pomolu.

Tudi danes je vetra le za vzorec in za mojo načrtovano pot piha iz napačne smeri. Jadrati sem nameraval do otokov Srednje Dalmacije, pa do njih ne bom prijadral, če želim novo leto pričakati z domačimi.

Do zdaj so različni vremenski modeli kazali precej različne napovedi, danes pa so se poenotili. Jutri bo zapihal jugo, potem pa gre čez hladna deževna fronta, ki ji bo sledila burja.

Danes zjutraj sem z Rave odmotoriral le kakšnih petnajst milj proti jugu do Kornatov, kjer sem Skokico privezal ob osamljeni pomol na Levrnaki.

Podobno kot na Žutu pred dobrim mesecem me je tudi tukaj na pomolu pričakala muca, ki je tako milo mijavkala, da si je prislužila nekaj kosov salame.

Mir je tukaj, nikjer nikogar, še za telefonski signal sem moral splezati na vrh hriba :).

Do jutri ostanem tukaj v mirnem zavetju otoka, potem pa si bom moral poiskati varen zaliv za prehod fronte v petek in soboto. Letos smo na tečajih za vajo prejadrali že nekaj nevihtnih front, tokrat bi jo rad pričakal v varni luki.

Ist – Zverinac – Rava

Miran Tepeš

Takoj se pozna, da so se dnevi začeli daljšati, saj mi je danes uspelo na Ravi pristati še pred večerom :), le trajekt sem moral predtem malo počakati, da se mi je umaknil s pomola.

Dan je bil precej oblačen, zjutraj je na Istu tudi rahlo deževalo. Na otoku sem pri “Gospi od sniga” najprej preveril, ali dogovor o s snegom bogati zimi še velja. Še velja, vsaj toliko kot prej. Dežek in vetrič sta poskrbela, da mi med sprehodom po otoku ni bilo vroče, sicer pa je te dni na morju topleje, kot sem pričakoval za konec decembra. Moj plamenček na štedilniku v barki zaenkrat uspešno zagotavlja čisto spodobno temperaturo v notranjosti.

Po sprehodu sem se vrnil na barko, odvezal vrvi s pomola in mimo Molata odjadral proti Dugemu otoku.

 

Pri Zverincu je veter čisto opešal, zato sem zavil proti vaškemu pristanišču in se ustavil za ogled otoka še s kopenske strani.

 

Na Zverincu me ni bilo vsaj že dvajset let in v spominu mi je ostal kot čisto majhen otok nekje ob Dugem otoku. Med sprehodom sem potem videl, da otok niti ni tako majhen in je po grebenu in vmesni dolini na njem kar nekaj nasadov oljk, med katerimi se vijejo peščene poti.

Odplul sem naprej in premišljeval, da bi današnjo pot zaključil na katerem od otokov pred Šibenikom, a vetra ni bilo in se mi ni zdelo primerno, da bi z jadrnico motoriral na dolge proge. Odločil sem se za postanek na Ravi.

Pred večerom so se oblaki razredčili in za nekaj sekund me je pozdravilo sonce, preden je zašlo za Dugi otok.

Unije – Ilovik – Ist

Miran Tepeš

Noč na Unijah je bila mirna in takšna je napoved tudi za naslednja dva dneva, a je dopoldne vendarle zapihalo kakšnih deset vozlov severozahodnika, da sem ob Lošinju lahko odjadral proti otokom Severne Dalmacije. Dan je bil megličast in oblačen, vmes pa se je spet za nekaj časa pokazalo tudi sonce.

Danes sem si postanek za trimčkanje privoščil na Iloviku. Barko sem privezal ob vaški pomol in se odpravil čez hrib. Vidljivost danes ni bila najboljša in razgled s hriba nad vasjo je segal le do najbližjih otokov.

Pogled z Ilovika proti Svetem Petru in Lošinju.

Dnevi so prekratki in skoraj praviloma v tem času pristajam v temi. Za nočni postanek sem si danes izbral Ist.

Dajla – Sv. Andrija – Unije

Miran Tepeš

Po mirni in odlično prespani noči sem se zbudil v kislo jutro. Oblaki so bili nizko nad morjem in rosilo je.

Po zajtrku sem dvignil sidro in odmotoriral iz zaliva. Malo dlje stran od obale je pihalo nekaj severnika, zato sem razpel jadra in ob istrski obali počasi jadral proti jugu.

Proti poldnevu so se oblaki dvignili in skozi luknje med oblaki so sončni žarki našli pot do morja. Ko sem jadral mimo Poreča je veter oslabel in spet sem pognal motor.

Popoldne sem se ustavil na otoku Sv. Andrija pred Rovinjem. Skokico sem privezal ob pomol pri hotelu in si za eno uro sposodil tamkajšnjo trim stezo. Lepa peščena sprehajalna (ali pa tekaška) pot je speljana pod drevesi ob obali okoli obeh otokov, ki sta med seboj povezana z nasipom. Nikogar nisem videl med tekom po otokih, še fazanov in galebov ne, ki jih je sicer tukaj polno. Niti hotelskega varnostnika, ki me včasih prežene s pomola, ni bilo na spregled, le srake in vrane so se drle z dreves.

Po dobri uri sem zadostil svojim dnevnim potrebam po gibanju in lahko sem nadaljeval s potjo.

Kmalu po izplutju sem se srečal z lepim zahodnikom, ki je lepo napolnil moja jadra in barka je po le rahlo vzvalovanem morju hitro drsela mimo Brijonov v noč. Najprej sem nameraval za preko noči ustaviti in sidrati pri Banjolah, a je bil veter še vedno ugoden in sem postanek prestavil proti Kamenjaku. In ko je pri rtu Kamenjak še vedno lepo pihalo, sem se odločil, da bom ponoči jadral čez Kvarner.

Čez pol ure je potem veter oslabel, a sem bil že predaleč od Istre, da bi se mi splačalo vračati na sidrišče. Zagnal sem motor in noč moto-jadral do Unij, kjer sem sidro sredi noči spustil v zalivu Vognišča na severovzhodu otoka.

Izola – Piran – Umag – Dajla

Miran Tepeš

Po dveh tednih lepe zime v Planici in Ramsau-u sem spet na barki.

Korona nam je na žalost vzela nekaj skakalnih tekmovanj v Aziji, zato imamo naslednje tekme v smučarskih skokih za ženske šele v drugi polovici januarja na Ljubnem. Čakanje in posedanje doma je zame naporno in v teh časih preveč duhamorno, zato bom raje preveril, kako se pozimi jadra po Jadranu.

Upam, da bom na barki zdržal vsaj en teden. Vem, da mi ne bo vroče in gneče na morju tudi ne pričakujem :).

Ob odhodu iz Izole mi je nagajal motor oziroma lučka in alarm za olje na kontrolni plošči. Prvič se mi je to zgodilo, zato sem potreboval nekaj nasvetov, kako zadevo rešiti. Igor in Doris sta mi svetovala, naj preverim stikalo oz. tipalo za tlak olja in počasi smo ugotovili, da ima tipalo bolj slab stik in spušča olje, kmalu pa bo morda spustilo tudi dušo.

Nekako mi je uspelo toliko zdrmati konektor na tipalu, da je alarm utihnil in sem lahko izplul iz marine. Zaradi zamude ob odhodu in zaradi zelo kratkega dneva, je bil že večer, ko sem priplul v Piran in opravil s formalnostmi ob prehodu meje.

Precej bolj zamudno je bilo potem v Umagu, kjer sem moral počakati skoraj dve uri, da so policaji preverili moje dokumente in predvsem covid test.

Ugotovili so, da je vse v redu in ko mi je policajka vrnila papirje, me je v šali najprej vprašala, če sem jim med čakanjem skuhal večerjo, potem pa še, ali sem pobegnil iz Slovenije.

S prvim vprašanjem je popolnoma zgrešila, saj večerje tudi samemu sebi  (skoraj) nikoli ne skuham. Drugo vprašanje pa mi je dalo misliti. Izgovoril sem se, da sem šel v izolacijo :).

Izola

Miran Tepeš

Tečaje jadranja, ki smo jih iz oktobra zaradi korone prestavili v november, bomo morda izvedli v decembru, ali pa še verjetneje spomladi drugo leto. Oblasti nam jadralske osamitve še vedno ne dovolijo.

Za včeraj sem načrtoval jadranje proti jugu Jadrana, pa vremenske napovedi za ta teden niso ugodne in bom pot na jug še malo prestavil. K tej odločitvi so malo prispevali tudi Hrvati, ki so prihod na njihovo morje zdaj z obveznim covid testom dodatno podražili in zapletli.

Kaže, da bomo morali nekaj prihodnjih tednov vsakič plačati po 100 eur slovenskemu in hrvaškemu zdravstvu, če bomo želeli jadrati po vzhodnem Jadranu :(.

Lep sončen dan sem v Izoli izkoristil za sprehod po okoliških hribih in za menjavo iztrošene opreme na barki ter spet tudi za flikanje čolna, ki je po zadnjem lepljenju prejšnji mesec, vodo spuščal le še pri iztočnem ventilu. Upam, da bodo noge v čolnu poslej suhe.

Vrsar – Umag – Piran – Izola

Miran Tepeš

Ponoči so v zaliv pred Vrsarjem prihajali vse bolj neugodni valovi, zato je Gregor svojo barko odvezal od Skokice in se zasidral nekaj deset metrov stran.

Proti jutru je deževalo, ko pa je nehalo sem dvignil sidro in z rahlo burjo odjadral proti Sloveniji. Do Novigrada sem prav lepo jadral, tam pa je veter obrnil na severozahodnik. Nisem videl smisla v počasnem cikcakanju proti šibkemu vetru ob istrski obali navzgor, zato sem zagnal motor.

V Umagu sem opravil izstopne formalnosti in se potem pri Savudriji za nekaj časa poslovil od Hrvaške ter zajadral v Piranski zaliv.

Pred Piranom sem se srečal z Lukom in njegovim Spectrumom. Pozdravila in pofotkala sva se, zato imam danes priložnost dodati tudi nekaj Lukovih fotografij Skokice med jadranjem, ki so posnete s krova druge barke.

Vstop v Slovenijo na morskem mejnem prehodu v Piranu je bil precej bolj formalen in hladen kot sicer, a ker sem imel s seboj negativen izvid covid testa, ni bilo težav.

Pred piransko punto me je spet pričakal Luka in potem sva v zelo šibkem vetru regatirala in debatirala na poti proti Izoli. Pred Strunjanom je Skokica obstala v brezvetrju, Luka pa je uspel najti nekaj sapic in mi je pobegnil :).

Mislil sem že, da sem končal s popotovanjem, pa sem v marini tik pred zdajci nasedel in nisem mogel do svojega priveza na pomolu.

Oseka je bila tako nizka, da je bilo za Skokico vode v notranjem delu marine premalo. Z motorjem se mi ni uspelo rešiti iz pasti, saj se je voda še spuščala in je bila kobilica vse bolj trdno na tleh. Pomagati so mi poskušali jadralci s sosednjih bark v marini, tako da sem jim na pomol podal dvižnico z jambora in so s pomola nagibali Skokico, a se kobilica ni dvignila s tal.

Uspelo je šele marinerotu s čolnom, ki je dvižnico s pomočjo motorja lahko še bolj povlekel in dovolj nagnil barko, da je spet splavala. Skokico smo potem privezali v globlji vodi na koncu pomola in počakati sem moral dve uri, da se je s plimo voda v marini dovolj dvignila in sem zvečer lahko odplul do svojega mesta ob pomolu.

Banjole – Vrsar

Miran Tepeš

Čim bolje sem želel izkoristiti današnji veter, ki ga je vremenska napoved obetala le za prvo polovico dneva, zato sem izpred Banjol odjadral še pred svitom.

Z okrog šestimi vozli burje mi je uspelo ob istrski obali proti severu jadrati s približno tremi vozli hitrosti.

Ni bilo hitro, bilo pa je mirno in sproščujoče. Sladka voda  reke Krke je pred dnevi le delno opravila svojo nalogo pri čiščenju trupa barke :), alg je zdaj pol manj, školjke pa so ostale :(.

Med jadranjem mimo Brijonov sem srečeval ribiče, ki so se vračali z nočnega ribolova, pred Rovinjem pa sem srečal nekaj jat delfinov, ki so bili na jutranjem ribolovu. Najbrž so bili že siti, saj so se igrali okoli barke.

Pri Rovinju me je veter zapustil, malo naprej pa sem se pred Limskim kanalom srečal z Gregorjem. Z barko mi je prišel nasproti in na hitro sva se dogovorila za “sestanek” :). Z Gregorjem imava nekaj penzionističnih jadralskih načrtov, ki jih je potrebno še nekoliko doreči in uskladiti.

Zasidrala sva se pred kampom Koversada pri Vrsarju in se poglobila v zemljevide in načrte.

Po prvi rundi pogovorov sva si vzela nekaj premora, ki ga je Gregor izkoristil za lov na lignje, jaz pa sem dal v vodo čoln, odveslal na obalo in si med tekom ogledal okolico Vrsarja.

Drugo rundo pogovorov sva imela zvečer na Gregorjevi barki ob okusni večerji iz pravkar ulovljenih in pečenih lignjev, krompirja in solate.

 

Lošinj – Banjole

Miran Tepeš

Nisem najbolje spal, saj sem premišljeval ali naj grem v Slovenijo, ali naj ostanem še nekaj časa na hrvaškem morju. Noč so mi dodatno začinili še komarji, ki so ponoči prileteli na barko in mi brenčali okoli glave.

Da bi vsaj malo spal, sem moral vstati in prižgati špiralo, da jih je dim odgnal z barke.

Zgodaj zjutraj me je zbudila budilka na telefonu, ki sem si jo nastavil tako, da bi do osmih lahko priplul v Mali Lošinj. Še enkrat sem premislil, ali naj ostanem v postelji in še nekaj dni več na morju, ali pa vstanem, dvignem sidro in grem na covid test v Mali Lošinj.

Odločil sem se za slednje. Dom je vendarle dom, vsem prepovedim in zaporam navkljub.

Moral sem kar pohiteti, saj teste v zdravstvenem domu opravljajo le do devetih zjutraj. V sončni vzhod sem odplul proti Malemu Lošinju in barko pred mestecem privezal ob stari razpadajoči vojaški pomol, ker sem ob obali pred zdravstvenim domom videl privezano potniško ladjo.

Za testiranje ni bilo vrste, le izpolniti sem moral formular in plačati 700 kun. Potem sem se usedel na stol na dvorišču in gospa v skafandru me je požgečkala po nosu, da nisem vedel ali naj kašljam ali kiham in potem je bilo mimo. Moj prvi test. To sezono naj bi jih opravil še veliko, saj nas bodo po FIS protokolu med tekmovanji testirali po dvakrat na teden.

Dobil sem številko na katero naj jutri povprašam za izvid, ki naj bi mi ga poslali po mailu in potem sem se lahko vrnil na barko. Odplul sem iz zaliva in čez Kvarner. Pred Srakanami je zapihala burja, da sem dvignil jadra, vendar vetra ni bilo veliko, zato sem jadrom kmalu dodal še motor, da sem se proti Istri premikal z vsaj petimi vozli hitrosti.

Za nekaj ur se je zjasnilo, pred Kamenjakom pa so se oblaki spet zgostili in znižali, veter pa je izginil.

Popoldne sem se ustavil na sidrišču med otočki pri Banjolah, kjer bom ostal čez noč in petek trinajstega je mimo :).

Ist – Lošinj

Miran Tepeš

Ob tokratnem postanku na Istu mi je vendarle uspelo stopiti z barke in obiskati Gospo od sniga na vrhu hriba :).

Zjutraj je potniški katamaran zapustil pomol in vaščane odpeljal proti Zadru. Dvignil sem sidro in Skokico potem privezal na izpraznjeno mesto ob pomolu, saj vem, da se katamaran na Ist vrne šele popoldne.

Pooblačilo se je in je že kazalo na dež, zapihal je tudi veter z juga, pa so se oblaki dopoldne nad Istom razredčili in skozi luknje v oblakih je občasno posijalo sonce. Bolj temni so bili oblaki le nad Kvarnerjem.

Sprehodil sem se po vasi in potem še v hrib do cerkvice, kjer sem se s Snežno Marijo dogovoril, za dobro zimo :). Slabim vremenskim obetom navkljub, je bil z vrha hriba še vedno lep razgled po okoliških otokih, morda celo nekoliko bolj pester, kot bi bil sicer v lepem sončnem vremenu.

Po vrnitvi s hriba sem odjadral iz zaliva in zavil proti severozahodu, proti Lošinju. Slaboten južni veter se je popoldne spremenil v zmeren zahodnik,

s katerim se je dalo lepo jadrati mimo Škarde, Premude in Ilovika do Lošinja, kjer je zahodnik zamenjala burja, da je bila zadnja ura jadranja še nekoliko bolj živahna. Temni oblaki, ki so prekrivali nebo na kvarnerskimi otoki, so spustili le nekaj kapljic dežja in so se proti večeru razredčili.

Sidro sem zvečer spustil v zalivu Artaturi severno od Malega Lošinja.

V Malem Lošinju sem jutri nameraval v skladu s slovenskimi predpisi opraviti test za covid in se v nedeljo vrniti domov. Test je tukaj mogoče opraviti na hitro, blizu obale in le 50 metrov od pomola, vendar zdaj na podlagi novic iz Slovenije premišljujem, ali je to sploh smiselno narediti. Pričakoval sem sproščanje omejitev, naša oblast pa se je žal odločila, da bo našo domovino spremenila v kletko. Morda bi bilo bolje ostati še nekaj dni na svobodi?

Skradin – Prvić – Pašman – Sestrunj – Ist

Miran Tepeš

Včeraj zjutraj sem se poslovil od Skradina, dvignil sidro in po reki Krki odplul proti Šibeniku in morju.

Po ožinah proti Šibeniku je sicer pihala burja, a je bil veter zelo zvrtinčen in mi je vseskozi zapiralo jadra. Zares sem lahko jadral šele, ko so se obale pred Šibenikom razmaknile in je imel veter bolj prosto pot.

Po izhodu na morje sem najprej jadral do otoka Prvić in se po pristanku sprehodil po mirnem naselju in še bolj mirnem otoku.

Starejšega otočana, ki je s pomola namakal trnek, sem kot ponavadi po pristanku vprašal, ali lahko barka tam ostane in mi je prijazno odgovoril: “Naravno, niko vam ne brani”.

Po kakšni uri potepanja po gozdu in med nasadi oljk ter okoli bunkerjev na hribu, sem se vrnil v pristanišče in z lepo burjo odjadral proti severozahodu.

Popoldne je pred Murterjem burjo za dve uri zamenjal maestral, da sem moral proti vetru cikcakati po Murterskem morju, proti večeru pa se je burja vrnila in spet sem lahko jadral neposredno v željeno smer.

Vse od Prviča mi je celo popoldne sledila jadrnica in seveda, ko sta na morju dve jadrnici, je to že regata. Počasi so se mi približevali in po nekaj urah jadranja so me zvečer pri Pašmanu prehiteli :(.

Zavetje za čez noč sem našel v zalivčku Sv. Ante na Pašmanu, v katerem je bilo ponoči tako mirno, da še signala za internet ni bilo. Namesto računalnika sem imel ta večer v rokah knjigo in se prej kot po navadi odpravil spat.

Zjutraj sem prvi dve uri le še za rep ujel burjo, ki je pri Ugljanu opešala in zagnati sem moral motor. Na Ugljanu se je z druge strani dvigoval dim in v akciji je bil gasilski avion.

Kmalu sem se potem ustavil na Sestrunju in si privoščil svoj dnevni tek po otoku. Vas je na vrhu hriba, njena cerkvica pa mi je ostala v spominu iz časa hrvaške vojne pred tridesetimi leti.

Ko smo se takrat tukaj ustavili, smo s hriba opazovali, kako srbske topovske granate padajo po Zadru, iznad katerega se je vil črn dim. Takrat sem med opazovanjem slišal lepo petje in sem šel za zvokom. Petje me je pripeljalo do cerkve na grebenu in pokukal sem vanjo. Skupina žena in deklet je stala v krogu in tako lepo prepevala hrvaške narodne pesmi, da sem obsedel na pragu in dolgo poslušal. Kakšno nasprotje, petje in vojna, a pesmi so preglasile bobnenje iz Zadra.

 

Popoldne sem po gladkem morju odplul naprej proti Istu in v prelivu med Molatom in Istom doživel še en lep morski sončni zahod.

Zvečer sem Skokico zasidral pred vasjo, a tokrat je bilo še dovolj svetlo, da sem videl dno in sem sidro spustil v mivko in ne med skale, tako kot prejšnji teden. Upam, da bom zato lahko bolj mirno spal :).

Skradin in slapovi Krke

Miran Tepeš

Zjutraj se je močno čutilo, da sem se z morja premaknil na reko in med hribe, saj je bilo v barki občutno hladneje, kot prejšnje dni. Zeblo me je v ušesa. Nekaj časa sem premišljeval, ali naj dam kapo na glavo, ali pa naj grem prižgati ogenj na kuhalniku in na ta način ogreti barko. Ko sem zbral dovolj poguma za dvig iz tople postelje, sem šel k štedilniku :).

Kmalu za tem je vzšlo sonce in z dvojnim ogrevanjem je bila barka kmalu udobno topla. Dvignil sem sidro in odplul še dobro miljo po Krki navzgor, kjer sem Skokico potem zasidral ob robu reke v bližini Skradina.

Med zajtrkom me je prišel pozdraviti labod. S kljunom je potrkal po barki in prosil za hrano. Ravno sem jedel kosmiče z jogurtom in banano, zato sem mu eno žlico hrane stresel v vodo. Z glavo se je sicer potopil pod vodo za hrano, a ni bil zadovoljen in ni veliko pojedel :(.

Cilj moje današnje rekreacije so bili slapovi Krke, ki ležijo dobrih 5 kilometrov naprej po reki navzgor.

S čolnom sem najprej odveslal do obale in čoln med trsjem potegnil na suho, potem pa se ob reki mimo marine sprehodil do Skradina. Turistično mestece je vajeno velikega obiska turistov, saj slapovi Krke sodijo med pet najprivlačnejših naravnih znamenitosti Hrvaške in Skradin je izhodišče za ladjice, ki turiste vozijo do slapov. Turistov je bilo letnemu času primerno v Skradinu danes le malo, a ladjica je vseeno plula.

Sam se nisem odločil za prevoz z ladjico temveč za sprehod po lepi peščeni poti po dolini ob obali Krke. Pri mostu čez Krko sem pri čuvaju narodnega parka kupil vstopnico in po slabi uri lepe hoje skozi gozd ob zeleni reki sem bil pri slapovih.

Tukaj nisem bil že zelo dolgo in mi je spomin nanje že zelo zbledel, zato sem si razpenjene brzice in slapove z zanimanjem na novo ogledal. Lepa sprehajalna pot vodi po mostičkih in stopnicah ob vodi in med slapovi, da si lahko vseskozi v tesnem stiku s hrumečo vodo.

MVI_7114

Dobro uro sem užival v razgledih in sprehodu okoli slapov. Bučeča Krka je bila danes samo moja, saj drugih obiskovalcev skorajda nisem videl. Ko sem se nagledal lepot narave, sem se odpravil nazaj proti Skradinu in domov na barko. V mestecu sem si spotoma nakupil še hrano za naslednjih nekaj dni, saj še ne vem, ali se bom na poti med otoki ustavljal kje blizu trgovin.

Murter – Krka

Miran Tepeš

Dopoldne je bilo namenjeno rekreaciji, popoldne pa jadranju. Tako je odločil veter, ki se je pojavil šele popoldan.

Čoln sem s krova spustil v vodo, odveslal na obalo in potem ob morju tekel do Betine in nazaj. Kar toplo je bilo danes na soncu, še posebej ko malo bolj pospešiš korak. Obala je tudi tukaj skoraj popolnoma samevala, kot da ne bi bila lepa sončna nedelja.

Spotoma sem med veslanjem tudi preskusil, kako dobro sem predvčerajšnjim zaflikal čoln. Ni odlično, najslabše pa tudi ne. Flik ni odplaknilo, nekaj vode pa je vseeno prišlo v čoln, a dosti manj kot prej. Najbrž nisem našel vseh lukenj v platnu na dnu čolna.

Popoldne je zapihal maestral, sprva sramežljivo, a se je postopoma okrepil. Dvignil sem sidro, raztegnil jadra in počasi odjadral ob Murterju proti otokom pred Šibenikom. Za cilj sem si postavil otok Prvič, ker na njem še nisem bil.

Blizu Prviča je med otoki potekala regata čisto zaresnih velikih regatnih jadrnic. Umaknil sem se jim bliže otoku, a se je eden od krmarjev vseeno odločil da bo mimo Skokice jadral na manj kot 5 metrov razdalje in uspelo mu je.

Med jadranjem sem z zanimanjem gledal regatiranje in pozabil, da sem pravzaprav namenjen na Prvič. Bil sem že pred vhodom v Šibeniški kanal in sem preprosto mimo trdnjave zavil vanj.

Otok Prvič pride na vrsto drugič :).

Sonce je zahajalo in Šibenik je žarel v rdeči svetlobi, ko sem jadral mimo.

 

V reko Krko sem nameraval zapluti jutri, a sem malo prehitel načrt, ki ga v bistvu sploh nimam. Podvodni del Skokice je obraščen z algami in majhnimi školjkami, ker trupa letos nisem prebarval s protivegetativnim premazom. Bral sem, da morski organizmi odstopijo od trupa, če greš z barko za nekaj dni v sladko vodo. Pred leti, ko je bila barka obraščena sem to poskusil v Panami in za en dan sidral v reki Chagres. Barka se je takrat zares precej očistila. Zdaj bom to poskusil še v reki Krki.

Kmalu za Šibenikom se je znočilo.  Še kakšno uro sem plul po soteski reke Krke in čez Prokljansko jezero, potem pa sidro spustil pri vhodu v ožji del reke pred novim avtocestnim mostom.

Prokljanko jezero je brakično (manj slano), ker se v njem mešata morje in Krka, upam pa, da je tukaj voda že dovolj sladka, da bodo to čutile tudi alge in školjke na trupu Skokice :). Sicer pa se bom jutri itak prestavil v še bolj sladko vodo pri Skradinu.

Iž – Žut – Murter

Miran Tepeš

Zadevo z rdečimi regijami in vrnitvijo domov sem še malo premislil in se odločil, da nadaljujem z jadranjem po Dalmaciji. Zdaj ko je NIJZ celo Hrvaško označil za rdečo, mi v bistvu ni več potrebno paziti, kje jadram in kje so meje hrvaških županij.

Zdrava pamet mi pravi, da so nenaseljeni ali redko naseljeni otoki varni in zdravi in da moja barka ni okužena, zato bom še nekaj časa raje ostal v zdravem okolju. Za telesno in duševno zdravje bom tukaj lažje poskrbel, kot doma. Pa saj sem v bistvu tudi na barki doma in se težko odločim, ali je to moj prvi ali drugi dom :).

Dokler Hrvati ne bodo panicirali zaradi covida, bom ostal v Dalmaciji, ko bom šel v trgovino pa se bom primerno zaščitil. Kako se to naredi, smo se v zadnjih mesecih že naučili :). Hrvaški politiki zaenkrat pravijo, da Hrvaške ne nameravajo zapreti.

Vreme me te dni dobesedno boža in napoved za naslednje dni je tudi še čisto v redu. Če bi pihalo še za nekaj vozlov več vetra, bi bilo že kičasto. Vsaka fotka, ki jo naredim, se mi zdi, da je čisto lepa.

Zjutraj je bilo na barki že kar hladno. Včeraj sem Skokico privezal ob pomol na vzhodni strani zalivčka, zato je zjutraj ostala v senci in je sonce ni pogrelo. Ker je termometer v salonu vztrajal pri 14 stopinjah in ker je burin še vedno pihal, sem kar odvezal vrvi in odjadral na sonce. Rosa na oknih se je kmalu posušila in temperatura je bila hitro pri udobnih dvajsetih.

Na Žutu še nisem bil. Velikokrat sem jadral mimo, tudi sidrali smo že ob Žutu, a po otoku se še nisem sprehajal, zato sem barko usmeril proti Žutu.

Burin je oslabel in izginil že nekaj milj pred ciljem, zato sem zagnal motor. V bistvu bi ga moral kmalu zagnati in napolniti akumulatorja, tudi če bi še pihalo, saj sta bila akumulatorja zelo prazna in avtopilot je jokal (piskal). Porabniška akumulatorja sta stara šest let in morda nista več v najboljšem stanju, ali pa morda jaz preveč bluzim na računalniku in internetu in pokurim preveč elektrike.

Nekaj zalivčkov z zaselki in pomoli je na jugovzhodni strani Žuta in v vodiču sem videl, da je ob enem od pomolov globina vode čez dva metra, zato sem pristal ob tem pomolu.

Takoj me je prišla pozdraviti mala kosmata domačinka. Že ko sem bil še sto metrov oddaljen od pomola je bilo slišati njeno glasno mijavkanje. To je bila tudi edina živa duša, če odmislim ptice, ki sem jo danes videl na otoku.

Mucko sem potolažil s sirom, potem pa se sprehodil na hrib do cerkvice in užival v lepem razgledu po Kornatih na eni strani ter množico otokov proti Pašmanu na drugi strani. Pot me je vodila tudi med nasadi oljk, a olive marsikje (še ?) niso bile pobrane.

Popoldne se je pojavilo nekaj maestrala, zato sem Žut zapustil in odjadral proti Vrgadi, na kateri tudi še nikoli nisem bil in ko sem prijadral do otoka, je bilo sonce še dosti visoko na nebu in sem nadaljeval mimo otoka.

Pri Murterju se je sonce potem vendarle spustilo do obzorja in zašlo za Kornate, jaz pa sem primerno sidrišče za čez noč našel v zalivu Koširina na zahodni strani otoka.

Molat – Iž

Miran Tepeš

Burja je ponoči ohladila ozračje, a je sonce Skokico zjutraj kmalu ogrelo na prijetno temperaturo.

Med jutranjim sprehodom po Molatu sem na smerokazu videl, da je bilo med drugo svetovno vojno ob obali zaliva Jazi koncentracijsko taborišče, na katerega zdaj spominjajo le še nadzorni stolpi, ki jih počasi zarašča gozd.

Dopoldne sem z zmerno burjo odjadral proti Dugemu otoku in vmes zaflikal dno čolna, da ne bo več poščal vode. S tem je odkljukana še zadnja naloga s spiska vzdrževalnih del na barki.

Glede jadranja do juga Dugega otoka sem si po nekaj urah premislil, ko je pri Ižu zmanjkalo vetra. Ustavil sem se v vasici Knež in barko privezal ob vaški pomol.

Na turistični tabli v pristanišču sem videl, da je na hribu nad vasjo kraška jama in sem jo poiskal, da si popestrim dan.

Skozi majhno luknjo na pobočju se spustiš v jamo, ki se razveja v nekaj rovov, vse skupaj pa je dolgo nekaj deset metrov.

 

Večer so mi “olepšali” slovenski korona-varuhi, ki bodo celotno Hrvaško z nedeljo uvrstili na rdečo korona-listo. Med hrvaškimi otoki sem mislil jadrati do prihodnjega tedna, zdaj pa bom moral spremeniti načrte. Pred nedeljo itak ne morem prijadrati do Slovenije, neumno pa se mi zdi, da bi šel po tednu jadralske izolacije še v karanteno ali pa da bi ob polnem zdravju plačeval teste.

Več možnosti imam: jutri (ko bo Zadarska župnija še na rumenem seznamu) se tukaj odjaviti iz Hrvaške in domov jadrati po odprtem morju, ali ostati med Dalmatinskimi otoki, ali pa jadrati k mafiozotom v Kalabriji, ki edina od italijanskih regij še ni na slovenskem rdečem seznamu. Grško morje bodo prihodnji teden najbrž zaprli.

Najprijetnejša je sicer druga možnost, a se mi kmalu začne skakalna tekmovalna sezona in moram pred tem domov vsaj po zimska oblačila :).

Korona in ukrepi nam jadralcem spet zapirajo morje. Odgovorni pač nočejo razumeti, da je jadranje v bistvu najboljša samoizolacija, ki jo politiki vseskozi zahtevajo od državljanov :(.

Ist – Molat

Miran Tepeš

Dopoldne je bilo “črnogorsko”. Najprej sem s težavo vstal iz postelje, potem sem odpovedal zmenek z Gospo od sniga na vrhu hriba nad Istom, potem nisem šel na sprehod po Istu in zaflikal nisem niti čolna, ki vse bolj pušča vodo. Iz tira me je vrgla slabo prespana noč, ko je sidrna veriga celo noč trzala in ropotala po skalah in kamnitih blokih na dnu, ko je Skokica pod navali burje poplesavala po sidrišču. Zvečer pač nisem videl, kam sem spustil sidro, važno je bilo, da je prijelo. Bolje bi bilo, da bi se ponoči presidral, pa sem raje slabo spal.

Po dolgem samoprepričevanju sem zbral nekaj volje, da sem si spekel omleto s sirom in potem na tipkovnici sidrnega vinča pritisnil na tipko za dvig sidra in uspelo mi je celo razviti jadro ter nekajkrat pritisniti na tipke na avtopilotu. In potem sem obsedel, počival in čakal na popoldan. Vse ostalo je opravila burja in me v dveh urah od Ista prestavila do Molata.

Do Molata sem se že dovolj spočil, da sem pred luko pospravil jadro, zagnal motor in Skokico privezal ob pomol. Odšel sem na sprehod do trgovine v vasi na vrhu klanca, a je bila že zaprta.

 

 

Napadu lenobe navkljub svojega vsakodnevnega teka nisem izpustil, le nekaj kilometrov krajši je bil kot včeraj na Silbi, pripeljal pa me je na vrh hriba nad Molatom, od koder je lep razgled po otokih Severne Dalmacije.

 

Zvečer so trgovino v vasi spet odprli in imel sem prvi bližnji stik s človekom v tem tednu. Seveda sva bila oba s prodajalko zaščitena z maskami, tako kot se spodobi in na varni razdalji.

Omara z napolitankami in čipsom je zdaj spet malo bolj polna, prav tako tista z jabolki in kruhom. Med otoki bom zdaj z lahkoto zdržal še nekaj dni, ne da bi mi bilo potrebno kuhati :).

Lošinj – Silba – Ist

Miran Tepeš

Za razliko od večine prejšnjih poti, si geografskega cilja tokrat ne postavljam. Še časovno ne vem, kdaj pridem nazaj, a bo trajalo vsaj en teden. Geografsko mejo mi je NIJZ z rumenimi in rdečimi regijami postavil pri Srednji Dalmaciji.

Cilj je torej jadranje, potepanje po morju in odmik od slovenskega korona-vzdušja. Dnevne cilje mi določata veter in razpoloženje, itak pa si potem vsak dan vsaj dvakrat premislim.

Po zajtrku sem dvignil sidro, razvil jadra in z lenim maestralom odjadral z Lošinja. Napovedano je bilo oblačno vreme, a oblaki so se tega dela Jadrana izogibali in sonce je poskrbelo, da je bilo v mojem šotoru v kokpitu čisto lepo toplo.

Sprva sem mislil jadrati proti Premudi, a sem Skokico skupaj z vetrom usmeril v preliv med Ilovikom in Sv. Petrom. Priljubljeno sidrišče je samevalo in vasica je samevala obsijana s soncem, Skokica pa je lenobno drsela mimo Ilovika proti Silbi.

Silba ima lepe sprehajalne in tekaške poti, razpredene po otoku, zato sem se opoldne odločil za postanek. Privez sem našel ob zahodni obali za pomolom, na katerem pristajajo trajekti in potniške ladje. Za zvečer je bila napovedana burja in ob burji je tukaj čisto dober privez za čez noč.

Po južnem delu otoka sem se že dostikrat sprehajal, po severnem pa še ne, zato sem danes tekel na grič na severu. Sprva je pot vodila po kolovozu, potem pa po gozdnih potkah. Vrh je poraščen z gozdom, zato razgleda po okoliških otokih ni bilo.

Na povratku sem se sprehodil še po vasi. Obvezen postanek v Silbi je pri razglednem stolpu, ki ga je pred stoletji svoji ljubezni postavil kapitan Marinič.

 

Ko sem se popoldne vrnil k barki, je okrepljeni maestral morje že dodobra razbrazdal in tudi Skokica se je ob obali guncala na valovih. Ob bok barke sem dodal nekaj bokobranov in čakal, da maestral oslabi in začne pihati burja. Priplul in odplul je potniški katamaran, prišel je trajekt, severozahodnik pa se je le še krepil.

Pod večer sem se naveličal guncanja, odvezal sem vrvi, razvil genovo in v noč odjadral proti Istu. Sidrišče je tam primerno tako za severnik, kot tudi za burjo.

 

Sončni zahod za Premudo.

Banjole – Unije – Lošinj

Miran Tepeš

Še enkrat sem prebral svoje včerajšnje “globoke” misli. Ojoj, najbrž se mi je skisalo, ljudem naj bi se izogibal na 50 metrov :). Uspešno me preko televizije prevzgajajo naši politiki in epidemiologi.

Včeraj je name najbrž vplivalo kislo vreme, danes se počutim bolje. Dovolj daleč sem od novic s televizije, da se lahko sprostim :).

Nič ne bo z mojim poskusom “40 plus”, ne bom bežal pred ljudmi, a se z njimi tudi ne bom objemal. Na kvarnerskih otokih v novembru ni veliko ljudi in zaenkrat mi na blizu ni uspelo srečati še nikogar, a zaloga jabolk, čipsa in napolitank na barki ne bo zdržala enega tedna in potem bo treba v trgovino.

Mojemu zdravju bo gibanje v naravi bolj koristilo, kot pa izogibanje.

Jutro me je pozdravilo z veliko več barvami, kot sem jih videl včeraj med meglenim jadranjem ob istrski obali. Južno od Istre smo me pozdravili delfini, sredi Kvarnerja pa se je še zjasnilo. Dan za uživanje, le vetra je bilo bolj malo, zato sem jadral po italijansko – polna jadra in motor.

Za svoj dnevni odmerek teka sem se ustavil na Unijah in spotoma po pašnikih preganjal ovce.

Popoldne sem odplul še dve uri naprej proti jugovzhodu in Skokico zasidral v zalivčku Balvanida na Lošinju.

Včeraj sem večino dneva presedel, zato sem se pod večer še enkrat odpravil na hrib nad zalivom v upanju, da bom z vrha lahko občudoval sončni zahod.

Vse skupaj je potem pokvarila megla, ki se je k Lošinju priplazila z zahoda in sonce skrila, še preden bi se potopilo v morje.