18.10. – 9.11.2006. Curacao – Ekvador, 1503 NM (Curacao, Venezuela, Kolumbija, Panama, Ekvador)

Miran Tepeš
Četrta etapa: 18.10. – 9.11.2006. Curacao – Ekvador, 1503 NM (Curacao, Venezuela, Kolumbija, Panama, Ekvador)

 

Po treh mesecih sem zopet na Karibih. Zvečer smo skupaj z Romanom, Urošem in Robijem iz Evrope z nekaj zamude prileteli na Curacao. Gourete nas je s svojim avtom na srečo počakala in odpeljala v marino Kima Kalki, kjer smo se v temi vkrcali na barko. Malo me je bilo strah, v kakšnem stanju bo Skokica po nekaj mesecih, a je bilo vse v redu. V poročilih drugih jadralcev, ki so na Karibih za nekaj mesecev pustili barko sem prebral, da je bil ob povratku na stenah in blazinah v notranjosti zaradi vlage precej plesnobe in da so porabili kar nekaj časa, da so vse očistili. Podobno sem pričakoval tudi sam, a v notranjosti plesnobe ni bilo videti. Curacao je izgleda dovolj sušen otok. Akumulator za porabnike je bil popolnoma prazen, a sem ga na srečo čez noč uspel obuditi k življenju in celo popolnoma napolniti. Motorni akumulator pa je deloval v redu, tako da je moj Lombardini na splošno veselje vžgal kar v prvem poskusu. Že za prvi dan sem bil dogovorjen, da nam iz izposojevalnice v marino dostavijo avto. Dočakali smo ga šele ponoči, ko so bile trgovine že zaprte. Razmišljali smo, da bi šli kar peš v nekaj kilometrov oddaljeno trgovino po nekaj hrane vsaj za prvi dan, a smo se utrujeni od poti zadovoljili s suho hrano in s pijačo iz zaloge na barki, ter nato precej zgodaj odšli spat.

 

19.10.: Ker smo se zaradi časovne razlike vsi zbudili še pred sončnim vzhodom smo barko že navsezgodaj zjutraj pripravili za izplutje proti Kolumbiji. Še v temi sem zmontiral nov Simradov samokrmilnik, ki mi ga je Jan iz Trenda v Ljubljani priskrbel namesto starega, ki se je poleti pokvaril. Namontirali smo jadra in bimini streho, namestili vse vrvi, napihnili čoln, oprali palubo in se nato odpeljali v Villemstad na ogled mesta in nabaviti hrano.

 

Ko smo v pristanišču v Villemstadu uredili še vse izstopne formalnosti ter kupili in na barko pospravili hrano in pijačo, smo bili pripravljeni za odhod proti Cartageni. Do tja je predvidoma za tri do štiri dni plovbe. Le napoved glede vetra ni bila obetavna. Poslovili smo se družine Lotman in njihove marine ter skozi preliv odpluli iz Španskega zaliva na odprto morje in obrnili na zahod, proti Kolumbiji.

 

Vetra je bilo samo za vzorec, so bili pa zato valovi precej veliki in nam na žalost prihajali ravno nasproti. Pred odhodom sem na internetu videl, da je neurje v Mehiškem zalivu in od tam so prihajali valovi mrtvega morja. Na jugu ob Južni Ameriki pa bo žal še nekaj dni bolj malo vetra, kar pa ga bo, bo zahodnik, se pravi od spredaj. Seveda je zaradi pomanjkanja vetra zapel motor in pel nato še celo noč, ko smo pluli mimo Arube in pozneje ob venezuelski obali. Motorirali smo še del naslednjega dopoldneva, ko se nas je končno usmilil veter in smo lahko raztegnili jadra.

 

20.10.: Spotoma smo se ustavili na pustem Venezuelskem otoku Los Monjes, na katerem rastlinja sicer ni, je pa na njem vojaška postojanka. Najavil sem se po radio postaji in brez težav so nam vojaki prijazno dovolili pristati. Najprej so nas za svoje evidence popisali, potem pa smo se

lahko prosto sprehodili po otoku in do rdeče belega zidanega svetilnika na vrhu hriba. Po poldrugem dnevu sedenja na barki nam je že zares prijalo malo pretegniti noge, a smo proti večeru vseeno odpluli naprej.

 

Sprva smo še jadrali, nato pa ponoči, ko je zmanjkalo vetra zopet zagnali motor. Valovi so bili tukaj še krajši in bolj zoprni, tako da je bilo potrebno cikcakati in voziti s pol moči, da se barka ni preveč zaletavala v valove. V sprednji kabini se ni dalo ležati, saj me je vseskozi metalo s postelje v zrak, pod strop. Zato sem se preselil na klop v salon, ko nisem dežural zunaj za krmilom. V salonu je bilo guncanja in poskakovanja nekaj manj. Dopoldne, ko sem se zbudil, smo že nekaj časa pluli ob kolumbijski obali. Morje se je umirilo in postalo gladko kot ogledalo.

 

Za rtom Cabo dela Vela smo se oddaljili  od obale in proti večeru so se preko zaliva pokazali zasneženi vrhovi Siere Nevade di Santa Marta, kjer se gorovje skorajda iz morja dviguje do višin blizu 6000 metrov. Še eno noč smo prevozili z motorjem in tako smo v teh prvih treh dneh porabili že precej več goriva, kot smo ga za celotno prečkanje Atlantika vse do Venezuele. Zgodaj četrtega dne pa se nas je veter vendarle ponovno usmilil in kar močno zapihal iz običajne vzhodne smeri. Motor sem končno lahko ugasnil in s polnimi jadri smo kar glisirali proti Santa Marti.

 

22.10.: Zavili smo v Gayraco, tretjega od petih zaporednih zalivov pred Santa Marto. Tu smo se zasidrali in s čolnom odšli na obalo. Uroš je v Vodiču po Kolumbiji videl, da se v džungli pri vznožju Siera Nevade nekaj deset kilometrov stran od nas nahajajo pred kratkim odkriti dobro ohranjeni ostanki starodavnega indijanskega mesta. Skoraj nas je že prepričal, da bi si jih odšli ogledat, a ko smo spraševali, kako bi prišli tja, so domačini samo zmajevali z glavami in povedali, da do tja ne vodi nobena cesta. Najlažje bi bilo s helikopterjem, druga možnost pa bi bila peš po stezah skozi džunglo. To potovanje bi trajalo tri dni in bi šlo skozi področja, ki jih nadzirajo paravojaške enote kolumbijskih mamilaških kartelov. Na podlagi povedanega smo se raje odločili, da bomo potovanje nadaljevali po morju.

 

Ponoči na poti smo jadrali skozi otoke trave, grmičevja in dreves, ki jih na tem koncu v morje nanesejo kolumbijske reke. Nekajkrat je kar pošteno zaropotalo po trupu barke, ko smo na morju naleteli na kakšno večjo vejo. Za krmilo so se zatikale cele verige plavajočega grmičevja in manjše veje in nas zavirale. Večkrat sem med plovbo moral z barko narediti cel obrat, da so se grmičevje in trava odmotali od krmila in kobilice. Kadar pa to ni pomagalo, sem šavje pod vodo odstranjeval ročno. Še dobro, da je bilo dovolj vetra za jadranje, saj bi se sicer ob motoriranju lahko na kakšni veji poškodoval propeler. Ker sem v vodiču prebral, da je potrebno biti na tem območju med plovbo previden zaradi plavajočega rastlinja in vejevja, sem celo noč za krmilom dežural pretežno sam, da nebi potem drugih krivil, da se zaletavajo v veje in debla.

 

Zjutraj 23. oktobra smo prijadrali pred Cartageno v Kolumbiji. Severni vhod v zaliv pri Boca Grande je zaščiten s podvodnim zidom, ki se v globini enega metra vleče od obale do kakšno miljo oddaljenega nasproti ležečega otoka, prekinjen pa je na enem mestu v dolžini nekaj deset metrov in z globino okrog treh metrov. Prehod je označen z bojo, za katero v vodiču piše, da ni vedno na pravem mestu in da je zato potrebna skrajna previdnost. Na srečo se je zjutraj pred nami pojavila še ena jadrnica, ki je prav tako plula proti vhodu v zaliv. Pozorno in previdno smo ji sledili. Če bo prišla skozi, gremo za njo, če bo nasedla, se bomo obrnili. Fantje na sprednji barki so izgleda poznali prehod in srečno prišli skozi desno od boje. Le pred bojo so z barko prav čudno zavijali in obračali. Še naprej sem jim sledil in kmalu videl v čem je bil vzrok za obračanje barke pred nami. Vzdolžno z zidom je bilo za kakšne tri vozle toka tako, da sem tudi sam moral barko usmeriti proti toku in napredovati na pol bočno, če sem želel obdržati želeno smer mimo boje v zaliv. Globina je na prehodu sicer padla pod tri metre, a smo srečno prišli skozi. Voda v zalivu je bila kalna, tako da se dna ni videlo. Okrog rta smo zavili v luko in se po nekaj pripetljajih na vhodu (nasedanje v blatu) zasidrali pred marino jahtnega kluba. Med sprehodom po Cartageni sem videl, da nafta v Kolumbiji ni draga, za to sem se odločil, da tukaj napolnimo tanke. Pa se je kasneje izkazalo, da bi bilo bolje, če bi počakali do Paname, saj smo imeli do tja še dovolj goriva.

Ponoči smo se odpravili iz Cartagene proti Panamskim koralnim otokom San Blas. Ponovno smo pluli skozi ozki prehod v podvodnem zidu čez zaliv Boca Grande. Tokrat smo natančno sledili naši poti, ki jo je zjutraj na svoj ploter in v spomin narisal GPS. Vidljivost je bila kljub soju mestnih luči slaba, a je delal svetilnik na boji na prehodu in nam je brez težav uspelo priti iz zaliva. Če sem gledal samo na elektronsko karto in našo pot ki jo je risal GPS, smo se peljali direktno čez zid, kakšnih 50 metrov južno od prehoda. Natančnost petdesetih metrov ponavadi zadošča za plovbo, a v ožinah in prehodih to ni dovolj natančno in je bolje dodatno opazovati tudi morje.

 

Sredi noči na 25. oktober smo pripluli do koralnih otokov San Blas. Prvi del 190 milj dolge poti smo prejadrali, v drugem delu pa smo se tudi s pomočjo motorja prebijali skozi plohe in nevihte. Motor je začel nagajati in izgubljati na moči. Ker se mi je zdelo, da je nekaj narobe z dovodom goriva, sem najprej preveril filtre in že pri ločevalnem filtru ugotovil, da so nam v Cartageni poleg nafte natočili tudi kar nekaj vode. Vsakih nekaj ur smo nato iz filtra morali odtočiti vodo, če smo želeli, da je motor lepo deloval. Opravke s čiščenjem filtra sem v nadaljevanju prepustil Robiju. Če je že študiran strojnik, pa naj se ukvarja s “stroji”.

Nevihte v tem delu Karibov niso bile več tako nedolžne kot poprej. Pred vsakim črnim oblakom, ki nas je dohitel, je močno zapihalo, nato pa se je ulilo z neba tako močno, da smo videli le nekaj deset metrov okoli barke. Ko je bila ploha mimo, pa smo se znašli v brezvetrju. Vse skupaj se je čez dan nekajkrat ponovilo in bliski iz oblakov so poskrbeli, da je bilo vse začinjeno tudi z zvočnimi in svetlobnimi efekti. Ker smo prejšnji dan iz Cartagene izpluli prepozno, nam ni uspelo podnevi priti do otočja San Blas. Zato smo zopet v temni oblačni noči pristajali med čermi in plitvinami pri otoku Calubir. Čeprav navtični vodiči za to otočje odsvetujejo plovbo in sidranje ponoči, ustreznejše izbire nisem imel. Lahko bi sicer v dežju in valovih čakali pred otoki, da se zdani, a sem si želel spati v miru. Da ima elektronska karta glede na GPS določen zamik sem vedel in z Romanom sva nato z vožnjo čez (dovolj globoke) plitvine in primerjanjem dejanskih globin s podatki na karti ugotovila, da je zamik za kakšnih 100 metrov južno. Na podlagi te ugotovitve sva se uspešno izognila vsem sipinam in čerem na vhodu v zaliv. Seveda sem plul počasi, da nebi naredil škode na barki, če bi kje nasedel, saj svojemu izračunu nisem popolnoma zaupal. Prvič na tem delu poti smo spali v miru, zasidrani in nato zjutraj uživali v pogledu na čudovite, s palmami obraščene otočke z belimi plažami povsod okoli nas.

 

25.10.: Naslednja dva dni smo preživeli v zavetju sanjskih otokov San Blas. Kot otroci smo se kopali, plavali, se potapljali, sprehajali po belih plažah, plezali po palmah in nabirali kokosove orehe. Vsak dan je šlo preko nas nekaj ploh in neviht, a je vmes sijalo tudi sonce.

 

26.10.: Drugi dan na otokih je Uroš praznoval svoj trideseti rojstni dan. Poleg jadranja je za rojstni dan dobil še kokos in bonboniero, pa mu to ni bilo dovolj. Zaželel si je, da bi ta okrogli rojstni dan praznoval med Indijanci. Celotno otočje San Blas je nekakšen indijanski rezervat in nekateri otoki so bili naseljeni. Preselili smo se in se zasidrali pri otočkih Cayo Holandes, kjer smo med palmami videli s palmovimi listi prekrite indijanske koče.

Sredi noči smo potem odpluli proti zalivu San Cristobal, kjer je vhod v panamski kanal.

 

V petek, sedemindvajsetega novembra zjutraj smo pripluli v Cristobal, in se privezali v marini Shelter Bay, kjer je bila še pred leti ameriška vojaška baza. To marino sem si izbral, ker je na internetu pisalo, da se nahaja v naravnem okolju na robu naravnega parka. To nekaterim mlajšim članom posadke ni bilo najbolj všeč, saj so imeli narave počasi zadosti in so želeli videti še kaj bolj živahnega življenja.

 

29.10.: Za prehod panamskega kanala je potrebno imeti na barki posadko petih ljudi, poleg krmarja še štiri člane posadke, ki upravljajo z vrvmi (t.i. line handlers). Če članov posadke ni dovolj, moraš dodatne mornarje najeti. Ker smo bili mi samo štirje, se nam je v marini ponudil John s sosednje ameriške jadrnice, da gre z nami. Ponudbo

sem z veseljem sprejel in s tem prihranil nekaj deset dolarjev. Pred odhodom smo naložili še štiri debele kolute vrvi, ki nam jih je posodila naša agentka Yara in ki jih potrebujemo za privezovanje med zapornicami v kanalu. Nato smo odpluli proti mestu pred Colonom, kjer smo morali počakati na pilota, ki se nam je pridružil na poti skozi prvo serijo zapornic do Gatunskega jezera. Na Skokico se je s pilotskim čolnom pripeljali precej zajeten črnc, po izgledu že kar zavidljivih let. “Zasidral” se je v kokpitu in nato smo skupaj počasi odpluli do zapornic in nato še dobro uro čakali, da smo prišli na vrsto. Pozno zvečer smo za krmo tovorne ladje zapluli v bazen med prvimi zapornicami, se skupaj s še eno jadrnico privezali ob bok vlačilca in počakali, da so se za nami zaprle vodne zapornice. Nato so v bazen natočili vodo in nas dvignili za prvih dvanajst metrov. Po okrog dvajset minutah so spredaj odprli zapornice, ladja je zaplula po kanalu v nov bazen in mi za njo. Za nami so ponovno zaprli zapornice in ponovno natočili vodo ter nas dvignili za naslednjih dvanajst metrov. Vse skupaj se je ponovilo še enkrat in izpluli smo lahko v Gatunsko jezero in se kakšno miljo naprej privezali na bojo, kjer smo morali počakati preko noči. Gatunsko jezero je veliko umetno jezero, ki so ga ustvarili tako, da so zajezili reko Gangres in na ta način naredili plovno pot med Atlantskim in Tihim oceanom.

 

30.10.: Ponoči je prvi pilot odšel domov in zjutraj se je k nam pripeljal drugi, Jose po imenu. Ta nas je spremljal preko jezera in skozi drugo serijo zapornic navzdol do Pacifika. Za manjša plovila imajo po jezeru začrtano svojo pot, da ne ovirajo večjih ladij. Vozili smo se po ozkih kanalih in med otočki, kot bi bili na veliki tropski reki in uživali v pogledu na tropski pragozd. Postopek pri zapornicah na drugi je bil podoben, le da so tokrat vodo spuščali iz bazenov in mi smo se skupaj z njo spustili vsakič po dvanajst metrov. Na koncu smo zapluli v Tihi ocean in seveda to proslavili s steklenico šampanjca. Zapluli smo pod mostom dveh Amerik in se popoldne zasidrali ob pacifiškem vhodu v kanal pri Balboi. Z Yaro smo bili dogovorjeni, da nas popelje na ogled Panama City-a, a je kot po navadi zamudila in mesto smo si nato ogledovali iz avta, stoječ v koloni v večerni prometni konici.

 

31.10. Zadnjega oktobra nas je Uroš zapustil in zjutraj iz Panama Citya odletel proti domu. Ostali trije smo se zjutraj podali na pot proti Ekvadorju. Popoldne smo skozi plohe in nevihte pripluli do 60 milj oddaljene otoške skupine Las Perlas, se zasidrali ob otoku San Jose in se malo sprehodili po njem. Nad zalivom, v katerem smo se zasidrali je bila kmetija. Domače živali so imeli spuščene, tako da so svinje, kure, gosi in druge prosto tekale po okolici. Cesta po otoku je bila tako lepo poravnana, zatravena in na kratko pokošena, da sem imel občutek kot, da se sprehajam med palmami po golf igrišču. Zvečer smo šli naprej in pot proti jugu so nam razsvetljevale nevihte. Ponoči sem moral paziti na ribiške ladje in na ribiške mreže, ki jih imajo tam razpete po morju. Na srečo so bile mreže z nekakšnimi bliskavicami ali svetilniki dobro označene in sem se jim lahko izogil.

 

Vremenska napoved za naslednje dni je bila neugodna z močnim nasprotnim jugozahodnim vetrom in nevihtami, a žal nismo imeli časa, da bi lahko čakali na ugodnejše vreme. Letalske karte smo imeli kupljene za let iz Ekvadorja čez dober teden in vsekakor leta proti domu nismo hoteli zamuditi. A ceno za časovno tako tesno omejeno potovanje in s tem povezano plovbo proti razburkanemu morju, sem zopet moral plačati. V notranjosti barke sem se ravno malo predolgo zadrževal okrog motorja pri odstranjevanju vode iz filtra za gorivo in postalo mi je slabo. Pred nekaj meseci sem spoznal, kako je, če kličeš Urha na Atlantiku. Sedaj pa sem spoznaval, kako je, če ga kličeš na Pacifiku. Bilo je precej podobno, le da je morska bolezen tokrat trajala le eno popoldne. Do Paname smo se ponoči za krmilom precej enakovredno izmenjevali, tako da je vsak dežural po dobri dve uri. Od tu naprej proti Ekvadorju pa sem večino noči prekrmaril sam. Ker bom v nadaljevanju poti čez Pacifik večino poti verjetno sam na barki, sem želel v naprej preizkusiti, kako to izgleda več dni zapored. Malo sem bral knjigo, malo gledal naokoli in malo dremal. Ponavadi me je “zvilo” proti jutru in sem zaspal na palubi tudi po več kot eno uro skupaj. Romanu in Robiju to moje spanje ni ravno vlivalo velikega zaupanja in sta raje še sama vsake toliko časa pogledala, kaj se dogaja okoli barke. Za čez Pacifik si bom moral nabaviti budilko.

 

Spotoma smo se ponovno naučili, da je v razburkanem morju dobro, če so okna zaprta. Sem ter tja smo barko poskušali malo prezračiti in potem pozabili tesno zapreti okna. Posledica je bil slap vode, ki se

je vlil v notranjost, ko je kakšen večji val zalil palubo. In nato je bilo potrebno brisati tla in odstranjevati vodo iz prekatov pod tlemi.

 

Na krovu Skokice smo naslednje dni gostili nekaj slepih potnikov in sicer sokola, gosko in čapljo. Morda so bili to tudi kakšne druge vrste ptiči, a mi nismo prav veliki poznavalci ptic in smo jih krstili preprosto za orla, raco in belko. Prileteli so prvi dan, ko smo zapustili Perlase in ostali z nami vse dokler se čez nekaj dni pred Ekvadorjem nismo približali Kolumbijski obali. Nato so odleteli, vsi proti obali, čeprav je bila oddaljena še kakšnih 40 milj in se je še ni videlo. Ptice so jo izgleda čutile.

 

Prve dni na Pacifiku smo si v borbi proti vetru in valovom precej pomagali z motorjem, nato pa nam je nafte začelo zmanjkovati in smo drug del poti v glavnem prejadrali. Nazadnje smo ugotovili, da samo z jadri napredujemo vsaj enako hitro, kot pred tem z motorjem in glavnim jadrom. Vseskozi smo križarili tako, da smo na vsakih nekaj ur za 90 stopinj obrnili barko in zamenjali uzde. Dnevno smo v povprečju prepluli po okrog sto milj v smeri proti Ekvadorju.

 

4.11. Proti večeru petega dne smo v daljavi končno zagledali obrise Ekvadorske obale. Precej se je ohladilo, temperatura zraka je bila “le” še okoli 25 stopinj C in tudi morje je postalo precej hladnejše. Odločil sem se, da se gremo malo odpočiti na obalo zato smo zajadrali proti zavetrnem zalivu pri Punta Galeri. Spustili smo sidro v dobre štiri metre globoki vodi in se lotili pospravljanja po barki. Pet dni razburkanega morja je v notranjosti pustilo pravo malo razdejanje in to je bilo potrebno spraviti v red. Z obale so se med tem z motornimi čolni pripeljali domačini ter krožili okoli nas in nas opazovali, kot da smo cirkuški medvedi. Izgledalo je, kot da smo prava atrakcija, a to je bil šele začetek in cirkuška predstava se je pravzaprav šele začenjala. Kmalu sem ugotovil, da s kobilico podrsavamo po tleh. Pogledal sem na globinomer, ki je kazal le še

dva metra. Hotel sem vžgati motor, da bi se odpeljali iz zaliva, pa motor ni hotel vžgati. Hotel sem dvigniti sidro, pa je bilo v še plitvejši vodi. Vrgel sem čoln v vodo in odveslal do sidra ter ga kolikor se je dalo hitro dvignil na čoln in se vrnil. Vmes je Robi z WD-40 pošprical kontakte na kontrolni plošči in uspelo mu je vžgati motor. A v tem času smo bili s kobilico že trdno zasidrani na dno. Mislil sem, da sanjam. V pol ure se je voda v zalivu znižala za več kot dva metra in še kar naprej se je zniževala. Na čoln smo dali motor, na dvižnico špinakerja sem navezal dolgo vrv in Robiju naročil naj vrh jambora skušata potegniti čimbolj v stran, da bi nagnili barko toliko, da bi se sprostila kobilica in bi lahko odpluli v globljo vodo. Roman in Robi me v čolnu nista takoj razumela, kaj sploh hočem in izvajala z vrvjo in čolnom takšne nerodne akrobacije, da so se domačini le krohotali in navdušeno ploskali. Vmes se je skupina domačinov na malo močnejšem čolnu prišla ponuditi, da nam pomagajo, pa sem jih ponosno odslovil češ, da situacijo obvladamo in da se bomo rešili kar sami. Barka pa je iz minute v minuto stala bolj postrani in voda je iz zaliva še kar odtekala. Počasi sem spoznal, da se sami vendarle ne bomo rešili, zato sem poprosil domačine, naj nam pomagajo. Na čoln so privezali vrv, ki je bila navezana na vrh jambora in Skokico z vlečenjem v stran toliko nagnili, da se je sprostila kobilica in sem lahko zapeljal za nekaj metrov naprej. To smo večkrat ponovili in postopoma pribredli v globljo vodo, kjer smo se ponovno zasidrali. Zares iz srca sem se zahvalil domačinom in za nagrado med njih razdelil pločevinke s pivom, ki sem jih med pospravljanjem odkril pod tlemi. Cirkuška predstava je bila s tem končana, trajala pa je le kakšne pol ure. Moj ugled med posadko je bil močno omajan. No, preživel sem tudi to sramoto in postal bogatejši za novo izkušnjo. Roman in Robi sta bila dovolj uvidevna, da nista odkrito kazala, kako je tudi njiju dva vse skupaj zabavalo. Vsemu cirkusu navkljub smo zvečer vendarle odšli še malo na kopno in nato ponoči dvignili sidro ter nadaljevali s plovbo ob obali proti jugu.

 

5.11.: Ob obali se je veter vsaj malo odklonil proti vzhodu, tako da smo lahko bolj direktno jadrali proti jugu. Petega novembra ob 14.30 smo ob Ekvadorski obali prečkali ekvator. Pozejdonu smo ob tej priliki “poklonili” zavitek napolitank in se priporočili za ugoden veter. Robi pa si je privoščil ekvatorski skok v vodo in bi ga pri tem kmalu izgubili, ker ni ujel vrvi, ki smo jo vlekli za seboj. Seveda sem takoj obrnil barko in čez nekaj minut smo brodolomca pobrali iz valov. Ta večer sem se vendarle odločil, da se bomo za čez noč zasidrali. Naredili smo že dovolj poti, da smo si lahko privoščili malo počitka. Do Puerto Lucije smo imeli le še 140 milj. Zasidrali smo se na varni razdalji od obale v zalivu pri Cabo Passado in prvič po tednu dni v miru zaspali. Končno sem zopet lahko spal v svoji postelji v sprednji kabini.

 

6.11.: Naslednji dan smo jadrali mimo Mante. Nekaj milj pred mestom nas je v nizkem letu preletelo reaktivno vojaško letalo. Izgledalo je, kot da si nas je pilot izbral za tarčo, saj je letel točno proti nam, nato pa tik pred nami zasukal letalo toliko, da so šla krila le nekaj metrov mimo jambora. Hrup letala je iz spanca prebudil celo Romana. Zvečer se je veter močno okrepil in pihal s hitrostjo blizu 40 vozlov. Močno smo skrajšali jadra in prvič na tej poti sem si nataknil rešilni jopič in se privezal z varnostnim pasom. Seveda sem isto zahteval tudi od Romana in Robija, kadar sta bila na palubi. Veter je žvižgal skozi jadra in peno z valov je nosilo vodoravno čez barko. Presenetljivo hitro smo jadrali v teh razmerah. Na morju je bilo kar dosti ribiških ladij in čolnov, ki smo se jim izogibali. Predvsem čolni so bili zelo slabo osvetljeni in le malo je manjkalo, da se v enega nismo zaleteli. Pravzaprav sem prej slišal kričanje ribičev, kot pa med valovi zagledal čoln, ki so ga osvetljevali z baterijo. Od blizu smo si izmenjali nekaj žvižgov in že so mi izginili izpred oči drveli smo naprej. Na karti sem začel iskati zatočišče ob obali, kamor bi se lahko pred neurjem lahko skrili, pa je veter v drugem delu noči popustil in nato sem proti jutru z motorjem zapeljal do otočka Isla Solango, kjer smo se za nekaj ur zasidrali.

 

7.11.: Ko sem se zbudil, smo še zadnjič na tej etapi dvignili sidro in prejadrali še zadnji del poti. Po tednu dni jadranja in motoriranja proti močnemu južnemu vetru in valovom smo Roman, Robi in Miran sedmega novembra pripluli v marino Puerto Lucia na jugozahodu Ekvadorja. Skokica bo tu prezimila do konca aprila, ko načrtujem nadaljevanje poti preko Tihega oceana do Avstralije.

19.6. – 27.7.2006. Lanzarote – Curacao, 3427 NM (Španija – Trinidad in Tobago – Venezuela – Nizozemski Antili)

Miran Tepeš
Tretja etapa: 19.6. – 27.7.2006. Lanzarote – Curacao, 3427 NM (Španija – Trinidad in Tobago – Venezuela – Nizozemski Antili)

 

1. teden: od Lanzarota do točke 20°N, 30°W

19.6.: Čez Atlantik bomo jadrali Jelko, Gregor, Aljaž, Urban in Miran. Še pred večerom smo v marini začeli z vkrcavanjem. Z zaboji in vrečkami smo zasedli kar nekaj metrov pomola ob barki in precej sem bil zaskrbljen, kam bomo vse skupaj zložili po barki. Z Jelkom sva razstavila podnice in pokrove postelj in v dveh urah uspela spraviti večino hrane in pijače pod tla in pod postelje, tisto kar je ostalo, pa smo razporedili po prostih posteljah v kabinah. Kolikor se je le dalo, smo hrano in pijačo razpakirali iz embalaže in vrečk, da je zavzela čim manj prostora in tudi za to, da bi imeli v nadaljevanju čim manj odpadkov, saj bo pot do naslednjega smetnjaka kar dolga. Nekaj minut pred polnočjo smo izpluli iz marine.

 

20.6.: Naša čezatlantska dogodivščina se je začela. Severozahodni veter v vrveh okoli jambora je pošteno žvižgal zato smo namestili precej skrajšana jadra. S hitrostjo blizu 10 vozlov smo kar glisirali mimo Fuerteventure proti Gran Canariji. Pred odhodom me je bilo malo strah, kako bo plula kar močno obtežena Skokica. Na barki smo imeli za okrog 600 kg hrane in pijače, v vodnih tankih blizu 600 litrov vode, v tankih za gorivo okrog 400 litrov nafte in vkrcalo se nas je pet z vso svojo prtljago za več tednov. Obteženi smo bili torej vsaj za dobro tono več kot ponavadi, a se pri hitrosti barke to na moje začudenje ni kaj dosti poznalo. Ko smo prišli iz zavetja Lanzarota, so se pojavili tudi močnemu vetru primerno veliki valovi in “rodeo” se je začel. Fantje, ki valov še niso bili vajeni so se iz previdnosti hitro polegli po posteljah, sam pa sem končno spet lahko užival v jadranju in v jasni hladni zvezdni noči na prostem. Zjutraj so fantje začeli prihajati iz svojih postelj na palubo in na njihovih obrazih se je videlo, da na morsko bolezen niso imuni in da je nočno zibanje in skakanje čez valove zahtevalo svoj davek. Aljaž in Urban sta se pritoževala, da ju je ponoči neprestano metalo s pograda. Mreže in okovje za ograje na posteljah sem sicer imel na barki, le volje za montažo mi je do tedaj nekako manjkalo. Da bi malo izboljšali razpoloženje med posadko in opravili še nekaj montažnih opravil na in v barki, smo se odločili za popoldanski postanek v zavetrnem zalivu pri Maspalomasu na jugu Gran Canarie. Sam sem zmontiral ograje na postelje, Aljaž naš dežurni “električar” je zmontiral sončne celice za polnjenje, ostali pa so šli malo plavat in nato pripravili večerjo. Ob sončnem zahodu smo se od Kanarskih otokov poslovili in tokrat zares odpluli na pot čez Atlantik. Kakšne tri tedne ne bomo videli kopnega, kamorkoli bo segel pogled bo le morje, sonce, zvezde in oblaki. Dogovorili smo se za dežurstva ob krmilu. Sam sem si izbral zadnjo večerno in zadnjo nočno izmeno, saj so sončni vzhodi na morju zame vedno lepo doživetje. Ostali so se ponoči menjali na dve uri, podnevi pa smo bili tako in tako večinoma vsi na krovu.

 

Ker bomo čez Atlantik jadrali poleti, ko se na severnem Atlantiku in v Karibih že začne sezona orkanov, smo se zaradi varnosti odločili za malo daljšo pot v začetku bolj proti jugu in bomo Atlantik prečkali bliže ekvatorju. Za navidezno točko obrata proti južni Ameriki smo si postavili pozicijo 18°N, 28°W, zato smo pot prve dni zastavili proti jugozahodu mimo Zelenortskih otokov. Do Amerike pa moramo pripluti pod 13 stopinjami severne geografske širine, ki predstavljajo nekakšno varno mejo s poleti nevarnim orkanskim področjem na severu. Za varno plovbo po Karibskem morju so nam v poletnem času ostali na razpolago le južni Karibski otoki, zato sem se odločil, da bo naš prvi cilj na drugi strani Atlantika Tobago, nato pa bomo plovbo nadaljevali med Venezuelskimi otoki proti Nizozemskim Antilom.

 

Pred odhodom na pot sem se z Darkom dogovoril, da bo za nas na internetu spremljal vremenske razmere in napovedi za Atlantik in nas o vremenu preko satelitskega telefona in SMS sporočil sproti obveščal in opozarjal. Za pomoč in podporo sem se dogovoril tudi na Hidrometeorološkem zavodu v Ljubljani pri gospodu Jermanu in Žagarju. Tam sem dobil tudi napoved za prvi teden, ki je bila glede smeri vetra razmeroma ugodna, le hitrost vetra sredi tedna ne bo ravno velika.

 

Tokratna posadka je bila precej športna in smo skupaj odjadrali že veliko regat in zato sem tudi pričakoval, da bomo jadrali bolj hitro in uporabljali različna jadra. Prve dni smo v šibkejših vetrovih podnevi veliko jadrali s špinakerjem, ponoči pa ga je nadomestila genoa. Veter se je ponavadi popoldne okrepil, proti jutru pa je začel ugašati.  Dnevno smo prejadrali med 130 in 154 morskih milj.

 

25.6.: Proti koncu prvega tedna se je veter vendarle nekoliko okrepil tako, da nam je celo uspelo raztrgati špinaker, za katerega smo se v naraščajočem vetru malo prepozno odločili, da bi ga sneli. Odtrgalo je vogal na manjšem špinakerju, ki smo ga nato naslednji dan ojačili in ponovno zašili. Naslednje dni smo uporabljali večji špinaker, ki se je kljub svoji starosti izkazal za boljšega in se tudi v močnejšem vetru ni strgal.

 

Med jadranjem so nam občasno delali družbo delfini, ki so se igrali pred premcem jadrnice. Vse več je bilo opaziti letečih rib in nekatere med njimi so ponoči svoj konec žal doživele tudi na krovu Skokice. Vsako jutro smo nekaj letečih rib pometali nazaj v morje. Naša barka je bila pri ribolovu veliko uspešnejša od Gregorja, ki je bil “glavni ribič” odprave. Noč in dan je za barko vlekel vabo, da bi ujel kakšno ribo, a pri tem ni imel uspeha. Trnki na vabi so bili vseskozi brez ulova, dokler se en dan laks ni začel napenjati in trzati. S težavo in velikim pričakovanjem je Gregor začel na barko vleči svoj ulov. Navijal in navijal je vrvico in “riba” je bila vse bližje. Na koncu je ob splošnem smehu ostalih ugotovil, da se ga je usmilila malo večja polivinilasta vrečka. Naslednji dan se je nato na vabo zares ujela tuna in za barko skakala iz vode, a je bila riba prevelika in laks se je strgal. Kmalu za tem je Grega na podoben način izgubil še zadnjo vabo in našega oceanskega ribolova je bilo konec. Izgleda, da nismo imeli prave opreme za oceanske ribe ali pa smo jadrali prehitro.

 

Za prehrano na barki je pretežno skrbel naš šef kuhinje Jelko in vseskozi smo jedli skorajda kot v hotelu, le posodo smo morali sami pomivati. Fantje so se na valovanje in zibanje barke v nekaj dneh navadili, apetit se je vrnil, prehranjevanje normaliziralo in življenje se je počasi začelo seliti tudi v notranjost barke.

 

Od Darkota in meteorologov iz Ljubljane smo proti koncu prvega tedna za naslednji teden dobili ugodne vremenske napovedi, s stalnim severovzhodnikom med 15 in 25 vozli hitrosti in brez kakšnih zametkov tropskih neviht ali viharjev. Na podlagi tega sem precenil, da s strani vremena kakšnih večjih presenečenj ni pričakovati in se odločil, da se bomo čez Atlantik direktno proti Tobagu usmerili že prej, kot smo prvotno načrtovali. “Obrn točko”, kot smo navidezno točko obrata na GPS-ju poimenovali, sem prestavil na 20N, 30W. To točko smo dosegli 27.junija in od tu naprej bomo skušali čimbolj direktno jadrati proti Tobagu.

 

 

2. teden: od točke 20°N, 30°W preko sredine Atlantika

 

26.6.: Ker so nam vremenske razmere dopuščale, da Atlantik prečkamo bolj severno, kot smo prvotno načrtovali, se nam je tudi pot čez Atlantik skrajšala s prvotno predvidenih 3.100 NM od Lanzarota do Tobaga na približno 2.900 NM. Veter je postajal vse močnejši in nas vse hitreje poganjal proti zahodu. Dovolj globoko proti jugu smo že zapluli v pasatne vetrove, ki so nam večinoma pihali v krmo s hitrostjo med 15 in 25 vozli. Špinaker smo le še redko dvigovali na jambor, samo kadar je hitrost vetra padla pod 15 vozlov. Večino poti v nadaljevanju smo prejadrali na “metuljčka” z delno skrajšanim glavnim jadrom in z genovo na nasprotni strani fiksirano na tangun, da v valovih ni preveč opletala naokoli. Da bi vsaj malo zmanjšali zibanje barke na valovih, ki so prihajali od zadaj, smo malo križarili in dvakrat na dan spremenili smer barke in zamenjali postavitev jader. S tem smo si sicer malo podaljševali našo pot, saj smo pluli po 20 stopinj levo ali desno od direktne smeri, a je bilo jadranje zaradi vetra v polkrmo ravno toliko hitrejše, da je izničilo časovno izgubo zaradi daljše poti. Seveda smo se se v večinoma 2-4 metrskih valovih še naprej kar dobro guncali, a je bila plovba na ta način vendarle precej bolj udobna in tudi jadra niso tako močno opletala.

 

V teh dneh sredi Atlantika smo v smeri proti Tobagu v povprečju prejadrali preko 160 navtičnih milj dnevno in naši “osebni” rekordi so se iz dneva v dan kar vrstili. Najprej smo 28. junija s 165 preplutimi miljami prebili našo magično mejo 160 milj, nato pa smo rekord popravili še 2. in 3. julija s 172 in 174 preplutimi miljami v 24 urah. Podnevi smo ponavadi jadrali s polnimi jadri in takorekoč glisirali po valovih navzdol in pogosto presegali 8 vozlov, kjer je trupna hitrost naše barke. Ponoči pa smo zaradi varnosti in udobja jadra skrajšali, a še vedno jadrali hitreje od 6 vozlov. Podnevi smo zaradi večje površine jader in hitrosti v glavnem krmarili na roke, saj je samokrmilnik pri popravljanju smeri preveč zamujal. Ponoči pa je ob manjši hitrosti samokrmilnik dobro deloval in držal barko v želeni smeri.

 

Devetindvajsetega junija smo si po domače “izračunali”, da je za

nami polovica poti in da smo točno sredi Atlantika. Pripravili smo si slavje in izpraznili steklenico refoška. V prazno steklenico smo dali sporočilo z našo pozicijo, naslovom in veselimi pozdravi za najditelje. Steklenico smo ponovno zaprli in vrgli v valove. Verjetno bo s tokom odplavala proti Južni Ameriki, ali pa v Mehiški zaliv. Tam pa na obalo ali pa naprej s tokovi po svetu. Morda bo sporočilo nekoč nekdo našel in poklical, tako kot se to zgodi v pravljicah. Sicer pa smeti nismo metali v morje (razen ostankov hrane). Vse skupaj smo čimbolj stisnili in odlagali v vreče, ki jih bomo potem na drugi strani Atlantika odvrgli v smetnjak.

 

Za Sredino Atlantika smo si bolj za šalo postavili še en cilj in to je bilo kajtanje. Urban je navdušen kajtar (jadralec na deski, ki za jadranje namesto jadra uporablja “kajt” – padalu ali zmaju podobno jadro spuščeno v zrak, ki se ga upravlja z vrvicami). Opremo je imel s seboj, saj je vedel, da je na oni strani Atlantika kar precej za kajtarje slovitih mest in plaž, mimo katerih bomo na svoji poti jadrali. Nekaj časa smo ga “hecali”, da naj postavi svetovni rekord v hitrosti kajtanja čez sredino Atlantika, a je Urban ob pogledu na visoke in valeče se valove v okolici barke okleval. Ker pa je bilo v Urbanovi pustolovski duši razlogov za poskus vendarle več, kot pomislekov, se je odločil, da poskusi. Startati je moral z drveče barke in tudi nazaj na barko bo moral priti med plovbo. Kakšno uro je po barki napeljeval vrvice, pripravljal padalo in nabiral pogum. Pri pripravi opreme smo mu ostali pomagali, pri nabiranju poguma pa ne, saj smo ga s svojimi pomisleki o morskih psih in drugih morskih pošastih predvsem strašili.

Da bi bili z barko čimbolj okretni, smo zvili genovo in jadrali le z glavnim jadrom. Ko je bil Urban približno pripravljen, smo napihnjen kajt oziroma padalo z vsemi vrvicami vred nekako spravili z barke in Urbana na deski nam je iztrgalo iz rok. Sedaj je bil sam s svojim kajtom sredi Atlantika med 4-5 metrov visokimi valovi. Kar pozorno smo morali slediti, kje je Urban, saj nam je med valovi pogosto izginil izpred oči. Včasih, ko smo bili v dolini med dvema valoma nam je iz pogleda izginilo tudi Urbanovo padalo, čeprav je bilo na višini 20 metrov. Vseeno pa smo mu z barko sledili lažje, kot sem pričakoval, saj je bil hiter le prečno na veter, z vetrom pa smo bili hitrejši mi, tako da smo le križarili za njim in ga počakali, kadar je po kakšnem skoku čez val padel.

Sonce je začelo zahajati in Urbana in njegov kajt je bilo potrebno dobiti nazaj na barko. Ker smo želeli tako Urbana, kot njegovo opremo pobrati iz morja nepoškodovano, je postal to najbolj zahteven del pustolovščine. Paziti je bilo potrebno, da v rolajočih valovih ne povozimo niti Urbana, niti padala in da se ne zapletemo v vrvice, ki so povezovale padalo z Urbanom. Kajt, ki so ga premetavali veter in valovi nam je nekako uspelo dobiti na barko, tako da se je Urban lahko odpel, v naslednjem obratu pa nam je še pred nočjo uspelo na barko pobrati tudi Urbana ki so ga začele žgati meduze.

Vse skupaj ni šlo brez žrtev. Nastradal je ravno Grega, ki je imel največ pomislekov proti tej pustolovščini. Ko smo pobirali padalo ob boku barke, je hitro skočil, da bi jadro prijel, a je pri tem brcnil v stebriček ograjice in si zlomil prst na nogi. Polomljeni prst na nogi smo z lepilnim trakom imobilizirali, Grega pa je dobil nekaj ur bolniške, da je lahko počival in ta dan izpustil svoja dežurstva. To je bila na srečo tudi najhujša poškodba, ki smo jo na poti doživeli in tudi na splošno z zdravjem nismo imeli težav. Seveda moram ob tem spregledati pričakovane težave z morsko boleznijo prve dni in pa občasne podplutbe in odrgnine, ki jih je vsakdo od nas kdaj pa kdaj dobil, ko se je barka na kakšnem valu nagnila v nepričakovano smer in je potem treščil v kaj trdega. In trdih delov je na barki veliko.

 

V drugi polovici plovbe čez Atlantik je postajal pasatni veter vse močnejši in vse pogosteje smo poleg glavnega jadra skrajševali tudi genovo. Hitrost vetra je bila večinoma nad 20 vozli, pogosto tudi nad 25 vozli. Nekaj desetin vozla pri našem hitrem napredovanju proti zahodu je prispeval tudi morski tok, ki je proti Ameriki postajal vse močnejši. Ladje že nekaj dni nismo srečali ali videli nobene. Družbo sta nam vseskozi delala le nebo in morje v vseh svojih različicah, le najslabših nismo spoznali in veseli smo bili, da je tako. Družbo so nam delale tudi leteče ribe, ki jih je bilo videti vse več. Eno jutro sem jih s palube pobral kar dvanajst in pometal nazaj v morje.

 

Sedaj po dveh tretjinah opravljene poti smo ugotavljali, da imamo hrane s seboj kar dosti preveč, saj je nismo pojedli še niti polovico. Jelko je pri pripravi spiska računal s približno četrtino rezerve, če bi bilo kaj narobe in bi se nam potovanje zavleklo. Uštel se je izgleda tudi pri dnevnih količinah hrane, saj je “predpisane” obroke uspel vase spraviti le Urban, ostali pa smo se pri hrani držali bolj nazaj in ostankov hrane pri kosilih ali večerjah so se veselile predvsem ribe v morju, kamor so romali ostanki.

 

Proti koncu drugega tedna nam je odpovedal samokrmilnik, tako da je bilo potrebno zadnjih tisoč milj do Tobaga odpeljati ročno. Predvsem noči za krmilom so postale zato precej bolj naporne. Tudi dežurstva smo morali okrepiti, saj je bilo potrebno v spreminjajočem se vetru pogosto nastavljati in prilagajati jadra, česar pa tisti, ki je dežural za krmilom, sam pogosto ni mogel opraviti. Grega in Aljaž sta združila svoja dežurstva na krovu in si medsebojno pomagala. Pri ostalih pa sem pretežno pomagal jaz in to je šlo seveda na račun mojega spanca. Zato sem bil zadnje dni verjetno tudi bolj tečen čez dan, a se posadka ni pretirano pritoževala. Ob tem lahko samo spoštujem dosežke tistih jadralcev, ki z barkami na poti čez oceane plujejo pretežno sami. Resda ponavadi v počasnejšem tempu in ob bolj zmernem jadranju, a zato vse skupaj traja še dlje. Mi smo se izmenjevali za krmilom, a je bilo kljub temu dostikrat naporno. Še vedno mi v ušesih odmeva Mušičev nasvet iz enega od pogovorov preden sem se odpravil na pot, naj s seboj vzamem vsaj dva samokrmilnika, če že ne treh in vsaj eden naj bo na veter. Zaradi omejenega proračuna sem varčeval pri tehnični opremi in upal, da mi bo samokrmilnik zdržal do konca, pa žal ni. Ko ponoči buljiš v osvetljen kompas ali pa GPS in se trudiš držati smer v nemirnem morju in se boriš s spancem, postaja delujoč avtopilot neprecenljiv. Ko sem med nočnimi vožnjami o tem razmišljal, bi bil pripravljen zanj iz dneva v dan plačati več, na koncu morda celo trojno ceno. Na naslednjo daljšo plovbo se zagotovo ne bom odpravil brez vsaj dveh samokrmilnikov.

 

 

3. teden: Zadnjih 700 milj do Tobaga in naprej

 

3.7.: V dveh tednih nam je uspelo prejadrati blizu 2200 milj in do Tobaga nam jih je ostalo še okrog sedemsto. Počasi smo začenjali računati, kdaj bomo ugledali kopno na drugi strani. Vreme se je vse bolj kisalo in plohe in nevihte so bile vse pogostejše. Vendar te nevihte niso bile takšne kot pri nas, ko jih spremlja precej močan veter. Deževalo je sicer podobno, a se je bliskalo le med oblaki in strele niso sekale v morje. Tudi veter je ponavadi popustil pod vsakim deževnim oblakom, ki nas je ujel. Pretežno smo jadrali precej hitro, a ko smo že mislili, da bo padel nov rekord v dnevno prejadranih miljah, nas je ujela ploha ali nevihta in z rekordom ni bilo nič.

 

Po dobrem tednu smo na morju končno spet srečali tovorno ladjo. Kljub temu, da je bila precej velika, so jo pasatni valovi kar močno zibali v vse strani in se ji prelivali čez palubo. Izgledalo je, kot da jih valovi premetavajo še močneje kot nas. Valovi so se zadnje dni zopet začeli večati in preko krmne stopnice siliti v kokpit. Včasih nam zalivalo noge, včasih pa pljusknilo na barko kar preko boka s strani. Tudi morje je zadnje dni začelo spreminjati svojo barvo. Iz modre, ki smo jo imeli vso pot do sem, se je začelo spreminjati v zeleno-rjavo. To je bil vpliv Orinoka in drugih Južnoameriških rek, ki se nekaj sto milj od tukaj izlivajo v

Atlantik in s seboj prinašajo veliko mulja in organskih snovi, ki vplivajo tudi na barvo morja.

 

Končno je prišla tudi zadnja noč našega jadranja čez Atlantik in naslednje jutro bi morali uzreti otok Tobago in pristati ob njem. Zvečer je bilo do otoka še dobrih sedemdeset milj, morski tok v smeri naše plovbe pa je postajal vse močnejši in ga je bilo že za več kot en vozel. Zato smo jadra skrajšali za več, kot je bilo glede na veter potrebno, da nebi do otoka prišli pred jutrom. Ponoči v neznanem pristanišču nisem želel pristajati, ker nisem vedel kako natančne so tukaj elektronske navtične karte v povezavi z GPS-om. V Evropi si se lahko zanesel, da so na nekaj metrov natančne, za Latinsko Ameriko pa so opozarjali, da so odstopanja lahko tudi po kilometer in več. Nisem torej hotel tvegati, zato smo sicer jadrali malo bolj počasi, a zaradi toka še vedno potovali s hitrostjo blizu sedmih vozlov.

 

Zadnja noč plovbe čez Atlantik pa vendarle ni minila brez zapletov. Sredi noči, kmalu po tem, ko sta me za krmilom zamenjala Grega in Aljaž, me je slednji prišel v kabino zbuditi in rekel, da je na obzorju ladja, ki jo vidi stalno pod istim kurzom in je še kakšne tri milje oddaljena od nas. Rekel sem mu, da naj me pride zbuditi, če se nam bo ladja približala na manj kot miljo. Čez nekaj sekund je Aljaž prišel nazaj in rekel, da je ladja sedaj že bliže. Istočasno pa je Grega izza krmila začel vpiti, da je kriza in da naj takoj pridem ven. Iz njegovega glasu je bilo čutiti, da gre zares, zato me je kar odneslo iz kabine čez Aljaža in čez mizo preko stopnic v kokpit, kjer sem nad jadri zagledal železni trup trajekta, ki nam je sekal pot. Do sprednjega dela ladje je bilo le še kakšnih trideset metrov in na srečo je Grega že odklopil samokrmilnik, tako da sem nemoteno lahko zavrtel krmilo in barko obrnil stran od ladje. Razsvetljeni komandni most trajekta se je visoko nad nami odpeljal mimo nas ob zamolklem bobnenju ladijskih motorjev. Lahko sem samo jezno zaklical za njimi in počasi so njihove luči izginile v noč. Po pomorskih predpisih ima na odprtem morju jadrnica prednost pred motorno ladjo, a izkušnje učijo, da je bolje, da prednosti ne poskušaš uveljavljati. Ker mi je glavni krivec za incident pobegnil, sem svojo jezo stresel na Gregorja in Aljaža. Obtožil sem ju, da sta spala ali pa sta slepa in si s tem zakuhal zamero, ki je nato trajala še kar nekaj dni.

 

8.7.: Ko se je začelo daniti, smo bili že v bližini otoka in naša prva čezoceanska pustolovščina se je bližala uspešnemu zaključku. Zjutraj smo spustili sidro v pristanišču Scarborough na Tobagu in se šli prijaviti pristaniškim oblastem.

 

Popoldne smo se odpeljali na “krajši” izlet po otoku. Jelko je ob pogledu na zemljevid strokovno ocenil, da bo vožnja na drugi konec otoka trajala približno eno uro, a se je precej uštel. Tobago se je izkazal za precej večjega, ceste na tem hribovitem otoku pa za precej bolj ovinkaste, ozke in daljše, kot so izgledale na zemljevidu. V avtu smo tako preživeli cel dan do večera. Tobago je slikovit in s tropsko vegetacijo bogato obdarjen otok.

 

Zvečer smo se odločili, da časovne rezerve, ki smo si jo prijadrali čez Atlantik, ne bomo porabili že na Tobagu in zato smo ponoči odpluli na 190 milj dolgo pot proti Venezuelskim otokom. V navtičnih vodičih piše, da je vzhodni del Venezuele zaradi piratstva še

posebej nevaren za pomorce, zato smo svojo pot zastavili vsaj 20 milj od obale in ponoči oprezali za piratskimi čolni. Vendar razen naftnih ploščadi na srečo nismo videli nič posebnega. Proti jutru so nas začele loviti nevihte, veter pa je skoraj popolnoma izginil tako, da smo pospravili jadra in plovbo nadaljevali s pomočjo motorja. Namesto vetra nam je tukaj pomagal morski tok, ki je občasno presegal 3 vozle hitrosti v naši smeri, proti zahodu. S pomočjo toka in motorja smo potovali s hitrostjo okrog 9 vozlov in  Islo Margarito dosegli še pred polnočjo. V 24 urah smo prepluli kar 185 navtičnih milj, a tega pri jadrnici ne bom štel za rekord, saj smo večino poti premotorirali.

 

Nisem vedel, kaj lahko pričakujem od Venezuele, a ko smo se ponoči približali Isli Margariti, so nas z obale pozdravile stolpnice, zabaviščni parki in morje utripajočih luči. Sidro smo spustili na sidrišču v zavetrnem zalivu pred mestom Porlamar in se počasi odpravili spat. Po treh tednih smo končno spet spali v miru, brez zibanja in brez skrbi.

 

9.7.: Zjutraj sem se malo razgledal in videl, da smo zasidrani na velikem sidrišču med množico jadrnic, na obali so bile plaže, za njimi pa množica stolpnic in blokov, ki so bili le redki naseljeni. Veliko stolpnic je bilo požganih, ali pa so bile le nedokončani skeleti, ki so že leta čakali, da bi jih nekdo dokončal. Izgleda, da je Venezuelski turizem včasih bolj cvetel kot danes.

 

Opravljanje formalnosti ob vstopu v Venezuelo se je izkazalo za zeo zamudno opravilo, ki je trajalo kar nekaj dni. Zato smo zamenjavo posadke opravili v naslednjih dneh kar na Isli Margariti. Gregor in Jelko sta odletela domov, Aljaž na potep po Karibskih otokih, na barko pa sta prišli Urbanovi dekleti Lea in Sara Lina ter člani moje družine Zlata, Jurij, Anja in Jon. Medtem sva z Urbanom na Skokici napolnila tanke z nafto in vodo. Cena nafte v Venezueli je bila z 8 dolarskimi centi za liter kar petnajstkrat nižja kot pri nas doma v Sloveniji.

 

14.7.: Po štirih dneh je bila papirna vojna po Venezuelskih uradih končana in dopustniški del potovanja se je začel. Z Isle Margarite smo zvečer odjadrali proti 190 navtičnih milj oddaljenemu koralnemu otočju Los Roques in ga po dobrem dnevu jadranja tudi dosegli. Tudi tokrat nam je pomagal precej močan morski tok, a malo premalo, saj smo do prvih otokov prispeli zvečer in nato v trdi temi pristajali med čermi, sipinami in otočki. Z GPS-om in elektronskimi kartami si nisem mogel dosti pomagati, saj je bila GPS pozicija na karti za več kot miljo napačna glede na našo pozicijo na morju. Orientirati se je bilo potrebno tako kot v včasih, po papirni karti, edinem svetilniku in po lučeh v vasici na največjem otoku. Z nekaj tesnobe v srcih se nam je v temni noči uspelo varno zasidrati ob Roquesu, največjem otoku tega otočja.

 

15.7.: Zjutraj nas je prebudil hrup letalskih motorjev. Sedaj, ko se je zdanilo sem opazil, da smo se zasidrali v bližini letališča, kamor so pristajala športna in manjša potniška letala. Po zajtrku smo odjadrali malo naprej med otočki, da bi našli kakšen bolj miren zaliv. In našli smo Cayo Frances, skupino nizkih otočkov in belih sipin, ki so obkrožale miren zaliv, ki je za nekaj naslednjih dni postal naš raj. Previdno smo med sipinami in čermi našli vhod v zaliv in se zasidrali v bližini še nekaterih jadrnic. Navadil sem se že, da so jambori, ki jih vidiš v daljavi ponavadi zanesljiv znak za dobra sidrišča. Veter je še vedno močno pihal, a je bilo to samo dobrodošlo, saj je bilo kar pošteno vroče. Voda v zalivu pa je bila povsem mirna, saj so se valovi razbijali na zunanjem koralnem grebenu okrog otokov. Bele plaže na otokih so nas vabile in nismo se dolgo upirali. S čolnom smo na obalo prepeljali kup igrač in opreme za male in velike otroke in se predali uživanju v toplem Karibskem morju. Urban in Jurij sta si pripravila opremo za kajtanje in nato odjadrala po zalivu. Urban je po zalivu na veselje drugih kopalcev izvajal akrobacije na deski, Jurij pa prav tako na veliko veselje vseh nas po trebuhu in po zraku, tako kakor sta kajt in veter to hotela. Jurij se je s kajtanjem namreč šele začel spoznavati in Urban ga je hotel na hitro čimveč naučiti. Pa ni šlo na hitro in vsi smo se pri tem zabavali. Jurija je veter dvigoval iz vode, kot bi bil na elastiki in vsake toliko časa ga je bilo potrebno iti s čolnom iskat, ko se je preveč približal zunanjim čerem ali otokom. Z manjšimi otroki pa smo se zabavali na plaži in iz mivke gradili gradove, kanale in jezera.

 

16.7.: Lagodno smo preživeli dva dneva, a čas nas je začel priganjati in morali smo odpluti naprej proti Curacau, kjer bomo morali Jurija čez nekaj dni z letalom poslati domov, da bo odšel na trening skokov. Jadrali smo med otoki in čermi otoške skupine Roques in se čez nekaj ur za čez noč zasidrali v Cayo Carenero na zahodni strani arhipelaga.

 

17.7.: Proti jutru smo odjadrali naprej in se popoldne ustavili pri naslednji, 40 milj oddaljeni otoški skupini De aves. Tu so otoki popolnoma neobljudeni in na civilizacijo spominjajo le odpadki na privetrni strani, ki jih morje prinese s seboj z drugih otokov in celine. Tukaj tudi drugih jadrnic ni bilo in uživali smo lahko v samoti. Ponavadi sem z barke v toplo morje skočil že takoj, ko smo se zasidrali, a tukaj sem to svojo navado opustil in plavanje prihranil za plitvejšo vodo ob obali. Ko smo se sidrali sva z Anjo pri morskem dnu opazila kakšna dva metra veliko temno ribo, ki je bila morda lahko tudi morski pes. Kljub zagotovilom jadralcev iz Roquesa, da v južnih Karibih ni ljudožerskih morskih psov, se ta dan nismo prav sproščeno kopali. Izjema je bil seveda ponovno Urban, ki je vetroven dan in mirno morje v zalivu ponovno izkoristil za kajtanje. Zvečer smo pred komarji ponovno pobegnili na barko in odjadrali naprej, proti Curacau.

 

18.7.: Veter in morski tok so bili še naprej zelo ugodni, tako da smo že zjutraj prijadrali mimo južnega rta Curacao-a do vhoda v Španski zaliv. Vhoda in preliva do zaliva z odprtega morja ni bilo videti, tako da sem zopet moral zaupati satelitski navigaciji in elektronski karti, ki pa je bila tukaj na srečo skorajda do metra točna in nas je zanesljivo pripeljala do sicer neoznačenega naravnega povezovalnega kanala do popolnoma zaprtega Španskega zaliva. Morje pred obalo je bilo precej plitvo in previdno sem zaplul v skozi le nekaj deset metrov širok vhod po kakšen kilometer dolgem vijugastem kanalu do zaliva. V zalivu je bilo veliko jadrnic, ki so tukaj v varnem zavetju čakale čez poletje, da mine orkanska sezona. Na nekaterih jadrnicah so bile posadke, na drugih pa se je videlo, da na njih že nekaj časa ni bilo lastnikov. Saj ne, da bi bilo z zasidranimi jadrnicami kaj narobe, le če lastnikov ni na barki, jo za svoje zatočišče prevzamejo ptice. In po količini ptičjih iztrebkov na krovu je mogoče sklepati, koliko časa lastnikov ni bilo na barki. Po tovrstnih oblogah na nekaterih barkah sem lahko sklepal, da mora to biti zelo varen zaliv, da si lastniki upajo svojo jadrnico pustiti na sidru za tako veliko časa in jih barka ob vrnitvi vseeno počaka nepoškodovana in le od ptičjih drekov posrana. Da so tovrstne obloge obilnejše poskrbi tudi sušno vreme na Curacau, saj bi sicer dež nesnago spral v morje.

 

Dopoldne sva se z Jonom s čolnom odpravila na raziskovanje po zalivu. Predvsem me je zanimalo, kako izgleda marina, v kateri sem imel rezerviran privez. Zaplul sem v enega od rokavov tega razvejanega zaliva in zagledal marino Kima Kalki in se ob prvem pogledu zamislil. Vse skupaj je bolj spominjalo na mostiščarsko naselbino kot na resno marino. V dno so bile zabite kovinske cevi, ki so bile kot gradbeni oder med seboj povezane s cevmi in z deskami, med njimi pa se bile privezane jadrnice in motorni čolni. Marina je bila majhna, za kakšnih 30 bark in prostega veza med njimi ni bilo videti. Saj sem na internetu videl, da je marina majhna in v družinskem lastništvu in upravljanju, a prvi pogled ni bil obetajoč. Kljub temu sem čoln privezal na pomol in šel v hišo vprašat po privezu za mojo Skokico.

Šefica me je le začudeno gledala in odgovorila, da nimajo prostora in da imajo marino že nekaj časa polno. Ko sem ji omenil, da mi je rezervacijo pred meseci potrdila po elektronski pošti, mi tega sprva ni verjela, a je na srečo vseeno preverila v računalniku. Po tem se je opravičila in rekla, da ni računala, da bom sploh prišel, ker se toliko časa nisem javil. A so se stvari vendarle začele obračati v moje dobro. Gourete, kakor je bilo podjetni šefici ime, je sklicala družino Lotman, se je pogovorila z možem in sinom in skupaj so naredili načrt, kako bi v polni marini naredili prostor še zame oziroma za mojo barko. Na poti nazaj na barko sva se z Jonom za vsak slučaj spotoma ustavila še v marini Royal Yacht cluba in povprašala po prostem privezu in cenah. Prost vez so imeli, cene pa tudi, trojne v primerjavi s Kima Kalki. Ob pogledu v denarnico mi je postalo kristalno jasno, kje bom do jeseni pustil Skokico. Upal sem samo, da bodo zanjo v marini Kima Kalki zares tudi naredili prostor.

Presidrali smo se v bližino marine in se naročili na internet, ki je bil preko antene v marini dosegljiv tudi na sidrišču. Gourete me je odpeljala v Willemstad in vse vstopne formalnosti sem opravil v dobri uri. Za spremembo so bila vsa dovoljenja in vsi postopki brezplačni.

 

V sredo smo na letališče pospremili Jurija. S še enim gostom marine smo bili dogovorjeni, da nas Gourete s svojim pick-upom (poltovornjakom) odpelje na letališče. Z Jurijem sva hotela se že hotela odpeljati, pa se Zlata od svojega sinka kar ni hotela posloviti in si je izprosila, da gre zraven. Z Zlato je šel na izlet do letališča tudi Jon in v potniškem delu poltovornjaka je zmanjkalo sedežev, tako da sem sam pristal na kesonu med prtljago.

 

Nekaj naslednjih dni sem še prosil, da bi se zapeljali na Bonaire ali kam drugam, pa je bil ženski del posadke neusmiljen. Nadaljevanje dopust so si zamislili tako, da namakajo noge v mirno morje in potujejo le še z avtom po Curacau. Uspelo mi je izprositi samo še dvodnevni izlet na Klein Curacao. Ker sem se preveč dolgočasil, sem spremenil svoje letalske karte in nekaj dni prej odpotoval domov. Prvotno sem nameral odpotovati domov kakšen dan za našimi, sedaj pa bom doma celo nekaj ur pred njimi in jih bom za spremembo jaz lahko pričakal na letališču na Brniku.

 

26.5.-3.6.2006. Vilamoura – Lanzarote, 634 Nm

Miran Tepeš
Druga etapa: 26.5.-3.6.2006. Vilamoura – Lanzarote, 634 Nm (Portugalska – Kanarski otoki, Španija)

 

26.5.: Vsak dan pred odhodom sem na internetu preverjal vremenske napovedi in le te niso bile preveč obetavne. En dan naj bi še pihal vzhodnik, nato pa naj bi veter za nekaj dni obrnil na jugozahodnik, se pravi točno od spredaj. Če bi na pot odpluli še isti dan, ko sojadralci pridejo v Vilamouro, potem bi imeli vsaj še en dan veter iz ugodne smeri, sicer pa bi jadrali zgolj proti vetru. Prijatelje, ki so bili z avtom na poti iz Lizbone, sem po telefonu prosil naj čimprej pridejo v Vilamouro, da bi še isti večer odpluli na pot. Zvečer so se vkrcali na barko. Prižgal sem motor, odvezali smo Skokico od pomola in odpotovali v večer. Vetra je bilo v začetku bolj malo, zato smo najprej nekaj ur motorirali. Ponoči se je veter od vzhoda začel krepiti in razpeli smo jadra, ki pa smo jih kmalu začeli krajšati, ko je vzhodnik postal še močnejši.

Valovi so prihajali od strani in od zadaj, postajali so vse večji in vse bolj nas je premetavalo po morju. Pred spanjem smo si razdelili dežurstva pri krmilu in seveda sem izkoristil “kapitanski privilegij” in dežural prvi, še preden sem zares postal zaspan. Ostali so počasi drug za drugim odšli spat v svoje kabine. Noč je bila temna, hladna brez mesečine in valove je bilo mogoče zgolj slišati ali le bežno videti v soju pozicijskih luči. Na srečo je samokrmilnik kljub vse večjim valovom dobro deloval, saj bi bilo sicer ponoči v valovih pri ročnem krmarjenju precej težko vseskozi držati barko v pravilni smeri. V barki mi je odpovedala elektronska navigacija in še preden sem GPS in računalnik uspel uskladiti, se mi je začelo kuhati v trebuhu. Raki in ribe so mi začeli krožiti po želodcu in kmalu sem jih imel že v grlu. V notranjosti v takšnih valovih ni bilo udobno, zato sem odšel ven na zrak in trebuh se mi je začasno malo pomiril. Po prižiganju in ugašanju luči v kabinah in v stranišču sem sklepal, da ima verjetno še kdo “prebavne težave”. Prvi dan in v težkem morju se to pogosto dogaja.

 

27.5.: Pri dežuranju ob krmilu smo se menjavali, a sam v sprednji kabini nisem mogel zaspati, ker sem bil zaradi valov več v zraku in na stenah, kot na postelji. Zato sem malo dremal v salonu, malo pa na palubi. Podobne težave je imel Uroš v stranski kabini, ker je med premetavanjem barke padal s pograda. Za pograd imam sicer pripravljeno mrežasto ograjo, a je še nisem namontiral in davek je plačeval Uroš. Ponavadi nimam težav s slabostjo, tisto noč pa mi raki v želodcu niso dali miru in kmalu sem šel Urha klicat. To se mi je v 25 letih odkar jadram zgodilo prvič. In kako se kliče Urha? Preprosto, poklekneš pred ograjico (najboljše na odvetrni strani), z zgornjim delom telesa se nagneš čez ograjo in nato zatuliš UUURRRRHHHH in vmes izprazniš vsebino želodca v morje. To sem do sedaj poznal le v teoriji in opazoval pri drugih, sedaj pa to obvladam tudi v praksi. In da bi si vse skupaj čimbolj zapomnil, sem to tisto noč ponovil še kar nekajkrat, dokler se vsi raki niso vrnili nazaj v morje. Dvomim, da me bo kdo kmalu lahko prepričal, naj jem ribe ali rake. Še dobro, da me večina prijateljev med mojimi nočnimi aktivnostmi ni videla, a se tovrstne vesti med majhno posadko hitro razširijo. Tolažilo me je samo to, da nisem bil edini, ki je tisto noč Urha klical. Dopoldne je bila hitrost vetra v sunkih že blizu 40 vozlov in valovi so postajali že prave male gore, ki so nas prehitevale od zadaj ali zalivale od strani. Krmarili smo ročno, saj je Iziju zjutraj v preveliki vnemi uspelo strgati jermen na samokrmilniku, ko je ročno popravljal smer in ga je pozabil odklopiti. Kljub majhni površini jader smo čez dan vseskozi vozili s precejšnjo hitrostjo med 7 in 9 vozli in v prvih 24 urah naredili kar 156 milj poti proti Kanarskim otokom. Tolikšne razdalje mi v enem dnevu do tedaj ni uspelo še nikoli prejadrati. Proti večeru je veter začel popuščati in ponoči so se začeli zmanjševati tudi valovi. Pooblačilo se je in po malem je deževalo. Zvezde, ki so bile pri krmarjenju edini orientir so izginile in precej zoprno je bilo krmariti barko gledajoč samo na kompas. Po malem smo vsi, ki smo se drugo noč izmenjavali za krmilom, preklinjali Izija in strgan jermen na samokrmilniku, a bilo je še preveč vetra in valov, da bi si upal krmilno kolo in samokrmilnik razstaviti in zamenjati jermen. To sem lahko naredil šele naslednji dan, ko se je morje dovolj umirilo.

 

29.5.: Tretji dan smo se zjutraj vozili skozi nevihte in začelo je pihati od spredaj. Nevihtni dež barke ni spral, kot sem se najprej veselil, temveč jo je umazal. V nevihtnih oblakih je bilo veliko puščavskega peska, ki se je z dežjem spiral v morje in Skokica je postajala vse bolj rdeča od prahu. Nekaj časa smo se še trudili križariti proti vetru, pa smo se po polovici dneva naveličali in prižgali motor, da smo vsaj s kolikor toliko razumno hitrostjo napredovali proti cilju. Bili smo približno na polovici poti do prvega Kanarskega otoka, Graciose. Potovanje je postajalo vse bolj enolično. Uroš je vse dni za barko razpenjal laks s trnki in neutrudno lovil ribe, a ni imel uspeha. Menda je bila kriva vaba, ki ni dovolj globoko plavala. Ribe nam jedilnika še niso obogatile in to se mi je zdelo čisto v redu. Šalili smo se, da bi bili že zdavnaj na Kanarskih otokih, če nas on s svojim laksom in vabami nebi vseskozi zaviral. Ostali smo se proti dolgočasju borili tudi s prebiranjem knjig. Kljub temu, da je bilo vreme večinoma jasno, vidljivost ni bila dobra. Zaradi meglice se je videlo le nekaj milj daleč. Sem ter tja smo srečali kakšno ladjo.

 

30.5.: Četrti dan se je veter malo okrepil in obrnil na zahodnik, kar nam je omogočalo, da smo lahko jadrali ostro v veter neposredno proti Graciosi. Ni bilo več potrebno križariti, tako kot prejšnji dan. Valov skorajda ni bilo in z jadri smo dosegali zadovoljivo hitrost šestih vozlov. Popoldne četrtega dne smo na obzorju že nestrpno pričakovali obrise prvih Kanarskih otokov. Oblaki na obzorju so nam dali slutiti, kje bi otoki morali biti in proti večeru smo jih končno tudi zagledali. Najprej smo videli nekaj čeri, nato so se iz meglic prikazali manjši otočki in nato še Lanzarote in Graciosa. Pod noč smo spustili sidro ob Graciosi in si nazdravili ob uspešnem zaključku prve Atlantske etape. To je bila za vse nas do tedaj najdaljše neprekinjeno jadranje. Okrog 560 milj smo prejadrali v štirih dneh.

 

31.5.: Naslednje dni smo nadaljevali z bolj dopustniškim potepanjem po Kanarskih otokih. Najprej smo se sprehodili po Graciosi, nato pa ob Lanzarotu odjadrali do Arecifa. Arecife je s svojim urejeno neurejenim pristaniščem precej spominjal na Afriko, ki je od tam oddaljena le kakšnih 70 milj. Po nekaj hladnih dneh se je končno toliko otoplilo, da smo se lahko bolj poletno oblekli. Izi, Darko in Uroš so se v morju vsak dan navdušeno kopali, a temperatura morja ni znašala niti 20 stopinj in to je bilo zame za kopanje odločno premalo. Urošu se je vztrajnost pri ribolovu vendarle izplačala in mu je zadnje dni končno uspelo ujeti kar 2 ribi, ki so ju fantje z veseljem spekli in pojedli.

 

1.6.: Na Lanzarotu sem si ogledoval marine, saj sem  moral tam do odhoda čez Atlantik za nekaj tednov pustiti barko. Na koncu sem se odločil za marino Rubicon na skrajnem jugu Lanzarota. Marina je nova in lepo urejena, cene pa so zmerne, malo nižje kot na Hrvaškem. V okolici je dovolj trgovin z živili, kar bo pomembno za nabavo hrane in pijače za naslednjo etapo čez Atlantik. V marini je tudi črpalka za gorivo in cena nafte je bila podobno kot v Gibraltarju tudi na Lanzarotu za 30% nižja kot v Sloveniji. Za gorivo sem zaradi ugodnega vetra in nižjih cen do sedaj zapravil manj denarja, kot sem načrtoval in samo upam, da bo še naprej ostalo tako.

 

11.4. – 7.5.2006. Izola – Vilamoura 2018 NM

Miran Tepeš
Prva etapa: 11.4. – 7.5.2006. Izola – Vilamoura 2018 NM (Slovenija – Hrvaška – Italija – Španija – Gibraltar – Portugalska)

 

11.4.: V marini v Izoli smo v poznem popoldnevu s pomola odvezali še zadnje vrvi in se odpravili na pot. Na jadranju do Dubrovnika so se mi poleg Zlate in Jona pridružili še sovaščani iz Stanežič: Andrej, Dik, Tone in Matevž ter Urban. Edino Urban je iz Kranja, jadral bo z nami čez Atlantik in ker ni imel jadralskih izkušenj, se je hotel prepričati, kako izgleda malo daljše potovanje z barko.

 

12.4.: Po postanku na carinskem pomolu v Piranu smo preko noči najprej z rahlo, nato pa z vse močnejšo burjo jadrali ob Istrski obali in preko Kvarnerja ter se dopoldne ustavili na Susku. Večina posadke se je šla sprehoditi po otoku, z Urbanom pa sva se lotila predelave komand za sidrni vitel. Iz 2 x 3 žičk, ki jih je bilo potrebno samo pravilno povezati, nama je uspelo ustvariti vsaj 100 različnih kombinacij in skuriti nekaj varovalk. Po nekaj urah je vitel vendarle deloval v pravo smer in smo lahko odpotovali naprej. Vetra je žal zmanjkalo, zato smo najprej motorirali do Premude in nato še malo pojadrali do Dugega otoka, kjer smo v Brbinju prenočili.

 

13.4.: V četrtek dopoldne se nas je po nekaj urah jutranjega motoriranja burja zopet usmilila in smo spet lahko jadrali ter popoldne tudi skorajda glisirali mimo Kornatov, Žirja, Drvenika in Šolte do Hvara, kamor smo prijadrali še pred večerom. Ker smo tja prijadrali le 10 minut pozneje, kot so zjutraj padale stave, so Stanežičani seveda morali častiti večerjo. Sam sem izkoristil poznavanje vremenske napovedi z močno burjo, ostali pa so videli le jutranje brezveterje.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

14.4.:  S Hvara smo zopet odpluli zelo zgodaj in vzhajajoče sonce je večino posadke zbudilo, ko smo bili že blizu Pelješca. Burja nas je še naprej spremljala, a je v kanalu pred Korčulo popustila. Prvič se je tudi toliko otoplilo, da smo vsaj za nekaj časa lahko slekli bunde in sneli kape. V Korčuli je bilo potrebno napolniti rezervoarje z nafto, saj smo od doma štartali s precej praznimi, nato pa smo se mimo bencinskih črpalk vozili ob precej čudnih urah. Ko smo na črpalki v Korčuli poleg nafte hoteli dotočiti še nekaj vode, pa nas je “prijazni” uslužbenec INE “prijazno” nekam poslal in z vodo ni bilo nič. No, ja, saj nam je še ni primanjkovalo, a razsipali z njo tudi ne bomo. V prijazno toplem dnevu smo z naraščajočim maestralom odjadrali proti Mljetu. Na Mljetu smo se nameravali zasidrati v zalivu pri Polačah, pa je postal maestral že tako močan, da nebi imeli ravno veliko miru. Ker je vremenska napoved za naslednje dni obetala jugo, smo se odločili nadaljevati z jadranjem, dokler imamo še ugoden veter. S 7-8 vozli hitrosti smo po vse večjih valovih kar “drveli” proti Dubrovniku. Pred večerom smo se za kratek čas zasidrali pri Šipanu, da smo v miru lahko zmontirali še nekaj palubne opreme potrebne za jadranje v močnem vetru. Del posadke pa je poskušal iz zimskega spanca prebuditi Suzukija (pomožni motor za čoln). Po kar precej časa in po nekajkratnem odvijanju in čiščenju svečke, jim je to na srečo uspelo in motor je veselo zabrnel. Prvo vžiganje po zimskem premoru je vedno precej zamudno in je bilo ravno pravšnje opravilo za mojo tehnično zares zelo visoko izobraženo posadko.

 

V večer smo nato odjadrali proti Dubrovniku, kjer so se Stanežičani izkrcali. Urban se je odločil, da bo svoje potovanje z nami podaljšal do Otranta in si je na hitro spremenil svoje letalske karte. Na carinskem pomolu smo uredili izstopne formalnosti za plovbo iz Hrvaške in se poslovili od prijateljev, ki so na cesti pred hotelom modrovali o tem, ali bi šli kar takoj domov z najetim avtom, ali pa prespali v hotelu in si naslednji dan ogledali Dubrovnik.

 

Odpluli smo v noč, maestral je popustil, a ostali so valovi. Do jutra smo motorirali in se guncali po v začetku še precej velikih bočnih valovih. Čez dan je nato na srečo zapihal najprej vzhodnik, s katerim smo ravno še lahko jadrali ostro v veter, proti večeru pa se je začel krepiti jugo. A takrat smo bili že blizu italijanske obale. Pospravili smo jadra in odmotorirali še zadnjih nekaj ur proti vetru in naraščajočim valovom z juga. Ko so imeli na drugi strani Jadrana naši telefoni zopet povezavo z omrežjem, smo izvedeli, da so Andrej, Dik, Tone in Matevž vendarle ostali v Dubrovniku, preživeli tam lep dan in zvečer odpotovali domov. Ponoči smo se privezali v mirnem Otrantu. Pristajanje s pomočjo računalnika, novih elektronskih kart in z njimi povezanega GPS-ja je pravo razkošje in varno tudi v temni noči.

 

16.4.: Nedeljsko jutro in večino dopoldneva smo na mirnem privezu v glavnem kar prespali, saj je bil to prvi malo daljši premor po odhodu iz Izole pred petimi dnevi. Popoldne je domov odpotoval Urban. Zunaj za valobranom je navijal južni veter in so se belili valovi. Proti večeru se je veter malo umiril in obrnil na vzhodnik. To je bilo dovolj, da sva se z Zlato odločila, da skušamo še isti dan priti do St. Marie di Leuce in tam prenočiti v novi marini. Nekajurno jadranje do tja sploh ni bilo naporno, z izjemo zadnjih nekaj milj okoli rta in svetilnika, kjer je veter popolnoma pojenjal, precej visoki valovi pa so prihajali z vseh smeri. Zapustili smo Jadran, zapluli v Jonsko morje in se privezali na pomolu v marini. Pred spanjem smo si z Jonom in Zlato privoščili še malo daljši sprehod po kljub pozni ure še zmeraj živahnem mestecu. Na recepciji marine smo še preverili vremensko napoved (rahel jugo-vzhodnik) in plačali. Cena je bila še izven-sezonska – 12 EUR.

 

17.4.: Ker zaradi praznika za nakup svežega kruha skoraj nismo imeli upanja, smo na pot s pete proti prstom italijanskega škornja odrinili še v jutranjem mraku. Dan je bil turoben, oblačen, hladen, meglen in takorekoč brez vetra. Cel dan in in polovico noči smo bili zato obsojeni na motoriranje. Sam sem malo “šraufal” po barki, Zlata in Jon pa sta se igrala v notranjosti. Ponoči se je megla tako zgostila, da so pozicijske luči svetile kot reflektorji in se je videlo le nekaj metrov okoli barke. Je pa vsaj začelo pihati in jadranje nas je odrešilo mučnega brnenja motorja. Na radarskem zaslonu sem opazoval ladje, ki so v megli plule mimo nas in med trobljenjem ladijskih siren sem bil hvaležen Slavcu Šikonji, ki mi je svetoval, naj si nabavim radar. Brez radarja bi se v tej gosti megli počutil precej slabo. Dobro, da je Zlata spala, sicer bi bilo verjetno nekaj “panike”. Bilo je tako vlažno, da je kondenzirana voda kar v manjšem curku z jadra po bumu tekla na palubo.

 

18.4.: Z jutrom je megla počasi začela izginevati in kmalu smo videli tudi obalo pri prstih italijanskega škornja. Veter je vse bolj jačal, tako da sva z Zlato najprej krajšala obe jadri, nato pa jih pospravila in razvila cutter jadro in ga prvič tudi resno preizkusila. Ko je hitrost vetra začela presegati 40 vozlov sva začela navijati še cutter in Jonu nadela rešilni jopič. V Jonsko morje smo pripluli skoraj brez vetra, iz njega pa smo divjali v jugovzhodnem vetru, ki se je v sunkih bližal 60 vozlom, hitrost Skokice pa skorajda ni več padla pod 8 vozlov. Zjasnilo se je in kmalu smo zagledali zasneženo Etno na Siciliji in se nezadržno bližali Reggio-u di Calabria, našemu današnjemu cilju. Jonu sva pri svetilniku pokazala, kje se neha Jonsko morje in začne Tirensko. Kakšne opazne razlike med njima res ni mogel videti, a mu je bilo vseeno hudo, da je njegovega, Jonskega morja že konec. Malo me je bilo strah, kako bo v tako močnem vetru, ko bomo obrnili okoli rta proti severu v Messinsko ožino, a je bil veter vseskozi z nami in nam je še naprej pihal od zadaj. V Reggiu sva z Zlato kljub močnemu vetru v luki nekako pristala ob pomol, pa nas je kmalu prišel poditi črpalkar z bližnje pumpe rekoč, da tam tankajo ladje. Pomiril se je, ko sem mu obljubil, da bomo tudi mi tankali, ko se malo spočijemo in pojemo opoldanski zajtrk. Popoldne smo odšli na sprehod in po nakupih, še prej pa sem zaradi ljubega miru dotočil nekaj litrov nafte. Med nakupovanjem se je zopet pooblačilo in stemnilo. Na hitro smo se vrnili v luko in prišli na barko, ko se je razbesnela nevihta. Tudi v luki se je morje precej razburkalo in z barko je bilo potrebno bežati od pomola, ker so bokobrani in privezne vrvi že nevarno ječale. Med nevihto smo skupaj s še nekaj drugimi jadrnicami krožili po pristanišču in se, ko je bila glavnina nevihte mimo, privezali ob valobranu na drugem koncu luke. Tam smo prespali noč, gugajoč se sicer v valovih trajektov, ki so vozili mimo na Sicilijo, a vendarle razmeroma varno.

 

19.4.: Po jutranjem teku in zajtrku s svežim kruhom (prvič po izplutju iz Izole – ne vem, kako bom kar se kruha tiče zdržal pot čez Atlantik) smo odpluli med vrtinci Scile in Karibde skozi Messinsko ožino proti severu in nato ob SV Sicilski obali proti zahodu. Vrtincev v ožini nismo videli, je bil pa zelo gost ladijski promet po dolgem in počez, kot bi imele ladje nekakšno regato. Popoldne ob Siciliji je veter zopet ojačal, a tokrat žal od zahoda in je bilo potrebno križariti proti vetru. Napredovanje je bilo počasno in v ostrih valovih mučno. Do večera smo se “privlekli” do Milazza in se privezali v marini. Tu smo doživeli prvi cenovni šok na poti, privez čez noč je stal kar 60 EUR. Kar smo v glavnem z zastonjkarskimi privezi prihranili v prejšnjih dneh, so pokasirali tukaj. Za nami je bil preveč naporen dan, da bi se mi ljubilo iti prevezati se drugam.

 

20.4.: Po obveznih jutranjih nakupih drugega dela družine, smo se odločili, da gremo na pizzo in nato popoldne na Eolske otoke. Pizze nismo dobili (pečejo jo šele zvečer), smo pa bili z zmernim zahodnikom kar hitro na Vulcanu, prvem od Eolskih otokov. Vulcano je še aktiven vulkanski otok, a je videti le brbotanje plinov v vodi in blatu in seveda dim, ki se dviga iz kraterja vulkana. Bolj aktiven je vulkan na Etni in pa predvsem na bližnjem Stromboliju, kjer je ponoči možno videti žarečo lavo, kako teče proti morju in velja za svojevrsten naravni svetilnik, ki že od antičnih časov ponoči kaže pot mnogim generacijam mornarjev. Zasidrali smo se v zalivu polnem plinskih vrelcev in temu primernih vonjav (po gnilih jajcih) in seveda sem v svoji radovednosti splezal na vulkan na rob kraterja. Zvečer smo odrinili na pot in v brezvetrju celo noč premotorirali.

 

21.4.: Ponoči, ko je dežurala Zlata, smo doživeli obisk motornega čolna, ki nas je obsvetljeval (in strašil) z močnimi žarometi, da nismo videli za kaj gre. Ko so se nas usmilili in žaromete obrnili stran, sva videla, da gre za čoln finančne straže. Želeli so vedeti, od kod smo, kaj počnemo in kam gremo. Ko sem povedal, da smo iz Slovenije in potujemo na Sardinijo, so se malo posvetovali, še nekajkrat povprašali “Sardegna?, Sardegna?”, ter nam končno zaželeli srečno plovbo in odhrumeli v noč. Zjutraj se je na obzorju začel kazati otok Ustica in odločili smo se, da si gremo tja malo pretegniti noge. Ustica je majhen otok približno velikosti Suska takorekoč sredi Sredozemskega morja, za katerega kakšen dan nazaj še vedel nisem. Potem pa sem ga “odkril” na karti blizu naše poti in smo ga šli pogledat. Po sprehodu in sladoledu smo se vrnili v pristanišče na našo barko in odjadrali proti Sardiniji. Do tam je približno dan in pol plovbe. Na srečo je bilo ravno prav severnika za ugodno jadranje skozi noč. Občasno, ko je veter malo popustil, pa smo si pomagali z motorjem.

 

22.4.: Popoldne so se na obzorju prikazali prvi obrisi Sardinije. Proti večeru smo v precej močnem vetru kar drveli proti jugu Sardinije in se zasidrali v zalivu Malfatano južno od Cagliarija. Tokrat smo se v bistvu sploh prvič na tej poti zasidrali za čez noč. Do sedaj smo večino noči prepluli, nekaj pa smo jih prespali privezani ob pomol. Zaliv naj bi bil dobro zaščiten proti severu in vzhodu, a je veter v njem ponoči v sunkih bril s hitrostjo tudi preko 30 vozlov. Novo Mušičevo sidro je bilo prvič na resnem preizkusu in ga je dobro opravilo. Proti valovom je bil zaliv dobro zaščiten, tako da smo mirno prespali.

 

23.4.: Zjutraj se mi v močnem vetru ni dalo veslati na obalo tako, da je odpadel jutranji sprehod. Le dvignili smo sidro in odjadrali naprej ob južni Sardinijski obali mimo vetrovnih zalivov Teulada in Palmas proti otoku San Pietro, kjer smo popoldne pristali ob pontonskem pomolu v marini mesta Carloforte.

 

24.4: Naslednji dan smo po dopoldanskem teku, nabavi novih zalog hrane v bližnjem marketu in ogledu vremenske napovedi na recepciji marine, odjadrali proti Menorci. Napoved je obetala veliko vetra iz za nas ugodne jugovzhodne smeri, dejansko stanje na morju pa je napovedi preseglo vsaj še za eno stopnjo. Vetra je bilo za več kot 30 vozlov, višina valov pa je po nekaj urah že začela presegati 5 metrov. Jadranje je postajalo po začetnem uživanju vse težje in napornejše, samokrmilnik po nekaj urah ni bil več kos svoji nalogi in potrebno je bilo ročno krmariti. Napredovali smo zelo hitro, kljub temu, da smo imeli razvitega le polovico prednjega jadra. Čez dan je bilo vse v redu, ponoči pa je postalo naporno, saj me je začelo zdelovati pomanjkanje spanca. Proti jutru me je kot ponavadi za nekaj ur zamenjala Zlata, ki pa so jo že “načeli” valovi in neugodno guncanje barke.

 

25.4.: V Mahon na Menorci smo pripluli še pred večerom in se privezali ob obalo v tamkajšnji marini. Sprehod in večerja v bližnji restavraciji, ob kateri smo praznovali rojstni dan, sta končno precej dvignila tudi Zlatino razpoloženje. Mahon je zares mondeno, lepo urejeno špansko turistično mesto in na podlagi Sicilijanske izkušnje me je bilo kar strah cene za pristaniške pristojbine, za katero sem predvideval, da jo bom moral plačati v tamkajšnji kraljevski marini. Pa ni bilo nikogar naokoli in tudi recepcija je bila zaprta. Mahon je pač v aprilu še spal svoje izven sezonsko spanje. Moja denarnica je bila temu hvaležna, pa tudi meni so bolj všeč kraji, kjer ni veliko ljudi.

 

26.4.: Zjutraj smo se odpravili proti Mallorci. “Kakšnih 12 ur jadranja bo do tja”, sem rekel, Zlata pa je samo odsotno skomignila z rameni in se na palubi predala jutranjemu soncu in igranju z Jonom. Dan je bil zares lep, veter je od prejšnjega dne precej popustil, tako da smo zopet lahko jadrali s polnimi jadri. Valovi so bili še naprej visoki, a niso več kipeli in precej so se podaljšali. Popoldne smo se odločili za kratek postanek v zalivu na jugovzhodni strani Mallorce in v trgovini v Porto Pietru izdatno dopolnili zaloge hrane in pijače za prihajajočo povečano družinsko posadko. Nadaljevali smo s plovbo do Coloni-je San Jordi, kjer je Jon zvečer na tamkajšnji peščeni plaži končno prišel do velikega peskovnika. Že nekaj dni je prosil, da bi šel on rad na plažo in ko sem mu obljubil, da se bomo zasidrali pri plaži, je celo popoldne pripravljal svoje kanglice, lopatke, grabljice in druge igrače, da jih bo odnesel s seboj. Jon je torej prišel na svoj račun in zvečer sva imela z Zlato kar nekaj težav, da sva ga še pred polnočjo spravila nazaj na barko.

 

27.4.: Zjutraj je postala nestrpna Zlata, ki si je po dvotedenski odsotnosti čimprej želela videti najine manjkajoče otroke. Že navsezgodaj smo morali odpluti proti Palmi, da prihoda družine nebi zamudili. Seveda smo bili pri letališču nekaj ur prezgodnji. Zlata in Jon sta se odšla igrat na plažo, sam pa sem natočil gorivo v marini v C’an Pastilli. Ko so naši prišli na barko smo bili spet popolna družina in odpravili smo se proti Palmi. Skokico smo privezali ob pomol v marini pri črpalki za gorivo, ki je bila že zaprta in odšli na sprehod po mestu. Po ogledu mesta smo se vrnili, se vkrcali in odpluli proti Ibizi. Ponoči med njenim dežurstvom na plovbi proti Ibizi je imela Zlata zopet težave z vojaško ladjo, ki se ji ni in ni hotela umakniti. Ko smo pripluli že zelo blizu, je Zlata vendarle ugotovila, da je ladja zasidrana in se ji je morala sama izogniti.

 

28.4.: Ibiza se je že kopala v jutranjem soncu, ko smo pripluli do tja. Zavili smo v pristanišče in se na obrobju privezali na obalo. Zlata,

mama in otroci so odšli na “kratek” potep po mestu. Pod večer smo zopet odjadrali naprej. Tokrat je bil naš cilj jug Pirenejskega polotoka, oddaljen slab dan plovbe. Kakšnih zelo točnih ciljev si za vmesne postanke ponavadi ne postavljam. Prilagajamo se vetru in morju ter seveda razpoloženju in trenutnim željam posadke in krmarja. Odjadrali smo z ugodnim vetrom, ki pa je proti jutru popustil in zopet je bilo potrebno potovati s pomočjo motorja. Morje se je povsem zgladilo tako, da je bila plovba mirna.

 

29.4.: Pripluli smo v Palos, kjer smo napolnili prazne rezervne posode za gorivo, dopolnili zalogo hrane, zopet malo trenirali in se sprehodili po mestu. V Palosu je bilo veliko potapljaških šol in ljudi v potapljaških oblekah smo množično srečevali tako na plažah, kot tudi na mestnih ulicah. Izgleda, da mora biti pod vodo na tistem koncu zares lepo. Dogovorili smo se, da zvečer nadaljujemo s potovanjem in da ponoči najdemo kakšno sidrišče, kjer bomo prespali. Zlata in otroci so kot ponavadi zvečer na računalniku gledali filme, mama se je zatopila v knjigo, jaz pa občudoval sončni zahod, urejal svoje misli in snoval načrte. Še pred polnočjo sem v zalivu pri Cartagheni spustil sidro in se v podpalubju pridružil ostalim, ki so že spali.

 

30.4.: Pa nisem dolgo spal. V zaliv so z odprtega morja pričeli prihajati vse večji valovi in začelo nas je premetavati tako, da smo se komaj držali postelj. Ni ostalo drugega, kot da sem dvignil sidro in odpotovali smo naprej proti jugozahodu. Jutro je bilo megleno in sonce se je šele pozno prebilo skozi meglo. Ustavili smo se v ribiški luki v Carbonerasu, enem od nastajajočih turističnih mest. Med sprehodom in tekom po kilometrskih plažah smo si med apartmajskimi naselji v bližnji soseščini ogledali tudi ogromen industrijski

kompleks s termoelektrarno, cementarno in razsoljevalno tovarno za pridobivanje pitne vode iz morja. Jug Španije je precej sušen, skorajda brez vegetacije, padavin in talne vode je malo in je razsoljevanje skorajda edini način za pridobivanje sladke vode v teh krajih. Pozno popoldne smo odpluli naprej proti Malagi. Ponoči smo jadrali mimo Almerije.

 

1.5.: Popoldne smo se v Benalmadeni srečali z Mattijem, mojim finskim prijateljem in njegovo številno družino,. Skupaj smo odšli na večerjo in se za naslednji dan dogovorili, da Matti za nekaj dni pride na barko, njegova žena pa mojo družino odpelje na letališče. V tamkajšnji marini sem želel natočiti nafto, pa jim jo je zmanjkalo in smo natočili “samo” vodo. Vodni tanki so bili tudi bolj prazni kot naftni in izgleda, da imamo na potovanju toliko sreče z vetrom, da je poraba nafte bistveno manjša kot poraba vode.

 

2.5.: Pred poldnevom smo se poslovili. Malo mi je bilo hudo, pa saj se že čez en teden ponovno vidimo, ko pridem s Portugalske domov. Zlata, Jurij , Anja in Jon so iz Malage odleteli proti Benetkam, mi pa smo odpluli proti Afriki. Nekaj ur smo v lepem vremenu z vzhodnikom kar lepo jadrali in občutek sem imel, da lepo napredujemo proti jugozahodu, proti Afriki, proti Ceuti. Španska obala je počasi izginjala na desni, le Afrike ni in ni bilo videti. Pa bi jo že morali, saj smo po števcu milj naredili že več kot polovico od predvidenih 65 milj in vidljivost je bila dobra. Malo se mi je zdelo sumljivo in sem najprej še enkrat preveril smer, nato pa vključil računalnik in GPS. Kmalu mi je postalo jasno, da jadramo sicer v pravo smer, a zaradi proti toka napredujemo zelo počasi. Pri hitrosti barke na vodo okrog 5 vozlov, smo proti Ceuti napredovali le 1-2 vozla. Nasprotnega toka je bilo torej za več kot 3 vozle. Seveda sem prižgal motor in tako s kar precej plina in tudi s pomočjo vetra in jader barko “pospešil” na okoli 4 vozle hitrosti proti cilju. Slišal sem že za močne plimske tokove v Gibraltarski ožini, a tukaj smo bili le še precej daleč od Gibraltarja in jih nisem pričakoval. Pozno opoldne je nasprotni tok popustil, tako da smo zvečer vendarle še ob primerni uri pristali v Ceuti.

 

3.5.: Jutro je bilo ponovno sončno in vetrovno. Morje za valobrani izven pristanišča je bilo kar precej razburkano in od zahodnika razpenjeno. Z odhodom proti Gibraltarju smo morali zaradi vremena počakati in smo odšli še malo olajšati denarnice po mestnih trgovinah. Popoldne pa smo vendarle izpluli proti Gibraltarju. Mamo sem nekako pripravil na to, da bo sicer precej valovito in da bo špricalo čez palubo, a da bomo teh 17 milj do Gibraltarja hitro prejadrali, ker je veter ugoden. Matti je bil za krmilom in prav na glas se je smejal, ko me je namakal v valovih, ko sem uravnaval jadra. Pravzaprav smo bili mokri vsi, saj so se valovi valili z boka in z močnim vetrom silili čez krov, ko pa smo v kakšen val butnili, smo bili tuša deležni vsi. In res smo bili v treh urah v Gibraltarju in se privezali v marini ob tamkajšnjem letališču.

 

4.5.: Naslednje jutro se je Matti odločil, da bo z avtobusom odpotoval nazaj domov v Benalmadeno, saj ga je doma čakalo delo, tukaj pa ni vedel, kdaj nam bo vreme dovolilo nadaljevati s potovanjem. Poslovili smo se in z mamo sva odšla na ogled Gibraltarske skale. Na Gibraltarski gori v naravnem okolju živijo opice, ki so ena od zanimivosti Gibraltarja. Po vrnitvi z gore sem si v recepciji marine ogledal vremensko napoved in malo bolj podrobno tudi karte s podatki o tokovih v Gibraltarski ožini. Na splošno je morski tok zaradi večjega izhlapevanja v Sredozemlju pretežno usmerjen iz Atlantika v Sredozemlje. Dvakrat na dan ob oseki pa se površinski tok tudi obrne in teče iz Sredozemlja v Atlantik. Tokovi so kar precej močni, saj ob plimi dosegajo tudi 4 vozle hitrosti proti vzhodu, ob oseki pa 2 do 3 vozle proti zahodu. Tokovi so tudi 30 milj od Gibraltarja na vsako stran še vedno precej močni. Na pot v Atlantik bo potrebno torej štartati tri ure po višku plime, ko se tok začne umirjati in obračati proti zahodu.

 

5.5.: Nova vremenska napoved je obetala, da bo zahodnik ponoči začasno malo popustil. Zato sva se z mamo odločila za nadaljevanje potovanja in sva ponoči še pred oseko izplula iz marine v upanju, da bo vremenska napoved držala in da se bodo tudi nasprotni valovi pomirili. Nasprotni veter je kmalu zares popustil in tudi valovi niso bili prehudi. Le zahodnega morskega toka v hrbet, ki so ga napovedovale tablice in tabele v recepciji marine ni in ni hotelo biti. Pa saj sem bil zadovoljen že s tem, da se je vreme umirilo in da vsaj protitoka ni bilo. Čez nekaj ur sva pri Tarifi zapustila Sredozemsko morje in zaplula v Atlantski ocean. Proti jutru me je spanec začel premagovati, zato sem se za rtom pri Trafalgarju zasidral in odšel spat. Ko sem se prebudil, je sonce že prijetno grelo, na mizi v salonu pa me je čakal zajtrk. Mama je s palube opazovala skupino konjenikov, ki so jahali vzdolž peščenih plaž. Za rtom pa so svoja jadra v pričakovanju močnejšega vetra napenjali jadralci na deski. Po zapoznelem zajtrku sva z mamo dvignila sidro in odjadrala naprej. Veter je popoldne vse bolj jačal in kmalu je bilo potrebno krajšati jadra. Močnejši veter je s plaž na morje privabil številne jadralce na deski in “kajtarje”, ki so nama na poti proti Cadizu križali pot in delali družbo. V daljavi so se že videle bele mestne stavbe in žerjavi Cadiškega pristanišča in kmalu sva okrog mogočne trdnjave na otoku pred Cadizom zavila v zaliv in v pristanišče. Pristala sva v novi marini na koncu valobrana. Po prijavi v recepciji sva z mamo odšla na dolg sprehod po starem delu mesta.

 

6.5.: Prvi del potovanja se počasi približuje koncu. Samo še čez zaliv je potrebno odpluti do Portugalske in potem se z mamo čez dva dni iz Fara z letalom vrneva domov. Ker je bilo do Vilamoure za manj kot en dan plovbe, sva odpotovala naslednji dan popoldne, da pred Farom nebi bila pred jutrom, ker se tam plitvine raztezajo precej daleč proti odprtemu morju. Veter je proti večeru skorajda popolnoma pojenjal in tudi valovi so se pomirili. Mirno sva plula s pomočjo motorja in opazovala sončni zahod, kot bi bila nekje na jezeru in ne na Atlantiku. Le obale ni bilo nikjer videti.

 

7.5.: Ponoči se je veter ponovno prebudil in do Portugalske sva prijadrala še pred sončnim vzhodom. Ker sem vedel, da v marini v Vilamouri začnejo delati šele čez nekaj ur, sem proti jutru močno skrajšal jadra, da bi zmanjšal hitrost. Zbudil sem mamo in jo prosil, naj malo dežura na krovu, sam pa sem odšel spat. Pa nisem spal dolgo, saj je veter pihal vse močneje in sva prehitro prišla v Vilamouro. Privezala sva se na pomol za goste in počakala, da so odprli recepcijo marine ter nama dodelili prostor na enem od pontonskih pomolov v marini. Marina je res lepo urejena v mirnem zalivu v sklopu novega turističnega naselja.