Vrnitev v Whangarei

Miran Tepeš

Vrnitev v Whangarei

Po skoraj pol leta sem se vrnil na Novo Zelandijo, v Whangarei in na Skokico. Skoraj dva dni je trajala moja pot z letali na drugi konec sveta. Brez zapletov sem priletel do Aucklanda, tam pa so jutranji let proti Whangareiju zaradi vremena odpovedali in sem moral počakati na opoldanski let.

Večer nad Indijskim oceanom

Že med čakanjem na vzlet v Aucklandu nas je pilot opozoril, da je v Whangareiju še vedno deževno in megleno, a da se megla redči in da ima v letalu dovolj goriva za nekaj ponovitev pristankov v primeru, da pristajalne steze ne bi videl.

Pred pristankom smo potem res nekaj časa krožili skozi deževne oblake, se vmes spuščali in dvigali, potem pa je pilot vendarle zagledal tla, našel letališče in pristal na stezi, ki je zaradi obilice dežja spominjala na reko.

Prtljaga je skupaj z menoj našla pot do Whangareja in po krajši vožnji s taksijem sem se znašel na obali reke Hatea, kjer me je med stebre privezana pričakala moja barka. V marini sem si izposodil čoln, počakal na presledek med plohami in odveslal nekaj sto metrov do Skokice.

V prihodnjih dneh je napovedan prihod kar zajetnega ciklona, ki bo prinesel veliko dežja in še več vetra. Do petka bo med 30 in 40 vozli bo vetra, kar je preveč za normalno jadranje, zato sem se v marini dogovoril, da barko prestavim k pomolu, da bom imel med čakanjem na boljše vreme vsaj neposreden dostop do kopnega. Jadralec, s katerim sva pod nastreščkom recepcije čakala, da ploha mine, mi je povedal, da so bili zadnji meseci na severu Nove Zelandije precej suhi in da so domačini dežja veseli, saj ga je narava že zelo potrebovala.

Barko je dež že lepo opral, zato je bila paluba presenetljivo čista, notranjost pa je bila na moje veselje suha. Elektrika je delala, akumulatorji so polni in motor se je zagnal brez težav ob prvem obratu ključa. Ko sem priveslal do barke, sem videl, da je podvodni del trupa precej obraščen z algami in školjkami. Počakati sem moral do večera, da je plima dovolj dvignila vodo v reki, da sem iz plitve vode ob robu reke lahko odplul proti delu marine s pomoli. Razlika med plimo in oseko je več kot 2 metra in med oseko je voda globoka le meter in pol, zato se kobilica in krmilo pogrezneta v redko blato na dnu reke.

Pod večer sem odvezal vrvi s stebrov, na katere je bila privezana Skokica in brez težav odplul do marine in tam privezal barko ob pomol. Navtični instrumenti so delovali, le avtopilot me je s piskanjem opozoril, da se bom moral z njim še pozabavati.

Naslednjih nekaj dni bom čakal, da viharno vreme mine, vmes v presledkih med plohami na palubo nameščal opremo, ki sem jo jeseni pospravil v notranjost barke. Namestil bom tudi nove aparature, ki sem jih pripeljal s seboj in upam, da mi bo narava dovolila tudi nekaj kopenske rekreacije.

Ta teden sem imel sicer namen prebarvati trup barke z novim protivegetativnim premazom in sem se za dvig barke iz vode dogovoril v marini Marsden ob izlivu reke v morje, vendar je vreme za to preveč viharno in mokro. Od petka naprej, ko se bo vreme uneslo, pa imajo v marini praznike in dvigalo ne bo delovalo. Načrte bom moral že takoj na začetku spremeniti.

V petek se mi bosta na krovu Skokice pridružila Andrej in Igor, s katerima bomo potem prihodnji teden skupaj odjadrali proti Novi Kaledoniji.

Križarjenja in tečaji 2025

Miran Tepeš

Križarjenja in tečaji 2025

Spomladi in na začetku poletja 2025 nameravam na Skokici organizirati tri sklope jadranja po južnem Pacifiku in sicer: 
 
A – tečaj oceanskega jadranja od Nove Zelandije do Nove Kaledonije, od 19. aprila do 7. maja;
B – Jadralsko križarjenje med otoki Nove Kaledonije in Vanuatuja, od 12. maja do 7. junija; 
C – Jadralsko križarjenje med otoki Vanuatuja in med Salomonovimi otoki, od 10. junija do 3. ali 12 julija. 
 
Podrobnejši program tečaja oceanskega jadranja lahko vidite na strani za tečaje in križarjenja.
Programe križarjenj bom pripravil in postopoma objavil konec januarja in začetek februarja.
 

 

Slovo od Kalifornije

Miran Tepeš

Slovo od Kalifornije

V ponedeljek, 13. maja sva z Jelkom odjadrala iz marine na vzhodni strani San Francisca in šla na izlet po zalivu ter objadrala otok Alcatraz z znamenitim zaporom, dogodek dneva pa je bil vseeno točenje goriva.

Na severu San Francisca je odprta le ena morska bencinska črpalka in tja sva zavila po ogledu Alcatraza. Na navtičnih kartah ni napisanih globin na poti do črpalke, prav tako na njihovi spletni strani črpalke nisem našel podatka o globini vode pri bencinskem pontonu. Zato sem se črpalki previdno in počasi bližal ter na globinomeru opazoval globine. Številke so se neusmiljeno nižale, dokler 80 metrov pred črpalko Skokica ni obstala v blatu. Brez težav sem barko z vzvratno vožnjo izvlekel iz blata. Približno tri metre je razlika med plimo in oseko. Oseka je bila ravno že mimo in voda v zalivu se je dvigovala. V bližini črpalke sva spustila sidro in počakala eno uro, da se je voda dvignila za 40 cm ter poskusila še enkrat priti do črpalke. Tokrat je Skokica nasedla 20 metrov pred pomolom. Ob tretjem poskusu pol ure pozneje sva se z Jelčom skozi blato nekako pririnila do začetka pomola, a nama je tankmojstrica rekla, da nima dovolj dolge cevi in da morava še trideset metrov naprej do konca plavajočega pomola, ali pa se umakniti jahti, ki je pred marino čakala, da ji napolnijo rezervoarje z nafto.

Naprej ni šlo, zato je sledil je še en umik nazaj in čakanje. Trikrat v enem dnevu mi še nikoli ni uspelo nasesti.

Medtem je do črpalke priplula velika motorna jahta in začela točiti nafto.

Čez še eno uro je bila voda že za dva metra višja kot ob prvem poskusu in brez težav sva z Jelkom priplula do pomola in Skokico tam privezala. Vendar sva morala čakati še več kot eno uro, da so na jahti napolnili tanke z nafto in se odmaknili.

Pozno popoldne smo z nafto napolnili rezervoar na Skokici, poslovila sva se od San Francisca in v večer pod mostom Golden Gate izplula na Pacifik. Pod mostom je s Pacifika nasproti pihal krepak zahodnik in veselil sem se jadranja z zahodnikom ob obali proti jugu. Žal je imel veter drugačne namene in zvečer odšel spat, Skokico pa je celo noč proti jugu poganjal motor.

Nekaj kitov sva srečala na poti.

Zjutraj sva skozi meglice priplula do ribiškega in turističnega mesteca Monterey in Skokico privezala v tamkajšnji marini. Kisel in hladen dopoldan sem večinoma prespal, popoldne pa se je zjasnilo in z Jelčom sva odšla na sprehod ob obali, po lepo obnovljenem starem delu mesta in potem še do “slavne” vesoljske sekvoje. Semena sekvoje je imela ena od posadk Apola pred 50 leti s seboj v vesolju in na mesecu. Iz enega od teh semen je tukaj zrastlo drevo. Težava je bila v tem, da nisva vedela, kje ta sekvoja raste. Tega niso vedeli niti domačini, ki sva jih spraševala med sprehodom. Sekvoje so velika drevesa, zato sem po okolici gledal, kje rastejo največja drevesa in seveda so bila največja drevesa na vrhu hriba nad mestom. Odpravila sva se v hrib in tam ugotovila, da na hribu rastejo evkaliptusi. In potem sva srečala možakarja, ki je povedal, da ne mara Bidna in tudi ne ve za sekvojo v mestu. Imel pa je pri sebi telefon in na netu je našel mesečevo sekvojo, ki raste v parku v bližini pristanišča. Čez dvajset minut sva našla najino vesoljsko sekvojo in ugotovila, da jo verjetno slabo zalivajo, saj je bila manjša od okoliških dreves.

V sredo 15. maja popoldne sva se v pristanišču poslovila od številnih morskih levov in tjulnjev ter odjadrala na pot čez Pacifik. Glede na vremenske statistike bi bilo najboljše najprej jadrati ob kalifornijski obali proti jugu in potem čez kakšnih 600 milj zaviti s pasati proti zahodu, proti Havajem. Takšno pot priporočajo tudi navtični vodiči, da se izogneš obsežnemu območju brezvetrja v anticiklonu severovzhodno od Havajev. Vremenska napoved za prihodnji teden pa kaže ravno obratno, da ob obali piha južni veter, malo dlje od obale pa bo brezvetrje. Severni veter pa bo na odprtem morju severozahodno od Montereya. Odločil sem se, da bova odjadrala proti zahodu, da ujameva severnik in bova potem šele čez nekaj dni zavila proti jugu. Le prvih sto milj bova morala proti zahodu premotorirati, potem pa bova večino poti lahko jadrala. Približno 2200 navtičnih milj je do Havajev in dobra dva tedna bova do otokov jadrala. Severnejša pot obeta hitrejše jadranje, hkrati pa to na žalost pomeni, da bova en teden dlje na hladnem oceanu.

V četrtek dopoldne sva priplula do vetra, ustavil sem motor in dvignila sva jadra. Skokica je zadihala, ušesa sva lahko spočila. Okrog 20 vozlov severnika je barko kar hitro preganjalo proti zahodu-jugozahodu. Da je na severu veter še močnejši, pričajo zajetni valovi, ki se pogosto prelivajo čez palubo.

Cel petek in celo soboto je severnik vztrajal med 15 in 25 vozli hitrosti, hitrost Skokice pa se giba med sedmimi in osmimi vozli. Vreme je oblačno in hladno, ponoči je med 10 in 12 stopinjami Celzija, podnevi nekaj stopinj več. Občasno skozi oblake pokuka tudi sonce.

San Francisco Bay

Miran Tepeš

San Francisco Bay

Vrsto opravkov in sestankov sem imel v preteklih tednih in čas je že bil, da svoje kopensko življenje za nekaj časa zamenjam z morskim. Popotovanje včasih ne poteka tako, kot bi si želel in prva dva dneva prihoda na barko nista bila ravno idealna.
Tik pred odhodom sem na letališču izvedel, da so pri Swissu odpovedali let za San Francisco in mi spremenili povezovalni let. Letalo iz Zuricha je imelo potem krepko zamudo in v San Francisco sem namesto sredi dneva, priletel šele zvečer. Na žalost moja prtljaga ni priletela z menoj. Na letališču me je pričakal Jelko in odpeljala sva se do Skokice v marini Westpoint. Drugi dan sva namenila nakupu hrane, pijače, plina, goriva in iskanju moje prtljage. Pr slednjih dveh opravilih se je žal zapletlo. Ko sva v marini izplula iz priveza, da bi pri pomolu z bencinsko črpalko natočili gorivo, je poslušnost odpovedala ročka za plin in Skokica je ostala brez motornega pogona. V ozkem prostoru med pomoli in barkami sva bila z Jelčom nemočno prepuščena vetru, ki je Skokico nosil v plitvejši del marine. Paniko na krovu so opazili mornarji z drugih bark in nama priskočili na pomoč, da smo barko ukrotili in privezali kar počez med pomole.
Z Michaelom s sosednje barke sva poskušala popraviti odtrgano sidrišče “zajle za gas” , a nama ni uspelo, zato sem se lotil druge težave – izgubljene prtljage. Včeraj so mi obljubili, da jo bodo popoldne pripeljali v marino, današnja informacija preko telefona pa je bila, da mojo prtljago še iščejo. Žal sem se po telefonu uspel pogovarjati le z odzivnikom in umetna inteligenca mu je na vsako moje vprašanje odgovorila, da se trudijo po najboljših močeh, da bi našli mojo prtljago. Mike s sosednje barke me je zato prijazno odpeljal do letališča, kjer sem v pisarni Uniteda izvedel, da je moja prtljaga verjetno ostala v Ljubljani in da še ne vedo, kdaj bo prišla v San Francisco. To je bila zares super informacija, sploh pa v kombinaciji z njihovim naslednjim vprašanjem, kam naj mi prtljago dostavijo. Rekel sem jim, da naj mi prtljago dostavijo na Skokico, ki bo vsak dan nekje drugje, čez nekaj dni pa na Pacifiku na poti proti Havajem.

Pri Unitedu imajo pri posredovanju informacij o dostavi izgubljene prtljage ustaljen postopek preko interneta in sledilne kode, ki ga podpira umetna inteligenca, zato ne posredujejo drugih telefonskih številk ali mailov, kjer bi od žive osebe dobil ustrezne podatke. Vendar je uslužbenka Uniteda na koncu vendarle spoznala, da jaz na ta način svoje prtljage ne bom dočakal, zato mi je obljubila, da me bo preko maila obvestila, ko bo kaj novega, jaz pa ji bom potem lahko posredoval informacijo, kam naj mi torbo pošljejo.

V upanju, da bo to delovalo, sem se od letališča poslovil, zvečer pa mi je v prtljažnem prostoru Skokice nekako uspelo z vezicami začasno pritrditi odtrgano sidrišče jeklenice za plin, da sva ob nočni plimi lahko izplula iz marine in potem po kanalih čez plitvine med svetilniki našla pot do zaliva. Skokico sva usmerila proti severu, proti 25 milj oddaljenemu San Franciscu. Noč je bila hladna, veliko hladnejša, kot sem od Kalifornije pričakoval.

Moja improvizacija je ob previdni uporabi še vedno delovala in motorni pogon je ubogal premike ročice za plin. V dobro voljo me je spravil tudi mail od Uniteda, ki je ponoči priletel na moj računalnik in v katerem mi je uslužbenka sporočila, da moja torba prišla v San Francisco, da jo bodo kmalu pregledali cariniki in jo zjutraj lahko pridem prevzeti. Letališče leži ob morju v zalivu, na pol poti do San Francisca, zato sva bila z Jelčom še pred jutrom mimo letališča in sva potem v bližini spustila sidro.