Zima 2016/17 – Od Sydney-a do Hobarta

1.1.
Po ognjemetu in palačinkah smo se vrnili v marino in barko za naslednjih nekaj mesecev privezali ob pomol. Proti jutru se je potem ulilo z neba in ni nehalo deževati do večera.

Bojan, Manca, Tomaž in Luka so zjutraj odšli na sprehod do Hobarta, popoldne pa so se vrnili na barko mokri kot miši.
Moj dan je minil ob brkljanju po barki in pospravljanju opreme, saj s Tomažem že jutri navsezgodaj zjutraj začneva z dolgim potovanjem proti domu.
31.12.
Zapluli smo v novo leto, tokrat prvič dobesedno, prvič na južni polobli, prvič v toplejšem letnem času in deset ur prej, kot sem bil navajen do zdaj.Z barko smo se zapeljali v zaliv pred Hobartom, spustili sidro in novoletni ognjemet opazovali na morju takorekoč iz prve vrste.Pred novim letom nam je Luka pripravil okusno ribjo večerjo, po novem letu pa so sledile še palačinke.


Zadnji dan leta smo preživeli v zalivih med otoki južne Tasmanije in spotoma pokrpali in pospravili jadra, saj imamo jadranja za leto 2016 zares dovolj 🙂

 

30.12.
Oblaki so se zjutraj razkadili in toplo sonce nas je spomnilo, kateri letni čas je zdaj na južni polobli.
Lep dan smo preživeli pod jadri na mirnem morju med otoki južno od Hobarta.

Ob odhodu iz marine smo končno lahko videli, da so v zaledju Hobarta kar visoki hribi.

 

Ob prihodu pred dvema dnevoma sem se v vlažnem in hladnem vremenu spraševal, kaj je tako lepega na jugu Tasmanije, da tako zelo privlači avstralske jadralce, da se v teh mesecih množično selijo na jug, danes pa je bilo moje razpoloženje čisto drugačno in užival sem v lepotah zelenih otokov, razvejanih zalivov in kot na jezeru gladkega morja, po katerem je Skokica pod jadri skorajda letela.

Za čez noč smo barko privezali na eno od boj v zalivu na severu otoka Bruny.

 

29.12.
Priobalnemu brezvetrju smo se skušali izviti tako, da smo barko usmerili malo dlje na odprto in ponoči je potem vendarle zapihalo iz prave, vzhodne smeri, da smo lahko ugasnili motor. Megla je postala tako gosta, da se je videlo le malo naprej od navigacijskih luči na premcu.

 

Čez dan se je veter še okrepil in z njim valovi. Petindvajset vozlov severovzhodnika nas je hitro gnalo proti jugu.

Neprestano je kapljalo z neba, le megla se je na srečo razredčila, da smo lahko videli vsaj nekaj sto metrov okoli barke.

 

Sredi dneva smo prečkali jadralske poti jadrnic z regate Sydney to Hobart in se potem tudi mi usmerili za njimi proti jugozahodu. Dvajset najhitrejših regatnih bark je že bilo v cilju, mi pa smo potem zadnjih osemdeset milj regatirali z barkami, ki so uvrščene nekje med tridesetim in petinštiridestim mestom.

Seveda so bile te barke hitrejše od nas, a se nismo dali. Jadrali smo skorajda, kot bi bili tudi sami na regati, le spinakerja si nisem upal dvigniti na jambor.
Jadrnice so se od zadaj pojavile iz megle, se nam počasi približevale, nas prehitele in v pol ure izginile v meglo pred nami.


Petinštirideset milj pred Hobartom se je v megli pred nami pokazal otok Tasman s svojimi znamenitimi skalnatimi orglami, ki pa smo jih mi zaradi meglenega temačnega vremena lahko občudovali le v črn-obeli tehniki.

Tudi sicer, ko sem pogledal fotografije zadnjih treh dni, se mi zdi, da so vse posnete kot v starih časih, v 99 odtenkih sive barve 🙂

Za Tasmanom smo zavili desno proti severu, proti Hobartu. Tu je bil veter bolj s strani in regatne barke so večinoma pospravile genakerje in smo se lahko bolj enakovredno kosali z njimi, saj so nas na zadnjih 30 miljah prehitele le še tri barke, zadnja med njimi je bila Dekadence tik pred Hobartom.

Skokico smo privezali v marini Derwentskega jadrdalskega kluba in po treh dneh vlažnega in hladnega vremena se je zelo prilegel topel tuš. Ne dogaja se mi pogosto, a oceanski valovi zadnjih dveh dni so mi ostali v nogah da se mi je v marini majal pomol pod nogami in prav tako tla v kopalnici.

Zvečer smo se sprehodili po živahnem središču Hobarta in si ogledali najhitrejše regatne jadrnice, še posebej tudi zmagovalno Perpetual Loyal, ki pa smo jo s prijatelji videli tudi že prejšnji mesec v marini v Newcastlu, ko so jo pripravljali za regato.

28.12.
Ponoči se je veter unesel in navsezgodaj zjutraj smo se odpravili na pot proti vzhodni obali Tasmanije.Veter je dopoldne popolnoma izginil, nasprotni tok pa je poskrbel, da smo proti jugovzhodu
pluli zelooo počasi. Pri Swan Islandu se je nad morje spustila gosta megla in pričelo je deževati.
Vremenske napovedi so tukaj tako nezanesljive, da bi bilo povsem vseeno, če jih sploh ne bi gledal. Namesto 15 – 20 vozlov severovzhodnika imamo na morju brezvetrje ali pa veter z juga.

V megli smo na severovzhodu Tasmanije srečali nekaj jadrnic z regate Sydney to Hobart, ki pa za razliko od nas, v šibkem vetru ob jadrih niso uporabljale motorja, zato so ostale za nami.

Severovzhod Tasmanije je skorajda neobljuden, zato tam tudi ni anten mobilne telefonije. Po treh dneh smo zdaj na vzhodu Tasmanije končno spet prišli do interneta in videl sem, da je nekaj najhitrejših regatnih jadrnic prehitelo brezvetrje in so v rekordnem času prišle do Hobarta, večina pa se jih daleč na odprtem morju muči v šibkem vetru, na dežju in velikih valovih.
Poletje na morju okoli Tasmanije sem si vendarle predstavljal drugače. Upam, da bomo letos še videli kaj sonca.

No, vse vendarle ni samo sivo, na poti nas pogosto pridejo pozdraviti delfini, tjulni in albatrosi.

27.12.
Včeraj smo odjadrali z reke Tamar proti vzhodu in zvečer sidro spustili pri otoku Waterhouse, Ponoči pa se je veter obrnil in močan vzhodnik nas je prisilil k odhodu. Žal je bilo prvo naslednje primerno sidrišče 15 milj vzhodno, zato smo se morali do naslednjega zavetišča prebijati proti vetru in vse večjim valovom, Današnji kisel dan smo prevedrili na zasidrani barki, saj je bilo za čoln in pot na obalo preveč vetra.

25.12.
Topel poletni dan se je naredil nad Tasmanijo. V dolini reke Tamar je zrak skorajda obmiroval in sonce je neusmiljeno pripekalo, ko smo čakali na dva nova člana naše posadke. V preteklih dneh na morju smo se navadili na hlad, danes pa nam je bilo precej vroče.

Sredi dneva sta se po dolgem potovanju iz Slovenije na obrežju reke prikazala Bojan in Manca.
Veselo smo se pozdravili, vkrcala sta svojo prtljago, potem pa smo vsi skupaj pobegnili s pregrete Skokice.

Z najetim avtom smo se odpravili v hribovito osrčje Tasmanije, med gore, kjer je bilo vendarle bolj hladno. Med vožnjo po razgibani zeleni pokrajini sem spoznal, da Tasmanija vendarle ni le majhen otoček južno od Avstralije, temveč kar konkreten otok, na katerega bi lahko postavil kar nekaj Slovenij.

Med sprehodom po naravnem parku Craddle Mountains smo videli še nekaj značilnih avstralskih živali, ki jih do sedaj še ni bilo na mojem “spisku živali”, ki sem jih videl v naravnem okolju. Spisek je zdaj bogatejši za wombata in wallaby-ja. Kako se ti dve živali imenujeta po slovensko, mi še ni uspelo izvedeti.

V prihodnjih dneh bomo odjadrali na vzhodno obalo Tasmanije in tam v katerem od naravnih parkov na spisek dodali še kakšno žival.

Visoko na listi željenih je tudi tasmanski vrag.

 

 

 

Kaže, da nam vreme z vzhodnikom v prihodnjih dveh dneh ne bo najbolj naklonjeno, severovzhod Tasmanije pa nima kakšnih dobrih sidrišč, zato bo naše jadranje morda nekoliko bolj poskočno.

 

24.12.

V Tamar me je pot že večkrat zanesla, tokrat prvič z barko :).

Sprehajal sem se doslej seveda vedno le po slovenskem Tamarju, tistem v katerega se pride mimo skakalnic v Planici, z barko pa smo danes nekaj 10 km daleč v osrčje vinorodnega dela severne Tasmanije zapluli po reki Tamar.

Slovenski Tamar je obdan z gorami, tasmanski pa z zelenimi griči.

Dva dneva lepega jadranja čez preliv Bass sta za nami. 250 milj širok preliv med Avstralijo in Tasmanijo ima več različnih obrazov. Nam pa je tokrat z 20 vozli vzhodnika in ne preveč vzvalovanim morjem pokazal svoj lepši obraz.

Bolj kot jadramo proti jugu, hladnejše postaja morje in zato je med jadranjem ponoči hladno tudi na krovu barke. Temperatura morje je tukaj okrog 15 stopinj Celzija.

Na poti so nam družbo delali delfini in velikanske meduze, dobrodošlico pred Tasmansko obalo pa so nam prišli voščiti morski levi. Luka si zelo želi videti kite, a teh v zadnjem tednu še nismo videli. Najbrž so že vsi odplavali proti Antarktiki.

Jutri dobimo obisk na barki in še kakšen dan se bomo zadržali na severu Tasmanije, potem pa odjadramo naprej proti jugu.

22.12.
Dopoldne smo odpluli do Edna in v mestecu na hribu nad zalivom dopolnili naše zaloge hrane, potem pa smo odjadrali proti jugu. Kazalo je, da južnik popušča, a ga je bilo na odprtem morju še vedno več kot 15 vozlov in smo morali proti jugu cikcakati ob obali ostro v veter.

Po nekaj urah počasnega napredovanja smo se umaknili v zalivček ob obali in počakali do poznega popoldneva, da je veter zares popustil, potem pa odjadrali in zvečer v brezveterju po vzvalovanem morju motorirali proti jugu.

Po ogledu novih vremenskih napovedi, ki za začetek prihodnjega tedna obetajo kar divji veter v prelivu Bass, sem se odločil, da ne jadramo proti vzhodu, proti Lakes Entrance na jugu Avstralije, temveč pot zastavimo direktno proti severni Tasmaniji in izkoristimo ugoden veter prihodnja dva dni.

21.12.

Južni veter ne popušča in za enkrat ne dopušča kulturnega nadaljevanja poti proti Tasmaniji, zato smo dan izkoristili za nekaj popravil in vzdrževalnih del na barki.

Tomaž in Luka sta bila danes še posebej pridna :).

Luka se je lotil restavriranja tesnil pri oknih, s Tomažem pa sva se lotila popravila globinomera in brzinomera, za katera sem rezervne dele prinesel s seboj od doma.

Prvi del popravil elektronike je zdaj uspešno opravljen, jutri pa me čaka spet izlet na jambor in popravilo obeh vetromerov, saj mi je enega lansko leto zdelalo vreme, drugega pa minuli mesec ptiči.

Lep sončen dan smo seveda namenili tudi sprehodom po gozdovih v zaledju zaliva in v sosednjem zalivu odkrili ostanke stare kitolovske postaje, ki je delovala vse do sredine prejšnjega stoletja.

Včeraj mi je v fotoaparatu nagajala spominska kartica in so se izbrisale vse slike jelenov, ki smo se jim približali po zavetrni strani. Nekaj fotografij jelenov je na srečo uspelo narediti Luki.

Danes sem imel več sreče z avstralskimi živalmi in mi je na fotosafariju končno uspelo narediti nekaj posnetkov kengurujev tudi od blizu.

Za jutri popoldne je napovedana sprememba vetra in če bo zares obrnil na severovzhodnik, se bomo odpravili okoli jugovzhodnega vogala Avstralije proti zahodu.

20.12.

Kisel dan smo pretežno prespali na barki. Popoldne, ko je dež ponehal, pa je zapihal hladen veter z jugovzhoda in dvignil valove, zato smo se premaknili čez zaliv na jug v zavetrno uvalo Boyd.

V vodo smo dali čolniček in odveslali na obalo. Pri pristanku na plaži se nismo mogli dogovoriti, kdo se bo žrtvoval in stopil v vodo, da bi čoln potegnil na suho, zato smo bili kaznovani, saj nas je med spogledovanjem zalil val, ki se je prelil na plažo.

V zaledju plaže je bujen deževni gozd, na vmesnih jasah in travnikuh na vznožju hriba pa sem med sprehodom spet lahko videl kenguruje in tudi jelene.

Ko smo se zvečer vračali na barko se je ponovila zgodba s čolnom in valovi na plaži. Mislil sem, da smo se pri izkrcanju kaj naučili, a se je izkazalo, da se spet nismo dobro dogovorili, kdo bo čoln porival v globjo vodo in kdo bo kdaj skočil na suho v čoln. Za nagrado nas je zalil val, ki se je prelival na plitvini pred plažo in se spotoma prelil tudi čez čoln.

To bomo morali bolje naštudirati, saj je plaž na jugu Avstralije veliko, ozračje in voda pa sta poletju navkljub hladna in me zvečer zebe tudi kadar sem suh, kaj šele, ko imam na sebi mokra oblačila.

 

19.12.
Zjutraj se je vzhodnik začel krepiti in obračati na severovzhodnik, s polkrmnim vetrom pa je naše jadranje postajalo vse hitrejše..
Sredi dneva je hitrost vetra že presegala 30 vozlov in naredili so se vetru primerni nekajmetrski valovi, ki so nas krepko guncali, nekaj valov pa nam je uspelo tudi preglisirati.

Autopilot nas je popoldne začel opozarjati, da imamo na jamboru razpetih preveč jader, saj med kipečimi valovi ni uspel več držati prave smeri in nas je nekajkrat položilo na bok in celo z jadri do vode.

Ob prvem polaganju na bok sem še mislil, da pač jadramo malo bolj športno in to sodi zraven, ko pa nas je položilo tretjič in je Skokica ob opletajočih jadrih potrebovala skoraj minuto, da se je pobrala iz vode in začela jadrati, sem vedel, da je čas, da pospravimo glavno jadro.

Tudi samo s skrajšano genovo smo do večera še vedno jadrali s hitrostjo skoraj 10 vozlov, zvečer pa je veter nekoliko oslabel, ostali pa so veliki valovi, ki so se občasno prelivali čez barko in od zadaj zlivali v kokpit..

Ponoči smo prijadrali do Edna in v zavetrnem zalivu našli prosto bojo v bližini pristanišča.

Tomaž in Luka sta se včeraj pritoževala, da premalo napišem, kako sta pridna, zato zdaj prilagam eno njuno današnjo zelo delovno sliko.

18.12.
Dopoldne smo se prebili čez rečne plitvine do nekaj globjega morja v zunanjem delu zaliva Hacking. Nekajkrat smo celo s kobilco rili po blatu, ker nismo počakali na višek plime.

Smo pa potem pred zadnjim rtom zaliva do večera počakali na spremembo vetra, saj je krepak južni veter pred seboj nam nasproti valil kar zajetne valove.

Med čakanjem smo se sprehodili po naravnem parku Jibbon in si spotoma ogledali tudi aboriginske skalne rezbarije, ki so jih pred tisočletji v peščenjak vklesali avstralski staroselci.

Med skalnimi gravurami prevladujejo ľivali in verjetno ni teľko prepoznati te ľivali, ki ji aborigini pravijo buru.

Zvečer, ko je južnik popustil, smo dvignili sidro in odjadrali na jug. Noč je bila hladna, temna in kisla, ob pogostih plohicah pa je vzhodni veter precej nihal, zato smo morali vmes dostikrat zagnati motor, da nismo obstali med oceanskimi valovi.

17.12
Lep, vroč in soparen dan je za nami. Zjutraj smo na jambor namestili nove medkrižne pripone, da bomo v prihodnjih dneh spet lahko neovirano jadrali.

Tomaž in Luka sta potem odšla na ogled Sydneya, jaz pa s kolesom v sosednje naselje Miranda, v trgovino po hrano in pijačo za naslednje dni.

Vzdušje v zalivu je bilo kar precej sproščeno, saj se s čolnov in jaht, ki krožijo po zalivu, pogosto razlegajo božične pesmi, Avstralci pa si na palubi v toplem sobotnem popoldnevu nazdravljajo s kozarci pijače na krovu.
Zanimivo je bilo gledati njihovo obnašanje, ko je do bližnjega pomola priplul policijski čoln in zmotil praznično vzdušje, Različna glasna glasba s čolnov je takrat utihnila, čolni z veseljaki pa so se  umaknili na varno v sosednji zaliv.

Pred večerom smo Skokico odvezali z boje in zapustili Yowie Bay ter čez noč počakali v bližnjem zalivu pred prvimi plitvinami na reki Hacking, ki nam zapirajo prehod na morje. Te plitvine lahko prečkamo le ob visoki plimi in prva priložnost za to bo jutri opoldne.

Zvečer nas je burno prešla hladna fronta in z močnim južnim vetrom se je ozračje v nekaj minutah ohladilo za vsaj 15 stopinj.

16.12.
Po dvodnevnem potovanju sva zvečer s Tomažem prišla na barko v zalivu Yowie Bay.
Zadnjih nekaj dni je deževalo južno od Sydneya in tudi Luko, ki je sem prišel že včeraj je namakalo, naju pa je pričakala lepa, tiha in z mesečino obsijana noč. Tudi za jutrišnji dan kaže, da bo toplo in sončno, da si bomo v lepem vremenu ogledali Sydney in popoldne barko pripravili za jadranje.

Kar nekaj nove opreme in rezervnih delov sem prinesel na barko in v prihodnjih dneh nam ne bo dolgčas pri njenem nameščanju na jambor in po barki.

Vremenska napoved nam za ponedeljek in torek obeta, da se bo veter obrnil na ugodni severnik, kar bomo izkoristili za začetek našega popotovanja od Sydneya do Hobarta.

13.12.
Le še nekaj dni in odpravili se bomo na južno poloblo, kjer se bomo z jadrnico spoznavali z jugovzhodno Avstralijo in Tasmanijo.

Preteklih nekaj dni sem s skakalkami preživel na robu Sibirije in mraz je bil tam kar oster, zato komaj čakam, da si na avstralskem soncu spet malo pogrejem kosti :).

Jesen 2016 – Od Fidžija do Avstralije

15.11.
Dan za pospravljanje je bil na srečo suh, da so se jadra lahko posuąila, a še predno so šla jadra v vrečo, smo pokrpali vse večje razpoke v jadrovini, ki so se letos naredile med jadranjem po Pacifiku.
Splezati je bilo potrebno tudi na jambor, da sem snel natrgano pripono, ki je popustila pred dvema tednoma, ko smo se zaletavali v navskrižne valove.

Popoldne sta se Boštjan in Matej izkrcala, sam pa sem se lotil čiščenja notranjosti barke in pospravljanja preostale opreme s palube, potem pa sem šel še na sprehod po pomladansko zelenem in cvetočem Yowie Bayu.

Vreme je zadnje dni poskrbelo, da prilagajanje na slovenske temperature ne bo preveč težko, saj je temperatura okoli 15 stopinj in v barki se zdaj tudi čez dan soncu navkljub ne ogreje več nad 20 stopinj Celzija. Sonce je sicer visoko na nebu, a veter z juga in hladno morje te dni zmanjšujeta njegov učinek.



Jutri grem tudi sam proti domu. Dovolj je bilo jadranja za to jesen.

Na barko se za kratko spet vrnem v drugi polovici decembra, ko bomo odjadrali na Tasmanijo.
Čas in letalske karte smo si sicer rezervirali za regato Sydney to Hobart, a ker bi bili stroški udeležbe zaradi zahtevanih dodatnih certifikatov previsoki, sem bil prisiljen preklicati prijavo in bomo do Tasmanije jadrali malo bolj počasi ter z več postanki ob obali in na otokih.

14.11.
Včeraj smo si Sydney ogledovali tudi s kopenske strani, Matej in Boštjan sta se po mestu odpravila z avtobusom, sam pa sem raje zajahal kolo in se iz severnega Sydneya s kolesom čez mogočen most odpeljal v južni del mesta in mimo opere in skozi številne parke.

Po dveh dneh potepanja po Sydneyu smo se danes navsezgodaj poslovilli od tega slikovitega avstralskega mesta.

Za spremembo od sobote, jadrnic danes v zalivu nismo videli, le dve potniški križarki sta nam prišli nasproti.

Zunaj na odprtem morju se je jugozahodnik okrepil na preko 30 vozlov, sunki vetra pa so se bližali petdesetim, zato smo tokrat jadrali s tretjo krajšavo in močno skrajšano genovo. Jadrali smo sicer ostro v veter, a na srečo valovi niso bili prav veliki, ker smo pluli blizu obale.

Naš današnji cilj je bila marina Yowie Bay, globoko v zalivu Port Hacking, kakšnih 25 milj južno od Sydneya.

Zadnje štiri milje so bile precej zapletene, saj je zaliv prepreden s plitvinami, sipinami in z rečnimi nanosi, za nameček pa so čez zaliv speljane še daljnovodne žice, za katere na navtični karti piše, da so na višini 8 metrov.

Upravnik marine mi je zagotovil, da je višina žic ob obali dovolj visoka, da gremo z našim jamborom z lahkoto spodaj, a smo vseeno pod žicami sneli jadra in pluli previdno ter zelo počasi.

Za zadnji del poti nam je nasproti s čolnom prišel lastnik marine in nas popeljal čez plitvine, ki so na karti označene z globino 1,7 m, kar je pol metra manj, kot je ugrez moje barke. No, z metrom in pol današnje plime zaradi polne lune in s pomočjo vodiča v čolnu pred nami, smo čez plitvine prišli brez težav.

Barko smo še pred poldnevom privezali ob pomol marine, potem pa je zapihal hladen veter z juga in pričelo je deževati.

Naša novembrska pot se je tukaj končala, jutri bomo le še pospravili vso jadralsko opremo, za spiranje soli z barke pa je že danes poskrbelo vreme.

12.11.
Deľevni oblaki so dopoldne odpotovali nad ocean, mi pa smo odjadrali do otoka Lions, kjer naj bi ľivela kolonija pingvinov, a kaľe, da jih je ob naąem obisku večina ąe spala. Dostop na otok je prepovedan, zato smo si ga ogledovali z barke.

Nekaj pingvinom podobnih ptic smo vendarle videli na skalah nad morjem, a niso hotele niti odleteti, niti skočiti v morje, da bi se lahko prepričali, ali so to zares pingvini..

Popoldne smo jadrali naprej proti jugu in kmalu priąli do vhoda v Sydneyski zaliv.

Na morju smo zadnje tedne le redko srečali kakąno jadrnico, tukaj pa je bila kar precejąnja gneča, saj je jadra razpenjalo na stotine jadrnic in je bil pogled na zaliv podoben, kot na Trľaąki zaliv med Barcolano.

Po razvejanem zalivu smo jadrali naprej proti zahodu in kmalu pred seboj zagledali znamenito opero in Sydneyski most, ki sta glavna razpoznavna znaka te prestolnice Novega Juľnega Walesa.

Jadrali smo pod mostom in kakąno miljo naprej v stranskem zalivu naąli dobro sidriąče in prosto bojo na njem.

Po Sydneyu se bomo sprehajali do ponedeljka, potem pa odjadramo ąe malo naprej proti jugu do Port Hackinga.

11.11.
Dopoldne smo najeti avto izkoristili še za izlet na peščene sipine ter nabavo hrane.

Ko sva z Boštjanom iskala pot do sipin sem spotoma na spisku želja lahko odkljukal tudi emuja, še eno od živali, ki sem jih želel videti v naravi.

Z Boštjanom sva se namenila voziti raly po sipinah, ki se nahajajo v zaledju dolge plaže severno od Newcastla, a so agencije, ki izposojajo štirikolesnike želele preveč denarja za izposojo in izvedela sva tudi, da ne dovolijo proste vožnje, temveč le organizirano vožnjo v koloni.

Raly sva tako izvedla v peš obliki in prihranila kupček denarja.

Popoldne smo v Newcastlu odvezali vrvi in odjadrali naprej proti jugu.

Zvečer smo s pomočjo mesečine našli zaveteren zalivček v razvejanem zalivu Broken Bay, kakšnih 20 milj severno od Sydneya. Na bojo smo Skokico privezali ravno še pravi čas, da smo prehiteli dežno fronto z močnim vetrom. Zanimivo je, da je privez na boje v zalivu brezplačen, vendar smeš bojo uporabiti le 24 ur, potem pa moraš odploti do drugega sidrišča in druge brezplačne boje :). Mnoge boje so tudi privatne, a jih lahko uporabiš, kadar tam ni lastnika in ker zdaj ni glavna jadralna sezona, je veliko boj prostih.

10.11.
Dopoldne smo se s skirojema in kolesom odpeljali v mesto in si ogledali vse najzanimivejše plaže ter stavbe v Newcastlu, med katere zagotovo sodi slikovita katedrala, postavljena na enem od gričev v mestu.

Za poslovneže, ki so hkrati športni ali pa adrenalinski navdušenci je to zagotovo eno najbolj privlačnih mest. Poslovne stavbe so postavljene na vzpetinah nad plažami in tako lahko med

premorom za kosilo skočiš v oceanske valove in zaplavaš ali pa deskaš po valovih, lahko se vsedeš na kolo in zapelješ po lepo urejenih kolesarskih poteh ali razpneš jadralno padalo in skupaj s pticami jadraš na vzgorniku ob klifu, na kateren leži poslovni center mesta.

Popoldne smo najeli avto in se odpeljali kakšnih sto kilometrov v notranjost Avstralije, ki je ob vzhodni obali dovolj namočena, da je zelo zelena. Naš cilj je bilo vinogradniško območje ob reki Hunter in zares smo po dveh urah vožnje našli griče z vinogradi, nasadi oljk in s številnimi vinskimi kletmi ter golf igrišči.

Cela pokrajina je zelo slikovita, kmetije lepo urejene in prav tako podeželska mesteca in ceste med njimi.

Na eni od informacijskih turističnih tabel z zemljevidi ob cesti smo videli narisane kenguruje in se odločili, da se zapeljemo še malo dlje v notranjost in jih poiščemo.

Najprej smo našli znamenite avstralske prometne znake, ki opozarjajo na divjad na cesti in ko smo se pri enem od znakov ustavili, da bi ga slikali, sta nas pri tem iz gozda opazovala dva kenguruja. Ko smo ju tudi mi zagledali in se s fotoaparati obrnili proti njima, pa sta nam že pobegnila in odskakljala v gozd.

Še nekajkrat smo kenguruje videli ob cesti, vendar so vsakokrat pobegnili, ko smo se pri njih ob cesti ustavili z avtom in planili ven s fotoaparati v roki.

Žal smo lahko slikali predvsem prah, ki se je dvigal za njihovimi hrbti.

Na zadnje smo uporabili taktiko lenivca, počasi ustavili avto ob cesti, počasi odprli vrata, se počasi splazili iz avta, počasi dvignili fotoaparat in potem kenguru ni čisto takoj pobegnil.

9.11. Newcastle
Nevihtna noč z veliko vetra in bliskanja ter malo dežja je za nami. Med močnimi sunki vetra sem bil vesel, da smo barko privezali v marini in nismo bili zasidrani nekje v zalivu.
Nevihtni noči je sledil kisel, mračen in hladen dan, ki smo ga izkoristili za jadranje proti Newcastlu. Med potjo smo spet lahko opazovali kite in končno mi je enega tudi uspelo posneti s fotoaparatom, ko je skočil iz vode in se vrgel na hrbet.
Kiti se v tem obdobju družinsko selijo iz toplih tropskih voda, kjer so poskrbeli za svoj naraščaj, proti Antarktiki, kjer bo kmalu nastopilo poletje. Spomladi, ko se konča južno poletje, pa se pred polarno zimo spet umaknejo v toplejša morja.

Po šestih urah jadranja smo prišli do Newcastla, ki je zelo prometna tovorna luka predvsem za premog, ki ga kopljejo v zaledju. Prazne velike oceanske tovorne ladje skorajda v vrsti prihajajo v pristanišče, ki leži v ustju reke. Tam jih hitro napolnijo s premogom ali drugimi rudami in že čez nekaj ur v spremstvu vlačilcev zapustijo reko in dajo prostor drugim ladjam, ki že čakajo pred pristaniščem.

Mi smo v reko zapluli med dvema prekooceankama in se umaknili v stranski rokav, kjer smo našli marino.

8.11. Port Stephens
Dopoldne smo lagodno odjadrali do 15 milj oddaljenega zaliva Port Stephens in barko privezali v marini v Nelson Bayu.

Na morju imam zadnje tedne občutek, da piha hladen veter in me vseskozi malo zebe, ko pa pridemo na kopno, je prav poletno vroče, saj je sonce visoko na nebu in njegov vpliv na temperaturo je na kopnem precej večji kot na morju.

Prosto popoldne sem izkoristil za tek ob obali in vzpon na hrib nad zalivom, medtem ko sta se šla Matej in Boštjan kopati v bližnji zaliv. Zame je morje tukaj preprosto premrzlo, da bi v njem užival in mi na plaži uspe zakorakati v vodo le do kolen, potem pa se obrnem.

Ta del avstraliske obale je z zalivi, lagunami in hribi veliko bolj razgiban kot malo bolj severno in me spominja na brazilsko obalo okoli Ria.

7.11.
Še pred sončnim vzhodom smo dvignili sidro in odjadrali proti jugu. Severnika sprva ni bilo veliko, a se je ľe dopoldne okrepil na 25 vozlov, popoldne pa nad 30 in naredil kar zajetne valove, ki so nas krepko zibali.

Kakąnih 15 milj od obale smo naąli tudi vzhodnoavstralski juľni tok, a ga je bilo manj, kot sem pričakoval.Teče proti jugu pribliľno na meji epikontinentalne ploąče, se pravi pribliľno ob izobat zai 200 m globine in dosega med 1 in 4 vozle hitrosti. Danes je dosegal hitrost pribliľno 1,3 vozla, ta ko da se nam jadranje 15 do 20 milj stran od obale skorajda ni splačalo, če upoątevam, da smo morali najprej jadrati stran od obale in se zvečer vrniti nazaj k obali.

Je pa res, da smo potem skupaj z močnim severnikom in ugodnim tokom dosegali hitrosti preko 10 vozlov in v 20 urah naredili 170 milj do otokov Broughton, kjer smo ponoči spustili sidro.

Tokrat kitov grbavcev nismo videli, so pa nas zato pogosto obiskovali delfini in se igrali okoli Skokice.

6.11.
Dan počitka od jadranja se je zelo prilegel. Robi in Petra sta se že navsezgodaj z vlakom odpeljala proti Sydneyu, mi pa smo naš nedeljski spanec brez nočnih dežurstev podaljšali v dopoldne.

Po zajtrku smo se odpravili na dolg sprehod ob rečnem rokavu do središča lepo parkovno urejenega mesteca.

Ob morju so zaradi hladnejšega morja temperature bolj pomladne, malo stran od morja pa nam je bilo med sprehodom že kar vroče.

Boštjanu so jadralsko pot od Nove Kalendonije do Sydneya podarili domači in v preteklih dneh se je na barki včasih spraševal, ali je bilo to mišljeno kot nagrada ali kot kazen :), Zdaj imam občutek, da mu popotovanje “tukaj spodaj” postaja všeč.

Veter se je že popoldne obrnil na vzhodnik, a mi bomo v Coffs Harbourju ostali še eno noč in z jadranjem proti jugu nadaljevali jutri.

Vzhodna obala Avstralije je ena sama skorajda neskončna plaža, prekinjena z nekaj griči in neizrazitimi rti. Varna sidrišča so redka, med seboj oddaljena tudi po več kot sto milj. Pristanišča se pretežno nahajajo v ustjih rek, ki so zaradi rečnih naplavin pogosto plovne le ob plimi.

5.11. Coffs Harbour, Avstralija

Zoprno noč smo spet enkrat preživeli na oceanu. Veter se je ponoči okrepil nad 30 vozlov in obrnil na severozahodnik, ki je dvignil valove, ki so nas kar precej premetavali.Dežurstvo na krovu je bilo precej mokro, saj so se vse večji valovi z boka prelivali čez krov, v notranjosti barke pa ob takšnem rodeu tudi ni bilo prijetno. Zjutraj je veter nekoliko popustil, še bolj pa valovi, saj smo se približali kopnemu.
Pogled na prve obrise kopnega v sončnem jutru po enem tednu jadranja je zelo dvignil razpoloženje na krovu barke, nekaj pa so k temu pripomogle tudi moje palačinke.

Zadnje milje pred pristaniščem so nam popestrili kiti grbavci, ki so se v bližini barke metali iz vode. Žal mi nobenega ni uspelo slikati, zgolj razpenjeno vodo, potem ko je kit na hrbtu pristal v vodi.
Dopoldne smo prijadrali do Coffs Harbourja, spustili sidro in se dogovorili za pregled barke ter nato popoldne razmeroma hitro in enostavno opravili z vsemi vstopnimi formalnostmi.

Podobno kot na Kalendoniji je v vrečo inšpektorja žal spet romala vsa preostala zelenjava, jajca, salama in nekateri mesni izdelki, katerih uvoz v Avstralijo je prepovedan.

Dan je bil tropsko vroč, dokler popoldne ni krepko zapihalo z juga in je v nekaj minutah postalo za vsaj 10 stopinj hladneje.

Kaže, da bomo tukaj ostali do ponedeljka, saj vremenske napovedi za prihodnja dva dni napovedujejo močan južni veter.

4.11.
Lep sončen dan. Nekaj kitov smo videli v daljavi, kako skačejo iz vode in tudi prvo ladjo ta teden smo danes srečali na morju. Severovzhodnik se je čez dan krepil in mi zdaj vse hitreje metuljčkamo v noč.

Na drugi strani noči bi zjutraj že morali zagledati obrise Avstralije.

3.11.
Valovi so se ponoči vendarle zmanjšali in zjutraj smo že lahko lepo jadrali z jugovzhodnikom, ki ga je bilo ravno dovolj za spinaker.

Žal smo to jadro popoldne strgali in v šibkem vetru ga je nadomestil motor.

Za jutri nam Darko napoveduje več vetra s severa, ki nas bo spet hitreje gnal proti Avstraliji.

2.11.
Naporno je današnje jadranje. Kaže, da je vreme za en dan prehitelo napovedi. Ponoči se je severnik okrepil, da smo pospravili spinaker, potem je zapihal SZ s 35 vozli, dvignil valove in nas odpihnil proti jugu. Popoldne so prišle plohe in zavrtele veter na Z, JZ in zvečer J, s katerim zdaj počasi jadramo proti zahodu in se zaletavamo v 4 meterske valove prejšnjega vetra. Jader imamo razvitih le malo in upamo, da pripone zdržijo to noč navzkrižnega vetra.

1.11.
Veter nas je zjutraj spet našel in 6-10 vozlov severnika nam omogoča lenobno dopustniško jadranje s spinakerjem po mirnem morju. Posadka se ne pritožuje 😉


31.10.

Po dopoldanskem postanku na koralnem otočku Maitre smo odjadrali na odprto morje. S 25 vozli JV smo živahno jadrali še čez noč, potem pa je veter začel slabeti in je genovo najprej zamenjal spinaker, popoldne pa smo zagnali motor. Do noči se je precej umirilo tudi morje, pihljati pa je začelo s severa.

30.10.
Ponoči je pot do Skokice našel tudi Boštjan.
Pretekle dni sem z griča nad marino lahko opazoval sončni zahod, danes pa v to smer odjadramo proti Avstraliji.
Vremenska napoved je malo mešana, a ni neugodna, le jadrom bo občasno morda pomagal motor in veter ne bo vedno pihal le z jugovzhoda, saj zapuščamo območje pasatov.

Približno en teden jadranja bomo potrebovali do Coffs Harbourja v Avstraliji.

29.10.
Dopoldne smo namenili nabavi hrane in pijače za jadranje do Avstralije prihodnji teden, potem pa smo se z najetim avtom odpeljali na izlet po otoku.

Najprej smo ąli po Mateja, ki se je preselil v hotel v počitniąkem delu Noumeje, potem pa nas je pot zanesla čez hribe v osrednjem delu otoka.

Pet se nas je peljalo v avtomobilu in Hyundai je občasno ječal pod naąo teľo, a je vendarle zmogel pot skozi deľevni gozd po hribovskih cestah in stezicah čez grebene.

Videli smo, da ima Grande Terre poleg sodobnega mesta Noumeje tudi veliko lepe narave.

Od Mateja smo se zvečer poslovili, ostali pa se bomo pripravili za pot proti Avstraliji.

28.10. Noumea, Nova Kalendonija
Danes sem v različnih uradih po mestu in pristanišču opravil vse vstopne in tudi že izstopne formalnosti.
No, vsaj mislil sem, da so vse formalnosti že za nami, potem pa se je popoldne na barki pojavila teta iz “Bio security” in nam izpraznila hladilnik in zaplenila vso preostalo zalogo sadja in zelenjave. Celo kokose nam je pobrala, da z njimi ne bi okužili kalendonskih kokosov.
Tri dni postanka v Noumeji bomo izkoristili za potep po otoku in za menjavo ter dopolnitev posadke za pot proti Avstraliji.

Robi in Petra sta že prišla na barko, jutri pričakujemo še Boštjana.

27.10.
Včeraj smo se ustavili na otoku Mare, ki leži na jugu novokalendonske otoške skupine Loyalite.

Mare je dvignjen koralni otok, zato je na njem veliko kraških pojavov in podzemnih jam. Z Matejom sva jih nekaj obiskala kar s čolnom,, ko sva šla raziskovati otok.

Ponoči smo se odpravili naprej in dopoldne prijadrali do otoka Grande Terre, ki je največji otok Nove Kalendonije.

Zadnjih nekaj ur nas je popoldne proti Noumeji gnalo preko 30 vozlov južnega vetra, da je malo manjkalo, da Skokica ni vzletela.
Še pred večerom smo Skokico privezali v mestni marini v Noumeji.

25.10.

Ponoči se je veter obrnil in zjutraj je bila barka, kljub 40km oddaljenosti od ognjenika, pokrita z vulkanskim pepelom. Povsod ga je bilo dovolj, celo med zobmi mi je škrtalo, zato smo popoldne dan pred načrtom dvignili sidro in odjadrali proti JZ, da smo se na morju lahko nadihali.

Dodatni dan za počitek bomo zato imeli na Novi Kaledoniji.

24.10. Tanna

Kmalu po sončnem vzhodu zgodaj zjutraj smo prišli do pristanišča Lenakel na zahodni strani Tanne in Skokico privezali ob pomol. Privez ni bil najbolj varen, saj je luka odprta na ocean in vanjo prihajajo valovi, zato smo barko po obisku carinika raje zasidrali pred pristaniščem.

Na kopnem smo potem opravili še s preostankom vstopnih formalnosti in se sprehodili po vasi. Vse imajo narejeno preprosto, kot smo nekoč rekli za države tretjega sveta. Hiške, v katerih so trgovinice in uradi, so narejene iz lesa in pločevine in se jim pretežni vidi, da jih ježe krepko načel zob časa. Hiške, v katerih domačini stanujejo pa so pretežno iz lesa in trsja. Tržnica je kar na tleh ob cesti in ceste so prašne. Prahu je veliko tudi v zraku, saj ga sem iz vulkana na drugi strani otoka zanaša veter.

Ogled vulkana Mt. Yasur je naš glavni cilj postanka na Tanni, zato smo se s carinikom oz. njegovim bratom za popoldne dogovorili za prevoz čez hribe na vzhodno stran otoka. Otok je slikovit, razgibanin bujno poraščen, cesta pa peščena a dobro vzdrževana, na posameznih odsekih zelo strma, ovinkasta in ozka. Cesta se vzpne čez greben na okrog 500 m višine in na drugi strani smo lahko videli, kako se kadi iz vulkana Yasur. Ko smo se približevali vulkanu, je bilo prahu vse več in je nekaj cm na debelo prekrival cesto, da se je krepko kadilo za avtom. Privetrna stran vulkana je lepo poraščena s tropskim gozdom, zavetrna pa siva, suha in peščena.

Vstopnina na vulkan je s 75 dolarji kar draga, a če smo hoteli delujoči vulkani videti tudi od zgoraj, smo morali olajšati denarnice. Po razgibanem kolovozu so nas skozi gozd pripeljali skoraj do vrha vulkana, potem pa je sledil še krajši sprehod do roba kraterja in lahko smo videli v žareče žrelo vulkana. Yasur je eden redkih delujočih ognjenikov, kjer obiskovalcem dovolijo dostop v takšno bližino.

Opazovanje so popestrile občasne eksplozije, ko je lavo odneslo visoko v zrak in so žareče skale potem še nekaj sekund padale nazaj v žrelo. Vse dogajanje pa je postalo še bolj zanimivo zvečer, ko se je stemnilo in je žareče jedro rdeče osvetljevalo dim in prah nad vulkanom, leteče skale pa so ob erupcijah risale oranžne črte nad našimi glavami.

Čudovito je bilo. Prvič in verjetno zadnjič sem si delovanje sil iz notranjosti Zemlje lahko ogledal iz takšne bližine.

23.10. Futuna, Vanuatu

Celo noč in še dopoldne je jugovzhodnik vztrajal z 20 do 25 vozli, da je naša hitrost jadranja le redko padla pod 7 vozlov, popoldne pa je veter nekoliko opešal, a ga je bilo še vedno dovolj, da smo še pred sončnim zahodom dosegli Futuno. Otok po obliki s prirezanim vulkanskim stožcem in teraso v podnožju okoli otoka zelo spominja na logotip verige picerij »Pizza Hut««.

Ker nas je odhajajoča dnevna svettloba preganjala, smo sidro spustili kar takoj za prvimi koralnimi grebeni v plitvini na severovzhodni strani tega vanuatujskega otoka. S čolnom smo se opravili na plažo, kjer so nas pričakali štirje možakarji z mačetami. Seveda dolgih nožev niso imeli s seboj zaradi nas, temveč jih imajo na poteh po otoku vedno s seboj; ker si z njimi utirajo pot skozi bujno rastja in nabirajo sadeže.Vprašal sem za dovoljenje za obisk otoka in prijazno so nas povabili na sprehod do vasi. Z veseljem smo se jim pridružili na poti skozi gozd, ki se je rahlo vzpenjala v hrib. Spotoma so nam s palm nabrali nekaj kokosovih orehov in jih skrili ob poti, da smo jih pobrali na poti nazaj.

Povedali so nam, da na otoku živi nekaj čez tristo ljudi in da je od tega kar dvesto otrok. Mislil sem, da sem narobe razumel številke, a ko smo prišli na jaso, kjer imajo ob vasi narejeno preprosto letališko stezo , nasj je tam pričakala gruča radovednih in prijaznih otrok skupaj z nekaj humanitarnimi delavci iz Amerike in Evrope, s katerimi smo se zaklepetali do večera. Vsi otroci lepo govorijo angleško, njihovi prekomorski prijatelji pa so v glavnem študentje farmacije iz ZDA in Danske, ki vaščanom pomagajo pri izgradnji filtrirnega sistema za pitno vodo ter skrbijo za njihovo osnovno zdravstveno oskrbo.

Povedali so nam, da se jadrnice pri njiih zelo redko ustavijo, a to je verjetno predvsem zaradi dejstva, da v navtičnih vodičih piše, da na otoku ni primernih sidrišč. Mi smo dobro sidrišče za prevladujoč jugovzhodnik našli takoj za prvim rtom, domačini pa pravijo, da je še boljše sidrišče v osi letališke steze na severni strani otoka.

Zvečer smo se razšli, otroci pa so nam ob slovesu zaželeli ugodno vreme in morje, kjer koli že bomo jadrali. Vkrcali smo se na barko in odjadrali proti Tanni. Veter je ponoči žal popolnoma oslabel in proti zahodu nas je gnal motor. Ko smo se približevali otoku, smo na temnem obzorju pred seboj lahko videli, kako vrh vulkana na Tanni občasno zažari.

22.10.
JV veter se je spremenil v VJV, kar omogoča udobnejše jadranj, saj barka ni vseskozi nagnjena na bok. Hladneje je, kot sem pričakoval in sem tudi čez dan v trenerki. Dobro smo na poti in če bo dovolj vetra, se jutri popoldne ustavimo pri otočku Futuna.

21.10.
Ob prvi svetlobi smo dvignili sidro in zjutraj jadrali naprej skozi prehod notranjega in nato še zunanjega koralnega grebena. 25vzl JV nas hitro nosi proti Vanuatuju. Oba Mateja sta se hitro spoprijateljila z oceanskimi valov, le moj želodec je potreboval nekaj več časa. Skokica je v formi;)

20.10. Malolo Lailai
Zjutraj smo nameravali na hitro opraviti izstopne formalnosti in odjadrati iz marine, pa so bili uradniki drugačnega mnenja in mi celo dopoldne grenili življenje in me poučevali o zapletenih fidžijskih predpisih in zakonih.
Razpoloženje so nam potem dvignili uslužbenci Vuda marine, ki so se prišli prijazno posloviti in nam zapeli in zaigrali pesem za dober veter na poti.

Vetra smo imeli popoldne zares preko dvajset vozlov, a je žal pihal iz napačne, jugozahodne smeri. Morali smo jadrati ostro v veter in narediti nekaj obratov v veter, da smo se izognili številnim koralnim grebenom. Zaletavali smo se v valove in morje nas je ob tem zalivalo.
Preko noči naj bi se veter vendarle obrnil na jugovzhodnik zato bom čez noč sidrali pri otoku Malolo Lailai.

Popoldne smo se sprehodili med palmami na otoku, zvečer pa smo si poleg večerje ogledali plesno glasbeno predstavo tukajšnje plesne skupine.

19.10.
Dopoldne je v marino prišel še drugi Matej, potem so nam barko prestavili v vodo, natočili smo nafto in vodo, namestili jadra, oprali in skrtačili palubo barke ter se popoldne s taksijem odpeljali ąe do trgovin v bližnji Lautoki.
Na barko smo pod večer vkrcali šveliko hrane in pijače za naslednjih 10 dni, potem pa nam je zmanjkalo energije. Dolga pot do Fidžija in pomanjkanje spanja na poti ter časovna razlika so nam zvečer obteľili veke in nas namesto na večerjo v bližnjo restavracijo, položili v postelje.
V bistvu je vse postorjeno in pripravljeni smo za odhod.
Jutri dopoldne na barko pridejo uradniki, nam poštempljajo potne liste, potem pa že lahko odvežemo vrvi in dvignemo jadra.
Vremenske napovedi nam za naslednjih nekaj dni obetajo ugoden JV veter na poti proti Vanuatuju.

18.10. Vuda marina, Fidži
Napovedanemu dežju navkljub, me je Skokica danes na Fidžiju pričakala obsijana s soncem. Še vedno je na kopnem in postavljena v jamo, paluba pa je bila zametana z listjem dreves, kot so naši gozdovi v pozni jeseni. Glede na dejstvo, da je trup barke postavljen kar na tla, sem se bal, da bo barka polna mravelj in hroščev, a je bila znotraj čista, kot julija, ko sem jo zapustil. Kaže, da so bili pripomočki in vabe proti golazni učinkoviti.
Tukajšnja klima me trenutno precej spominja na sauno in spet bo potrebno nekaj dni, da se bom navadil na poletne temperature.
Palubo Skokice sem za silo očistil in namestil obe sončni strehi, popoldne pa sem se odločil obnoviti protivegetativni premaz na podvodnem delu trupa barke in pri saunanju s čopičem v roki se mi je pridružil tudi prvi od Matejev.
Jutri gre barka nazaj v vodo in ko na krov barke pride še drugi Matej, bo posadka za prvi del poti popolna, da se bomo odpravili na morje proti Vanuatuju.

5.10. Sydney to Hobart
Zadnje tedne sem se spogledoval z regato Sydney to Hobart v Avstraliji, celo prijavil sem nas že na regato, pa se je izkazalo, da Avstralci ne priznavajo evropskih dovoljenj in certifikatov za barko. Organizatorji regate sicer verjamejo, da je Skokica stabilna in trpežna barka, a ne verjamejo certifikatom Germanische Lloyd o konstrukciji in stabilnosti, temveč zahtevajo, da vse meritve še enkrat opravim v Avstraliji. To pa stane približno toliko kot pot iz Evrope do Avstralije in nazaj za celo posadko.
Vse skupaj spominja na zgodbo o kravi: Videti je kot krava, muka kot krava, smrdi kot krava, daje mleko kot krava, ima roge kot krava, celo papirje imam, da je krava, a Avstralci bi vseeno radi zaslužili 3000 dolarjev za kravje potrdilo.
Seveda bomo denar raje porabili za jadranje in ga ne bomo razmetavali za formalnosti. Decembrsko jadranje do Tasmanije bomo zato izvedli po svoje, nekoliko bolj turistično.

Še prej, že čez dva tedna pa imamo na sporedu jadranje od Fidžija do Avstralije in komaj že čakam, da se začne.
Sredi oktobra se mi bosta za zadnjo tretjino Pacifika na Skokici na poti do Vanuatuja in Nove Kalendonije pridružila Matej in Matej, od tam naprej proti Avstraliji pa bodo Mateju družbo na krovu barke delali Boštjan, Petra in Robi.

12.8. Teden jadranske burje
Tomaž je s svojo jadrnico Zvezdico prijazno poskrbel, da letos nisem ostal brez jadranja po Jadranu. Ko sva se s Tomažem konec prjšnjega tedna z avtom in ladjo peljala na Hvar, so vremenske napovedi obetale zelo malo vetra in še predvsem s severozahoda, kar ne bi bilo ugodno za načrtovano jadranje proti Istri, a se vreme na srečo ni držalo napovedi in zadnji teden sem preživel v živahnem jadranju z burjo.

Na Hvaru naju je na barki pričakala Urška in skupaj smo se preselili najprej na Brač in nato skozi nevihte do Splita.

Potem pa se je začel teden burje, ki si je vmes le za en dan vzela malo premora.
Najprej sva s Tomažem preskušala splitsko burjo in opazovala, kako njegova barka poskuša z vetrom v polkrmo izglisirati po valu navzdol. Morda bi ji celo uspelo, če ne bi prej našli mirnega zatočišča  v zalivu Sičenica, kjer smo spustili sidro za čez noč.

V nedeljo sta Urška in Tomaž s čolnom “odglisirala” proti Gorenjski, sam pa sem se spoprijel s Šibeniško burjo. Zvezdica ima nekaj manj jader, kot sem navajen na Skokici, a ko je vetra dovolj, je tudi Tomaževa barka precej poskočna.

Burja je bila dovolj vzhodna, da sem lahko jadral neposredno proti Zadru in otoki srednjega Jadrana so bili do večera že za menoj.

V ponedeljek sem se družil s paško burjo, ki naju je z Zvezdico hitro ponesla do Cresa, kjer sem zaman čakal na napovedani maestral za jadranje proti Krku. Namesto maestrala se je spet okrepila burja, da sem moral orcati do Baške. Na srečo je vmes dovolj otokov, da se valovi med otoki niso zelo razvili in ni bilo veliko neprijetnega nabijanja v valove.

Burja si je v torek vzela dan počitka, da smo se skupaj z Darkom, Izijem Janjo, Jeleno, Lanom in Aleksandrom lahko v miru odpravili na kopalni izlet okoli Prviča.

Na krovu barke se mi je še za en dan pridružil Lan in v sredo zjutraj nama je burja pokazala, kje je doma. Sidranje pri Baški je skozi noč zaradi vse večjih valov postalo preveč živahno, zato sem ob prvem jutranjem svitu dvignil sidro in senjska burja je potem barko kar odpihnila skozi preliv med Krkom in Prvičem. Takoj za rtom se je morje umirilo, vetra pa je ostalo dovolj za hitro jadranje na severozahodno stran Krka, kjer sta Lana zjutraj pričakala Darko in Jelena. Reški zaliv je bil v nadaljevanju brez vetra, na drugi strani Cresa pa je bilo spet dovolj vetra za lepo jadranje do Medulina, kjer sem našel mirno sidrišče za prehod vremenske fronte. Vse je v redu, le temperature bi lahko bile letnemu času bolj primerne. Morda so me tropska morja malo razvadila, a zares nisem pričakoval, da bom moral v avgustu večino poti prejadrati v bundi.

Po nočnem dežju se je burja spet okrepila, da sem se lahko po nekaj letih spet pozdravil tudi s kvarnersko burjo in kvarnerskimi valovi. Burja me je preganjala vse do Rovinja, valovom pa sem ušel že takoj za Kamenjakom in burji navkljub je bilo jadranje spet umirjeno kot na jezeru.

V Rovinju so se na barko vkrcali Zlata, Anja in Jon, danes pa sta v Vrsarju na krov prišla še Jurij in Nuša z vso svojo vodno motorizacijo.

Skupaj bomo na barki preživeli nekaj dni v zalivih ob zahodni istrski obali.

V preteklih dneh sem se dovolj najadral, da bom lahko preživel tudi nekaj bolj “stacionarnih” dni po zalivih, saj drugi vodni športi bolj kot jadranje ustrezajo mojim domačim.

Poletje 2016 – Od Tahitija do Fidžija


11.7.
Za novo izkušnjo sem spet bogatejši. Skokico smo danes iz morja prestavili v luknjo na kopnem. Ciklonska luknja ji pravijo tukaj in v podobne luknje postavijo tukaj jadrnice med ciklonskim obdobjem (od novembra do aprila), da jih znižajo, da na stojalih niso izpostavljene orkanskemu vetru. V obdobju do novembra, ko ciklonov ni, pa te luknje ponujajo po precej nižjih cenah, kot če bi bila barka privezana v marini in zato bo Skokica naslednje tri mesece na Fidžiju čakala v luknji.V luknji sta pravzaprav le kobilica in krmilo, trup barke pa leži na gumah.V kolikor se bo v naslednjih mesecih na Fidžiju vremenskim običajem navkljub vendarle skuhal kakšen vihar, bom lahko mirno spal, saj je Skokica na varnem.
Ko je barka že na suhem, sem nameraval danes pobarvati podvodni del s protivegetativnim premazom, a je Skokica za dvig iz vode prišla na vrsto šele pozno popoldne, zato bom barval kdaj drugič.


10.7.

Naše počitnice so se iztekle. Po včerajšnjem postanku pri Eluvuki, smo danes najprej osvojili bližnji peščeni otoček, popoldne pa smo se vrnili v Vuda marino na glavnem otoku, kjer bo Skokica ostala preko poletja, oziroma preko tukajšnje zime.
Jutri gre barka iz vode in na njej me čaka še nekaj dela, potem pa grem za Zlato in Jonom tudi sam na pot proti domu.
V minulih dneh sem imel čas in dovolj interneta, da sem lahko načrtoval tudi svoje jesenske jadralske poti, ki bodo najbrž vodile na jug Avstralije in če bo novembra dovolj ugodnega vetra morda tudi na Tasmanijo.

Del poti nameravam spet izvesti v obliki oceanskega tečaja v drugi polovici oktobra in začetku novembra

od Fidžija do Avstralije z vmesnimi postanki na Vanuatuju, Novi Kalendoniji in Brisbane-u v Avstraliji.

9.7.
Imeli smo dovolj sreče in v zalivu južno od Navitija našli mante.

No, zjutraj smo se najprej s čolnom zapeljali okoli otoka in oprazali za čolni, s katerimi domačini iz počitniških naselij vozijo turiste na potapljanje, in ko smo videli, kje se turisti potapljajo, smo se jim pridružili in bili nagrajeni.

Med koralnimi grebeni se je lenobno premikal par približno tri metre velikih mant, ravno še dovolj počasi, da smo jima lahko sledili s plavutkami. Dobro uro je trajalo naše plavanje z mantami, potem pa smo se utrujeni vrnili na barko.

Dvignili smo sidro in odjadrali proti jugu, saj se bo naš dopust na Fidžiju kmalu končal in se moramo že vračati proti Viti Levuju.

8.7.
Dopoldne smo s prijaznim vzhodnikom odjadrali proti jugu. Pot nas je spet vodila po zahodni strani Yasawskih otokov in po treh urah umirjenega jadranja smo Skokico zasidrali med otočki južno od Navitija. V vodiču sem prebral, da se v prelivih med tukajšnjimi otoki včasih zadržujejo mante, vendar je zraven pripis, da je več možnosti, da mant med potapljanjem ne boš videl.

Srečo z mantami bomo preskušali jutri, današnji večer pa smo namenili tradicionalnim fidžijanskim pesmim in plesom ter si ogledali predstavo vaške plesne skupine s sosednjega otoka.

7.7.
Lenobnemu dopoldnevu v Modri laguni je sledilo aktivno popoldne, ko smo spet malo raziskovali po otoku.Najprej smo pri bližnjem resortu odkrili trgovino, katere zaloge so mi narisale nasmeh na obraz, saj je moja omara s čipsom na barki že nekaj dni prazna in tudi kruha nam je že zmanjkalo. Z novimi zalogami hrane, bomo lahko še nekaj dni preživeli med sanjskimi otoki.

Že na prejšnjih otokih sem med pohajanjem po pobočjih med grmovjem in drevesi videl urejene manjše vrtove z grmički, ki so s svojimi listi nekoliko spominjali na neko drugo rastlino, ki pri nas ni dovoljena. Tukaj so mi domačini povedali, da je to kasava in da so užitni njeni gomolji. Stric gugl pa mi je potem povedal, da je kasava manioka, ki je v tropskih krajih enako pomembna prehrambena rastlina, kot pri nas krompir ali žitarice.

Laguno med otoki Matacawa, Tavewa in Nanuya so pred leti poimenovali Modra laguna, ker so tukaj pred 30 leti posneli film Modra laguna. Ta čudoviti odmaknjeni del Fidžija je potem postal obvezna postaja na programu turističnih križark, ki goste vozijo z otoka na otok. Celo del obale je tukaj rezerviran samo za goste z ladij.

In ko že pišem o Modri laguni, med tekom po gričih, gozdovih in plažah sva z Jonom ob morju opazila Brooke Shields in bil sem dovolj priseben, da sem jo hitro slikal. Na prvi pogled jo je morda težko prepoznati, saj se tudi njej pozna, da je od snemanja filma minilo že več kot trideset let 🙂

Še Jonov polet v sončni zahod.

6.7.
Na Wayi smo si ogledovali pisane ribe med koralnimi grebeni in kot se za Slovence spodobi, smo se tudi tukaj odpravili v hribe.

Veter se je ponoči unesel in zato smo zjutraj odjadrali proti severovzhodu, proti osrednjim otokom Yasawe, vendar je bilo jadranje umirjeno le prvo uro, potem pa se je veter spet začel krepiti in obračati vse bolj na severovzhodnik.
Opoldne je veter v sunkih že spet presegal 30 vozlov in vetru primerno so se kmalu povečali tudi valovi. Strnjenih koralnih grebenov, ki sem jih hvalil prejšnje dni, na zahodni strani otočja Yasawa ni, zato je bilo jadranje precej mokro, saj smo kar krepko orcali in nabijali v valove.
Popoldne smo nekako priskakljali do Nanuya-Sewe in v zavetju otoka spustili sidro. To bo to poletje naš najbolj severni otok, ki ga bomo obiskali.

 

Tudi tukaj imajo lepe bele plaže obrobljene s palmami in vrsto počitniških naselij v senci palm.

Otočje Yasawa je bilo zaradi svoje odmaknjenosti pred leti med jadralci znano kot oaza miru in samotnih sidrišč, kjer so domačini v senci palm živeli v plemenih, v skromnih hiškah in v sožitju z naravo.
Danes so otoki Yasawa vse bolj elitna turistična destinacija, kamor turiste v resorte vozijo z vodnimi letali in hitrimi katamarani.
Turizem seveda nima samo slabih strani. Prednost turizma na otokih je, da so domačini delo zdaj dobili v počitniških naseljih, doma cveti izdelava spominkov in tudi ribiči lahko nalovljene ribe v resortih prodajo po boljših cenah..

5.7.
Razlog za Zlatin smeh je trajal le eno dopoldne, potem pa smo razvili jadra in zadovoljni smo bili vsi.

Na obeh straneh verige otokov Mamanuca in Yasawa je vrsta koralnih grebenov, ki razbijajo oceanske valove in hkrati preprečujejo, da bi se razvili vetrni valovi, zato jadranje tukaj zelo spominja na jadranske razmere, le na koralne grebene je potrebno biti vseskozi pozoren, saj so na navtičnih kartah vrisani bolj na približno.

Veter nas je popeljal do skupine otokov Waya, kjer smo včeraj sidro spustili ob lepi beli plaži otoka Wayasewu.
Z Jonom sva pod večer po skalah skozi gosto grmovje in več kot dva metra visoko travo splezala na vrh otoka in bila po povratku hudo okregana od zelooo zaskrbljene Zlate, ki naju je do noči med komarji čakala na plaži.

Danes smo se po dopustniško premaknili le za pet milj na otok Waya. Seveda imajo tudi tukaj lepo belo plažo obrobljeno s palmami 🙂

Glavni razlog za kratko etapo je pravzaprav veter. Danes je vzhodnika preko trideset vozlov in v lepem okolju bomo počakali do jutri, ko je napovedano za polovico manj vetra.

4.7.
Križarimo med številnimi otoki in koralnimi grebeni proti severu.

Vetra ni in Zlati se smeji.

Ribo, ki jo je predvčerajšnjem ujel Jon, smo našli v navtičnem vodiču in se ji reče šnjur.

3.7.
Musket Cove marina in nekaj počitniških naselij je na otokih Malolo, zato je tudi narava urejena kot v botaničnem vrtu. Prijetna je za sprehode in tek po gričih v senci cvetočih dreves,
Vetra dopoldne ni bilo niti za vzorec, popoldne pa so se po našem sidrišču med koralnimi grebeni sprehajale le rahle sapice, zato bomo proti otočju Yasawa odjadrali šele jutri, ko je spet napovedan močnejši jugovzhodnik.

Elektronske navtične karte
so bile natančne okoli glavnega otoka Viti Levu, na tukajšnjih otokih pa je naša GPS pozicija na karti na zaslonu računalnika prikazana za nekaj sto metrov napačno, zato bo v prihodnjih dneh potrebna dodatna previdnost pri plovbi med številnimi koralnimi grebeni.
V prihodnjih dneh med otoki zagotovo ne bomo jadrali ponoči, saj so svetilniki tukaj bolj izjema kot pravilo. Veliko pomorske signalizacije je pred nekaj meseci odnesel orkan Wilson.2.7.
Včerajšnji dan počitka smo z Zlato in Jonom namenili sprehodom po gričih v zaledju Vude, z dosedanjo pacifiško posadko pa smo popoldne na skupnem kosilu še enkrat podoživeli naše jadralske dogodivščine od Tahitija do Fidžija. Seveda sem poleg okusne hrane moral požreti tudi kakšno zbadljivko, ki so mi jo servirali moji dosedanji jadralci 🙂 Glavna tema pogovorov je bila v bistvu, kdo je največ spal in najmanj jedel med potjo. Zmagovalca ne bo lahko najti.

Vesel sem, da so bili Pacifiąki valovi med prijatelji ľe po enem dnevu v preteľni meri pozabljeni.

Dopoldne smo se iz marine odpravili proti jugozahodu,proti otočju Mamanuca, kjer bomo dopustovali prvih nekaj dni.

Jona imajo ribe rade, saj je že kar takoj poskrbel za ribjo večerjo. Med jadranjem je v vodo spustil trnek in čez nekaj minut se je nanj ujela polmetrska riba, katere imena spet ne vemo, ker je nismo našli v katalogu užitnih rib Fidžija.

Jon je ribo očistil in razrezal, Zlata pa je iz nje na sidrišču pri otoku Malolo naredila okusno večerjo.

Ali je bila riba užitna, bomo vedeli jutri.

 

30.6.
Celo noč in dopoldne smo slalomirali med številnimi koralnimi grebeni, ki obdjajajo tukajšnje otoke. Na morju čeri skorajda ni videti, saj se nahajajo tik pod površjem, na navtičnih kartah pa je vse zeleno in so modri plovni prehodi med grebeni videti precej ozki.

Z našo mini odpravo smo danes v marini Vuda na severozahodu otoka Viti Levu zaključili jadranje čez tretjo četrtino Pacifika.
Andrej, Janez, Berti in Tea so se popoldne od Skokice poslovili in se za nekaj dni preselili na bolj mirna tla. Vsi skupaj smo bogatejši za veliko novih oceanskih jadralskih izkušenj.

Ja, Zlata in Jon sta nam ob prihodu v marino veselo pomahala z obale skupaj s skupino jadralcev, ki so nas glasno pozdravili z “Bula, bula”, skoraj kot da bi zmagali na regati. V teku popoldneva je za nami v marino prišlo še nekaj jadrnic iz flote World ARC-a, ki smo jih z vse manjšim zaostankom zasledovali z otoka na otok čez Pacifik.

29.6.
Včeraj smo imeli dovolj vetra, da smo bili že ponoči mimo prvih otokov iz skupine Lau, potem pa smo jadrali čez morje Koro in se popoldne ustavili pri enem od otokov, a so bili valovi na koralnem grebenu previsoki in si nismo upali na otok.
Danes zjutraj smo prijadrali do Levuke na otoku Ovalau-u, kjer mi je že uspelo opraviti večino nekoliko bolj zapletenih vstopnih formalnosti.
Veter nam je pretekle dni lepo služil in tudi dežja ni bilo veliko, tako da je moja posadka vse bolj pri močeh. Še en nočni skok nas čaka do druge strani največjega otoka Fidžija Viti Levuja in na cilju bomo. Kar dosti koralnih grebenov je pred nami, zato bo nočna navigacija zahtevala kar veliko pozornosti.

Kaže, da nas bo Zlata spet prehitela pri prihodu na drugo stran Fidžija in upam, da mi je tokrat ne bo potrebno še enkrat odkupiti iz imigracijskega centra 🙂

Na otoku Ovalau je veliko hiš še vedno poškodovanih zaradi silovitega ciklona, ki je tukaj divjal pred nekaj meseci, gozd nad Levuko pa je videti podobno kot pri nas po žledu pred dvema letoma, saj so številna drevesa ostala brez svojih krošenj.

Luški kapitan je povedal, da so bili otočani na ciklon dovolj zgodaj opozorjeni, a opozoril niso jemali dovolj resno, saj so imeli podobnih alarmov v preteklih letih že nekaj, pa vreme ni bilo tako kruto. Posledice letos so bile veliko izgubljenih življenj in nekaj večjih ladij, ki jih je orkan med svojim divjanjem vrgel na kopno ali potopil.

27.6.
Morje se je umirilo in dočakali smo dan prijetnega počitniškega jadranja. Lep vzhodnik nas žene v noč in Darkova napoved nam obeta še nekaj takšnih dni. Zjutraj pridemo do prvih otokov Fidžija, kjer pa se uradno ne smemo ustaviti, ker tako pravijo predpisi. Za nasvet bomo vprašali poglavarja…

26.6.
Zjutraj smo prijadrali do tongoške otoške skupine Vavau in se čez dan potepali med otoki. Zdaj smo že na poti proti Fitžiju, kamor pridemo čez 4 dni.

24.in 25.6.
Iz petkovega popoldneva smo pred Tongo čez datumsko mejo zajadrali v sobotni večer. Razmere na morju so ugodne za živahno jadranje.

23.6.
Sprehodi po kopnem res dobro vplivajo na moje jadralce in razpoloženja ne zmotijo niti številne plohe, ki pogosto zasenčijo sonce.
Kaže, da so veliki valovi z dosedanje poti že pozabljeni in bomo vendarle s polno posadko nadaljevali z našim jadranjem.

Danes smo se podali tudi v otoško podzemlje, v eno od številnih kraških jam. Niue je največji dvignjen koralni otok na svetu in ker je sestavljen iz čistega apnenca, je pokrajina v notranjosti podobna kot pri nas na krasu, le bolj na gosto je poraščena in zato bolj neprehodna, podzemlje pa je še bolj naluknjano kot pri nas.

Popoldne odrinemo na pot proti Tongi in Fidžiju, vsak drugi dan pa se bomo vmes ustavili pri katerem od vmesnih otokov.

Razmeroma hladno je bilo zadnje dni, a v prihodnjih dneh bomo jadrali malo bolj proti severozahodu, zato pričakujem, da bo morje okoli nas kmalu spet postalo toplejše.

22.6.
Zjutraj smo prijadrali do Niue-ja, kar na pomolu hitro opravili z vstopnimi formalnostmi in se potem razkropili po otoku. Andrej, Janez Berti in Tea so že hudo pogrešali trdna tla pod nogami in tudi jaz sem bil zelenega otoka vesel.
Morje nam zadnje dni ni prizanašalo, saj so štiri- do šest-metrski valovi vseskozi krepko pozibavali Skokico in niso najbolje vplivali na počutje mojih sojadralcev.
Niue je lep dvignjen koralni otok, poln kraških pojavov. Že z morja smo videli, da je krepko naluknjan.V prihodnjih dveh dneh si  bomo otok poskušali čim bolje ogledati, jaz pa bom imel nekaj dela tudi s popravilom jader, ki jih je načel neutrudni veter.

 

21.6.
Zima je na južnem Pacifiku in v vetrovnih nočeh nas grejejo bunde. 20 vozlov JV nas spremlja cel dan in valovi so se uskladili z vetrom, zato tudi s skrajšanimi jadri hitro napredujemo proti Niue-ju.Čas na oceanu si krajšamo s prebiranjem knjig in igranjem taroka.

Jadranje ni udobno, a jutri pridemo do otoka, kjer bomo imeli 2 dni premora za potep po trdnih tleh.

Seveda velja omeniti, da je Berti ujel rumenoplavutega tuna. Pravi, da je to njegova največja morska riba doslej.

20.6.
Veter se je vrnil že ponoči v obliki 15 vozlov jugozahodnika, čez dan pa se je spremenil v 25 vozlov južnika s strmimi valovi in zdaj z vala na val poskakujemo v svetlo mesečno noč.19.6.
Čez noč smo imeli zmeren vzhodnik, a je zjutraj začel slabeti, zato je genovo najprej zamenjal spinaker in popoldne motor. Nekaj ploh se je zlilo čez Skokico, zdaj pa so se med oblaki začele svetiti zvezde. Kaže, da nas čaka mirna noč, jutri pa naj bi spet začelo pihati.

18.6.
Aitutaki smo v dveh dneh pregledali po dolgem in po čez. Doktorja sta obiskala otoško bolnico na idiličnem kraju med palmami na vrhu hriba.

Popoldne smo dvignili sidro in se poslovili od Cookovih otokov. Upam, da smo pravi čas pobegnili pred prihajajočo dežno fronto. Do Niue-ja imamo 600 milj.
17.6.
Skokica ima preglobok ugrez za laguno Aitutakija, zato smo jo morali pustiti na sidru zunaj koralnega grebena več kot 2 km daleč od otoka. Zjutraj smo se med plohami s čolnom odpravili na Aitutaki.
Opravili smo že vse vstopne formalnosti, naslednja dva dni pa se bomo potepali po otoku.

16.6.
Vzhodnik nas je s petindvajset do trideset vozli hitrosti danes preganjal še močneje in tako smo včerajšnjim 170 prejadranim miljam danes dodali še 192 navtičnih milj in postavili letošnji rekord.
Jadrali smo tako hitro, da smo se namesto jutri zjutraj pred Aitutakijem zasidrali že danes zvečer in za nagrado na sidrišču preživeli mirno noč.

15.6.
Vseskozi imamo 15 do 25 vozlov vzhodnika in hitro, športno jadramo. Dan je bil oblačen z nekaj plohami. Posadka že sanja o kopnem. Še en dan. Vsi smo OK.

14.6.
Ponoči je veter prehodno oslabel, a se je zjutraj vzhodnik dovolj okrepil, da smo podnevi ujeli prehod čez koralni greben atola Maupihaa.

Domačini so nas prijazno pogostili s kokosi in razkazali pridelavo kopre. Od idiličnega otoka smo se zvečer poslovili in s čudovitim vzhodnikom jadramo proti JZ.

13.6.
Proti jutru, še v jasni zvezdni noči smo dvignili sidro in odjadrali do Bora Bore. Opravili smo že izstopne formalnosti, nabavili še nekaj sveže hrane ter zapravili še zadnje polinezijske franke.
Popoldne sledi še panoramski kopalni izlet okoli tega mondenega slikovitega otoka, zvečer pa odjadramo proti zahodu.

Upam, da bo morje dovolj mirno, da se bomo na poti do Aitutakija lahko ustavili še na katerem od vmesnih otokov.
Posadka je dobro razpoložena kljub temu, da je pretekla dva dni na morju preživela ognjeni krst. Vremenska napoved za prihodnje dni na poti do Cookovih otokov je vendarle prijaznejša.

12.6.
Veter, valovi in plohe so nas preganjale do Huahineja, kjer smo zjutraj spustili sidro. Premor med plohami smo izkoristili za sprehod po otoku, a nas je pri tem spet ujel dež in ker dež Huahineja ni spustil iz rok, smo popoldne po razpenjenem morju odjadrali  na sosednjo Raiatejo.

Malo me je skrbelo, kako bomo v tako velikih valovih prečkali prehod skozi koralni greben na vzhodni strani otoka, a je šlo vse brez težav. Po laguni med Raiatejo in Taho smo jadrali na drugo stran in v zavetju otoka preživeli mirno noč.

11.6.
Včeraj zvečer smo prijadrali na sever Mooreje in se spet srečali z Jasno. Danes smo si ogledovali otok, po katerem so se sprehajale plohe in mavrice. Popoldne smo se podali na precej razgibano morje in 30 vozlov vzhodnika nas skozi noč preganja proti Huahineju.

 

10.6.
Ponoči sem priletel na Tahiti in naletel na dobro razpoloženo posadko, ki je bila na Tahitiju ravno dovolj dolgo, da si že želijo odjadrati iz Papeeteja.
Po turobnem jadranju v maju se bom z lahkoto spet navadil, da je na barki lahko tudi veselo vzduąšje .
Da se Andrej, Tea, Janez in Berti lahko še na morju lahko spoznajo s Skokico, danes jadramo na sosednji otok Mooreja, kjer bomo sidro spustili pri Jasni v enem od zalivov na severu otoka.

6.6.
Službene poti me redko zanesejo ob topla morja, a včasih si naši šefi za prizorišče zasedanj in smučarskih sestankov izberejo tudi kraje, ki prav nič ne spominjajo na zimo.

Tokrat sestankujemo na severozahodu Karibskega morja, kjer nam je včerajšnje popoldne in noč popestrila tropska nevihta Colin, ki se je razbesnela nad vzhodno obalo  mehiškega Jukatana, danes pa je odvihrala naprej čez Mehiški zaliv proti Floridi.
Veliko dežja se je ponoči zlilo z neba in poplavilo ulice in ceste, današnji pogled skozi hotelsko okno proti rtu Cancun pa je veliko bolj prijazen.

2.6.

Cene so v Francoski Polineziji zasoljene, še posebej pa to velja za navtično opremo, zato sem te dni raje v Sloveniji nabavljal opremo, ki smo jo v preteklih tednih poškodovali ali uničili pri prečkanju Pacifika. Prihodnji teden bom imel na poti na Tahiti s seboj nove podkrižne pripone za jambor, novo dvižnico glavnega jadra, nov set za popravilo jader in še nekaj drugih malenkosti.

O vremenu v preteklih tednih na Pacifiku sem se pogovoril z Darkom, ki mi je povedal, da on na običajnih jadralskih vremenskih modelih južno od naše poti ni videl prav veliko neugodnega vetra ali večjih brezveterij in da bi verjetno brez večjih težav lahko prijadrali na Velikonočni otok. Radovednost mi ni dala miru, zato sem si tudi sam pogledal vremenske podatke za konec aprila in za maj ter ugotovil, da nam je obisk Velikonočnega otoka pravzaprav odnesel Pavletov satelitski internet, ki smo ga imeli na barki. V preteklih tednih, ki smo jih prejadrali po Pacifiku smo že sami ugotovili, da je napovedna vrednost oziroma zanesljivost vremenskih modelov, ki jih je preko radijske postaje in preko satelita spremljal Pavle, slabša kot 50 %. Toda v prvem delu poti tega še nisem slutil in sem vremenskim napovedim na barki še zaupal, zato smo zavili na zahod in izpustili Rapa Nui. V drugem delu poti pa smo se delali, da vemo, kaj počnemo in verjeli, da jadramo tam, kjer je še največ vetra in da je vetra na jugu še manj kot tam, kjer smo jadrali. Zdaj so vremenski podatki pokazali, da bi lahko jadrali po krajši poti veliko bolj južno in obiskali nekaj tamkajšnjih otokov. Poskus s satelitskim internetom na barki (kar se tiče vremenskih napovedi) tokrat ni bil uspešen in žal se je izkazalo, da je v zvezi z vremenom dajal zgolj lažen občutek varnosti :(. Trapasto se mi zdi, da sta Pavle in Mile mene krivila za neskoooončno jadranje po ąibkem vetru in motoriranje po brezvetrjih, kar je kvarilo razpoloženje na barki..

Lahko sem zgolj jezen sam nase. Pred odhodom na pot ne bi smel toliko zaupati drugim in bi moral poskrbeti, da bo Pavel na satelitski računalnik naložil prave vremenske programe. Po toči zvoniti je seveda prepozno, sem pa bogatejši za nove izkušnje.

Od Pavletovih satelitskih in radijskih postaj smo se zdaj končno poslovili. V prihodnjih tednih se bomo več ustavljali po otokih, kjer si bom na internetu lahko pogledal svoje običajne vremenske strani kot so Ugrib, Windfinder in Passageweather, ki so si v preteklih letih s svojo zanesljivostjo pridobile moje zaupanje. Za večdnevne poti med otoki pa mi bo spet pomagal Darko s svojimi vremenskimi napovedmi preko sms-ov.

V prihodnjih dneh pridejo na barko Andrej, Tea, Janez in Bertl, s katerimi bomo jadrali proti Fidľiju, sam pa grem pred tem za en teden ąe na kongres Mednarodne Smučarske Zveze FIS.

Pomlad 2016 – Panama, Galapagos in čez Pacifik do Fr. Polinezije

26.5.
Včeraj dopoldne smo prijadrali na Tahiti.
Že ponoči so se na morju pred nami začeli kazati z mesečino obsijani vrhovi Malega Tahitija, ob sončnem vzhodu pa je največji polinezijski otok zasijal v vsej svoji lepoti.

Na prejšnjih jadralskih poteh sem bil že nekajkrat na Tahitiju, a preko 2000 metrov visoki vrhovi otoka so se vedno skrivali v oblakih. Tokrat se jih je lepo videlo.

Dopoldne smo se ustavili na sidrišču pri letališču, kjer sta s svojo barko Calypso zasidranana Jasna in Rick. Po njenem potopisnem predavanju v Ljubljani sva se z Jasno nekaj mesecev dogovarjala za srečanje v Francoski Polineziji in nazadnje se nam je zares uspelo srečati na Tahitiju.

Na slikah je Calypso ter obisk pri Jasni in Ricku v prijetni notranjosti njunega plavajočega doma.

Večer smo preživeli vsi skupaj na Skokici, v klepetu ob palačinkah.

Veliko smo jadrali zadnje tedne in zaradi šibkega vetra preveč časa preživeli na barki in žal manj od načrtovanega na otokih.
Mile in Pavle sta zato dobila še večji odmerek oceana, kot sta pričakovala in prav tako sta dobila velik odmerek mene. Tudi jaz sem doživel veliko njunih posebnosti, a smo prečkanje dobre polovice Pacifika vsi skupaj vendarle nekako preživeli.

Barko smo danes privezali ob pomol mestne marine v Papeeteju.
V naslednjih dneh kot ptice selivke eden za drugim odletimo proti domu in skrajni čas je že, da se odpočijemo drug od drugega 🙂

Na Tahiti se vrnem čez dva tedna, ko bomo z novo posadko nadaljevali z jadranjem med pacifiškimi otoki.

25.5.
Na obzorju gledamo obrise vrhov južnega oz. Malega Tahitija. Še nekaj ur in pristali bomo. Na otoku se nameravamo srečati tudi s slovensko jadralko Jasno Tuta.

Zadnjo noč naąe tokratne poti na sredo juľnega Pacifika smo imeli vetra spet le za vzorec, zato nas je skozi z zvezdami posejano noč naprej poganjal le motor.

 
24.5.
Po divji noči s 30 vozli JV, je veter čez dan obrnil na severnik, nas ustavil in preusmeril proti zahodu, potem pa je veter ugasnil. Čakajoč na vzhodnik se z motorjem počasi bližamo Tahitiju.
.

23.5.
15-20 vozlov VJV nas hitro žene proti severu. Fantoma je žal za Raivavaejom, a čez Pacifik smo bili počasni in jaz odletim v Evropo čez dva dni, zato smo morali otok zapustiti hitreje hitreje, kot si je srce ľelelo.

22.5.
Popoldne smo se poslovili od lepega umirjenega otoka in iz lagune odjadrali proti toplejšim otokom na severu. Na Tahiti pridemo verjetno v sredo.

21.5.
Popoldne smo po petih dneh jadranja in zaradi dvodnevnega brezvetrja žal tudi motoriranja pristali na čudovitem otoku Raivavae.
Opravili smo že vstopne formalnosti in zdaj preskušamo, kako trdna so tla na otoku.

Uspeli smo dotočiti nekaj nafte, saj kaže, da prihodnji teden tudi na poti do Tahitija ne bo ravno vseskozi dosti vetra.



Iz skladišča sem izkopal kolo in se podal na potep po otoku in prvi postanek je seveda v internetni kavarni,
da na hitro preverim, kakšno vreme nas čaka v prihodnjih dneh in kaj je novega po svetu :).

21.5.
Kaľže, da na Raivavae vendarle pridemo podnevi. Noč nam je prinesla ľeleni južľni veter in ko so se umirili valovi zahodnika, smo hitro jadrali. Raivavae ľže kuka iz morja pred nami.

20.5.
Pacifik nam je postregel novo “sladico” – z zahodnikom in jugozahodnikom. Trudimo se z orcanjem in nabijamo v valove. Če se veter ponoči ne obrne na J, se lahko zgodi, da na morju zgubimo ąše en dan, ki bi bil sicer namenjen obisku otoka..

19.5.
Lep jesenski sončen dan, ľžal brez vetra. Prečkali smo kozorogov povratnik in šąe en časovni pas in smo zdaj 12 ur za SLO časom. Pacifik je velik….:)

18.5.

Hladen in vlažen jesenski dan je spet minil na južnem Pacifiku. Nebo je bilo cel dan podprto s številnimi stebri ploh in šele zvečer se je nekoliko zjasnilo, da so se po nekaj dneh na nebu narisale zvezde.

Trenirke so (poleg jadralskih oblek med plohami) že nekaj dni naše stalno oblačilo, pri dežurstvu čez noč pa se pokrijemo še s spalno vrečo, da ne zebe.

Čez dan nas je osrečil severnik, s katerim smo mirno jadrali, zvečer je ugasnil in proti zahodu nas spet poganja motor.

Dolgočasen dan je prekinilo le brnenje role na Pavletovi ribiški palici in v desetih minutah mu je na krov barke uspelo privleči šestkilogramsko tuno. Ja, poleg vse elektronske komunikacijske krame je Pavle s seboj na Skokico prinesel tudi tehtnico za ribe.

Glede vetra kaže, da bo jutri še en miren dan, potem pa se bo začel graditi anticiklon in z njim pride spet malo močnejši jugovzhodnik, ki nam bo pomagal privarčevati kakšno kapljico tekočega zlata, ki napaja motor barke.

17.5.

Dodatni dan na Gambierju mi je zjutraj poklonil priložnost za tek ob obali otoka in opazovanje sončnega vzhoda nad farmami biserov. Gojenje bisernih školjk pomeni glavni vir dohodkov za prebivalce Mangareve in okoliških otokov.

Nadaljevanje dneva ni bilo zelo obetavno. V trgovini z gorivi niso imeli nafte, čeprav so nam prej dva dni zagotavljali, da jo imajo, le počakati moramo do ponedeljka, ko spet odprejo vrata. Ker sem iz trgovine odšel z dolgim nosom, mi ni preostalo drugega, kot da spet hodim od hiše do hiše in domačine spračujem, kje bi lahko dobil nafto.

Dobro uro nisem bil uspešen, potem pa sem prodajalko v glavni trgovini, kjer smo pretekla dva dni nakupili največ hrane, prosil, naj povpraša pri svojih prijateljih, ali nam lahko prodajo nekaj nafte. Mojo prošnjo je slišala šefica trgovine in se spomnila, da imajo na dvorišču zakopana dva soda z nafto in nam enega lahko prodajo, vendar moramo kupiti cel dvestolitrski sod z nafto po hudo zasoljeni ceni. Organizirati je bilo potrebno še prevoz soda z nafto do barke in vse skupaj je stalo 500 zelencev.

Vsebino soda smo potem s tovornjaka pretočili v tanke Skokice in lahko smo odjadrali proti 700 milj oddaljenemu otoku Raivavae.

Pred izhodom iz atola Gambier smo se ustavili pri otoku Taravai in se s podvodnimi maskami, plavutmi in kamerami podali v čudoviti podvodni svet pisanih koral in barvitih tropskih ribic.

16.5.

Ni odločila kocka, temveč sta me sojadralca preglasovala. Še eno noč smo ostali v pristanišču.
Zjutraj bomo še enkrat poskusili najti nafto, pa četudi bomo morali navrtati tank na katerem od ob cesti parkiranih terencev 🙂

15.5.

Dopoldne smo namenili urejanju vstopnih formalnosti ter nabavi hrane, pijače, vode in nafte.

Kopenska opravila smo si razdelili tako, da je bil Mile zadolľen za vodo, Pavle za nabavo nafte, jaz pa za formalnosti, a pri nafti nismo bili uspeąni in posode za nafto na barki ľal ąe naprej ostajajo prazne.

Na Mangarevo vsaka dva tedna pride oskrbovalna ladja, ki je hkrati tudi potujoča bencinska črpalka. Ko ladje ni tukaj, si odvisen od dobre volje ribičev, ki so, ali pa tudi ne, pripravljeni prodati nafto iz svoje zaloge. Danes nam ni uspelo najti nobenega ribiča dobre volje in zdaj premiąljujem, ali bi se na pot proti Australsom odpravili danes, ali pa bi počakali do jutri in ąe enkrat poskusili s srečo pri nabavi nafte.

Vremenske napovedi so si nasprotujoče, ene napovedujejo ugoden veter, druge pa za prihodnje dni ne obetajo veliko vetra. Kaľe, da bomo popoldne metali kocko glede odločitve o odhodu na pot proti 700 milj oddaljenim Australsom s praznimi tanki za gorivo.

Med besedilo spodaj sem uspel dodati nekaj slik s poti, zgornje mladenke pa so bile včeraj prava paša za oči, polinezijske melodije pa balzam za ušesa.

14.5.

Končno.

Po dobrih 23 dneh smo dopoldne na morju pred seboj zagledali vrhove otoka Mangareva. Šest ur pozneje smo našli prehod skozi prstan koralnih grebenov, ki se na široko raztezajo okoli lagune otočja Gambier in pod večer smo po slalomu med številnimi čermi barko privezali ob pomol v vasici Rikitea.

Na poti od Galapagosev do Gambierja smo imeli v povprečju manj vetra, kot sem pričakoval, zato je bila tudi naša povprečna hitrost jadranja pod 6 vozli.

Toda doživeli smo tudi neurje pred dvema dnevoma s sunki vetra krepko čez 50 vozlov, ki je pustilo nekaj nekaj posledic tudi na Skokici. Na jamboru sta zacveteli obe podkrižni priponi in ju bo kmalu potrebno zamenjati.

Za zaključek poti je Pavle na prehodu v atol ujel tuno.

Prvi sprehod po otoku je bil namenjen obisku trgovine, saj smo na barki v preteklih tednih pojedli večino zalog hrane. Želenega francoskega kruha nismo dobili, smo pa ugotovili, da so cene tukaj zelooo zasoljene.
Zvečer smo se udeležili še vaške veselice s polinezijskimi plesi, zdaj pa je na vrsti noč brez dežurstva za krmilom.

14.5. dopoldne

Kopno na vidiku 🙂 Še 40 milj do sprehoda.

13.5.

Dan z 20-25 vozli jugovzhodnika je minil v hitrem, trdem, mokrem, športnem jadranju. Jutri bomo že petič na tej poti prestavili kazalce na uri in videli otok

12.5.

Lepo smo jadrali s severnikom, dokler se opoldne nismo zaleteli v dezno fronto, ki nam je postregla z viharnim vetrom in nas odpihnila za nekaj ur nazaj. Pol ure vetra med 30 in 50 vozli z jugozahoda je ustvarilo tako razburkano morje, da do srede noči nismo mogli jadrati proti Gambierju,temveč smo krizarili proti valovom. Ponoči se je morje počasi znižalo, veter pa obrnil na ugodno jugovzhodno smer.

Vsaka ploha zdaj morje in veter dodatno premeša,da nam pri delu z jadri ni dolgčas.

11.5.

Pavle in Mile sta v preteklih tednih na Pacifiku prebrala knjigo o Kon Tikiju, o norveški odpravi katere člani so sredi preteklega stoletja želeli podpreti teorijo, da so pacifiske otoke najprej naselili indijanci iz Južne Amerike.

S splavom narejenim po starih inkovskih načrtih so iz Amerike odjadrali na Pacifik in do Tuamotujev v Francoski Polineziji prijadrali v 90 dneh. Njihov najboljsi dnevni dosežek je bil 70 prejadranih milj oziroma povprečje treh vozlov hitrosti. To je zdaj za nas meja, pod katero nočem, da bi se spustili.

V preteklem tednu, ko jadramo bolj prvinsko in tudi v šibkem vetru ali  brezvetrju ne uporabljamo motorja, je naš dnevni izkupiček okrog 100 milj, kar znese priblizno 1,5 kontikija 🙂 Saj ne, da bi zeleli jadrati prvinsko, temveč motorja ne uporabljamo zato, ker v tankih za gorivo vlada suša, preostalih nekaj litrov nafte pa moramo prihraniti za plovbo skozi koralne grebene pri Gambierju.

Ponoči, ko veter oslabi in zaradi guncanja barke na valovih ne moremo uporabljati spinakerja, nas Kon Tiki včasih tudi prehiti, a smo podnevi potem v termičnem vetru vedno nadoknadili zaostanek.

Pred odhodom na Pacifik sem si za cilj postavil obiskati 5 otokov, na katerih se nisem bil: Malpelo, Galapagos, Velikonočni otok, Pitcairn in Raivavae. Po velikonočnem otoku bomo zdaj izpustili tudi Pitcairn, saj nas od njega ločuje trdovraten pas brezvetrja, v katerem ne želim, da bi obtičali.

Do Gambierja nas loči še manj kot 400 milj, kar pomeni od 3 do 6 dni jadranja, odvisno pač od vetra.

Današnji dan je bogat z vetrom, jutrišnji naj bi bil brezkrven, potem pa ??

Trije tedni so minili od odhoda z Galapagosov in vzdusje na barki je normalno. Pavle se je nekako sprijaznil, da je Pacifik velik, za Mileta je pot ze odločno predolga, jaz pa si tudi želim kmalu stopiti na kopno.

Prehranjujemo se razmeroma normalno, zmanjkalo nam je  tudi že svežega sadja, a imamo se kompote, konzerve in testenine.

Barka se dobro drži, le spinaker in glavno jadro sta zaradi opletanja na valovih že dobila nekaj obližov in zamenjati bo potrebno nekaj letvic na jadru, ki so se polomile v šibkem vetru med neprestanim preletanjem glavnega jadra z leve na desno in nazaj.

Morje je dobro razburkano. Dolgi valovi z juga danes spet občasno presegajo 6 metrov višine, a Skokico bolj zibajo strmejši navzkznii valovi z jugo vzhoda in s severa.


10.5.
Veter je ponoci spet ugasnil, ostali pa so valovi od vsepovsod in mi se pod opletajočimi jadri s hitrostjo 1,3 Kon-Tikija pomikamo proti jugozahodu.
 
9.5.
Dolgo napovedovani “jutrišnji” veter nas je končno našel in zdaj lahko spodobno jadramo s 15 vozli JV. Jutri se glede na vreme odločimo o Pitcairnu.
 
7.5.
Še en dopustniški dan, podnevi nekaj vetra, ponoči se v gladkem morju zrcalijo zvezde in za jutri je seveda spet napovedan pravi veter 🙂

6.5.
Vreme je se naprej čudovito za dopust na plaži: sončno, vroče, rahle sapice, toplo morje. Žal še nismo prijadrali do nobenega otoka in žal nas vremenske napovedi vsak dan ponovno enako potegnejo za nos: “Jutri bo začelo pihati in vzpostavil se bo vzhodnik oz. pasati”. No,današnja napoved je še malo slabša in nam napoveduje še dva dni spremenljivega rahlega vetra z nekaj vdihljaji in izdihljaji.
Mi čez dan v jadra lovimo sapice in se trudimo jadrati hitreje od treh vozlov, ponoči veter praviloma izdihne in potem čez noč počasi plujemo z motorjem na nizkih obratih. Prav čudi me, da nam nafte še ni zmanjkalo. Kaže, da se Craftsman vrti tudi na hlape. Že šest dni zapored dnevno prejadramo in premotoriramo okrog 100 do 130 milj. Na srečo je morski tok večinoma z nami in nam pomaga s 5 do 10 miljami dnevno.
Elektrike imamo na barki v izobilju zaradi novih sončnih celic in uporabe motorja, vsega ostalega, z izjemo rib, testenin in konzerv pa nam je že zmanjkalo ali pa smo uvedli stroge omejitve porabe.
Zaradi nemirnega morja na jugu in brezveterij na poti do tja, bomo izpustili tudi obisk Pitcairna in zdaj jadramo malo severno od direktne smeri proti Gambierju, ker nam ta smer obeta nekaj več vetra.
Še 850 milj imamo do tja in 6 do 10 dni jadranja.

5.5

Za danes napovedanega vetra žal nismo našli, zato zdaj že skoraj dva dni skupaj neprestano brni motor. Razdalja do prvih otokov se je končno spustila pod tisoč milj, kar pomeni, da bi na kopno lahko stopili čez en teden, a če jutri ne pridemo do vetra, ga bomo morali počakati, saj sem danes v rezervoar prelil predzadnjo kantico z nafto iz rezerve. Vremenska napoved za prihodnje dni je sicer obetavna, le uresničiti se mora.
Zadnji dnevi so bili dovolj dolgočasni in morje mirno, da sem na barki uredil nekaj stvari, za katere prej nisem našel volje in časa. Danes je prišlo na vrsto obnavljanje fug na tiku v kokpitu.
Razpoloženje na barki je presenetljivo dobro, kot da ne bi bili že
skoraj mesec dni na poti.

4.5.

Že peti dan zapored nas bolj kot veter spremljajo le sapice in dnevno prejadramo ali s pomočjo motorja preplujemo le po okrog 130 milj. Večino dneva in noči vetrne vzdihljaje lovimo v spinaker, ko pa nam hitrost za dlje časa pade pod tri vozle, zaženemo motor. Na srečo je tudi zadnje dni delež prejadranih milj vendarle večji od premotoriranih, sicer bi nam nafte že zmanjkalo.
Pavle preko radijske postaje posluša dnevna poročila z drugih jadrnic, ki so pred nami na poti proti Francoski Polineziji in vsi poročajo o tem, da nimajo vetra, razglabljajo o El Ninju in v neskončnost počasi motorirajo z nizkimi obrati, ker jih je tako kot nas strah, da jim bo gorivo pošlo preden pridejo do vetra ali kopnega. Kaže, da imamo mi vendarle boljše razmere, ali pa drugi ne uporabljajo spinakerja. Glede na vremensko napoved se bomo kmalu prebili do močnejšega vetra, ki bo s Skokice odpihnil enoličje in dolgočasje, ter nam skrajšal čas do prvega pristanka. Bojim se, da bomo morali preskočiti tudi postanek na Pitcairnu in bomo jadranje nadaljevali do Gambierja.
Zaloge sveže hrane so nam v glavnem že pošle, ostalo nam je še nekaj jabolk in seveda Pavletova mečarica. Porabo čipsa in vode smo že pred nekaj dnevi zmanjšali, da nimamo težav s sladkarijami pa je v preteklih tednih v glavnem že poskrbel Mile, ki se izgovarja, da je to posledica abstinenčne krize, ker je pred odhodom na jadranje nehal kaditi 🙂
Nebo nad nami je vseskozi pretežno jasno. Dnevi postajajo vse bolj vroči, temne noči brez mesečine pa so namenjene opazovanju zvezd, saj
ladje, barke ali česar koli drugega na morju že deset dni nismo videli.

3.5.

Preganjamo dolgčas.  Morje je gladko, nekaj sapic, cel dan že brni Craftsman in kaže, da bo še kakšen dan tako. Noč je mirna, čudovita za opazovanje zvezd.

2.5.

Veter slabi in obrača na vzhodnik, mi pa proti JZ, s spinakerjem tokrat po mirnem morju prvič v črno noč. Varčevati moramo nafto, vodo, čipsom, čokolado,….

1.5.

Slovenski ribiči ste na podlagi slike ugotovili, da je Pavle včeraj ulovil kratkokljuno mečarico. Danes smo imeli za kosilo zrezke iz njenega mesa s krompirjem in zelenjavo. Za desert so bile napolitanke, vse skupaj pa smo zalili s kozarcem črnega portugalskega vina.

Pavle in Mile sta sredi Pacifika pripravila kosilo na ravni 1A restavracije. Tudi kuhinjsko pomočnico smo imeli, ki je po kosilu v morski vodi na krmi pomila vso posodo. S sladko vodo moramo že precej varčevati, saj je veter postal zelo skromen in se nam jadranje zato časovno podaljšuje.

Dan je bil sicer precej oblačen in soparen. Jugozahodnika je ostalo le še za 6 do 8 vozlov, kar nam omogoča jadranje pod spinakerjem s 4 do 5, včasih 6 vozli hitrosti. Žal je valov več kot vetra in zibanje barke nam neprestano podira in prazni jadra.

Kaže, da bomo morali noč in jutrišnji dan premotorirati, pojutrišnjem pa naj bi nas počasi spet obiskal veter.

S Pavletom za ohranjanje kondicije obiskujeva trim kabinet in tekaško stezo na premcu Skokice, Mile pa pravi, da ni kaskader in mu zadošča skok v morje in nekaj plavanja za barko.

30.4.

Ponoči nas je veter skorajda popolnoma zapustil, da so jadra zoprno loputala ob zibanju barke na oceanskih valovih. Vmes smo nekajkrat zagnali motor, da nismo popolnoma obstali ter se nekako počasi prebili do jutra.

 

Zjutraj se nas je veter vendarle malo usmilil, da smo lahko dvignili špinaker

in spet s spodobno hitrostjo nadaljevali z jadranjem proti zahodu.

Ob pregledu nove vremenske napovedi sem videl, da obstaja upanje, da bomo v četrtek lahko zavili na levo proti jugozahodu, proti Gambierju in v nadaljevanju proti Avstralsom. Vpliv vremenskih front na južnem Pacifiku še vedno sega precej dlje na sever, kot sem to pričakoval in pod dvanajstimi stopinjami zaenkrat ni ugodnega vetra za potovanje proti zahodu.

Jadralsko monotonijo je popoldne prekinilo brnenje koluta na Pavletovi ribiški palici. Ker smo imeli dvignjem špinaker, se tokrat

nismo mogli ustaviti in se je Pavel z ribo pač moral spopasti z drveče Skokice.

Tokratna riba je bila vitka in za malenkost manjša kot mečarice v preteklih dneh in Pavletu je ribo počasi vendarle uspelo izvleči iz vode. Riba na sliki je dolga okrog 189 cm in težka 17 kg. Nekako se nismo mogli zediniti, katero ribo je ujel.

Pavle pravi, da je mečarica brez meča :), morda pa je križanec med kačo in tuno. Če kdo ribo prepozna, naj sporoči.

Riba je zdaj že v hladilniku narezana na zrezke in bojim se, da bomo vse naslednje dni morali jesti samo ribo.

V planu za Pacifik smo zdaj prečrtali veliko ribo, najti moramo le še kakšen otok.

28.4.

Vreme imamo še naprej ugodno za hitro jadranje. 12 do 20 vozlov jugovzhodnika nam zadnje dni omogoča, da dnevno prejadramo nekaj nad 170 navtičnih milj. Danes so se z juga pričeli valiti veliki dolgi valovi, ki Skokico počasi in neutrudno dvigujejo za 6 do 8 metrov na vrh vala, s katerega daleč naokoli lahko vidiš, da nikjer in nobene ladje in potem se barka spet počasi spusti v dolino med valovi. Na vrhu vala namerimo 20 vozlov vetra, v dolini pa 12.

Danes smo si spet ogledali vremensko napoved za prihodnjih sedem dni.

Kaže, da bomo še en teden jadrali v isto smer (255 – 260), saj je veter sto milj južno od nas precej šibkejši, še nekoliko bolj južno v pasu pod dvajsetimi stopinjami (kjer ležijo Velikonočni otok, Pitcairn in

Gambier) pa so vremenske razmere pod vplivom ciklonov in anticiklonov z južnega Pacifika zelo spremenljive in ponekod divje. Za zdaj nič ne kaže, da bi nam za prihodnji teden napovedane razmere lahko omogočile izkrcanje na Pitcairnu. Priporočila iz navtičnega vodiča namreč pravijo, da je izkrcanje na otok mogoče le v umirjenih razmerah.

Križa čez obisk Pitcairna v mojih načrtih še nisem naredil, a pri odločitvi bo varnost zagotovo na prvem mestu.

Naše jadranje do prvega naslednjega postanka se bo z dveh tednov sicer podaljšalo na tri, a hiter pogled na zaloge hrane na barki kaže, da nam stradati še ne bo treba.

Pavle je včeraj imel nekaj ulova, a sta se na trnek žal ujela le dva ptiča. Eden se je rešil sam, drugega pa smo uspeli brez posledic povleči na barko in sneti s trnka, da je tropik potem sam odletel iz Pavletovih rok.

27.4.
Čudovite razmere imamo za hitro jadranje proti ZJZ. Po nočniih plohah smo imeli jasen dan.

26.4.
Vremenske napovedi preko kratkovalovnih radijskih povezav in preko satelita, ki jih je na Skokici uredil Pavle, so pravi luksuz in dodatno pripomorejo k občutku varnosti. Na podlagi današnje vremenske napovedi za prihodnji teden sem se danes odločil, da tudi letos naredim križ čez obisk Velikonočnega otoka. V drugem delu tedna bi morali jadrati oz. motorirati preko 300 milj širokega pasu brezvetrja oz.slabotnega vetra, potem pa prihodnji teden še križariti proti vetru in ker je za takrat okoli Velikonočnega otoka napovedanega tudi veliko vetra, bi bil vprašljiv naš pristanek, saj ima otok le odprta in valovanju izpostavljena sidrišča, pristanišče pa je za Skokico preplitvo.
Torej, Rapa Nui morda kdaj drugič.
Nadaljujemo z jadranjem proti zahodu v pasu okrog 10 stopinj južno, kjer napovedi obetajo še najmočnejše pasate, a je veter tudi tukaj danes oslabel na 10-15 vozlov JV, kar nam omogoča lagodno jadranje s 5 do 6 vozli hitrosti. Ponoči smo spet jadrali skozi nekaj ploh, ki so nam barko lepo oprale.
Do Gambierja imamo še pribljižno 2400 milj jadranja, kar pomeni, da bomo do prvega postanka jadrali še pribljižno dva tedna in pol. O obisku Pitcaina se bomo odločili prihodnji teden glede na takratno vremensko napoved. Trenutne napovedi kažejo brezveterje pod 12 stopinjami južno, pod dvajsetimi stopinjami pa se vetrovne razmere pod vplivom fronte precej spreminjajo.
Naša težava je tudi v tem, da se mi je nafta na Galapagosu zdela predraga. Tam je cena goriva za tujce kar trikrat višja kot za domačine, zato nafte od postanku nisem dotočil. Zdaj se moramo izogibati prevelikih področij brez vetra in dolgega motoriranja, da ne bi kje na odprtem morju predolgo obstali brez nafte. Do Gambierja bomo jadrali malo bolj naokoli, dokler se pod dvanajstimi stopinjami spet ne vzpostavijo pasati. Upam, da se bo to zgodilo preden pred seboj zagledamo Markeze.

25.4.
Veter se je danes okrepil na blizu 30 kts in mi se umikamo na ZJZ. Če si vreme premisli, gremo na V otok, sicer proti 2500nm oddaljenemu otočju Gambier.

24.4.
Po nekaj dneh kislega jadranaja smo dočakali vreme, kot se za nedeljo spodobi, najprej z mesečino razsvetljena noč, ki se je spremenila v lep sončen dan z 22 vozli stalnega jugovzhodnika.
ITZC-Intertropsko konvergenčno cono, področje nestalnega vetra, tišine in ploh, ki nastaja ob ekvatorju na stiku med severnimi in južnimi pasati sem letnemu času primerno pričakoval sevreno od Galapagosov, jadranje pa nam je minula dva dni grenila južno od ekvatorja.


No, zdaj je ta nepredvidljivi del poti za nami in pred nami je nekaj dni hitrega športnega jadranja v zmerno močnih JV pasatih, potem pa se bo veter južno od 12 stopin začel obračati v še bolj ugodni vzhodnik in bomo jadra spet lahko podaljšali, Skokica pa ne bo več vseskozi nagnjena do ograjice. Precej se je otoplilo, morje je spet toplo, noči soparne.
Pavle si bo vzel kakšen dan premora pri ribolovu, da naštudira, kako na trnek uloviti ribo, ki bo dovolj majhna, da jo bo lahko potegnil na barko.

23.4.
Skozi noč in dan jadramo od plohe do plohe, veter spremenljiv, nasprotni valovi nas ustavljajo. Pavle je na trnek ujel dve veliki mečarici, a se je po enournem boju laks strgal preden je ribo uspel potegniti na barko.

22.4.
Vzhodnik je bil luknjast, dokler zvečer nismo prijadrali do deževnih oblakov. Za plohami nas je pricakalo 20 vzl. JJV in zdaj s skrajšanimi jadri orcamo proti JZ. Kaže da bo Skokica se nekaj dni močno nagnjena na desni bok, a vseeno dnevno za krmo vstane načrtovanih 150 milj. Vsi smo OK.

21.4.
Naše elektro-mehanične težave (ki smo jih morali prijaviti oblastem, da so nam dovolili postanek) smo že odpravili. Zamenjali smo namreč varovalko sidrnega vinča :), zato se naš postanek na Galapagosih počasi izteka in po otoku delamo še zadnje korake, preden se bomo za dobra dva tedna spet podali na morje, na pot proti jugu, proti čilenskemu Velikonočnemu otoku (Rapa Nui oz. Isla Pasqua).

Jelko se danes poslovi od Skokice in odpluje na sosednji otok Santa Cruz, zato se bodo naša nočna dežurstva na barki med jadranjem malo bolj vlekla, ali pa bomo malo manj spali 🙂

Vremenska napoved za naslednjih nekaj dni na naši poti proti jugo-jugozahodu je podobna kot za pot iz Paname do Sant Cristobala, to je 8 – 15 vozlov jugovzhodnika z nekaj luknjami v vetru.

20.4.
Otočje Galapagos si pogosto predstavljamo kot nekakšen živalski vrt z nenavadnimi živalmi v naravnem okolju, a je ogledovanje časovno in prostorsko vendarle precej razmaknjeno in da bi živali videl, je potrebno vmes kar dosti potovati.

Mi smo se danes z avtom odpravili po San Cristobalu in si v rezervatu na hribu sredi otoka ogledali velike želve in še več strupenega grmovja, katerih za ljudi strupene plodove želve rade jedo.

Morske leve lahko tukaj vidiš marsikje ob obali. Mi smo se z njimi kopali na plažu na privetrni južni strani otoka. No, čisto blizu nas levi vendarle niso spustili in so naju Miletom z rjovenjem opozorili, da jih morda ni varno božati ali jim pod nos moliti kamere.

Ko so se oblaki popoldne nekoliko dvignili, smo se povzpeli do vulkanskega jezera na vrhu hriba. Na sosednjem grebenu smo sredi naravnega parka videli vetrnice vetrne elektrarne in ob njih pojasnilo, da vetrnice pomagajo ohranjati naravno okolje, da zmanjšujejo onesnaževanje zraka in nevarnost onesnaženja morja ob prevozu naftnih derivatov. Njihov cilj je z vetrno energijo proizvesti več kot 50 % potrebne električne energije za prebivalce otoka. Kaže, da imajo tudi UNESCO-vem naravnem parku na Galapagosih ptice, ki po mnenju strokovnjakov mnogo bolje vidijo od slovenskih ptic.

Popoldne smo se vrnili na Skokico in ugotovili, da so jo zasedli morski levi, ki so nergali, ko sta jih Jelko in Pavle jih pregnala iz kokpita barke, kjer so so dremali v senci biminija.

19.4.
Po hitrem jadranju preko noči smo že zjutraj v megli in pršcu pred seboj zagledali obale otoka San Cristobal.
Dobro se je ohladilo in moram zdaj med dežurstvom na krovu ponoči trenirki dodati še anorak, da me ne zebe.

Iz morja nas pozdravljajo morski levi in po nekaj urah jadranja ob severozahodni obali otoka, se je zjasnilo in seveda se je ozračje pod vplivom tropskega sonca takoj tudi ogrelo.

V drugem poskusu se nam je v močnem vetru uspelo zasidrati pred pristaniščem Baquerizo Moreno in takoj je na barko prišel agent Bolivar, ki ga je k nam poslal luški kapitan. Dogovorili smo se, da imamo tukaj postanek v nuji, saj bi sicer moral zaprositi za dovoljenje (autografo), za katerega je potrebno zaprositi 6 tednov v naprej. Vedel sem, da pristaniške oblasti večinoma dovoljujejo krajše postanke brez autografa in nenapovedanim jadralcem dajo dva ali tri dni časa, da odpravijo svoje “težave”.Le pri ceni ni bistvenih razlik, z ali brez avtografa, nas bodo formalnosti za pristanek na Galapagosih stale okrog 600 dolarjev.

Z agentom smo se vse dogovorili in čez dobro uro je na barko pripeljal osem uradnikov, s pomočjo katerih smo izpolnili formularje, ožigosali potne liste, pregledali notranjost barke. Na koncu je na Skokico prišel še možakar v skafandru in notranjost barke s pomočjo svoje bazuke zaplinil, da se je iz nje kadilo, kot da bi v notranjosti izbruhnil požar.

Do zdaj sem pristojbino za defungifikacijo barke v različnih pristaniąčih po svetu vedno le plačal, nikoli pa mi barke niso zares “razkuľili”, tokrat pa je ghost buster svoj posel vzel hudo zares in v barki je bila megla tudi ąe po nekaj urah, ko smo se vrnili, da bi jo prezračili in očistili.

Zdaj imamo dva dni časa, za reševanje naših “težav”. Le te smo popoldne reševali s sprehodom med morskimi levi po mestecu in bližnji okolici.

18.4.
Pavle je danes ujel prvo ribico.
Pacifik je zelo miren, a Skokica lepo jadra. Zvečer smo prečkali ekvator in moji trije vajenci so se ob tem spremenili v 3 sestre ter družno zapeli Lahko ti podarim samo ljubezen….:)
Jutri popoldne prijadramo na San Cristobal.

17.4.
Včeraj smo v slabotnem vetru jadrali pretežno le na motor. Zvečer pa se je okrepil veter z juga in danes orcamo čimbolj proti Galapagosom.

14.4.
Veter je ponoči oslabel in večino dneva smo jadrali tudi s pomočjo motorja. Šibkejši veter pa je imel vendarle e
no prednost: valovi so bili zato manjši
in nam popoldne omogočili, da smo se pribljižali skalnemu otoku Malpelo. Vojaki s kolumbijske vojaške postojanke na pobočju otoka so nam dovolili izkrcanje in nam z mostu spustili vrvno lestev, po kateri smo se kot v adrenalinskem parku s čolna povzpeli v višino.

Obale otoka so vse naokoli strme in skalne, zaradi oceanskih valov, ki se razbijajo ob skale, pa bi bilo drugače izkrcanje lahko še bolj pustolovsko.
Na otoku, ki je več sto kilometrov oddaljen od matične države, dežura pet vojakov in čuvaj naravnega parka. Tukaj tudi gnezdijo kolonije vodnih ptic in kuščarji ter raki različnih velikosti. Na pobočju sicer sicer popoplnoma golega otoka smo našli vodni izvir, iz katerega se s pitno vodo poleg živali oskrbujejo tudi vojaki.
Pod večer smo se od osamljenih Kolumbijcev poslovili in odpluli na jugozahod proti otočju Galapagos, kamor bomo verjetno prišli v torek.
Veter se je zvečer spet dvignil in zdaj mirno jadramo v noč.

13.4.
Včeraj nam je na luški kapetaniji v marini Flamenko uspelo presenetljivo poceni in hitro opraviti vse izstopne formalnosti ter pridobiti zarpe (plovno dovoljenje) za pot do Galapaških otokov.
Po pol nižji ceni, kot je v Evropi, smo napolnili tudi tanke za nafto in vodo, le hrana v trgovini je bila dražja kot v Sloveniji.
Že zgodaj popoldne smo odjadrali proti otočju Perlas, kamor smo do otoka Viveros z lepim severnikom prijadrali zvečer.
Danes smo Viveros najprej osvojili in se prepričali, da je temperatura vode med otoki v panamskem zalivu še vedno zelo osvežilna. Potem smo dvignili sidro in nekaj ur jadrali ob neskončnih belih plažah otoka Del Rey proti jugu in se potem ustavili za rtom Cocos na še eni neskončni plaži.
Zanimivo je, da so ti lepi tropski otoki zelo redko poseljeni in na plažah so nam delale družbo le številne ptice.
Pod večer smo odjadrali proti jugozahodu in zdaj ponoći nam jadranje napenja lep severozahodnik. Za vmesni cilj na poti Galapagosa smo si postavili 300nm oddaljeni kolumbijski otoček Mampelo.
Vremenska napoved nam za prihodnjih nekaj dni obeta zelo malo vetra, vendar je bila takšna napoved tudi za danes, pa vendarle lepo jadramo in zdaj vsi upamo, da bo taka tudi v naprej.

12.4.
Po tem, ko sta se v preteklih dneh na barko že vkrcala Pavle in Mile in je Pavle predvčerajšnjim Skokico preselil na sidrišče pred Panama City, sva včeraj zvečer na barko prišla še midva z Jelčom.

Na prvi sliki je pogled z letala na sidrišče, kjer je zasidrana tudi Skokica, na drugi pa Panama City.

Mile in Pavle sta sicer že nabavila nekaj hrane, a pot čez Pacifik bo dolga, zato bo treba zaloge še dopolniti. Upam, da nam bo danes uspelo natočiti še nafto in vodo ter opraviti vse izstopne formalnosti, da bi še pred večerom lahko odjadrali do osem ur oddaljenega otočja Perlas.

7.4.
Pred odhodom domov so nam načrte v marini Playita občutno spremenili in lagoden dan se je spremenil v hitenje in lovljenje časa do odhoda letala proti Evropi. Da bi nam olajšal logistiko ob naąih prihodih na barko konec tedna, sem se odločil za privez v sicer dragi marini. Tam smo barko v nedeljo dopoldne že privezali ob pomol, ko pa sem želel plačati za privez, so hoteli vedeti, kdo bo ostal na barki. V marini Playita imajo namreč pravilo, da mora biti vseskozi nekdo na barki in jo nadzirati. Na kaj takšnega sem naletel prvič. Nihče ni ostal na barki, drugega varuha na hitro nisem mogel dobiti, sosednja marina je bila polno zasedena in ni mi preostalo drugega, kot da izkrcava Bojana in Jona, midva z Zlato pa sva morala Skokico na hitro prestaviti do otoka Taboga, kjer sem bil prvotno dogovorjen za privez na boji.
Skrbniku sidrišča sem privez pred dnevi že odpovedal, a mislim, da je bil Chuy vseeno vesel, ko naju je spet videl. Zagotovil je, da je barka na sidrišču varna, vrvi na boji zelo močne in da bo pazil na Skokico teh nekaj dni, ko bom jaz po opravkih po Evropi.

3.4.
Naše počitnice v Panami so se žal iztekle.


Zvečer smo prijadrali pred Panama City, kjer bomo v marini Playita za en teden pustili Skokico, popoldne pa začnemo naše potovanje proti domu.

V Panamo se vrnemo čez dober teden, potem pa bomo odjadrali čez Pacifik.

2.4.
Včerajšnji pingvini so bili žal prvoaprilski. Počakati bom moral vsaj še dobra dva tedna do Galapagosov, da bi jih lahko spet videl v naravi.

Tudi ribe smo včeraj malo napihnili. Bojan in Jon sta ujela takšno tuno, ki je potem končala v ponvi in v naąih ľelodcih.

Živalski svet je tudi na Perlasih bogat, tako pod vodo, kot tudi v zraku in na kopnem, le večina otokov je na gosto poraščena in s plaž nismo prišli prav daleč v notranjost.

Tukaj se zdaj počasi končuje suho obdobje, med katerim, podobno kot pri nas pozimi, drevesa večinoma odvržejo liste. Krošnje dreves so zdaj večinoma gole, a bodo kmalu spet pognale liste.

Obiskali smo otoka Chapera in Mogo Mogo, ki ju obkrožajo številne svetle plaže.

Razlika med plimo in oseko je na tem delu Pacifika blizu štirih metrov, zato so plaže ob oseki zelo prostrane. Ne gledam vseskozi na plimske tablice, a nekaj sem se na preteklih poteh po svetu vendarle naučil. Čoln na plaži vedno zanesemo še nekaj metrov navzgor, da nam ge ne odnese plima, prav tako pa ob sidranju poskrbim, da je pod kobilico vsaj še šest metrov vode, da se ob oseki pacifiški indijanci ne bi spet zabavali ob nasedli Skokici.

1.4.
Dopoldne smo se v skoraj popolnem brezvetrju preselili proti jugovzhodu do 40 milj oddaljenega otočja Perlas. Zelo mirni plovbi navkljub nam ni bilo dolgčas, saj sta Jon in Bojan na poti nalovila kar nekaj tun in mahi mahijev. Največja tuna je bila tako težka, da smo jo vsi štirje komajda lahko povlekli na barko.

Na Perlasih smo se ustavili na otoku Contadora, kjer nas je čakalo presenečenje, saj smo videli tri pingvine, kako racajo po plaži. Prejšnji teden sem na internetu prebral, da se je zaradi letošnjega močnega El Ninja obrnil hladni Humboldtov tok in je zato pingvinom na Galapagosih postalo prevroče ter so se od tam odselili. Predstavljal sem si, da so se odselili na jug proti Čilu in Antarktiki, zdaj pa vidim, da jih je nekaj odplavalo tudi proti severu, saj se je Panamski zaliv v zadnjih mesecih zelo ohladil.

30.3.
V nasprotju z vsemi pričakovanji pilot danes ni zamudil, temveč je že v jutranjem mraku prišel na barko, da smo še pred sončnim vzhodom naredili dobršen del poti med otočki po slikovitem Gatunskem jezeru.

Žal nam pilot ni dovolil jadranja po jezeru. Sredi dneva smo primotorirali do zapornic na pacifiški strani Panamskega prekopa, kjer so nas postopoma v treh korakih spustili do morja.

Vetra v Panamskem zalivu danes skorajda ni bilo, zato smo spet s pomočjo motorja nadaljevali s potjo proti jugu do otoka Taboga, kjer smo Skokico privezali na bojo v zalivu pred vasjo. Na sidrišču pri Tabogi nameravam prihodnji teden pustiti barko, saj so marine na pacifiški strani Paname nesramno drage. Chuy, ki je skrbnik sidrišča pri Tabogi, mi je obljubil, da bo skrbno pazil na mojo barko, vendar se bom o tem, kje bom pustil barko, odločil šele v nedeljo, ko bom videl zadnjo vremensko napoved.
Nekoliko se je ohladilo na barki. Občuti se, da je Pacifik tukaj za nekaj stopinj hladnejši od Karibskega morja.
Prihodnjih nekaj dni se nameravamo potepati med otoki Perlas, ki leľijo ąe malo dlje proti jugu.

29.3.
Po nekaj dneh sprehodov po naravnem živalskem vrtu naravnega parka San Lorenzo smo danes prišli na vrsto za prehod Panamskega kanala.

Poslovili smo se od rakunov, opic, mravljinčarjev, pum ter ptic vseh barv in glasov in se skupaj še z nekaj drugimi jadrnicami postavili v vrsto med velike velike ladje.

V teku popoldneva smo se preko treh sistemov zapornic dvignili za dobrih 30 metrov do Gatunskega jezera, kjer smo zvečer spustili sidro. Tu bomo zdaj preko noči počakali na nadaljevanje poti in če bo šlo vse po načrtih, bomo jutri popoldne zapluli na Tihi ocean.

27.3.
Dneve čakanja na prehod Panamskega prekopa si bogatimo s potepanjem po Panami.

Bojan in Jon sta se nam včeraj pridružila na barki in danes pa smo se zjutraj najprej odpravili na foto-lov za opicami v bližnjem pragozdu, popoldne pa smo se odpeljali v Colon, da bi preverili, ali je to zares najbolj nevarno srednjeameriško mesto.

K pristaniškemu mestu nekako sodi, da na ulicah srečuješ ljudi različnih narodnosti in ras, a doživeli nismo ničesar, kar bi lahko potrdilo sloves nevarnega mesta. Obisk starega mestnega središča smo preživeli, zato smo se zapeljali še naprej ob karibski obali proti vzhodu do stare ribiške vasi Portobelo, ki je zadnje čase poznana predvsem po čudežih črnega Kristusa.

25.3.
Po dveh dneh packanja je barka spet na vodi in pripravljena za pot na Pacifik. Toda morali bomo še malo počakati, saj so nam rok za plovbo skozi panamski kanal prestavili na torek ali sredo. Agent sicer pravi, da si bo prizadeval dobiti prostor za ponedeljek zvečer, kot je sprva obljubljal, a zdaj pravi, da je glavna sezona in so termini zasedeni, …
Si bomo že nekako zapolnili prihodnjih nekaj dni, da ne bomo čakali v marini. Najeli smo avto in zapeljali se bomo naokoli po Panami. Jutri greva z Zlato najprej v Panama City, kamor na letališče priletita Bojan in Jon.

Nekako sem se že sprijaznil s tukajšnjo vročino, da se je bom navadil, pa bo moral miniti še kakšen dan. Za ohladitev sem si ravnokar ogledal nov celovečerni film režiserja in snemalca Mileta Vilarja (glej spodaj), kjer v glavni vlogi brez dvojnikov in kaskaderjev nastopa Mile Vilar 🙂

24.3.
Vetra je bilo na morju med Bocasom in Colonom vsaj za stopnjo več, kot sem pričakoval in podobno je bilo z valovi, ki so se prelivali čez palubo. Takšen ognjeni start v novo jadralsko sezono, je bil prehud za moj želodec, Zlata pa me je zadnja dva dni zelo grdo gledala.

Petindvajset vozlov severovzhodnika naju je včeraj pregnalo do reke Chagres, kjer sva si med sprehodom po tropskem pragozdu umirjala želodce, ponoči pa sva jadrala še malo naprej in sidro spustila za valobranom pred Colonom.

Danes sva bila zelo pridna, saj sva že zjutraj opravila inšpekcijski pregled barke, popoldne pa so Skokico v Shelter Bay-u postavili na kopno, da sva jo lahko celo popoldne in še ponoči čistila, brusila in barvala. To bova počela še jutri, potem pa se začenja dopust :).

22.3.
Zjutraj sva z Zlato priletela v Bocas, se potem vkrcala na ladjico in dopoldne sva bila že na barki.
Skokica naju je pričakala tam, kjer sem jo jeseni zapustil. Paluba je bila precej zelena in črna od alg in plesni, notranjost barke pa je presenetljivo suha in je dobro preživela vlažno tropsko podnebje.
Podvodni del je bil popolnoma zaraščen z algami in školjkami, zato sem se moral kar dolgo potapljati pod barko, da sem jo za silo očistil.

Kaže, da v toplem tropskem morju tudi ladijski protivegetativni premazi ne zaležejo dovolj.

Zvečer bova opravila luške formalnosti v Bocasu, potem pa odjadrava na 150 milj dolgo pot do Panamskega kanala, kjer sem za četrtek dogovorjen, da opravimo inšpekcijski pregled in meritve, ki so pogoj, da nas uvrstijo v vrstni red za plovbo skozi kanal.
Iz letala sem videl, da je morje na poti kar dobro vzvalovano.

20.3.
V Planici smo danes v čudovitem vremenu in prazničnem vzdušju uspešno zaključili skakalni del mojega življenja.
Zime imam zdaj zares že dovolj in jutri zato z Zlato odletiva proti toplejšim krajem. Če na poti ne bo večjih zapletov, se bova v torek na panamskem otoku Bastimentos že lahko vkrcala na Skokico.

Vse kaže, da je za junijski tečaj jadranja med Tahitijem in Fidžijem le še eno prosto mesto.

21.3. Puerto Montt (Čile) – Salvador (Brazilija)

Osma etapa: Puerto Montt (Čile) – Salvador (Brazilija)

19.3.2012

Skakalno sezono, ki je moji družini in slovenskemu skakanju je prinesla veliko veselja, smo včeraj uspešno spravili pod streho.

V preteklih dneh pa v Planici nismo le letali, temveč smo se z mojimi jadralskimi sopotniki in prijatelji tudi skupaj poveselili ob izidu knjige “Proti soncu” ter z novimi knjigami v rokah jadrali po spominih na naša doživetja na oceanih v preteklih dveh letih. Seveda smo se pri tem prijetno zabavali.

Današnji dan bo med drugim namenjen pripravljanju prtljage in še zadnjim opravkom pred odhodom na pot, podpisal pa sem tudi kupček novih knjig, ki jih bo Zlata v prihodnjih dneh razposlala vsem tistim, ki ste jo že, ali pa jo še boste naročili neposredno pri nas doma.

 Jutri z Robijem odletiva na dolgo pot v Čile, na Skokico pa prideva v sredo zvečer. Predvidoma v dveh dneh bova barko potem pripravila za jadranje in konec tedna odjadrala proti jugu. Vremenske napovedi nama na žalost za cel teden obetajo razmeroma močan južni veter.

Jug Čila je zelo redko poseljen in do interneta bom potem verjetno prvič prišel šele sredi aprila v Punta Arenasu, zato bo v naslednjih tednih Zlata skrbela za novice in poročila s poti.

22.3.

Brez zapletov sva z Robijem včeraj popoldne prišla na barko in se kar takoj lotila nameščanja opreme in popravil. Jadrarju sem dal v popravilo cutter jadro in bimini, Robi pa je na vrh jambora namestil nov windex, za katerega upam, da bo imel daljši rok trajanja kot lanska dva.

Strah, da bo barka znotraj poplavljena, je bil odveč. Lani so mi v Puerto Montu zavarili puščajoči rezervoar za vodo, v katerega sem potem natočil vodo, da bi preveril, ali še pušča, a sem to pred odhodom domov pozabil storiti in celo zimo me je skrbelo, da bo Skokica poplavljena. Barka je znotraj popolnoma suha in tudi motor se je zagnal ob prvem poskusu.

V mestu sva začela urejati formalnosti za najino pot na jug Čila in z nekaj sreče bova že jutri dobila “zarpe”, kakor plovnemu dovoljenju tukaj rečejo.

Zjutraj se bo na barki oglasil mornariški inšpektor in upam, da ne bo imel pomislekov glede opreme Skokice.

23.3.

Skokica je včeraj zvečer (po našem času) krenila na pot. Napoved pravi, da bo spet potrebno jadrati proti vetru.

23.3.

Zvečer je močan nasprotni veter prisilil Skokico, da se zasidra in mornarja sta prespala noč v zaveterju bljižnega otoka. Zjutraj se je veter umiril na 17-20 vozlov. Piha še vedno z juga, vendar trenutni veter omogoča lepo jadranje (križarjenje). Zvečer bosta Miran in Robi obiskala kakšen otok, da bi noč prespala na sidrišču.

24.3.

Ponoči sva se zasidrala v zalivu otoka Quehui in si ga zjutraj med sprehodom ogledala. V teh dneh, v času mlaja, je razlika med plimo in oseko med temi otoki preko 6 metrov in temu primerni so tudi tokovi v prelivih med otoki, ko se včasih proti toku mukoma premikaš naprej, drugilč pa spet s tokom drviš mimo otokov, da komajda sproti slediš položaju barke na zemljevidu.

Čez dan sva z dobrim jugozahodnikom jadrala čez zaliv Corcovado in se na odprtem delu prvič srečala z oceanskimi valovi, zvečer pa se že bližava prelivu Moraleda. Skokica je še vedno v dobri formi in je brez težav dirjala tudi cčz velike valove.

Nove Garminove elektronske karte so se doslej izkazale za zelo natančne, poleg tega pa imam tudi veliko Darkovih papirnih navticnih kart,
zato nameravava jadrati po prelivu proti jugu celo noč, če pa bo nasprotni tok postal premočan, se bova kje zasidrala.

25.3.

Položaj S44.53; W73.31; kanal Moraleda

Ponoči sva prijadrala do kanala Moraleda, ki poteka med številnimi otoki vzporedno s Pacifiško obalo. Veter v kanalu te dni piha pretežno z juga, da morava neprestano križariti proti vetru. Valovi niso veliki, zato je jadranje udobno, na roko pa nama gre tudi vreme, ki je pretežno sončno, da naju vsaj čez dan ne zebe. Ponoči se toplo oblečeva, barko pa ogrevava z alkoholnim gorilnikom.

Popoldne sva se za nekaj ur ustavila na otoku Cuptana, pod večer pa nadaljevala z jadranjem proti jugu. Če bova dovolj pridna, bova
jutri prijadrala do južnega izhoda iz Moralede na Pacifik. Od tam naju čaka dan do dva jadranja po Pacifiku, da prideva do naslednjih otokov, med katere se bova na poti proti jugu lahko “skrila”.
Gore ob poti so zasnežene, zato je veter ponoči kar oster.

26.3.

Po živahni noči z jadranjem proti vetru po ozkih kanalih se je naredil lep dan, le veter ja ne žalost ugasnil. Po čudovitih prelivih in zalivih med otoki sva se s pomočjo motorja vozila pod vrhovi tisočakov, kot da bi bila na panoramskem izletu na kaksnem alpskem jezeru. Čudovita in divja je narava na jugu Čila.

  Danes je pot potekala pretežno proti zahodu, da sva se skozi labirint prehodov prebila do Pacifika. Ocean naju je pod večer pričakal v
skladu s svojim imenom – mirno in skorajda brez vetra. Ponoči sedaj loviva sapice na poti proti jugozahodu, bojim pa se, da bo v nadaljevanju večino noči pel motor. Darko je za jutri “obljubil” severozahodnik, za sredo pa dež z južnim vetrom. Upam, da bo zahodnika dovolj, da bova še pred prihodom jugozahodnika prijadrala do naslednje skupine otokov severno od Magelanovega preliva.

27.3.

Položaj: S47.39: W74.55

Siv, vetroven, deževen in zame tudi žalosten dan je za nama pri jadranju čez zaliv Penas.

Zlata in Uroš sta mi od doma sporočila, da nam je bolezen z barke življenja vzela Jurija, mojega sopotnika na oceanskih poteh in ljubitelja ladij.

Življenje se včasih kruto poigrava in ni vedno pravično, Jurij je bil za odhod enostavno premlad.

28.3.
Položaj S48.38; W74.24

Ponoči sva se zasidrala v zalivčku pri otoku Wager na severu kanala Messier in si po nekaj dneh brez postanka privoščila dolg spanec.
Popoldne sva odjadrala naprej proti jugu. Vseskozi imava zelo lep severni veter s katerim hitro metuljčkava po kanalu Messier navzdol. Plohe se vsako uro izmenjujejo s kratkotrajnim soncem in mavricami.

Caleta yvonnePred večerom bova sidrala v zalivu pred kanalom Iceberg.

Za jutri načrtujeva skok v levo do ledenika Hielo Continental Sur in potem zvečer se postanek v Puerto Ednu, ki bo predvidoma
zadnja vas na najini poti do Horna.

Ta del kanala, kjer jadrava sedaj je lepo označen s svetilniki in kaže, da bo v prihodnjih dneh nočna plovba spet moža.

kanal MessierV preteklih dneh sva srečala kar nekaj ladij in ribiskih čolnov, danes pa prvič tudi jadrnico, švedsko Dawnbreaker. Verjetno so nama
zavidali veter v krmo.

29.3.

Izlet po fjordu Iceberg do ledenika sta nama preprečila dež in megla, zato sva zjutraj odjadrala proti jugu in se sredi dneva ustavila v Puerto Ednu, kjer mi je prijazni luški kapitan dovolil dostop do interneta in sem si lahko ogledal vremensko napoved za naslednje dni. Darko me je že prej svaril, da z vremenom ne kaže najbolje, sedaj pa sem videl, da bodo viharji čez jug Južne Amerike v začetku aprila prihajali kar vsak dan.

Še nekaj dni bova lahko med otoki jadrala proti jugu, potem pa bova morala pred “izletom” na Horn nekje najti miren zaliv in počakati, da se vreme izboljša.

Dež kar noče pojenjati, in posebnega veselja nimava s sprehodi po mokroti, zato jo bova že danes popoldne mahnila naprej na jug. Veter je zadnje tri dni vseskozi zelo ugoden in za sedem vozlov hitrosti s severnikom zadošča že samo genova.

V vremenski napovedi za Puerto Eden sem videl, da bo drug teden snežilo. Upam, da nama za jadranje ne bo potrebno uporabljati cepina in derez.

30.3.

Včeraj sva sidrala v zalivčku ob kanalu Grabler, kjer obala po dolgem času ni bila zaraščena z neprehodnim grmovjem, da sva lahko
splezala na hrib nad zalivom.

Ze nekaj dni opažava, da čez dan dežuje kot za stavo, ponoči pa se zjasni in veter se umiri. Tudi današnji dan ni izjema. Cel dam
naju je zalival dež in skozi meglo sva komajda lahko sproti razločila obrise otokov, mimo katerih sva jadrala. Pod večer, ko se oblaki nekoliko dvignejo, lahko vidiva, kako čudovita je Patagonija, po katere prelivih jadrava.

Že dva dni jadrava v bližini velikanskega ledenika, s katerega po stranskih rokavih pritekajo ledeniške reke, zato je voda, po kateri
jadrava, zelo mrzla in skorajda nič slana. Danasnjo noč bova prejadrala, saj so plovni prelivi tukaj spet dobro označeni s svetilniki in bi za pot proti jugu rada čim bolje izkoristila ugodni severni veter.

Če se v labirintu prelivov med otoki in v megli ne bova izgubila, bova z Robijem jutri zvečer prijadrala do Magallanovega preliva.

Robi si neskončno želi splezati na katerega od ledenikov, a nama je to namero vedno do sedaj prekrižala megla in dež, zato je uporabil
indijanske metode in prižgal ogenj (po morju je spustil čolniček s svečo), da bi pregnal slabo vreme in že čez nekaj minut je izza oblakov posijala luna. Upam, da je njegov urok močnejsi od vremenske napovedi, ki za nekaj dni v naprej še vedno obeta predvsem le dež.

31.3.

Celo noč so naju preganjale plohe in bombardirali Viliji, da sva morala vseskozi paziti, da na jamboru nisva imela razpetih preveč jader.
Vili (Williwaw) tukaj pravijo nenadnim viharnim sunkom vetra in Viliji so Skokico pogosto polagali zdaj na eno, zdaj na drugo stran.

Nisva se izgubila med otoki in srečno sva prijadrala v Magellanov preliv, kjer pa se je severozahodnik še okrepil in naju bičal s
preko 50 vozli hitrosti, da sva nekaj ur lahko preizkušala, ali sva skupaj z barko sposobna za pot do Horna. Skokica je preživela, midva pa tudi še nisva obupala, le viharno vreme se bo moralo prej malo unesti.

Sidrišče sva našla v zalivu pod Tamarskim ledenikom, kjer se bo jutri Robi vendarle lahko sprehodil po ledu. Valov na sidrišču sicer ni,
a z ledenika vseeno piha močan in mrzel veter.Voda je tukaj tako mrzla, da morava vseskozi ogrevati barko, da je v njej vsaj 10 stopinj C.

Če bo vreme dovoljevalo, se bova jutri popoldne preselila za nekaj deset milj proti jugovzhodu. Upam, da bo na jugu topleje 🙂

 

1.4.
Najin poskus ogleda Tamarskega ledenika se je kaj klavrno končal. Ponoči se je z ladenika z močnim treskom odlomila ogromna ledena gora in pri tem se je naredil takšen val, da je Skokico dvignilo in odplaknilo na bližnjo plitvino. Skokica ja ta ledeniški cunami nekako preživela, žal pa se je odlomilo krmilo. Tudi midva z Robijem sva strahovito budnico preživela z le nekaj buškami in brez drugih poškodb.

Na srečo je kmalu nastopila plima, da sva z Robijem s pomočjo sidra in motorja uspela Skokico spraviti nazaj v globljo vodo. Potrebno
bo popravilo krmila, za nameček pa je ledena gora zaprla tudi plovno pot iz zaliva, zato sem preko radijske postaje zaprosil za pomoč, in iz Čilske armade so mi obljubili, da bodo ledeno goro razstrelili in popoldne na pomoč poslali vlačilec, ki nas bo odvlekel na popravilo v Punta Arenas.

1.4. popoldne
Pospravljala in preverjala sva po barki in Skokica prav nikjer nič ne pušča. Res trdno je grajena Skokica.

Presenečen sem nad učinkovitostjo Čilske Armade. Iz bližnje mornariške postojanke so zares prišli v 4 urah po klicu.

Pripluli so z nekakšnim desantnim trajektom. Poveljnik se je odločil, da ledene gore ne bodo razstrelili, ker bi ledeni kosi potem lahko
ovirali ladijski promet v Magellanovem prelivu. S trajektom so v zaliv zapluli čez plitvino in se po krajšem posvetu odločili, da bodo Skokico kar naložili na trajekt, saj je morje zunaj preveč valovito za vleko. To so potem s svojim žerjavom tudi hitro storili in Skokico nepoškodovano postavili na pripravljeno stojalo. V vsaki marini bi lahko zavidali profesionalnost in učinkovitost teh mornarjev.

Sedaj se na trajektu že peljemo proti Punta Arenasu, kjer bomo popravilki polomljeno krmilo. Mornarji pravijo, da bodo njihovi mehaniki
to hitro lahko popravili, saj imajo bogate izkušnje s popravilom poliesterskih desantnih čolnov. Kaže, da se bo vse skupaj srečno končalo in križa čez Horn še ne bom naredil.

S trajekta sedaj z Robijem lahko opazujeva zasnežene hribe v okolici, ki jih je danes ponoči pobelil sneg. Po radijski postaji sem slišal, da je sneženje danes verjetno tudi v Magellanovem prelivu.

1.4. zvečer

Položaj: S53.37; W72.19 Isla Carlos III

Prvoaprilska ledena gora se je čudežno stopila in Skokici je prav tako čudežno zrastlo novo krmilo, da sva lahko kar sama, brez pomoči
Armade, zajadrala po Magellanovem prelivu proti jugovzhodu. Tistim, ki vas je zaskrbelo za najino zdravje, se za prvoaprilsko potegavščino opravičujeva. Po nekaj dneh dežja, sva dočakala lep dan. Plohe so skupaj z Viliji nad naju sicer prihajale vsako uro, a vmes je bilo tudi precej sonca in mavric. Meja snega med plohami je bila nekje okrog 300 metrov, da so sedaj vsi višji hribi ob prelivu prekriti z belimi prekrivali.

Med 20 in 50 vozlov sprva jugovzhodnika in nato severovzhodnika naju je preganjalo celo popoldne.Sidro sva spustila v zalivu otoka Carlos III, kjer je naravni rezervat, ker se tu pogosto zadržujejo kiti grbavci, a kita danes nisva videla nobenega, zato pa po poti veliko delfinov in tjulnjev.

Darko obeta še tri dni viharjev na odprtem morju, potem pa dan premora za obisk Horna. Z Robijem upava, da bo zares tako in to ni le
Darkova prvoaprilska šala.

2.4.
Trenutni položaj: S54.20; W71.48

Sprva lenobno jutro z rahlim vetrom v Magellanovem prelivu se je spremenilo v živahen dan v prelivu Acwalisnan in v viharno
popoldne v prelivu Cockburn.

V Acwalisnanu sem ugotovil, da na mojih elektronskih kartah manjka 10 milj poti med otočki in čermi, papirna karta pa je na tem
območju zelo generalna. Za to razdaljo sva potem potrebovala kar nekaj časa, ko sva raziskovala, kje se pride naprej. Uspelo se nama je prebiti do preliva Cockburn, ne da bi globino izmerila s kobilico.

V Cockburnu pa se je potem razdivjal vihar in prvič sva lahko okusila, kako je videti jadranje pri več kot 60 vozlih vetra. Po dvajsetih minutah sem presodil, da bo za Skokico in za naju bolje, da se umakneva nazaj in v zalivu otoka Clarence. Tu sva našla upam da varno sidrišče za čez noč. Skokico sicer bičajo Viliji (udarci vetra), a privezana je za drevesa ob obali in vrvi bi morale zdržati.

Darko za naslednje tri dni napoveduje močan zahodnik do severozahodnik, potem pa se bo morda pokazala “luknja” med viharji za
ogled Horna.

 3.4.
Trenutni položaj: S55.06; W71.14 (do Horna je še 145 milj.

Ponoči, medtem ko sem kontroliral, kaj se v navalih vetra dogaja z zasidrano Skokico, sem razmišljal o tem, da bi z Robijem zajadrala kar
na odprto morje in potem neposredno do Horna. Za vse otoke tukaj na jugu so moje elektronske karte zelo pomannjkljive oz. preveč splošne, da bi po prelivih lahko jadrala ponoči, svetilnikov skorajda ni, dan pa postaja vse krajši.

Dopoldne sem dobil Darkovo novo vremensko napoved, kjer za naslednje tri dni pri vetru ni več številko 40, zato odločitev za odprto
morje ni bila več težka.

Cockburn, ki naju je strašil včeraj, je bil danes povsem pohleven, potem pa je čez dan začel naraščati severozahodnik, a ga ni čez 30 vozlov, tako da sedaj prav lepo (z le pol genove) jadrava proti jugovzhodu. Valovi so sicer kar zajetni, a prihajajo od strani in od zadaj, zato ne predstavljajo prevelikega napora za barko.

Če bo šlo tako naprej, bova jutri popoldne (po čilskem času) že jadrala mimo Horna 🙂

 

3.4.

Današnja Darkova napoved.

Vreme:

3.4. UTC 18:00          55S 72 W 35 KTS NW           24:00       54,8 S 71,8 W     25 KTS NW

4.4. UTC 12:00         55S 71,2 W20 KTS WSW    21:00       55,0 S 70,3 W     25 KTS NW nato pa ob 24:00 skoraj zatisše (glede na to kar imata sedaj), veter se bo mešal nato pa pihal

5.4. UTC 12:00         55,5S 69 W 25 KTS SW         24:00       55,5 S 78,5,0 W    20 KTS WSW

6.4. UTC 12:00          56S 68 W 30 KTS WSW          18:00       horn 30 KTS SWS    24:00      30 KTS SWS

7.4. UTC 12:00         Horn 20 KTS S in zmanjšuje   24:00       ko se obrne 10 KTS SW in naraste do 15 KTS N do 6:00

8.4. UTC 12:00         Horn 15 KTS W in traja do    18:00       horn  20 KTS NW, nato pa 24:00 30 WNW

9.4. UTC 9:00           Horn 40 KTS W do        24:00 Horn 40 KTS SW

Vseeno svetujem, da se čimbolj približata Hornu po kanalih
Srečno

Darko

Miranov odgovor ob 18.45.

Darko, glede na zadnjo napoved sem se odločil, da greva po odprtem direktno na Horn.

Naslednji dve uri greva še po kanalu Brecknock, potem pa zavijeva ven.

Če so hudi vremenski pomisleki, mi danes zvečer pošlji mail.

Do Horna bova predvidoma prijadrala jutri zvečer. Če bo kazalo, da Horna ne bi videla podnevi, bova jutri sidrala na otoku Hermite.

Hvala za napovedi in LP

4.4. zvečer

Ob 22.20 je Miran sporočil, da sta z Robijem previharila mimo rta Horn.

5.4.

Trenutni položaj: S 55.10; W67.01

Horn nama je včeraj dobesedno dal vetra.

Cel dan nama je veter z zahoda in jugozahoda naraščal in ga je bilo zvečer že preko 60 vozlov. Mimo Horna sva “letela” s hitrostjo preko 12 vozlov v nalivih dežja, le s krpico genove, precejmetrski valovi pa so naju preganjali, polagali in se prelivali čez barko. Barka je preživela, midva pa sva se rahlo prestrašena oz. zaskrbljena šla skriti za otok Deceit v upanju, da bo vihar popustil. Darko je v vremenski napovedi
“obljubil” da bo veter ponoči popustil in potem se je to tudi zares zgodilo.

Med čakanjem sva se lahko preoblekla v suha oblačila in malo pobrisala pod tlemi Skokice, obiskala pa naju je tudi ledena ploha z babjim pšenom. Vetra je ponoči celo zmanjkalo, tako da sva se potem v velikih valovih s pomočjo motorja guncala proti severu. Zaplula sva že v kanal Beagle in sredi dneva bova v Puerto Williamsu, kjer bova poskušala posušiti in pogreti barko in njene potnike.

 5.4.

V Prelivu Beagle naju je ustavljal nasprotni tok in vse močnejši zahodnik, zato sva za zadnjih deset milj do Puerto Williamsa potrebovala kar štiri ure. Kanal je tukaj namreč ozek, po sredini pa poteka meja med Argentino in Čilom, zato sva morala med jadranjem proti vetru obračati, kot da bi bila na regati.

Puerto Williams so celo popoldne obiskovale snežene plohe, a je bilo vseeno vremenu navkljub prijetno pretegniti noge, še bolj pa je godil topel tuš v tukajšnjem jahtnem klubu.

Glede na vremensko napoved, ki obeta dan presledka do prihoda naslednjega navala zahodnika, bova ta dan izkoristila
za pot po Beaglovem prelivu proti zahodu in morda spet za obisk kakšnega ledenika :).

LADJA ZA JURIJA

6.4.

Po tem, ko je barometer zadnje tri dni vztrajal pod 970 mb, se danes vrtoglavo zvišuje in je že pri 990 mb. Nočni sneg se je obdržal le na pobočjih hribov. Napovedano zatišje se je malo zamaknilo in s tem tudi najin odhod iz Puerto Williamsa. Lep, a vetroven dan sva izkoristila za pohajkovanje po okoliških hribih.

Pred časom, ko smo se z Robijem in Primožem dogovarjali, kje bi se na poti zamenjala, se je Punta Arenas ponujal kar sam od sebe. Robi bo prihodnji teden iz Punta Aarenasa odpotoval domov, tja pa prileti Primož, ki bo z menoj jadral proti Braziliji. Takrat sem si rekel, da 400 milj po prelivih ob Ognjeni zemlji in med otoki ne bi smela biti težava, sedaj pa vem, da je potovanje po kanalih proti zahodu lahko nemogoče kadar piha močan zahodnik.

Enodnevno zatišje in morebitni severovzhodnik, ki nama ga je Darko rezerviral za ogled Horna, bova poskušala čim bolje izkoristiti za pot po Beaglovem prelivu proti zahodu. Verjetno bova iz Puerto Williamsa odplula zvečer, čim valovi v prelivu izgubijo svoje bele kape.

 

7.4.

Trenutni položaj: S54.41; W71.32 (Puerto Atrocadero)

Včeraj popoldne je zahodnik v kanalu Beagle končo popustil in z Robijem sva se odpravila na pot. Prvih nekaj ur sva jadrala z jugozahodnikom, potem pa je veter čez noč popolnoma ugasnil. Ponavadi imam raje jadranje kot motoriranje, a tokrat nisem imel prav nič proti, da je celo noč pel Lombardini, da le ni bilo potrebno vseskozi jadrati proti vetru in toku in nabijati v kratke strme valove, ki se tukaj ob močnem vetru naredijo po prelivih.

Noč je bila čudovita, kristalno jasna, mesec pa je osvetljeval s snegom in ledeniki prekrite gore ob poti. Ko sva sredi noči zavila v Brazo oreste, je Skokica najprej zaplesala v vrtincih, ki se tam naredijo, ko se mešajo plimski tokovi, potem pa so nama po kanalu nasproti začeli prihajati nekaj metrski kosi ledu, ki se lomijo z ledenikov v okolici (tokrat to ni prvoaprilska potegavščina). Prvih deset milj sva slalomirala med ledenimi kockami, ki so bile v mesečini na srečo dobro vidne, potem pa, ko je bil ledenik, ki sega do morja, za nama, ledenih kosov v kanalu ni bilo več videti.

Zjutraj se je vreme skisalo in dan je bil deževen, veter pa je vse bolj obračal z juga na zahod in se krepil. Spet sva jadrala med otoki, kjer moje karte niso natančne, a ker čilska mornarica dobro vzdržuje svetilnike, nama je bilo to v veliko pomoč pri navigaciji med množico nepoznanih otokov. Za sidranje preko noči nama je uspelo najti zatišen zaliv na jugu polotoka Brecknock.

Uspelo nama je pripluti dovolj daleč na zahod, da tudi ob okrepljenem zahodniku v prihodnjih dneh ne bi smela imeti prevelikih težav, da
do srede tedna ne bi prijadrala do Punte Arenas, da Robi konec tedna ne bo zamudil leta za domov in da se bo Primož v petek lahko vkrcal na barko.

 

8.4.

Trenutni položaj: S54.38; W71.49 (Caleta Yahgan)

Po včerajšnjem vzponu na hrib nad zalivom sva danes malo dlje poležala, saj je bila na dnevnem redu le 25 milj dolga etapa do sidrišča pred prelivom Cockburn, a viharna narava je imela svoje načrte in v šestih popoldanskih urah se nama je uspelo narediti le deset milj proti severozahodu. Nasprotni veter, valovi in tok so bili preprosto premočni. »Viliji«, viharni udari vetra s hitrostjo preko 50 vozlov, pa so poskrbeli za to, da si v ozkih prelivih med otoki nisva upala razviti veliko jader.

Našla sva v vodiču priporočeno sidrišče, a vetra v okolici je zelo veliko, zato tudi na sidrišču ni miru. Tudi danes sva Skokico zato z dvema vrvema privezala na drevesa na obali.

Jutri bova vstala malo prej in če bo viharni veter vsaj malo popustil, bi se do poldneva morala prebiti do preliva Cockburn, od tam naprej pa bo jadranje z vetrom v krmo bistveno lažje.

 

9.4.

Trenutni položaj: S54.12; W70.56 (kanal Magdalena) Zjutraj je severozahodnik vendarle oslabel na okrog 30 vozlov, da prvih nekaj ur jadranje proti vetru ni bilo več tako mučno kot včeraj, ko pa sva prijadrala do Pacifika, sva izmerila, da bo pot do doma krajša čez Atlantik, zato sva obrnila nazaj proti vzhodu. Po nekaj dneh sva z veseljem spet zajadrala z vetrom.

Že tretji dan zapored skorajda brez premora dežuje in dež ter nizki oblaki so nama spet prekrižali načrte za ogled ledenikov, mimo
katerih sva cel dan jadrala. Le nekaj kilometrov oddaljene ledenike sva videla le v megli, medtem ko so se vrhovi gora skrivali v oblakih. Od ledenikov imava tako samo mraz. Danes sva spraznila še zadnjo posodo z gorilnim alkoholom in upam, da bova v Punti Arenas lahko kupila novo zalogo, sicer naju bo še bolj zeblo.

Dovolj imam mraza in neprestanega dežja. Čimprej bo potrebno odjadrati proti toplim krajem na severu.

Robija nagovarjam, da bi že v sredo odjadrala proti Argentini.

10.4.

Zvečer nama je v prelivu Magdalena veter ugasnil, da sva motorirala skozi deževno noč proti severu, Magellan pa je nato spet prinesel nekaj vetra, da se motorju ni bilo potrebno preveč truditi. Zjutraj sva prijadrala v Punta Arenas, ki so ga v preteklih dneh prizadele poplave in sedaj odstranjujejo blato z ulic in iz kleti.

Zjutraj naju je pozdravilo sonce in že nekaj ur ni deževalo, kar je rekord tedna.

Pripravljava se za nadaljevanje poti. Nafto sva dopoldne že znosila na barko, sedaj iščeva alkohol, ker sva v preteklih tednih že vsega porabila za ogrevanje. V primerjavi s skrajnim jugom Čila, je bilo danes v Punta Arenas že nekoliko topleje.

Robija sem uspel pregovoriti, da se mi pridruži še za nekaj dni pri nadaljevanju poti do Argentine, kjer se bosta predvidoma v Puerto Santa Cruzu zamenjala s Primožem.

 

11.4.

Trenutni položaj: S51.54; W68.38

Včeraj popoldne sva v Punti Arenas opravila vse čilske izstopne formalnosti in ko je zvečer na barko prišel še mornariški oficir in se prepričal, da imam vso varnostno opremo, so nama dali dovoljenje za odhod.

Na atlantski obali juga Južne Amerike so velike razlike med plimo in oseko, v Puerto Santa Cruzu, kamor sva namenjena, kar 12 metrov,
zato so tukaj tudi zelo močni tokovi.

Ponoči sva se najprej proti toku z jadri in motorjem mučila, da sva prilezla skozi drugo ožino na izhodu iz Magellanovega preliva na Atlantik, potem pa je Skokica s tokom nekaj ur drvela kar med 12 in 17 vozli, da sva prvo ožino (Primera Angostura) kar preglisirala. V štirih urah sva tam prejadrala in »pretokovila« več kot 50 milj in hitrostim na GPS-u kar nisem mogel verjeti.

Račun za to sedaj ponoči plačujeva na prvih miljah po Atlantiku navzgor, ko se mučiva z nasprotnim tokom, nasprotnim vetrom in nasprotnimi valovi. Upam, da se bova za nekaj ur lahko zasidrala pri Rio Gallegos, da spočijeva barko in sebe.

12.4.

Trenutni položaj: S50.44; W68.26

Ponoči sva Skokico zasidrala kar na plitvini nekaj kilometrov od obale in bila sva dovolj utrujena, da naju precejšnje zibanje barke na valovih odprtega morja ni motilo pri spanju. Ko naju je zbudilo jutranje sonce, je že nastopila plima in morski tok se je z njo obrnil proti severu, zahodnik pa je vsaj nekoliko zgladil zoprne valove s severa, v katere se je barka med jadranjem treskoma zaletavala.

Nastal je lep dan za jadranje, toplo sonce pa je pregnalo mraz iz najinih kosti. Porabila sva namreč že skorajda vso zalogo alkohola za ogrevanje, v Punti Arenas pa nama ni uspelo dobiti novega gorilnega alkohola, zato sem moral omejiti ogrevanje na le nekaj ur na noč, ko se temperatura spusti blizu ničli.

Proti jutru bova prijadrala pred izliv reke Santa Cruz in se tam zasidrala. Vhod v reko  in nadaljevanje poti po reki navzgor je za jadrnice in ladje zaradi sipin ploven le ob plimi, ko se voda tukaj dvigne kar za dvanajst metrov in reka zato začne teči nazaj. V vodiču piše, da pri tem nastane precej vrtinčast tok, zato v reko ne bova vplula ponoči, temveè bova počakala na popoldansko plimo.

Iz Puerto Santa Cruza bo Robi po cesti odpotoval proti Punti Arenas in od tam domov, na enak način pa bo jutri ali v soboto sem prišel
Primož, ki je sedaj že na letalu nekje med Evropo in Ameriko.

13.4.

Ponoči sva Skokico zasidrala pred vhodom v reko Santa Cruz in si potem privoščila izdaten spanec, saj sva v reko lahko zaplula šele s popoldansko plimo.  

Ko sva se zbudila, sva videla, da je reka precej širša, kot je videti na zemljevidu, kjer so označene obale ob najnižji plimi. S plimskim tokom sva plula po reki 12 milj navzgor do mesteca Santa Cruz, kjer sva popoldne opravila argentinske vstopne
formalnosti, popoldne pa osvojila 97 metrov visoki Mt. Leon nad mestom.

Jutri začenja Robi svojo pot proti domu, Primož pa je danes priletel v Punta Arenas in jutri zvečer pride na barko.

14.4.

Puerto Santa Cruz

Zelo razpihan dan je danes, da se Skokice nisem upal pustiti prav dolgo same na sidru. Šest vozlov toka z ene strani in veter z druge, Skokica pa se ob tem obrača po tistem, kar je trenutno močnejše.

Zjutraj sem na obalo pospremil Robija, čez dan pa malo šival in lepil jadra, da čas nekoliko hitreje teče.

Včeraj je veter zvečer nekoliko oslabel in upam, da bo tudi danes tako, da se Primož ob vkrcanju ne bo ustrašil.

Puerto Santa Cruz je prijazno in tipično južnoameriško mestece z ulicami na kvadrate. Dva jasna dneva zapored sem tukaj

doživel in nekaj stopinj topleje je kot v Čilu.

16.4.

Trenutni položaj: S48.18; W66.06

V soboto zvečer je Primož prišel v Santa Cruz in ko sva na kapitaniji opravila s formalnostmi, sva odveslala na barko.

Včeraj zjutraj sva se z nastopajočo oseko po reki navzdol vrnila v morje. Primož si je želel spoznati odprtomorsko jadranje in to mu je v
minulem dnevu in noči uspelo v popolnosti – z vsem kar sodi zraven. Dopoldne sva jadrala ostro v veter v zavetju obale, potem pa nama je sredi dneva obalnega ščita zmanjkalo, trideset vozlov vettra pa se je obrnilo na severnik, da sva nekaj časa morala križariti proti vetru, zvečer pa se je veter spet obrnil na severozahodnik, da sva celo noč lahko jadrala neposredno proti drugi strani zaliva Grande. Najin cilj je Puerto Deseado, kamor bova prijadrala predvidoma danes zvečer. Jadrava z vetrom z boka in s Skokico poskakujeva po nekajmetrskih valovih.

17.4.

Trenutni položaj: S46.04; W65.10

Obisk Puerto Deseada nama včeraj ni bil usojen. Po ustju reke sva prijadrala do nekaj milj navzgor do pristanišča, kjer pa nama niso dovolili pristati ob bok katere od ladij. Pristaniški pomoli so zaradi velike razlike med plimo in oseko zgrajeni na visokih pilotih, kamor se lahko varno
privežejo le večje ladje, Skokice bi na takšen pomol morda lahko privezala le ob najvišji plimi. Dodelili so nama prostor na sidrišču v reki nasproti mesta, ki pa je bil tako izpostavljen močnemu vetru in rečnim tokovom, da nama Skokice po treh urah poskusov ni uspelo varno zasidrati. Ponoči sva zato izplula iz reke in odjadrala naprej proti severu, kjer sva pred rtom Cabo Blanco našla miren in varen zaliv. Tu pa mirnega počitka iz drugih razlogov žal nisva našla, saj nama je uspelo skuriti štarter motorja in motorja sedaj ne moreva več zagnati. Ko je Primož pred zalivo zagnal motor, ni opazil, da se je ključ zataknil v skrajnem položaju tako, da je starter neprestano zaganjal motor, zaradi brnenja motorja pa se tega tudi ni slišalo. Da je nekaj narobe, sem opazil, ko je začelo smrdeti iz motornega prostora, a takrat je bilo že prepozno in štarter je bil že uničen.

V naslednjih tednih, dokler ne dobim ustreznih rezervnih delov iz Slovenije, se bova morala sprijazniti s povsem prvinskim jadranjem, povsem odvisna od vetra in brez uporabe motorja. Prvo izplutje s sidrišča samo na jadra nama je danes zjutraj lepo uspelo.

Na srečo nama je predvčerajšnjim uspelo usposobiti vetrni generator, za katerega je Primož s seboj od doma prinesel nove ležaje in imava
zato na barki tudi brez motorja dovolj elektrike za vse naprave.

Premec barke sva usmerila proti Mar del Plati in lepo jadrava. Žal bova morala sedaj izpustiti nekaj predvidenih postankov v Argentini

18.4.

Trenutni položaj: S43.2;62.45

Danes sta bili v akciji gospa Sabina iz Lombardinijevega predstavništva in Zlata, da bi mi čim hitreje priskrbeli novi starter za motor, a kaže, da se z dobavo do konca tedna v Mar del Plato ne bo izšlo. Naslednja možna postaja za to bo morda Punta del Este prihodnji teden.

Jadralsko živahno jutro se je razvilo v lenoben dan in še bolj umirjeno noč. Veter je popoldne oslabel in obrnil na jugozahodnik, ponoči pa na jug, da sedaj s polnimi jadri počasi metuljčkava proti jutru. Razdalja do Mar del Plate je na GPS prikazovalniku ravnokar padla pod 400 milj. Primož je danes videl malo bolj prijazen obraz odprtomorskega jadranja.

Darko za četrtek ne obeta veliko vetra, kaže pa, da ga bo v petek za polno mero in še nekaj zraven. Potrebno bo prijadrati čim hitreje na severovzhod Argentine, da vetrovna mera ne bo preveč polna.

Zaradi oblačnega dneva in šibkega vetra so se na Skokici izpraznili akumulatorji, zato sva, z izjemo samokrmilnika in sidrne luči, izklopila vse naprave dokler se ne pojavi nov veter, ki bo dovolj hitro vrtel vetrnico vetrnega generatorja. Tudi Bluetracker si bo nekaj časa moral pomagati
s svojimi baterijami.

19.4.

Trenutni položaj: S41.50; W61.20;

Uf, po zadnji vremenski napovedi kaže, da vendarle jadrava dovolj hitro, da bova najhujšemu vetru jutri ušla. Darko je napisal, da bo veter z nad 40 vozli hitrosti ostal nekaj deset milj za nama. Vseeno pa že okušava severozahodnik z blizu 30 vozlov hitrosti. Ta veter bo jutri obrnil na
jugozahodnik.

Včeraj sva jadrala precej daleč stran od otokov, kjer so kolonije pingvinov, danes sva prav tako na razdalji preko 50 milj na levi pustila polotok Valdez, kjer je še en naravni park. Plovba tam naokoli v močnem vetru brez možnosti uporabe motorja se mi ne zdi dovolj varna, zato nadaljujeva z jadranjem proti Mar del Plati, kamor bova verjetno prijadrala v soboto popoldne.

Nov starter za motor je že na poti in ga bom verjetno dobil v torek v Punti del Este.

Lep jadralni dan je za nama in veter ter sonce sta dovolj napolnila akumulatorje, da navigacijske naprave in luči na Skokici sedaj
spet lahko normalno delujejo. Danes sva za vsak slučaj malo več jedla, ker jutri za to morda ne bo veliko časa 

20.4.

Trenutni položaj: S39.01; W58.19

Še eno lepo jutro in dopoldan sva uživala v jadranju po Argentinskem morju. Veter s severozahoda je postopoma naraščal in jadra so bila
temu primerno vse krajša, popoldne pa so se z juga približali oblaki in pod njimi pobesnelo morje z jugozahodnikom preko 40 vozlov. Sremembo vetra nama je Darko dobro napovedal, zato naju ni presenetila s preveč jadri na jamboru. Veter se je pozneje nekoliko unesel in zvečer ter prvi del noči pihal med 30 in 40 vozli, da je le tretjina razvite genove zadoščala za hitrost barke preko 8 vozlov. Skokica in njen samokrmilnik se zaenkrat uspešno kosata z vse večjimi valovi v krmo, le midva s Primožem morava občasno dvigovati noge, ko se nekateri valovi prelijejo v kokpit.

Drug del noči bo nekoliko mirnejši. Do Mar del Plate imava trenutno še 70 milj in kaže, da bova do tja prijadrala sredi dneva. Na srečo imam dober zemljevid pristanišča, da bom med svojim dežurstvom v drugem delu noči lahko preučil, kako bova mimo valobranov zajadrala v luko in našla čim boljše zavetje za sidranje preko noči.

21.4.

Mar del Plata

Noč ni bila prav nič mirnejša od večera in hladni južni veter naju je s preko trideset vozli hitrosti krepko priganjal proti Mar del Plati, da sva jo pred seboj ugledala že dopoldne.

Vhod v luko je s sverovzhodne strani, kar pomeni proti vetru in valovom, zato sva na jambor namestila glavno jadro skrajšano na četrto krajšavo. Preko valobrana so se z juga valili veliki oceanski valovi, ki so naju pri orcanju zalivali od strani, a več kot tridesetim vozlom nasprotnega vetra navkljub nama je uspelo prijadrati v luko. Ko je bil za nama še severni valobran sva vriskala od veselja in olajšanja, da so naju ribiči na obali začudeno gledali. Kako drugačen je občutek, ko veš, da si ob pristajanju v močnem vetru lahko pomagaš z motorjem.

Po še nekaj obratih proti vetru v pristanišču sva prijadrala pred marino in spustila sidro, potem pa nama je trener jadralcev, ki so vadili v pristanišču, z motornim čolnom pomagal, da smo Skokico privezali na bojo. Akumulatorji dviga sidra niso več zmogli, zato sem vso verigo s sidrom na palubo po dolgem času moral zvleči na roke. Zares sva si oddahnila. Še ena podobna vaja v pristajanju brez motorja naju čaka v Punta del Este, a tam kaže, da bo manj vetra.

Popoldne so naju različni uradniki sprehajali po Mar del Plati in skrbeli za najino kondicijo in do večera sva nabrala vse žige in vse dokumente za najin jutrišnji odhod proti Urugvaju. Še tretjič sem moral podpisati izjavo, da ne bom jadral na Malvine.

Izdatni večerji in nakupu hrane bo sledil še topel tuš v tukajšnjem razkošnem navtičnem klubu, potem pa spat v končno mirno posteljo.

23.4.

Zaradi premalo vetra električni generator ne deluje. Na Skokici do nadaljnjega velja pravilo varčevanja z električno energijo. Akumulatorji so skorajda prazni in energije je dovolj le za najnujnejše električne aparate (samokrmilnik).  Začasno je izklopljen tudi Bluetraker. Če veter ne bo pojačal do te mere, da bo deloval tudi veterni generator bo potrebno v naslednjih urah izključiti tudi samokrmilnik. Še kakih 60 milj je do Urugvajskega pristana Punta del Este, kamor bo, upamo pravočasno , prispela  pošilka s pokvarjenim delom motorja (starterjem).  

24.4.

Punta del Este, Urugvaj

Zadnja dva dni sva s preko 30 vozli jugozahodnika spet zelo živahno jadrala do Punte del Este v Urugvaju, vmes pa sva imela prejšnjo noč tudi osemurno obdobje z zelo slabim vetrom.
Včeraj sva Skokico uspešno zasidrala na sidrišču za valobranom Punta del Este. Akumulatorji, ki sva jih izpraznila prejšnji teden z več urnim neuspešnim sidranjem v Puertu Deseadu, se še niso opomogli, zato nama ponoči, kadar ni dovolj močnega vetra, zmanjka elektrike za samokrmilnik in morava krmariti ročno.

Upal sem, da bo najinih težav z motorjem danes konec, a ko sem na tukajšnjem DHL-u vprašal po pošiljki z rezervnim delom, so me obvestili, da je na carini v Montevideu in da je prej kot v enem tednu ne morem dobiti. Žal nimam toliko časa na razpolago za
čakanje, zato bova danes popoldne odjadrala naprej proti Braziliji, kamor bosta v Florianopolis prihodnji teden prišla Zlata in Jon in upam s seboj prinesla nov starter.

Najinega kolumbovskega jadranja žal še ni konec in upam, da nama ga vreme ne bo preveč začinilo. Ob brazilski obali na naslednjih 550 miljah ob obali ni varnega sidrišča. Ker ne moreva uporabljati motorja, potrebujeva veter, ker se nikamor ne moreva skriti, ga ne smeva imeti preveč 🙂 Prvih nekaj dni bo nekaj južnega vetra (dovolj za jadranje a premalo za vetrni generator). Da nama ne bo potrebno vseskozi krmariti ročno, potrebujeva tudi sonce za polnenje akumulatorjev. Elektroniko za navigacijo in komunikacijo bova pač še naprej uporabljala zelo, zelo
omejeno. Bojim se, da najine želje ne bodo v popolnosti uslišane. Bova pač malo bolj vesela, ko bo to za nama.

 25.4.

Z lepim vetrom sva včeraj odjadrala iz Punte del Este, ponoči pa je veter začel slabeti in jadranje ni bilo ravno hitro. Čez dan je veter potem prihajal v valovih, da je Skokica včasih jadrala hitreje, včasih počasneje, na srečo pa je bilo vsaj sonca dovolj, da sva dobila nekaj elektrike
iz sončnih celic za samokrmilnik.

Popoldne je od Darka prišla nova vremenska napoved, ki za četrtek obeta zelo, zelooo malo vetra, zato sva zvečer zavila k obali, da bi
morda lahko dobila kaj priobalnega termičnega vetra. Ponoči nama je vetra zmanjkalo, zato sva Skokico za nekaj ur zasidrala. Če bo čez dan dovolj vetra, bova poskušala zajadrati v reko Grande in po reki navzgor do pristaniškega mesta Rio Grande, kjer bova uredila brazilske vstopne formalnosti. Glede na vremensko napoved in slaboten veter se bo to morda zgodilo šele v petek, saj sva od Rio Grande oddaljena še 50 milj. Ciklon z močnejšim vetrom, ki je napovedan za konec tedna malo bolj na severu, bova kot kaže zamudila.

26.4.

Zjutraj sva ujela nekaj sapic z juga, da sva sprva sramežljivo, nato popoldne pa vse hitreje jadrala proti severovzhodu in zvečer prijadrala pred Rio Grande in potem ponoči po plovnem kanalu mimo številnih ladijskih terminalov do mesta. Zadnji del poti, ko nama je zmanjkalo vetra, sva si pomagala z motorčkom s pomožnega čolna.

Jutri bom poskusil dobiti kakšen nov akumulator, saj ne verjamem, da mi bo stare še uspelo obuditi k življenju.

 

27.4.

Zvečer sva Skokico privezala v ladijskem pristanišču, pa so naju ponoči malo preganjali, da sva jo morala prevezati malo bolj za rob in imela nato do jutra vendarle mir. Dopoldne sva na različnih koncih mesta uredila vse brazilske vstopne formalnosti in si privoščila obilno kosilo.

Visoko na spisku opravil je tudi nakup novega akumulatorja, da bi vsaj samokrmilnik dobil dovolj hrane za naslednjih nekaj dni, dokler mi Zlata ne prinese novega starterja za motor. Upam, da bo elektronika na barki potem delovala in nama ne bo več potrebno krmariti ročno.

Zvečer greva naprej proti Santa Caterini, kamor bova predvidoma prijadrala v 2 – 3 dneh, pač odvisno od vremena, za katerega kaže, da bo v naslednjih dneh pestro in mokro.

28.4.

Trenutni položaj: S30.48; W50.27

Včeraj popoldne, ko sva iz mesta Rio Grande spet odrinila na pot, se je s plimo tok reke obrnil navzgor, da sva proti vetru in toku zelo počasi napredovala proti morju, pa naju je ravno takrat v rečnem kanalu na poti proti morju prehitela večja francoska jadrnica z imenom Jasmine in preko radijske postaje sem se z njimi hitro dogovoril, da naju povlečejo dvanajst milj do morja. Z njihovo pomočjo sva bila še pred večerom spet v morju, kjer naju je pričakalo kakšnih petnajst vozlov jugozahodnika, s katerim je Skokica ponoči hitro napredovala proti severovzhodu. Zjutraj je veter oslabel, popoldne pa obrnil na vse močnejši severovzhodnik, proti kateremu sedaj v dežju križariva ob brazilski obali navzgor. Eno uro na vzhod, dve uri na sever, pa spet uro na vzhod in dve na sever in tako naprej, dokler se veter jutri ne obrne na obljubljeni jugozahodnik, da bo jadranje spet nekoliko hitrejše in manj naporno. Do trenutno 230 milj oddaljene Santa Catarine imava še približno
dva dni jadranja in vse kaže, da bosta Zlata in Jon tja prišla pred nama.

29.4.

Trenutni položaj: S28.30; W48.42

Veter se je ponoči zares obrnil, najprej na severozahodnik in potem na vse krepkejši jugozahodnik, ki naju je cel dan s preko trideset vozli hitrosti močno preganjal proti severovzhodu, da se je razdalja do Santa Catarine hitro zmanjševala in jo je sedaj sredi noči na ponedeljek ostalo še za dobrih 60 milj. Skokico poleg vetra od zadaj preganjajo tudi vse večji valovi, po katerih barka pogosto zdrsi s hitrostjo preko 15 vozlov, a Skokičin rekord s Horna (20,5 vozla) danes vendarle ni bil presežen. Močan veter zadnja dva dni in današnje sonce so končno napolnili akumulatorje na barki, da spet lahko uporabljava luči in elektronske naprave.

Z Zlato in Jonom naj bi se jutri dobili na plaži Jurere na severu otoka Santa Catarina. Florianopolis s celino povezujejo mostovi, ki pa so prenizki za Skokičin jambor, zato bova jadrala po zunanji strani okoli otoka.

Bomo videli, kdo bo to plažo Jurere prvi našel. Upam, da bova to midva, sicer si bosta morala Zlata in Jon zatiskati nos, saj zadnje dni za pospravljanje in umivanje na barki ni bilo časa 🙂

 

 1.5.

V tekmi do severa Santa Catarine sta včeraj zmagala Zlata in Jon, saj nama je pri severu otoka zmanjkalo vetra in sva se potem proti toku s pomožnim motorjem za čoln komajda privlekla do miljo oddaljene plaže Praia dos Ingleses na severovzhodnem delu Santa Catarine, kamor sem preusmeril Zlato, ko sem spoznal, da je plaža Jurere na drugi strani otoka predaleč.

Veselo smo se pozdravili, za mokro dobrodošlico pa je takoj za tem poskrbelo morje, katerega prelivajoči valovi so nas na plaži zalili ob vkrcanju na čoln. Po nekaj poskusih se nam je s čolnom uspelo prebiti valove in pobegniti s plaže. Po prihodu na Skokico sem se takoj lotil popravila motorja, za katerega mi je Zlata prinesla nov starter. Le ta žal ni bil čisto pravi, a ker je tudi Primož ljubitelj Alan Forda, nama je starter z nekaj Grunfovimi metodami uspelo predelati, da smo motor lahko zagnali.

Skokica je sedaj tudi v brezvetrju spet mobilna in s pomočjo Lombardinija smo odpluli naprej do deset milj oddaljene plaže Jurere, kjer je sidrišče jadralskega kluba. Danes je na vrsti ogled otoka in Florianopolisa, potem pa gremo naprej proti severu. Glede na vremensko napoved vetra v prihodnjih dneh ne bo ravno veliko, zato nam bo delujoč motor prišel zelo prav. Žal bom moral, zaradi vode v pogonski nogi motorja, kmalu spet poiskati marino z dvigalom, da bomo pri propelerju zamenjali tesnila.

 

2.5.

Trenutni položaj: S24.24; W46.14

Vremenska napoved izpred dveh dni nam ni obetala ravno veliko vetra, zato smo s Santa Catarine odjadrali proti severu, proti Paranagui, kjer smo se nameravali ustaviti ob enem od zunanjih otokov, pa nas je morje ob brazilski obali obdarilo z izdatnim južnim vetrom in valovi, zaradi katerih pristanek na plitvinah pri Paranagvi ne bi bil najbolj varen, zato smo premec Skokice zjutraj obrnili kar neposredno proti Ilhabeli, kamor bomo prijadrali jutri.

Glede na dolgoročne vremenske statistike je južna jesen ob južnoameriški atlantski obali vetrovno precej pestra, a minula dva tedna na našo srečo prevladuje jugozahodnik, s pomočjo katerega smo si prijadrali nekaj dni rezerve, ki jih bomo v prihodnji teden z Zlato in Jonom z veseljem izkoristili za bolj dopustniško jadranje med številnimi otoki na poti do Ria.

 

3.5.

Ilhabela

Veter nas je lepo nosil do Ilhabele le zadnjih nekaj milj smo morali v dežju prevoziti z motorjem. Lep dan smo potem izkoristili za sprehod po otoku.

Pri iskanju dvigala za Skokico zaenkrat še nisem bil uspešen.

Jutri zjutraj se bo od Skokice poslovil Primož in začel potovanje proti domu, mi pa bomo odjadrali naprej proti severovzhodu.

 

5.5.

Angra dos Reis

Včerajšnji dopoldanski obisk ladjedelnice v Ubatubi ni bil uspešen. Počakati bi moral teden dni, da bi prišel na vrsto za dvig barke ali pa plačati preko 1000 eur za dvig mimo vrste. Takega stroška moj jadralski proračun ne prenese, zato smo odjadrali naprej in se ustavili na otoku Anchieta, kjer smo raziskovali dežni pragozd.

Danes smo počitnikovali in odprli našo kopalno sezono pri otoku Ilha Grande, kjer se bomo zadržali še kakšen dan. Pred dvema tednoma sem bil na mrzlem jugu Argentine še precej toplo oblečen, tukaj pa so pozni jeseni navkljub še precej poletne temperature.

 

7.5.

Rio de Janeiro

Včeraj je na Skokici zavel nov veter in me dobil skorajda nepripravljenega. Ko sem se že skorajda sprijaznil s tem, da se v prihodnjih dneh s Skokico ne bomo ravno veliko oddaljili od Ilhe Grande in njenih peščenih zalivov, je padla komanda, da po otokih in zalivih se lahko potikamo tudi na Jadranu, zato dajmo raje videti kaj brazilskega. Najbolj brazilski je seveda Rio, zato smo se ponoči premaknili do Rio de Janeira.

Včeraj, potem ko sem v Angri dos Reis pri dvigalu dobil še eno košarico, sem sklenil, da dvigala za Skokico ne bom več iskal, pa čeprav ji zaradi puščajočih ležajev zarjavi sail drive noga, danes pa smo v Riu med iskanjem bencinske črpalke pomotoma naleteli na jadralni klub z dvigalom, kjer so nam bili kar takoj pripravljeni pomagati. Namesto vzpona na hrib s Kristusom nad Riom, smo barko postavili na suho in zamenjali puščajoče ležaje.

Kristus nam do jutri zagotovo še ne bo pobegnil s hriba 🙂

8.5.

Kristus nam danes zares ni pobegnil s hriba, le skril se nam je v oblake. Po dopoldanskem sprehodu po Copacabani smo odšli na goro Corcovado. Velikanski kip Kristusa Odrešenika smo cel dan lahko videli iz Ria, a ko smo se z vlakom pripeljali na goro in prišli pod vznožje kipa, je bil vrh gore zavit v oblake in le občasno smo lahko videli do glave Odrešenika.

Kristus se nam je dobesedno prikazoval iz megle vsakič, ko se je le ta malo razredčila, Bili smo vztrajni in po nekaj deset minutah dočakali tudi nekaj sekund, ko so se oblaki toliko dvignili, da smo lahko videli do Ria. Ko smo se vrnili v Rio, nas je Kristus spet veselo pozdravljal z vrha gore, obsijan z večernim soncem.

Rio de Janeiro je veliko bolj urejeno in zeleno mesto, kot sem to lahko do sedaj prebral v vodičih in tudi glede varnosti nismo imeli do sedaj prav nikakršnih težav. Jutri bomo verjetno »odkljukali« vse, kar smo v Riu želeli videti in bomo nato lahko odjadrali naprej.

10.5.

Včeraj navsezgodaj zjutraj smo se od Ria poslovili in odjadrali oziroma v prvem delu dneva zaradi slabega vetra pretežno odmotorirali proti vzhodu ter zvečer sidro spustili v mirnem zalivu za rtom Frio. Cel dan smo pluli ob neskončni plaži na katero so se valili oceanski valovi z juga.

Pokrajina tukaj je precej sušna in razpihana, saj med rastlinjem prevladujejo kaktusi in agave, ob obali pa je veter nanosil peščene sipine.

Po lenobnem jutru smo danes popoldne odjadrali še nekaj milj proti severu in pri mestu Cabo Frio zavili v reko Itajuru, kjer se nahaja marina. Prijazno so nas sprejeli in po dolgem času je Skokica spet privezana k obali in akumulatorji priklopljeni na elektriko.

Cabo Frio je veliko bolj “betonsko” mesto od Ria, toda med bloki je mogoče opaziti veliko lepo urejenih športnih igrišč, ki so v večernih urah dobro obiskana. Brazilci so športen narod.

Kaže, da bomo družinsko odjadrali le še do Buziosa, saj se bo vreme glede na napoved v naslednjih dneh skisalo. Prihodnji teden mi bo torej namenjeno več solo jadranja, kot sem računal še nekaj dni nazaj.

 

11.5.

Cabo Frio

 V zaledju Cabo Fria je velika laguna, ki nudi zatočišče številnim pticam, zato je tukaj v zraku vseskozi veliko prometa.

14.5.

Buzios

Polotok je razčlenjen z množico lepih peščenih plaž po zalivih. Buzios je bil pred nekaj desetletji le mirna ribiška vas, potem pa je sem na počitnice pričela prihajati Brigitte Bardot in odkrili so ga tudi Brazilci. Sedaj je Buzios med najbolj priljubljenimi brazilskimi turističnimi kraji in tudi izven sezone vre od turizma. Vse polno je tukaj butikov, restavracij, hotelov in počitniških stanovanj.

Vreme se na srečo ni tako hudo skisalo, kot so še nekaj dni nazaj obetale napovedi. Je sicer oblačno in ohladilo se je na prijetnih dvajset stopinj, a dež je suho naravo obdaril le ponoči. Tudi veter se ne meni ravno veliko za napovedi in piha z zahoda.

Na sliki sta Zlata in Brigitte. Zlata je na levi 🙂

Zlati in Jonu se počitnice v Braziliji iztekajo in jutri odpotujeta proti domu, sam pa bom odjadral proti približno teden dni oddaljenemu Salvadorju, kjer bo Skokica potem v marini počakala dva tedna na mojo vrnitev v Brazilijo, ko bova s Klemenom odjadrala čez Atlantik proti Evropi.

Kaže, da bo prihajajoči teden moker, a vetrovna napoved za prihodnje dni je z napovedanim jugovzhodnikom ugodna in le upam lahko, da bo držala bolj, kot zadnji konec tedna. Ob brazilski obali proti jugu teče brazilski tok, ki na območju do Recifeja presega vozel hitrosti in mi bo na poti proti severu dnevno »ukradel« kakšnih 30 milj. Veter v krmo bo v naslednjih dneh zato zelo dobrodošel.

Ob obali proti severu je nekaj plitvin, ki segajo nekaj deset milj daleč na Atlantik. Te plitvine me bodo varovale pred ladijskim prometom in tudi sam bom moral zato jadrati dlje od obale, upam pa, da bo močnejši južni veter z morja začasno odpihnil tudi sicer številne ribiče, da ne bom doživel kakšnega bližnjega srečanja z njimi.

15.5.

Trenutni položaj: S21.52; W40.41

Dež, dež, dež. Že dva dni skorajda neprestano dežuje. Morda sem si vendarle narobe razlagal tukajšnjo klimo zaradi kaktusov na obali. Poletje zadnjih dni se je južnemu letnemu času primerno spet spremenilo v jesen in južni veter je poleg dežja prinesel tudi občutno ohladitev.

Navsezgodaj zjutraj sta se Zlata in Jon z avtobusom odpeljala proti Riu, od koder bosta začela letalsko popotovanje proti domu, sam pa sem odjadral proti severovzhodu. Zahodnik se je kmalu za Buziosom spremenil v jugovzhodnik s katerim sem lepo jadral do večera, do rta Tome, kjer je veter opešal.

Kaže, da je dolga noč pred menoj, saj je na morju med plohami videti tudi kar nekaj luči ribiških ladij.

16.5. Vitoria

Veter se je ponoči po kratkem premoru povrnil še z večjo močjo in do Vitorie sem prijadral že sredi dneva. Upal sem, da bom za 650 milj do Salvadorja potreboval 4 do 5 dni, a sem se uštel, ker je na morju ob obali veliko prometa in si med jadranjem ne upam spati. Da bi med jadranjem na morju zaspal, tako, kot sem to počel na oceanu, raje ne bom tvegal, spustiti jadra na odprtem, pa nima smisla, ker so valovi preveliki in vetra preveč, pa tudi vidljivost je zaradi pogostega dežja zelo slaba. Ustavljati se bom moral v redkih zalivih ob obali, da bom vsaj vsak drugi dan ujel kaj spanca. V Salvador bom tako s premori prijadral verjetno šele v ponedeljek, tik pred predvidenim odhodom domov. Upam, da bo južni veter zdržal do konca tedna.

 

17.5.

Trenutni položaj: S18.20; W38.47

Ponoči sem odjadral iz Vitorije in preživel lep dan na zelenem razpenjenem morju. Okrog trideset vozlov juga in nekajmetrski valovi me
vseskozi preganjajo proti severovzhodu.

Dve oslariji sem naredil včeraj in danes, prva se je končala srečno in me je stala le 50 realov, drugo pa bom moral poravnati z nekaj urnim šivanjem jader. Včeraj po pristanku na sidrišču jahtnega kluba Espirito Santo, sem se v mesto odpravil na malico in internet, ko pa sem se po dveh urah vrnil v marino, Skokice ni bilo več na sidrišču. Ko sem s pomola začudeno pogledoval po morju, je k meni stopil mornar iz marine in mi pokazal na levo, na drugo stran zaliva, kjer sem ob obali, kakšno miljo stran, videl svojo barko. Skočil sem v svoj čoln in odglisiral proti Skokici, ob kateri je bil čoln z mornarji iz marine, ki so barko zadrževali, da je ni odneslo na obalo. Na srečo so v marini opazili, da je Skokici popustilo sidro in jo šli reševati. Ko sem potem izvlekel sidro, je bilo na njem polno trave. Ko sem popoldne po dveh dneh razburkanega morja prišel na sidrišče, se mi je tam zdelo čudovito mirno in nisem dovolj dobro preveril, ali je sidro prijelo, potem pa
se je z oseko o  brnil tok med otoki in s seboj odnesel Skokico. 50 realov sem hvaležno plačal za pijačo mornarjem, ki so mi rešili barko.

Drugo oslarijo sem storil dopoldne, ko v naraščajočem vetru nisem dovolj skrajšal genove in s tem pridelal pet metrsko luknjo v jadru. No, potem sem razvil cutter in dvignil glavno jadro na tretjo krajšavo. Genovo bom snel in zašil, ko se bo veter dovolj polegel.

Pred menoj je plitvina Abrolhos, ki se od pristanišča Caravelas razteza preko 30 milj daleč na Atlantik.  Na plitvini je nekaj otočkov ter množica koralnih grebenov in čeri, ki so raj za potapljače. Med čermi je nekaj prehodov. Sprva sem se jutri zjutraj nameraval ustaviti v Caravelasu, a sem popoldne spoznal, da sem hitro na poti in bom do plitvine prijadral že ponoči. Abrolhos je izpeljanka iz »Abra los oyos« oz. po slovensko »Odpri oči!«, kar opozarja na to, da je zaradi čeri potrebno biti previden.

Moje oči so že malo utrujene in ponoči ne bi prav dosti videle. Odločil sem se za dvajset miljski obvoz okoli plitvine, saj nočem še tretjič v zadnjih 30 urah preizkušati sreče z nočnim iskanjem poti med čermi v pet metrskih valovih.

 

18.5.

Trenutni položaj: S16.14; W38.41

Po včerajšnjem suhem dnevu, so se danes plohe spet vrstile kar druga za drugo in vsaka je prinesla nekoliko drugačen veter, toda južni veter še vztraja in Darko sporoča, da bo še nekaj dni tako. Za Abrolhosom sem zjutraj pričakoval mirno morje, a sem se uštel, saj so precejšnji valovi prihajali iz več strani in se sestavljali v piramide, med katerimi se je Skokica krepko opotekala.

Popoldne sem si v vodiču že izbral otok, kjer bi se jutri ustavil, pa sem izvedel, da me Zlata že po nekaj dneh doma tako zelo pogreša, da mi je za pot domov spremenila letalske karte za dan in pol prej, kot sem to načrtoval. Ni mi preostalo drugega, kot da Skokico usmerim neposredno proti Salvadorju, pozabim na počitek, podaljšam jadra in skušam odregatirati zadnjih 230 milj do Salvadorja, da bom v ponedeljek zjutraj morda ujel odhod letala za domov.

 

20.5.

Salvador

Še pred polnočjo me je preko trideset vozlov južnega vetra prignalo pred Salvador, kjer sem po prelivajočih se valovih in v hudih nalivih med ladjami le s pomočjo satelitske navigacije in elektronskih kart našel vhod v zaliv. V zalivu severno od Salvadorja sem moral nato do jutra počakati, da se je voda dovolj dvignila, da sem preko peščene plitvine lahko zaplul v stranski zaliv z marino Pier Salvador. Da ne bi plime zamudil in predolgo spal, sem si za peto uro zjutraj naravnal kar dve budilki.

Luknja v genovi je bila prevelika za moje živce in ročno šivanje, dodatnp pa sem našel tudi še nekaj natrganih delov, zato sem se z jadrarjem dogovoril, da bo jadro popravil, tako kot se spodobi.

Internet je tukaj prepočasen, da bi lahko dodal kakšno sliko, sem pa zato lahko nadoknadil že nekaj v preteklih dneh zamujenega spanca. Slike zadnjih dveh tednov sledijo prihodnji teden, ko se za nekaj dni vrnem domov.

Popoldne sem že dobil nazaj zašito genovo, zapletlo pa se je pri formalnostih, saj moram na carini urediti dovoljenje, da bom barko za dva tedna pustil v marini. Na carini v nedeljo ne delajo, zato bom vse skupaj moral urediti jutri in Zlatinim nameram navkljub še ne bom mogel odpotovati domov.

 

22.5.

Velike količine dežja so se v zadnjih dveh dneh zlile na Salvador, na srečo večinoma ponoči, saj sem se včeraj spet cel dan sprehajal po tem dvo in pol miljonskem mestu in v različnih uradih urejal formalnosti, da bom tukaj med mojo odsotnostjo za dva tedna pustil barko. Do večera mi je uspelo urediti vse in bom danes popoldne vendarle lahko odpotoval na obisk domov.

Sprehode po mestu sem izkoristil tudi za ogled starega mestnega jedra z lepo ohranjenimi stavbami iz kolonialnega časa.

Zaliv Baia de Todos de Santos je v šestnajstem stoletju na dan vseh svetih odkril Amerigo Vespucci in tako je salvadorski zaliv dobil svoje ime. Kolonizatorji, predvsem Španci in Portugalci, so za delo na plantažah sladkornega trsa in tobaka najprej zasužnjili tukajšnje Indijance, ko pa jim to ni več zadoščalo, so sem začeli dovažati sužnje iz Afrike. Ladje so tako v eno stran vozile sužnje, v drugo stran pa sladkor in tobak. Salvador je takrat postal pomembna luka in sužnjev so iz Afrike sem pripeljali več kot 3 milijone.

25.5.

Pripravljam se na mojo skakalno pot v Azijo in hkrati preučujem otoke in možna pristanišča za nadaljevanje jadralske.poti. Preučujem tudi vremenske statistike za srednji Atlantik in po zemljevidu rišem pot, ki jo bova s Klemenom čez Atlantik zastavila v drugem tednu junija.

Še dobrih 4000 milj bo potrebno med Salvadorjem in Gibraltarjem prejadrati do srede julija, ko se nam začne poletna skakalna tekmovalna sezona. Preostanek poti do Slovenije bom nato verjetno prejadral pretežno jeseni, ko bom imel za to spet več časa.

Do Zelenortskih otokov pričakujem pretežno vzhodnik in jugovzhodnik, kar naj bi pomenilo veter v bok ali lahko orco. Nekaj prejadranih milj dnevno nama bo na poti ukradel zahodni ekvatorialni morski tok.

Od Zelenortskih otokov naprej pa bova pri vremenu potrebovala tudi nekaj sreče, da nama ne bo potrebno vseskozi jadrati proti severovzhodnim pasatom.

9.10.2011 Raiatea (Francoska Polinezija) – Puerto Montt (Čile)

Sedma etapa – Raiatea (Francoska Polinezija) – Puerto Montt (Čile)

8.10.

Smo že na pot proti Tihemu oceanu. Ko med postankom na letališču v Los Angelesu na spletu gledam na zadnje vremenske karte, mi še ni popolnoma jasno, kam bomo v ponedeljek ali torek odjadrali. Glede na vremenske statistike sem načrtoval pot najprej kakšnih 900 milj proti jugu in potem z zahodnikom na vzhod, sedaj pa kaže, da nam bo pot proti jugu sredi tedna zaustavil precej močan jugovzhodnik. Morda se vremenska napoved do torka še spremeni, sicer si bomo prvi teden dokler se vreme ne ustali, namesto otočja Australs, ogledovali otočje Tuamotu, .

 

10.8.

Včeraj smo prileteli na Raiatejo in Skokico našli privezano ob pomol. Prvi vtis po preskusu motorja je, da je z njim vse OK. Kaže, da so v ladjedelnici naredili vse, kar je bilo dogovorjeno in hlajenje motorja spet normalno deluje. Čez dan smo na barki in na jamboru montirali novo opremo. Pripone in windex so sedaj spet OK,  elektronika pa zaenkrat še ne deluje. Pri vetromeru moram povezati le še žice, za kar mi je včeraj zmanjkalo dneva, Bluetrakerja pa mi še ni uspelo prebuditi iz spanja. Upam, da dobim ustrezna navodila. Težava je v tem, da je časovna razlika ravno  minus 12 ur in mi tukaj vstanemo, ko greste vi spat in je potem komunikacija s Slovenijo vedno s poldnevnim zamikom.

Danes bomo poskusili barko do konca pripraviti za pot in potem nabavilti še hrano, pijačo in gorivo. Upam, da nam bo do večera uspelo postoriti vse.

 

12.10.

Trenutna pozicija:S 17.46; W 148.53

V ponedeljek smo v ladjedelnici na barki postorili nekaj najnujnejših stvari, potem pa smo se od ladjedelnice poslovili. Sredi dneva smo se zapeljali do pristanišča v mestecu Uturoa na severovzhodni strani Raiateje, kjer smo v marketu ob obali  nakupili še hrano, pijačo in v rezervoarje barke dotočili nafto. Popoldne smo opravili z izstopnimi formalnostmi na bližnji gendarmeriji, nato pa poiskali plovni kanal v prstanu koralnih grebenov okoli Raiateje in pred večerom med dvema otočkoma na vzhodu Raiateje odpluli proti jugovzhodu na dolgo pot proti Čilu.

Prvo noč nam je nagajal nasprotni tok in nismo bili najhitrejši. Šele proti jutru se je pojavil močnejši severovzhodnik, s katerim smo čez dan lepo jadrali proti Mureji ter se spoznavali s Pacifiškimi valovi. Na zahodu Mureje smo se za krajši čas ustavili, da smo se prepričali, da je morje na Pacifiku še vedno slano.

V torek zvečer, ko smo bili v prelivu med otokoma Murea in Tahiti, sem se slišal z Darkom, da bi glede na zadnje vremenske napovedi naredila načrt  jadranja v prihodnjih dneh. Žal mi je Darko sporočil, da se vremenska napoved za drugi del tega tedna ni bistveno spremenila. Še naprej kaže, da nas od četrtka naprej čaka močan jugovzhodnik in v bližini tridesetih ali petintridesetih stopinj južno še naprej ni videti zahodnika, ki je tam običajen in ki bi nam lahko pomagal na naši poti proti vzhodu.

Odločil sem se, da bomo v naslednjih dneh jadrali predvsem proti vzhodu na okrog osemnajstih stopinjah južno, saj bomo proti rahlemu vzhodniku udobneje jadrali in bolje napredovali, kot proti močnejšemu vetru bolj južno. Južneje je zaenkrat tudi veliko več dežja. Upam, da se vremenske razmere na jugu na naši poti proti Čilu kmalu normalizirajo im bomo v naslednjih dneh našli vremensko okno za pot na jugovzhod.

Tahiti smo gledali celo noč in dopoldne, sedaj pa počasi izginja v daljavi za nami. Čez dva dni bomo prijadrali do prvih atolov otočja Tuamotu. Glede na odzive, ki jih preko satelitskega telefona dobivamo, sklepam, da sledenje z BlueTrakerjem dobro deluje in da preko te spletne strani lahko celo bolje vidite, kje smo ali kam gremo, kot je to jasno nam samim 🙂

 

13.10.

Včeraj popoldne nas je veter popolnoma zapustil in sedaj že več kot dvajset ur plujemo s pomočjo motorja. Do otočja Gambier, kamor smo usmerjeni imamo še dobrih sedemsto milj oziroma teden dni jadranja. Nismo najhitreje na poti, saj nam dnevno med deset in petnajst milj ukrade zahodni morski tok, dodatno pa nas zaustavljajo tudi vse večji valovi, ki prihajajo z juga in vzhoda. V okolici se nabira vse več temnih oblakov, a na nas zaenkrat še sije sonce. Zvečer ali jutri bi se morali srečati z napovedanim močnim jugovzhodnikom, ki nas bo odpihnil verjetno nekam med otoke Tuamotu. Upam, da smo prišli že dovolj proti vzhodu, da smo se najmočnejšemu vetru že izognili in nam bo v naslednjih dneh uspelo jadrati čimbolj proti vzhodu.

 

16.10.

Pretekle tri dni nisem imel volje, niti nisem bil sposoben ničesar napisati.

Trije viharni dnevi so za nami. V sredo sem še upal, da bomo fronto prehiteli, a je imelo vreme drugačne namene. Napadlo nas je preko trideset vozlov jugovzhodnika s pogostimi plohami in vse večjimi valovi. Ni nam preostalo drugega, kot da smo jadra zmanjšali na tretjo krajšavo in na tretjino genove ter poskušali jadrati čimbolj proti vzhodu, da se od našega končnega cilja ne bi preveč oddaljili. Upal sem, da bi se lahko privlekli do otočja Gambier na jugovzhodu, a se proti tako močnemu vetru ni dalo jadrati.

Darko mi je preko sporočil in preko satelitskega telefona žal lahko sporočal le iz dneva v dan slabše vremenske napovedi, z vse močnejšim jugovzhodnikom in z vse več dežja za prihodnje dni. Na navtičnih kartah sem videl, da je sredi otočja Tuamotu atol Hao, ki ima ploven kanal v laguno in ki bi nam lahko nudil ustrezno zatočišče pred neurji. Štiristo milj oddaljeni Hao je tako v zadnjih dneh postal naš cilj.

Divje morje me ni pustilo ravnodušnega in tokrat sem na prostoru za ograjo jaz sam zamenjal Leva, ki je Uurrha klical prve dni, potem pa obležal v kabini. V notranjosti barke sem nekajkrat moral brisati vodo, ki je v barko silila skozi iztoke WC-ja in to je bilo dovolj, da se mi je obrnil želodec. Uurrha mojemu glasnemu klicanju navkljub, ni bilo na spregled, sem pa zato v morje v dveh dneh izpraznil celotno vsebino želodca in črev in verjetno še česa drugega, saj tri dni nisem skorajda nič jedel, pa se je vendarle vedno našlo še kakšno darilo morju.

Jadranje je bilo neurju navkljub kar hitro, le ogromni valovi so se veselo prelivali preko krova Skokice, da si se moral med opravki na barki vseskozi dobro držati, da te ni odplaknilo.

Ponoči smo pridirjali do Hao-ja, kjer so nas v kanalu v laguno pozdravili svetilniki in štiri vozle nasprotnega toka, ki ga je naš motor ravno še zmogel. Dve uri pozneje smo barko privezali ob pomol pred naseljem Otepa. Ura je bila tri zjutraj, a so nam pri pristajanju v močnem vetru vseeno prišli pomagati domačini. Ko smo se naspali in najedli in se je vmes že zdanilo, smo se z barko preselili v bližnje opuščeno vojaško pristanišče, v zatišju katerega sedaj nismo več izpostavljeni valovom. Neprestano dežuje. Darko mi je poslal novo sporočilo, da se vremenska situacija na področju pred nami le še slabša, zato bomo danes in verjetno tudi jutri počakali kar tukaj. Na tukajšnji pošti imajo internet in če bo jutri deloval, si bom poskušal pogledati, kakšni so naši vremenski obeti za prihodnji teden. Vremenske slike mi bodo verjetno povedale več, kot tekstovna obvestila, ki jih dobivam od Darka. Nekaj dela nas čaka na barki, saj bo potrebno zašiti nekaj razpok v jadrih in zatesniti tista mesta na barki, ki v neurjih niso bila dovolj tesna.

 

17.10.

Preteklo noč sem zašil načeto glavno jadro in nanj namestil dve novi letvici, da v močnem vetru zadnji rob ne bo več toliko frfotal. Danes pa smo bili vodovodarji in smo se ukvarjali predvsem s stranišči. Obe stranišči sta bili namreč razlog, da smo imeli v preteklih dneh nekaj preveč vode v barki in da mi je med črpanjem in čiščenjem med jadranjem postalo slabo. Obe stranišči sta dobili nove ventile in poslej bi moralo biti v barki tudi med jadranjem suho.

Zjutraj smo šli na pošto pogledat za internet, a poštarka ni imela najboljšega dneva in pošta je kljub množici čakajočih domačinov ostala dolgo zaprta. Domačini so se šalili, da je urnik obratovanja sicer obešen na vratih, a pošta je odprta le, kadar se poštarici tako zahoče. Na srečo sem odkril, da imajo brezžčični internet, na katerega se je mogoče prijaviti preko plačilne kartice. No in preko tega zelo počasnega interneta sem pogledal za vreme in napoved obeta, da se bo vreme nekoliko umirilo, vetra naj bi bilo med deset in petnajst vozli, le smer vetra bo tudi v prihodnjih dneh ostala jugovzhodna. Tako, sedaj vemo, in če bo vetra slučajno več, za to ne bomo mogli kriviti Darkovih napovedi.

Na podlagi te napovedi smo se odločili, da bomo popoldne izpluli iz Hao-ja. Dva dneva na kopnem in dolgi sprehodi do vasi so nam vsem zelo dobro deli.

Pred večerom smo bili že skozi prehod na severu atola in obrnili na vzhod, a čisto proti vzhodu vseeno ne gre. Jadramo v dobrih dvajset vozlih jugovzhodnika, ki naj bi jutri še nekoliko oslabel. Nocojšnja smer bo torej vzhod severovzhod, jutri pa, ko bodo vetrovne razmere to omogočile, bomo obrnili proti jugu. Luči otoka Hao so že izginile v morju za nami.

Tomaž svoji družini sporoča, da jadramo tako hitro, da se kar iskri. Kaže, da je morje tukaj bogato s planktonom, ki se iskri v penečih valovih in v brazdi Skokice.

Tudi Lev je spet dobro razpoložen.

Naš naslednji cilj je štiristo šestdeset milj zračne linije proti jugovzhodu oddaljeno otočje Gambier, a do tja ne bomo morali križariti proti vetru, zato prihod na Gambier načrtujem za petek. Potem pa se bom glede na smer vetra odločil, ali bomo jadrali proti Čilu ali proti novi Zelandiji. Orcanja imam nekako že vrh glave.

 

18.10.

Trenutna pozicija: S17.58; W139.21

Med otoki Tuamotu nič novega, bi lahko rekli. Jugovzhodnik še kar vztraja in nam greni ter upočasnjuje napredovanje proti otočju Gambier. Jadramo pretežno proti vzhodu severovzhodu, saj je za naslednje dni napovedan vzhodnik, s katerim bomo potem v prihodnjih treh dneh skušali jadrati čimbolj neposredno proti Gambierju na jugovzhodu. Ponoči je veter nekaj časa slabel in smo jadra delno lahko podaljšali, a se je čez dan spet okrepil na blizu dvajset vozlov, da smo večino dneva prejadrali z drugo krajšavo glavnega jadra in polovico genove.

Ponoči so nas nekaj časa mučili navzkrižni valovi, zato smo vmes za nekaj časa obrnili proti jugu. Tudi sicer je morje vseskozi precej razsuto in nas valovi pri jadranju v veter krepko zaustavljajo in stresajo barko, da težko jadramo kaj dosti bolje kot petdeset ali šestdeset stopinj na veter. Prvič od odhoda z Raiateje smo na morju preživeli dan brez dežja.

 

19.10.

Trenutna pozicija: S18.54; W138.03

Tihi ocean nam je podaril lep miren dan. Proti jutru se je veter izzvenel in v teku dneva so se zmanjšali tudi valovi. Čez dan je hitrost vetra le redko presegla pet vozlov in v takšnih razmerah si za pot na jugovzhod pomagamo z motorjem.

Po dveh nemirnih nočeh, se nam je lenarjenje prav lepo prileglo. Popoldne smo si popestrili s palačinkami. Ve se, kdo jih je pekel, namazal jih je Lev, zmazali pa složno vsi. Izkazalo se je, da Lev izhaja iz družine, ki ima klet bogato založeno z marmeladami, zato kaže, da mu na to dobrino nikoli ni bilo potrebno posebej paziti. Na debelo so bile z marmelado namazane tudi naše palačinke in sedaj upamo, da bo kmalu spet prišel dež, da nam bo iz kokpita splaknil vso marmelado, ki se nam je iz palačink cedila po tleh.

Jutri naj bi se veter spet okrepil, tokrat z vzhoda. Še dobrih tristo milj imamo do otočja Gambier in če ne bo večjih presenečenj z vremenom, bomo do tja prijadrali v soboto zjutraj.

 

20.10.

Trenutna pozicija: S20.50; W136.18

Pacifik nam zadnje dni vsak dan pokaže drugačen obraz. Predvčerajšnjim smo v močnem vetru skrbeli za to, da nismo trgali jader, včeraj smo v brezvetrju mazali marmelado po palubi Skokice, danes pa smo končno uživali v hitrem jadranju.

Včeraj sem se pri Darku pritožil, da glede vetra tukaj nimajo prave mere, ali piha čez petindvajset vozlov, ali pa vetra skorajda ni. Pa je takoj zaleglo. Že ponoči je začelo pihati, čez dan pa imamo vseskozi med petnajst in dvajset vozli vzhodnika s katerim se z okrog sedmimi vozli hitrosti hitro približujemo Gambierju. Le morje je zvečer postalo že precej oglato. Do Mangareve, glavnega otoka, imamo še okrog sto šestdeset milj.

Zaradi zamude, ki nam jo je prvi teden zakuhalo vreme, bomo na poti do Čila prisiljeni izpustiti obisk na Velikonočnem otoku. Z Velikonočnega otoka bi moral domov odpotovati Tomaž, ki se bo tako moral do konca tedna odločiti, ali bo jadral naprej do Čila, ali pa si bo podaljšal počitnice v Francoski Polineziji. Bojim se, da mu posli ne bodo dovolili podaljšanega jadranja.

Kaže, da se je Lev dokončno odločil, da gre z menoj do Čila.

 

21.10.

Veter je spet obrnil na jugovzhodnik in nam malo upočasnil napredovanje proti Gambierom. Jadramo ostro v veter in Skokica je cel dan preživela na desnem boku, da bi prišli čim bliže otokom, katerih vrhovi so popoldne začeli vstajati iz morja pred nami. Vrhovi največjega otoka, Mangareve, segajo nekaj čez štiristo metrov nad morje in Tomaž jih je opazil že z razdalje preko trideset milj, a približno dvajset milj pred otoki nas je kot ponavadi prehitela noč in sedaj upam, da svetilniki na prehodu čez greben delujejo, bomo lahko ocenili, kakšen je zamik oziroma natančnost naših navtičnih kart, da se bomo brez prevelikega tveganja lahko varno zasidrali v laguni med otoki.

 

22.10.

Zvečer smo pred otočjem Gambier našli delujoče svetilnike in mimo njih tudi pot čez koralni greben v laguno, kjer smo se zasidrali ob Mangarevi. Zjutraj nam je sonce pomagalo najti pot skozi labirint prehodov skozi koralne grebene do vasi Rikitea, kjer smo Skokico privezali ob pomol. Sprehajamo se po otoku in v obcestnih prodajalnah sproti nabavljamo hrano in pijačo za nadaljevanje poti proti Čilu. Uredili smo tudi že vstopne in izstopne formalnosti ter dotočili nekaj nafte in vode. Lev je včeraj izjavil, da smo uspešno osvojili še zadnji vmesni cilj. Ostaja nam še končni cilj, Puerto Montt, na pot proti kateremu se bova z Levom podala jutri popoldne.
Glede na vremenske razmere bova najprej nekaj dni jadrala proti jugu in potem v drugi polovici tedna, nekje med 35 in 40 stopinjami južno, zavila na vzhod.
24.10.

Trenutni položaj: S25.12; W134.28

Včeraj popoldne sva z Levom odjadrala z otočja Gambier. Tomaž se je izkrcal, saj nam je vreme preprečilo, da bi jadrali do Velikonočnega otoka, od koder bo Tomaž odletel domov. Tomaž bo sedaj verjetno nekaj dni ostal na Mangarevi, se potem preselil na Tahiti in nato v začetku novembra za nekaj dni odletel še na Velikonočni otok.

Zanimivo je bilo naše slovo na pomolu pred odhodom. Najprej sem se sam poslovil od kandidata za Levovega tasta, potem pa se je Tomaž poslovil še od kandidata za svojega zeta.

Na poti do Puerto Montta naju z Levom čaka približno tri tisoč petsto milj odprtega oceana, oziroma slabe štiri tedne jadranja. Ob izhodu z otočja naju je pozdravilo petindvajset vozlov jugovzhodnika in popolnoma razsuto morje, kjer so se valovi mešali iz različnih smeri in se je Skokica le s težavo premikala čez vodne gore. Čez nekaj ur se je morje nekoliko uneslo in preko kozorogovega povratnika sva proti jugu lahko jadrala že s spodbudnimi šestimi vozli hitrosti. Veter je celo noč nihal med dvajset in petintrideset vozli vetra, da je bilo pogosto potrebno prilagajati jadra. Sedaj so jadra ostala na tretji krajšavi in jih popuščava, ko malo bolj zapiha.

Neprestano je potrebno jadrati proti vetru in tudi naslednjih nekaj dni bo Skokica jadrala na desnem boku, ko bova z jugovzhodnikom ali vzhodnikom jadrala proti jugu, če pa se bo dalo, bova z Levom poskušala kakšno miljo ukrasti tudi proti vzhodu, da bo pot do Čila potem krajša.

Čim prej bi rada prijadrala do približno petintrideset stopinj južno, kjer se nahaja središče anticiklona in kjer bi potem lahko našla priključek na zahodnik, s katerim bi bilo jadranje proti vzhodu veliko hitrejše in udobnejše. Upam, da bova do petka že dovolj na jugu, da bova ujela vetrovni vlak za na vzhod in da nama ne bo potrebno jadrati do Antarktike, da bi prišla do tako želenega zahodnika. Internet na Mangarevi je bil počasen, zato sem si vremenske karte lahko ogledal le približno, a sem opazil, da se z zahoda širi še eno področje visokega pritiska, ki prinaša močan vzhodnik. Upam, da mu bova ušla.

Na barki se čuti, da jadrava proti jugu. Temperatura v barki je bila današnjo noč, prvič po letu in pol, nižja od dvajsetih stopinj Celzija. Iz poletja se seliva v pomlad. S potjo proti jugu se nama daljšajo dnevi in krajšajo noči.

 

25.10.

Trenutna pozicija: S27.31; W133.45;

Desetkrat lahko napišem, stokrat lahko zatulim v veter, da imam orcanja že vrh glave, pa nič ne pomaga. Kaže, da bo potrebno zdržati še tri dni.

Jugovzhodnik je nepopustljiv, vseskozi med 25 in 30 vozli. Valovi se nama prelivajo čez krov Skokice in madeži od marmelade so že zdavnaj sprani s palube. Kakšnega velikega apetita nimava v takšnih razmerah, a za najnujnejšo energijo vseeno poskrbiva s sadjem, piškoti in čokolado.

 

26.10

Vremenska napoved, ki jo je poslal Darko na Skokico

——————————————————————————————————————

Veter

• Kmalu bosta dosegla področje vetra N in juzneje NW 10 KTS

• Juzno od H1 Veter povecuje in bo v soboto NE25 KTS na s40 zato predlagam S 38 kjer bo veter NWW do najvec 15 KTS

•Vzhodno od H2 se obrača na SE do 30 KTS obmocje S 33-36 W132-122) pa  SW do 30 KTS  S35-44 W 120110. Obmocje

• Dez – V petek s pojavi mocnejsa fronta ki se bo pomikala proti NE. V nedeljo bo na liniji S35W120 S47 W100 močno deževalo. Nad to fronto bo veter ugodnejsi do 25 KTS NW cca 2 stopinji od fronte pa 20 KTS NW. Takrat bi bilo odlicno, da bi bila tam nekje S34 W114 15 KTS in lepo v polkrmo jadrala proti Cilu.

·  Na zalost pa se s fronto pomika tudi slabsa smer vetra a bo vsaj SW.

Tlak (cas vedno UTC)

•H1 (1035,0) trenutno S37 W119                četrtek 21:00 (1034,0) S37 W113      petek 21:00 (1033) S36 W111           sobota 21:00 (1030) s36 w107   nedelja 21:00 (1029)S34 W103 dolgo polje

•H2 petek 21:00 (1035) S44 W166              sobota 21:00 (1039) S44 W152 nedelja 21:00  (1040) S42 W140 dolgo polje

•L1 (1008,1) trenutno S40 W91                 četrtek 21:00  (1014) S37 W81           ni vec

· L2 (954,5)    trenutno S67 W147        četrtek 21:00 (959) S66 W136            petek 21:00 (955) S63 W94                  ni vec

· L3 (938,6)     trenutno S68 W106       četrtek  21:00 (949) S68 W101          petek 21:00 (955)  S70 W95                   sobota 21:00 (960) S69 W104 nedelja 21:00 (960)S68 W85

· L4 sobota 21:00 (957) S63 W150 nedelja 21:00 (948)S65 W146

 

Ob Antarktiki kar ni konca obmocij nizkega tlaka. Ti povzročajo izjemno močne vetrove do 40KTS NW do SW (odvisno od dolin nizkega tlaka). Tako, da je neumnost iti pod S40.

—————————————————————————————————————–

Spodaj objavljam Miranov odgovor na Darkovo vremensko napoved. Kot kaže prejadrana pot Skokice v zadnjih dneh, smo se tudi ostali spraševali ali namerava zapluti do Antarktike.

Darko hvala,

Do Antarktike zares ne nameravava jadrati 🙂 Tak avanturist pa spet nisem.

Tako kot sedaj kaže, bova po slo času v četrtek zvečer nekje na S32.30; W132.30, petek zvečer S35; W130, potem pa bova poskusila jadrati proti JV oz. čimbolj proti V, če bo veter zares obrnil na ENE. Če bo vmes kaj mirnega vremena toliko boljše, saj lahko nekaj ur dela motor, da se spočijeva. Super bi bilo, če bi proti vzhodu potem zares lahko jadrala nekje med S35 in S42. Katerakoli smer vetra je dobrodošla, le da nima v sebi črke E. Posebej me opozarjaj, če bo kazalo, da bo vetra več kot 25 kts. saj še zmeraj ugotavljam, da je vetra na morju za vsaj 10 kts. več, kot v napovedih. Predlagaj tudi, kam naj se pred prihajajočim premočnim vetrom (nad 30 kts.)umakneva.

LP Miran

 

26.10.

Trenutna pozicija: S31.02; W133.03

Morje se je danes nekoliko uredilo in lahko jadrava nekaj hitreje. Veter zaenkrat ne popušča in glavno jadro je še zmeraj na tretji krajšavi. Opazil sem, da bo spet potrebnega nekaj dela na jadrih, a ni nič hujšega, kar ne bi moglo počakati na mirnejše vreme. Nekako sva se že navadila na nemirna tla pod nogami.

Darko nama je prehodno obljubil nekaj severovzhodnika. Upam, da kmalu prideva do tja, saj z jadranjem proti jugu tudi temperatura nezadržno pada. Voda se je že toliko ohladila, da niti ne pomislim več na kopanje v morju.

 

27.10.

Trenutna pozicija: S32.58; W131,36

Zjutraj sva se najprej pogrela s čajem, potem pa je za to poskrbelo dopoldansko sonce. Popoldne se je spet pooblačilo in ohladilo. Najbrž bova vsaj za ponoči kmalu oblekla bunde. Pričel je pihati obljubljeni severovzhodnik in sedaj lahko jadrava nekoliko bolj proti Čilu. Glede na Darkovo vremensko napoved naju čaka dva dni razmeroma lepega jadranja, potem pa v nedeljo veselica. Kaže, da sva prepočasna in nama bo področje z visokim pritiskom pobegnilo proti vzhodu, za njim pa se nekaj kuha. V naslednjih dneh ni na bližnjem obzorju videti nobenega zahodnika in ne kaže drugega, kot še naprej jadrati proti vetru in poskakovati čez valove. Morda se bo potrebno po koristen veter spustiti še precej bolj proti jugu. Jutri se bomo o tem še enkrat odločali, ko bo Darko na novo premešal vremenske karte in ko bo bolj jasno, kakšna veselica in kje se obeta za nedeljo.

 

27.10.

Darkovo vremensko poročilo:

Veter

· Po ugribu bi moral sedaj imeti NE 10 KTS tam kjer si

 

· Veter na S31:

o   W129  (petek)                  NE 15 KTS

o   W126 (sobota)                 NE 10 KTS

o   W123 (nedelja)               W 10 KTS

o   W120 (ponedeljek)       SE 20 KTS

·         Veter na S33:

o   W129  (petek)                  NNE 15 KTS

o   W126 (sobota)                 N 10 KTS

o   W123 (nedelja)               SSE 30 KTS

o   W120 (ponedeljek)       SE 20 KTS

·         Veter na S35:

o   W129  (petek)                  N 15 KTS

o   W126 (sobota)                 NW 15 KTS

o   W123 (nedelja)               S 30 KTS

o   W120 (ponedeljek)       SSE 15 KTS

 

Tlak

• H1 (1036) trenutno S36 W1114  petek 21:00 (1034) S35 W111    sobota 21:00 (1032) S34 W108    nedelja 21:00 (1026) s33 w106             ponedeljek 21:00 (1021)S34 W89

• H2 (1030) trenutno S43 W180   petek 21:00 (1034) S44 W170     sobota 21:00 (1041)S45 W152    nedelja 21:00 (1041) S41 W144            ponedeljek 21:00 (1038)S42) W144

• L1 (956)  trenutno S67 W144         petek 21:00(954)  S70 W100     sobota21:00 (957) S68 W77         nedelja  21:00 (965) S62 W80

· L2 (946)  trenutno S68 W99

· L3 sobota 21:00 (950) S68 W158     nedelja 21:00 (954) S65 W125    ponedeljek 21:00 (954) S65 W107

· L4   nedelja 21:00 (1018) S38 W113            ponedeljek 21:00 (1007) S39 W103

Srecno Darko

—————————————————————————————————————-

Miranov odgovor:

Ob severovzhodniku se ne morem držati nad S33. Bolj verjetno je, da bo šlo na S35, zato te prosim, da spremljaš, kaj se bo dogajalo s tistim neurjem v nedeljo. Zadnja napoved malo spominja na slepo ulico od ponedeljka naprej?

Ali lahko prosim pogledaš se na weatheronline, noaa, in še kje, če se napovedi poklapajo z ugribom?

Kaj pa če grem se naprej proti JV in sem npr. v soboto na S35; W127, v nedeljo na S36; W125, v ponedeljek na S37; W122, in potem malo na jug, če bo spredaj vzhodnik?

Ali lahko prosim preveriš in sporočiš se veter za to smer in seveda za neurje podatke o gibanju in obsegu npr na 12 ur (glede na naso pot).

Boš čez vikend lahko kaj pri računalniku?

LP Miran

28.10.

Trenutna pozicija: S34o06 ; W128o42

Ponoči sem brskal med konzervami in pod tlemi odkril nekaj vodnjakov z vodo. Uf.., na srečo je bila večinoma sladka. Že spomladi sem si na list nad navigacijsko mizo napisal: „Poglej, kje pušča tank za vodo!!“, pa potem poleti po prihodu na Raiateo ni bilo volje, da bi to uredil, pred tremi tedni pred odhodom pa za to ni bilo časa. Le napolnili smo tanke z vodo in odjadrali. Skokica je sedaj lažja za nekaj veder vode. Upam, da bom v Čilu našel čas in voljo, da zamašim sprednji tank z vodo.

Vlažna in hladna je bila zadnja noč. Rosa je kar v curkih tekla z jader. Potem pa se je naredil lep sončen dan. Zapihalo je s severa in prineslo toplejši zrak, da sva lahko prezračila oblačila in kabine. Z Levom že cel dan uživava v sanjskem jadranju z nekaj nad petnajst vozli severnika v bok, Skokica pa s polnimi jadri drvi večinoma z več kot sedmimi, občasno pa tudi z nad osmimi vozli hitrosti točno proti Čilu. Valovi so se umirili in so skupaj z vetrom večinoma v bok.

Darko nama za jutri obeta podoben, le malo bolj kisel dan, za nedeljo pa, kot se za predpraznične dni spodobi, bova povabljena na veselico. Kaže, da bo ciklon pred nama manjši, kot je kazalo nekaj dni nazaj in bo veselica zato trajala predvidoma le en dan.

Današnji dan sva izkoristila za nekaj vzdrževalnih del na barki, jutri pa bova za vsak slučaj pripravila viharna jadra. Darko za nedeljo napoveduje okrog trideset vozlov »južnika«. Do sedaj je bilo ponavadi tako, da je bilo potem ob taki napovedi vsaj še za petnajst vozlov več vetra. Upam, da v nedeljo ne bo tako in da se bodo ciklončku v prihodnjih dveh dneh še nekoliko pobrusili zobje. Paziti bova morala na barko, da bo barka pazila na naju.

Vremenski obeti za prihodnji teden so lepi, večinoma z zmernim južnim vetrom, ki pa verjetno ne bo prinašal toplega zraka.

Števec milj do Puerto Montta je danes padel pod dva tisoč sedemsto. Še približno devetnajst dni jadranja imava do Južne Amerike, in potem še en dan med otoki do marine Oxxean pri Puerto Monttu.

 

29.10.

Trenutni položaj: S34.55; W125.07

Viharna jadra bodo najbrž ostala pod krovom. Veselico so prestavili nekoliko bolj južno in bova po Darkovi napovedi danes ponoči doživela le njen odmev. Bomo videli, kako močno ozvočenje imajo. Tudi najmočnejšemu dežju sva se zaenkrat izognila. Severozahodni veter naju precej hitro žene na vzhod.

Včeraj mi je Pozejdon z vrha jambora izmaknil novi windex (oziroma tri četrt windexa). Samo malo vstran sem pogledal, pa ga že ni bilo. Kaže, da sem poleti spet nabavil en klump od windexa. Kristalno jasna in hladna je bila včerajšnja noč in lahko sem opazoval zvezde in našel tudi južni križ. Spomladi sva s Klemenom modrovala o južnem križu in je bil Klemen mnenja, da se ga jeseni zaradi spremenjenega položaja zemlje ne bo videlo.

 

Sam sem bil takrat mnenja, da si ga srednjeveški pomorščaki ne bi izbrali za orientacijo proti jugu, če se ga pol leta ne bi videlo in sem Klemenu obljubil, da si bom jeseni stvar ogledal in mu poročal.

Torej Klemen, južni križ je na južni polobli viden tudi jeseni, le malo višje nad obzorje pride šele v drugem delu noči. Saj če ne bi imel prav, o tem zagotovo ne bi javno poročal.

Zadnje dni naju obiskujejo zelo velike bele in pisane ptice, ki čudovito jadrajo nad valovi. Je mogoče, da so albatrosi tudi v teh geografskih širinah?

 

30.10.

Divja viharna noč je za mornarjema na Skokici. Čez 40 vozlov vetra in visoki valovi. Noči kar ni in ni bilo konca. Tudi dan ni prinesel bistvenega izboljšanja. Še zmeraj piha kakih 30 vozlov. V naslednjih dneh je napoved nekoliko boljša. Barka za enkrat dobro prenaša bičanje valov in vetra. Viharna jadra so tako le prišla prav.

Tomaž je spremenil načrte in se že danes vrača v Slovenijo. Zadnje tri dni je preživel na Tahitiju.

 

31.10

Trenutni položaj: S35.43; W119.38

Na veselico sva vseeno prijadrala, čeprav je kazalo, da so jo prestavili na jug. Ozvočenje je bilo močno in dobro uglašeno, sprejel pa naju je orkester trobačev, žvižgačev in piskačev.

Noč s sobote na nedeljo je bila viharna z vetrom preko štirideset vozlov. Pričakovala sva sicer živahno noč, a sem mislil, da se bova najhujšemu izognila, zato naju je neurje vseeno vsaj deloma presenetilo. V temni noči sva z Levom spregledala bližajočo se ploho in ko se je le ta vsula na naju se je v nekaj minutah za sto dvajset stopinj spremenila tudi smer vetra. Prej ugodni severozahodnik se je spremenil v divji južni veter in nama namotal jadra okrog jambora. Dobre pol ure sva potem v dežju in žvižgajočem vetru potrebovala, da sva razvozlala vse vrvi, skrajšala jadra in jih namestila na pravo stran. Vmes sva bežala z vetrom in na srečo se je vse skupaj končalo brez dodatnih poškodb na jadrih in opremi. Ponoči so potem nastali ogromni valovi, ki so naju zalivali še ves včerajšnji dan, ko je hitrost jugovzhodnika upadla na okrog trideset vozlov. Včerajšnjo noč in tudi danes sva jadrala med plohami, ki so vsaka po svoje krojile veter, na splošno pa je hitrost vetra do večera upadla na okrog petnajst vozlov in sedaj že lahko spet jadrava s polnimi jadri.

Najina usoda je še vedno jadranje proti vetru, le barka je sedaj nagnjena na levi bok. Nisva najhitrejša, a nekaj lagodnega jadranja se prileže.

Po Darkovi napovedi izpred dveh dni, se bo veter jutri začel obračati na južni in jugozahodni in bova spet lahko jadrala nekoliko bolj proti jugu.

Po pričakovanju je južni veter prinesel ohladitev in ponoči je že pošteno mraz. Temperatura se spusti pod deset stopinj in če bo šlo tako naprej, bova imela ob jutrih kmalu ivje na barki, okrog naju pa bodo plavale ledene gore . Alkohola je na Skokici še dovolj, zato se ob jutrih lahko pogrejeva, a da ne bo pomote, alkohol gori v alkoholnem štedilniku in s svojo toploto ogreva notranjost barke in čaj, ki ga zjutraj pristaviva.

Po dveh divjih, se nocoj obeta sproščena noč.

 

1.11.

Trenutni položaj: S36.29; W117.17

Prvi novembrski dan je minil v mirnem jadranju v skorajda jadranskih razmerah, z jugozahodnim vetrom v pol-krmo. Odmisliti moram seveda dolge oceanske valove z jugozahoda, ki Skokico skorajda neopazno vseskozi počasi dvigujejo in spuščajo, vsakič po nekaj metrov navzgor in navzdol. Valovi so pri jadranju opazni le pri tem, da je veter na vrhu vala kakšnih pet vozlov močnejši, kot v dolini med valoma, in barka tako nenehno rahlo pospešuje in pojenjuje.

Življenje nama popestrijo plohe, ki se sprehajajo po okolici in na vsakih nekaj ur najprej pospešijo veter, potem, ko so mimo, pa naju obdarijo z brezvetrjem, da morava občasno zagnati celo motor, da se izkopljeva iz brezupnega pozibavanja na mestu.

Z Levom se počasi bližava razdalji dva tisoč milj do južnoameriške obale, do koder naju loči še dobra dva tedna jadranja. Velikonočni otok bo kmalu mimo, a bo žal kakšnih sedemsto milj severneje, kot sem sprva načrtoval.

Tomaž se je javil, da je že prišel domov. Kaže, da mu je bilo samemu preveč dolgčas in je tudi on izpustil postanek na Velikonočnem otoku. Znamenitih kamnitih glav, moai-jev, torej nihče od nas ne bo videl v živo. Vsaj ne na tem potovanju. Pred leti sem moral zaradi časovne stiske izpustiti postanek na otočju Galapagos, sedaj iz podobnih razlogov jadramo mimo Velikonočnega otoka.

Jugozahodnik je prinesel malo milejše vreme in je zrak okoli barke sedaj nekoliko manj oster.

 

2.11.

Trenutna pozicija: S37.37; W114.16

Še en lenobno udoben jadralski dan je za nama, s pet do petnajst vozli jugozahodnika. Glede na napoved se bo veter že nocoj okrepil na preko dvajset vozlov, v četrtek in petek pa se približal tridesetim. Smer vetra naj bi ostala jugozahodna, kar nama bo verjetno prineslo dva dneva pospešenega jadranja z vetrom v pol krmo.

Cel dan so naju spremljale številne ptice in vse več med njimi je velikih albatrosov, ki imajo razpon kril preko dva metra in jih vseskozi občudujem, kako skorajda brez premikanja kril lepo jadrajo med valovi tik nad vodno gladino. Skušam jih slikati s fotoaparatom, a vsakič, ko se s fotoaparatom pojavim na krovu, se hitro umaknejo iz bližine barke, zato mi zaenkrat še ni uspel noben dober posnetek teh kraljev zraka nad južnimi morji. No, pot do Južne Amerike je še dolga in enkrat mi bo že ratalo.

 

3.11.

Trenutni položaj: S38.33; W110.51

Sinoči se je veter začel krepiti, najprej čez dvajset vozlov in je šlo jadro na prvo krajšavo in potem zjutraj čez trideset vozlov in je jadro poslej na drugi krajšavi, skrajšano genovo pa sva na nasprotni strani privezala na tangun. Prvič to jesen jadrava s krmnim vetrom.

Veter se je čez dan še okrepil in pogosto presega petinštirideset vozlov, Skokica pa dirja med ogromnimi valovi s hitrostjo med šest in enajst vozli. V zadnjih 24 urah sva z  Levom prejadrala blizu 180 milj, najhitrejše glisiranje po valu navzdol, pa je GPS zabeležil s 17 vozli. Ponoči bom za vsak slučaj še malo zmanjšal jadra, ker veter kljub vsemu precej niha, tako v smeri, kot v hitrosti. Občutek imam, da bi šla Skokica v tem vetru tudi brez jader preko štiri vozle. Še naprej je veliko ploh, ki mešajo veter, zračni pritisk pa še kar naprej pada. Od včeraj se je zmanjšal za 17 Mb, a je s 1010 Mb še zmeraj razmeroma visok.

Glede na Darkovo napoved, se obeta še en razgiban dan, potem pa naj bi se veter nekoliko umiril. Vsaj upam, da bo tako, sicer bova prehitro na oni strani Pacifika in me bo postalo strah, kako se bova pred Južno Ameriko sploh lahko zaustavila.

 

4.11.

Trenutni položaj: S38.4; W107.07

Še drugo divjo noč in divji dan zaporedoma sva preživela na morju, le da je bil petek tokrat večinoma sončen in sva zjutraj lahko občudovala z belimi penami prekrite pacifiške Alpe, med katerimi si je Skokica utirala pot.
Veter se je dopoldne obrnil na južno smer in metuljčka je zamenjala klasična postavitev jader, le glavno jadro sva prvič skrajšala na četrto krajšavo. Dopoldne sem razmišljal tudi že o viharnem floku, a se je veter nato vendarle spravil najprej pod štirideset vozlov in nato popoldne še pod trideset.

Ponoči sem se glede vremena pogovoril z Darkom, ki pravi, da vremenske karte na internetu kažejo, da bo na poti do Čila precej vetra vsaj še do torka, a bo smer še naprej ugodna. Na dopust bo torej potrebno še kakšen dan počakati.

 

5.11.

Trenutni položaj: S38.47; W104.25

Napovedi navkljub sva na morju vendarle spet preživela lep in miren jadralski dan. Južni veter, ki je že ponoči oslabel pod dvajset vozlov, nama je spet prinesel mrzlo noč, ko je kljub občasnemu prižiganju plamena na štedilniku, temperatura tudi v Skokici padla pod deset stopinj. Ugotovil sem, da imava premalo alkohola, da bi celo noč lahko ogrevala barko. Čez dan naju je toplo sonce skozi okna najinega šotora vendarle spet ogrelo.

Miren dan sem izkoristil za pregled zalog hrane. Jogurtov, sira in čokolade imava še dovolj, konzerv vrh glave, sadja le še za jutri, šok pa sem doživel, ko sem ugotovil, da nama je Tomaž na poti do Gambierja pojedel skorajda vse zaloge piškotov in za seboj pustil le neke svoje proteinske tablice. Kaže, da se bom za nadomestilo moral zadovoljiti s krekerji in nutelo, ko bom imel »sladkorno krizo«.

Po včerajšnji Darkovi napovedi naj bi imela jutri spet bolj viharno vreme. Tokrat naj bi pihalo s severa, ker je na jugu ciklon. Levov komentar je bil, da naju bo vsaj ponoči manj zeblo, če bo zapihal topel severnik. Upam, da bo v Darkovi nocojšnji napovedi za jutri napovedanih manj vozlov vetra.

 

6.11.

Trenutni položaj: S39.39; W101.12

Spet sva sredi nekega neurja, ki naju s plohami in trideset do štirideset vozli zahodnika in sedaj proti večeru vse bolj jugozahodnika preganja proti Ameriki. Vetru primerni so tudi valovi, ki od zadaj silijo v kokpit. S severozahodnikom in pričakovano otoplitvijo žal ni bilo nič.

Začel se je tretji teden najinega neprekinjenega jadranja proti Čilu in ob takšni hitrosti jadranja, bi se nama čez osem ali devet dni morala prikazati Amerika.

Skokica se v redu drži in midva se drživa Skokice. Na viharni veter sva se tokrat bolje pripravila, kot zadnjič in naju tokrat ni presenetil pri preveč jadrih na jamboru. Od včeraj nama spredaj žari živo oranžni viharni flok.

Darkova napoved za jutri obeta nekaj manj vetra in potem naj bi bilo nekaj časa iz dneva v dan mirneje. Upam!!

 

7.11.

Trenutni položaj: S39.55; W97.30

Noč je bila še viharna z navali vetra preko štirideset vozlov, dopoldne se je veter začel pomirjati in kmalu sva lahko dvignila glavno jadro, a zaenkrat le do tretje krajšave.

Lev pogreša civilizacijo. Želi si videti vsaj kakšno ladjo, a ni nobene na spregled. Zadnjo sva videla pred slabimi tremi tedni pred Gambierom. Na srečo naju občasno obiskujejo ptice, da nisva preveè osamljena.

Še bolj kot za ladjami, se Levu toži po toplem tušu, a na to bo moral še malo počakati. Pritožuje se tudi, da ga nikoli ne pohvalim. Tudi na to bo še moral počakati, morda pa ga kdaj presenetim .

Zaplula sva v nov časovni pas in že četrtič premaknila uro za eno uro naprej. Do Čila bova to storila le še enkrat. Časovna razlika do Slovenije sedaj znaša sedem ur.

 

8.11,

Trenutni položaj: S40.27; W94.10

Veter se še naprej umirja in sva ga imela cel dan okoli 15 vozlov z juga, kar nama je omogočalo lepo hitro jadranje s polnimi jadri. Valovi so se končno raztegnili in znižali. Po zadnji Darkovi napovedi bova v prihodnjih dveh dneh prečkala območje visokega pritiska, konec tedna pa pride nov ciklon, ki nama bo popestril prihod do Amerike. Vetra bo jutri zelo malo in verjetno bo pretežno pel motor, ki bo pogrel vodo za Levovo tuširanje.

Sivi nizki deževni oblaki so v okolici. Zračni tlak je zares narasel, a sam sem si območje visokega pritiska predstavljal kot območje jasnega vremena.

Ko gledam karto Tihega oceana in naš položaj na njem, vse skupaj izgleda kot zelo počasno napredovanje, pa vendarle dnevno večinoma prejadrava nekje med sto petdeset in sto sedemdeset milj, kar približno ustreza razdalji med Izolo in Visom v enem dnevu, ali pa od Izole do Črne gore v dveh dneh in do Krfa v treh. Če bi si na Jadranu to privoščil, svoje družine najbrž ne bi več dobil na barko.

 

9.11.

Trenutni položaj: S40.54; W91.30

Veter si je včeraj zvečer vzel nekaj dopusta in zato naju je celo noč naprej gnal zgolj Lombardini, ki sedaj zelo lepo dela. Hlajenje je sedaj tako dobro popravljeno, da se motor komajda kaj ogreje in nama je delujoči motor čez noč le malo ogrel barko. K hlajenju motorja veliko pripomore hladna morska voda, ki ima tukaj manj kot deset stopinj. Motor pa je za Leva vendarle dovolj ogrel vodo v bojlerju in tudi za mojo higieno jo je nekaj ostalo.

Dopoldne se je veter povrnil v obliki zahodnika, s katerim sedaj lenobno metuljčkava s hitrostjo nekje med štirimi in šestimi vozli.

Včeraj se mi je pokvaril vetrni generator in bo poslej potrebno uvesti redukcije pri porabi električne energije. Kar naenkrat se je nehal vrteti in tudi na roko težko obrnem vetrnico. Verjetno je »zaribal« ležaj vetrnice?

 

10.11.

Trenutni položaj: S41.15; W88.05

Veter z zahoda se je še nekoliko okrepil, da sva celo noč in cel dan mirno jadrala s približno šest do sedem vozlov hitrosti. Končno sva ga dosegla, stalen veter s krme, veter, o katerem sem lahko le sanjal celo letošnje leto, ko smo se proti vetru prebijali čez Pacifik.

Tudi Darkova včerajšnja vremenska napoved je bila sanjska, še nekaj dni vetra z zahoda ali severozahoda in ciklon, ki je grozil, da nama bo konec tedna začinil prihod do Amerike, naj bi se v prihodnjih dneh umaknil bolj proti jugu.

Dan je bil sicer siv, oblačen, meglen in hladen, kot se za november na severni polobli spodobi. A midva jadrava na južni polobli, kjer smo sredi pomladi in bi zato pričakoval bolj pomladansko vreme. Edino dan je že precej dolg, današnja noč s polno luno pa je bila pravzaprav skorajda tako svetla kot z nizkimi sivimi oblaki prekrit dan in prehodi med dnevom in nočjo so komajda opazni.

Pred dvema dnevoma sva jadrala mimo meje, do katere je na pilotskih kartah narisano, da v tem obdobju najdlje proti severu lahko prižene ledene plošče z Antarktike. Videla nisva nobene, le Skokica včasih ponoči po temperaturah v notranjosti spominja na hladilnik.

Čas si krajšava pretežno s prebiranjem knjig. Do Čila nama je ostalo še za približno pet dni jadranja.

 

11.11.

Trenutni položaj: S41.36; W84.30

Milje se vse bolj vlečejo. Prve tedne smo seštevali prejadrane milje, sedaj odštevava milje, ki naju še ločijo do Čila. Danes je v brazdi Skokice ostala petsto miljska razdalja do Južne Amerike.

Še en turoben siv dan je za nama, a veter je še naprej ugoden in lahko udobno jadrava. Popoldne se je zahodnik nekoliko okrepil in sem se odločil za krajšanje glavnega jadra, pri tem pa se je jadro na križu zataknilo in strgalo. Seveda sva glavno jadro potem spustila z jambora in zalepila, zakrpala ter zašila polmetrsko luknjo. Vmes se je zvečerilo in ko sva po dveh urah s popravilom končala, je bilo vetra spet manj in sva glavno jadro lahko dvignila do vrha.

Počasi se bova začela pripravljati na ožino Chacao, ki vodi v zaliv Anacud pred Puerto Monttom. Ožina Chacao je znana po zelo močnih plimskih tokovih, saj razlika med plimo in oseko v zalivu presega šest metrov.

 

12.11.

Trenutni položaj: S41.49; W80.56

Bel, meglen, a hiter jadralski dan je za nama in kaže, da je še en tak pred nama. Sprva dvajset vozlov severozahodnika se je proti večeru okrepilo na trideset vozlov zahodnika, ki naju vse bolj preganja proti Čilu. Valovi so se spet povečali in naju kar lepo guncajo. Danes nama je uspelo jadra skrajšati brez da bi jih strgala . Če bo šlo še jutri tako hitro po morju, bova pred Chiloe, prvi čilski otok, prijadrala že v ponedeljek zvečer.

 

13.11.

Trenutni položaj: S 41.56; W 77.08

Četrti teden teče od najinega odhoda z otočja Gambier.

Milje, milje, milje. Milje se vlečejo, milje se iztekajo. Še okrog sto petdeset jih je ostalo za predvidoma zadnji dan jadranja po odprtem morju in potem še kakšnih sedemdeset po prelivih in zalivih med otoki na poti do Puerto Montta.

Veter naju še naprej ujčka in omogoča hitro jadranje. Darko je na koncu poskrbel za vse tako, kot je treba. Tudi sonce je dopoldne končno pregnalo meglo in pršenje in čez dan sijalo tako toplo, da je pogrelo celo kralja živali, da je zadovoljno predel na klopi kokpita.

Kapitan je obljubil večerjo z južnoameriškim »stejkom« tistemu, ki bo jutri prvi zagledal kopno.

Kaže, da bova jutri še podnevi prišla do preliva Chacao, a kaže tudi, da bova zamudila popoldansko plimo, s katero bi pospešeno lahko zaplula med otoki in bova morala počakati na nočno plimo. V času plime namreč morski tok teče skozi ožino v zaliv s hitrostjo med šest in devet vozlov, v času oseke pa nasproti z enako hitrostjo. Ob nasprotnem toku se veliki oceanski valovi v prelivu skrajšajo in rolajo, zato v času oseke peljar odsvetuje plovbo skozi preliv celo večjim ladjam. Svojo lekcijo o plovbi z oceanskimi valovi proti toku sem dobil pred leti v Indoneziji in te vaje zagotovo ne mislim ponavljati, zato bova na pravi čas počakala nekje ob otoku Chiloe. Seveda se bova o pravem času za prehod skozi ožino posvetovala tudi s svetilničarji pred Chacaom.

Včeraj sva še zadnjič na tej poti prestavila uro, tokrat kar za tri ure naprej na čilski poletni čas. Časovna razlika do Slovenije sedaj znaša le še štiri ure.

 

14.11.

Amerika je ponovno odkrita. Naša dva Kolumba sta danes (končno) zagledala težko pričakovano obalo. Kdo si je prislužil “stejk” za zdaj še ostaja skrivnost.

 

14.11.

Trenutni položaj: S41.48; W73.53 – sidrišče Puerto Ingles, Isla Chiloe, Čile

Zvečer je najprej jokal samokrmilnik (autopilot), ker mu je zmanjkalo hrane in sem moral zagnati motor, da je napolnil akumulatorje. Ponoči so nato začela opletati jadra, ker jim je prav tako zmanjkalo hrane in sem motor iz prostega teka prestavil v prestavo. Potem se je spustila megla, da sem zaradi varnosti moral prižgati radar. Zjutraj smo tako pluli s pomočjo motorja v gosti megli, dežju in v brezvetrju. Na srečo rek, da se po jutru dan pozna, danes ni veljal, saj bi se sicer lahko zaletela v Ameriko, preden bi jo sploh videla.

Sredi dneva se je megla dvignila, oblaki razmaknili in Skokico je ogrelo sonce. Začela sva gledati v daljavo pred seboj in jo zagledala, Ameriko. Pod slojem oblakov so se nad morjem dvigovali prvi vrhovi hribov na otoku Chiloe in postajali vse višji. Popoldne se je vrnil še veter in še pred večerom sva se preko radijske postaje javila postojanki Armade de Chile in najavila svoj prihod v njihove vode. S svetilničarjem na rtu Corona sem se posvetoval o najboljšem času za prečkanje preliva Chacao in potrdil mi je to, kar sem videl na plimskih tablicah, da se plima prične nekaj po polnoči in da je takrat najboljši čas za plovbo proti vzhodu, ker plimski morski tok teče proti vzhodu. Svetilničar mi je določil pozicijo v zalivu Puerto Ingles, ki se nahaja takoj za rtom Corona in tam sva z Levom še pred sončnim zahodom spustila sidro.

Prihod na drugo stran Pacifika bova praznovala ob špagetih, ki jih Lev ravnokar kuha.

Ponoči bova šla naprej proti Puerto Monttu, kamor naj bi prispela jutri popoldne.

 

16.11.

Včeraj ob enih zjutraj sva se po nasvetu svetilničarja odpravila v kanal Chacao, ki se je v nasprotju s pričakovanjem namesto hitro tekoče morske reke, izkazal kot mirno jezero, na koncu pa se nama je tok obrnil celo nasproti in hitri prehod skozi dvajset miljski preliv se je spremenil v peturno plovbo z motorjem. Ko se je zdanilo, naju je na drugi strani preliva pozdravil močan južni veter s strmimi navskrižnimi valovi, v katere sva se nehala zaletavati šele, ko sva zavila na sever med otoke.

Dopoldne je bilo spet deževno in megleno, da sem moral med jadranjem po prelivih med številnimi otoki vseskozi budno spremljati pozicijo barke na zemljevidu, da se ne bi izgubil. Za ta del Čila nimam elektronskih kart in je bila navigacija podobna, kot včasih, z navtičnim zemljevidom v naročju.

Sredi dneva sva prijadrala do marine Oxxean pri Puerto Monttu, kjer bo Skokica počakala do pomladi.

V teku popoldneva so na barko prihajali različni čilski uradniki in do večera je bila večina vstopnih formalnosti opravljena, da sva z Levom zvečer končno lahko odšla na kopno in na “stejk” v mesto.

Prvi koraki po kopnem po dolgem času so bili kot ponavadi “gumijasti”, tla pod nogami pa so se mi iz ure v uro manj majala.

Vrsta opravkom na barki me čaka pred odhodom domov. Med drugim sva včeraj z Levom odmontirala (v bistvu izžagala) vodni tank in ugotovila, kje pušča. Žal sem ugotovil tudi, da je tank prevelik, da bi ga iz kabine lahko odnesel skozi vrata ali okno. V barko sem ga namreč namontiral še preden je bila notranja oprema narejena in sedaj bom moral najti nekoga, ki bo tank lahko zavaril na barki, da bom s tem preprečil bodoče poplave.

Danes me poleg popravil na barki čaka še popotovanje med različnimi pisarnami po Puerto Monttu, da dokončno uredim vse zahtevane papirje za Čile.

 

17.11.

V marini je precejšnja flota vlačilcev in ribiških ladij na katerih se stalno kaj dela, zato mi je razmeroma hitro uspelo najti varilca, ki je zavaril puščajoči tank za vodo (ena težava manj).

V mestu nama je z Levom v nekaj urah in po nekaj kilometrih prehojene poti med uradi uspelo dokončno urediti tudi čilske vstopne formalnosti.

V Puerto Monttu je pomlad in čas jagod in češenj:

Med sprehodom po mestu sem nabavil tudi petdeset litrov gorilnega alkohola za peč, da nas prihodnje leto na poti proti mrzlemu jugu na Skokici ne bo preveč zeblo. Razmišljal sem sicer o petrolejski peči, pa sem potem ugotovil, da je alkohol v Čilu dvakrat cenejši, kot pri nas in odpadli so cenovni zadržki glede kuriva.

V prihodnjih dneh se bova morda večkrat ozirala v nebo, saj je bilo letališče pri Puerto Monttu danes zaprto zaradi pepela z bližnjega vulkana. Kot je videti s slike, v mestu dima in pepela ni bilo opaziti.

9.6.2011 Tongatapu (Tonga) – Raiatea (Francoska Polinezija)

Šesta etapa: Tongatapu (Tonga) – Raiatea (Francoska Polinezija)

 

6.6.

Izi in Janja sta na Tongi na barki prezivela nekaj viharnih dni, a se jima je vreme sedaj zacelo umirjati, da se bosta lahko malo sprostila.

Z Zlato, Jonom in Sandijem smo danes prileteli na Novo Zelandijo, jutri odpotujemo na Tongo.

 

9.6.

Po dveh dopustniških dnevih pri otoku Atatu smo se vrnili na Tongatapu, kjer se pripravljamo na jutrišnji odhod proti 330 milj oddaljenemu otoku Niue. Izi in Janja, ki sta v zadnjih desetih dnevih lepo pazila na Skokico, pa jutri zvečer začneta svoje nekajdnevno potovanje proti domu.

Vremenska napoved nam za naslednje dni obeta zmeren vzhodnik in če bo napoved držala, bomo na Niue prijadrali do nedelje.

 

11.6.

Trenutna pozicija: S 19.17; W 171.31; kurz 65; do otoka Niue imamo še 100 milj.

V petek popoldne smo odjadrali s Tongatapuja, v soboto dopoldne pa se po prejadranih 230 miljah že približujemo otoku Niue, a da ne bo pomote, Skokica se še ni spremenila v gliser. Včeraj smo namreč prejadrali datumsko črto in imamo soboto sedaj že drugi dan zapored. Današnja sobota ni prav nič drugačna od včerajšnje. Vseskozi imamo nekaj nad dvajset vozlov vzhodnika, jadramo z drugo krajšavo na glavnem jadru in se zaletavamo v zajetne nasprotne valove. Vzhodnik sicer piha malo z juga, iz smeri okrog 110 stopinj, a je to premalo, da bi lahko jadrali neposredno proti Niueju, zato se trudimo jadrati čimbolj ostro v veter, kar pa ni najbolj udobno in moji novi sojadralci se spoznavajo z razmerami, kakršne sva imela s Klemenom večino poti od Filipinov do Tonge. Zlata in Jon sta se odločila za jadralsko dieto, Sandi se drži nekoliko bolje.

Predvidevam, da bomo na Niue prijadrali v nedeljo zjutraj in tam ostali nekaj dni ter počakali na vremensko okno za pot proti Cookovim otokom. V petek, ko sem gledal vremenske napovedi, je kazalo, da se bo veter prihodnji teden v četrtek začasno obrnil na jugozahodnik. Upam, da bo temu zares tako.

 

13.6.

Pacifik nam je zadnji dan jadranja do Niueja še enkrat pokazal zobe, saj se je vzhodnik okrepil na preko trideset vozlov in smo križarili med plohami, a včeraj smo vsi celi in zdravi Skokico vendarle varno privezali na bojo pred pristaniščem Alofi. Med potepanjem po razgibanem koralnem kraškem otoku Niue v naslednjih dneh bomo zagotovo kmalu pozabili na divje morje.

 

15.6.

Trenutna pozicija: S 18.50; W 169.15; kurz 90; do atola Palmerston imamo še 349 milj.
Po divjem jadranju s Tonge, so nam trije dnevi na Niueju kar prehitro minili. Nameravali smo ostati še dan dlje, a vremenske napovedi za prihodnja dva dni obetajo sprva brezvetrje in nato nekaj več južnega vetra, kar bomo za našo pot proti vzhodu poskusili čimbolj izkoristiti, saj
tukaj sicer prevladujejo za nas veliko manj ugodni vzhodni vetrovi. Ugodno »vremensko okno« bo morda zadostovalo le za polovico poti do Palmerstona, a bolje nekaj kot nič.
Niue je kakšnih dvajset kilometrov velik in z deževnim pragozdom bogato poraščen otok, ki je hkrati z okoli tisoč šeststo prebivalci tudi ena najmanjših držav na svetu. Ime otoka in države, ki živi pod pokroviteljstvom Nove Zelandije, domačini izgovarjajo kot »Niuvi«, na otoku živeči Novozelandci pa kot »Nijuvaj«. Otok ima ovalno obliko, je visok kakšnih šestdeset metrov in je poln kraških jam, ki jih je v teku časa v koralna apnenčasta tla izdolbla voda.
Niue je pred nekaj leti opustošil orkan in množica hiš ter nekaj vasi po otoku je še zmeraj popolnoma podrtih, a hkrati je Niue lepo urejen otok z letališčem, golf igriščem, vrsto manjših motelov, restavracij in trgovin ter z utrjenimi cestami med vasmi, ki so zelo primerne za kolesarjenje.
Križem kražem smo se vozili po otoku, se sprehajali po pragozdu, se spuščali v kraške jame in okopali v podzemnem jezercu ter s klifov na obali občudovali velike oceanske valove, ki se pred otokom s truščem razbijajo na koralnih grebenih na privetrni strani otoka.
Del časa sem žal spet moral nameniti Lombardiniju, ki je na Tongi ponovno dobil vročino. Jadralci na Niueju so mi svetovali, naj vodni kamen v hladilnem sistemu poskušam raztopiti s kisom. To sem potem tudi storil, a se je v nočnem brezvetrju izkazalo, da je vodni kamen v motorju zelo trdovraten in kuhinjske metode ne bodo zadoščale za popravilo motorja. Našel in popravil sem tudi razpoko v zamašku hladilnika, iz katerega je prej neopazno iztekala in izhlapevala hladilna tekočina. Gospod Konjok, Lombardinijev serviser, ki sem ga za nasvet spet povprašal po telefonu, me straši, da je verjetno nekaj narobe z glavo motorja, a se mi zdi, da je glavna težava v z vodnim kamnom zabasanih Lombardinijevih sinusih, saj motor sicer vseskozi deluje čisto v redu, le pri malo višjih obrati se premočno segreva. Ko bo zapihal napovedani južni veter, bom ugasnil in ohladil motor ter se lotil malo večjega kirurškega posega v hladilni sistem motorja, za katerega mi je med postankom na otoku zmanjkalo časa in volje.
Z izjemo Lombardinija smo vsi zdravi in se imamo čisto v redu. Sandi je dežural drugi del noči, Jon pa sedaj po morju opreza za kiti, ki se v tem obdobju začenjajo preselijo z Antarktike in juga Pacifika v bolj tople vode, da njihovi mladiči zrastejo v bolj prijaznem okolju.

 

16.6.

Trenutna pozicija: S 19.08; W 166.48; kurz 85; do atola Palmerston imamo še 216 milj.

Včeraj smo preživeli lepo jadralsko popoldne z južnim vetrom, ponoči pa so nam plohe ukradle ves veter in počasi smo lahko napredovali le s pomočjo motorja, dokler z juga zjutraj spet ni zapihalo približno 2-3 Bf. vetra. Po novem na Skokici hitrost vetra merimo v Beaufortih, saj nam je konec prejšnjega tedna pred Niuejem veter na vrhu jambora polomil naprave za merjenje vetra.

Umirjeno jadramo proti vzhodu in se držimo malo bolj južno od neposredne smeri, saj naj bi se veter danes začel obračati najprej na jugovzhodnik in potem jutri na okrepljen vzhodnik. Darko mi je danes potrdil, da se vremenska napoved sedaj po treh dneh še ni nič spremenila in nas po dveh umirjenih dneh jutri verjetno spet čaka malo bolj divje jadranje proti vetru. Sandi je moj namen z jadranjem nekoliko bolj južno slikovito opisal kot, da »nabiramo milje na zalogo, da bomo jutri lahko čistili police.« Ko smo že pri Sandiju, zadnje dni se je odločil, da bo postal ribič, vendar kaže, da se s tem ravno ne bo mogel preživljati, saj nam zaenkrat z ribami še ni uspel obogatiti jedilnika.

 

17.6.

Trenutna pozicija: S 18.21; W 164.31; kurz 40; do atola Palmerston imamo še 90 milj.

Po dveh mirnih dneh nam je Tihi ocean spet pokazal zobe. Ponoči in dopoldne smo se prebijali skozi verigo ploh, ki so vsaka prinesle svoj veter, največkrat pa so ga kar vzele in smo z vročičnim Lombardinijem le malo napredovali proti vzhodu in si nismo nabrali dovolj velike zaloge milj pred prihodom vzhodnika. Dopoldne je privršal napovedani vzhodnik, ki se še kar krepi in krepi in ga imamo proti večeru že za 7 Bf. Veter in valovi nas odnašajo preveč proti severu in bomo Palmerston zato v prvem poskusu ponoči zgrešili za več kot 50 milj. Kaže, da nas čaka viharna noč, nazaj proti Palmerstonu pa bomo verjetno obrnili šele jutri zjutraj, ko bomo imeli za to primeren kot vetra.

 

19.6.

Atol Palmerstom; S 18.02; W 163.11;

Noč potem vendarle ni bila čisto viharna, saj je veter zvečer nekoliko popustil, a čakal nas je še cel dan trdega jadranja v neprestanem dežju, po težkem morju in križarjenja proti 5 Bf. vetra, preden smo včeraj zvečer uspeli najti sidrišče severno od otoka Palmerston. Na sidrišču je bila še ena barka, italijanska On Verra, s katere so nam v temi z lučmi pomagali najti bojo in nanjo privezati Skokico. Atol Palmerston sestavlja 32 nizkih koralnih otokov, otočkov in sipin, kakor sva z Jonom preštela na zemljevidu, a prehoda v laguno, vsaj za večje čolne, nima, zato smo noč prebili privezani na sidrišču na zunanji strani atola, ki je s koralnim grebenom dobro zaščiteno pred prevladujočim valovanjem morja z vzhoda.

Včeraj smo zamudili carinike, danes pa zaradi nedelje ne delajo, zato bomo na barki morali počakati do jutri, da nas bodo spustili na kopno. Nekaj dodatnega počitka nam ne bo škodilo, sam pa se bom moral posvetiti hladilnemu sistemu Lombardinija, saj čiščenje vodnega kamna s kisom začetek tedna na Niueju ni bilo uspešno in brez pregrevanja sedaj deluje le še pri tretjini plina.

 

20.6.

Trenutna pozicija: S 18.43; W 162.40; kurz 145; do Aitutakija imamo še 164 milj.

Spet smo se enkrat obrisali pod nosom za obisk otoka. Po dveh dneh čakanja na sidrišču sta nam danes predstavnika Palmerstona prišla povedati, da nam obiska tega sicer lepega koralnega otoka ne dovolijo. Najprej sem mislil, da se šalijo, saj Palmerstonci na svoji spletni strani vabijo jadralce, naj jih obiščejo in da so tam vedno dobrodošli, potem pa sem spoznal, da možakarja mislita hudo resno. Seveda sem jim povedal, da težko razumem to čudno in noro odločitev in povprašal za razloge, zakaj nam obiska ne dovolijo in zakaj nam tega niso sporočili kakšen dan prej, pa nam razlogov nista povedala, jezno sta le zahtevala, da nemudoma zapustimo sidrišče. Seveda smo potem nekaj minut kričali drug na drugega, na koncu pa nam ni preostalo drugega, kot da dvignemo jadra in se odpravimo proti dobrih dvesto milj oddaljenemu Aitutakiju na vzhodu.

 

 

Priznati moram, da sem zelo razočaran in ne najdem vzroka za negostoljubnost, a kaže, da vsaj Sandija in Zlate dobra volja še ni čisto zapustila, saj sta ugotovila, da smo se včeraj dovolj spočili, prihranili smo sto dolarjev »vstopnine« za obisk otoka in še na Aitutakiju bomo lahko ostali kakšen dan dlje. Seveda, a najprej moramo do tja prijadrati.

Na morju imamo spet vzhodnik, a se le ta tokrat drži Darkove napovedi in piha med petnajst in dvajset vozli. Jadranje je s tem precej bolj udobno, kot ob skorajda enkrat močnejšem vetru pretekli teden. Ker ne moremo jadrati neposredno proti Aitutakiju, bomo najprej en dan jadrali proti jugovzhodu, nato en dan proti severovzhodu, nato  pa bodo obrati bolj pogosti, da bomo lažje našli ta biser Cookovih otokov. Za dobrih dvesto milj zračne razdalje bomo spet morali prejadrati skorajda štiristo milj po morju in prihod na Aitutaki predvidevam za četrtek.

Aja, motor mi je uspelo le delno popraviti oziroma le delno očistiti vodni kamen na toplotnem izmenjevalcu in se je med dvournim testom začel pregrevati šele pri srednjih obratih. Ugotovil sem, da na barki nimam pravega orodja in v rokah ne pravega znanja, da bi popolnoma razstavil hladilni sistem motorja, zato smo spet uporabili le kis za vlaganje, ki pa deluje počasi. Z raztapljanjem apnenca bomo nadaljevali na Cookovih otokih, a glede na vremensko napoved, motorja za pogon v prihodnjih dneh ne bomo uporabljali, elektrike pa nam dovolj naredi naš vetrni generator v sodelovanju s sončnimi celicami.

 

21.6.

Trenutna pozicija: S 18.27; W 161.32; kurz 38; do Aitutakija imamo še 101 miljo.

Veter še naprej piha z vzhoda, mi pa smo po dnevu jadranja proti JV zjutraj obrnili in cel dan jadrali proti SV. Boljše kot 50 stopinj na veter nam žal ne gre in Aitutakiju smo se v 24 urah približali le za 74 milj. Narava je do nas sicer prizanesljiva, veter stalen  in valovi niso preveliki, a pot se nam že precej vleče. Želimo si trdnih tal pod nogami.

Včeraj sem se po elektronski pošti pritožil na Palmerston in danes dobil odgovor, da se opravičujejo, ker so nas pregnali s Palmerstona, vendar da so takšna navodila dobili od njihove vlade v Rarotongi in nas prosijo, naj jih še kdaj obiščemo. Šaljivci so Palmerstonu, prav zanima me, kaj nas v četrtek čaka na Aitutakiju.

 

 

24.6.

Včeraj zjutraj smo prijadrali do Aitutakija in Skokico zasidrali na odprtem morju pred vhodom v laguno. Žal je skokičina kobilica predolga, da bi lahko zapluli do pristanišča. Potepamo se po otoku in intenzivno počivamo, saj bomo že jutri odjadrali naprej. No ja, ne počivamo vseskozi, saj se gremo tudi mehanike, vendar spet le z omejenim uspehom. Lombardiniju uspemo le zniževati temperaturo, a vročina ostaja, ne glede na to kaj na motorju odmontiram ali očistim. Do resnega servisa smo oddaljeni še deset dni jadranja. Narava nam z vetrom v naslednjih dneh ne bo prizanašala in seveda bo še naprej pohal vzhodnik. Na vzhodu se nahaja tudi dobrih 500 milj oddaljena Boro Bora, ki bo naš naslednji cilj.

Jutri nas čaka najprej še nekaj popravil na jamboru in jadrih, potem še krajši potep z motorji po Aitutakiju, proti večeru pa bomo dvignili sidro.

 

27.6.

Trenutna pozicija: S 17.38; W 158.01; kurz 118; do Maupihaa imamo še 238 milj.

Dve neudobni noči in razpihan dan so z nami po odhodu z Aututakija, ko se mukoma prebijamo med vodenimi gorami proti Francoski Polineziji. Najprej smo dan in pol jadrali proti severovzhodu, sedaj jadramo proti jugovzhodu, veter pa kot ponavadi piha z vzhoda. Po vremenskih napovedih, ki sem si jih uspel na spletu ogledati pred našim odhodom s Cookovih otokov, naj bi bil danes ta teden zadnji malo bolj divji dan in naj bi zvečer veter začel slabeti in obračati na severovzhodnik. Upam, da se bomo kmalu lahko poslovili od tretje krajšave na jadrih in da se bodo s šibkejšim vetrom kmalu zmanjšali tudi valovi.

Jon zadnje dni ugotavlja, da morebitni novi knjigi o jadranju po svetu nikakor ne bi mogel dati naslova »Z vetrom«, kvečjemu »Proti vetru«, saj neprestano jadramo proti vetru in valovom.

Za prvi krajši postanek v Francoski Polineziji sem si izbral atol Maupihaa, v katerega laguno pa je skozi ozek prehod med grebeni mogoče zapluti le ob dovolj mirnem morju. Zlata je včeraj zvečer videla utrinek in si zaželela mirnejše morje. Naj se ji želja čim prej izpolni.

 

28.6.

Trenutna pozicija: S 18.15; W 156.06; kurz 105; do Maupihaa imamo še 150 milj.

Utrinki imajo na Tihem oceanu še zmeraj čarobno moč. Veter je včeraj postopoma toliko popustil, da smo popoldne že lahko jadrali s polnimi jadri. Tudi obrnil se je na severovzhodnik, da lahko brez stresa napredujemo precej proti vzhodu. Po dolgem času je za nami spet ena mirna, sproščujoča noč, brez tuljenja vetra, brez ploh in brez poskakovanja čez valove. Zjutraj je veter že toliko oslabel, da smo morali dodatno zagnati še motor, da lahko moto-jadramo z okoli pet vozli hitrosti. Želim si, da bi tako mile razmere trajale še kakšen dan, a vremenska napoved nam že za današnje popoldne obeta obrat vetra na vzhodnik.

Včeraj sem pozabil omeniti, da je Sandi nekaj ujel na trnek, a žal se je laks takoj nato s pokom strgal. Jon pravi, da se je na trnek ujel orjaški ligenj, Zlata in Sandi sta prepričana, da je bila velika riba, sam pa sem ju dražil, da je bil škorenj. Kaj je bilo, ne bomo nikoli izvedeli. Za barko se sedaj vleče nov trnek.

 

29.6.

Trenutna pozicija: S 18.26; W 154.16; kurz 85; do Bora Bore imamo še 184 milj.

Lep miren dan in še lepša noč, polna zvezd je za nami. Včeraj nam je vetra nekajkrat popolnoma zmanjkalo in morje se je zgladilo. Na srečo Lombardini še ni popolnoma opešal in smo z njegovo pomočjo ob zračnem hlajenju še vedno lahko pluli z nekaj nad tremi vozli hitrosti. Odprte imamo vse lopute okrog motorja in vsa okna, zato je v barki precej glasno, a bolje je to, kot pa z barko obstati na mestu. Zvečer se je veter vrnil in ponoči smo z jadri nadoknadili dobršen del počasnejše plovbe podnevi. Veter se je nehal držati moje vremenske napovedi izpred nekaj dni in namesto z vzhoda, vse bolj piha s severa oziroma s severovzhoda, da lahko jadramo proti vzhodu. Maupihaa je sedaj že sto milj severno od nas. Izračunal sem, da bi na Maupihaa prijadrali danes zvečer, ker pa je tamkajšnji vhod v laguno ozek in neoznačen, tja ponoči ne bi mogli zapluti, zato smo ponoči nadaljevali z jadranjem proti vzhodu. Francoska Polinezija ima veliko otokov in enega od njih bomo na naši poti zagotovo našli.

Za naslednji cilj smo si sedaj izbrali Bora Boro, kamor bi z ugodnim vetrom lahko prijadrali že v petek, a veter se mora kmalu obrniti na vzhodnik, sicer si bomo morali poiskati nov cilj.

 

30.6.

Trenutna pozicija: S 17.37; W 152.38; kurz 70; do Bora Bore imamo še 84 milj.

Še en dan in ena noč z zelo malo vetra je za nami. Nebo je bilo temno modro, brez oblačka, večerna zarja se je prelila v noč v skorajda vseh barvah mavrice, ponoči smo lahko preštevali zvezde. Tihi ocean je zadnja dva dni prav po jadransko miren. Nekaj sape s severa in motor nam omogočajo, da lahko lepo in mirno napredujemo proti severovzhodu. Težki oblaki pred nami na obzorju nakazujejo, da bo dolgočasna, dopustniška plovba najbrž kmalu postala spet bolj živahna.

Sandi s svojimi plastičnimi vabami pridno prehranjuje pacifiške ribe. Kaže, da je na Tongi kupil pribor za lovljenje sardin, na trnek pa se tukaj ponavadi ujamejo tune, ki so precej težje in Sandijev laks njihove teže ne zdrži.

 

1.7.

Bora Bora, Francoska Polinezija

Včeraj popoldne so se otoki Francoske Polinezije začeli prikazovati na obzorju pred nami, danes ob sončnem vzhodu pa smo pripluli na Bora Boro. Pred ne kaj dnevi smo se pogovarjali o tem, ali jadramo z vetrom ali proti vetru, za zadnjo noč pa lahko napišem le, da smo pluli brez vetra in v gladkem morju občudovali odsev zvezd. Red ko se zgodi, da bi tako spočit prišel na kakšen otok in da bi bila posadka po nekajdnevnem jadranju tako dobre volje.

Nekaj dni bomo ostali na Bora Bori, nato pa se preselili na sosednjo Raiateo, kjer sem v ponedeljek dogovorjen za servis motorja.

Danes nas čaka še opravljanje vstopnih formalnosti za Francosko Polinezijo.

 

12.7.

Na otokih Francoske Polinezije je internet, zaradi izpada serverjev v preteklem tednu, deloval prepočasi, da bi lahko kaj napisal na to stran, zato prihaja to poročilo z nekaj zamude.

Z Bora Bore smo se prejšnji teden po nekaj urah poskočnega jadranja najprej preselili na otok Tahaa in nato še na Raiateo, kjer smo Skokico sredi tedna postavili na kopno.

 

Mehanik si žal ni uspel vzezti dovolj časa, da bi popravil motor na barki, je pa obljubil, da se bo motorja lotil ta teden.

Pretekli teden je bil prve dni spet zelo vetroven, nato pa precej kisel, da nam je med plohami komajda uspelo prebrusiti in s protivegetativnim premazom prebarvati podvodni del Skokice.

Predvsem Sandi si je zelo prizadeval, da je podvodni del barke sedaj modre barve in na njem ni več ostankov školjk.

 

S pomočjo močnega sunka vetra nam je med pospravljanjem jader prejšnji teden z jambora uspelo odtrgati pripono drugega floka, a je le ta sedaj po dveh dneh dela spet dovolj močno (oz. še močneje kot prej) pripeta na jamboru. Ko si bo tudi mehanik vzel čas in popravil še motor, bo barka pripravljena za jesensko nadaljevanje jadranja čez Pacifik.

V premorih med delom in plohami smo si uspeli ogledati tudi razgibano in precej surovo Raiatejo, v soboto pa smo preko Tahitija, Los Angelesa in Pariza odpotovali proti domu in po dobrih dveh dneh prileteli domov.

Morja, vetra in valov sem v preteklih mesecih videl več kot dovolj, le otokov sem obiskal malo manj, kot bi si želel. Vsega pač ne morem imeti.

V naslednjih mesecih se bom spet posvetil predvsem skokom in poletnim skakalnim tekmam, ko pa bom vmes našel kaj prostega časa, bom dopolnil, uredil in posodobil še posamezne rubrike na teh jadralskih spletnih straneh.

28.3.2011 Samal (Filipini) – Tongatapu (Tonga)

Peta etapa: Samal (Filipini) – Tongatapu (Tonga)

22.3.2011

V soboto se bomo odpravili na pot proti Filipinom in če bo šlo pri letalskih povezavah vse po načrtih, se bomo v ponedeljek s trajektom z otoka Mindanao pripeljali na Samal. Dva dneva bi morala biti potem dovolj, da Skokico pripravimo za jadranje in nabavimo hrano, da bi predvidoma v sredo lahko odjadrali proti otočju Palau. Zime je bilo dovolj, komaj čakam na poletje. Za nas se poletje začne že v ponedeljek 🙂

Konec zime bi po vremenskih statistikah moral pomeniti tudi konec zimskega monsuna in s tem bi se moralo nekoliko umiriti tudi morje vzhodno od Filipinov. Sredenjeročne vremenske napovedi sedaj zares obetajo, da bo SV veter prihodnji teden začel slabeti in z njim tudi (za našo pot) nasprotni valovi.

Z Darkom sem se spet dogovoril, da me bo obveščal o vremenskih napovedih, za Zlato pa upam, da bo pridna in bo čimbolj sproti na tole spletno stran napisala tudi kakšno novičko z naše poti.
25.3.

Barka še zmeraj vztrajno čaka na Filipinih, mi pa odštevamo še zadnje ure do odhoda na morje.

 

 

Vremenska napoved za Davao nam za prihodnji teden čez dan obeta preko trideset stopinj C. Zeblo nas  torej ne bo med pripravami za na pot in med pospravljanjem na Skokici. Vremenski modeli pa za prihodnji teden napovedujejo, da se bo v Mikroneziji nekaj zakuhalo, iz česar bi morda lahko nastal tajfun, ki se bo sprehodil proti Filipinom in na svoji poti dodobra premešal ustaljeni veter ter nam popestril jadranje proti Palau in Yapu. Z nekaj sreče bo tajfun potoval dovolj severno, da nam ne bo potrebno spreminjati poti in da bomo imeli zaradi tajfuna namesto vzhodnika na poti precej bolj ugoden severni in severozahodni veter, kakor pravi napoved za sredino prihodnjega tedna. To bi pomenilo, da bi bilo naše jadranje proti vzhodu vsaj prvi teden lahko bolj udobno od pričakovanega.

Do srede je še daleč in verjetno se bo še kaj spremenilo, zagotovo pa bomo pred odhodom s Filipinov prihodnji teden še enkrat dobro pogledali, kako kaže z vremenom na poti proti Mikroneziji 🙂

 

28.3.
Marko , Klemen in Miran so srečno prispeli na otok Samal. Skokica jih je pričakala obilno poraščena s školjkami, drugače pa v polni kondiciji za jadralske podvige. Kar nekaj bojnih ran je zahtevalo potapljanje in odstranjevanje školjk. Ko je Miran ugotovil, da temu ne bodo sami kos, so bili prisiljeni najeti dodatno pomoč. Zaradi dežja so morali odložiti nameščanje jader. Jutri jih čaka še nakupovanje zalog hrane. Zaradi bližajočega se tajfuna bo potrebno preveriti še vremenske  in vetrovne napovedi.
Nimamo nobenih novic ali jim je uspelo najeti tri Filipinske kuharice o katerih je Miran pisal pred dnevi.

29.3.

Danes nam je uspelo urediti vse formanosti za odhod s Filipinov ter nabaviti hrano, Skokico pa smo za pot pripravili že včeraj.

Ponoči bomo izpluli iz marine proti jugu in računam, da bomo zjutraj že mimo najjužnejšega rta na JV otoka Mindanao, potem pa bomo obrnili proti vzhodu, proti otočju Palau.

Zaradi vremena bomo jadrali južno od direktne smeri. ker to obeta več ugodnega vetra. Na Palau bomo prijadrali predvidoma do nedelje.

31.3.

Ponoči s torka na sredo smo odpluli iz otoka Samal. Žal ni bilo vetra, zato smo morali sprva potovati s pomočjo motorja. Nato pa se je veter pri izhodu iz zaliva Davao prebudil. Popoldne smo mimo rta San Augustin odpluli na odprto morje, kjer nas je pričakal precej močan južni tok, ki nas je gnal proti jugu in nam s tem močno upočasnil jadranje proti Palau. Veter se je proti večeru s severovzhodne strani obrnil na 15 vozlov severnika.  Južni morski tok je začel popuščati, tako da smo končno zajadrali s hitrostjo preko 5 vozlov in smo proti jutru dosegali že do 6 vozlov.
Tisti, ki dežura za krmilom lahko uživa v jasni topli zvezdni noči.  Na straži se menjamo na dve do tri ure. Po moji tri dni stari vremenski napovedi, bodo dnevi bolj mokri in veter naj bi se danes okrepil in obrnil na severovzhodnik. Verjetno bo Darko malo pogledal po spletu in nam sporočil kako kažejo najnovejše napovedi.
Trenutna pozicija N06.04, E127.09.

 

 

1.4.

Precej divji začetek dneva smo doživeli danes zjutraj. Zaleteli smo se namreč v kita, ki je verjetno spal tik pod gladino. No ja, pravzaprav smo ga le oplazili. Pri tem smo velikana najbrž razjezili, saj je z repno plavutjo zamahnil po barki in nam polomil ograjico in strgal levo pripono jambora.

Udarec po prstih sta dobila tudi Klemen in Marko, ki sta se ravno takrat držala za ograjo.

Na srečo se je strgala pripona na odvetrni strani, tako da sem jambor lahko rešil z letečo pripono, za vsak slučaj pa smo jambor dodatno učvrstili še z vrvmi in naredili tako imenovani jury rig (oziroma aprilno vez po slovensko). Klemenove in Markove prste smo začasno imobilizirali s paličicami od lučke.

 

Če odmislimo jutranji zaplet, imamo zelo ugodno vreme in z JZ vetrom hitro jadramo proti Palau, do koder imamo trenutno še 220 milj plovbe. Zadnji dan nam na poti pomaga tudi morski tok in smo v 24 urah prejadrali okrog 170 milj. Imamo se OK. Zaradi zajetnih valov in naših maščobnih zalog smo na barki uvedli dieto,  ki se je edino Klemen ne drzi.

Trenutna pozicija: N 06.23; E 131.01

 

4.4.

Zdaj je najverjetneje že vsem jasno, da je bil pripetljaj s kitom, le prvoaprilska potegavščina.

Postanek na otočju Palao so mornarji izkoristili za potepanje po otokih in otočkih, ki so med seboj povezani z mostovi in mostički. Za ta namen so najeli prevozno sredstvo na štirih kolesih. Otočje je bujnio poraščeno, kar je posledica velike količine dežja, ki ne prizanaša tudi Miranu in druščini. Tudi ladijski računalnik je bil deležen manjšega “zalivanja”, ker so pozabili zapreti strešno okno. Upam, da bodo računalnik uspeli “obudit” k življenju. Drugače bodo morali jadrati tako kot v času Kolumba in uporabiti sekstant. Tudi Skokec (mali napihljivi čoln) se je odločil, da je njegova življenska doba potekla in pričel puščati na vseh koncih. Potrebno ga bo zamenjati ali pa vsaj zakrpati. Zaradi vseh teh nevšečnosti se je postanek na Palau za nekaj časa podaljšal. Predvidoma jutri naj bi Skokica ponovno zaplula na pot.

 

6.4.

Že včeraj je Skokica zajadrala novim dogodivščinam naproti. Ker močan severni veter (25 vozlov) onemogoča direktno jadranje na otok Yap, je potrebno križariti.  V petek naj bi Skokica pristala na omenjenem otoku.

 

7.4.

Nekajurni postanek na atolu Ngulu je bil zelo dobrodošel. Posadka se je odpočila in napolnila baterije za nadaljevanje poti. Še vedno piha ravno iz smeri otoka Yap, zato je potrebno križariti proti vetru.

Pozno zvečer po našem času je Skokica od Yapa oddaljena dobrih 30 milj, ki jih bo prejadrala predvidoma v šestih urah.

 

8.4.

Opoldne smo v nalivu prijadrali do otocja Yap in sidro spustili v zalivu pred glavnim mestom Colonia. Opravili smo tudi ze vecino vstopnih formalnosti, le pri plovnem dovoljenju se malo zatika in bomo s postopki nadaljevali v ponedeljek. Bojim se, da nas bo Marko ze tukaj zapustil, saj ga hudo zdeluje razburkano morje.

Priznati moram, da imamo vetra vseskozi precej vec, kot sem pricakoval in temu primerno je precej razburkano tudi morje. Do Palaua smo imeli veter pretezno z boka in od zadaj, zato je bilo jadranje vsaj hitro, ce ze udobno ni bilo, proti Yapu pa smo jadrali pretezno proti vetru in valovom.

Postanek pred nekaj dnevi na Palau je bil drag. Delno je bilo tako zaradi dragih in zamudnih vstopnih formalnosti, delno pa zaradi colna, ki nam je kar naenkrat razpadel, pa tudi zaradi racunalnika, ki mi ga je zalila voda in je na njem odpovedala tipkovnica. Na Palau sem uspel dobiti nov rabljen coln, ki je vecji in zaenkrat boljsi od prejsnjega, racunalnik pa je vsaj za navigacijo se uporaben, za kratka porocila s poti pa se bo se naprej trudila Zlata, obcasno pa bom na kaksnem otoku na poti obiskal internet cafe in poskusil naloziti kaksno sliko. Na Palau je bil internet za to prepocasen, na Yapu zaenkrat kaze bolj obetavno.

V naslednjih dneh si bomo ogledali Yap, katerega znamenitost je kamniti denar. Proti vzhodu skozi Mikronezijo bomo ali pa bova odpotovala v ponedeljek ali torek. Upam, da se bo vreme na poti koncno zacelo drzati dolgoletnih statistik za mesec april 🙂

 

10.4.

Na potepu po Palau smo se ustavili pri bai-u, ki je starodavna skupščina oziroma lesena hiša, v kateri so se zbirali vaški starešine.

V bai-u so lepe rezbarije in poslikave.

Na poti proti Yapu smo se ustavili na atolu Ngulu, kjer nas je rajski otok s svojimi prebivalci sprejel veliko bolj prijazno, kot razburkano morje v prvih dveh tednih.

Na otoku je Klemen s poglavarjem Georgom podpisal listino o pobratenju med Ngulujem in Stražiščem.

Dogovorila sta se, da se bosta poslej obiskovala vsaj enkrat letno.

Marko se je sprehodil po lepi beli plaži okoli otoka in zaman iskal svojo morsko deklico. Oziral se je v modro daljavo, a videl ni nobene. Kdo ve, morda pa najde kakšno na Yapu, kamor smo prijadrali ta konec tedna.

 

11.4.
Danes popoldan je Marko s pomola pomahal Skokici v slovo. Ostal bo na Yapu in počakal na letalo, ki ga bo predvidoma jutri popeljalo nazaj proti Sloveniji. Morska bolezen  je bila prevelika ovira za nadaljevanje poti. Morda pa tudi malo domotožja?
Vikend  in nekajdnevni postanek so mornarji izkoristili za kolesarsko potepanje po lepem in zanimivem otoku. Poleg bujne vegetacije je na otoku veliko, ogleda vrednih, znamenitosti. Poleg tradicionalnega in unikatnega kamnitega denarja (večji kot je kamen več je vreden), še ostanki letal, tankov in druge vojne mehanizacije, ki so jo Japonci in Američani pustili po spopadih v drugi svetovni vojni. Le znamenitih Yapskih plesalk, ki izvajajo tradicionalni ples, jim ni uspelo videti. Škoda, kajti lepa dekleta, ki plešejo v krilcih iz trave in “zgoraj brez” bi si gotovo z zanimanjem ogledali.
Skokica je dobila tudi tri nove akumulatorje, ker so stari pričeli “štrajkati”.  Tudi dovoljenja za pristanke na otokih je bilo potrebno kupiti. Cena za pristanek na posameznem otoku znaša 10 USD. Miran je kupil dovoljenje za  tri otoke, na ostalih pa se bo “švercal” (to je bila njegova malce hudomušna pripomba). Naslednji postanek s Klemenom načrtujeta jutri sredi dneva na atolu Ulithi. Proti vetru, ki še vedno piha s severovzhoda bo potrebno prejadrati kakšnih 100 milj.

12.4.
Obisk atola Ulithi bo predvidoma kratek, le nekaj ur. Zvečer bo potrebno odriniti na pot. Veter ni več prav močan in občasno je potrebno prižgati tudi motor. Do nasledjega postanka na atolu Woleai potrebuje Skokica dva dni.

13.4.
Tudi danes zelo malo piha. Mornarja upata na boljše vetrovne razmere. Prva postaja, kjer je možno dotočiti nafto je šele čez 1000 milj, zato vseskozi varčujeta z gorivom. Nasprotni tok, ki je oviral Skokico v zadnjih dneh, je na srečo popustil.

14.4
Včeraj ob 23h je Miran poslal naslednji mail:

Kaze, da sva že iz najhujsega zahodnega toka, saj sedaj po GPS-u že dosegava vetru vsaj približno primerne hitrosti in tudi motorirava lahko že čez 5 vzl.

Trenutno 5-8 vzl. vzhodnika in jadrava z 2-5 vozli hitrosti. Jasno, plohe v okolici. Dela se lepo jutro. Včeraj čez dan sva imela deset ur popolno brezvetrje. Jadrava kolikor se da, pa čeprav včasih zelo počasi, ker je naslednja pumpa zelo daleč.

Na Woleai prideva predvidoma čez 30 ur (petek dopoldne) in greva predvidoma v soboto naprej proti Chuuku in Pohnpeiu.

Iz dneva v dan mi dela vse več  tipk na računalniku 🙂 in mi jih večinoma ni več potrebno preslikavati iz drugih mailov.

LP Miran

 

15.4.

Po dveh in pol dneh jadranja in v brezvetrjih v precejšnji meri tudi motoriranja sva danes zjutraj pred seboj zagledala atol Woleai s številnimi koralnimi otoki okoli lagune. V skladu s tukajšnjimi predpisi in običaji, sem obisk atola najavil preko radijske postaje in prosil za dovoljenje za pristanek ob glavnem otoku. Skoraj dve uri je trajalo, da sva dovoljenje za obisk otoka dobila. Sestati so se namreč morali vaški poglavarji, ki so nama po tehtnem premisleku izkrcanje na otok dovolili. Seveda sva morala s seboj na otok prinesti nekaj daril za otroke in 25 dolarjev vstopnine za poglavarja.

Tukajšnji otoki so lepi, kot z razglednice – saj veste: bele plaze, palme banane in kokos … Otočani tukaj živijo umirjeno, enostavno, a bogato življenje.

Skoraj tisoč ljudi živi na tem in okoliških otokih in imajo dve osnovni šoli in srednjo šolo za vse okoliške otoke v razdalji nekaj sto milj.

Zvečer sva s Klemenom med sprehodom po otoku postala pri mladi družbi na obali, ki so v spremljavi kitar prepevali lepe otoške pesmi, potem pa nas je vse skupaj pregnala nevihta.

Nevihta na sidru je vsekakor boljša, kot nevihta na morju. Neurje se je sedaj že umirilo in upam, da bo preostanek noči miren.

Jutri greva naprej proti Chuuku in Pohnpeiu, kamor bi morala prispeti konec prihodnjega tedna, a se bova vmes ustavila še na kakšnem otoku.

V zadnjih dneh sva, predvsem zaradi preko 1 vozel močnega protitoka in nasprotnega vetra, pridelala nekaj zamude, za katero upam, da jo bova v prihodnjem tednu z ugodnejšim tokom uspela odpraviti.

Upam, da mi bo Darko napovedal kaj vetra s severa ali juga, a so verjetno možnosti za to precej majhne. Najbrž naju še naprej čaka, upam da ne premočan, vzhodnik.

 

18.4.

Včeraj je narava pokazala kako nepredvidljiva in neukrotljiva zna biti. Ponoči so temni nevihtni oblaki prinesli s seboj tudi močne sunke vetra, ki so dosegali jakost do 50 vozlov z vzhoda-jugovzhoda. Zjutraj je močan veter čisto ponehal ostali pa so ogromni oceanski valovi. Mornarja sta brezveterje izkoristila za krpanje glavnega in viharnega jadra. Vreme je še vedno bolj kislo in tudi vremenska napoved ni nič boljša. Vetra pa je dovolj za normalno jadranje, le smer ni prava.

Pozicija: N 7.50 , E 174.30

 

19.4.

Po nevihtni noči sva se v soboto zjutraj od Woleaia (N7.20; E143.54) kar na hitro poslovila. Med petkovim sprehodom po otoku sva s Klemenom med drugim opazovala domačinke, ki v skladu s tukajšnjimi običaji niso bile prav veliko oblečene in postalo me je strah, da me bo zaradi deklet zapustil še drugi član posadke, zato se s Klemenom v soboto nisva več odpravila na otok, temveč sva dvignila sidro in odjadrala naprej proti vzhodu. A neposredno proti vzhodu se žal ne da jadrati, saj imava zadnje dni vseskozi nekje med 15 in 20 vozli vzhodnika.

Po trdem jadranju čimbolj ostro v veter sva v nedeljo prijadrala do atola Olimarao in se za nekaj ur ustavila v tamkajšnji laguni ob nenaseljenem otočku Olimarao. V laguni sva srečala dva avstralska jadralca, ki sta na poti od Chuuka proti Palau.

Obale otok Olimarao je morje že dodobra načelo, saj je na mnogih mestih odplavilo plažo, drevesa, ki so jim valovi spodjedli korenine pa so na mnogih mestih prevrnjena v morje. Otok je pred kratkim verjetno obiskal kak vihar, ali pa se pogreza.

Popoldne sva se odpravila naprej proti severovzhodu, saj je vremenska napoved, ki mi jih redno pošilja Darko, obetala, da se bo veter v noči na ponedeljek obrnil na VSV, kar sem nameraval izkoristiti za hitrejše napredovanje proti vzhodu. Toda ponoči naju je pri otoku West Fayo namesto severovzhodnika pričakal vihar, ki je popustil šele proti jutru. Žrtev boja s podivjano silo narave sta postala glavno jadro in cutter, ki sta se oba strgala po zadnjem robu, ker mi jader ni uspelo dovolj hitro pospraviti.

Obrnila sva proti jugu oziroma jugovzhodu, kamor še vedno jadrava. Z osmih stopinj severne geografske širine se sedaj prečno spuščava proti šestim stopinjam v upanju, da bova končno naletela na ekvatorialni protitok, ki bi nama lahko pomagal pri napredovanju proti vzhodu. Glavno jadro sem včeraj zalepil in zašil, da je spet normalno uporabno, cutter pa bo počakal na boljše čase.

Danes sva se nameravala ustaviti na otoku Puluwat, a sva prepočasna in bova tam nekje mimo jadrala šele ponoči. Proti vzhodu žal ne gre hitreje, dnevno sicer prejadrava nekje okrog 130 milj, a dnevni napredek proti otokom na vzhodu je le med 80 in 90 miljami. Občasno, ko veter popusti, si poskušam pomagati še z motorjem, a zaradi valov ni mogoče pluti proti vzhodu in je podobno kot z jadri potrebno križariti. Motor dela v redu, le pod vodno pumpo se je na motorju začela nabirati sol in bo puščajoče semeringe kmalu potrebno zamenjati. Na srečo sem se pred začetkom poti v Expu dovolj dobro oskrbel z Lombardinijevimi rezervnimi deli.

Napoved za jutri zvečer obeta, da bo veter začasno zapihal iz severovzhodne smeri, zato bova popoldne obrnila proti severovzhodu, da bi nato v četrtek lahko hitreje napredovala proti Chuuku. Seveda upam, da naju na severu namesto severovzhodnika spet ne pričaka nov vihar. Stalno orcanje v zadnjih dneh ni niti najmanj udobno, pogoste plohe in občasna neurja pa vse skupaj samo še dodatno začinijo in neprespane noči naju izčrpavajo. Iz pogleda na svoj trebuh sklepam, da sem že pokuril večino svojih zimskih maščobnih zalog, pa tudi Klemen dobiva vse bolj fantovsko postavo.

Klemen se je dodatno v zadnjih dneh odločil še za bananino ločevalno dieto, saj nama je poglavar otoka Woleai ob odhodu za popotnco dal velik strok banan, ki sedaj dozorevajo na krovu Skokice in jim Klemen zagotovo sproti ne bo kos.

Dolga pot je še pred nama in zelo se bova morala potruditi s Klemenom, da bi do konca tedna prišla do Pohnpeia, kjer sem v ponedeljek dogovorjen za sestanek z Abrahamovičem.

Najin trenutni položaj je N06.53; E148.26

 

21.4.

Weno, Moen, Chuuk atol

Pozimi sem na jadralskih forumih prebiral poročila o jadranju po Mikroneziji, kjer so  jadralci modrovali, kateri otok v Mikroneziji je najbolj namočen, Chuuk, Pohnpei ali Kosrae. Sedaj bi sam lahko dodal, da je Skokica najbolj deževen kraj na svetu. Kar ne morem verjeti, kako naju s Klemenom večkrat na dan operejo plohe in nevihte in s kakšno količino dežja. Mikronezija je zagotovo najbolj namočeno območje na svetu in tukaj na nekaterih otokih pade tudi preko 10.000 mm padavin letno (osemkrat več kot v Sloveniji).

Včeraj proti koncu noči sva končno naletela na severovzhodnik in na srečo sva prijadrala že dovolj daleč proti severu, da sva čez cel dan lahko v dvajset vozlih vetra jadrala skorajda neposredno proti Chuuku. Jadranje direktno proti cilju je bilo pravi užitek v primerjavi z dosedanjim mučnim nekajdnevnim križarjenjem proti vetru. V štirinajstih urah sva prejadrala preko devetdeset milj, dokler naju trideset milj pred Chuukom ni ujela huda nevihta in najino jadranje se je spremenilo v nekajurni boj za preživetje v petdesetih vozlih vetra. Ponoči pa je bila nevihta mimo in z njo je odšel tudi veter, ostalo pa je razbesnjeno morje, po katerem sva se nato s pomočjo motorja mukoma prebijala do Chuuka.

Zjutraj sva med plohami zaplula v atol in si končno lahko ogledala nekaj otokov tudi podnevi. Do popoldneva sva prijadrala pred Weno, glavno mesto države Chuuk. Če bo vse po sreči, bova Skokico oskrbela z novimi zalogami hrane, pijače, vode in goriva. V kolikor pa imajo na otoku internet, pa bom dodal še kakšno slikco.

 

Joj, kmalu bi tole prehitro poslal. Ko sva se privezala ob pomol v Wenu in vprašala, če bi kje lahko dobila kaj nafte so se ob Skokici začeli zbirati različni uradniki in me začeli prepričevati, da mikronezijske formalnosti, ki smo jih opravili na Yapu, pri njih ne veljajo nič in da jih morava še enkrat opraviti, ker pa je jutri pri njih praznik, so že danes upravičeni do plačila nadur, ki bi skupaj znesle sto dolarjev. Jutri bi se ob odhodu vse skupaj najbrž še enkrat ponovilo, najine denarnice pa niso brez dna, zato sva s Klemenom Skokico le še odvezala od pomola in se odpravila naprej proti vzhodu.

Vreme je kislo, a trenutno ne dežuje. Piha nama 18 vozlov vzhodnika, zato sem barko najprej usmeril proti severovzhodu, saj je Darko sporočil, da je južno od najine poti več dežja, kot severno. Do Pohnpeia imava 380 milj.Če se ne bo zgodil čudež, da bi začel pihati za to obdobje normalni severovzhodnik, bova do tja potrebovala približno 4 dni.

Med večernim pregledom olja v motorju in pogonski nogi sem žal ugotovil, da je v slednjo spet začela pronicati voda in bo morala barka spet kmalu na kopno, da se zamenja semeringe. Upam,da imajo v Pohnpeiu kakšno ladjedelnico. Prazen tank za nafto v naslednjih dneh ne bo prav velika težava, saj motorja ne bova smela prav veliko uporabljati. Upam, da to vedo tudi nevihte in se naju bodo izogibale.

 

24.4.

Pozicija: N6.47; E155.37; do Pohnpeia še 152 nm.

Zelo se nama je razvleklo jadranje proti Pohnpeiu in mu kar ni videti konca. Prvi dan po postanku na Chuuku sva imela ugoden severovzhodnik in nama ni bilo potrebno veliko križariti, potem pa so prišle plohe, obrnile veter spet na vzhodnik in ga hkrati zmanjšale pod deset vozlov, da sva včeraj tudi s polnimi jadri komajda še dosegala štiri vozle hitrosti, velik del dneva pa tudi treh ne in sva proti Pohnpeiu v 24 urah napredovala le za petdeset milj. V takšnih razmerah sem ponavadi zagnal motor, ki pa ga do popravila lahko uporabljam le še za pristajanje. Danes je vetra nekaj več, a kot zakleto še zmeraj le vzhodnik. Kljub prejadranim sto trideset miljam je dnevni izkopiček v smeri proti vzhodu še zmeraj le sedemdeset milj. Ploh se na daleč izogibava, saj se bojiva brezvetrja, ki nekaj časa ostaja za njimi. Takšno jadranje v zadnjih dveh tednih za naju s Klemenom vse bolj postaja vaja v potrpežljivosti.

Popolnoma dolgčas nama vseeno ni vseskozi, saj za razburjenje včasih poskrbi kar barka sama. V petek se je med enim od obratov z glasnim pokom s sidrišča na palubi snela glavna pripona jambora in jambor je potem začel divje opletati, kot bi bil iz gume. Kar zmrazilo me je po hrbtu, ko sem pogledal navzgor. Hitro sva spustila in zvila jadra, jambor pa sem zasilno pritrdil z letečo pripono, Klemen pa se je trudil z zategovanjem opletajoče pripone ohraniti jambor pokonci. Poiskal sem nekaj škopcev s katerimi sva potem uspela zasilno pritrditi pripono nazaj na palubo, da se je jambor vsaj malo umiril. Po daljšem naprezanju nama je nato uspelo odviti napenjalec pripone, da sva vilice zatezovalca z debelim vijakom vendarle lahko ponovno pritrdila na sidrišče pripone in jo ponovno zategnila. Jambor je bil s tem rešen in lahko sva preučila, kaj se je sploh zgodilo. Pripona je na palubo pritrjena s sornikom, ki je varovan z razcepko. Med jadranjem se je sornik zamaknil in začel pritiskati na razcepko, ter jo odlomil. Sornik se je nato snel z ene strani vilic in potem dokončno izpulil še z druge strani. Ugotovila sva, da se podobno dogaja tudi pri priponi na drugi strani jambora, zato sva tudi tam popravila varnostno razcepko, ter vse skupaj utrdila z vrvmi in lepilnim trakom. Jambor je sedaj varen za jadranje, a za dokončno ureditev bova potrebovala mirno morje.

Isti večer nama je med jadranjem uspelo odtrgati tudi rogelj genove, ki sva jo nato hitro zvila in povila, ter naprej jadrala s cutterjem. Zjutraj sva videla, da se je na genovi odtrgalo kovinsko oko, na katerega se priveže vrvi škote. Trakovi, s katerimi je bilo pritrjeno oko, so ostali celi, zato sva skoznje napeljala zanko iz trakov in tudi genova je sedaj spet normalno uporabna.

Vem, da je Klemen malo podvomil v Skokico in njeno opremo, sam pa največjo težavo vidim v okvari pogonske noge motorja. Če nam bo to uspelo prihodnji teden v Pohnpeiu popraviti, bo najino popotovanje zagotovo spet postalo lažje oziroma hitrejše, saj bova manj odvisna zgolj samo od narave.

 

25.4.

Kakih 70 nm pred Pohnpeiem je imel Miran srečanje z napovedanim Abrahamovičem. S Klemenom sta ugotovila, da to ni nikakršen starejši možakar, temveč brhka gospa, ki je prišla takoj po obisku Neptuna. Torej zabava je danes bila, ampak ne na kopnem, tako kot si je želel Miran, temveč na jadrnici. Še kakšen dan jadranja po valovih in v neugodnem vetru bo potreben, da bo Skokica zopet zaplula v pristanišče. Barka bo deležna nekaj popravil. Mornarja pa si bosta malo oddahnila od dežurstev in nemirnega morja.

 

26.4.

Po nekaj urah bitk z zaporednimi nevihtami je Skokica vplula v pristaniče na Pohnpeiu.

 

28.4.

Po dolgem času sem prišel do interneta, da bom lahko sam neposredno kaj napisal, če bom zvečer našel kaj časa. Danes bo dan D glede odločitve, kam bo potekala nadaljna pot, saj zaradi okvare na sail drive-u, pogona motorja ne smem prav veliko uporabljati. Za popoldne sem se dogovoril, da bodo Skokico z bagrom poskusili toliko privzdigniti iz vode, da bomo lahko odmontirali propeler in zamenjali puščajoče semeringe. Če je težava zares v tem, kar mislim in če bo vreme in morje dovolj mirno ter bager dovolj močan, nam bo morda uspelo. Delovno in negotovo popoldne naju čaka s Klemenom.

Če se bo vse izteklo po željah, bova jutri v pospešenem tempu nadaljevala z načrtovano potjo proti Kosraeju, Kiribatiju in naprej, sicer pa se bova obrnila proti jugovzhodu, proti Fidžiju, kjer imajo v marini boljše možnosti za popravilo. A pot do Fidžija bo dolga.

 

29.4.

Dan “D” se je včeraj spremenil v dan “Č” – dan čakanja. Barko sva popoldne zapeljala pod žerjav na delu otoka, kjer izkopavajo plovne kanale in nasipavajo izkopani material čez plitvine in s tem večajo otok. Zvečer so nama prišli povedati, da bodo barko dvignili danes in to se je potem tudi zgodilo. Mehanik je iz čolna pod barko zamenjal semeringe in s tem popravil puščajočo sail drive nogo.

Skokico so nato ponovno spustili v vodo in je motor spet polno uporaben. Včeraj sva med čakanjem s Klemenom uspela dokončno zašiti vsa jadra in s tem je tudi glavni Skokičin pogon spet popolnoma pripravljen za trde razmere na morju. Popoldne sva hotela odpluti s Pohnpeia proti Kosrae-ju, pa naju niso pustili, ker cariniki danes popoldne niso delali. Bivanje na Pohnpeiju bova zato morala podaljšati še za eno noč. Bova šla pač na večerjo v mesto, v naslednjih dneh pa bova poskušala čim bolj zmanjšati zamudo.

Kaže, da bo v naslednjih nekaj dneh še dovolj vetra in najin kot jadranja bo boljši, potem pa se bo sredi tedna vse skupaj nekako zmešalo in bo nekaj dni zelo malo vetra iz različnih smeri.

 

2.5.

Pozicija N 4.41; E161.19; do Nauruja je še 457 nm.

Po dveh dneh divjega jadranja od Pohnpei-ja proti Kosrae-ju sva s Klemenom končno dočakala malo bolj miren dan, ko sva na jambor lahko razpela polna jadra. V soboto sva imela trideset vozlov vetra in tretjo krajšavo glavnega jadra, včeraj petindvajset vozlov in drugo krajšavo, ponoči je veter končno izginil in z njim z nekaj zamude tudi valovi, danes pa nama piha prijetnih petnajst vozlov vzhodnika z nekaj severne komponente. Zaradi večnega vzhodnika tudi proti Kosrae-ju ni šlo brez križarjenja ostro v veter, in nabijanja v valove imava po treh tednih Mikronezije že vrh glave, zato sva se s Klemenom včeraj začela spogledovati z zamislijo, da bi jadrala malo bolj proti jugovzhodu, proti šesto milj oddaljenemu otoku Nauru. To bi pomenilo, da bi izpustila Kosrae in otočje Kiribati, hkrati pa to pomeni tudi tridnevno bližnjico do Tuvaluja. Razdalja do Tonge se prepočasi zmanjšuje zmanjkuje pa nama dni do predvidenega odhoda s Tonge domov, zato sva se zvečer odločila za bližnjico in premec Skokice obrnila proti Nauruju. Seveda si tudi ne želiva, da bi naju Izi in Janja na Tongi predolgo čakala.

Uro po tej odločitvi pa sva jadrala skozi dve plohi in za njima se je veter obrnil na jugovzhodnik. Ni nama preostalo drugega, kot da barko spet obrneva proti Kosrae-ju. Mikronezija naju ni hotela kar tako izpustiti iz svojih krempljev.

Kot že omenjeno, pa je veter ponoči popustil in Skokica sedaj že cel dan jadra proti Nauruju s hitrostjo med petimi in šestimi vozli, in to direktno, brez križarjenja in zaenkrat tudi ne čisto ostro v veter. O čem takem sva zadnje tedne lahko samo sanjala. Po tednu dni kislega vremena, nama sije sonce, res blagodejno za ušesa, oči, dušo in za najina od valov pretepena telesa.

Do srede se nama obeta ne premočan vzhodnik, za naprej pa upam, da Darko ne bo poslal kakšnih prehudih vremenskih sprememb. Predvidoma v noči s četrtka na petek bova prečkala ekvator in seveda bom moral poskrbeti, da si bo Klemen to tudi zapomnil.

 

3.5.

Včerajšnji dan je bil lep, noč je bila z 25 vozli ENE že divja, današnji dan pa je spet nor, saj veter le še za plohami pade pod 30 vozlov. Plohe imava skorajda vsake pol ure in se mnogim ne moreva izogniti. Nekatere privršijo s preko 40 vozli vetra in za seboj pustijo divje morje. Včasih zamudim s pospravljanjem jader in jih potem komajda sproti lahko lepim in šivam. Na srečo sedaj normalno dela vsaj motor. Pred nama se sicer kaže nekaj jasnine a je veliko deževnih oblakov v okolici.

Trenutna pozicija N 03.23; E 163.01; kurs 130, do Nauruja je še 330 milj.

Klemen je zadnja dva dni bolan – kaže na malo močnejši prehlad, a je danes vseeno uspel ujeti in razrezati skorajda meter dolgo tuno

 

4.5.

Trenutna pozicija: N 1.48; E 164.31; kurs 140; do Nauruja je še 200 milj.

Razgibani noči z veliko obvoznicami okoli ploh in neprestanemu zaganjanju motorja v zatišjih za plohami, je sledil lep sproščujoč dan, ko sva v nekaj slabotnejšem vetru spet lahko s polnimi jadri lepo napredovala proti jugovzhodu. Žal nama smer vetra ne omogoča več direktnega jadranja proti Nauruju. Pozno popoldne sva spet prišla do zidu črnih oblakov s plohami, med katerimi sva precej uspešno slalomirala, sedaj pa so se na večernem nebu pred nama pod viaduktom oblakov s plohami začele prižigati zvezde, kar morda obeta malo bolj suho noč.

Klemen je še na »bolniški«, a je že videti boljše. Včeraj je cel dan pretežno prebil v kabini in se saunal, danes pa je vendarle spet prišel na toplo sonce.

V petek se nameravava ustaviti na Nauruju, a sem v vodiču prebral, da tam ni nobenega varnega sidrišča ali zaliva, morda pa je ostala še kakšna boja za ladje, ki so v preteklih desetletjih z otoka odvažale fosfate. Prebral sem tudi, da so vstopne pristojbine tam zelo zasoljene, a morda nama bo uradnike uspelo prepričati, da nama dovolijo krajši postanek po nižji ceni.

 

5.5.

Trenutna pozicija: S 00.03; E 166.05; kurs 140; do Nauruja je še 58 milj.

Podoben dan je minil, kot jih je bila večina doslej na Tihem oceanu. Še naprej piha vzhodnik med 8 in 45 vozli hitrosti. Plohasti noči je sledilo čudovito jutro in uživaško dopoldansko jadranje, dokler vsega niso pokvarile plohe, ki so naju danes začele preganjati že sredi dneva, dokler se zvečer ozračje in z njim morje ni začelo spet nekoliko umirjati. Noč je tokrat popolnoma temna, oblačna, brez zvezd in

plohe v okolici lahko bolj slutim, kot vidim. Upam, da bova s Klemenom zjutraj s sončnim vzhodom zagledala tudi Nauru.

Danes je vendarle poseben dan, zato nas je veliko na barki. Klemen je dobil od kapitana na predlog ladijskega zdravnika odobren teden

dni bolniške s strogim mirovanjem, a jo krši, da krmar včasih lahko ujame kakšno uro spanja. Tudi ladijski kuhar se je danes že toliko opomogel, da sva imela s Klemenom spet en topel obrok. Na jedilniku je bila seveda tuna, ki jo je Klemen ujel pred dnevi in katere zrezki so naloženi v hladilniku. Vetra imava vseskozi dovolj, zato vetrni generator naredi dovolj elektrike, da so akumulatorji vseskozi polni.

Zvečer sva šestdeset milj severozahodno od Nauruja zajadrala na južno zemeljsko poloblo. Ob prečkanju ekvatorja je moral Klemen

opravljati vajeniški mornarski izpit in opravil ga je z odliko. Le minuto za

tem, ko sem ga zbudil, je moral narediti pašnjak in pravilno ga je zavozlal v dveh sekundah.

 

6.5.

Danes sva prišla na Nauru in po nekaj urah nama je tukajšnja vlada dovolila nekajurni postanek na otoku. Prve korake po otoku sem imel občutek, kot da imam gumijaste noge. Nabavila sva nekaj nafte in sveže hrane.

Zvečer greva naprej proti 900 milj oddaljenemu Tuvaluju in upam da prijadrava tja čez približno 8 dni.

 

7.5.

Trenutna pozicija: S 01.27; E 168.17; kurs 90; do Funafutija je še 770 milj.

Včeraj so nama na Nauruju rekli, da na otoku pred tem ni izdatneje deževalo kar dva meseca, a ko se s Klemenom nahajava na tem območju, je vreme seveda drugačno. Otoku sva se približevala v dežju in z otoka sva odšla med plohami, toda med plohami zjutraj in zvečer je bila velika razlika. Medtem, ko so nama jutranje plohe zaradi močnega piša vetra zelo razburkale morje in s tem upočasnile prihod na otok, so bile večerne plohe popolnoma mirne, brez vetra, kakor je bilo tudi ozračje večino minule noči. Napredovanje Skokice proti Funafutiju je bilo do jutra odvisno predvsem od motornega pogona. Šele zjutraj je vzhodnik dovolj napel jadra z nekajurno jadranje proti jugovzhodu, popoldne pa spet deževni oblaki in brezvetrje.

Kaže, da še kakšen dan vetra ravno ne bo v izobilju, zato sem se odločil, da bova s Klemenom motorirala predvsem proti vzhodu, kadar vetra ne bo dovolj za jadranje proti jugovzhodu, proti Funafutiju, glavnemu otoku otočja Tuvalu..

Celodnevno počasno in dolgočasno plovbo proti otočju Tuvalu so sedaj popestrile malo bolj divje večerne plohe, ki so nama spet prinesle veter in valove, seveda točno iz smeri Tuvaluja, da se ne bi slučajno preveč polenila ali pa ponoči preveč mirno spala.

 

8.5.

Trenutna pozicija: S 02.27; E 169.50; kurs 130; do Funafutija je še 660 milj.

Nočne plohe so spet prihajale z občasno močnejšim vetrom, toda večino noči je bilo brez vetra in brnel nama je Lombardini. Zadnja nočna ploha pa je vendarle prinesla 25 vozlov severnika, s katerim je potem Skokica kar dve uri hitela s preko 7 vozli hitrosti proti jugovzhodu. Dopoldne se je veter ustalil pri okoli desetih vozlih VSV in s Klemenom sva večino dneva lahko lenobno sproščujoče prejadrala s 4 – 5 vozli hitrosti. Po skorajda mesecu dni jadranja sva končno doživela dovolj miren in suh večer, da sva si v kokpitu na računalniku lahko ogledala film. Klemen je sedaj že čisto zdrav in je prevzel vse dolžnosti ladijskega kuharja in pomočnika kapitana.

 

9.5.

Trenutna pozicija: S 02.56; E 171.23; kurs 115; do Funafutija je še 565 milj.

Siv, deževen dan je za nama, z veliko vetrovnimi luknjami. Ploveva malo bolj proti vzhodu, da bi imela v prihodnjih dneh boljši kot jadranja ob morebitnem vzhodniku, a upam, da mi bo Darko v napovedi za naslednje dni poslal zmeren veter s severa.

 

10.5.

Trenutna pozicija: S 03.46; E 172.38; kurs 120; do Funafutija je še 474 milj.

Drugi dan zapored je minil z zelo malo vetra, ki včasih piha z jugovzhoda, včasih s severovzhoda, večinoma pa premalo za jadranje, ki bi bilo kaj dosti hitrejše, kot je ekvatorialni tok, ki nama zadnjih nekaj dni teče nasproti s hitrostjo med dvajset in trideset miljami na dan. Motoriranju z jadri in razmeroma mirnemu morju navkljub Skokica v povprečju komajda presega hitrost štirih vozlov v smeri proti Funafutiju, zato je prišel čas za matematiko. Raven goriva v tankih se žalostno zmanjšuje, proti Tuvaluju narediva dnevno vse manj milj, vremenska napoved, ki mi jo je poslal Darko še vse prihodnje dni napoveduje zelo malo vetra, morski tok pa bo še do juga Tuvaluja tekel proti zahodu s hitrostjo preko enega vozla in se bo glede na pilotske karte postopoma začel upočasnjevati šele pod osmimi stopinjami južno na poti proti Walisu in Tongi.

Torej matematika:

Zaloga goriva v tankih in kanticah je ob nizkih obratih motorja in pri hitrosti na vodi 5 vozlov še za dva dni in pol motoriranja, ob upoštevanju nasprotnega toka je to za polovico poti do Funafutija. Pri višjih obratih motorja bo barka hitrejša, a goriva bo zmanjkalo veliko prej, tudi če upoštevam nasprotni tok. Z vetrom, ki ga imava s Klemenom v povprečju zadnja dva dni na razpolago, dosegava na vodi hitrost okoli treh vozlov, po GPS-u pa nekaj manj kot dva vozla. Kdo zna izračunati, kdaj prideva na Funafuti. Vse bolj me skrbi, kaj bo, ko bo zmanjkalo goriva, če se naju narava vmes ne bo usmilila z malo močnejšim vetrom.

Ja, nikoli nisem zadovoljen, če je vetra preveč, se pritožujem, če ga je premalo, pa prav tako. Brez skrbi, hrane in pijače imava na barki še dovolj in če sva se prej ploh izogibala, se jih sedaj veseliva, saj nama vsaka prinese vsaj pol ure malo hitrejšega jadranja.

Tudi Funafuti se bo enkrat prikazal pred premcem Skokice.

 

11.5.

Trenutna pozicija: S 04.42; E 174.05; kurs 120; do Funafutija je še 372 milj.

Narava je bila danes veliko bolj prijazna in nama že ponoči podarila med šest in dvanajst vozli severovzhodnika, s katerim sva lahko večino dneva prejadrala, popoldne, ko se je veter nekoliko upehal, pa zagnala še motor. Lep umirjen sončen dan je za nama in po nekaj dneh nama je v 24 urah spetuspelo prejadrati več kot sto milj. Nasprotni morski tok se je danes nekoliko zmanjšal innama sedaj pri hitrosti krade nekaj manj kot en vozel.

Klemen je dan kronal z novo tuno, ki jo je uspel privleči na barko in razkosati. Že dopoldne se mu je nekaj ujelo na trnek, a je bila riba najbrž prevelika in je strgalastokilogramskilaks.Oblaki so sicer na večernem nebu, a plohi sva v zadnjem dnevu od blizu doživela le dve. Zdaj pa me zanima, kakšno napoved nama je za naslednje dni poslal Darko.

 

12.5.

Trenutna pozicija: S 05.39; E 175.30; kurz 120; do Funafutija je še 269 milj.

Čudovito dopustniško vreme imava te dni na Tihem oceanu. Morje je skorajda popolnoma mirno, le dolgi oceanski valovi naju počasi dvigujejo in spuščajo in s tem širijo in ožijo obzorje. Prav po dopustniško se kratkočasiva s prebiranjem knjig in gledanjem filmov, za popestritev sem za zajtrk danes spet spekel palačinke, kot dopolnilo Klemenovim tunam.

Za jadranje pa bi potrebovala nekaj več kot le dva do štiri vozle vzhodnika, kolikor imava vetra danes. Vseskozi poslušava Lombardinijevo glasbo, a bolj na tiho, da bo dlje trajala. Sončiva tudi jadra, da bi dodatno pridobila še kakšno desetinko vozla na hitrosti. Za današnjo noč bi moralo še zadočati gorivo, ki je v tankih, jutri bom nalil še gorivo iz zadnjih treh ročk, ki sva jih s Klemenom napolnila na Nauruju in potem bo šlo, dokler bo pač šlo, morda celo do Funafutija, če se naju bo vmes za nekaj časa spet malo bolj usmilil veter in bo še nekoliko bolj popustil nasprotni morski tok.

Precej sva se že približala otočju Tuvalu. Nocoj bova plula mimo Nanumeje, prvega Tuvalujskega atola na poti, do jutra bi morala biti še mimo Nanumange in nato jutri zvečer še mimo atola Nui, a to so vse koralni otoki in atoli, ki za jadrnice z več kot pol metra ugreza tudi ob plimi niso dostopni, zunaj koralnega grebena pa se morsko dno ob otoku tako strmo spusti v globino, da se ni mogoče varno zasidrati. Prvi atol na poti, v katerega je tudi z jadrnico mogoče zapluti je Nukufetau, ki pa je oddaljen še dobrih dvesto milj in se bova tam ustavila predvidoma v soboto.

Poštni golob z vremensko napovedjo se je zadnje dni nekje izgubil, se pa je v poštnem nabiralniku našlo Zlatino in Izijevo sporočilo. Zamude iz aprila nama s Klemenom še ni uspelo povsem nadomestiti, zato nama bosta

morala Izi in Janja s Tonge čez deset dni s kanujem zadnjih nekaj milj priveslati nasproti.

 

 

13.5.

Trenutna pozicija: S 06.46; E 177.09; kurz 127; do Funafutija je še 152 milj.

Še en dan sva preživela na kot zrcalo gladkem morju. Lombardiniju sva popoldne uspela ukrasti zgolj eno uro jadranja, ko se je približalo nekaj deževnih oblakov, potem pa je veter spet izpuhtel.

Mimo prvih otokov Tuvaluja sva plula ponoči, jutri popoldne se bova za nekaj ur ustavila v atolu Nukufetau, da nama ne bo potrebno ponoči iskati vhoda v atol Funafuti.

 

15.5.

Včeraj pred večerom sva mimogrede zavila v atol Nukufetau in z desantom ob sončnem zahodu osvojila otok Coal. Žal nama je dnevne

svetlobe ostalo le se za kratek tek okoli pravljičnega otoka, potem pa sva ponoči nadaljevala z jadranjem proti 60 milj oddaljenemu Funafutiju. Noč nama je prinesla obilico ploh, a končno je bilo dovolj vetra za pravo jadranje. Pred tem sva v bistvu porabila že vso nafto in Lombardini je ob nizkih obratih zadnjih nekaj dni deloval skorajda neprekinjeno. Glede na stanje nafte v tanku sem že nekaj časa pričakoval, da se bo motor ustavil, a se je Lombardini zadnji dan spremenil v perpetum mobile in brnel in brnel …

Zjutraj so se nama pred premcem Skokice končno začeli prikazovati otoki atola Funafuti in dopoldne sva presenetljivo hitro opravila z vstopnimi formalnostmi za Tuvalu, potem pa sva obtičala brez denarja. V Tuvaluju kot plačilno sredstvo uporabljajo avstralske dolarje, midva pa ravno teh dolarjev nimava in v nedeljo je banka zaprta. Uradniki so rekli, da bodo na plačilo vstopnih formalnosti lahko počakali do jutri, a danes za naju žal ne bo nič s svežo hrano, pa večerjo na kopnem in tudi nafto bova kupovala jutri. Se bova pač poskusila malo spočiti za jutri.

Kreditnih kartic ne sprejemajo, na srečo pa nama je uspelo na Nauruju prihraniti nekaj dolarjev, da sva si lahko kupila uro interneta v spletni kavarni, kjer sem si lahko ogledal tudi vremensko napoved za prihodnje dni. Kaže na tri dni zmernega vzhodnika, potem pa … Upam, da bom imel na naslednjem otoku več časa in pravega denarja, da bi lahko dodal se kakšno slikco z dosedanje poti.

Jutri zvečer, ko bova opravila vse potrebne nakupe za nadaljevanje poti, se bova odpravila proti 400 milj oddaljenemu Wallisu.

 

16.5.

Zjutraj sva si za ogled otoka sposodila motorno kolo, potem nakupila hrano, pijačo in z bencinske črpalke na drugem koncu otoka v ročkah zvozila za priblizno pol tanka nafte. Po ogledu otoka sva se želela opoldne od Tuvaluja posloviti, pa so se stvari začele zapletati in celo popoldne sva preživela na tukajšnji policijski postaji, kjer so naju istočasno in izmenično zasliševali. Občutek imam, da sva žrtve lova na čarovnice. Pred dvema dnevoma so naju na sosednjem atolu videli, da sva zaplula v laguno in trdijo, da sva bila tam čez noč, kar je brez dovoljenja menda prepovedano. Midva pa sva bila isto noč na poti proti 60 milj oddaljenem Funafutiju in sva se v nedeljo zjutraj prijavila tukaj na carini. Seveda so to tukajšnji policaji preverili, a nama vseenon ne dovolijo oditi, dokler tudi policaji na Nukufetau ne preverijo, ali zares tam nisva prebila noči. Verjetno policaji na Nukufetau o tem sprašujejo tamkajšnje delfine in imajo morda težave s sporazumevanjem, da to tako dolgo traja. Epiloga še ni. Za danes sva za cez noc dobila hišni pripor na Skokici in barke ne smeva nikamor premakniti, policijska preiskava pa se bo nadaljevala jutri. Mednarodni pomorski zakoni tukaj menda ne veljajo, prav tako mi nočejo povedati, koliko časa naju lahko proti najini volji zadržujejo na Tuvaluju. Povedali pa so nama, da naju opazujejo oziroma nadzorujejo in da imajo policijski patruljni čoln v pripravljenosti. Za pomoc sem zaprosil na tukajsnjem ministrstvu za zunanje zadeve in tudi na slovenskem veleposlanistvu v Avstraliji.

Cariniki nama zaradi policijskega postopka nočejo izdati dovoljenja za odhod in kaže, da si bova spet nabrala vsaj en dodaten dan zamude, pa tako lep veter je napovedan za naslednje tri dni.

Upam, da se bodo stvari jutri zjutraj uredile, sicer bom poskusal odjadrati kar brez dovoljenja, Klemen pa se bo moral sam odločiti, kaj bo storil. Tuvaluja in vase zagledanih ter vraževernih policajev imam vrh glave.

 

17.5.
Po posredovanju slovenskega veleposlanika v Avstraliji, g. Žigona, je tuvalujska policija zvecer končno izpustila Klemna in Mirana. Ce sta se prej na policijski postaji morala le javljati, ju zadnje popoldne od tam niso vec hoteli spustiti. Obtozevali so ju, da sta na Tuvalu pretihotapila enega cloveka, kar naj bi videli ribici na otoku Nukufetau.

Takoj po izpustitvi sta odplula. Verjamem, da je bila izkušnja zelo neprijetna (sama sem imele podobne tezave pred leti na Fidziju) in bosta potrebovala še kar nekaj časa, da si povrneta zaupanje v postopke in ljudi. Predvidevam, da bosta s polno paro zajadrala naravnost proti Tongi in poskušala loviti datum odhoda njunega letala.
Ob zadnjem telefonskem pogovoru z Miranom se je Skokica ponoci nahajala ze 20 nm južno od Funafutija.

 

18.5.

Trenutna pozicija: S 10.03; W 179.42; kurz 140; do Walisa je še 285 milj.

Sinoči so tuvalujski policaji vendarle končali preiskavo o tem, koga in kaj sva pretihotapila na Tuvalu. Potem, ko so policaji tri dni seveda brez uspeha po otokih atola Nukufetau iskali fantomskega slepega potnika, so naju zvecer oprostili vseh obtožb in so nama dovolili, da odjadrava s Tuvaluja. Seveda se nisva pri tem prav nič obirala. Ponoči sva skozi južni preliv med koralnimi grebeni zapustila Funafutsko laguno in Skokico usmerila proti 400 milj oddaljenemu Walisu. Vzhodnika sva imela celo noč in današnji dan nekaj nad dvajset vozli in po navzkrižno razburkanem morju sva precej na trdo proti valovom jadrala kolikor se je dalo ostro v veter, a nama je ponoči nagajal zahodni ekvatorialni tok in naju odklanjal proti jugu. Zjutraj je ta tok končno popustil, da je Skokica vendarle lahko zajadrala proti Walisu. Zvečer je veter toliko popustil, da postopoma povečujeva jadra, a morje je razsuto in napredek počasen. V petek bi se rada ustavila na Walisu, a se bojim, da bova tam mimo jadrala enkrat ponoči s petka na soboto.

 

19.5.

Trenutna pozicija: S 11.07; W 178.24; kurz 125; do Walisa je še 185 milj.

Vceraj sva s Klemenom z vzhodne zemeljske poloble prijadrala na zahodno. Stopinje geografske dolžine so se do sedaj prištevale, sedaj pa so se začele odštevati.

Nevihte so naju s Klemenom preganjale celo noč in cel dan. Ponoči so nevihte prinesle veter in valove z juga in jugovzhoda, da smo s Skokico bolj kot ne le čofotali skorajda na mestu oziroma se v velikih lokih izogibali večjim nevihtam, zjutraj pa so nevihte prinesle veter s severa, s katerim je, ko so se nasprotni valovi umirili, jadranje proti jugovzhodu spet postalo mogoče. Zvečer so se plohe razredcile, a tudi veter se je, upam, da le prehodno, polegel in potovanje proti Wallisu in Tongi je spet odvisno od Lombardinija, ki pa ima danes vročino in ni ravno hiter.

Postanek na Walisu so nama v bistvu onemogočili tuvalujski policaji, iskrico upanja, ki se je prižgala po hitrem včerajšnjem jadranju, pa so ugasnile nočne nevihte. Darko v vremenski napovedi svetuje pot čimbolj proti vzhodu, da bo kot za jadranje proti Tongi v prihodnjih dneh lahko ugodnejši, zato bova jutri zvečer naredila ovinek okoli Walisa, preden zavijeva proti Tongi.

Še info za Izija in Janjo: do otočja Vava’ U na Tongi imava še približno 530 milj, kdaj pa tja prideva, je odvisno zgolj od tega, kakšen veter nama bo Darko poslal v prihodnjih dneh.

 

20.5.

Trenutna pozicija: S 12.41; W 176.29; kurz 127; do Walisa je še 38 milj, do otočja Vava’U na Tongi pa bova šla sicer še malo naokoli, a zračne razdalje do tja imava še za približno 390 milj.

So dnevi, ko gre vse narobe in so dnevi, ki potekajo kot v pravljici. Med slednje bom uvrstil pravkar minuli dan. Minula noč nama je prinesla dvajset vozlov severovzhodnika, jasno nebo in z mesečino obsijano morje, po katerem je Skokica živahno jadrala proti jugovzhodu. Noč za jadralske užitke in prav nič slabši ni bil dan, ko je severovzhodnik sicer nekoliko oslabel, a osem do petnajst vozlov vetra je Skokico še zmeraj gnalo s hitrostjo med petimi in sedmimi vozli. Pogled na jasno večerno nebo pred premcem barke obeta sproščeno noč, v kateri si bo Klemen, vsaj dokler ne vzide mesec, lahko nemoteno ogledoval svoje priljubljene zvezde.

Ponoči me je prijetno presenetil hiter odgovor gospe Sabine in Lombardinijevega serviserja Zvonka na mojo prošnjo za nasvet glede pregrevanja motorja . Po elektronski pošti sta mi poslala “aspirin” z navodili za zdravljenje motorja. Izkazalo se je, da je Lombardini v bistvu morski konjiček, ki mu je občasno potrebno očistiti škrge. Manjši kirurški poseg v hladilni sistem konjička mi je s pomocjo preprostih in jasnih navodil iz Slovenije popolnoma uspel in Lombardinijeva vročina je ozdravljena.

Brkljanja po motorju me je zmeraj nekoliko strah, zato sem si kar oddahnil, ko sem videl, da je z motorjem spet vse v redu. Saj sem že na začetku napisal, dan kot v pravljici.

 

21.5.

Trenutna pozicija: S 14.38; W 175.23; kurz 160; do otocja Vava’U na Tongi imava še 252 milj.

Umirjen dan z zelo malo severnega vetra je pravkar minil, zato je interni dvoboj jadra motor danes suvereno dobil slednji.

Ponoči med plovbo mimo Walisa, ko sem opazoval luči mesta Mata Utu, sem ponovno preklinjal tuvalujske policaje, ki so nama ukradli dvodnevni postanek na tem otoku, ki je svojevrstna francoska kraljevina.

Zjutraj sem od Darka končno dobil »dovoljenje«, da lahko zavijem proti jugu, neposredno proti Tongi, saj kaže, da se je fronta z močnimi jugovzhodnimi vetrovi, s katerimi me je strašil zadnje dni, sedaj pomaknila nekoliko proti jugu.

Kaže, da bo dolgočasnemu dnevu sledila malo bolj razgibana noč, saj je na večernem nebu pred nama vrsta temnih oblakov s plohami.

 

22.5.

Pozicija S 16.53; W174.39 kurz 200, do Vava’U je še 110 milj.

Tole pišem zvečer v zavetju barke, ko je zunaj vseskozi divje. Živahen dan in nor večer je za nama. Upam, da ne bo takšna cela noč. Veter se krepi in ga je preko 30 vozlov, seveda spet od spredaj, iz jugovzhoda in zato beživa proti jugozahodu. Smer bolj proti Vava’ U bova popravljala jutri podnevi, če se veter prej ne bo obrnil. Plohe prihajajo druga za drugo in postajajo vse bolj divje. Upam, da mi je Darko poslal novo vremensko napoved, ki kmalu napoveduje konec te veselice.

 

Izi in Janja pričakujeta, da bo Skokica v ponedeljek (jutri) prispela na Vava’U.  Vendar jo neurje vsebolj žene na zahod. Miran predvideva prihod v torek, če bo vreme bolj prizanesljivo.

 

23.5.

Pozicija: S18.34; W174.28, kurz 70, Do Vava’U je še 30 milj.

Po viharni noči je jugovzhodnik vendarle padel nekaj pod trideset vozlov, plohe pa so se razredčile, da sva čez dan lahko jadrala bolj ostro v veter vsaj proti jugu in potem popoldne proti vzhodu.

Pred večerom sva jadrala mimo otoka Late, ki leži vzhodno od Vava’ U enkrat sredi noči pa upam, da bova ob katerem od prvih otokov Vava’ U-ja našla kakšno pametno sidrišče za preostanek noči. Zjutraj upam, da se na carinskem pomolu dobimo z Janjo in Izijem.

 

Miranova zgornja želja se je uresničila. Skokica je drugi del noči prespala privezana ob pomol. Posadka se bo zjutraj povečala za dva nova člana.

 

25.5.
Štiričlanska posadka Skokice po dveh dneh na otocju Vava’ U pluje proti kaksih 70nm oddaljenemu otocju Ha’ Apai. Izi in Janja se prilagajata na preko trideset vozlov vetra in temu primerno zelo nemirno morje, a nelagodje bo verjetno le prehodnega značaja. Smer vetra je sicer zelo ugodna in jadranje hitro. Do Tongatapuja, ki je končna destinacija 5.etape bodo potrebovali še kakšen dan plovbe. V soboto zjutraj Miran odpotuje na kratek “obisk” v Slovenijo, Klemen pa bo vračanje preko Amerike izkoristil še za kratke nejadralske počitnice v ZDA.

 

28.5.

Po postanku med otoki otoške skupine Ha’ Apai smo v četrtek popoldne v še naprej močnem jugovzhodniku odjadrali proti sto milj oddaljenemu Tongatapuju na jugozahodu in v petek zjutraj nam je vzhajajoče sonce začelo razkrivati prve otoke te za nas najužnejše otoške skupine na Tongi. Po dveh mesecih jadranja po tropih, se mi na Tongi zdi hladno in ponoči je zaradi hladnega vetra potrebno nase navleči kar nekaj oblačil, ki so bila do sedaj pozabljena v torbah in omarah. Na  juznem Pacifiku je sedaj namreč pozna jesen in tudi na Tongi na okrog dvajsetih stopinjah juzne geografske širine je ponoci sveže. Noč se nam je podaljšala že na trinajst ur in dan skrajšal na enajst. Marsikaj je postalo drugače, kot sem bil navajen do pred kratkim. Sonce je cez dan že občutno na severu in imam zato vcasih, kadar ne premislim dovolj dobro, tezave pri orientaciji na kopnem. Tudi veter je drugačen, hladen veter tukaj piha z juga in topel s severa. Sonce je v tem obdobju v Sloveniji višje na nebu in bolj toplo sveti, kot na Tongi in tudi morje se je v primerjavi s tropskim pasom že dodobra ohladilo, a je vendarle še dovolj toplo in tudi meni, ki sem bolj zmrzljiv, še omogoca plavanje v njem.

Zjutraj je veter vendarle oslabel in dopoldne smo se privezali v živahnem in prašnem pristanišču mesta Nuku Alofa ter se med opravljanjem vstopnih formalnosti na hitro spoznali tudi z glavnim mestom Tonge.

Izi in Janja bosta do naše vrnitve čez 10 dni ostala na Skokici, skrbela zanjo in jadrala med otoki Tongatapuja, s Klemenom pa sva se včeraj zvečer odpravila proti domu in  po dveh mesecih so se danes v Aucklandu najine poti razšle.

Za dolgo skorajda tridnevno pot proti domu sva si izbrala različne smeri. Sam bom letel proti domu preko Nove Zelandije in nato na severozahod preko Azije, Klemen pa na vzhod preko Amerike.

3.6.

Na hitro sem seštel milje, ki sva jih s Klemenom morala prejadrati proti vetru in sem ugotovil, da se jih je med Yapom in Tongo nabralo okrog tri tisoč. Upam, da je s tem že plačan pretežni del davka za izbiro malo bolj neobičajne poti oziroma smeri za jadranje okoli sveta.

Na poti proti domu sem imel v Novi Zelandiji skorajda cel dan časa med čakanjem na odhod letala in ta dan sem seveda izkoristil za ogled Aucklanda z okolico. To razgibano novozelandsko velemesto, ki je zgrajeno na številnih gričih ugaslih vulkanov med Tasmanskim morjem in Tihim oceanom, se oglašuje za mesto jader in zares je v pristanišču in okoliških marinah mogoče videti množico raznovrstnih jadrnic, od starodobnih večjambornic do velikih sodobnih regatnih bark, ki so še pred kratkim sodelovale na pokalu Amerike in pa tudi najsodobnejših, na katerih se jadralci pripravljajo za naslednjo regato okoli sveta v seriji Volvo Ocean Race ali pa na trimaranu tudi za nov rekordni čas pri jadranju okoli sveta.

 

Ko sem si oči napasel na mega jadrnicah, pa sem del dneva preživel še med Maori in se spoznaval z njihovo kulturo in zgodovino.

 

Letos imam srečo, da so si moji šefi pri FIS-i za kraj spomladanskih sestankov in koledarske konference izbrali Portorož, da sem nekaj dni lahko preživel tudi na obisku doma.

 

V prihodnjih dneh me čaka kopica zasedanj in sestankov, konec tedna pa z Zlato, Jonom in Sandijem odpotujemo nazaj proti Tongi, od koder bomo v prihodnjih tednih nadaljevali z jadranjem proti Niue-ju, Cookovim otokom in Francoski Polineziji.

14.10.2010 Langkawi (Malezija) – Samal (Filipini)

Četrta etapa: Langkawi (Malezija) – Samal (Filipini)

11.10.

Za pot od Langkawija do Singapurja sem zaradi gostega ladijskega prometa skozi Malaško ožino in množice ribiških mrež ob obali načrtoval samo dnevno plovbo in čas odmeril za bolj lagodno jadranje. Kaže, da sem se zmotil, saj so mi s Filipinov odgovorili, da mi v času, ko bom tam (tako jeseni, kot tudi spomladi) ne bodo mogli dvigniti barke iz vode za načrtovano popravilo krmila in redno obnavljanje podvodnih premazov proti algam in školjkam. Barko bi mi, zaradi večjega ugreza Skokice, iz vode lahko potegnili le v času visoke plime, ta pa je tam le nekaj dni na mesec, v času polne lune. Žal luna letos na Filipinih malo zamuja 🙂 zato polne lune ne bom mogel počakati na morju, saj bo  v novembru polna šele takrat, ko se bom že odpravil na Finsko na prve zimske skakalne tekme.

Mislim, da sem se po telefonu uspel na hitro dogovoriti za dvig barke kar v ladjedelnici na Langkawiju, če je to res, pa bom ugotovil v četrtek, ko se bova z Jurijem pripeljala pod dvigalo. Upam, da se bova z Jurijem prva dva dni na tropsko podnebje prilagajala na kopnem in da bo vreme pri tem milostno.

 

 

14.10.

Iz Kuala Lumpurja sem proti Langkawiju severozahodu Malezije letel nad obalo in otoki, mimo katerih bova z Jurijem jadrala prvih nekaj dni. Langkawi naju je sprejel s hudim tropskim nalivom, da sva morala kar dve uri počakati z vkrcanjem na barko. Na letališču sva najela avto in čas med nalivom sva tako lahko izkoristila za nakup hrane in obisk restavracije.

Ko je naliv popustil, sva se odpeljala do marine in po dobrih treh mesecih sem ponovno stopil na krov Skokice. Slabe izkušnje sem imel s tropskimi marinami, saj so se na Baliju in na Sejšelih pred leti med mojo odsotnostjo na barki zaredili ščurki, ki sem jih dolgo preganjal, zares ugonobila pa jih je šele slovenska zima. Z nekakšno mešanico strahu in pričakovanja sem odprl vrata Skokice in pogledal po notranjosti barke: tla so bila suha, tudi dno barke pod tlemi je bilo suho, nepovabljene golazni ni bilo videti, luči niso delale ker je bil akumulator za porabnike popolnoma izpraznjen, na srečo pa je bil motorni akumulator še pri močeh in motor se je zagnal ob prvem poskusu. Z veseljem sem lahko ugotovil, da je na barki pravzaprav vse tako, kot pred dobrimi tremi meseci, ko sem barko zapustil.

Z Jurijem sva se naselila vsak v svojo kabino, a ponoči zaradi vznemirjenosti in zaradi časovne razlike nisem mogel spati, zato sem si izdelal spisek opravil pred odhodom in z interneta prepisal telefonske številke ladjedelnic, da se bom dogovoril za dvig barke in barvanje podvodnega dela trupa.

Cela noč je bila deževna, zjutraj pa se je vendarle prikazalo sonce in pod vodo sem lahko preveril, kako je videti krmilo, ki smo ga popraskali na Maldivih. Ni bilo videti slabo, le školjke so se naselile na popraskanem delu krmila in sem jih zato odstranil s strgalom.

Ko je bila ura primerna, sem se podal v telefonski lov za ladjedelnicami. Zavrtel sem veliko številk, a nisem bil uspešen. V najbližji ladjedelnici, kjer sem bil že predhodno dogovorjen za dvig barke iz vode, si niso uspeli izposoditi dvigala, njihovo o lastno novo dvigalo pa še ni delovalo. V marini Rebak na bližnjem otoku bi mi barko lahko dvignili, a bi na spust moral čakati en teden. V največji ladjedelnici pa so bili stroški dvigala bistveno previsoki za moj žep. Z dvigom barke in barvanjem na Langkawiju torej ne bo nič, sem pa v prvi ladjedelnici uspel kupiti vsaj protivegatitivno barvo in pozneje v mestu še ves potrebni pribor za barvanje popoldne pa se mi je uspelo dogovoriti za dvig barke v ladjedelnici na okoli sedemdeset milj oddaljenem otoku Penang, ki leži ob najini poti proti Singapurju. Pred odhodom iz marine sva z Jurijem napolnila še tanke za nafto in ob pogledu na račun mi je zaigralo srce. Nafta je v Maleziji namreč več kot pol cenejša, kot pri nas doma.

Popoldne sva že odplula proti jugu, žal pa barka ne gre prav hitro.

 

 

15.10.

Iskrica upanja, ki se je prižgala včeraj z dogovorom za dvig barke na Penangu, je kmalu spet ugasnila, ko so mi pod večer sporočili, da so preučili plimske tablice in da zaradi ugreza Skokice, plitvine pred ladjedelnico in zaradi nižje plime v naslednjih dneh ta teden ne bom mogel do njih.

Ker je Skokica na mirnem morju s pomočjo motorja ob polnem plinu zmogla le štiri vozle hitrosti, sva se zasidrala pri najjužnejšem od Langkawijskih otokov, da sem pod vodo pogledal v čem je težava. Kaže da spomladanska izbira Nautixovih protivegetativnih premazov ni bila najbolj pametna odločitev za moje poti po toplih morjih. Na kobilici in na trupu barke so bile naseljene prave kolonije školjk, ki so močno zavirale barko. Dokler se nisem preveč utrudil, sem se nato potapljal pod barko in s strgalom odstranjeval školjke s trupa, krmila in kobilice. Večino sem uspel odstraniti, a bo potrebno še kakšen dan pod barko. Skokica je s to čistilno akcijo pridobila dva vozla na hitrosti. Ponoči je zapihal še veter in zjutraj sva prijadrala pred George Town na Penangu.

 

 

16.10.

Ponoči sva jadrala od Penanga do Pangkorja in nato pred Lumutom zavila v reko Dinding ter ob plimi plula še približno 15 km po reki navzgor, da sva prišla do ladjedelnice, kjer so mi obljubili, da bodo danes dvignili barko na kopno.

 

Prejšnje dni sem pozabil omeniti, da je tukaj zelo vroče in soparno, Jurij pa mi je naročil, da moram napisati, da je veliko muh – toda muhe letajo predvsem okoli Jurija 🙂

 

Popoldne sem postal bogatejši za novo izkušnjo pri dvigovanju barke iz vode. V ladjedelnici so v vodo zapeljali nekakšen viličar, na katerega sem moral potem zapeljati s Skokico. Viličar nas je potem dvignil, ko pa je hotel zapeljati iz vode, mu je drselo pod kolesi in se mu ni uspelo povzpeti po navozu. Na pomoč so potem poklicali vlečno službo. Vse skupaj je spominjalo na pravljico o dedku in repi, a s skupno pomočjo nam je Skokico do večera vendarle uspelo potegniti iz vode.

 

Na sliki preostale školjke, ki jih med potapljanjem nisem uspel očistiti s kobilice.

 

Muham so se zvečer pridružili še komarji, tako da imava z Jurijem sedaj sauno na kolih, ker ima Skokica mreže proti komarjem samo na nekaterih oknih.

Zvečer je bila barka dokončno rešena školjk, z odstranjevanjem nekoristne protivegetativne barve pa se bomo ukvarjali jutri.

 

 

17.10.

Naporen dan je za nama, predvsem Jurij se je trudil z odstranjevanjem Nautixovega “antifoulinga”, ki se je kar preveč držal lupine barke takrat, ko to ni zaželeno. S pomočjo delavcev ladjedelnice nam je po celodnevnem maratonu barko uspelo pripraviti za jutrišnje barvanje.

Ko sem včeraj odstranil propeler, da bi zamenjal cink anodo, sem ugotovil, da so na osi “pobrani” navoji, ko pa sem želel kot del rednega vzdrževanja zamenjati še semeringe na osi propelerja, sem ugotovil, da se v pogonski nogi poleg olja nahaja tudi voda. Seveda popravilo obojega skupaj presega moje mehanikarske sposobnosti, zato bodo šli pokvarjeni deli jutri v roke pravemu mehaniku. Upam da se bo jutri vse skupaj srečno izšlo do večerne plime, saj se na dvorišču ladjedelnice ne počutiva najbolje.

 

 

18.-19.10.

V ladjedelnici pri Lumutu so se nama časovno vsi opravki in popravki tako poklopili, da je bila v ponedeljek barka na novo prebarvana, noga motorja pa popravljena. Ob nočni plimi so barko porinili nazaj v reko, po kateri sva se vrnila v morje in sedaj plujeva proti jugovzhodu, proti dan in pol plovbe oddaljenemu Port Dicksonu. Vetra ni, zato preizkušava, če je motor dovolj dobro popravljen.

 

V ladjedelnici je bil sosed avstralski jadralec, ki smo ga pred tremi leti srečali na na Cocos Keelingu. Mike mi je takrat poklonil hlebec kruha, ker sem zamudil v trgovino, sedaj pa v tukajšnji ladjedelnici popravlja svoj trimaran, ki mu ga je vihar pred meseci vrgel na obalo.

20.10.

Veter naju je včeraj proti jutru vendarle obiskal in spremljal cel dan do večera, da nama ni bilo potrebno poslušati motorja. Nad vremenom se ne morem pritoževati. To področje ni znano po kakšnem stalnem vetru, a kljub temu zaenkrat več jadrava kot motorirava. V vetru je veliko laže prenašati tudi vročino. Vseskozi se veliko bliska v okolici, a nevihto od blizu sva zaenkrat doživela le prvi dan na Langkawiju.

Včeraj popoldne sva zavila na “ekskurzijo” v Port Klang; kjer sva si ogledala množico Jurijevih “prijateljic”. Na več kot dvajset kilometrih obale in pomolov se razteza to veliko pristanišče. Zvečer sva zaplula v Malaško ožino, kjer jadrava obrobu ladijskega separacijskega pasu in slalomirava med številnimi ribiškimi barkami. Ponoči sva jadrala mimo naftnih ploščadi pred Port Dicksonom, Sedaj (proti jutru) se bližava Malaki in če bo vse normalno. bova zvečer pred Singapurjem, vendar bova za ogled Singapurja raje počakala na dan. Pri jadranju nama poleg vetra precej pomaga tudi plimski tok, ki večinoma teče proti jugovzhodu.

Dani se, odpravil se bom spat, krmilo pa prepustil Juriju, da si bo lahko ogledoval ladje.

 

22.10.

Zadnja dva dni je Jurij sicer videl veliko ladij, a žal manj, kot si je obetal. Predvčerajšnjim zjutraj, ko sem šel spat, se je nad Malaško ožino spustila megla, ki sedaj nad morjem vztraja že nekaj dni. Megla je bila tako gosta, da je Jurij ladje na poti mimo Malake lahko spremljal predvsem le na radarju, saj je na morju lahko videl le tiste, ki so plule mimo naju na razdalji manj kot nekaj sto metrov. Seveda je lahko slišal tudi ladijske sirene, s katerimi so naju opozarjale na njihovo prisotnost.

 

Na sliki se lepo vidi, kako so se ladje kot duhovi pojavljale iz megle.

Veter je zadnja dva dni popolnoma ugasnil in sva na žalost predvsem motorirala, z izjemo zadnjih nekaj ur pred Singapurjem, ko sva spet lahko jadrala med številnimi tam zasidranimi ladjami.

Mejno kontrolo za vstop v Singapur sva z Jurijem opravila kar na morju pred mestom, ki pa ga zaradi megle nisva videla, nato pa sva Skokico privezala v marini vojaškega jadralnega društva v Changiju. Zvečer nama je Tiiu (finska prijateljica iz skakalnih krogov, ki živi tukaj) razkazala živahno in lepo urejeno velemesto Singapur. Mimogrede sva izvedela tudi, da megla ni samo posledica tropske sopare, temveč predvsem požigalniškega načina kmetovanja na Sumatri, ko domačini v bližnji Indoneziji požigajo gozdove, da s tem pridobijo pridelovalno zemljo. Dim od tega načina “kmetovanja” pa gre čez zaliv v Singapur in Malezijo, kjer se ljudje dušijo v smogu. Tukajšnje oblasti so zaradi slabe kakovosti zraka te dni zagnale alarm in protestirajo pri indonezijski vladi.

Danes popoldne dobim obisk Zlate, Jona Jelka in Jolande, s katerimi bomo jutri odjadrali proti Borneu, kamor naj bi prijadrali čez približno štiri dni.

24.10.
Naši popotniki so odjadrali iz Singapurja in kmalu naleteli na težave. Jurija namerč niso spustili domov, tako da so se morali vrniti, podpisati izstopne papirje in plačati kavcijo, da ne bi naredil kakšne neumnosti. Ponoči so potem vendarle odpluli iz Singapurja in naslednji dan prispeli do otoka Aur kjer so nato malo raziskovali.

 

25.10.
Odpravili so se proti Borneu do koder imajo 3 dni plovbe. Vmes se bodo najbrž ustavili še na kakšnem otoku. Počutje na jadrnici je dobro, vetra pa je večinoma dovolj za jadranje.

 

28.10.

Po enem tednu sem spet prišel do interneta, da našemu Juriju doma ne bo potrebno dežurati ob telefonu in raöunalniku:)

V soboto so me v Singapurju šolali, kakšne so obveznosti in dolžnosti kapitana do svoje posadke, zato smo se morali vrniti v Singapur, da sva se z Jurijem zapeljala na luško kapitanijo, kjer sem moral svojega dosedanjega člana posadke odjaviti s spiska posadke, da je lahko odpotoval domov. Kaže, da imajo v Singapurju popolno elektronsko kontrolo nad vsakim, ki vstopi v Singapur in zato morajo vsi postopki potekati strogo po njihovih predpisih. Ni bilo dovolj, da ob vstopu in izstopu iz države pokažeš potni list. Ker pa je bil Jurij po mnenju uradnice videti zelo sumljivo J, sem moral zanj podpisati še izjavo, da z osebnim premoženjem do 1.500 dolarjev jamčim, da v Singapurju do odhoda ne bo počel neumnosti.

Jurij je nato lahko odletel proti domu, z Zlato, Jonom, Jelkom in Jolando pa smo morali zvečer še enkrat skozi mejno kontrolo na sidrišču pred Changijem, da smo ponoči lahko uradno izpluli iz Singapurja. Podobno kot na zahodni strani, je bilo tudi vzhodno od Singapurja vse do Južno-kitajskega morja zasidranih na stotine ladij med katerimi smo slalomirali skorajda vse do jutra.

Zavili smo na sever proti malezijski Tiomanski skupini otokov in se popoldne ustavili na otoku Aur. Pri osvajanju otoka smo se soočili z velikimi prelivajočimi valovi pred obalo, ki so nam povzročali preglavice predvsem pri vrnitvi na barko. Z nekaj praskami in modricami se nam je vsem uspelo vrniti na barko in zvečer smo odrinili preko Južno-Kitajskega morja proti Borneu.

V ponedeljek smo se ustavili pri indonezijskem otoku Lintang, ki sodi v otoško skupino Anambas. Ko smo se zasidrali, je nad otoke prihrumela nevihta in z izkrcanjem in sprehodom po otoku smo morali počakati skorajda do večera.

Ponoči smo šli naprej. Valovi nevihte so nas še nekaj ur premetavali, veter pa je žal kmalu popustil in več kot dva dni smo morali motorirati do Bornea.

V zalivu Santubong pred Kuchingom smo se hoteli zasidrati, a je prihrumela nevihta in nas prisilila, da smo nadaljevali z jadranjem ob obali. Nameraval sem se zasidrati, ko bo neurje mimo, a se je nadaljevalo in še stopnjevalo celo noč. Z jugozahodnim vetrom med tridesetimi in štiridesetimi vozli hitrosti smo nato v vse večjih valovih glisirali proti severovzhodu. Obala Bornea je na tem delu zelo plitva in varna sidrišča so samo v izlivih rek. V tako velikih valovih pa je nevarno zapluti čez peščene sipine pri izlivih rek, zato smo bili prisiljeni še tretji dan zaporedoma L nadaljevati z jadranjem. Obala je zelo podobna zahodni jadranski obali ob Apeninskem polotoku. Številne reke prinašajo v morje velike količine debel in vej, ki se jim zaenkrat še uspešno izogibamo.

Popoldne je vsaj nehalo deževati in občasno nas sonce sramežljivo pozdravi. Zvečer bomo prijadrali do pristanišča Bintulu in upam, da nam bodo pristaniške oblasti dovolile nočno vplutje v luko, da bi opravili malezijske vstopne formalnosti.

30.10.

V luki Bintulu smo se v močnem nalivu zasidrali včeraj navsezgodaj zjutraj in potem, ko smo se naspali, opravili še z malezijskimi vstopnimi formalnostmi. Ladij in velikih luških žerjavov smo se dovolj nagledali že v Singapurju, zato smo popoldne nadaljevali s potjo ob nizki in nezanimivi obali Bornea in Skokico danes zjutraj privezali v marini v Miriju.

Morski konjiček je simbol mesta Miri.

Nočna plovba je bila sproščujoče mirna, vplutje v marino pa precej razburljivo, saj je vhod v plitvem morju (2-3 m globine) med še plitvejšimi sipinami, z odprtega morja pa so na obalo prihajali valovi, ki so se na plitvini večali in lomili. Preden smo zavili za valobran, me je bilo nekaj minut pošteno strah, da bomo v dolinah med valovi s kobilico udarili ob tla. Najmanjša globina, ki sem jo videl na globinometru je bila 2,3 m. Pod kobilico je bilo torej še 15 cm rezerve 🙂 Za odhod iz marine si bomo morali izbrati čas na višku plime.

V Miriju bomo predvidoma ostali nekaj dni in poskušali najti kakšen izlet v džunglo notranjosti Bornea.

Kaže, da je tukaj internet preko mojega GSM ključka nekoliko hitrejši in bom poskušal dodati še kakšno sliko iz preteklih dni.

 

31.10.

Včeraj smo se sprehodili po Miriju, danes pa odpeljali v narodni park Niah. Jutri zvečer se bomo poslovili od Mirija in malezijske dežele Sarawak, ter odjadrali na obisk k sultanu v Brunej.

Današnji nekaj urni sprehod po tropskem pragozdu in po kraških jamah Niaha je bil utrudljiv, a poučen.

Na poti do parka smo se vozili ob neskončnih plažah, na drugi strani ceste pa videli, kako domačini obsežne tropske gozdove spreminjajo v plantaže palm, iz katerih pridelujejo palmovo olje. Na srečo so ustanovili nekaj naravnih parkov, kjer je pragozd zaščiten.

Na sliki je Jon pred drevesom iz vrste meranti, iz lesa katerega imamo doma narejena okna v hiši.

Kraške jame v Niahu so poznane po jamskih risbah in po številnih drugih arheoloških najdbah. V njih so odkrili kosti jamskega človeka izpred 40.000 let.

V grobiščih v jamah so našli tudi krste v obliki čolnov, v katere so položili umrle, da so lahko odpluli v drugo življenje.

Jame so poznane tudi po nabiralcih guana in po nabiralcih ptičjih gnezd. Guano (ptičje iztrebke) domačini tudi še dandanes strgajo s tal, odnašajo v vrečah in na trgu prodajajo kot zelo kakovostno gnojilo za vrtove in poljedelstvo. Pod stropom dvoran v jamah gnezdijo številne ptice. Potem, ko se mladiči izvalijo, pa njihova gnezda postanejo plen nabiralcev gnezd. Notranji deli ptičjih gnezd so namreč zelo iskana poslastica v orientalskih restavracijah, saj iz njih skuhajo menda zelo slastno in okrepčilno juho.

A nabiranje gnezd ni tako lahko opravilo, kot se morda sliši na prvi pogled. Strop dvorane je večinoma visok krepko preko šestdeset metrov in domačini so v preteklosti pod strop dvorane plezali po bambusovih steblih, s katerih je marsikdo omahnil v globino, sedaj pa bolj skrbijo za varnost in uporabljajo alpinistične pripomočke, a nesreče pri tem nevarnem delu se še vedno dogajajo.

 

3.11.

Nevihta nas je začetek novembra prignala v Brunej, po dveh dneh potepanja po sultanatu Brunej pa smo se danes preselili čez zaliv na malezijski otok Labuan. Brunejski sultan je bil zelo milosten do nas in nas “počastil” s poceni privezom in s poceni prevozom do štirideset kilometrov oddaljenega Bandar Seri Begawana (BSB), glavnega mesta Bruneja. Prevoz z avtobusom iz filma “Ko to tamo pjeva” nas je stal samo en dolar. V BSB-ju smo si s čolna ogledali vodno mesto, kjer v hišah zgrajenih na kolih nad reko živi preko trideset tisoč ljudi. Od blizu smo si pogledali razkošno marmorno in zlato mošejo (na levi), od daleč pa smo videli sultanovo palačo z zlato streho. Palača, ki je za pekinškim prepovedanim mestom druga največja na svetu, ima tisoč osemsto oseminosemdeset soban, za sultana in njegovo družino pa skrbi kar dva tisoč služabnikov. Brunejski sultan Hassan al Bolkiah Mu’izzaddin Waddaulah spada s pomočjo naftnega bogastva med najbogatejše zemljane in je nor na avtomobile, katerih ima v garaži kar sedem tisoč, od tega 130 Rols Rayce-ov, 530 Mercedesov, 370 Ferrarijev, … Sultan ima med drugim tudi dva Jumbo jeta z zlatim pohištvom, del naftnih dolarjev pa deli tudi s svojimi državljani, ki imajo zato med drugim brezplačno šolstvo, zdravstveno varstvo in nobenih davkov.

V šoli sem se učil o popoldanskih tropskih plohah, tukaj pa imamo že nekaj dni zapored nevihte predvsem ponoči, čez dan pa je soparno in zelo malo vetra.

 

5.11.

Po včerajšnjem postanku v naftni luki na otoku Labuan nas je vročina pregnala naprej. Po nekaj dneh smo dočakali veter tudi podnevi in ne le med nočnimi nevihtami, da smo lahko uživali v lepem jadranju do otoka Tiga, kjer smo se zasidrali preko noči.

Nismo zdržali celo noč na sidru. Lepote severovzhodnega Bornea so nas zvabile naprej in tako smo po šesturnem jadranju že danes zjutraj pripluli v razkošno marino Sutera Harbour pri Kota Kinabalu-ju. V jutranjem soncu se je lepo videlo, da je ta del Bornea precej bolj razgiban, na obzorju je bilo videti nekaj otokov, v zaledju mesta pa hribe, katerih najvišji vrhovi presegajo štiri tisoč metrov višine.

Privoščili smo si nekaj sproščujočih uric v vodnem parku marine, popoldne pa odšli na ogled mesta. A prišli smo le do prvega nakupovalnega središča, kjer je Zlata ugotovila, da je tukaj vse čudovito poceni. “Poceni” stvari so imeli v trgovinah veliko in sedaj upam, da bo na poti do Filipinov dovolj vetra, saj denarja za nafto ni ostalo prav veliko 🙂

Jutri gremo na izlet v hribe notranjosti Bornea.

Morda še nekaj o cenah marin v tem delu sveta in o cenah goriva. Za razkošje marine v Kota Kinabalu smo za dva dni plačali 30 evrov, ostale marine, ki smo jih obiskali v zadnjih treh tednih, pa so nas stale med pet in deset evri dnevno. O takšnih cenah marin lahko na Jadranu samo sanjam. Podobno je tudi pri gorivu, liter nafte tukaj stane okrog trideset centov.

7.11.

Zasidrali in k obali privezali smo se v nedokončani marini, ki skupaj s sosednjo ladjedelnico nudi poceni zavetišče številnim jadralskim “potepuhom” z različnih koncev sveta. Moj prvi vtis po sprehodu po Kudatu je, da je to ribiško mestece nekje na koncu Azije. Ta vtis nekoliko motijo le hoteli in bližnje igrišče za golf.

Jadralska družba se tukaj vsako nedeljo zbere na večerjo v bližnjem golf klubu in tudi mi smo se jim zvečer za nekaj ur pridružili. Od jadralcev smo izvedeli, kako in kje je tukaj mogoče kupiti nafto in hrano ter kje se opravi izstopne formalnosti ob odhodu proti Filipinom, mimogredse pa smo se dogovorili še za prevoz do 170 km oddaljenega Kota Kinabalu-ja, od koder jutri Zlata, Jon in Jolanda odletijo proti Singapurju in naprej proti Evropi.

 

Iz Kota Kinabalu-ja smo šli včeraj na turistični izlet v notranjost Bornea in videli veliko lepe narave, istočasno pa smo na svoji koži občutili, kako je videti množični turizem in “ožemanje” denarja iz denarnic turistov. Izlet je med drugim obetal sprehod po visečih mostovih razpetimi med visokimi drevesi visoko v krošnjah pragozda, kjer naj bi se iz oči v oči srečali s številnimi opicami in pticami.

Resnica je bila potem, da so bili viseči mostovi razpeti med štirimi drevesi, v skupni dolžini morda sto metrov, o opicah in pticah pa ni bilo ne duha ne sluha, smo pa zato videli trume japonskih turistov.

Za vstop na mostove je bilo poleg vstopnine potrebno plačati tudi takso za fotoaparate, za ogled cveta Raflezije, menda največje rože na svetu, pa pet evrov vstopnine. Seveda smo se po gorenjsko odločili, da gre rožo pogledat le eden od nas in jo slika. Ko sem se vrnil od Raflezije, sem se počutil tako “nategnjen”, da sem v kombiju komaj našel dovolj prostora za svoje noge.

Zvečer smo odjadrali naprej proti Kudatu, naši zadnji postojanki na Borneu in najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da nas je ponoči spet pral dež. A dokler je padal dež, je tudi lepo pihalo s kopnega. Obzorje na levi so nam celo noč razsvetljevali velikanski plameni z dimnikov naftnih in plinskih ploščadi, z desne pa so nas “napadali” številni hlodi in veje, ki jih v morje prinesejo reke. Hlodi so eden od razlogov, da moramo ob obali Bornea jadrati precej dlje od obale, kot bi si to želeli. Tudi to noč smo se večini hlodov srečno izognili, le dva sta “potrkala” na trup Skokice, vendar takrat nismo jadrali prav hitro in trup barke je še cel.

Zjutraj smo pri otočku Kalampunian na skrajnem severovzhodu Bornea zavili proti jugu, proti mestu Kudat, ki ga sedaj že vidimo pred seboj.

 

8.11.

Z Jelčom sva se danes zjutraj poslovila od Zlate, Jona in Jolande, ki so začeli z dvodnevnim potovanjem proti domu. V pristanišču sva nakupila še nekaj nafte in hrane ter opravila malezijske izstopne formalnosti ter še sama odplula na pot proti Filipinom.

Do prvega postanka v mestu Zamboanga imava tristo dvajset milj in bova tja prišla predvidoma v noči s srede na četrtek. Vremenska napoved nama ne obeta veliko vetra, zato pa nekaj dežja, ki naju že sedaj hladi. Na žalost se poslavljam tudi od malezijskega mobilnega interneta, tako da bo za poročila s poti v naslednjem tednu spet skrbela Zlata, ko se vrne domov.

Danes do srede noči naju z Jelčom čaka plovba med številnimi otočki, plitvinami in čermi, potem pa bova do Filipinov plula čez morje Sulu.

Filipinsko otočje Sulu ob najini poti je poznano po islamskih upornikih (MILF), zato se bova tem otokom na poti na široko izognila.

 

11.11.
Zaradi močnega protitoka sva šele sredi noči priplula do Zamboange. Dopoldne sva opravila vstopne formalnosti, med katerimi so nama denarnice spraznili pogoltni in podkupljivi uradniki. Drugih roparjev na srečo nisva videla, a se bova še en dan izogibala nemirnih otokov v okolici polotoka Zamboanga. Sva že na poti proti vzhodnemu delu Mindanao-a. Še naprej imava 3 vozle protitoka in nič vetra.

 

14.11.

Prijazni domačini v vasici San Roque na jugu Mindanao-a; kjer sva se z Jelčom ustavila v petek, so popolnoma popravili prvi vtis o Filipinih, ki sva si ga lahko ustvarila po srečanju s pogoltnimi uradniki v Zamboangi.

Kot se za dva tako ugledna gosta spodobi 🙂 so naju domačini pospremili do poglavarjeve hiše, a poglavarja vasi (berengija) ni bilo doma. Dobrodošlico sta nama zato zaželeli poglavarjeva žena in berengijeva tajnica ter nama skuhali banane za malico, ko sta zvedeli, da kuhanih banan še nikoli nisva jedla. Okus imajo po krompirju 🙂

 

Ko so bile protokolarne zadeve urejene, smo se sprehodili še po vasi, kjer je Jelko zabaval otroke, jaz pa Filipinke – morda pa je bilo tudi obratno 🙂

Na žalost sva morala še pred nočjo naprej.

 

Zaradi velike razdalje med zahodnim in vzhodnim delom Mindanao-ja sva jadrala noč in dan in zato ponoči spet nekajkrat naletela na debla, enkrat pa se mi je celo uspelo zaleteti v nekajmetrsko železno cisterno, ki je plavala daleč na odprtem morju. Pri tem je tako zabobnelo, da je iz komi podobnega trdnega sna zbudilo celo Jelča. Izkazalo se je, da je Skokica trdno grajena barka, saj so na premcu barke ostali le sledovi rje in barve s cisterne ter nekaj odrgnin na boku.

Ker sem takšnih cistern podnevi na morju videl še nekaj, sem mislil, da jih je izgubila kakšna ladja, a sem pozneje izvedel, da filipinski ribiči cisterne uporabljajo za lov na tune na odprtem morju. Nanje privežejo parangale in vsakih nekaj dni preverijo, kakšen je bil ulov. Ker tovrstne “boje” niso označene oz ponoči osvetljene, seveda predstavljajo nevarnost za manjša plovila, pa tudi na ladjah se trk s takšno kovinsko cisterno zagotovo pozna, vsaj na barvi.

 

Čez nepredvidljivi zaliv Moro sva se v dveh dneh srečno prebila mimo ostalih nevarnosti in včeraj pri najjužnejšem rtu na vhodu v zaliv Davao naletela na močan severovzhodnik, ki nama zelo upočasnil napredovanje in zaradi križarjenje podvojil prejadrane milje. Če so bili prvi dnevi po odhodu z Bornea predvsem “motoristični”, so bili zadnji trije dnevi predvsem jadralski. Ponoči sva vendarle prišla do juga otoka Samal, danes pa sva se srečala s Kanadčanko Ellen in Norvežanom Kjartanom, ki sta pravzaprav kriva, da sva prijadrala sem. Ko sem za Skokico iskal možnosti za zimovanje, mi je Ellen sporočila, da bodo jeseni na Samalu odprli novo marino.

Popoldne smo se nato zapeljali na sever Samala in Skokico privezali ob pontonski pomol v novi marini.

 

16.11.

Z Jelčom sva včeraj v premoru med plohami uspela pospraviti jadra, potem pa sem ga pospremil na letališče. S Kjartanom sem se nato odpeljal v betonsko džunglo milijonskega mesta Davao. Nisva šla na hamburgerje, saj nas je na razkošno kosilo povabil lastnik marine na sosednjem otoku Samal.

Marina je namreč delno še v gradnji, a hkrati že sprejema barke in z Jelčom sva včeraj vanjo pripeljala prvo jadrnico, kar je bilo potrebno proslaviti.

Skozi prometni kaos velemesta sem se nato vrnil v naravno džunglo otoka Samal, kjer se veliko bolje počutim, kot v mestu. Samevam v marini, a mi ni dolgčas, saj imam dovolj dela s pospravljanjem barke in pripravo na “zimovanje”. Prihaja namreč čas zimskega monsuna. Razmišljam, da bi spraznil rezervoarje, da voda v ceveh ne bi slučajno zmrznila 🙂

Še jutranji pogled na Oceanview marino. Da ne bo pomote, Skokica je prva barka na desni.

Danes tudi sam odpotujem proti domu. Ravnokar sem dobil E-pošto, da imajo na skakalnici v Kuusamu že dovolj snega in da ni ovir za prve skakalne tekme prihodnji teden..

 

 

18.11.

V kateri letni čas se vračam s tropskih Filipinov, me je opozoril pogled z letala na zasnežene Alpe na zadnjem delu poti med Zurichom in Ljubljano, a so me potem Stanežiče vendarle pričakale s prijaznimi desetimi stopinjami temperature.

 

Štiriintrideseturno potovanje domov je sicer minilo brez zapletov in Filipinsko mejo mi je uspelo zapustiti celo z nekaj pesosi v denarnici, da jih bom lahko porabil ob spomladanski vrnitvi na Filipine. Jelko, ki se je domov vrnil dan pred menoj, me je preko SMS-a opozoril, da je moral ob odhodu plačati posebno “takso za mornarje”. O tem sem potem med kosilom vprašal Ellenine sorodnike, pa so mi rekli, da za turiste ob izhodu iz države (razen letališke) ne bi smelo biti nobenih dodatnih taks in mi svetovali, da naj bom potrpežljiv in naj zahtevam pojasnilo.

Tudi od mene so potem na vmesnem postanku v Manili ob prestopu meje zahtevali plačilo posebne mornarske imigracijske takse, a sem imel do odhoda letala proti Hong Kongu dovolj časa in sem vztrajal, da nisem mornar in da sem na Filipine prišel kot turist. Še vedno sem bil jezen na to, kako so naju opetnajstili imigracijski uradniki v Zamboangi, zato sem bil tokrat še bolj trmast. Poslali so me najprej k višjemu imigracijskemu uradniku in nato še k šefici izmene in ta je po pogovoru s svojim šefom odločila, da sem na Filipine zares prišel kot turist in tako sem si lahko prihranil štirideset dolarjev izhodne “mornarske takse”.

 

Za letošnje slovo od Filipinov še slika prijaznih gostiteljev, Ellen in Kjartana, neposredno pred odhodom domov

 

in še slika Skokičinega nosu, kako izgleda sedaj po boksarski partiji z NPP-ji (neznanimi plavajočimi predmeti) med Malezijo in Filipini. Glede na bobnenje in ropotanje po trupu barke, kadar smo se srečali z NPP-ji (predvsem pa po trku s cisterno), me je bilo strah, da bo barkin nos izgledal veliko slabše.

 

V prihodnjih tednih in mesecih se bom seveda popolnoma posvetil skokom, v prostem času pa bom uredil fotografije in vtise z jadralskih poti in načrtoval nadaljevanje čez Pacifik. Kaže, da bo vsaj polovica spomladanske poti potekala skozi otoške skupine nekoliko severno od ekvatorja, proti vetru, a z ekvatorialnim protitokom, potem pa se bomo preko Francoske Polinezije spustili proti jugu in proti Čilu.

9.6. – 6.8.2007. Francoska Polinezija – Indonezija, 6050 NM

Šesta etapa: 9.6. – 6.8.2007.  Francoska Polinezija – Indonezija, 6050 NM

(Francoska Polinezija, Cookovi otoki, Samoa, Fiji, Vanuatu, Avstralija, Indonezija)

 

Francoska Polinezija – Družbeni otoki

12.6.: Komaj si je Skokica malo odpočila, že jo neusmiljeno ženejo novim dogodivščinam naproti. Nova posadka, z istim kapitanom, je že včeraj odrinila iz marine Taina na Tahitiju. Tokrat so se Miranu pridružili Alenka, Tina, Robi, Tomaž, Jon in Verena. Seveda se je tega popotovanja še posebej veselil naš mali gusar Jon. Da pa bi Miran bolj sproščeno jadral in mami doma bolj mirno spala, smo nono Vereno določili za varuško. Pot celotne posadke, se je pričela na našem letališču Brniku. Seveda so se težave pričele že tam. “Vaša prtljaga je pretežka. Morali boste doplačati.”  Seveda so cene za dodatno prtljago astronomske. Toda Miran ne bi bil Miran, če nebi takoj zahteval šefa in trdil, da tehtnice kažejo narobe. Ne boste verjeli, pa še prav je imel.

Na letališču v Londonu, Jonu in Miranu skorajda niso dovolili, da nadaljujeta pot do Los Angelesa. To pa zato, ker nista imela povratne karte. Po dolgem prepričevanju in razlaganju logistike nameravanih poti, so zadnji hip ujeli letalo.

 

Ampak potem je šlo vse gladko. Po prihodu v marino so počivali, nabavili hrano, pa tudi za hiter ogled otoka je bilo dovolj časa. Časovna razlika dvanajstih ur najbolj moti Jona, ki podnevi spi, ponoči pa “žura”. Ker je veter ugoden se hitro približujejo Bora Bori. Tam predvidevajo postanek, če formalnosti s papirji in prijavo ne bodo preveč komplicirane.

 

14.6.: Posadka preživlja res pestre dneve na rajskih otokih. Kapitanova sporočila so telegrafska. Uspel pa nam je poslati nekaj slik.

Iz dnevnika: Precej si ogledujemo otoke: prvi dan Tahiti, drugi dan Mureo (17.27S, 149.49W), nato Raiateo (16.45 S, 151.30 W) in danes Bora Boro (16.29 S, 151.45 W). Ponoči gremo na Maupiti, kjer naj bi bili jutri zjutraj. Jutri popoldne bomo odpluli proti 660 milj oddaljenemu Suvorovu 13.15 S, 163.06 W, koralnemu atolu v Cookovih otokih. Do tja bomo imeli približno pet dni jadranja. Vremenska napoved zaenkrat izgleda OK, z vetrom okrog 10-15 vozlov iz vzhodnih smeri. Jon se zaenkrat obnaša bolje, kot sem računal. Če mu je dolgčas posluša pravljice in gleda risanke.

 

16.6.: Trenutno se Skokica nahaja na 15*21 S, 155*48 W. Na poti do Suvorova so se ustavili še pri Motu Onu. To je majhen koralni otoček, ki ga obdajajo čeri. Prav zaradi teh, niso tvegali pristanka na samem otoku. So si pa privooščili postanek in kopanje. Veter, ki jim zvečer ni bil naklonjen, se je ponoči okrepil. S petnajstimi vozli vzhodnika že kar lepo jadrajo.

 

17.6.: Pozicija 14*31 S, 158* 10 W. Piha kar močan veter tako, da je potrebno včasih tudi krajšati jadra. Skokica hitro napreduje.

 

18.6.: Pozicija 13*58 S, 160* 30 W. Naporna noč in dan sta za jadralnimi popotniki. Nevihte, ki jim ni konca, bičajo in perejo Skokico. Po današnjem dramatičnem jadranju si vsi najbolj želijo, da se na obzorju prikaže kopno otoka Suvorova. Čaka jih še dobrih 150 milj.

 

Suvorov

19.6.: Pozicija 13*20 S, 162* 49 W. Še 18 milj do kopnega. Posadka je že kar precej utrujena od napornega jadranja skozi nevihte, ki še zmeraj niso ponehale.

 

20.6.: Otok Suvorov nudi zatočišče našim popotnikom. Noč so prespali zasidrani ob otoku. Nevihte še zmeraj niso ponehale. Miran je nadoknadil nekaj manjkajočega spanca. Dopoldne pa ga je Jon zbudil z novico, da se je naučil plavati. Takoj je sledil preizkus. Zaplaval je v družbi morskih psov, kar pa ga ni motilo, saj so morski psi samo kakšen meter veliki in “baje” nenevarni. Ostala posadka počasi okreva po burnem jadranju.

 

23.6.: Pozicija 13* 43 S, 171* 09 W. Še nekaj ur in Skokica bo, po treh dneh pestrega jadranaja v visokih valovih in občasnih nevihtah, zopet zagledala kopno. Tokrat je njen cilj Samoa. Vsi upajo, da si bodo otok lahko tudi ogledali. Problem lahko nastane s prijavnimi formalnostmi, saj urad deluje samo od ponedeljka do petka.

 

24.6.: Pozicija 14*15 S, 173*30 W. Izmučeni posadki niso dovolili izkrcanja na Samoi. Pristojni so zahtevali, da počakajo na barki do ponedeljka, ko imajo uradne ure za prijavo. Tudi prošnje in prigovarjanje niso zalegle in tako je Samoa ostala neraziskana. Alenka in Tomaž, ki imata probleme z morsko boleznijo sta si še posebej želela stopiti na trdna tla in po možnosti nadaljevati pot do Fijija z letalom. Pa sta bila prisiljena v nadaljnje tri dni jadranja, do prvih otokov na otočji Fidži. Kljub temu, da niso stopili na kopno, so si v zalivu pri Apiji privoščili malo počitka in v miru skuhali in pojedli kosilo. Nato se je njihova pot nadaljevala. Vreme je spremenljivo. Podnevi še kar stabilno piha, le valovi so visoki. Ponoči pa je jadranje nekoliko bolj naporno, saj se nevihte kar vrstijo in jadra je potrebo kar naprej krajšati in prilagajati vetru.

Špela in Primož, ki bosta plula na etapi Fiji – Vanuatu sta srečno prispela na Fiji. Tam bosta nekaj dni raziskovala enega od otokov. Konec tedna pa se jima pridružim tudi jaz (Zlata). Upam, da bom na barki zdržala dobrih pet tednov, do Balija. Od tam se vsi vračamo v Slovenijo v začetku avgusta. Vmes se nam pridružita še Uroš in Borut. Zdajšnja posadka, razen kapitana Mirana in njegovega pomočnika Jona, se vrača domov čez kakšen teden.

V naslednjih tednih bodo informacije o napredovanju Skokice najbrž bolj skope. Zvestim bralcem se zato opravičujem.

 

25.4.: Pozicija 15*10 S, 176*04 W. Veter je nekoliko popustil, pa tudi valovi so bistveno manjši. Plujejo s polnimi jadri in veliko hitrostjo. Še kakšen dan jadranja jih loči do prvih otokov na otočju Fiji.

 

26.6.: Še kakšnih 20 milj Skokico loči do Fidžijskega otočja. Pozicija 16*04 S, 178*49 W.

 

 

Fiji

27.6.: Taveuni je otok kjer se je Skokica danes zvečer zasidrala. Jutri so namenjeni na Vanua Levu, kjer bodo v mestu Savu Savu opravili carinske formalnosti. Od tam jih čaka še kakšen dan plovbe do otoka Viti Levu, kjer se bo Skokica malo odpočila v marini pri mestu Leutoka. Tam se bo tudi zamenjala posadka.

 

28.6. V mestu Savu Savu na otoku Vanua Levu smo opravili razmeroma zapletene vstopne formalnosti in nabavili svežo hrano, ki nam jo je v preteklih dneh zaradi prepovedanega pristanka na Samoi že zmanjkalo. Lepo je bilo po nekaj dneh narediti tudi nekaj korakov po kopnem. Tomaž se je odločil, da ima jadranja in valov dovolj in je z letalom odletel naprej do Nadija. Ostali pa smo opoldne želeli nadaljevati z jadranjem proti Viti Levu in Lavtoki, a carinikov, pri katerih bi opravili izstopne formalnosti, ni bilo od nikoder in čakati sem moral pred prazno pisarno. Na pot smo zato odšli šele proti večeru. Preko noči je ponovno pihal močan veter (20-30 vozlov vzhodnika), tako da smo v jasni mesečni noči hitro jadrali med plitvinami in čermi ob Vanua Levu. Elektronske karte v povezavi z GPS so bile tukaj dovolj natančne, da smo si takšno nočno jadranje med koralnimi grebeni lahko privoščili.

 

29.6. Kar prehitro smo ponoči preko Blight Water prijadrali do podvodnih koralnih grebenov pred Viti Levom. Ko me je ponoči začel premagovati spanec, sem dežurstvo za krmilom predal Robiju in mu naročil, naj se drži začrtanega kurza, ter pazi na čeri red Viti Levu-jem. A ker so bili celo noč valovi zelo veliki, je avtopilot porabil preveč elektrike in izpraznil akumulator. S tem je počasi neopaženo odpovedala tudi navigacija in takorekoč izgubili smo se med grebeni. Z motorjem smo nato obudili akumulator in s tem računalnik in GPS. Po nekaj negotovih minutah smo se ponovno “našli” kakšnih 10 milj iz prvotne smeri, precej blizu koralnih grebenov pred otokom. Proti jutru smo bili nato med Tininim dežurstvom prezgodaj pred vhodom skozi koralne grebene v vmesne kanale, ki so cikcakasto vodili zadnjih 30 milj do Lavtoke. Ker je bil veter premočan in valovi preveliki, se pred vhodom v kanale nismo mogli zasidrati in počakati na jutro. Ponovno sem z negotovostjo v srcu moral na slepo zaupati elektronskim kartam in GPS-u in upati, da napaka v naši poziciji ne bo prevelika. Spustili smo vsa jadra in nato v trdi noči do sončnega vzhoda v močnem vzhodniku samo na jambor s hitrostjo preko 4 vozle “prejadrali” prvih 10 milj kanalov. Pponovno smo imeli srečo, da so karte tudi tukaj dovolj natančne in nismo nikjer nasedli. Ko se je začelo daniti, so se iz morja pojavili stebri, ki so označevali pot po kanalih in jadranje je ponovno postalo bolj enostavno.

Zgodaj dopoldne smo se zasidrali v pristanišču v Lavtoki, kjer sem ponovno moral izpolnjevati številne formularje ob prijavi na otoku. Številke potnih listov in osebne podatke prijateljev sem znal skorajda že na pamet, tolikokrat jih je bilo potrebno napisati v različne obrazce. Med prijavljanjem sem po SMS-u prejel obvestilo, da ima Zlata težave pri mejnih oblasteh na letališču, da ji ne verjamejo, da bo s Fijija odšla z barko in da naj pridem na letališče s papirji od barke ter ji pomagam. Primož in Špela sta Zlato nekaj časa neuspešno čakala na letališču, nato pa s taksijem prišla v Lavtoko in povedala, da ima Zlata resne težave. Z istim taksijem sem se takoj odpravil na letališče, kjer so mi neprijazni imigracijski uradniki rekli, da so se medtem že odločili, da Zlati ne dovolijo vstopa v Fiji, da jo do deportacije zaprejo v imigracijski center in da jo bodo v soboto ali v ponedeljek izgnali nazaj v Evropo. Vse skupaj so utemeljevali s tem, da s seboj ni imela dokaza, da bo Fiji zapustila na barki. Ko sem jim sam zahtevane dokumente predal, pa so mi rekli, da sem prepozen, da bi jim dokumente moral dati dve uri prej ob njenem prihodu in da je odločitev o izgonu že padla. Z menoj se nato sploh niso več hoteli pogovarjati. Zahteval sem pogovor z nadrejenimi oficirji, a brez uspeha. Razmišljal sem, ali naj pokličem na kakšno evropsko ambasado, nato pa sem se sredi čakalnice vrgel na kolena in jih na glas začel prositi, naj Zlato spustijo iz zapora in dovolijo, da gre k svojemu otroku. Zares trapasto, a v obupu človek naredi marsikaj. Ko sem večkrat na glas ponovil zgodbo o ženi, ki je kot turist prišla na Fiji, da bi z nami jadrala, oni pa so jo zato zaprli, jim je postalo nerodno pred ostalimi čakajočimi in so mi končno dovolili pogovor z nadrejenim oficirjem. Njemu sem nato po telefonu obrazložil celotno zadevo in dogovorila sva se, da Zlato iz “humanitarnih” razlogov spustijo iz imigracijskega pripora, jaz pa plačam 130 dolarjev stroškov njenega bivanja v priporu.

Po nekaj urah mučnega čakanja so mi končno dovolili, da sem se s taksijem zapeljal do zapora. Rešetkasta vrata so se odprla, z Zlato sva si padla v objem in čez pol ure sva bila na barki. Fiji in njegov vojaški režim se nama je priskutil. Upam, da bodo naslednji dnevi tukaj lepši. Vsi skupaj smo se odpeljali do Vuda Point Marine, kjer nas je čakal Tomaž in kjer so se Robi, Alenka in Tina izkrcali in preselili v hotel.

 

30.6.: Danes smo raziskovali notranjost otoka. S terenskim avtom smo se skozi gozdove odpeljali v hribe, obiskali prvobitno vas Apaka in se sprehodili po tamkajšnjem naravnem parku. Že sama vožnja po ozki gozdni “cesti” je bila svojevrstno doživetje, lep pa je bil tudi razgled s hriba po otoku in obali.

 

1.7.: Dva dneva brez jadranja sta tudi meni prilegla, a tretji dan sta si izleta do kakšnega otočka pred marino zaželela predvsem Pimož in Špela, ki sta že nekaj dni na Fijiju. Iz prospektov sta si izbrala Bounty island, poimenovan po znameniti ladji Bounty, ki je pred stoletji tamkaj pristala. Prospekt je obetal sanjsko belo plažo, a predvsem Primož je bil razočaran, saj nas je otok pričakal s skorajda suhim in za čoln težko prehodnim koralnim grebenom in kamnito obalo. Peščena plaža se je začela šele visoko nad morjem. Težava je bila v tem, da je v času polne lune velika razlika med plimo in oseko. Sredi dneva je bila ravno najnižja voda in zato je skorajda vse morje odteklo od otoka in za koralnim grebenom se ni bilo mogoče kopati. No po nekaj urah se je voda dvignila za dva metra in nasmeh se je vrnil na Primoževa lica. Voda je sedaj segala do peščene plaže in med koralami se je bilo mogoče potapljati in opazovati barvite ribice. Večer smo zaključili v marini v družbi celotne posadke, ki je k nam prišla na obisk iz bližnjega hotela. Ob kozarcu vina smo obujali spomine na jadranje v preteklih treh tednih in se ob pogovoru o naših dogodivščinah veselo nasmejali.

2.7.: Sovražim pospravljanje in carinske formalnosti, a ker smo se odpravljali proti Vanuatuju je bilo potrebno najprej očistiti barko, nabaviti hrano za naslednjih nekaj dni, vse to spraviti po predalih v barki, ter natočiti nafto in vodo v rezervoarje. Popoldne smo se poslovili od none, Tomaža, Alenke, Robija in Tine in nato odpluli proti Lavtoki, kjer smo še enkrat opravili vse po nepotrebnem zapletene Fijiske birokratske postopke. Tokrat se je carinik pri pregledu zapičil v napol prazno steklenico žganja, ki sta ga s seboj na jadranje že lansko leto prinesla Izi in Darko in ki je ležala pozabljena v enem od predalov v kuhinjski shrambi. Seveda tega žganja v carinski deklaraciji nisem prijavil in to je bil tako hud prekršek, da sem moral pet minut poslušati carinikove očitke, da bi moral kapitan vedeti, kaj vozi s seboj na barki. No in potem je carinik pogledal na uro in ugotovil, da se je njegov delovni čas iztekel pred eno minuto, ter da moramo plačati njegovo naduro, če želimo, da danes konča s carinskim pregledom. Postalo mi je jasno, zakaj je zavlačeval. Ko je v žep pospravil 25 dolarjev za nadure je samo še predal papirje in se poslovil. Fijija in njegove neprijazne birokracije smo se dokončno rešili. Odpluli smo v prijeten miren večer. Polna luna nam je razsvetljevala pot med koralnimi otoki in grebeni severozahodno od Lavtoke v smeri proti Vanuatuju. V jadra smo ujeli še nekaj večernega vetra, a je ta prekmalu pojenjal in zapel je motor.

 

3.-5.7.: In motor je pel še pretežni del naslednjega dne z nekaj prekinitvami, kadar je malo bolj zapihalo. Pod večer drugega dne smo se zapeljali pod deževne oblake in divji ples se je začel. Najprej se je ulilo, da se je komaj videlo do sprednjih luči, nato pa se je nalivu pridružil še precej močan južni veter in Skokica je začela poskakovati v naraščajočih valovih. Na srečo so bili vsi že v posteljah, le Primož je vztrajal na krovu. Kmalu sem zaradi varnosti tudi njega poslal v notranjost barke in nastavil močno skrajšana jadra. Skokica se je odzvala s hitrim jadranjem v bočnem vetru in valovanja je bilo takoj čutiti veliko manj. Le veter je valove nosil bočno čez krov barke. Ker se zunaj v dežju in temi tako ni nič videlo, namakanja pa sem se naveličal, sem se še sam preselil v notranjost barke, nadzor nad Skokico pa zaupal avtopilotu. Jadranje sem spremljal na računalniku in občasno pogledal, kaj se dogaja v okolici barke. Naša hitrost je bila preko osem vozlov in smer proti Vanuatuju. Proti jutru je dež ponehal, močan južni veter pa je vztrajal še cel dan in povzročal nelagodje pri Primožu, ki se je spraševal o smiselnosti našega početja. Zadnji dan pred Vanuatujem je veter ponovno popustil in umirilo se je tudi morje in z njim želodci mojih sopotnikov.

 

Vanuatu

6.7.: Proti jutru smo prijadrali do Efateja. Kot vsako jutro se mi je na krovu še pred sončnim vzhodom pridružil Jon in skupaj sva videla, kako sonce tokrat ni vzšlo iz morja temveč izza gozdov otoka, ob katerem smo jadrali. Zjutraj smo se zasidrali pri boji za karanteno v pristanišču Port Vila in nato postopoma opravili vse mejne formalnosti. Za razliko od Fijija so nas tukaj uradniki pričakali s prijaznimi obrazi. Dobil sem plovno dovoljenje za Vanuatske otoke, a so me opozorili, da je vseeno na vsakem otoku za dovoljenje za obisk priporočljivo vprašati tudi domačine.

Popoldne smo se odpeljali do plaže na drugo stran zaliva, kjer sta Primož in Špela našla svoj sanjski otok z belo peščeno plažo. Še ves naslednji dan smo ostali tu. Mlajši člani posadke so dan preživeli na plaži in na otoku, sam pa sem zjutraj ugotovil, da je dušo spustil še drugi meh za vodo. V to dušo smo včeraj natočili novo vodo in je bila na žalost polna, sedaj pa je bila voda med prekati pod tlemi in kar nekaj ur sem se mučil, da sem je večino na roke izčrpal iz različnih prostorov pod tlemi.

Primož in Špela sta se odločila, da še en dan ostaneta na svojem Hideaway Islandu, zato smo se popoldne poslovili od njiju in z Zlato in Jonom odjadrali proti Ambrymu.

Vmes smo se pred večerom za kratek sprehod ustavili še na drugi strani Efateja, kjer nas je na plaži pričakal prijazni starec z velikim nožem v roki in nam v lepi angleščini zaželel dobrodošlico. Navadili smo se že na to, da se domačini sprehajajo naokoli z mačetami v rokah in se tega nismo več pretirano bali. Z mačetami po gozdovih nabirajo kokosove orehe in druge pridelke, ki jih potrebujejo zase ali pa prodajo na trgu. No, kaj možakar počne z velikim nožem sem seveda še vedno vsaj podzavestno pazil. Torej, starec nam je razložil, kje leži njegova vas, kako se do nje pride in nas pospremil še del poti. Potem pa smo prišli do potoka,

ki se je izlival v morje. Možakar se je tu ustavil in nam povedal, da je tu meja njegove vasi in da je že pozno, da se tukaj moramo posloviti in da si mi verjetno zelo želimo iti nazaj k barki. Z Zlato sva se spogledala in si mislila, da sva verjetno naletela na enega od tabujev o katerih sva brala v vodiču. Morda tujcem zvečer vstop v vas ni dovoljen. Vljudno smo se poslovili, le Jon se črncev še ni navadil in starcu ni hotel dati roke v slovo.

Ponoči smo jadrali proti severu proti Ambrymu, otoku na katerem so delujoči vulkani in na katerem je mogoče videti reke tekoče lave, ki se vijejo po pobočju iz vulkana.

 

8.7.: Zjutraj smo prijadrali pod Ambrym, a od ogleda vulkanov ni bilo nič. Otok nas je pričakal v dežju, vulkanski hribi pa so bili zaviti v goste oblake. Zavili smo na severozahod otoka in se zasidrali v zalivu pri vasi Baiap. Naš prihod v zaliv je spremljalo pravo indijansko vzklikanje in tuljenje otrok, ki se je razlegalo iz vasi v bližnjem palmovem gozdu. Domačine, ki so v zalivu lovili ribe, smo prosili za dovoljenje, da gremo na sprehod na kopno in to so nam prijazno dovolili.

Popoldne smo odjadrali še do bližnjega otoka Malakula in se pod večer zasidrali pri vasi Norsup. Zanimivo je, da imajo vse vasi, v katerih smo se ustavili, svoja letališča. Med otoki Vanuatuja skorajda ni rednih ladijskih povezav, so pa zato s teh vaških letališč redne letalske linije do Efateja in do Espiritu Santo-ja. Ker je bila moja elektronska karta v povezavi z GPS-om na teh severnejših otokih Vanuatuja preveč nenatančna in je kazala našo pozicijo z napako več kot ene milje, si nisem upal tvegati nočne plovbe med na gosto posejanimi otočki proti Lungavillu na Espiritu Santu. Zato smo se na pot odpravili v drugem delu noči in tja prijadrali zjutraj.

 

9.7.: Lungaville je središče severnih Vanuatskih otokov in industrijska luka za izvoz njihovih pridelkov. Iz velikih skladiščnih hal v pristanišču je vel žaltav vonj po kapri, ki jo pridelujejo na okoliških plantažah. Kot drugod po Pacifiških otokih, je bila internetna povezava tudi tu zelo počasna, tako da sem lahko ponovno le za silo pregledal vremenske napovedi in svojo elektronsko pošto. Kot že velikokrat na tej poti bom tudi za etapo do Avstralije lahko računal na Darkovo pomoč in na njegove vremenske napovedi.

 

 

Prvi teden proti Avstraliji (9.-15.7.)

 

Popoldne smo odrinili na 1550 milj dolgo pot čez Koralno morje proti severu Avstralije. Prvih nekaj ur smo jadrali med otoki in ob obsežnih palmovih nasadih na južnem delu Santa, zvečer pa zajadrali na odprto morje in z nočjo nam je kopno za kar nekaj naslednjih dni izginilo izpred oči. Osnovni kurz, ki se ga bomo držali naslednje dni bo 280 stopinj. Za Zlato bo to prva dolgotrajnejša oceanska preizkušnja. Upam, da nam bo morje naslednjih deset dni naklonjeno in bo Zlata vse skupaj nekako preživela. Jon je z menoj že več kot en mesec in oceanske valove tudi v podpalubju brez težav prenaša, da le ima na voljo dovolj pravljic, risank in filmov.

 

Prvo noč nismo imeli vetra, zato pa obilico dežja in navskrižnih oceanskih valov. Naslednji dan je začelo pihati najprej z jugozahoda in nato z juga. S petnajstimi vozli je bilo ravno prav vetra za lepo napredovanje, a je žal še naslednja dva dni in noči veliko deževalo, tako da sem noči predežural in predremal sključen pod zaščitno ponjavo ob vhodu. Ker je bilo valov preveč, si je Zlata v notranjosti barke upala samo spati, tako da sem moral za silo skrbeti tudi za kuhanje in našo prehrano.

 

11.7.: Tretji dan je končno zopet posijalo sonce, veter z jugovzhoda se je okrepil na dvajset vozlov in krajšali smo jadra. Morje nas je sicer neprestano zalivalo, a jadrali smo razmeroma hitro in dnevno prevozili po okrog 170 milj proti Avstraliji. Veter z juga je tukaj hladen in vseskozi je precej hladno. Ponoči je pod dvajset stopinj Celzija, podnevi nekaj nad dvajset. Priznati moram, da sem kljub zimskemu času na južni polobli pričakoval toplejše vreme. Spomnil sem se besed Slavca Šikonje iz lanskega leta, ko mi je rekel, da ne ve, zakaj je šel toliko proti jugu in če bi še enkrat načrtoval svojo pot, potem nebi šel toliko južno v mraz ter nestalno in mokro vreme. Tedaj ga nisem popolnoma razumel in njegovim besedam nisem dajal dovolj teže. Sedaj po mesecu dni, ki smo jih prejadrali med petnajstimi in dvajsetimi južnimi stopinjami popolnoma razumem pomen njegovih besed. A trenutno jadramo proti severozahodu, proti tropskim krajem in kmalu bo zopet vroče, verjetno še preveč. Tudi Zlata si sedaj že upa nekaj časa prebiti v kuhinji in kakovost naše prehrane se je občutno izboljšala.

 

13.7.: In prišel je petek, peti dan jadranja in začel je nagajati samokrmilnik. Ponovno je spodrsaval jermen, ki sem ga zamenjal pred nekaj dnevi. Ker je bil samokrmilnik od zalivanja valov od soli ves bel sem ga najprej opral s sladko vodo in to je zaleglo za kakšno uro. Potem pa črnc sklenil, da ima tlake dovolj in je popolnoma prenehal delati. Kapljico olja na plamen moje jeze je prilila še Zlata s pripombo, da je danes petek trinajstega in da pač mora biti nekaj

narobe. Ne vem, kaj je slabše, imeti na krovu stavkajoč samokrmilnik ali vraževerno žensko. Za Zlato vem, da je bila to samo malo zlobna pripomba, pokvarjenega samokrmilnika pa na barki ne maram, zato sva ga odmontirala in za krmilom ga je začasno zamenjala Zlata. Sam pa sem napravo razstavil in jo znotraj temeljito očistil z alkoholom. Ko sem samokrmilnik sestavil in ga  namestil tja kamor spada, je vse skupaj delovalo tako kot mora. Preživeli smo tudi petek trinajstega. Naslednji dnevi bodo samo boljši?

 

Za sredino prihodnjega tedna mi je Darko napovedal poslabšanje vremena s precej močnim vetrom, zato sem se odločil, da bomo tudi ponoči jadrali s čimbolj polnimi jadri, da bi morebiti Veliki koralni greben dosegli že v torek zvečer še pred poslabšanjem vremena. A kot zakleto je veter ponoči popustil in s hitrim jadranjem ni bilo nič. Se pa je ponoči dokončno izpraznil akumulator in po nekaj dneh je bilo potrebno ponovno zagnati motor, da smo dobili potrebno električno energijo. Solarne celice v preteklih oblačnih in deževnih dneh niso dovolj napolnile akumulatorja. Z elektriko na barki kar disciplinirano varčujemo, računalnik na odprtem morju uporabljam le nekajkrat dnevno za vnašanje pozicije, radia in glasbe skorajda ne poslušamo. Glavna porabnika elektrike sta samokrmilnik in Jon, ki na DVD predvajalniku gleda risanke in filme in nato večkrat dnevno polni baterije. Z Zlato sva kar vesela, da se v teh enoličnih samotnih dneh na barki na ta način vsaj malo zamoti. Pred dnevi je imel “napad” domotožja in je hotel domov in v vrtec, sedaj pa se je nekako sprijaznil s tem, da bo pot do doma malo daljša.

 

In ko govorimo o poti domov, tudi Skokica je sedaj že čez polovico poti okoli sveta in če se je do sedaj od doma oddaljevala, potem se mu sedaj spet bliža. Torej, tudi Skokica je na poti domov. A ne direktno, najprej bomo jeseni zavili še do Južne Afrike.

 

15.7.: Trenutno smo na poziciji J13°30; V153°27 in smo prejadrali že več kot polovico poti do Avstralije. Do prehoda skozi Veliki koralni greben nas loči še 565 navtičnih milj. Na Četrtkov otok (Thursday Island) pridemo predvidoma v sredo ali četrtek in tam se bomo sestali z Urošem, ki se nam bo ponovno pridružil na naši poti. ….

 

 

Avstralija, 18.-26.7.2007

 

V sredo 18.7. nam je po nekaj dneh vse bolj “poskočnega” jadranja uspelo najprej ponoči pri Raine Islandu prijadrati v zavetje Velikega koralnega grebena in nato pod večer še do Thursday Islanda. Tu se nam je v četrtek pridružil Uroš. Četrtek smo namenili urejanju vstopnih formalnosti, obisku zdravnika zaradi Jonovih vnetih ušes in obnovi zalog hrane, v petek pa smo na sidrišču pri Horn Islandu menjali in krpali v preteklih dneh natrgana jadra. Popoldne smo preko razpenjenega zaliva Carpentaria odjadrali na 760 milj dolgo pot proti Darwinu. Ker je bilo vetra ponovno preko 30 vozlov, so se kmalu dvignili ustrezni valovi in po dveh dneh se nam je prilegel kratek počitek na Wesselovih otokih. Nadaljevanje je bilo nato bolj mirno, saj je veter postopoma popustil in jadrali smo lahko vse hitreje z vse bolj polnimi jadri. Hladno je še naprej, ponoči na palubi dregetamo v bundah, podnevi pa smo pod “tropskim soncem” oblečeni v trenirke.

 

V sredo 25.julija dopoldne smo primotorirali v Darwin. Veter je zadnjo noč skoraj popolnoma izginil. Pretežni del noči smo se med grebeni, otoki in plitvinami prebijali proti precej močnemu toku. V Darwinu nas je (na plaži med krokodili) pričakal Borut, ki je to jutro sem priletel iz Bruslja. Popoldne smo odpluli v Tipperary marino in se dobili z Uroševimi sorodniki, ki so nam na hitro razkazali mesto, obiskali smo Indonezijski konzulat, kjer se je Urošev stric Veljko predhodno dogovoril za ekspresno pridobitev viz in nato so nas zvečer povabili še k sebi domov in nas bogato pogostili. Jutri dopoldne bomo barko pripravljali za prvo soočenje z Indijskim oceanom. Z jadrarjem sem se dogovoril tudi za malo bolj profesionalno popravilo glavnega jadra in težke genove, ki sta nastradala v zadnjih dneh Pacifika. Proti večeru nameravamo odpluti proti Indoneziji. Na Timor naj bi prijadrali v nedeljo 29. julija.

 

Urošu je bilo zadnja dva dni, ko je veter začel popuščati tako dolgčas, da je za tole spletno stran napisal nekaj svojih “opažanj”:

 

In vendar se vrti! Miran mi je namreč danes ponudil, da zapišem nekaj svoji misli. Očitno moraš s z njim jadrati po vseh treh oceanih, da te doleti takšna čast. Da se vendarle ne bi premislil, sem se hitro usedel za računalnik in napisal te vrstice. Ker nam bo on zagotovo predstavil informacije o vetru in valovih, uporabljeni jadralski tehniki in taktiki ter številnih izzivih, ki nam jih je omogočala oprema, si bom jaz dovolil prestaviti ekipo tokratne etape. Ekipa, ki je, tako kot na vsakem jadranju, najpomembnejši faktor. Še posebno na ti. off shore jadranju, ko si s člani posadke deliš dneve in noči 12 metrskega prostora, ki je za nameček še močno nagnjen, poskakuje in ponoči ječi. Kapitana že vsi dobro poznamo. Mene je zanimalo predvsem ali bo zaradi bližine soproge Zlate in sina Jona kaj drugačen. Bolj blag, mil, mogoče manj naklonjen športnemu jadranju. Za vse tiste, ki ste stavili na tovrstno spremembo imam slabo novico. Miran je Miran in ne bo se spremenil, ne glede na posadko. Je večni bojevnik vetra! V neprestanem iskanju optimalne nastavitve jader, štrikov, drsnikov, krmila, etc. Kot livingstonov Galeb izboljšuje in idealizira jadralske nastavitve vse z namenom maksimiziranja naravnih danosti vedno spreminjajočega se trenutka. Zelo verjetno jadra trima tudi v spanju…. Vse ostalo ja manj pomembno, da se le dobro (beri; zelo hitro) jadra.

Zlata je tokrat prvič moja sojadralka. Upam, da ne zadnjič! Dolgoletne jadralske izkušnje ji omogočajo intuitivno prepoznavo potrebnih manevrov, 19 let zakonske zveze (včeraj je bila obletnica in da, ne boste verjeli, Miran jo je presenetil, saj ji je iz jabolka izrezal srček!) pa jo ob danem kapitanu zagotovo še bolj usposobi za doseganje ekipne harmonije.

Jon je zagotovo najbolj priden otrok na barki, kar mu večkrat na dan tudi priznam. Kljub 7 nepretrganim tednom na Skokici, je neprestano dobre volje, njegovi “zakaji” pa so znanilec vsakega sončnega vzhoda. Ob preplutih miljah, bi v svoji starostni kategoriji zagotovo že lahko zanimal skavte Guinessove knjige rekordov.

Sam, tako kot ponavadi, priliko koristim za bogatenje mojega jadralskega znanja, predvsem pa za totalni odklop od vsakodnevnih izzivov in priklop v meditativnost oceana.

Iz južnih morij vas pozdravlja, Uroš.

 

In še en Urošev pogled na jadranje:

 

27.07.2007: Včeraj popoldan smo izpluli iz Darwina. Marino smo morali zapustiti do 17.00, saj je sicer, naslednjih 12 ur, zaradi oseke nemogoče izpluti. Voda v marini je neprestano na istem nivoju, saj gre za zaprti tip marine z zapornico (panamske izkušnje so tako ponovno prav prišle). Ob 16.30 sva z Miranom prevzela glavno jadro, ki je bilo prejšnji dan predano v popravilo (v posledici močnih pacifiških vetrov je bilo jadro namreč že precej strgano) ter nato kot marinca z njim tekla na barko. Zlata, Borut in Jon so v tem času nakupili pitno vodo in sokove, tako da smo marino zapustili natančno ob uri, seveda z jadri na boku barke in pijačo v kartonih. Še dobro, da čez dan nisem poslušal Mirana, ki je predlagal, da bi vodo v rezervoar natočili tik pred odhodom (češ, da bi s tem resnično odpluli s polnim tankom) in sem vodo že prej natočil.

Ponoči smo zapluli v cele krpe avstralskih morskih alg. Miran in Borut sta se z različnimi motornimi manevri, poizkušala znebiti v krmilno, kobilico in pogonsko osovino zapleteno travo. Žal neuspešno. Nato sta se odločila, da bosta na pomoč poklicala potapljača. Miran me je zbudil in diplomatsko vprašal, če imam podvodno svetilko. Nekako sem razumel, da je pravzaprav (pravilno) ocenil, da ob vseh alarmih glede morskih krokodilov, ki so se v preteklih letih močno namnožili na severu Avstralije, manj boleče izgubiti 1. oficirja, kot pa kapitana. Maska, svetilka in nož ter nelačni krokodili so pripomogli, da smo bili pet minut kasneje že varno na plovbi.

Nad indijskim oceanom se je naredilo vroče jutro. Šibek krmni veter se namreč kompenzira z hitrostjo motorja, tako da ni čutiti niti sapice. Morje je mirno, kar veseli predvsem Boruta, saj mu je s tem omogočeno blago prilagoditveno obdobje.

Danes ima Zlata rojstni dan. Trenutno še spi, fantje pa smo v akciji že od 6.00 zjutraj. Miran je iz palačink pripravil sadno torto na kateri je iz sadja izoblikoval rojstno-dnevno številko in črko “Z”, Borut je prinesel belgijske praline, sam pa sem včeraj na skrivaj kupil avstralsko  penino in jo ponoči primerno ohladil. Pridružil se nam je tudi Jon in v tem trenutku že vadimo rojstno-dnevno pesem. V CD player sem vstavil Radolfija, tako da se bo Zlata lahko prebudila v čudovito jutro. Le peščene plaže, ki so jo zelo želi, ji žal ne moremo pričarati, tako da se  bo morala (ponovno) zadovoljiti z odprtim morjem in 30 metrsko vrvjo.

Za barko, vse od prve zore dalje, vlečem tudi umetno ribo (na globini 3m in razdalji 30m) in ligna, (na površini na razdalji 50m) saj bi za kosilo rad pripravil morski menu; sveže morske ribe, riž skuhan v kokosovem mleku (kokos vozimo že vse od Fija dalje) in svežo zelenjavo z začimbami. Pozejdon se je odločil, da bomo ribo dobili šele za večerjo (tuna je tokrat prijela na ligenj), tako da smo imeli azijsko zelenjavno kosilo in se s tem začeli pripravljati na indonezijsko kulinariko.

Tekom dneva smo nekaj ur vozili s špinakerjem in glavnim jadrom, kmalu pa je bilo vetra premalo tudi za to kombinacijo. Brezvetrje smo izkoristi za plavanje, skakanje z barke k razposajenim delfinom, etc. Edino Zlata ni želela v vodo, saj smo zjutraj ponovno srečali morsko kačo. Večerna telovadba (bazične aerobne vaje in raztezanje) je še dodatno pripomogla k odličnem razpoloženju.

Lep pozdrav z Indijskega oceana, Uroš

 

 

Indonezija, 30.7.-5.8.2007

 

V četrtek 26.julija zvečer smo zapustili Darwin in po gladkem morju in skorajda popolnem brezvetrju odpluli proti Indoneziji. Veter se nas je zares usmilil šele v nedeljo, tako da smo si vsaj zadnji dan lahko malo spočili ušesa od brnenja motorja. Ponoči na ponedeljek smo pripluli do Timorja, kjer bomo zjutraj v Kupangu opravili vstopne formalnosti za Indonezijo.

 

Ko smo 30.julija  prispeli pred Kupang, je bil zaliv poln zasidranih jadrnic, ki se udeležujejo relija Darwin – Singapur in so tja priplule v preteklih dneh. V Kupangu nam kljub celodnevnemu čakanju pri počasnih uradnikih ni uspelo opraviti vseh “zahtevanih” formalnosti. Izgleda da so bili uradniki utrujeni od obilice dela v preteklih dneh. Za hitrejšo obravnavo pri carinikih je poskrbel naš carinski ataše Borut, na luški kapitaniji pa nismo imeli “vez” in prav luški kapitan se je najbolj obotavljal, saj je očitno za svoje delo pričakoval še dodatno plačilo. Odločil sem se, da na Timorju ne bomo izgubili še enega dne in smo zvečer odjadrali proti Floresu brez kapitanovega podpisa na popisu posadke.

 

Na Floresu smo si želeli ogledati vulkanska jezera, a smo imeli ponoči premočan protitok ravno iz smeri Floresa, tako da smo le počasi napredovali. Sredi noči sem spoznal, da na Flores ne bomo prišli podnevi, zato sem Skokico obrnil proti Komodu, kjer smo si želeli ogledati zmaje. Do naravnega parka Komodo pa je bilo preko 260 milj, tako da smo na morju prebili še dva dni. Kot zakleto je veter že prvo noč skorajda popolnoma izginil in smo nato ponovno skoraj dva dni le motorirali in se proti neugodnim tokovom le počasi prebijali do obljubljenih otokov.

 

1.8.: Tretje dopoldne sta se nas veter in morski tok vendarle usmilila, tako da smo kmalu prijadrali do Rindje (Rince), prvega od otokov v naravnem parku Komodo, znanem po komoških zmajih, kot pravijo tem 2-3 metre dolgim plazilcem. Odločili smo se, da srečo s komoškimi zmaji poskusimo kar na tem otoku. Zapeljali smo v globok zaliv na jugu Rince in bili bogato poplačani.

Že na prvi plaži, kjer smo se zasidrali, nas je na obali pričakal zmaj, divje svinje, nekaj opic, sokoli in še vrsta drugih živali, s katerimi smo se nato na plaži malo poigrali. No, vsaj želeli smo se z njimi poigrati, a so vsakokrat pobegnile v gozd, čim smo se jim približali na manj kot dvajset korakov. V zalivu je bila zasidrana tudi potapljaška ladja, kjer sta si Uroš in Borut izposodila jeklenke in si ogledala tudi tamkajšnji z ribami in koralami bogat podvodni svet.

 

2.8.: Ponoči smo se odpravili naprej mimo Komoda in ob južni obali Sumbawe proti zalivu Cempi, kjer je navtični vodič obetal dobro sidrišče in lepe plaže. Vso noč in dopoldne smo jadrali po živahnem vetru in ogromnih dolgih valovih, ki so se valili z juga Indijskega oceana in se razbijali ob obalah Sumbawe. Dopoldne smo zavili v zaliv in občudovali velikanske valove, ki so se valili čez koralne grebene in se z mogočnimi gejzirji razbijali ob čereh in ob obali. Proti koncu zaliva, ko bi morali zaviti v zavetje koralnega grebena so oceanski valovi v plitvejši vodi postajali že strašljivo veliki in so se začeli prelivati. Iskal sem prehod za greben, ko nas je od zadaj zajel en tak velik val in Skokica je zaglisirala po valu navzdol kakšnih sto metrov s hitrostjo blizu dvajsetih vozlov. Trdno sem držal krmilo, vse kocine so mi šle po koncu in začel sem samo še iskati izhod iz kipečega morja in iz zaliva. Ostalim je bilo očitno všeč surfanje s Skokico po velikanskih valovih in so me pregovorili, naj še enkrat poskusim najti prehod za greben. Poskusil sem še enkrat malo bolj levo, kjer ni bilo videti, da bi se valovi prekopicevali, pa sta nas na mojo grozo čez nekaj minut ponovno dosegla dva zaporedna ogromna vala, ki jih je Skokica s pomočjo polnega plina na motorju sicer uspešno preglisirala, a zame je bilo to dovolj. Želel sem si samo stran, ven iz zaliva, dokler je barka še cela. S polnim plinom smo se prebijali preko ogromnih valov, a nam na srečo v naslednjih minutah nasproti ni prišel noben val, ki bi se že prekopiceval in nekako smo se rešili iz pasti. Jon (in ostali) je bil sicer žalosten, ker z obljubljeno plažo ni bilo nič, a odnesli smo celo kožo in to je najpomembneje.

 

3.8.: Na južni strani preko 100 milj dolge Sumbawe ni bilo več primernega sidrišča, zato smo bili ponovno “obsojeni” na neprekinjeno dvodnevno jadranje proti Lomboku, kamor smo prijadrali v petek zjutraj. Zasidrali smo se v čudovitem, skoraj popolnoma zaprtem zalivu Blongas na jugozahodni strani Lomboka. Takoj so nas v kanuju prišli pozdraviti otroci iz bližnje ribiške vasi in začeli smo z blagovno menjavo. Mi smo od njih dobili nekaj prisrčnih nasmehov, oni pa od nas piškote in svinčnike in kape. Uroš in Borut sta si zaželela rib in v vodiču našla besedo “ikan”, a več kot smejanja pri otrocih nista dosegla. Morda pa se pozneje vrnejo tudi s kakšnim ikanom. Jon in ostali smo končno prišli do plaže in sprehoda po kopnem. Na barko so potem začeli prihajati vse večji “otroci”, ki so zahtevali darila, plezali in brskali po barki in se niso pustili odgnati. Sam sem se želel najprej naspati in potem oditi k ostalim v vas, a si tega nisem upal ob družbi na barki, ki se je obnašala, kot bi bili v samopostrežni trgovini.  Ko mi je prekipelo, sem vse nagnal z barke in poklical Zlato in fante, ter se odločil, da bomo ta “sračji” zaliv zapustili. Zares smo nato kmalu odjadrali in spotoma ugotovili, da so nam “prijazni” domačini s palube odnesli nekaj stvari.

Na karti sem si izbral zaliv kakšnih 20 milj bolj severozahodno na Lomboku, kjer bi prebili zadnjo noč pred Balijem. Prvi dve uri smo jadrali s tokom, zelo hitro napredovali in opravili že tri četrtine predvidene poti, potem pa se je tok nenadoma obrnil, morje je vzkipelo in pojavljati so se začeli “rolerji” – prekipevajoči pet do šest metrov visoki valovi.

Kljub temu, da sem poleg jader zagnal še motor, smo komajda še kaj napredovali, po dveh nadaljnjih urah pa smo se popolnoma ustavili, saj je bilo nasprotnega toka preko sedem vozlov. Valovi so nas od zadaj vse bolj zalivali in preganjati nas je začela noč. Odrešilni zaliv je bil za rtom oddaljen le še tri milje, a nismo mogli do njega. Pogledoval sem na levo, na odprto morje, pa je izgledalo, da so valovi tam še večji.

 

In potem se je začel divji ples. Najprej nas je zalil en velikan, ki nas je popolnoma skopal, z vodo napolnil kokpit in skozi odprta notranja okna zalil tudi zadnji kabini. Zlato in Jona je zalilo v kokpitu in skorajda odplaknilo v morje, zato sta se umaknila v notranjost barke. Sledilo je brisanje in črpanje vode, valovi pa so se še večali in me od zadaj vse bolj zalivali za krmilom. Da bi bilo vse še slabše, je zmanjkalo goriva v tankih in motor se je ustavil. Odvisni smo bili le še od vetra, ki pa ga je bilo na srečo preko dvajset vozlov. Barko smo popolnoma zaprli, na krovu pa se mi je pridružil Uroš, da je delal z jadri. Oba sva si nadela rešilne jopiče in se privezala z varnostnimi pasovi.

In nato je prihrumel orjak. Zadaj sem videl hrumečo vodno steno in Urošu zaklical, naj se pazi. In nato me je že zalilo čez glavo in stisnilo ob krmilno kolo. Voda je popolnoma prelila palubo  ter odtrgala zadnjo klop in vhodna vrata. Barka se je nagnila naprej, na dnu vala pa nas je zasukalo in prevrnilo na bok. Jambor se je namočil v morje. Val naju je z Urošem odplaknil k ograji, a so naju zadržali varnostni pasovi. Vse skupaj je postajalo vse bolj podobno boju za preživetje in ni nam bilo lahko pri srcu. V notranjosti barke je bil popoln kaos. Voda je v močnem curku vdrla skozi odtrgana vrata in zalila kuhinjo in navigacijsko mizo, Boruta je med prevračanjem vrglo najprej v kuhinjo na štedilnik in nato na drugo stran barke v kopalnico, kjer je za nekaj časa obležal, da si je opomogel. Zlata in Jon sta se izgleda bolje držala in Zlata je nato ponovno začela izčrpavati vodo iz poplavljene barke. Vhodna vrata je Uroš na srečo našel na tleh v kokpitu in jih ponovno zaprl. Ker je med prevračanjem zadaj močno pokalo, sem se ustrašil, da se nam je odlomilo krmilo. Pa mi je čez nekaj sekund odleglo, ko se je Skokica pobrala, pridobila hitrost in je krmilo ubogalo.  Valovi so se nato vendarle nekoliko zmanjšali, a tok ni pojenjal. Brzinomer je kazal hitrost med sedem in osem vozli, a po GPS-u smo stali na miru.

Potrebno se je bilo odločiti za umik na odprto morje in proti sosednjemu otoku. Le počasi smo napredovali v novo smer, zalilo nas je še nekaj valov in čez kakšno uro smo bili rešeni najhujšega. Ko se je morje dovolj umirilo, smo iz rezervnih posod v rezervoarje prelili nafto, da smo zopet lahko uporabljali tudi motor.

 

4.8.: Sredi noči smo prišli v zavetje severnega dela otoka Mundi in počakali na jutro, da smo tokrat z močnim tokom od zadaj v dobrih dveh urah prejadrali 25 milj do Balija. Tukaj smo si v marini najprej privoščili zajtrk in sedaj peremo in sušimo poplavljene blazine in izčrpavamo morsko vodo iz omar in prekatov v notranjosti barke. Skokica je na zunaj prevračanje preživela brez vidnih posledic. Izjema je izgubljena zadnja klop in strgana tenda. V notranjosti je nastradala elektrika in elektronika, a počasi bomo barko spravili v red.

Kako hitro si bomo mi opomogli od nočnih dogodivščin pa ne vem. Verjetno bo potreben še kakšen dan.