Pacifik

Obisk na Timorju ni potekal po mojih željah

Ponoči sem se približal indonezijskim otokom in spet sem moral slalomirati med ribiči in njihovimi mrežami. Zato nisem spal. Proti jutru sem prijadral do Vzhodnega Timorja in si še vedno nisem upal zaspati, da se ne bi slučajno zaletel v otok. Na karti sem poiskal prvo možno sidrišče, kjer so bile na elektronski karti dovolj natančno zarisane globine vse do obale. Zjutraj sem ves utrujen od neprespane noči pri naselju Como zavil k obali, pospravil jadra, spustil sidro in šel spat.

A tukaj se današnja zgodba šele začne. Spal nisem niti četrt ure, ko sem od zunaj slišal glasno klicanje, ki ni hotelo nehati. Omotičen sem se skobacal iz postelje in pogledal ven ter videl dva policaja na policijskem čolnu. Hitro sem bil buden. Povedal sem jima, da sem se ustavil, ker sem bil utrujen in sem se želel naspati.

“Yes, yes, no problem”. Policaja sta najprej pregledala barko, potem vprašala od kod prihajam ter me povabila v svoj čoln. Rekla sta, naj s seboj odnesem vse dokumente, da jih bom pokazal njihovemu komandirju. Še enkrat sem povedal, da nisem imel namena iti na obalo, da se želim le spočiti in da se bom v Vzhodni Timor prijavil jutri v Diliji, glavnem mestu.

“Yes, yes, no problem”. Policaja sta bila prijazna in z njihovim čolnom smo se odpeljali na obalo ter se sprehodili do postaje pomorske policije. Tam sem se srečal z njihovim komandirjem, ki žal ni govoril angleško, jaz pa ne tetumsko ali portugalsko. Vzhodni Timor je bil do leta 1975 portugalska kolonija, zato domačini govorijo tudi portugalsko. Ko so se Portugalci umaknili je Vzhodni Timor zasedla Indonezijska vojska in ga priključila Indoneziji. Domačini so se uprli vojaško premočnemu okupatorju in več kot 25 let je potem trajal njihov oborožen in krvav boj za osvoboditev, v katerem je življenje izgubilo kar tretjina prebivalcev države. S posredovanjem OZN so dosegli premirje, indonezijske vojska se je umaknila in Vzhodni Timor je leta 2002 postal samostojna država.

Preko enega od policajev, ki je vsaj malo razumel angleško, smo se potem nekako sporazumevali. Povedali so mi, da ni nobena težava, če sem sidral in se želel spočiti, vendar morajo oni popisati vsakogar, ki pristane v njihovem pristanišču. In pregledovanje dokumentov, popisovanje in izmenjavanje informacij je potem trajalo tri ure. Oni so telefonarili v Dili po navodila, me vsakih nekaj minut kaj vprašali, popisovali, jaz pa sem kinkal na stolu pred pisarno. Eden od mlajših policajev, ki je malo govoril angleško, mi je vsake toliko časa prišel povedati: “No problem, no problem”, ker je verjetno videl, da sem zaskrbljen.

Po treh urah so mi vrnili potni list in dokumente od barke in rekli, da je vse OK. Segli smo si v roke, s čolnom so me odpeljali nazaj do Skokice in prijazno smo se poslovili. Ni mi bilo več do spanja. Vzhodnik je spet začel pihati, dvignil sem sidro, razvil jadra in ob severni obali Timorja odjadral proti zahodu.

Na steni gostilne na jugu Avstralije, kjer sva z Maksom pred leti jadrala, sem prebral napis: “If you don’t go, you don’t have a story.” Če ne greš na pot, nimaš zgodbe. Danes bi raje spal, kot pa imel zgodbo.

Obisk Vzhodnega Timorja mi nekako ni bil usojen. Ogledoval sem si ga na žalost lahko predvsem le z morske strani. Včeraj sem pomorske policaje v Comu vprašal, ali uradi carine in imigration v Diliju delajo preko konca tedna, in dobil sem pritrdilen odgovor. Danes dopoldne sem med sprehodom po glavnem mestu lahko ugotovil edino, da dela le pomorska policija, vsi ostali uradi v mestu pa so bili zaradi prostega vikenda zaprti in so mi vratarji in varnostniki povedali le, naj se vrnem v ponedeljek, ko bo mogoče urediti vstopne formalnosti. Tudi Burger King je bil dopoldne zaprt. No ja, vsaj izdatno sem se lahko sprehodil po mestu.

Sem pa vseeno tudi v Diliju dobil svojo zgodbo, za katero bi bilo boljše, da je ne bi. Pred vhodom v mestno luko je skupina ribičev na kanujih lovila ribe. Videl sem jih in se jim izognil za kakšnih 50 metrov. Potem pa je eden od ribičev začel vleči za vrv in pred Skokico se je nenadoma dvignila vrv in ribič je začel kričati. Še preden bi Skokico lahko ustavil, je bila vrv navita okoli propelerja, motor se je ustavil, barka pa je zaradi svoje vztrajnosti nadaljevala pot še kakšnih sto metrov in začela za seboj vleči ribiča, ki je bil na to dolgo vrv privezan. Njegov čoln je pri tem povleklo čez mrežo drugega ribiča in jo natrgalo.

Ko se je barka ustavila, sem vrv poskušal potegniti izpod barke, a ni šlo. Nadel sem si potapljaško masko, skočil v vodo in potem med potapljanje v nekaj poskusih uspel odviti vrv s propelerja. Vrv je bila cela in propeler tudi.

Ko sem splezal nazaj na barko, je do mene priveslal ribič in začel jezno kričati name: “Mani, mani, mani , mani” in je kazal na luknjo v mreži, ki jo je imel naloženo v kanuju. Seveda sem vedel, kaj pomeni mani mani (money), a za njegovo luknjo v mreži se nisem počutil krivega, saj sidrna vrv drugega ribiča ni bila označena in je pod vodo nisem mogel videti. Zagnal sem motor in odplul v pristanišče, kjer sem zasidral Skokico.

Jezni ribič je priveslal za menoj in še naprej kričal in zahteval denar. Da se ga rešim, sem mu ponudil 10 dolarjev za popravilo mreže, a jih ni želel vzeti in se je še naprej drl name: “mani, mani, mani, mani, mani, …”. Itak sem imel namen iti k pomorski policiji, ki je prva postaja za urejanje vstopnih formalnosti, zato sem ribiču pokazal na obalo in rekel: “Policia Maritim”. To ga je malo pomirilo, a je še naprej vztrajal ob barki. V vodo sem dal svoj čoln in potem sva šla do pomorske policije, kjer je eden od policajev na srečo dobro govoril angleško. Povedal sem mu, kaj se je zgodilo, pa se je samo nasmehnil. Potem je zaslišal še ribiča in mu povedal, da morajo biti mreže in vrvi v vodi označene in da pred vhodom v luko itak ne smejo loviti rib. Ribič se nikakor ni hotel pomiriti, zato so naredili zapisnik, da je bilo vse skupaj uradno.

Da bi postopek skrajšal, sem ribiču za odškodnino ponudil trideset dolarjev, kar bi zagotovo moralo zadoščati za popravilo enega metra natrgane mreže. Vendar je to zavrnil policaj, češ da za dogodek itak nisem kriv. Povedal mi je tudi, da ribič zahteva tristo dolarjev, da si bo lahko kupil novo mrežo, ker sedanja mreža ni njegova in si jo je sposodil od soseda. Policaj mi je rekel, naj se ne sekiram in izgubljam časa. Raje naj grem v mesto urediti vstopne formalnosti, oni pa se bodo pomenili z ribičem. Ko sem se po dobri uri vrnil s sprehoda od ene zaprte pisarne do druge in tretje zaprte pisarne, ribiča in njegovega čolna ni bilo več na obali, moj gumenjak pa tudi ni bil preluknjan.

Premišljal sem, kaj naj naredim, a v dvodnevnem čakanju do ponedeljka, na zasidrani barki v umazani vodi pristanišča zares nisem videl smisla. Načrt za obisk in ogled Timorja preko konca tedna mi je skorajda popolnoma spodletel. Spoznal sem le nekaj policajev in jeznega ribiča, se nekaj ur sprehajal med uradi in si hriboviti otok žal ogledoval predvsem le z morske strani. Za nameček sem med sidranjem v kalni vodi pristanišča v Diliju nasedel na plitvino, ki na karti ni bila narisana. Na srečo sem se s pomočjo motorja lahko izvlekel nazaj v globljo vodo.

Za obiske držav in otokov z zapleteno in zamudno administracijo bom moral v prihodnje načrtovati več časa. Dan je bil še mlad, dvignil sem sidro, zapustil pristanišče, razvil jadra in odjadral proti zahodu, proti otokom zahodne Indonezije.

Jadranje čez Arafursko morje

Bolj malo vetra je bilo ponoči in danes čez dan na Arafurskem morju, zato je bilo jadranje lenobno, ko pa je hitrost jadranja dopoldne padla pod 3 vozle, sem zagnal motor.

Ribiške ladje sem srečeval ponoči, zato sem bolj malo spal. Za seboj so vlekle kilometre dolge mreže označene z AIS oddajniki in bliskavicami, zato jih je bilo na morju lahko videti. Na srečo so bile mreže potegnjene v enaki smeri, kot je smer moje plovbe in se mi ni bilo potrebno skorajda nič spreminjati smeri.

Proti jutru na obzorju pred menoj ni bilo več videti nobenih luči ribičev, zato sem skrajšal jadro, upočasnil barko in za malo dlje zadremal. Čez čas se je nekaj sto metrov mimo pripeljala ribiška ladja z glasno glasbo iz zvočnikov in me zbudila. Bil je že dan in sonce je bilo nad obzorjem. Približno še za en teden jadranja čez Arafursko morje je pred menoj do Timorja, kjer načrtujem prvi postanek.

Včeraj je pred eno ploho malo bolj zapihalo in sem imel na jamboru razpetih preveč jader, zato sem poskušal na hitro spustiti glavno jadro, da se ne bi naredila škoda. Žal se je jadro med spuščanjem zataknilo za križe, frfotalo in se na nekaj koncih natrgalo. Ko sem ga v dežju končno uspel pospraviti na bum, je tudi veter popustil. Jadra bo potrebno zalepiti in današnji miren dan bi bil primeren za popravilo, a ker je bil danes tudi lenoben dan, sem se držal Grunfovega pravila: “Kar lahko storiš danes, lahko tudi jutri”.

Dnevi na Arafurskem morju si postajajo podobni, le vzhodnika je bilo danes malo več in bolj stalen je bil, da mi vmes ni bilo potrebno zaganjati motorja. Za razliko od prejšnjih dni, ko so mi ladje prihajale nasproti z zahoda, sta danes dve ladji prišli od zadaj.

Še približno 4 dni imam do Timorja. Veter se je zadnja dva dni okrepil in hitrost jadranja se je s štirih dvignila na sedem vozlov. Super, če bo le trajalo. Zaslišal sem motor in že drugič v nekaj dneh me je na odprtem morju nekaj sto milj od obale v nizkem letu preletelo letalo avstralske obalne straže. Preko radijske postaje so od mene želeli podatke, od kod prihajam in kam grem.

Za popestritev so zadnjo noč poskrbeli akumulatorji, ki so se odklopili in na barki sem imel mrk. Avtopilot se je izklopil, jadra so opletala, luči in instrumenti ugasnili in lune ni bilo na obzorju. Po vetru sem potem uspel naravnati in umiriti barko, zagnal sem motor, da je polnil akumulatorje. Nekaj časa sem krmaril ročno, potem pa so se počasi spet začele prižigati luči in instrumenti. Čudno se mi je zdelo, saj so akumulatorji še pol ure pred tem kazali 40 % napolnjenost. No, akumulatorji se zdaj polnijo s pomočjo motorja in avtopilot deluje in do Timorja imam še dan in pol jadranja. Morje je bilo dovolj mirno in glavna dejavnost danes je bila lepljenje čolna, ki je dobil nekaj novih zaplat, da bo manj puščal.

Moja letošnja najdaljša neprekinjena etapa, od Papue do Timorja, se po devetih dneh in 1250 prejadranih miljah počasi končuje. Nocoj bom prijadral do Timorja, v naslednjih desetih dneh pa bom potem na poti do Lomboka jadral predvsem samo podnevi in slalomiral med ribiči, ribiškimi mrežami in indonezijskimi otoki.

Mimo severa Avstralije

Od Port Moresby-ja in Papue Nove Gvineje sem se v sredo 8. oktobra popoldne poslovil. Zjutraj sem na bencinski črpalki v marini v tank natočil nafto, ki tukaj stane nekaj manj kot en evro, in bil sem pripravljen za odhod. Urejanje vstopnih in izstopnih formalnosti mi je vzelo veliko preveč časa, zato sem reševanje težav s sklopko prestavil nekam v prihodnost. Upam, da bom imel na poti do Indonezije dovolj vetra, pristajal pa v prihodnjih tednih itak ne bom kaj dosti.

Spet sem neskončno dolgo čakal na carinika, ki se je namesto zjutraj v marini pojavil šele popoldne, da sem dobil izhodno dovoljenje.

Žal vetra na morju pred Papuo danes ni veliko. Z močnejšim vetrom se bom po napovedih srečal šele zvečer, ko bom daleč od obale. Do takrat pa bo Skokico poganjal motor. Itak moram napolniti akumulatorje, ki so se v zadnjih treh pretežno oblačnih dnevih popolnoma izpraznili.

Naslednji izziv na poti bo Torresov preliv kjer me ob prehodu čez veliki avstralski koralni greben čaka 200 milj slaloma med koralnimi grebeni, plitvinami in ladjami. Spremenljivka na tej poti so tudi krepki plimski tokovi v prelivu, ki v času polne lune dosegajo hitrost blizu treh vozlov in na približno šest ur obrnejo smer. Na spletu sem si kupil nove Navionicsove elektronske navtične karte za Avstralijo, da bo jadranje med otoki in grebeni na severu Avstralije čim lažje.

Dan in noč sta bila polna enakomernega zmernega jadranja. Valovi so se zmanjšali, nobene ladje nisem videl že dva dni, a na barki vseeno ni bilo dolgočasno. Za popestritev je tokrat spet poskrbel motor. Včeraj sem se z vetrom srečal že pred večerom, zato sem z motorjem le do polovice napolnil akumulatorje. Polnjenje sem nameraval dokončati danes, a ko sem zjutraj zagnal motor, se je oglasil alarm za pritisk vode v hladilnem sistemu. Pogledal sem v motorni prostor in videl lužo pod motorjem in našel počeno cevko, ki hladilno tekočino vodi z ene strani motorja na drugo. Med pregledovanjem motorja pa sem videl, da pušča tudi cev za hlajenje motorja z morsko vodo in je pustila slano sled na ohišju motorja in po kablih.

Barka zna po zmerno vzvalovanem morju s pomočjo avtopilota itak jadrati sama, zato sem se lahko posvetil popravilu, le vsake toliko časa sem za vsak slučaj iz motornega prostora splezal na palubo in pogledal, kaj se dogaja na morju v okolici. Nekaj podobnega s puščanjem cevi na motorju se mi je že zgodilo na Grenlandiji, zato sem takrat za rezervo kupil nekaj metrov cevi, ki mi je zdaj prišla prav in sem motor lahko popravil z novimi cevmi brez improvizacije. Vse skupaj je bilo po svoje enostavno, a mi je vseeno vzelo nekaj ur, preden sem motor lahko zagnal. Nič ne pušča in motor zdaj brni in polni akumulatorje, da mi ponoči ne bo potrebno krmariti na roke in z ugasnjenimi lučmi in instrumenti. Vesel in ponosen sem bil na svoje opravljeno delo. Tokrat sem barko popravil na odprtem morju in ne v enem od najlepših zalivov na svetu.

Navkljub temu, da sem 120 milj skozi Torresov preliv večinoma prejadral ponoči, je bila pot manj naporna in hitrejša, kot sem pričakoval. Večinoma gre zahvala za to dobremu vetru ter jasni in z mesečino obsijani noči, ko sem lahko dobro videl otočke in valove na grebenih, po katerih sem se lahko orientiral med jadranjem.

Zjutraj sem bil že mimo otoka Thursday in mimo še nekaj drugih naseljenih avstralskih otokov sem zajadral na Arafursko morje. Na celotni poti skozi Torresov preliv ponoči nisem srečal niti ene ladje. Prve sem videl šele zjutraj pri otokih.

Mislil sem že napisati, da sem se poslovil od Pacifika in zajadral na Indijski ocean, pa sem za vsak primer preveril na zemljevidu oceanov in videl, da severna meja med oceanoma poteka po črti med Darwinom in Singapurjem. Arafursko morje je torej robno morje Tihega oceana, in na Indijski ocean bom moral še nekaj dni počakati.

Port Moresby

Veter se je popoldne z dvajsetih dvignil na trideset vozlov, valovi 3-4 m in jadranje je bilo seveda živahno. Avtopilot mi je zadnje dni dobro delal, danes pa so bili valovi preveliki in sem po nekaj dneh premora spet moral krmariti ročno. Dolgčas mi vsekakor ni bilo.

V ponedeljek, 6. oktobra popoldne, sva s Skokico prijadrala do Port Moresby-ja, glavnega mesta Papue Nove Gvineje. Prehod med koralnimi grebeni v laguno je na moji elektronski navtični karti dovolj dobro narisan in tudi na morju se je dobro videlo, kje se oceanski valovi na grebenih ne penijo, zato vplutje v laguno ni bilo zelo stresno. Veter je bil tudi v laguni močan, valovi pa so se na zunanjih grebenih razbili in morje je bilo mirno.  V Port Moresby-ju sem načrtoval počitek in nabavo hrane, saj mi na Salomonovih otokih pred odhodom ni uspelo dobiti jabolk, čipsa in jogurtov.

Po radijski postaji sem najavil svoj prihod v marino, a so mi rekli, da moram najprej pri oblasteh opraviti vstopne formalnosti preden mi lahko dovolijo vplutje v marino. Povedali so mi, da sem uradnike za danes zamudil in svetovali naj do jutri počakam na sidrišču pred marino. Poleg obiska trgovine sem načrtoval tudi dopolniti zalogo nafte na barki, kaže pa, da bom na spisek moral dodati še popravilo motorja, saj sklopka odpoveduje poslušnost. Ob manevriranju pri sidranju sem imel težave propeler spraviti v pogon in je menjalnik ob prestavljanju ročke za pogon naprej ali nazaj ubogal šele ob petem ali desetem poskusu. Pristajanje v marini s tako nezanesljivo delujočim menjalnikom ne bo enostavno in bom morda potreboval pomoč.

Upam da mi urejanje formalnosti jutri ne bo vzelo preveč časa. Med čakanjem sem na internetu prebral nekaj poročil jadralcev, ki so tukaj opravljali vstopne formalnosti in videl, da je normalen čas za to 2 dni in da uradniki niso najbolj prijazni. Tega prej nisem nikjer zasledil, sicer sem morda ne bi prišel. Začel sem že študirati prehod skozi Torresov preliv in avstralske vstopne predpise ter možnosti za nakup nafte in hrane na Thursday Islandu. Zamislil sem si plan B, če bodo formalnosti jutri preveč zamudne in bom moral na carinike predolgo čakati. Čez noč se bom dovolj spočil in če mi bo sklopka na motorju prijela in bo menjalnik deloval, bom jutri dvignil sidro in brez opravljanja formalnosti izplul iz pristanišča.

Dober dan so me cariniki in imigration uradnik v torek pustili čakati na njihov prihod na barko, da bi opravil vstopne formalnosti Po radijski postaji sem jih večkrat poklical, a so svoj prihod le prestavljali iz ure v uro. Krepko so preizkušali moje živce in potrpljenje. Le “biosecurity” je svoj pregled in izdajo dokumenta opravil kar na daljavo preko računalnika in maila.

V roke sem ravno spet prijel radijsko postajo, da bi oblastem javil da imam čakanja dovolj in da odhajam, ko sta se popoldne s čolnom na barko pripeljala dva carinika. Povedala sta, da sta imela veliko dela v pristanišču, zato sta zamudila. Raje nisem pokazal, da sem jezen, da ne bi še bolj zapletel vsega skupaj. Carinika sta bila prijazna in sta takoj začela s pregledom barke, a nista pretiravala z razmetavanjem. Potem smo izpolnili nekaj obrazcev in carinika sta se poslovila. Rekla sta, da grem zdaj lahko z barko v marino, a moram tam počakati še na “imigration”, da končam z vstopnimi formalnostmi. Dvignil sem sidro in po nekaj poskusih uspel barko spraviti v pogon. V marino sem vplul počasi, našel prosto mesto ob pomolu in sklopka na motorju je po prestavitvi v vzvratno prestavo še dovolj zgodaj prijela, da se nisem zaletel v pomol. Dva »marinerota« sta mi pomagala Skokico privezati in lahko sem si oddahnil. Na zadnjega uradnika sem čakal skorajda do večera, da sem končal z vstopnimi formalnostmi. Hkrati sem pri oblasteh tudi že najavil svoj odhod za naslednji dan.

Med čakanjem sem se na pomolu pogovarjal z Brianom, starejšim tukajšnjim jadralcem in se dogovoril, da me zvečer z avtom zapelje do bližnjega supermarketa, da me ne bi na poti oropali. Povedal je, da je zvečer v mestu dosti kriminala, zato sprehod po mestu ni varen.

Papuanski kraljevski jahtni klub, katerega lastniki so tukajšnji jadralci, je razkošna in prestižna marina, varovana z ograjami in varnostniki. Nekakšen varen otok v nevarnem mestu. Po opravljenih formalnosti sem šel na tek ob obali in po mestu in nato zvečer še z Brianom v zelo dobro založeno trgovino, kjer sem nakupil hrane za en mesec jadranja. Veliko sem nakupil sadja, jogurtov, salam, solate, … Tudi čipsa je zdaj spet zadosti na barki.

Večer sva z Brianom zaključila v restavraciji nad marino, ki si jo bom, poleg dobre hrane, zapomnil predvsem po potresu, ki je kar dolgo in v več navalih majal tla in stresal streho nad našimi glavami. Stavbe so potres prestale brez vidnih posledic. Brian mi je povedal, da cunamiji tukaj ne delajo škode, saj pristanišče zunanji grebeni in otoki dobro ščitijo pred odprtim morjem.

Proti Papui Novi Gvineji

Prvi večer je bilo vetra v zavetju Salomonovih otokov zelo malo, zato je Skokico proti jugozahodu poganjal motor in krmaril avtopilot. Ponoči so se brezvetrju pridružili še zajetni valovi z juga, ki so krepko zibali barko in izklapljali avtopilota. Med solo jadranjem ponoči po navadi spim na obroke in se zbujam na pol ure, da preverim, ali je okoli barke vse v redu. Tokrat je avtopilot s svojim alarmom vseskozi skrbel, da moji obroki dremeža niso bili daljši od 10 minut. Zjutraj sem se vendarle primajal do vetra, dvignil jadra, ki so s pomočjo vetra dovolj umirila barko, da je oslabljeni avtopilot zmogel opravljati svoje delo, in sem dopoldne lahko nadoknadil nekaj izgubljenega spanca.

Četrtek mi je minil v sanjskem jadranju. Med osem in štirinajst vozli jugovzhodnika je pihalo v levi bok Skokice in mi podarilo lepo in sproščeno jadranje. Na tropsko vročino se še vedno navajam, pred soncem pa se skrivam v senci kokpita.

V petek, tretjega oktobra zjutraj, sem se za nekaj ur ustavil na otoku Lili (Lililius) v otoški skupini Budibudi na vzhodu Papue Nove Gvineje. Zasidral sem se med koralnimi glavami nad zaplato mivke na plitvini nekaj sto metrov od obale. Ni se mi dalo dajati čolna v vodo, zato sem do otoka kar odplaval. Malo premora in malo sprehoda po obali mi vedno dobro dene.  Nekaj več kot sto ljudi živi na otokih okoli lagune, in domačini so prijazni kot večinoma povsod po Pacifiku in veseli so obiskovalcev. Mladenič na plaži, ki sem ga srečal med sprehodom, je pod palmo pobral kokosov oreh, ga olupil in odprl ter mi ga ponudil, da sem se lahko odžejal s kokosovim sokom. Vendar je sok v kokosu že malo zavrel, ni bil več sladek in je spominjal na mošt. Zaradi alkohola v soku je bila moja pot po plaži, ko sem se vračal proti barki, malo bolj ovinkasta.

Domačina sem vprašal, če je šel pred kratkim čez otok kakšen vihar, ker je na obali toliko podrtih palm, pa mi je povedal, da so imeli lansko leto cunami. Pet nekajmetrskih valov je prišlo s severa, zalilo obalni pas otokov, podrlo drevesa ob obali in v morje odplaknilo nekaj deset metrov obalnega pasu otoka. Ponekod so valovi prodrli tudi v notranjost otoka in tam so se drevesa posušila. Domačini so pravočasno dobili opozorilo pred cunamijem in so se umaknili na osrednji nekoliko višji del otokov, zato so cunami vsi preživeli.

Popoldne sem dvignil sidro in odjadral naprej. Naslednja dva dneva sta bila precej oblačna, nedelja tudi deževna. V petek in soboto sem lepo in hitro jadral po mirnem morju do otočja Louisiade na JV Papue. V nedeljo je vetra zmanjkalo, zato sem spustil sidro pri enem od otokov in si po nekaj dneh privoščil sproščen spanec v svoji postelji. Sicer med jadranjem dremam na klopi v kokpitu, zares spati pa si ne upam, ker je bilo na morju tukaj kar nekaj ladijskega prometa. Vseskozi sem moral biti pozoren tudi na navigacijo, saj sem jadral med številnimi otoki in koralnimi grebeni.

V nedeljo in predvsem v noči na ponedeljek sem imel med plohami veliko telovadbe z jadri, da sem jih pravočasno krajšal ob pišu vetra pred plohami in potem podaljševal, ko je veter za ploho praviloma popustil.

Odhod s Salomonovih otokov

Tri dni je trajala moja pot po zraku iz Slovenije do Salomonovih otokov na drugem koncu sveta, da sem se vrnil na Pacifik in na Skokico. Pot do Nora na zahodu Salomonovih otokov je tokrat potekala brez letalskih zamud, edini manjši zaplet je bil le v Honiari, kjer sem moral prenočiti, ker sem imel let na Novo Georgijo šele naslednji dan. Prenočišče sem si rezerviral preko interneta in izbral sem si stanovanje v hiši pri letališču, ki je bila na zemljevidu narisana čisto blizu letališkega potniškega terminala. Zvečer po pristanku letala sem šel peš do »600 metrov« oddaljenega prenočišča, a hiše s stanovanjem tudi po več kot enem kilometru nisem našel. Signala za mobitel nisem imel, na srečo pa so se me usmilili prijazni domačini z avtom, ko so me videli, kako otovorjen s tremi torbami v temi hodim ob robu ceste. Ponudili so mi prevoz, a naslova prenočišča, ki sem jim ga povedal, niso poznali. Gospa je potem poklicala lastnika stanovanja, ki ji je povedal, da ni vedel, da pridem, ker danes ni preveril mailov. Povedal je, kam naj me dostavijo in obljubil, da bodo čimprej prišli tja in uredili stanovanje. Izkazalo se je, da se hiša z mojim prenočiščem nahaja dva kilometra od letališke stavbe. Brez pomoči domačinov je ne bi našel.

Stanovanje so lastniki kmalu očistili in pospravili, da sem se lahko ponoči vselil. Lastnica mi je povedala, da so njihovo prazno stanovanje šele pred enim dnevom ponudili na »Bookingu« in niso računali, da se bo kdo tako hitro prijavil, zato niso preverjali mailov. Za zaplet se mi je naslednje jutro oddolžila z razkošnim tropskim zajtrkom.

Po prihodu na barko sem se kar zgrozil, ko sem videl, kako umazana je od ptičjih drekov. Paluba je bila videti kot tla v kurniku. Tri dni sem čistil in pral barko ter montiral opremo. S ptiči sem se ob tem vseskozi boril za lastništvo nad Skokico. Stvar bi bila dokaj preprosta, če bi imel pri roki cev s priključkom na vodovod in bi palubo preprosto opral s curkom vode, a barka je bila privezana na bojo sredi zaliva in daleč od vodovoda. Pri roki torej nisem imel cevi s tekočo vodo, zato sem vodo moral zajemati z vedrom iz morja in palubo ribati s krtačo. Nekajkrat sem pregnal ptiče in opral palubo barke, pa so ptiči kmalu spet prileteli nazaj na barko in jo zbombardirali s svojimi drekci. Drugi dan sem na jamboru in v bumu odkril nekaj gnezd in dobil odgovor, zakaj se ptiči tako vztrajno vračajo na barko. Gnezda sem v jezi zmetal v morje in neljubih obiskovalcev je bilo potem na barki manj. A nekateri ptiči so še vedno prihajali na jambor, zato sem razvil in pregledal še glavno jadro, ki je bilo dvojno zapakirano in zaščiteno pred soncem in dežjem. Tudi v jadru sem pod plahtami našel še štiri gnezda. Po dveh dneh sem dobil bitko s ptiči in se lotil montaže nove opreme. Pri tem dobil pomoč delavcev marine, saj en par rok za vsa opravila ni zadoščal in vmes sem moral splezati tudi na jambor.

Največ preglavic mi je povzročala menjava sidrnega vinča. Novega, težkega kar 32 kg, sem v prtljagi prinesel s seboj od doma. Vijaki in os na starem vinču so že preveč zarjavel in ga na normalen način nikakor nisem mogel odstraniti z barke. Nazadnje sem ga moral s kotno brusilko razrezati na majhne kose in jih z macolo in dletom odstraniti iz sidrnega prostora, da sem tam lahko namestil novega.

V sredo sem bil pripravljen za odhod. Na barko so prišli salomonski uradniki, da smo izpolnili potrebne izstopne formularje, plačal sem takso in dobil štampiljko v potni list. Pod večer sem se od Salomonovih otokov poslovil in odjadral proti Papui Novi Gvineji.

Laguna Vonavona in otok Rendova

Med postankom v Noru na otoku New Georgia smo si privoščili večerjo v kitajskem hotelu na drugem koncu mesta. Pri večerji sta se nam pridružila tudi jadralca Hilde in Erik. Živahen pogovor se je seveda vrtel okoli jadranja in naših jadralskih dogodivščin. Hilde je nemška jadralka, ki je zaradi popravila barke in potem zaradi epidemije korone začasno obtičala na Salomonovih otokih in zdaj upravlja tukajšnjo marino, ki je še v izgradnji. Erik pa je francoski jadralec, ki se zaradi nenavadne osebne izkušnje zdaj že sedem let večinoma solo s svojo regatno barko potepa po svetu, čeprav tega sprva ni načrtoval in se je sprva nameraval le udeležiti regate čez Atlantik. Njegova neobičajna izkušnja je bila ta, da se je njegova žena po jadranju čez Atlantik na Karibih izkrcala in se v objemu drugega jadralca vrnila domov, Erik pa je na barki ostal sam.

Od Hilde sem dobil še nekaj nasvetov za obiske najzanimivejših otokov v okolici in na svoji tablici mi je na satelitskih posnetkih lagune pokazala, kako in kje je mogoče pluti skozi podvodni labirint med otoki, čermi, koralnimi grebeni in plitvinami.

Oboroženi z novimi podatki smo se naslednji dan podali med desetine otokov in otočkov v laguni Vonavona. Laguna je nad vodo s številnimi lepimi otoki videti zelo privlačno, zaradi pomanjkljivih navtičnih kart, pa sem se je do sedaj izogibal.

Dan je bil sončen, grebeni in plitvine so bili dobro vidni in po 12 miljah cikcakanja po podvodnem labirintu, smo pripluli do otoka Lola, kjer sta nas med sidranjem obiskala progasta morska kača in delfin. Zaradi kače do otoka nismo plavali, temveč smo na plažo raje odveslali s čolnom.

Po dveh dneh med otočki lagune Vonavona smo odjadrali proti otoku Rendove. Po skoraj tednu dni bolj šibkih vetrov lahko končno spet napišem, da je bilo jadranje glavno dogajanje dneva. Pihalo je med 10 in 22 vozli z vzhoda in vetru se je za popestritev pridružilo nekaj ploh, mi pa smo križarili proti jugovzhodniku in med obrati trenirali prestavljanje in zategovanje jader.

Popoldne smo med koralnimi grebeni ob otoku Rendova našli plitev prehod v zalivček, ki nam je nudil dovolj dobro zavetje med nočnimi plohami. Jaz sem šel na sprehod in tek po otoku, dekleta pa so na obali srečala domačinko, ki jim je zvečer v svoji kuhinji priredila kuharski tečaj in pokazala, kako se skuha kumara (sladki krompir) in kasava (tapioka).

Naše pomladansko – poletno jadranje se počasi zaključuje. Dneve smo zapolnili z raznimi aktivnostmi na vodi, barki in na otokih, a mi je dekleta le redko uspelo dovolj utruditi, da bi šla zvečer spat pred menoj.

Skokico smo zadnji dan očistili, pospravili jadra in opremo ter se od barke poslovili.

Prišli smo na letališče v Mundi in kazalo je da gre vse po načrtih. Vreme je bilo ugodno, letalo je pravočasno prispelo, vkrcali smo se in se izpred letališke stavbe na vzletno stezo odpeljali kar pol ure pred predvidenim časom in pilot je navil “gas” za vzlet, letalo se je premaknilo …. in potem je motor nehal rohneti … in smo se po tleh odpeljali nazaj k letališki stavbi, se izkrcali in začela se nam je dogajati zamuda.

Letalo je imelo težave z motorjem in let proti Honiari so prestavili za nekaj ur. Zaradi zamude prvega leta je vse kazalo, da bomo zamudili naš popoldanski leta proti Avstraliji in potem midva z Zlato še vse naslednje lete naprej proti Aziji in Evropi, koroška dekleta pa proti Tongi.

Osebje Solomon Airlines na letališču smo prosili, da nam poskušajo pomagati, da bi ujeli let iz Honiare proti Avstraliji in čez čas so se odločili, da bomo lahko v Honiaro leteli z manjšim letalom, s katerim je v Mundo na pomoč priletel mehanik, da bi popravil motor na prvem letalu. Obljubili so, da bodo v Honiari zadržali letalo za Brisbane, nas pa so že v naprej prijavili za polet proti Avstraliji.

Zdelo se nam je super, let z majhnim letalom je bil posebna dogodivščina, saj smo leteli na manjši višini, kot bi sicer. Uživali smo v lepih razgledih po otokih med poletom proti vzhodu, le pogled na uro me je vse bolj skrbel. Malo letalo je letelo počasi in pristalo šele takrat, ko se je letalo za Brisbane že začelo pomikati proti vzletni stezi. Ob izstopu iz letala smo lahko le jezno mahali za Quantasovim letalom. Povedali so nam, da pilot ni želel počakati na nas, kljub temu, daje bilo letalo le na pol zasedeno.

Za dva dni so nam podaljšali počitnice na Salomonovih otokih, a zadnja dneva sta za vse minila v živčni vojni z urejanjem sprememb pri letalskih kartah. Za na Salomonove otoke nisem uspel kupiti vezanih kar za vse lete do doma, zato sva imela z Zlato ločene karte za polete do Avstralije in potem iz Avstralije naprej v Evropo. Pri Solomon Airlines so nam na vseskozi obljubljali pomoč, a skoraj nič niso naredili. V dveh dneh so nam spremenili le nadomestni let do Honiare in nas za ta čas namestili v hotel, ostalo pa je bilo prepuščeno naši iznajdljivosti. Korošice so imela več uspeha pri spreminjaju letov proti Tongi, meni pa zaradi visoke turistične sezone v Evropi za naslednjih nekaj dni ni uspelo dobiti prostih sedežev na letih proti Sloveniji. Z Zlato bova morala po prihodu v Avstralijo še nekaj dni ostati v Brisbane-u, preden bova lahko odletela naprej proti domu.

Otok Kolombangara

Skupaj z Zlato, Marinko, Suzano in Mino smo se zjutraj na obali srečali z vodičem in odpravili v hribe. Najprej so nas s terenskim poltovornjakom peljali kakšnih 20 km po gozdnih cestah skozi tropski gozd in skozi prostrane nasade mavričnega evkaliptusa, tika, akacij in še nekaj drugih vrst dreves. Vozil nas je šef turističnega dela gozdarskega podjetja, ki upravlja z gozdovi na Kolombangari. Pohvalil se je, da z gozdovi gospodarijo sonaravno, da kombinirajo različne vrste dreves, ne delajo golosekov, da posekana drevesa sproti nadomestijo z mladikami iz lastnih drevesnic in da je v podjetju s tajvanskimi lastniki zaposlenih nekaj sto domačih gozdarjev, ki s plačo kar dobro živijo. Pripeljali smo se do koče ob vznožja vulkana, od koder smo imeli lep razgled na z bujnim gozdom poraščen gorski greben.

Šef nam je dodelil dva vodiča, v spremstvu katerih smo se potem nekaj ur po lepi razgibani poti vzpenjali v hrib. Steza nas je vodila med mogočnimi debli visokih dreves po grebenu kraterja že davno ugaslega vulkana, največ navzgor in včasih vmes tudi malo navzdol. Sem ter tja se nam je med drevesi ponudil lep razgled na otok in morje pod nami in na okoliške otoke.

Najvišji vrh na vulkanu sega do višine 1780 metrov in pot do vrha in nazaj bi po razgibanem terenu trajala vsaj dva dni. Mi smo našo malho vtisov napolnili že po nekaj urah in se obrnili na enem od nižjih vrhov, saj nismo nameravali prenočevati na hribu.

Ena od znamenitosti otoka so tudi slapovi in brzice na reki, ki priteče z vulkana. Po vrnitvi z vulkana in po krajšem počitku ob koči sem ocenil, da mi je v nogah ostalo dovolj moči še za za spust v sotesko in ogled slapov. Iz opisa poti na spletni strani gozdarskega podjetja sem sklepal, da je pot dobro prehodna in se je potrebno le spustiti po strmi poti v 200 metrov globoko sotesko in potem še za nekaj kilometrov sprehajati po razgibani poti ob reki in po reki do slapa Myles, kjer se soteska konča s strmo steno pred vhodom v krater vulkana.

Planinska pot v hrib po grebenu okoli kraterja vulkana, po kateri smo hodili dopoldne, je bila dobro prehodna. Mislil sem, da je tako tudi s potjo po soteski in sem se na pot odpravil sam. Vodičem sem po hribovskem pohodu povedal, da nameravam popoldne še v sotesko in do slapa, a so mislili, da sem že dovolj utrujen in mi niso verjeli.

Kar sam sem se odpravil po poti navzdol v sotesko, a na srečo je vodič kmalu prišel za menoj in me dohitel, ko sem prišel do reke. Šef ga je poslal v sotesko za menoj, ko je slišal, da sem se sam odpravil k slapu. Pot navzdol do reke je bila dobro vidna, pri reki pa bi se zame končala, saj je bilo potrebno reko večkrat prečkati in potem na drugi strani med grmovjem poiskati nadaljevanje poti po gozdu in čez skale mimo brzic in manjših slapov. Gozdna pot je bila marsikje zaraščena in pogosto nama jo je moral vodič čistiti in utirati z mačeto.

Zanimivo je, da sta oba vodiča, tako tisti po hribu kot ta po soteski, pot prehodila v opankah. Vodič je na podlagi izkušenj vedel, katere korenine in debla na poti ali pa skale v reki in ob reki so spolzke in je varno skakal z ene na drugo. Meni je v mojih pohodniških čevljih marsikje spodrsnilo in sem potem raje naredil še kakšen vmesni korak več.

Kakšno uro sva potrebovala za mokro pot po soteski in potem še uro nazaj. Slap sam po sebi se mi ni zdel nič posebnega, veliko lepša in zanimiva je bila sama pot po soteski, po reki in čez brzice ter po gozdu pod krošnjami mogočnih dreves.

Doživetij poln dan smo po vrnitvi s hriba zaključili z večernim plavanjem okoli Skokice v mirnem zalivu Ringgi.

Za nedeljo sem se na Kolombangari poskušal dogovoriti, da nam v vasi ob obali pripravijo kulturno predstavo z njihovimi tradicionalnimi plesi in pesmimi, a sem se uspel dogovoriti le na pol. Na spletu sem prebral nekaj poročil navdušenih jadralcev, ki so takšno predstavo z igranjem na cevasta tolkala doživeli, zato sem se že cel teden trudil in se poskušal dogovoriti za obisk vasi, vendar na moje maile in klice nisem dobil odgovora.

Ko smo v petek pozno popoldne jadrali proti Kolombangari, smo pred otokom srečali ribiča, ki se mu je mudilo domov, saj so prebivalci v glavnem adventisti, ki imajo med petkom zvečer in soboto zvečer šabat, ki je namenjen počitku. Zaplul sem k njemu in mu povedal, da bi želeli videti njihovo glasbeno predstavo. Fant je nekaj zamomljal, prikimal in odveslal naprej. Če enkrat smo ga dohiteli in vprašal sem, ali pri njih igrajo na cevasta tolkala. Odgovoril je: “Yes”, in hitro veslal naprej, da ne bi zamudil sončnega zahoda in šabata. Zaklical sem za njim, naj v vasi sporoči, da bi jih v nedeljo radi obiskali. Mislim, da je še enkrat rekel yes in s kanujem izginil med mangrovami. V nedeljo zjutraj je do nas v zaliv Ringi priveslalo dekle s hčerkico v kanuju in me vprašalo, ali bi res radi videli glasbeno predstavo njihovega ljudskega benda na tolkala. Navdušeno nas je povabila v vas in sporočila, da nas bodo z veseljem sprejeli.

Dvignili smo sidro in odpluli do tri milje oddaljenega zaliva Vovohe, kjer nas je v vasi ob obali pričakal cel orkester tolkačev na cevaste bobne (Pan pipe band). Ne vem, kako bi takšno glasbo pravilno imenoval. S podplati opank so muzikanti živahno tolkli po ceveh iz bambusa in plastike in super je zvenelo.

https://www.facebook.com/jadrnicaskokica/videos/1826834894532834

Priredili so nam dvourno glasbeno-plesno zabavo, ki jo bomo težko pozabili. Naša dekleta so se med predstavo tako vživela, sprostila, zaplesala in se “odklopila”, da sem moral zelo skrbno “cenzurirati” video posnetke, da sem našel primernega za objavo (klikni na zgornjo povezavo).

Živahne Korošice

Sredi julija so se nama na Skokici pridružile tri živahne Korošice, s katerimi sem se pred nekaj meseci dogovoril, da pridejo na križarjenje po Salomonovih otokih. Da bi bilo vkrcanje čim lažje, sva se z Zlato z barko zapeljala do Munde, kjer je letališče. Pot do Munde na drugi strani otoka New Georgija je bila zdaj bistveno lažja in hitrejša, saj sem pot že poznal in lahko sem tudi sledil črti z GPS sledjo Skokice izpred enega tedna, ki sem jo imel vrisano na zaslonu navtičnega ploterja, ko sva se po varnih globinah morja izognila vsem plitvinam, podvodnim čerem in grebenom.

Skokico sem zasidral ob obali le kakšnih 200 metrov od letališča, zato Suzana, Marinka in Mina niso imele dolge poti do barke. Popolnoma ženske posadke še nikoli nisem imel na barki. Vse je enkrat prvič. Bomo videli, kako dolgo bodo zdržale, oz. kako dolgo bom pod komando štirih žensk zdržal jaz 😊.

Popoldne smo v trgovinah nabavili nekaj hrane in pijače za naslednje dni, potem pa je spet začelo deževati, zato smo čez noč ostali kar v Mundi. Večerjali smo v bližnji restavraciji na obali, kjer sva z Zlato že prejšnji teden dobro jedla.

V torek 15. julija smo zjutraj izpluli iz lagune otoka New Georgia in obrnili na zahod proti nekaj ur oddaljenemu otočju Ghizo. Vreme je bilo lepo, le vetra je bilo samo za vzorec, zato je Skokico proti zahodu poganjal motor. V laguni otoka Ghizo smo sidro spustili v bližini otočka Olasana in lepo popoldne preživeli ob potapljanju med koralnimi grebeni in ob sprehodih po otoški plaži.

Naslednji dan smo se preselili še nekaj deset milj dlje proti zahodu do otoka Vella Lavella in tudi tam ob sprehodih raziskovali lepe bele plaže in tropske koralne otočke na grebenu. Dekleta so se preskusila tudi v supanju in ob tem je bilo kar nekaj smeha. Medtem ko se je ženski del posadke zabaval na vodi, sem sam malo popravljal na barki in upam, da mi je s kitom končno uspelo dovolj dobro zatesniti palubno okno, da ne bo več puščalo ob hudih nalivih.

V četrtek je končno vsaj malo zapihalo, da smo lahko raztegnili jadra in se v tišini s pomočjo vetra preselili na naslednji otok. Tokrat smo jadrali proti vzhodu, nazaj do otoka Ghizo in se sprehodili po prašnih ulicah, trgovinah in živahni veliki tržnici mesteca Gizo. Hrana na Salomonovih otokih ni draga, zato smo dan zaključili z bučno juho ter “kumaro” (pečenim sladkim krompirjem) v restavraciji nad obalo.

V petek zjutraj smo se ustavili pri Kennedy-jevem otoku in se potapljali med pisanimi ribicami okrog tamkajšnjega koralnega grebena. Otok so poimenovali po ameriškem predsedniku J.F. Kennedy-ju, ker se je bivši ameriški predsednik med drugo svetovno vojno skupaj s posadko rešil na ta otok, potem ko so jim Japonci v bližini prerešetali in potopili patruljni čoln.

Popoldne smo odjadrali do Kolombangare, kjer smo za konec tedna z vodičem dogovorjeni za planinski pohod do roba kraterja vulkana do višine okrog tisoč metrov.

Pet dni je mimo in še vedno sem živ 😊, dekleta pa so tudi vseskozi dobre volje in Zlata se je z njimi lepo ujela.

New Georgia, Ghizo in Kolombangara

Po dnevih divjine sva z Zlato odjadrala do otoka New Georgia, kjer sva si privoščila nekaj udobja civilizacije in dopolnila zaloge hrane in vode na barki.

Za prvi postanek na otoku sem si izbral naselje Munda, kjer je tudi otoško letališče. Preglavice na poti so nama spet povzročali številni koralni grebeni, ki obkrožajo otok, a niso vrisani na navtičnih kartah oziroma so narisani na napačnih mestih. Tudi satelitski posnetki tega dela otoka so zelo slabi, ali so prekriti z oblački ali pa je morje na posnetkih zaslepljeno s soncem. Pomagala sva si lahko le s počasno plovbo med grebeni in s skrbnim opazovanjem barv morja pred premcem barke.

Zlatini živci so bili spet na preizkušnji še posebej, ko se je pooblačilo in je začelo deževati. Takrat se v morju svetlih barv grebenov ni več videlo že na daleč, temveč so se prikazali šele tik pred barko in sva potem morala na hitro ustaviti barko in se vračati iz slepe ulice. Dve uri sva potrebovala za zadnje tri milje poti in do Munde nama je uspelo pripluti ne da bi nasedla. Za nagrado sva si v gostilni ob obali privoščila večerjo, naslednji dan pa še sprehod po vasi in okolici ter obisk trgovin in tržnice.

Za privez za Skokico preko poletja sem se dogovoril v marini v pristaniškim mestecu v Noro, ki leži na severozahodni strani otoka. Pot med Mundo in Norom naju je spet vodila med številnimi koralnimi grebeni, otoki, otočki in čermi ter na koncu še po nekaj milj dolgem ozkem prelivu med otoki. Ta del poti me je zelo spominjal na plovbo po rekah in rokavih Amazonije pred nekaj leti.

Pred Norom se je kanal razširil v zaliv in na desni sva videla marino in kakšnih deset tam privezanih bark. Edina še prosta boja je čakala na Skokico. To ni marina, kakršne poznamo na Jadranu, temveč je v zalivu zasidranih nekaj boj, na katere se priveže barko. Na obali je pipa z vodo in sanitarije, zagotovljeno imajo tudi 24 urno varovanje. Obalni del marine je še v izgradnji in ko bo končan, bo imela marina nekaj deset privezov tudi ob obali. Lastnik je Avstralec, marino pa upravlja nemška jadralka Hilde, ki je s svojo jadrnico v Noru obtičala med korono in se tukaj dovolj dobro počuti, da svoje jadralske poti okoli sveta po epidemiji in odprtju meja še ni nadaljevala. S Hilde sva bila v zadnjih mesecih večkrat v stiku preko mailov, zdaj pa smo se spoznali še v živo.

Noro je pristaniško mestece v katerem je tudi dokaj velika tovarna ribjih konzerv »Soltuna«, ki daje zaposlitev veliko domačinom. Hiše v mestu so zato bolje grajene in bolj razkošne, kot smo jih do zdaj, z izjemo Honiare, videvali po Salomonovih otokih. V Noru sem imel opravek tudi na carini, saj mi carinik ob našem prihodu na Salomonove otoke pred nekaj tedni ni izdal carinskega potrdila in sem le tega dobil šele tukaj.

Deževno-sončni so bili zadnji dnevi in napoved je kazala, da se bo spremenljivo vreme nadaljevalo še nekaj dni. Jutra so lepa, sončna, popoldnevi in večeri oblačni in plohasti. Iz Nora sva odjadrala še nekaj deset milj naprej proti zahodu do Giza, ki je glavno mesto province Zahodne province Salomonovih otokov. Otok Ghizo je podobno kot mnogi drugi tukajšnji otoki obdan z laguno, koralnimi grebeni in otočki na zunanjem koralnem grebenu. V Gizu je veliko kitajskih trgovin in trgovinic, po luknjastih cestah pa je v mestu gost promet z avtomobili, čeprav je otok majhen in cest tukaj ni veliko. V zapisov jadralcev sem prebral, da sidrišče v mestu ni varno, a ne zaradi vremena temveč zaradi tolovajev, zato sva preko noči sidrala v sosednjem zalivu, čoln pa sem dvignil na palubo in pospravil motorček.

Na poti z Ghiza nazaj proti Noru sva se z Zlato ustavila na otoku Kolombangara, ki je s 1770 metri najvišji otok v Salomonovem otočju. Ime otoka v jeziku staroselcev pomeni božanstvo voda, saj ima otok zaradi višine gora veliko padavin in po pobočjih se k morju zato stekajo številne reke in potoki. Kolombangara je poraščena z gostim gozdom in gozdarstvo daje domačinom kruh.

Iz mirnega zaliva Ringgi sva se sprehodila skozi gozd po rahlo vzpenjajočih poteh na nižjem delu otoka. Gozd na tem delu otoka so gozdarji precej spremenili in so zdaj tu obsežni nasadi predvsem hitro rastočega mavričnega evkaliptusa, ki zraste v višino preko 60 metrov. Višje po hribih na otoku je prvobitni tropski deževni gozd, a po planinskih poteh Kolombangare se bomo raje sprehajali čez nekaj dni, ko bo vreme bolj suho.

Otok Tetepare

V nedeljo sva z Zlato odjadrala proti laguni Marovo na zahodu otoka New Georgia, a mi ni uspelo priti v laguno. Z juga Pacifika so se valili dolgi oceanski valovi in so se na prehodu čez greben krepko povišali in se potem še dvesto metrov valjali in penili po plitvini. Na navtični karti je bila na prehodu v laguno napisana globina med 8 in 10 metri, globinomer na barki pa mi je začel kazati globino pod petimi metri, zato sem se ustrašil in barko obrnil ter pobegnil iz razpenjene vode. Nato sem poskusil še enkrat malo stran na drugem mestu in takrat je poleg morja popenila še Zlata in me nadrla, da sem še enkrat obrnil barko in pobegnil z grebena. In potem sva nekaj ur jadrala ob grebenu in okoli grebena. Oceansko valovanje je bilo neizprosno in nisem našel varnega prehoda, zato sem na navtični karti poiskal nov cilj. Konec popoldneva sva pristala v zavetju otoka Tetepare. Čez opevano laguno Marovo sva naredila križ, upam pa, da nama bo jutri uspelo narediti kljukico vsaj na prav tako opevanem otoku in narodnem parku Tetepare. Tukaj pred krokodili menda ne strašijo, temveč vodiči goste odpeljejo do krokodiljega jezera, da si jih lahko od blizu ogledajo – krokodili goste in gostje krokodile.

Tetepare je bujno poraščen s tropskim pragozdom. Pred dvesto leti so z otoka pred lovci na glave in pred črno magijo pobegnili vsi prvotni prebivalci in od takrat je otok brez stalnih prebivalcev. Otok je že dolgo nenaseljen, zato se je narava na otoku prosto razvijala in je v njej polno rastlin in živali, ki jih na drugih otokih ni več v izobilju. V gozdu kraljujejo ogromna stoletna drevesa in živalski svet je bogat. Potomci Teteparejčanov so ostali lastniki otoka in ga razglasili za narodni park. Na otoku so naredili eko naselje za 20 gostov, kjer imajo tudi rendžersko postajo. Gostje naselja so v veliki meri razni znanstveniki, ki preučujejo rastlinski in živalski svet na otoku.

Pri rendžerjih plačaš vstopnino in se z vodiči dogovoriš za ogled otoka. Žal v laguni na južni strani otoka ne dovolijo sidranja, zato sva sidrala na severni strani otoka in želela od najinega zaliva do rendžerjev priti po gozdni poti čez otok. Našla sva stezo, ki je s plaže vodila v notranjost otoka in po njej skozi goščavo hodila kakšen kilometer, potem pa se je pot na poseki končala in nisem našel nadaljevanja. Vrnila sva se v zaliv in se potem s čolnom odpeljala nekaj milj okoli severozahodnega rta na drugo stran otoka do eko naselja in rendžerjev, s katerimi smo se dogovorili za ogled krokodilov in tropskega gozda.

Najprej smo se z vodičem kar z našim gumenjakom odpravili ob obali do zalivov, kjer se nahajajo krokodili. Vodič nama je rekel, da imajo krokodili tukaj dovolj hrane in ne napadajo ljudi, pa vendar je bil občutek čuden, ko smo šli z gumenjakom na srečanje s krokodili.

V prvem zalivu nismo našli krokodila in tudi v drugem zalivu na obali ni bilo nobenega. Po pol ure sem že mislil, da bo podobno kot pred dvema letoma na Arktiki, kjer so vsi svarili pred severnimi medvedi, mi pa dolgo nismo uspeli videti nobenega. A vodič je bil vztrajen in smo nadaljevali pot še v tretji zaliv in tam smo končno videli krokodila, ki je ležal med skalami na obali. Vodič je povedal, da so krokodili tukaj lepših barv, ker živijo v bolj čisti vodi. Ali je krokodil spal ali ne si nisem upal iti pogledati. Raje sem ostal v čolnu nekaj metrov od obale in že tako se mi je zdelo, da smo zelo blizu.

Sledil je sprehod po tropskem gozdu, kjer nama je vodič pokazal različne zdravilne rastline za različne bolezni ali rane, ali pa je odsekal kakšno vejo lijane, iz katere je tekel sok, s katerim se je bilo mogoče lepo odžejati.

Za nameček sva z Zlato v laguni videla tudi želve usnjače. Dan je bil skorajda popoln, le večerje v eko naselju nama ni uspelo dobiti, ker se nisva že nekaj dni prej najavila.

Slovo v Honiari in odhod proti zahodnim Salomonovim otokom

Za razliko od prejšnjega obiska nas je Honiara tokrat sprejela obsijana s soncem in prej blatne ulice mesta so se zdaj spremenile v prašne ulice. Glavno ulico prenavljajo in širijo, a je še niso asfaltirali, zato se izpod koles množice avtomobilov vseskozi dvigujejo oblaki prahu, ki jih veter raznaša po okolici.

Nina in Robert v Honiari zaključujeta jadralski del svojega popotovanja, midva z Zlato pa se pripravljava na nadaljevanje križarjenja med pacifiškimi otoki, zato sem se posvetil predvsem nabavi hrane in vode za naprej, na bencinski črpalki pa sem uspel v reciklažo oddati tudi staro olje, ki mi je ostalo po opravljenem servisu motorja. V trgovini so dobili novo pošiljko sadja, sira in jogurtov in del tega se je poleg čipsa preselil na Skokico.

Robert in Nina sta naju z Zlato zvečer povabila v hotel na obali na okusno poslovilno večerjo, ki nam je minila ob veselem obujanju spominov na naša doživetja v preteklih tednih. Po večerji smo se prijateljsko objeli in naše poti so se razšle. Naslednje dni nama bo kar manjkala njuna družba na barki.

V petek 4. julija sva z Zlato zgodaj zjutraj odjadrala proti zahodu, proti otočju Russel, kjer sva v dobro zaprtem zalivu pri otoku Mbanika spustila sidro ravno, ko je začelo deževati. In potem je deževalo celo popoldne in še v noč.

Dežju navkljub sva iz okoliških vasi dobivala obiske domačinov v kanujih. Povedali so, da tudi tukaj sobivajo s krokodili, a so le ti majhni in menda ne napadajo ljudi. Izogibajo se vasi, zadržujejo se v močvirju, po morju pa menda le ponoči. V zalivu je danes zasidrana ladja, ki odkupuje kopro. K ladji so domačini z okoliških otokov celo popoldne in zvečer s čolni dovažali vreče s kopro. Kopra je bela sredica iz kokosovih orehov, iz katere iztisnejo olje. Kokosovo olje se veliko uporablja v prehrambni, farmacevtski in kozmetični industriji. Prečiščeno kokosovo olje na pacifiških otokih uporabljajo tudi za pogon dizelskih motorjev v avtomobilih in generatorjih.

Namesto krokodila sva ponoči dobila obisk domačina, ki je zahteval denar za sidranje. Nisem bil prepričan, da bo denar prišel v vaško blagajno, a ponoči sem želel imeti mir in sem plačal, le ceno za sidranje sva s prvotnih 50 evrov med pogajanji znižala na 10.

Z otočja Russell sva odjadrala do osamljenega in nenaseljenega vulkanskega otoka Mborokua. Vulkanski stožec se je enkrat v geološki zgodovini na južni strani podrl v morje in nastal je zaliv. Skokico sva lahko zasidrala sredi potopljenega kraterja. Tukaj zvečer nihče ne bo prišel kasirati za sidranje, oz. pobrati prispevka za vas, kakor to tukaj večinoma imenujejo.

Otočje Florida

Fotografije z otoka Nggela Sule, ki sem jih našel na spletu, so lepe in zapisi jadralcev, ki so otok v preteklih leti obiskali, so pohvalni, zato smo se na Skokici dogovorili, da se bomo nekaj naslednjih dni potepali po slikovitem mirnem zalivu Roderick Bay med otoki na severozahodu otoka Nggela Sule. Zaliv je zaradi čiste vode, pisanih koral in podvodnega življenja priljubljen med potapljači.

V zalivu smo si najprej ogledali nasedlo in na pol potopljeno potniško križarko Discovery, ki se bo že v nekaj letih verjetno spremenila v s tropskim rastlinjem porastli otok. Med počasno plovbo proti razbitini sem več pozornosti namenjal ladji kot pa morju pod nami, zato je tudi Skokica v znak solidarnosti z Discovery s kobilico rahlo pobožala po koralnem grebenu pod nami.

Takoj po pristanku na sidrišču, so k nam s čolnom priveslali domačini iz bližnje vasi, in ponudili, da nam za plačilo lahko pripravijo kulturni program s plesi in pesmimi. Za 50 evrov smo v njihovi družbi potem preživeli lep glasbeni večer.

Naslednji dan smo se potapljali med koralnimi grebeni in se zabavali na plaži in po hribu nad zalivom, potem pa smo se preselili na drugo stran lepega in mirnega zaliva med otoke zahodno od Nggella Sule. Med postankom sem se lotil menjave olja in filtra v motorju, Nina in Robert pa sta šla na plažo bližnjega otoka, kjer pa ju je “napadla” zadrogirana mladenka iz vasi in od njiju zahtevala zasoljeno vstopnino za na otok. Pri tej zahtevi je dobila družbo še drugih mladeničev, ki niso bili miroljubni, zato sta se kmalu vrnila na barko. Po končanem servisu motorja smo dvignili sidro in se preselili na tretjo stran zaliva.

Mirno sidrišče za preko noči smo našli v rokavu med otočki zaraščenimi s koreninovci. Mojo pripombo, da smo našli Jurski park, so moji sojadralci takoj popravili, češ da jih okolica bolj spominja na film Odrešitev (Deliverance) in da le še zvoki brenkanja na bendžo manjkajo iz bližnjega zaselka, da bo vzdušje popolno.

S čolnom sem odveslal do zaselka, kjer so me pričakali radovedni domačini in kopica otrok. Prosil sem za dovoljenje za sidranje v njihovem rokavu in ga brez težav dobil, otroci pa si si za to prislužili piškote. Domačini so nas prijazno opozorili, da v bližnjem rokavu živi krokodil in nam zato plavanje tukaj odsvetujejo.

Tretji dan smo izpluli iz “krokodilovega” rokava, se potem ob zunanjem koralnem grebenu še enkrat ustavili in zaplavali v čistem morju brez krokodilov, potem pa se poslovili od otočja Florida in z vzhodnikom odjadrali proti Guadalcanalu in Honiari.

Honiara

Po treh dneh jadranja proti zahodu in nekaj vmesnih postankih za sidranje preko noči, smo se ustavili v Honiari, glavnem mestu Salomonovih otokov. Zadnje ure pred prihodom so nam popestrile plohe in veter, ki je kar dobro razgibal morje in valovi so okrog rta prihajali tudi na sidrišče pred mestom in zibali našo barko. Prvo sidranje nam ni uspelo, ker se je sidro zapletlo v platneno vrečo na dnu, v drugem poskusu pa je sidro dovolj dobro prijelo, da sem si upal zapustiti barko.

Zaloge hrane na barki so bile že zelo skromne in hladilnik prazen, zato so bili naši sprehodi po mestu namenjeni predvsem obisku trgovin in tržnice. V Honiari smo po dveh tednih iskanja vendarle našli tudi bankomat in denarnice končno obogatili s tukajšnjimi dolarji.

Honiara je hrupno, živahno, obalno in pristaniško mesto s preko sto tisoč prebivalci ter z gostim avtomobilskim prometom ki se le počasi premika po blatni glavni cesti vzporedno z obalo. Trgovine v mestu so bile dovolj dobro založene, da smo lahko ustrezno napolnili hladilnik in shrambe za hrano na barki. Kupil sem tudi motorno olje, da bom v prihodnjih dneh lahko opravil redni vzdrževalni servis motorja.

Vreme je bilo kislo in hrupno mesto nam nekako ni dišalo, zato smo že naslednje jutro dvignili sidro in skozi dež odjadrali proti severu proti otoku Nggela Sule v otočju Florida. Po nekaj urah smo na sredi poti na morju videli domačine v dveh motornih čolnih, ki so se nam počasi približali. Z enega čolna nas je krmar vprašal, kam smo namenjeni. Povedal sem mu, da proti otoku Nggela Sule. Potem me je vprašal, ali lahko plujejo za nami. To vprašanje se mi je zdelo malo čudno in nisem takoj odgovoril. Krmar je videl, da ga čudno in nezaupljivo gledam, zato mi je pojasnil, da so se v dežju in megli izgubili in nimajo elektronske navigacije.

Med otoki so navajeni pluti tako, da otoke vidijo, danes pa jih je zelo zmanjšana vidljivost presenetila. Kakšno uro so nam potem z obema čolnoma sledili, dokler dež ni ponehal in so se oblaki dovolj dvignili, da so v daljavi pred seboj zagledali obrise otoka. Motorji na njihovih čolnih so zarohneli, pomahali so nam in odglisirali za obzorje.

Otok Uki Ni Masi

Nekaj ur smo zjutraj udobno jadrali, ko pa se je moja posadka dopoldne zbudila in iz svojih kabin prišla na krov, smo bili že pri otoku Uki Ni Masi. Navtične karte tudi za ta otok niso natančne, zato smo se obali približali previdno in počasi. Sidro smo spustili v širokem zalivu na zahodni strani otoka. Koralni grebeni ob obali so bili prekinjeni na mestih, kjer so se v morje izlivali potoki in reke, ki ob močnejših nalivih s seboj v morje prinesejo pesek s hribov. Tam so rečne naplavine v teku tisočletij prekrile korale in se je dalo sidrati na peščenem dnu sorazmerno blizu obale. Ob obali so se vrstile plaže, v zaledju je bilo videti nekaj osamljenih hišk, do vasi na drugi strani zaliva pa je skozi gozd ob obali vodila nekaj kilometrov dolga pot.

Domačini so bili prijazni in nevsiljivi. Zlato in Nino je domačinka Ani naučila splesti košaro iz palmovih listov, Robertu so bile za sprehode na voljo slikovite plaže, meni pa so prijazne gozdne poti omogočale malo daljše tekaške potepe po otoku.

Med tekom sem v vasi videl, kako iz bambusovih stebel in iz palminih listov naredijo hišo. Ko sem tekel v eno stran, so postavljali ogrodje hiše, ko sem se vračal, pa so že prekrivali streho.

Na hribu nad vasjo imajo postavljeno osnovno in srednjo šolo, pred njo pa košarkarsko igrišče, na katerem sem pri metanju na koš videl 5 fantov. Podali so mi žogo, poskusil sem srečo in iz prve zadel koš. Opravil sem »sprejemni izpit« in potem smo nekaj časa igrali tri na tri na en koš in se pri tem zabavali, saj jaz nisem bil edini, ki je pogosto zgrešil pri metu na koš. Fantje so mi povedali, da imajo zdaj počitnice, zato je okoli šole bolj mirno. Vprašal sem jih, kdo je njihov idol pri košarki, in so mi skorajda v en glas rekli »Lebron James«. Za Luko Dončiča še niso slišali, saj na otokih ne gledajo televizije. Filmčki z Youtuba na zaslone njihovih telefonov pridejo z zamudo in temnopolti otroci se seveda zgledujejo po temnopoltih športnikih.

Dva dneva na prijaznem otoku Uki Ni Masi sta nam hitro minila, potem pa smo dvignili sidro in odjadrali proti sto milj oddaljenemu glavnemu salamonskemu otoku Guadalcanal. Vmes smo se preko konca tedna ustavili na treh lepih otokih Tavanipupu, Marapa in Rua Sura.

Otok San Cristobal

Po nekaj dneh smo se poslovili od lepega otoka Santa Ana in dopoldne odjadrali do deset milj oddaljenega velikega otoka San Cristobal. Skokico smo zasidrali v dobro zaprtem zalivu na jugovzhodu otoka. Zadnje čase smo v zalivih večinoma sidrali na globinah preko 25 metrov, tukaj pa smo vendarle spet našli zaliv, kjer je globina vode le 5 metrov. Premor med plohami smo izkoristili za sprehod po vasi Namuga in bližnji okolici.

Kislo vreme je vztrajalo in ker je takšno vreme bolj primerno za jadranje kot za sprehode po naravi, smo naslednji dan že zgodaj zjutraj odjadrali proti 40 milj oddaljeni Kirakiri, ki je regijsko središče in glavno mesto otoka, kjer smo si obetali, da bomo končno našli banko in menjalnico, da bi kupili salomonske dolarje. Prav tako smo želeli malo dopolniti zaloge hrane na barki.

Vetra na morju je bilo za 10 vozlov več, kot ga je obetala napoved, zato je bilo jadranje živahno. Večinoma nas je proti severozahodu preganjalo okrog 30 vozlov vzhodnika. Tudi valovi so se precej povišali in imeli nekateri med njimi že kar spoštljive dimenzije. Še posebej visoki so postali v bližini rtov na otoku, kjer je bil nasprotni morski tok močnejši.

Sidro smo spustili v zalivu pred mestom. Kirakira je bila rahlo razočaranje. Na tržnici v naselju so prodajali predvsem le ribe in beetlove orehe, s katerimi se drogirajo domačini in si uničujejo zobe in zdravje. Zelo smo se morali potruditi, da smo dobili nekaj zelenjave in sadja ter kruha. Banka je bila odprta, a tam nismo nič opravili, ne menjajo tujih valut in tudi na tem otoku nimajo bankomata.

Kitajci v Kirakiri gradijo novo pristanišče, zato je ves obalni pas hrupno gradbišče, naselje v zaledju pa zelo spominja na obdobje po vesoljnem potopu in na filme “Mad Max-a”, zato smo se od Kirakire in otoka San Cristobal kmalu poslovili in odjadrali k nekaj deset milj oddaljenemu mirnemu otoku Uki Ni Masi.

Otok Santa Ana

Sončna nedelja nam je omogočila lepe sprehode po vasi in otoku Santa Ana, a najprej smo se morali posvetiti uradnim zadevam. Poglavar vasi vodi dnevnik in spominsko knjigo obiskov jadralcev in povedali so nam, da se moramo v dnevnik vpisati tudi mi. John me je včeraj med mojim prvim obiskom vasi prosil, da s seboj prinesem tudi fotografijo Skokice za v njegov dnevnik, a je žal nimam, zato je Nina določila Roberta, da bo glavni ladijski risar, ki bo jadrnico narisal. Risba Skokice mu je zelo dobro uspela in je zadovoljila tudi poglavarjeve zahteve .

Med uradne zadeve ob obiskih vasi na Salomonovih otokih sodi tudi ogled in nakup različnih ročnih izdelkov, nakita iz koral in školjk ter različnih tradicionalnih rezbarij in drugih spominkov. Nekaj lesenih mask in iz lesa izrezljanih rib, morskih psov in želv je našlo pot na Skokico.

Moji sopotniki so z vaščani barantali za ceno spominkov, vmes pa mi je poglavar John potožil, da se mu je razbila solarna svetilka in vprašal, ali mu jo lahko popravim. Povedal sem mu, da o elektroniki nimam dosti pojma, a sem šel vseeno z njim do njegove koče. Izkazalo se je, da je njegova solarna svetilka pravzaprav odlomljena zarjavela ulična svetilka s solarnim panelom na zgornji strani. In ta panel se je odlomil s svetilke, ko se je podrla luč. Zdelo se mi je, da bi se to dalo skupaj zlepiti s Sika lepilno maso, ki jo imam za lepljenje, zatesnitev ali druga popravila na zalogi na barki zato sem Johnu obljubil, da bom svetilko poskusil popraviti.

Z Zlato sva se po opravljenih protokolarnih obveznostih in nakupu spominkov odpravila najprej na nekaj kilometrski sprehod skozi džunglo na hrib do velikega jezera, ki leži v kraterju ugaslega vulkana. Voda iz jezera skozi hrib pronica tudi do vasi in iz izvirov vaščanom zagotavlja pitno vodo. Vseskozi sva na gozdnih poteh imela glasno družbo živahnih malih vodičev. Poglavar je rekel, da moramo biti previdni in da se v jezeru ne smemo kopati, ker v njem živi krokodil. Nisem prepričan, da to ni le pravljica za otroke, da se ne bi preveč potepali po otoku.

Ušesa sva si z Zlato lahko spočila šele ob sprehodu na drugi konec otoka, ko sva pospešila korak in vmes malo tekla, da je korak z nama lahko držalo le še nekaj najvztrajnejših otrok, ki so sapo potem raje uporabljali za dihanje in nič več za glasen pogovor in vreščanje.

Popoldne sem šel še enkrat na obisk k poglavarju in njegovi svetilki. S seboj sem z barke prinesel izvijač, klešče, lepilni trak in Siko, ter svetilko po MacGyversko popravil in zlepil skupaj. Johnu sem zabičal, da svetilke vsaj šest ur ne sme premikati, da se lepilna masa strdi. Pomislil sem še, da tukaj časa verjetno ne merijo v urah temveč v dnevih, zato sem dopolnil navodila, da svetilke ne sme premikati do srede noči.

Na hribu nad vasjo imajo pri izviru potoka narejeno zajetje in od tam v vas speljan vodovod in na katerem so na vsakih nekaj deset metrov nameščene pipe, kjer se domačini oskrbujejo z vodo za pitje, kuhanje in umivanje. Z Robertom sva pod večer v nekaj vožnjah s čolnom od pipe vaškega vodovoda do barke v kanticah znosila vodo in jo pri poglavarju plačala s prispevkom v vaški proračun, potem pa smo se z barko preselili v oddaljenejši del zaliva, da smo se rešili glasne in vse bolj nadležne družbe vaških otrok v kanujih. Obisk jadrnice je za njih dogodek, a nismo se dobro počutili v vlogi cirkuških medvedov.

Vreme nam je v ponedeljek z močnimi plohami in krepkim vetrom namenilo dan za počitek na barki. Otrok danes ni na morju, le nekaj ribičev, ki v svojih majhnih kanujih dan in noč kljubujejo vremenu in okoli otoka lovijo ribe. Popoldne se je vreme nekoliko uneslo in Z Robertom sva še nekajkrat obiskala vaški vodovod in do vrha napolnila oba rezervoarja za vodo na Skokici. Vmes sem se sprehodil do Johna, ki je sedel na klopci pod mogočnim drevesom. Rekel mi je: »Miran, I’m very happy«. Solarna svetilka je delovala in že zvečer so si kočo lahko razsvetlili z lučjo. Tudi jaz sem bil vesel, da je moja improvizacija uspela in še vode nam ni bilo potrebno plačati.

Otočje Santa Cruz, Salomonovi otoki

V torek zvečer smo prijadrali do otoka Nendo na Salomonovih otokih. V temi si nisem upal iskati poti skozi ozke prelive med otoki in koralnimi grebeni, saj navtične karte tukaj niso zelo natančne. Zaspan sem bil, zato sem se odločil, da bomo do jutra počakali kar na morju v zavetrju otoka, ne da bi sidrali. Zavil sem k otoku in pospravil jadra. Pri pospravljanju jader pa sem se dovolj zbudil, da sem si premislil glede nočnega postanka. Zagnal sem motor in naredili smo še dvourni krog okoli otoka Malo, da smo prišli na sever Nenda, od koder je veliko bolj preprost vstop v zaliv pri Lati. Lata je glavno mestece vzhodnih Salomonovih otokov in eno od petih pomorskih vstopnih točk za vstop z jadrnico v državo.

Ponoči smo sidro spustili na vzhodni strani zaliva v mirnem zalivčku nasproti Late. Dopoldne smo v skladu z dogovorom dobili obisk prijaznih uradnikov carine in imigracije. V eni uri smo opravili vstopne formalnosti, le carinskih dokumentov še nisem dobil in mi je carinik obljubil, da mi jih bo poslal po elektronski pošti.

Popoldne nas je ravnateljica Hilda povabila na ogled svoje srednje tehnične šole in dijaškega naselja, ki je postavljeno nad zalivčkom, kjer smo sidrali.

Preostanek dneva smo namenili sprehodu in teku po z bujnim gozdom poraščeni okolici. Na ta konec zaliva je še nekaj let nazaj vodila cesta, potem pa je narastla reka pred leti podrla most, po cesti so se nehali voziti avti in cesto si je nazaj prisvojila džungla. Po bivši cesti zdaj med grmovjem in drevesi vodi le še ozka stezica, po kateri otroci iz okoliških vasi hodijo v šolo. Zvečer smo na barki pogostili ravnateljičino družino, ki je s kanujem prišla na obisk in so nam zaželeli dobrodošlico ter s seboj prinesli cvetje in zelenjavo.

V četrtek smo šli z našim gumenjakom na izlet čez zaliv do glavnega naselja Lata in se po peščeni cesti polni velikih luž sprehodili po mestecu s skromnimi hiškami. Spet lahko napišem, da imajo skoraj vse, kar imajo veliki, le da so banka, pošta, trgovine, bolnica, policija, … v skromnih, majhnih hiškah ali kontejnerjih. Le nogometno igrišče imajo v velikosti, kot smo ga navajeni pri nas. Imajo tudi letališče, smučarske skakalnice pa na otoku nismo videli.

Popoldne smo se želeli vrniti čez zaliv nazaj proti Skokici, pa nas je v pristanišču pričakal okrepljen veter, ki je dvignil metrske bele valove, čez katere bi postala plovba z malim gumenjakom in štirimi ljudmi na krovu kar huda pustolovščina. Robert, Nina in Zlata so se zato na obali raje dogovorili z enim od domačinov, da jih je 3 milje čez zaliv odpeljal z ribiškim čolnom. Z našim gumenjakom je bila plovba čez valove z le eno osebo na čolni še vedno živahna, a veliko hitrejša in bolj suha, kot bi bila s kompletno posadko.

V zalivčku so se nam na katamaranu pridružili izraelski jadralci, s katerimi smo se srečali na Vanuatuju in si potem preko mailov izmenjevali informacije o formalnostih in sidriščih na poti. Z Zlato sva se odzvala povabilu na pijačo. Pogovarjali smo se sicer večinoma o jadranju, a se nisem mogel premagati in sem jih povprašal po njihovem mnenju o vojnah, ki jih ima Izrael s Palestinci in drugimi državami v okolici. Njihov pogled na problematiko je popolnoma drugačen kot naš in Izraelci zdaj samo osvobajajo ozemlja, ki naj bi bila nekoč že njihova in so jih v preteklih stoletjih zasedli muslimani. Še posebej ostra ali divja je bila žena od enega od jadralcev, ki bi pobila kar vse v bližnji in daljni okolici Izraela. Mož jo je miril, a brez uspeha. Jezna je bila, ker so bila zaradi izmenjave raket med Izraelom in Iranom zaprta letališča v Izraelu in je morala zato podaljšati obisk na jadrnici in v nedogled prestaviti vrnitev z letalom domov. Izraelci so s katamaranom na poti okoli sveta, na zadnjem delu pa jih pot med otoki vodi skozi pretežno muslimanske države, zato se na poti proti Izraelu verjetno ne bodo veliko ustavljali.

V petek smo skupaj z Izraelci navsezgodaj odjadrali proti zahodu, proti 210 milj oddaljenemu otoku Santa Ana. Vzhodnika smo imeli med 15 in 25 vozli in lepo smo metuljčkali z vetrom in se guncali po dvometrskih valovih. Pričakoval sem, da bodo Izraelci na katamaranu s krmnim vetrom vsaj toliko hitri kot mi, a so jadrali počasneje in smo jih popoldne izgubili za obzorjem. Ponoči smo prijadrali do neviht, ki so vseskozi razsvetljevale nebo okoli nas, a so bile dovolj daleč od nas, da nas niso motile pri jadranju. Le veter so preusmerjale vsaka malo po svoje od severovzhoda do jugovzhoda in temu sem prilagajal tudi našo smer jadranja.

Proti jutru pa je vreme začelo divjati in je krepko skočilo iz okvirov, ki so jih obetale vremenske napovedi. Divje plohe in nevihte so se spravile nad nas in okrepile veter nad 30 vozlov. Avtopilot se je vse pogosteje izklapljal. Zamujal sem s krajšanjem jader, a mi je na koncu vendarle nekako uspelo pospraviti glavno jadro z jambora, ne da bi se strgalo na križih. Nastradal je le radarski odbojnik, ki ga je s seboj odnesel viharni veter. Dopoldne se je veter med nevihtami okrepil nad 40 vozlov in jadrali smo le še s petino genove. Vseskozi je hudo lilo z neba, valovi so se dvignili na 4 – 5 metrov in avtopilot temu ni bil kos. Vse več sem moral krmariti ročno, zunaj na dežju. Krepko je deževalo, da se je videlo le nekaj deset metrov okoli barke, grmelo, bliskalo, …

Zadnjih 20 milj pred Santa Ano so se nevihte, ki so vseskozi prihajale od zadaj, še okrepile in sunki vetra so presegali 50 vozlov, zato sem do konca zvil genovo in zagnal motor. Itak smo že samo na jambor dosegali preko 6 vozlov hitrosti, a krmarjenje med valovi je bilo s pomočjo motornega pogona vseeno lažje. Strah me je bilo, da bo viharni veter odtrgal platneno streho biminija nad kokpitom, a je na srečo zdržala.

Pred Santa Ano se je izpela še zadnja nevihta, zavil sem v desno in iz velikih valov smo se umaknili v čudovito mirno zavetje otoka in v zalivu med koralnimi grebeni sredi dneva spustili sidro.

Zlata, Nina in Robert so bili preveč utrujeni od valovite poti in so popoldne ostali na barki, jaz pa sem se vendarle odpravil na krajši sprehod po otoku in v skladu z običaji pri Johnu, poglavarju vasi, izprosil dovoljenje za pristanek in za obisk otoka.

Ponoči so v zaliv prijadrali tudi Izraelci, ki jim vreme v zadnjem delu poti prav tako ni prizanašalo in jim je veter vzel nekaj blazin in opreme iz kokpita.

Slovo od Vanuatuja

Drugi dan smo zvečer iz Port Olry-ja odjadrali proti dobrih 80 milj oddaljenem otoku Vanua Lava. Celo noč nas je poganjal dober vzhodnik, zato smo že zjutraj lahko spustili sidro v zavetrnem delu zaliva nad Solo, glavnim naseljem otoške skupine Banks na severu Vanuatuja.

Za ta del Pacifika ni tiskanih navtičnih vodičev, na spletu pa se najde poročila posameznih jadralcev, ki so jih objavili na svojih blogih in ta poročila so drugi jadralci povezali v nekakšen smiseln snop poročil po skupinah otokov. Ta poročila zdaj tudi sam pri načrtovanju poti uporabljam namesto vodiča in prebral sem, da na Vanua Lavi živijo tudi morski krokodili. Jutranje plavanje je zaradi krokodilov danes odpadlo, sem pa zato v postelji nadoknadil nekaj ur spanja, ki si ga ponoči zaradi jadranja nisem privoščil prav veliko.

Po jutranjem počitku smo odveslali na obalo do anglikanskega misijona, kjer imajo šolo za duhovnike Melanezijske protestantske cerkve. Na plaži nas je pričakal mlad kandidat za duhovnika s svojo družino. Prijazno nas je postregel s sokom iz s sveže nabranih kokosovih orehov in nam nato razkazal misijon, šolo in študentsko naselje. Med drugim nam je povedal, da v bližnji reki zares živijo krokodili, ki plavajo tudi v morju in imajo za hrano ribe, želve in divje prašiče. Ljudi menda ne napadajo ??

Popoldne smo odpluli na južno stran zaliva in se sprehodili tudi po Soli. Naselje me je presenetilo s svojo čistostjo, urejenostjo in zelo lepo betonsko cesto speljano skozi razpotegnjeno naselje z večinoma preprostimi lesenimi hiškami. Da so domačini povsod prijazni, smo se že navadili. S policistom sem se spotoma dogovoril, da ga jutri obiščemo s potnimi listi pred odhodom proti Salomonovim otokom. Od sredine tedna naprej je napovedan precej krepak jugovzhodnik, katerega začetek bi rad čim bolje izkoristil za pot proti severu, še preden veter naredi prevelike valove.

V Soli na Vanua Lavi smo v ponedeljek dopoldne v vaških trgovinicah in v vrtnariji pustili še zadnje vatuje in opravili izstopne formalnosti, nato pa dvignili sidro, razvili jadra in odpluli proti severu.

Jadranje prvi dan je bilo živahno čez dan in še bolj živahno ponoči, ko so nas s krepkim vetrom in gostim dežjem preganjale plohe. Do večera smo jadrali mimo zadnjih severnih Vanuatskih otokov, na katerih se zaradi predpisov nismo smeli ustaviti. Drugi dan smo prišli do otoške skupine Santa Cruz na vzhodu Salomonovih otokov in jadrali mimo prvih otokov, na katerih se prav tako nismo smeli ustaviti, preden jutri na otoku Nendo ne opravimo Salomonskih vstopnih formalnosti. Carinik z Nenda, kateremu sem preko elektronske pošte najavil naš prihod in ga zraven prosil za dovoljenje za postanek na kateren od salomonskih otokov ob poti, me je v odgovoru in potrditvi še posebej opozoril na to, da se na teh otokih ne smemo ustaviti.

Jug otoka Espiritu Santo

K potepanju po eksotičnih krajih sodi tudi to, da na obali ni pip za vodo in tudi ni bencinskih črpalk, zato si moraš vodo in nafto na barko prinesti sam v kanticah. Dežju navkljub so pipe iz katerih priteče čista voda tukaj tudi stran od obale redke, še redkejše pa so na otokih bencinske črpalke. Kakšen kilometer stran od obale v Luganvillu stoji bencinska črpalka, zato sva z Zlato najela taksi, da sva nafto v kanticah pripeljala do morja. Spotoma sva na črpalki s plinom napolnila tudi plinsko jeklenko.

Med sprehodom po Luganvillu sva si ogledovala in izbirala trgovine, kjer bomo lahko kupili hrano za nadaljevanje poti med odročnimi otoki. V poročilih jadralcev, ki so po tem koncu Pacifika jadrali v preteklih letih, sem lahko prebral, da je tukaj zadnja priložnost za dobro oskrbo s hrano. V naslednjih tednih se bomo potepali med otoki, kjer se v preprostih trgovinah lahko dobi le riž in nekaj konzerv. Zlata je spotoma seveda poskrbela tudi za to, da se z ogleda mesta domov nisva vrnila čisto praznih rok.

Drugi teden junija sta na Espiritu Santo priletala Nina in Robert in se vkrcala na Skokico. Skupaj smo naredili nakupovalni spisek, potem pa smo šli v mesto na tržnico in v trgovino po hrano in pijačo. V dveh urah nakupovanja nam je uspelo odkljukati vse kar smo imeli na spisku in v vreče ter nahrbtnike dodati še nekaj drugih dobrot, da smo bili vsi štirje kar krepko otovorjeni na poti proti barki. V kanticah smo zvečer na barko znosili še nekaj vod in do vrha napolnili rezervoar z vodo. Skokica je bila zdaj z vsemi novimi zalogami tekočin in hrane za dobro tono težja, kot pred nekaj dnevi in za vsaj pet centimetrov globje pogreznjena v morje. Zvečer smo si v restavraciji napolnili še želodce in bili smo pripravljeni za na pot.

Ob vzhodni obali otoka Espiritu Santo smo zgodaj zjutraj odjadrali proti severu. Ob sončnem vzhodu smo jadrali mimo rta Million Dollar Point, ki je sedanje ime dobil po drugi svetovni vojni. Vanuatu (prej Novi Hibridi) so bili francosko-britanska kolonija. Med drugo svetovno vojno so imeli poleg Britancev in Francozov tukaj svojo vojaško bazo tudi Američani. Po vojni so se Američani odpravili domov in Francozom ter Britancem vso vojaško opremo in orožje ponudili v odkup s krepkim popustom. Francozi in Britanci so odkup preračunljivo zavrnili, ker so predvidevali, da bodo Američani opremo baze in topove, tanke in drugo težko opremo itak pustili na Vanuatuju. Računali so, da bodo vse skupaj dobili zastonj, a so se ušteli. Američani so bili po zavrnitvi ponudbe užaljeni in so vse težko orožje in opremo odpeljali na obalo. Naredili so nasip do roba koralnega grebena in potem na tem mestu čez rob koralnega grebena vse skupaj zapeljali in zmetali v morje.
Milion Dollar Point je zdaj priljubljena točka za potapljače.

Dopoldne nam je zmanjkalo vetra in smo zagnali motor ter se opoldne spotoma ustavili v lepem zalivu Champagne bay, ki so ga jadralci preimenovali v »1000 vatu beach«, kolikor v zalivu domačini zahtevajo za vstopnino za na plažo. V komentarjih jadralcev sem prebral, da vstopnine ne pobirajo vedno, zato smo preskusili srečo, saj na veliki plaži skorajda ni bilo kopalcev. V izvidnico sva z Robertom odplavala na plažo, ko pa sva iz vode stopila na kopno, je k nama iz grmovja iz »zasede« prišla domačinka in zahtevala vstopnino. Le nasmehnil sem lahko in pokazal, da v kopalkah nimam denarnice in rekel: “Good Bye”.

Neumno se mi zdi plačati vstopnino za vstop na plažo, ko imam z barke dostop do veliko lepih samotnih zalivov. Z Robertom sva se obrnila od osuple ženske, zakorakala nazaj v vodo, odplavala na barko, dvignili smo sidro in odpluli eno uro naprej proti severu, kjer je v Port Olry-ju podobna plaža, a brez vstopnine. Žal je poleg vstopnine med zalivoma pomembna razlika tudi v tem, da je Champagne bay na elektronskih kartah podrobno kartiran, v Port Olry-ju pa je cel zaliv na karti brez vrisanih globin. Vedel sem le, da je v zaliv tudi z jadrnico z globoko kobilico mogoče vpluti in v njem sidrati. Počasi smo pluli globlje v zaliv in s palube oprezali za grebeni in plitvinami ter spremljali številke na globinomeru. Sidro smo spustili, ko se je morsko dno kobilici približalo na manj kot štiri metre.

V Port Olryju smo se dva dni sprehajali po plažah na otoku, ki na vzhodu ščiti zaliv pred oceanskimi valovi, ter po vasi vasi na drugi strani zaliva in po gozdu v okolici. V gostilni na plaži smo se hladili s pijačo in med klepetom opazovali ribiče v kanujih, kako po zalivu napenjajo dolgo mrežo v krog, da bi zajeli čim več rib. Enkrat so ujeli malo rib, drugič nekaj več, a so bili vztrajni in do večera nalovili dovolj rib za celo vas.