Vrnitev v Whangarei
Po skoraj pol leta sem se vrnil na Novo Zelandijo, v Whangarei in na Skokico. Skoraj dva dni je trajala moja pot z letali na drugi konec sveta. Brez zapletov sem priletel do Aucklanda, tam pa so jutranji let proti Whangareiju zaradi vremena odpovedali in sem moral počakati na opoldanski let.
Večer nad Indijskim oceanom
Že med čakanjem na vzlet v Aucklandu nas je pilot opozoril, da je v Whangareiju še vedno deževno in megleno, a da se megla redči in da ima v letalu dovolj goriva za nekaj ponovitev pristankov v primeru, da pristajalne steze ne bi videl.
Pred pristankom smo potem res nekaj časa krožili skozi deževne oblake, se vmes spuščali in dvigali, potem pa je pilot vendarle zagledal tla, našel letališče in pristal na stezi, ki je zaradi obilice dežja spominjala na reko.
Prtljaga je skupaj z menoj našla pot do Whangareja in po krajši vožnji s taksijem sem se znašel na obali reke Hatea, kjer me je med stebre privezana pričakala moja barka. V marini sem si izposodil čoln, počakal na presledek med plohami in odveslal nekaj sto metrov do Skokice.
V prihodnjih dneh je napovedan prihod kar zajetnega ciklona, ki bo prinesel veliko dežja in še več vetra. Do petka bo med 30 in 40 vozli bo vetra, kar je preveč za normalno jadranje, zato sem se v marini dogovoril, da barko prestavim k pomolu, da bom imel med čakanjem na boljše vreme vsaj neposreden dostop do kopnega. Jadralec, s katerim sva pod nastreščkom recepcije čakala, da ploha mine, mi je povedal, da so bili zadnji meseci na severu Nove Zelandije precej suhi in da so domačini dežja veseli, saj ga je narava že zelo potrebovala.
Barko je dež že lepo opral, zato je bila paluba presenetljivo čista, notranjost pa je bila na moje veselje suha. Elektrika je delala, akumulatorji so polni in motor se je zagnal brez težav ob prvem obratu ključa. Ko sem priveslal do barke, sem videl, da je podvodni del trupa precej obraščen z algami in školjkami. Počakati sem moral do večera, da je plima dovolj dvignila vodo v reki, da sem iz plitve vode ob robu reke lahko odplul proti delu marine s pomoli. Razlika med plimo in oseko je več kot 2 metra in med oseko je voda globoka le meter in pol, zato se kobilica in krmilo pogrezneta v redko blato na dnu reke.
Pod večer sem odvezal vrvi s stebrov, na katere je bila privezana Skokica in brez težav odplul do marine in tam privezal barko ob pomol. Navtični instrumenti so delovali, le avtopilot me je s piskanjem opozoril, da se bom moral z njim še pozabavati.
Naslednjih nekaj dni bom čakal, da viharno vreme mine, vmes v presledkih med plohami na palubo nameščal opremo, ki sem jo jeseni pospravil v notranjost barke. Namestil bom tudi nove aparature, ki sem jih pripeljal s seboj in upam, da mi bo narava dovolila tudi nekaj kopenske rekreacije.
Ta teden sem imel sicer namen prebarvati trup barke z novim protivegetativnim premazom in sem se za dvig barke iz vode dogovoril v marini Marsden ob izlivu reke v morje, vendar je vreme za to preveč viharno in mokro. Od petka naprej, ko se bo vreme uneslo, pa imajo v marini praznike in dvigalo ne bo delovalo. Načrte bom moral že takoj na začetku spremeniti.
V petek se mi bosta na krovu Skokice pridružila Andrej in Igor, s katerima bomo potem prihodnji teden skupaj odjadrali proti Novi Kaledoniji.