Navarino, Grčija

17.5.  Tudi naši šefi si po koncu zime želijo videti še kaj drugega kot gore in sneg, zato si za prizorišče pripravljalnih sestankov pred naslednjo sezono pogosto izberejo obmorska letovišča. Naši mednarodni skakalni sestanki so nas tokrat pripeljali v Grčijo na obalo Jonskega morja v bližino zaliva Navarino.

V zalivu Navarino se je odvila odločilna pomorska bitka med ladjevjem Turčije in floto zavezništva Anglije, Francije in Rusije, ki so podpirali Grško osamosvojitev. Zavezništvo je v tukajšnji bitki, zadnji veliki pomorski bitki v kateri so sodelovale bojne jadrnice, porazilo in razbilo turško vojaško ladjevje. Posledica je bila, da je Turčija s tem izgubila prevlado nad grškimi otoki in v neslednjih letih se je Grčija s pomočjo zaveznikov osvobodila izpod stoletja dolge vladavine Turkov.

Sestanki v Grčiji so zdaj že za menoj, v petek in v soboto popoldne bom v Portorožu na Internautici sodeloval v pogovoru o oceanskem jadranju in hkrati poskušal ob tem obiskovalce sejma spomniti, da sem pred kratkim o jadranju mimo velikih južnih rtov izdal novo knjigo.

Konec tedna z Dušanom odletiva v Brazilijo, kjer se bova v Jacareju vkrcala na Skokico, jo na hitro pripravila za jadranje in potem v začetku prihodnjega tedna odjadrala proti Amazonki.

Piran

13.5.  Trodnevni obisk doma vendarle ni minil čisto brez jadranja, le da sem mojstre pri jadranju tokrat opazoval nekoliko bolj od daleč in žal le s kopnega.

Kolesarski izlet ob slovenski obali sva z Zlato zaključila v Piranu, kjer sva si ogledala regato prestižnih jadrnic RC44.

Jadran

27.8.  V Vrsarju smo končali letošnjo jadransko etapo in podobno kot prejšnjih nekaj dni, smo ob odsotnosti vetra ob istrski obali lahko pluli pretežno le s pomočjo motorja,

samo za zaključek pred Vrsarjem se nas je vsaj malo usmili maestral, da smo za kratko spet lahko prezračili jadra.

Istro so te dni napadle meduze v takšni količini oziroma gostoti, da česa podobnega nisem videl še nikjer po svetu. Letošnje meduze sicer niso pekoče, a kakšne posebne želje po kopanju v takšni sluzasti brozgi pa zares nisem imel

 

25.8. Včeraj popoldne se je vendarle pojavilo nekaj jugozahodnika, da mi čez Kvarner ni bilo potrebno vseskozi poslušati le ropotanja motorja, danes zjutraj pa smo v Premanturi podvojili posadko, saj sta se na krov Zvezdice vkrcala še Zlata in Vili.

Nismo šli prav daleč, sidro smo spustili že na Kamenjaku, kjer smo se martinčkali na soncu in kopali v končno spet toplem morju.

 

24.8.  Južni Jadran sva z mamo prejadrala s pomočjo burje in maestrala, za severno

polovico pa kaže, da jo bova preplula s pomočjo nafte. Morje je gladko, ozračje mirno, le tu in tam se pojavijo rahle sapice.

V sredo sva rabutala fige na Dugem otoku in popoldne sidrala pri Istu.

Danes naju pot vodi mimo kvarnerskih otokov.

 

23.8.  Tudi letos nisem ostal brez jadranja po domačem morju. S Tomažem sem se spet dogovoril, da z njegovo Zvezdico jadram z juga Jadrana na sever. Tomaževa družina na ta način lahko nekaj več dopusta preživi na jugu, jaz pa poskrbim, da ne pozabim jadrati v času, ko je moja barka privezana nekje daleč stran.

Na jadralskem potepu med jadranskimi otoki se mi je letos na krovu barke pridružila mama. Prav po jadransko namešan veter sva imela minule tri dni v Južni Dalmaciji.

Za začetek je pihal jugo, ki ga je že prvo noč v Trsteniku zamenjala žvižgajoča burja, ki nama je jadra napenjala mimo Pelješca in Hvara do Šolte, kjer je burja oslabela, zamenjal pa jo je maestral, s katerim sva včeraj popoldne prijadrala do Kaprij in zvečer še do Murterja.

Za danes zjutraj sem za nadaljevanje poti proti severozahodu pričakoval burin, a je ozračje ostalo mirno, morje pa se je popolnoma zgladilo. Požare med Zadrom in Šibenikom so ponoči najbrž pogasili, saj se stebri dima na celini danes ne dvigajo več v nebo, a vonj po dimu ostaja med otoki in čaka, da ga prežene veter.

2014 Od Slovenije do Walesa

3.6.
Nekaj video utrinkov z zadnjega dela poti:

29.5.
Vzel sem si nekaj časa za preučevanje moľnosti in povezav na spletni strani mapme.at, kjer gostujem s prikazovanjem poloľaja Skokice med jadranjem. Kaľe, da sem se naučil nekaj novega in od zdaj naprej naj bi se s klikom na zgornji zemljevid poleg trenutnega poloľaja barke prikazovala tudi opravljena pot oziroma zgodovina poslanih pozicij, ki jih med jadranjem ponavadi poąljem dvakrat dnevno. S premikanjem časovne osi v zgornjem delu slike je mogoče nastaviti krająe ali daljąe obdobje.

Ko bom imel ąe malo več časa, bom uredil in dodal tudi kakąen video z zadnjega dela poti.

25.5.
Dopoldne sem priąel na končno postajo mojega spomladanskega jadranja in barko privezal v marini Holyhead na otoku Holy na severozahodu Walesa. Načrtoval sem sicer ąe nekaj milj več, da bi prijadral do juga ©kotske, a nam vreme zadnja dva tedna ni bilo najbolj naklonjeno. Bilo je preprosto preveč severnega vetra.
V prihodnjih dveh tednih me čakajo sluľbene obveznosti po Evropi, potem pa se bomo v okrepljeni druľinsko prijateljski zasedbi vrnili in nadaljevali z jadranjem proti severu Evrope.

Včeraj zjutraj sem Primoľa med plovbo proti ustju reke Dale spotoma izkrcal v Milford Havnu, sam pa sem nadaljeval z jadranjem, sprva skozi oľine med otoki zahodno od Milford Havna. Na poti čez petdeset milj ąiroki zaliv do severa Walesa sem ravno pravi čas zajahal plimski val, ki mi je pospeąil pot proti severu. Jutro je bilo lepo s prijaznim vetrom, popoldne pa se je okrepil severozahodnik, ki je v kombinaciji  nasprotnim severnim tokom delal strme valove, da je barka nekaj časa poąteno treskala po valovih. Popoldne se je za nameček začelo ąe zlivati z neba, da sem zvečer kar teľko pričakal samotni otok Bardsey, kjer sem spustil sidro in nekaj ur počakal, da je ąel tok oseke mimo.

Na juľnem delu Irskega morja teče plima proti severu, oseka pa proti jugu in ta tok znaąa na odprtem morju 2-3 vozle, na rtih in v prelivih pa ob viąkih tudi več kot 6 vozlov in nastanejo prave brzice, ki se jim je bolje izogniti. Tukaj je zelo pomembno časovno načrtovanje poti in sprotno preučevanje plimskih tablic. Razlika med plimo in oseko je te dni 5 – 6 metrov, zato so tudi tako močni tokovi, ko se voda seli iz enega konca morja na drugega.

Danes zjutraj je Irsko morje pokazalo obraz, kakrąnega v preteklih dneh nisem videl – sonce in brezvetrje.

23.5.
Zunaj na morju je zares preveč vetra za kulturno jadranje, zato čakam na za jutri napovedano izboljąanje. Damjan je danes z barke ľe odąel v sluľbo, jutri zjutraj bo podobno naredil ąe Primoľ, sam pa bom odjadral naprej ob Waleąki obali proti severu.

Med čakanjem v marini sem imel dovolj časa, da sem naątudiral plime in plimske tokove za naslednja dva dni in upam, da sem to nalogo opravil bolje kot predvčerająnjim, ko smo pol noči jadrali na mestu.

Med nakupovanjem britanske zastave, mi je ąef navtična trgovine hotel najprej prodati valiľansko zastavo, saj je to po njegovem mnenju edina prava zastava v Walesu. Nato sva se v ąali malo pogajala in je priznal, da je uradna pomorska zastava drľave gostiteljice zares tista, ki sem jo ľelel imeta, zraven pa sem dobil ąe pojasnilo, da je britanska navtična zastava sestavljena iz angleąke, ąkotske in Irske, valiľanskega zmaja pa so iz zastave izpustili, zato ima on na svoji barki obe zastavi.

Na Skokici bo naslednje tedne torej plapolala britanska zastava, valiľanska pa je za uteho tukaj na sliki – da ne bo kdo pomislil, da je to ljubljanska zastava :).

22.5.
Včeraj zvečer smo ob angleąki obali ľeleli ujeti plimski val za hitrejąo pot proti severu, pa nam je načrte prekriľal močan severovzhodnik nad Scillyjem, zato smo do obale prijadrali ąele sredi noči in poleg močnega vetra in nasprotnih valov ujeli ąe nasprotni tok, ki je ąe dodatno zmeąal morje in ustavil naąe napredovanje, da smo do jutra prejadrali vsega 35 milj v pol dneva, za nameček pa nas je začel prati ąe deľ, ki se je neusmiljeno zlival z neba. Razpoloľenje na barki je nekoliko dvignila ąele dopoldanska plima, ki nam je s svojim tokom dovolila, da smo se vendarle premaknili stran od obale in začeli svojo pot čez Bristolski zaliv proti Irskemu morju.
Do večera smo prijadrali do Milford Havna in potem zavili v marino v enem od mirnih rečnih rokavov.
Za jutri napovedujejo, da bodo razmere na Irskem morju zaradi močnega severnika precej divje, zato kaľe, da bomo tukaj prisiljeni ostati vsaj ąe en dodaten dan.

21.5.
Dopoldne smo prijadrali do otočja Scilly pred angleąko obalo in sidro spustili ob otoku St. Mary’s.
Z izjemo prvega dne je bil Biskajski zaliv ta teden precej bolj miren, kot sem pričakoval in smo le slabo polovico razdalje lahko prejadrali, pri ostalem delu poti pa nam je pomagal motor. Na sploąno so bile noči prijaznejąe, saj smo imeli praviloma vedno dovolj vetra za lepo jadranje, čez dan pa je bilo vetra pogosto premalo za mojo potrpeľljivost in smo zagnali motor.
V prihodnjih dneh se bomo poskusili po Irskem morju navzgor prebiti do ©kotske, kar pa bo z glediąča danaąnjih vremenskih napovedi zelo hud zalogaj, saj je za vse dni napovedan kar močan severnik, spotoma pa se bomo spoznavali tudi z velikanskim plimovanjem in z njim povezanimi tokovi..

20.5.
Včeraj dopoldne so nas obiskovala brezveterja, delfini in plohe, ki so prinesle SZ veter., s katerim smo lepo jadrali do jutra. Ladij je vse več na obzorju.. Zvečer se nam je na krovu pridruľila lastovka in ko se je spočila, je zjutraj odletela (morda tudi ni bila lastovka, kakąen ptičeslovec bo ľe vedel).

19.5.
Veter je včeraj dopoldne popustil, ostali so valovi s severa da smo se z motojadranjem počasi odlepili od ©panije. Ponoči lepo jadranje s SZ vetrom. Malo deľja.

18.5.
Popoldne smo s Primoľem in Damjanom odjadrali iz Portosina, bili pred  večerom mimo znamenitega rta Fenistere, potem pa nas je ponoči 40 vozlov severovzhodnika spomnilo, da potrebujemo ąe nekaj počitka in smo za nekaj ur zavili v zaliv Camarinas.

Drugi poskus naskoka na Biskaj, ki smo ga začeli danes zjutraj, bo najbrľ uspeąnejąi, le ugodnega vetra (glede na vremenske napovedi) pred torkom ne bomo dočakali, takrat pa bo bolj ugodno, če bomo bliľe francoski obali.

17.5.

Veter je včeraj sredi dneva popustil in omogočal lenobno jadranje po zalivih oziroma riah, kot jih imenujejo tukaj, da sem si sproti ogledoval, kje bi se ustavil za čez noč. Nazadnje sem se odločil za ąe en dan udobja v marini in barko privezal v Portosinu. Naslednje dni bomo veliko na morju in nič na kopnem.

Severozahod ©panije je lepo zelen, kot notranjost Slovenije. Pdobni so meąani gozdovi po hribih in podobna polja po niľinah. Podnevi je toplo, ponoči hladno in vetra tukaj ne manjka, zato so po hribih in ob obali postavljene ątevilne vetrnice, ki delajo elektriko. Kaľe, da imajo Portugalci in ©panci bistroumne ptiče, ki dobro vidijo brez očal in se ne zaletavajo v vetrnice :), saj je ptičev nevarnim vetrnicam navkljub ąe zmeraj veliko povsod naokrog.

Na sliki je en vrtiček za nono.

Popoldne na barko prideta Primoľ in Domjan in kmalu za tem bomo odjadrali. Vetra nam vsaj danes zagotovo ne bo manjkalo in jadralca bosta lahko okusila nekaj resnega jadranja. Naslednje dni pa ??

Vremenske napovedi za Biskajski zaliv so si ąe vedno različne in vse so (z)meąane. Kaľe, da bomo vsak dan spreminjali tako jadra kot tudi smer jadranja, vmes pa v brezvetrjih zaganjali motor, saj se bo hitrost in smer vetra precej spreminjala. Tudi sonce nas ne bo vedno grelo.

Računam, da bomo v Angliji čez 5 dni.

16.5.

Mladina si je na telefonu budilko za danes zjutraj nastavila na tiho zvonenje :)) in reąila nas je moja budilka, ki sem jo nastavil na čas, ko naj bi jim pomahal v slovo. Sledilo je hitro vstajanje, pokanje in dvokilometrski ąprint s torbami do ľelezniąke postaje, da smo četrt čez pet ujeli vlak za Santiago de Compostela, od koder so zjutraj odleteli proti domu. Tudi nona je morala zjutraj teči, njena torba pa je tekla na mojih ramah.

Po vrnitvi v marino sem bil dovolj zbujen, da sem odvezal vrvi z obale, dvignil jadra in z ľivahnim jutranjim vzhodnikom odplul med ątevilne otoke in čeri na poti proti rtu Fenistere.

Nekje pred Fenisterom bom počakal na Primoľa in Damjana, ki sem priletita jutri.

15.5.
Ponoči smo z vzhodnikom odjadrali iz Porta in potem sem moral ob obali vse do jutra voziti slalom med mnoľico luči ribiąkih bark, ko se je zdanilo pa ąe med zastavicami, s katerimi imajo ribiči označene vrąe in mreľe. A jadranje z vetrom, ki piha z obale je bilo vseeno sproąčujoče in ľe sredi dneva smo iz Portugalske prijadrali nazaj v ©panijo, popoldne pa Skokico privezali v Vigu ob stavbo tukająnjega kraljevskega jadralnega kluba.
Po vrnitvi s severa bom barko čez poletje pustil nekje na Pirenejskem otoku, zato sem se s kolesom zapeljal po okoliąkih marinah in povpraąal po cenah. V sosednjem zalivu sem ľe naąel primeren privez, a bom jutri povpraąal tudi ąe po zalivih severno od Viga, kamor bom odjadral pred prečkanjem Biskaja.
Ko gledam vremenske napovedi za pot do Anglije v prihodnjih dneh, ne dobim jasne slike, kaj nas čaka, saj so napovedi iz različnih virov zelo različne, kar lahko pomeni le to, da bo vreme precej spremenljivo.
Zvečer sem se s pomočjo Gaąperja odpravil ąe na jambor in poskuąal popraviti sidrno luč, ki eno noč dela, nasledno pa spet ne. Upam, da bo po izletu na vrh jambora luč delovala tako kot je treba.

14.5.
Včeraj je cel dan preveč pihalo, da bi lahko nadaljevali z jadranjem proti severu, zato smo se poleg deskanja odločili ąe za obisk sedem milj oddaljenega otoka Berlenga. Sprva sem mislil, da je otok premajhen, da bi nudil dovolj zaąčite pred zajetnimi oceanskimi valovi, pa me je vodja marine prepričal, da je na JV strani otoka sidriąče primerno za takąne razmere. Portugalci ob obali nimajo veliko otokov, zato je Berlenga naravni rezervat in hkrati priljubljena izletniąka točka, na njem pa je tudi srednjeveąka trdnjava, ki je uvrąčena na UNESCO-v seznam kulturne dediąčine.
Po eni uri razgibanega jadranja po razpenjenem morju smo pripluli do Berlenge in tam na sidriąču na moje veselje naąli nekaj boj za turistične ladjice. Ni ąe turistična sezona na portugalski obali, zato je bilo sidriąče prazno in na eno od boj smo lahko privezali Skokico. Morje je tam globoko in vesel sem bil, da ni bilo potrebno sidrati.
Ogledali smo si trdnjavo, ko pa smo se povzpeli na vrh otoka, smo bili deleľni letalskega napada domačinov. Galebi v tem obdobju gnezdijo in da bi ubranili svoj naraąčaj so vreąčeč nizko letali nad naąimi glavami in nas skuąali prepoditi.

Zvečer se je veter vendarle začel umirjati in obračati, zato smo se končno lahko odpravili proti severu.

®al so veliki valovi s severa vztrajali vse do jutra, da je bilo potrebno barko upočasniti na ątiri vozle, da ni preveč divje nabijala v valove.

Zjutraj je z zamudo zapihal okrepljen vzhodnik, s katerim smo nato hitro jadrali ob neskončnih peąčenih plaľah vse do Porta, kjer smo v reko Douro prijadrali popoldne.
Med ogledom mesta smo videli ątevilne zgodovinske stavbe in tudi Eiflov most..

13.5.
Ponoči z nedelje na ponedeljek je bil ob dveh zjutraj viąek plime v estuariju (lijakastem izlivu) reke Tagus in to je bil pravi čas za odhod, saj se je tok reke takrat spet obrnil v pravo smer, torej proti morju. Z nastopajočo oseko in vetrom smo hitro jadrali mimo nočne Lizbone in Cascaisa, ko se je začelo daniti pa nas je pri rtu Da Roca spet pričakal divji severnik in vetru primerni valovi. Jadra so ąla na drugo krająavo in začeli smo z rodeom. Cikcakanje proti vetru ob portugalski obali navzgor smo včeraj končali popoldne v ribiąkem mestecu Peniche.
Cabo da Roca je najzahodnejąa točka celinske Evrope, Lizbona pa je najzahodnejąa evropska prestolnica.

Mestece Peniche je na gosto poseljeno in polno majhnih hią, od katerih je vsaka tretja ali gostilna, bife ali pa trgovinica s čevlji ali oblekami, pekarno pa sem danes zjutraj moral iskati skoraj eno uro, da sem se na barko lahko vrnil s sveľim kruhom za zajtrk. Mamice, ki sem jih na ulicah spraąeval za “supermercado” so me poąiljale zdaj v eno zdaj v drugo smer in poskrbele za mojo rekreacijo.

Pred stoletji je bil tu otok s trdnjavo in obrambnimi zidovi, potem pa so veter in valovi med celino in otok nasuli pesek in Peniche spremenili v polotok, oceanu izpostavljena plaľa pa je zdaj zelo poznana med ljubitelji deskanja na valovih. Mesto Peniche je znano tudi po čipkah in čipkarice imajo v mestnem parku svoj spomenik.

Prejle sem omenil, da ima Peniche znamenito surfarsko plaľo, na katero seveda prihajajo svetovne surfaąke zvezde, kot sta na primer tudi Gaąper in Anja.

Veter ľe nekaj dni neprestano ľviľga med vrvmi na jamboru, a vremenske napovedi obetajo, da mu bo danes zvečer za dan ali dva poąla sapa. Za jutri napovedani vzhodnik bomo poskusili čim bolje izkoristiti za hitrejąo pot proti severu, da bi do četrtka zvečer vendarle priąli do ©panije, od koder v petek zjutraj moji domači letijo domov in kamor v soboto priletita Primoľ in Tadej, da bomo skupaj jadrali čez Biskajski zaliv proti Angliji.

11.5.
Navsezgodaj zjutraj smo se iz Sesimbre odpravili proti Lizboni, da smo na ustju rekeTagus ujeli dopoldansko plimo, na katere toku smo lahko hitreje jadrali po reki navzgor mimo Lizbone do marine v parku Nacioes..
Zanimivosti zgodovinskega pristaniąkega mesta smo si najprej ogledali z vodne strani, popoldne pa ąe po kopnem.

Za lepąi prikaz mesta sem si tokrat sposodil nekaj Anjinih fotografij:

V prihodnjih dneh bomo poskusili narediti kakąno miljo več po morju, da bi pravočasno priąli do severa Pirenejskega polotoka. Dokler nam bo nagajal severnik, bomo morali zelo zgodaj vstajati, ko je severnik ąibkejąi, saj se le ta popoldne močno okrepi in ľviľga tudi ąe pozno v noč.

10.5.
Po nekaj urah motoriranja čez zaliv smo se popoldne ustavili v ribiąkem in turističnem mestecu Sesimbra. Toplo sonce, bliľina Lizbone in konec tedna so poskrbeli, da so bile plaľe kar dobro zasedene.

Za Anjo je bil danes poseben dan?

Dodajam ąe nekaj video posnetkov zadnjega aprilskega in prvega majskega tedna jadranja. Nekateri ste zadnjič komentirali, da smo vseskozi jadrali z vetrom. No, zadnja dva tedna je vetra od zadaj bolj malo.

9.5.
Naporen dan trdega jadranja ostro v veter je za nami in do večera nam je uspelo prijadrati do Sinesa, rojstnega mesta znamenitega morjeplovca in raziskovalca Vasca da Gamme.

Severnik je bil danes neumoren, da smo morali na poti ob portugalski obali proti severu neprestano cikcakati in loviti ravnoteľje na poskakujoči barki, enkrat na levem boku in potem spet na desnem.
Na srečo je bilo severniku primeąane vsaj ąe malo zahodne smeri, da smo jadrali po eno uro v levo in po dve do tri ure v desno in imeli tako vendarle nekoliko boljąi izkoristek pri jadranju.

Zvečer smo se povzpeli do gradu na hribu nad pristaniąčem, kjer stoji kip Vascu da Gammi.

Med valovi ni bilo kakąne velike ľelje po hrani, zato je razpoloľenje med mojimi nekoliko dvignila ąele večerja v eni od sineąkih restavracij. Sines je sicer slikovito pristaniąko mestece, okrog katerega so zgradili tankerske ter kontejnerske terminale in ki ga ľal zasmrajajo rafinerije in termoelektrarna v okolici.

Napoved vremena je za naąo pot proti severu ąe naprej precej neugodna saj do srede tedna ąe naprej obeta severnik, ki nam bo grenil jadranje, zato mi ąe ni jasno, kako bomo do petka prijadrali na sever Pirenejskega polotoka, od koder mama, Anja in Gaąper v petek odletijo proti domu. Na lahek način zagotovo ne bo ąlo.

Iz mapme-ja so mi sporočili, da zemljevidi s poloľajem Skokice spet delujejo :). Po navadi, ko barka potuje, poloľaj sporočim dvakrat dnevno.

8.5.
Iz Vilamoure smo izpluli v brezvetrju, po tem pa nam je jugozahod Portugalske danes popoldne dal vetra, dobesedno, saj nas je proti rtu Sao Vicente preganjalo več kot trideset vozlov severnika, ki nam je potem preprečil, da bi se ustavili v pristaniąču V Sagresu in smo se zato zasidrali v sosednjem zalivu, kjer so sunki vetra vendarle nekoliko bolj zmerni..

Gaąper je bil po odhodu iz Vilamoure ąe zelo poletno razpoloľen.

Za zahodno obalo Portugalske je značilen severni veter, ki je te dni kar močan in nam bo povzročal preglavice na naąi poti proti severu. Napovedi kaľejo, da bo severnik ąe nekaj dni pihal s hitrostjo preko dvajset vozlov, kar pomeni, da bomo morali proti severu vseskozi jadrati ostro v veter in cikcakati ob obali navzgor. Upam, da nam bo dnevno uspelo pridelati vsaj 50 do 60 milj proti severu.
Juľni del zahodne obale ima zelo malo zalivov, kamor bi se pred severnikom lahko skrili, zato upam, da se nam bo jutri uspelo prebiti do 60 milj oddaljenega Sinesa, ki je prva moľna postojanka na nadaljevanju poti.

Na sliki je narisana naąa do sedaj prejadrana pot od Izole do Sagresa.

7.5.
Ponoči smo izpluli iz Cadiza proti Portugalski in se po nekaj urah srečali s severnikom, ki je kar poąteno razburkal Cadiąki zaliv, nam pa omogočil ľivahno jadranje čez zaliv, da smo ľe zjutraj pred seboj zagledali svetilnik pri Faru.
Opoldne smo se ustavili v marini v Vilamouri, kjer sem končno priąel do kosila v mcdonaldsu :). Nova posadka je čisto v redu preľivela noč na boku zibajoče barke, le tla so se nam vsem majala, ko smo pristali v marini.

Kaľe, da bomo na jugu Portugalske vztrajali do petka, ko severnik ob zahodni obali za nekaj ur popusti, da bi lahko kolikor toliko kulturno začeli naąo pot proti severu in se postopoma poslovili od zgodnjega juľnega poletja.
Vse doslej, od Izole do Vilamoure, smo jadrali po morjih, kjer je Skokica ľe rezala valove, od jutri naprej bo zame vse novo. Začel se bom spoznavati s severnim Atlantikom, ki sem ga doslej poznal le iz knjig in s spleta.
Prikazovanje poloľaja Skokice trenutno ne deluje pravilno. Upam, da bodo teľave z zemljevidom na mapme.at, kjer gostujem, kmalu odpravili.

6.5.
Zlato in Jona sem včeraj dopoldne zapeljal na letaliąče v Malago, od tam pa na barko pripeljal mamo, Anjo in Gaąperja, potem pa smo odjadrali naprej. Najprej smo se ąe enkrat ustavili v Gibraltarju in s poceni nafto napolnili tank za gorivo, potem pa pot nadaljevali proti Atlantiku.

S preko 30 vozli vzhodnika nas je pri Tarifi kar odpihnilo iz Sredozemlja, Atlantik pa nas je pričakal z nasprotnim tokom, da je morje okoli nas kar vrelo. Končno so tudi Tankoti lahko videli, kako je videti pravo jadranje.

Sprva smo se nameravali za čez noč zasidrati v zalivu za Tarifo, a so bile razmere tam predivje za umirjeno sidranje, zato smo izkoristili ugodno smer vetra in v vse večjih valovih nadaljevali z jadranjem ob obali.
Proti jutru se je veter nekoliko unesel, da smo za nekaj ur spustili sidro pred Cadizom, potem pa smo se preselili na drugo stran mesta v tamkająnjo marino.
Danes so z jadralskimi počitnicami na Skokici zaključili ąe Darko, Jelena in Lan, ostali pa bomo jutri nadaljevali z naąo potjo proti Portugalski. Kaľe, da nas čaka precej vetroven teden.

4.5.

Po dolgem času smo si pri jadranju vzeli cel dan dopusta in se odpravili na obisk Gibraltarja ter si pri tem dodobra izpraąili podplate, da bi videli čim več Gibraltarskih znamenitosti.

Hladen vzhodnik je gibraltarski skali, kot imenujejo hrib nad Gibraltarjem, nadel belo oblačno kapo, izpod katere se je videlo čez oľino na afriąko stran.

Obiskali smo opice na hribu in se potem med ogledom podzemnih obrambnih rovov spoznavali z zgodovino angleąke zasedbe in obrambe Gibraltarja v osemnajstem in naslednjih stoletjih. Hrib so Angleąki branilci v dobrąni meri izvotlili in vanj namestili topove, ki so jim sluľili za obrambo pred ąpanskimi in francoskimi napadalci.

Spotoma s hriba navzdol smo si ogledali tudi mavrsko trdnjavo, ki priča o 800 letni muslimanski zasedbi Pirenejskega otoka v srednjem veku.

Dan smo skupaj z Darkom, Jeleno in Lanom zaključili v eni od ątevilnih restavracij v tem angleąkem sredozemskem mestu ob vznoľju hriba..

Jutri se za Zlato in Jona zaključijo prvomajske počitnice, na barko pa dobimo novo druľinsko poąiljko, saj se nam bodo za pot ob Portugalski obali proti severu pridruľili nona, Anja in Gaąper.

3.5.
Minula dva dneva se nas je veter nekoliko usmilil in smo vsaj polovico poti lahko prejadrali, pri drugi polovici pa nam je spet pomagal motor.
Vseskozi smo jadrali ob jugovzhodni obali Pirenejskega polotoka, ki je na gosto pozidana s turističnimi naselji.

Ladijski promet na naąi poti je na zahodnem koncu Sredozemlja postajal vse gostejąi in danes zvečer smo pred seboj zagledali gibraltarsko “skalo” in angleąko mestece pod njo.
Marina v Gibraltarjui je zasedena, zato smo se ustavili v marini Alcaidesa v bliľini Gibraltarja.

1.5.
Z Ibize smo se preselili ob Pirenejski otok in se na poti nekajkrat ustavili za sprehode in oglede mest ter, da bi si tudi sam uredil mobilni internet na barki. Do ąpanske sim kartice sem danes priąel, a ker se mi na splet ne uspe povezati z barke, zato, moram na internet in po vremenske napovedi ąe naprej hoditi na kopno.
Dnevi so na jugu ©panije ľe prav prijazno topli, noči pa ąe vedno hladne. Večino poti zadnja dva dni smo opravili s pomočjo motorja, le danaąnje popoldne smo prejadrali. Danes smo se ustavili v Cartageni, jutri pa gremo naprej proti Almeriji.

29.4.
Darko, Jelena in Lan so včeraj naąli Porto Cristo in navsezgodaj zjutraj smo ľe izpluli proti Ibizi. Veter se je ponoči popolnoma polegel in večino poti smo “jadrali” s pomočjo Ceaftsmana. Morje je bilo popolnoma gladko, le zadnjih nekaj milj pred Ibizo ga je veter nakodral, da smo lahko raztegnili jadra.
Po dveh tednih divjanja po morju, se je miren dan na poti prav lepo prilegel. Kaľe, da je proti Gibraltarju pred nami ąe nekaj mirnejąih dni z ugodnim vetrom.
Sidro smo spustili v zalivu Portinatx na SZ Ibize in lep dan zaključili z večerjo na obali.

28.4.
Nekaj dni zahtevnega jadranja je spet za nami. Veter je bil na poti med Sardinijo in Majorko.večinoma zahodnih smer (JZ – SZ) in kar močan, a je ravno prav menjal smer, da nam kljub jadranju proti vetru ni bilo potrebno prav veliko cikcakati.

Včeraj zjutraj smo preľiveli tudi nekajurno neurje z močnim deľjem in vetrom preko 40 vozlov, ki pa mu je Skokica z naąo pomočjo uspeąno kljubovala.

Na morju je vse polno majhnih nekaj cm velikih mehkuľcev, ki izgledajo kot majhne jadrnice (na sliki) in jih valovi mečejo tudi na barko, ko pa to bitje primeą v roke, ti na prstih pusti modro sled.

Barko smo popoldne privezali ob pomol v Porto Cristu. Domen gre od tukaj novim dogodivąčinam nasproti, zvečer pa se nam na krovu Skokice pridruľijo Darko, Jelena in Lan.

26.4.
Včerająnje popoldne sem preteľno preľivel v avtu, ko sem se z juga Sardinije peljal na sever po Zlato in Jona, ki sta tja v Alghero priletela zvečer.

Notranjost Sardinije je v tem deľevnem obdobju zelo zelena in s svojimi hribi in travniki polnimi ovc in krav bolj spominja na notranjost kontinenta, kot pa na Sredozemlje. Velik otok je Sardinija, večji kot Slovenija.

Vremenska napoved za pot proti Majorki za naslednje dni ni ugodna, saj bo veter preteľno pihal z zahoda in kar precej močan bo danes in jutri. Za nekaj naslednjih dni v naprej ąe ni videti bistvenega obrata vremena, zato se bomo popoldne odpravili na pot.

25.4.
Ponoči sva se ustavila v Callasetti, saj v temi nisem ľelel pluti čez plitvine pri otoku San Pietro, zjutraj pa sva se preselila v marino Porto Scuso.

Zadnjih nekaj dni me je zabolela glava vsakič, ko sem si ogledal vremenske napovedi za konec tedna. No danaąnja je za jutri vendarle nekoliko bolj umirjena, da omogoča razmiąljanje o jutriąnjem izplutju proti Mallorci. Veter preteľno sicer ne bo ugoden, saj bo večinoma pihal z zahoda, a daje upanje, da bomo na Baleare priąli s celo barko 🙂 in da bomo na letalo pravočasno oddali Domna ter na barko vkrcali Tankote.
Danes zvečer na Skokici dobimo druľinski obisk, zato bo potrebno barko malo počistiti. Upam, da bo ostalo dovolj časa ąe za izlet po Sardiniji.

24.4.
Prvo noč s Sicilije sva z Domnom kar hitro jadrala, potem pa sva včeraj dopoldne priąla do napovedanega severozahodnika, ki nama je upočasnil napredovanje proti Sardiniji. A močan veter je bil le manjąi del teľav, bolj so nama jo zagodli zajetni valovi, ki so prihajali s severa in z jugozahoda, da jih je Skokica bučno nabijala, ne glede na to, v katero smer sva jadrala. Najbrľ je na severu in jugu Sredozemlja te dni močno pihalo. Barko sva morala upočasniti na 4 vozle, da bi bilo jadranje v navskriľnem morju kolikor toliko znosno in zdravo.
Domen se, glede na to, da je prvič na odprtem morju, kar dobro drľi, le prehranjevalne navade ima skrajne: Včeraj se je odločil za intenzivno hująanje, danes pa je pojedel ľe skorajda vse, kar je bilo v hladilniku 🙂

Popoldne sva se spotoma ustavila pri rtu Pula, kjer so ostanki antičnega feničanskega mesta.Nora, vendar je bil najin arheoloąki sprehod med ruąevinami bolj kratek, saj so naju kmalu pregnali pazniki. Saj veste, s čolnom nisva ąla ravno skozi glavni vhod in mimo blagajne.

Zvečer bova jadrala ąe mimo rtov Startivento, Teulada in Sperone na JZ Sardinije, ter sidro spustila verjetno nekje pri otoku Sant Antioco.

23.4.
Domnovo letalo je debelo zamujalo, zato sva na pot proti Sardiniji odjadrala ąele ponoči. Prvih nekaj ur je bilo deľevnih, a lepih za jadranje, saj naju je spremljal jugozahodnik. ®al je za naslednja dva dni napovedan SZ, kar ľal pomeni jadranje in kriľarjenje ostro v veter in spet počasno napredovanje.

22.4.

Priplula sva do Palerma, kjer se bo danes na krovu Skokice zamenjala skorajda celotna posadka. Haddis gre domov, prihaja pa Domen
.

Ponoči se je veter popolnoma polegel in morje toliko umirilo, da sem lahko urejal fotografije in filmčke zadnjega tedna.
Nekaj jadralskih video posnetkov sem nameąal tudi tukaj:


21.4.

Pretekla dva dni sva imela precej dela z vetrom in jadri ter le malo povezav na splet, zato nekaj premora med mojimi poročili.
V Leuci sta nama Boątjan in Marko s pomola  v soboto zjutraj pomahala v slovo, s Haddisom pa sva se spoprijela z okrepljenim jugozahodnikom na poti čez Jonsko morje. Zajetni valovi so nama slabąali kot jadranja proti vetru, zato sva na drugi strani Jonskega morja cikcakala pod podplatom italijanskega ąkornja, saj so bili ob obali valovi manjąi.
Včeraj zvečer sva pristala v marini v Messini in tamkająnjega marinerota za vsak slučaj povpraąala po ceni nočitve in dobila ceno, iz katere sem si lahko izračunal, da kasirajo 40 centov na minuto najinega predvidenega postanka. Nekaj denarja vendarle ąe ľelim prihraniti za jadranje v prihodnjih mesecih, zato sva se preselila na bliľnje sidriąče, od koder pa naju je za kazen pregnalo neurje z juga, ki je v pol ure dvignilo metrske valove v oľini.
Pobegnila sva iz Messinske oľine na severno stran Sicilije, kjer pa z nočnim počitkom prav tako ni bilo nič, saj naju je tam pričakal okrepljen zahodnik s prav tako neprijaznimi valovi. Po deseturnemu orcanju sva nočni počitek naąla ąele dopoldne v zalivu Patti, kjer zdaj čakava, da se zgodi za večer napovedani obrat vetra, ki nama bo olająal nadaljevanje jadranja proti Palermu.

18.4.
Vetru so včeraj zvečer ob hrvaąki obali popolnoma poąle moči in smo iz Cavtata proti Italiji morali odpluti s pomočjo motorja, Sredi Jadrana smo se potem z vetrom ponovno srečali in severozahodnik nas je potem kar hitro gnal proti Otrantskim vratom. Srečali smo tudi nekaj ploh, ki so s palube in vrvi dodobra sprale sol, ki so jo tja nametali valovi Jadranske burje.  Pod večer smo pri Otrantskem svetilniku ľe zapustili Jadransko morje in se preselili v Jonskega.
Prenočili bomo v Leuci.
Vremenska napoved za nedeljo je precej neugodna za prečkanje Jonskega morja, zato se bova s Haddisom verjetno ľe jutri odpravila naprej, Marko in Boątjan pa bosta v Leuci zaključila s svojim tokratnim jadranjem..

17.4.
V skladu z načrti smo ponoči prijadrali do Korčule, kjer pa se je severnik razbesnel ravno, ko smo se hoteli zasidrati pri Lumbardi. Sunki vetra so presegali 50 vozlov in morje je pod udarci vetra kipelo tudi v “zatiąnih” legah za otoki.

Takąne razmere so nam iz glav kar hitro pregnale ľeljo po sidranju in nočnem počitku. Z zelo skrająanimi jadri smo zgolj odjadrali naprej proti Dubrovniku. Veter se je do jutra precej polegel in tako smo v prvi jutranji svetlobi namesto Korčule pred premcem Skokice zagledali dubrovniąke otoke.

V Cavtatu bomo zamenjali primorski del posadke – izkrcata se Mavricij in Goran, vkrca pa Haddis. Naprej proti jugu Italije bomo odjadrali verjetno ľe danes ponoči, ko bomo pregledali ąe zadnje vremenske napovedi.

16.4.
Zadnja dva dni se spoznavamo predvsem s krająanjem jader in z jadranjem v močnem vetru, saj severnik in burje, ki se vseskozi izmenjujeta na naąi poti, pogosto presegata 40 vozlov hitrosti in nas pospeąeno preganjata proti jugu Jadrana.

Tudi valovi so na odprtem so vetru primerno visoki in se prelivajo čez krov Skokice.

Včeraj smo se ustavili na Ravi, danes na hitro na Hvaru, čez noč pa bomo jadrali naprej proti Dubrovniku, dokler se ponoči (verjetno pri Korčuli) ne bomo naveličali ľviľganja vetra. Vtis imam, da moja

Vtis imam, da moja posadka uľiva, a ne vedno in neprestano :)..

14.4.
Zjutraj smo se zbrali v Izoli, na Skokico vkrcali veliko hrane in torb te se sredi dneva odpravili na pot, ki nas bo prvih nekaj dni vodila ob hrvaąki obali in otokih proti jugovzhodu. Vetra je bilo ravno prav za lepo jadranje, le njegova smer je bila danes ravno v nos, da smo zato cikcakali ob istrski obali in se pred večernimi nevihtami skrili ob pomol v Zeleni laguni.

Mavricij, Goran, Marko in Boątjan se pospeąeno spoznavajo z jadri na Skokici.
Od jutri naprej nas bo proti jugu Hrvaąke nekaj dn preganjala solidna burja.

8.4.
Konec tedna sem vendarle naąel dovolj časa (in tudi na Skokici smo ľe končali z vzdrľevalnimi deli), da smo na morju pred Izolo lahko dodobra prezračili jadra.

V lepem maestralu je naą jadralski dan kar prehitro minil.

©e nekaj skakalnih sestankov me čaka v prihodnjih dneh v ©vici, potem pa se tudi zame ľe začne jadralna sezona.

2.4.
Za vsak slučaj sporočam, da je ena od včerająnjih novic prvoaprilska :).

1.4.
Te dni Skokica preľivlja na kopnem, saj jo je potrebno primerno urediti za naąo spomladansko pot na severni tečaj. Na trup barke smo nalepili inovativno rdečo termoizolativno oblogo, ki je plod domačega znanja. Razvili so jo v Izolirki, ko so v laboratoriju pod visokimi temperaturami uspeli spojiti baker in stiropor.
Dogovorili smo se, da bomo ta novi material preskusili med plovbo po hladnih morjih.

Na levi sliki je Mile, ko je s fenom gladil gube na termoizolacijski oblogi.

Letoąnja zima je bila tudi na severu Evrope zelo topla, zato se je ľe sedaj stopilo veliko arktičnega ledu in bo po napovedih strokovnjakov, letos poleti prvič po mnogih tisočletjih Arktika ostala skorajda brez ledu. Po napovedih morskih glaciologov obstaja velika verjetnost, da bo ob sedanjjem trendu umikanja arktičnega ledu mogoče julija prijadrati vse do severnega tečaja.
To priloľnost bomo poskusili izkoristiti, zato smo se s prijatelji dogovorili, da bomo organizirali prvo slovensko jadralsko akrtično ekspedicijo (1. SJAE), katere cilj je, da na severnem tečaju v morje zapičimo slovensko zastavo, ki bo delala druľbo ruski, ki so jo tja pred dvema letoma Rusi pripeljali s podmornico..
Za vsak slučaj, če se led na severnem tečaju vendarle nebi popolnoma stalil, smo na premec Skokice pritrdili jekleni oklep (desna slika), da bo Skokica laľje prenesla trke z ledenimi ploąčami in uspeąneje rezala svojo pot do severnega tečaja..

JADRANJE 2013

JADRANJE 2013

6.11.

Burja se naju je ponoči zares usmilila in naju s petindvajsetimi vozli hitrosti vetra kar pregnala čez Kvarner, da sva od Lošinja do Brijonov potrebovala le za dobre štiri ure športnega jadranja. Valovi so se prelivali čez palubo in morje je sililo tudi v notranjost barke, da sem moral zjutraj brisati lužice pod tlemi.

Tako so videti jadra Skokice ponoči v soju žarometov ribiške ladje, mimo katere sva jadrala pri Unijah.

Prvotni namen je bil, da bi sidrala pri Banjolah, a lep nočni veter sem hotel čim bolj izkoristiti, zato sva se ustavila šele pred Rovinjem.

Odločil sem se, da letos z barko ne bom več obiskal bencinske črpalke, saj bo nafta prihodnje leto zagotovo cenejša :).

Skokičina jadra ob istrski obali danes boža maestral in z Luko se počasi približujeva Izoli.

5.11.

Zaklonišče sva sinoči na Dugem otoku zares našla, celo atomsko, a ga nisva potrebovala, saj z nevihtami ni bilo nič, le plohe so bile ponoči in celo dopoldne.

Zjutraj sva skozi dež najprej odplula do Molata in čakala na napovedano burjo.

Zaman. Južni veter se je zamenjal s severozahodnikom in popoldne sva proti vetru cikcakala med Istom, Olibom, Silbo in Ilovikom do Lošinja, kjer je veter zvečer skorajda popolnoma crknil.

Zaloga nafte v tanku je že zjutraj pošla, zato upam, da se naju bo burja ponoči usmilila vsaj za čez Kvarner.

4.11.

Včeraj zvečer sva se ustavila na Korčuli, danes pa že navsezgodaj izplula, da bi čim bolj izkoristila južni veter. Zvečer sva prijadrala do Dugega otoka, kjer bova poskušala najti ustrezno zaklonišče pred jutrišnjo nevihtno fronto.

 3.11.

V četrtek zvečer smo Skokico, nič hudega sluteč, privezali na prosto mesto ob obali živahnega mesteca Preveza, sredi noči pa so se v baru tik ob nas žal odločili, da bodo imeli rejversko zabavo in nočni počitek je šel po zlu. Po nekaj urah neuslišanega upanja, da bodo še pred jutrom nehali, me je postalo strah, da se bo zaradi silnih vibracij premočnih zvočnikov naša barka delaminirala, zato smo z nočno in jutranjo sapico pobegnili proti Antipaxosu in Paxsosu, dan pa zaključili ob pomolu mesteca Mourtos, kjer pa so si jadralci iz angleške flotilje zvečer, kot zakleto spet ravno pred našo barko, priredili zabavo ob dnevu čarovnic. Njihovo rajanje je bilo vendarle dovolj kratko, da smo med otoki Sivote ujeli nekaj več nočnega počitka.

Zadnji grški dan smo potem preživeli na Krfu in noč ob pomolu otoka Erikousa, od koder smo se takole poslovili včeraj zgodaj zjutraj, danes pa smo z vse močnejšim jugom prijadrali v Dubrovnik. Za Zlato, Jona in Tomaža so se tukaj končale krompirjeve počitnice, z Lukom pa nadaljujeva pot proti Izoli.

Glede na vremenske napovedi naju na Jadranu čaka nekaj pestrih dni.

30.10.
Grško turnejo desetih otokov smo nadaljevali na Kafaloniji, kjer smo spustili sidro v Fiskardu in šli na sladoled in po spominke, dan pa zakljičili pri Odiseju v Polisu pod Stavrosom na Itaki.

Včerajšnje dopoldne smo pregeldovali plaže na zunanji strani Levkasa, ker naj bi bila tam zakopana turška tihotapska ladja, a zaman. Potem smo na spletu videli, da smo imeli napačne informacije in da je znamenita ladja zakopana na plaži otoka Zakintos. Obisk Zakintosa bomo prihranili za kdaj drugič.

Popoldne smo hodili po Odisejevih stopinjah, ki so nas pripeljale do Nimfine votline. Votlina je zdaj izpraznjena, saj so tako hoteli arheologi v preteklih stoletjih. Vrći in okrasna keramika iz te votline zdaj krasijo muzeje po svetu, nekaj ostankov pa je ostalo tudi v Grčiji.


Skorajda poletno toplo je te dni med grškimi otoki, da smo dopoldanski postanek na Meganisiju poleg treninga izkoristili tudi za kopanje. Ostali to sicer počnejo vsak dan, s Tomažem pa sva se za skok v Jonsko morje ojunačila prvič – in sva preživela :).

Tomaž kot pravi manager seveda vseskozi visi na telefonu, pri tem pa je pozabil, da je grški čas drugačen od slovenskega, Njegovi delavci zato zjutraj poslej ne potrebujejo budilk

Po obveznem krogu okoli Skorpia smo se na suvlakiju ustavili v Nidri, pot pa bomo popoldne nadaljevali proti Lefkadi in Prevezi.

28.10.

Dan in pol smo potrebovali, da smo od Dubrovnika prijadrali do prvih grških otokov.

V resnici smo si z jadri lahko pomagali le polovico poti, saj smo do vetra prišli šele sredi Jadrana in tudi sicer je imel severozahodnik luknje, ki občasno niso zadoščale niti za naš spinaker in smo vmes nekajkrat zagnali motor.

Včeraj dopoldne smo se najprej pofočkali na Othoniju, potem pa se je dvignil lep maestral, ki ga nismo hoteli zamuditi in smo z njim oddirjali do Palaiokastrite na zahodni obali Krfa.

Luka si je tam obetal obiska diskoteke, zadovoljiti pa se je moral z mirno večerjo na plaži.

Danes smo odjadrali naprej do Paxosa, kjer smo hoteli osvežiti zaloge hrane na barki, a imajo Grki danes praznik in so trgovine zaprte.

Na Zlatino veselje se bomo zato tudi danes prehranjevali v tavernah.

25.10.
Jugo naju tudi v četrtek ni zapustil, da sva jo pod jadri še naprej lahko “žagala” proti Dubrovniku.
V preteklih dneh sem spoznaval, kako je jesen primeren čas za potepanje po Jadranu, ko je vreme še prijazno in se ob pomolih po otoških vaseh najde prosto mesto tudi za privez jadrnice, povsod je mir in skoraj nihče te ne preganja. No, sinočii so naju vendarle pregnali s pomola na Šipanu, saj je tja ponoči priplula turistična ladja.
Turizem v Dubrovniku in okolici je torej tudi v tem času še živ.
Dan dodatnih počitnic, ki nama ga je s svojo zamudo “pokloni” Tomaž, bom namenil Skokici (vzdrževalna dela) in obisku Dubrovnika.
Kaže, da se bo veter prihodnja dva dni obrnil v severozahodnik, kar bo ugodno za jadranje proti Grčiji.

23.10.
Ponoči sva barko privezala med ribiške barke na pomolu v Igranah, zjutraj pa nadaljevala s potjo mimo Hvara proti Pelješcu in Korčuli.


Vetra je bilo danes vendarle spet precej več kot včeraj, a še vedno pretežno iz jugovzhodne smeri, da sva morala pri jadranju proti vetru z Luko včasih tudi skrajšati jadra. Valovi med otoki niso bili visoki, zato je bilo jadranje hitro in udobno.

Mislil sem, da imajo šefi vse pod kontrolo, pa mi je Tomaž sporočil, da v Dubrovnik pridejo še dan pozneje, Proti Grčiji bomo zato odjadrali šele v soboto.

Z Luko so  imava tako kar naenkrat preveč časa in se bova na poti proti jugu še večkrat ustavila na otokih. Toplo je čez dan, skorajda poletno, le voda je že prav po jesensko hladna.
Preko noči sva se ustavila v Lumbardi na Korčuli, od koder imava lep razgled na Badijo in vrh Sv, Ilije.

Pa še to: Luka pravi, da moram narediti več reklame za jadralni tečaj začetek novembra, saj se boji, da bo od Dubrovnika do Izole sam z menoj na barki. Torej, kdor bi rad prišel do kakšne nove jadralske izkušnje, naj se nama pridruži na Skokici med 3. in 9. novembrom. Menda se bomo spotoma ustavili tudi v Riminiju in šli na kakav v San Marino.

22.10.
Jugo je včeraj še naprej kraljeval na Jadranu in z Iztokom sva cel dan lepo in hitro jadrala ter “žagala” morje med severnimi dalmatinskimi otoki. Kisel dan se je spremenil v prijaznega šele južno od Kornatov. Po krajšem postanku v Primoštenu sva potovanje zvečer še malo nadaljevala in sidro ponoči spustila v zalivu Stari Trogir.
Danes sva v jadra lovila sapice mimo Drvenika, Šolte in Čiova ter priplula do Kaštelov, kjer je Iztok prestopil na svojo barko, na Skokici pa se mi je pridružil Luka.

Sprva sva se z Lukom ob Braču trudila z jadranjem v šibkem južnem vetru, potem pa sem za hitrejše nadaljevanje poti zagnal motor, saj zagotovo nočem zamuditi šefičinega prihoda v Dubrovnik.

20.10.
Zadnje tri mesece sem veliko “skakal”, jadral pa le v redkih premorih, zdaj pa sledijo trije tedni dopusta pred začetkom zimske tekmovalne sezone, ki jih bom seveda preživel na barki.
Prvotni načrt za jesenske počitnice je bil jadranje na Malto, potem pa smo se doma odločili, da bomo raje jadrali do nekaj bližje Grčije.

Kot se za družinsko jadranje spodobi, bomo s prijatelji barko najprej dostavili do juga Dalmacije, kjer so bodo gospodarji vkrcali :).

V soboto sva z Iztokom v brezvetrju odplula iz Izole in se ob istrski obali srečala z lepim južnim vetrom, ki naju je ponoči hitro popeljal čez Kvarner, dokler se proti jutru nisva zaletela v jugo in njegove valove. Jugovzhodnik se je čez dan okrepil in najina pot po Jadranu navzdol je na valovih postajala vse bolj poskočna in vse bolj cikcakasta.
Popoldne sva prijadrala do Rave.

13.10. – Naša Barkovljanka 2013
V soboto popoldne smo v jadra lovili sapice v Tržaškem zalivu in v sklopu hudo resnih priprav na Barkovljanko vadili jadranje s spinakerjem, zvečer pa smo spustili sidro pred Ankaranom in se pridružili veseli družbi Morjeplovcev na kostanjevem pikniku.

Po nekaj letih, ko sem se s Skokico potepal po tujih morjih, je bila druga nedelja v oktobru tradicionalno spet namenjena “Barcolani”.
Vremenske napovedi za letošnjo Barkovljanko niso obetale vetra pred Trstom, le nekaj sapic je bilo narisanih na vremenskih kartah in na žalost so se tokrat napovedi tudi uresničile.

V jutranjem brezvetrju pred Barkovljami smo kar dobro startali, a nam je v prvih dveh urah po startu uspelo prejadrati komaj dve milji in kazalo je, da bo to spet ena tistih Barkovljank, ko v predpisanem času, tako kot večina drugih bark, ne bomo uspeli prijadrati do cilja. Vseeno smo se trudili po najboljših močeh in v množici jadrnic razpenjali spinaker in se poskušali držati čimbolj v ospredju.

Vetra je bilo sprva zelo malo tudi za velike in lahke regatne jadrnice, da se je celo poznejša zmagovalka Esimit Europa le počasi prebijala mimo nas.

Zmagovalce so nam pred nami kmalu zakrile druge barke, a smo vseskozi uspešno skrbeli, da je bilo za nami več bark kot pred nami. Za razliko od drugih regat, smo tokrat večino poti jadrali s spinakerjem. Opoldne se je zjasnilo in pojavil se je celo maestralček, ki je dajal upanje, da se do večera privlečemo do cilja. Potem pa so se nas usmilili v regatnem odboru in preko radija sporočili, da zaradi brezvetrja skrajšujejo regatno polje in so cilj prestavili k drugi boji pred Debelim rtičem.

Na poti smo imeli v gneči kar nekaj bližnjih srečanj z drugimi barkami, a ker smo vsi jadrali zelo počasi, so Robi, Darko, Luka in Bojan kar z rokami uspeli zaustaviti vse napade in nalete drugih bark, da nam niso uspeli naredili nobene škode.

Mimo ciljnih ladij smo se uspeli priplaziti po približno štirih urah in pol jadranja. Uvrstili smo se na skupno 331. mesto, kar je šibkemu vetru navkljub, celo naša druga najboljša uvrstitev na Barkovljanki doslej. Letos so na Barkovljanki uvedli tudi ločeno razvrstitev za potovalne jadrnice in v tej kategoriji smo se uvrstili na 186. mesto.

Dan smo zaključili z lepim jadranjem nazaj proti Izoli, saj je bil veter na slovenski strani Tržaškega zaliva veliko bolj prijazen, kot na italijanski.

Za zaključek poročila še slika moje zvezdniške posadke tik za tem, ko nas je le nekaj milj pred ciljem (in 100 m po startu) prehitela Esimit Europa :).

7.10.
Skipper cup regate smo se neugodni vremenski napovedi navkljub v soboto vendarle udeležili in se v dežjju ter rahlem vetru po najboljših močeh trudili za čim boljšo uvrstitev.
Posadka je bila nova, saj so se Marinka, Uroš in Borut letos prvič udeležili regate, le s Tomažem sva bila “običajna” posadka, pa vendarle smo jadrali približno tako uspešno kot na drugih letošnjih regatah in se uvrstili nekje na sredini druge polovice nastopajočih bark :). Ko je bil veter skromen, smo jadrali v ozadju, ko je zapihalo malo bolj, smo prehiteli nekaj bark, spotoma pa smo v dežju dodobra oprali tudi vso jadralno opremo.
Vrvi so zdaj spet mehke in pripravljene na Barkovljanko, ki se je bomo udeležili konec tega tedna.

30.9.
Pri Radotu so nova jadra že zašili in z Jurijem sva pretekli teden našla nekaj ur časa, da sva se z njimi odpravila na barko v Izolo in jih preskusila.

Rado se je pri barvni kombinaciji odločil za “retro dizajn”. Meni je to všeč, Juriju, ki ima bolj tehničen okus, pa se nova jadra zdijo starinska :).

Prvi vtis v rahlem vetru je, da so jadra v redu, kako pa bodo delovala v močnejšem vetru, bomo videli v oktobru, ko bom imel spet več časa za jadranje.

Počasi že premišljujemo o Barkovljanki, še prej pa se bomo v soboto za trening udeležili regate v Portorožu.

12.9.

Jadra so mi lansko leto na Kanarskih otokih dobro pokrpali, a pretekli teden na Jadranu smo imeli na poti od Izole do Visa in nazaj obilo sonca, zato sem ob jutrih in večerih lahko prav lepo videl, da so jadra po poti okoli sveta že dodobra zdelana in je vzhajajoče ali zahajajoče sonce na nekaterih mestih sijalo tudi že skozi jadra.

Obiskal sem mojega jadrarja Radota v Predvoru in dogovorila sva se za izdelavo nove genove in glavnega jadra iz najnovejšega super močnega in skoraj neuničljivega blaga 🙂

Skokica se bo z novimi jadri jeseni  bleščala, morda pa bo hitrejša tudi na regatah, saj je Rado že zašil tudi našo lahko regatno genovo, ki smo jo na zadnji regati postopoma trgali, med plovi neuspešno zalepili in zato v nadaljevanju regate popolnoma raztrgali.

6.9.

Po dnevu gurmansko obarvanega postanka na Kornatih, smo dozdajšnje jadranje z vetrom zamenjali z jadranjem proti vetru. Lep maestral je pihal cel dan v Kornatskem kanalu in naprej ob Dugem otoku, mi pa smo z njim v čudovitem vremenu cikcakali med številnimi otoki pred Zadrom.

Ponoči so se v vetru začenjale pojavljati luknje in čez Kvarner smo morali večkrat zagnati motor.

Ob istrski obali nas božajo sapice, a vendarle omogočajo lepo jadranje proti Izoli, kjer bomo danes zaključili našo septembrsko pot.

4.9.

Po dnevu in dveh nočeh jadranja z lepo burjo in maestralom smo včeraj dopoldne po sredini Jadrana mimo Jabuke prijadrali do Visa. Skokica je v formi, posadka pa še bolj.

Na Visu smo si privoščili sprehod, pico in karanje luškega kapitana, ki nas je oštel, ker se na Hrvaškem nismo prijavili v Sloveniji najbližji kapitaniji, a le ta je bila v Umagu v nedeljo zvečer že zaprta.

Po počitku na Visu smo s krepkim maestralom odjadrali naprej mimo Hvara, Brača in Šolte ter ponoči sidro spustili v zalivu nasproti Drvenika.

Današnjo živahno burjo bomo izkoristili za jadranje do Kornatov, do Stankine Smokvice, potem pa bomo pot nazaj na sever Jadrana prilagajali vetru.

3.9.

V nedeljo smo precej napredovali in se na regati Val navtike v Izoli prvič letos uspeli uvrstiti nekje v sredino med nastopajočimi. Poleg vse večje uvežbanosti moje posadke nam je nekoliko pomagala tudi sreča, saj smo v šibkem vetru na poti do Kopra jadrali ravno prav počasi, da smo po obratu ujeli jezik nastajajoče burjice, ki nas je pognala proti Izoli in Piranu.

Na naše veselje smo spotoma prehiteli kopico regatnih bark, ki so nedaleč stran obstale v brezveterju.

Večino regate smo prevozili s špinakerjem in tudi to je dobrodejno vplivalo na našo končno uvrstitev.

V nedeljo po regati sem v okviru odprtomorskega tečaja z novo skupino jadralcev iz Izole odjadral proti Visu.

31.8.

Po nekaj skakalnih tednih so v družbi družine in prijateljev spet na vrsti jadralni dnevi in različni vodni športi.

Po nekaj letih mi je uspelo na barki zbrati celo mojo družino, a je bilo za to potrebno svojevrstno odrekanje – dnevno smo lahko jadrali le približno tri ure in na tak način smo v nekaj dneh uspeli prijadrati le do Rovinja in nazaj.

Vsemu navkljub je bilo to čisto OK, samo da so bili moji zadovoljni, zamujeno jadranje pa bom že v prihodnjih dneh izdatno nadoknadil.

Danes smo se na regati za pokal Val navtike trudili, da bi bilo za nami uvrščenih čim več bark in da bi pri jadranju naredili čim manj škode. Pri jadranju smo iz plova v plov napredovali, pri trganju jader pa smo bili prav tako uspešni.

Luknje v naši regatni genovi so postajale iz obrata v obrat večje in v odmorih med plovi nam lukenj ni uspelo sproti zakrpati. V regatnem odboru so se šalili, da so skozi naša jadra lahko videli jambor, na koncu pa se je skozi jadra videlo celo do Pirana.

Ko smo jadro dokončno demolirali, smo za zadnji današnji plov na jambor namestili navadna jadra in se najboljše uvrstili. Seveda je k temu nekaj pripomogel tudi močnejši veter in vse bolj uigrana posadka.

12.8.

Uroš in Marinka sta se konec julija s Skokico potepala med dalmatinskimi otoki in na barko dovolj dobro pazila, da je ostala nad vodo, pretekli teden pa smo se vrnili v Dalmacijo in barko v družinski zasedbi ter s Tilnovo pomočjo pripeljali nazaj v Izolo.

Z izjemo konca tedna zadnji dnevi niso bili kaj dosti vetrovni, zato smo se nekoliko več ustavljali po zalivih in vaseh na otokih, z Jonom pa sva dodobra izkoristila toplo morje in si veliko ogledovala tudi podvodni svet.

Pred leti, ko sem imel barko še privezano v Verudi in Pomerju, smo ob koncih tedna pogosto odjadrali čez Kvarner na Unije, Cres ali Lošinj in zadnji del našega letošnjega dopusta je tako potekal po poteh spominov. Po nekaj letih smo obiskali Lubenice na Cresu in tamkajšnje lepe peščene plaže, kamor sem se iz vasi na hribu pogosto spuščal s padalom. Tudi letos je bil to v bistvu glavni cilj našega ovinka do Cresa. No ja, vsaj zame, Vili in Tilen pa sta se raje odločila za orientacijski pohod po creških kozjih stezicah :).

22.7.

Prvi del naših jadralskih počitnic je žal že za nami, a nam tudi prihodnje dni ne bo dolgčas, saj se ta teden začenjajo tekmovanja za Veliko nagrado v smučarskih skokih.

Po nekaj letih odsotnosti z Jadrana sem si glede na komentarje po jadralskih forumih predstavljal, da so Hrvati v večino zalivov postavili boje in da bo za plačila privezov potrebno nameniti veliko denarja.

Sedaj, po dveh tednih počitnikovanja med dalmatinskimi otoki, pa z veseljem lahko napišem, da je lepih, samotnih in varnih zalivov (pa tudi pomolov po vaseh) na Jadranu brezplačno še vedno veliko na razpolago in da se je plačljivim zalivom brez težav mogoče izogniti.Res pa je tudi, da se v okolici Zadra in Biograda nismo ustavljali.

Iz zgornjih slik je mogoče videti, da smo bili pretekli teden med Bračem in Hvarom zelo aktivni, tako na vodi, kot na kopnem in v zraku, le za jadranje s Skokico nam ni ostalo prav dosti časa :).

18.7.

Nekajdnevni postanek pri izlivu Neretve je bil namenjen predvsem meni, saj sem se prijavil v tečaj kajtanja, a se je šola kajtanja Kaikala izkazala bolj kot ne predvsem za izposojevalnico kajtov. Način delovanja šole je bil prve dni predvsem v stilu: “Tukaj imaš kajt, spravi ga v zrak, korakaj z njim po blatu v laguni in čim manjkrat naj ti pade v vodo”. Žal je bilo to zame premalo, da bi se kaj dosti novega naučil in šele, ko sem se pritožil, sem zadnji dan dobil nekaj več pozornosti inštruktorjev.  V štirih dneh se mi je na ta način uspelo dodobra spoznati s travo in blatom v laguni, na deski prekajtal pa sem zgolj nekajkrat po nekaj deset metrov.

Veliko več od kajtanja je imel Uroš, ki “brazilskega” kajtarskega spota na drugi strani zaliva ni mogel prehvaliti.

Da bi  čim prej pozabil na neretvansko blato, smo odjadrali do Korčule, kjer smo nekaj lepih dni in večerov med tamkajšnjimi otoki preživeli s Peklaji, včeraj pa smo se preselili K Ferlanom na Brač. Bol je bil še zvečer hudo razpihan, da smo nočni mir našli čez preliv v zavetju Hvara. Upam, da bodo naslednji dnevi bolj mirni, da bi si morje okrog Brača lahko ogledoval tudi od zgoraj.

 10.7.

Pri pogajanjih sem bil razmeroma uspešen in že jadramo med srednjimi dalmatinskimi otoki. Za dva dni so nam posadko na barki okrepili Darko, Jelena in Lan, s katerimi smo jadra raztegovali med Hvarom, Ščedrom in Korčulo.

Da so bili moji jadralci veliko tudi v vodi, ni potrebno posebej omenjati, a voda je tukaj končno dovolj topla, da sem se tudi sam lahko ojunačil za obisk podmorja.

Danes smo odjadrali še malo bolj proti vzhodu in pri Neretvi našli Zlatino sanjsko plažo :).

6.7.

Dočakal sem družinski dopust. Tokrat ga bomo preživeli na Jadranu, seveda na barki. Družinsko posadko je okrepila še nečakinja Urška.

Z Zlato sva se pred odhodom nekaj pogovarjala, da ne bomo veliko jadrali, a z burjo in maestralom prepihani dnevi se mi vendarle zdijo primernejši za jadranje, kot za kopanje.

Kaže, da se bomo o dnevni količini jadranja naslednja dva dni še pogajali, potem pa bomo tako ali tako že na Hvaru :).

2.7.

Skokica je bila konec tedna zares skakalna barka, saj smo na njej s skakalnimi robinzoni iz našega skakalnega društva Dolomiti preučevali slovensko morsko obalo vse od hrvaške do italijanske meje. No, preučevali smo predvsem veter, ki je bil te dni prijazen in vodo, ki je zame zaenkrat še premrzla za kopanje, a skakalčki so bili drugačnega mnenja.

V nedeljo so se nam na krovu barke pridružile še skakalke Urša, Špela in Anja s prijateljem Gašperjem in skupaj smo odkrili Debeli rtič, kjer se doslej ša nikoli nisem ustavil.

Morjeplovka Maja z barke Alea, s katero smo prejšnji teden nekaj časa jadrali skupaj na poti na morjeplovsko ruto, mi je poslala nekaj lepih slik Skokice med jadranjem ob istrski obali. Takšnih slik svoje barke “v akciji” posnetih med jadranjem z druge barke skorajda nimam na zalogi, zato vam zgornjo sliko Skokice z veseljem pokažem 🙂

26.6.

Nekaj dni in predvsem večerov smo z Zlato, Jonom, Izijem, Janjo, Urošem in Marinko preživeli v družbi živahnih Morjeplovcev.

Ko smo pod večer prijadrali do Lošinja se je čez Balvanido že razlegala slovenska pesem.

Še precej bolj zabavno je bilo na Istu, kjer pa so zabaven harmonikarski večer žal prezgodaj prekinili uniformirani varuhi javnega miru.

Za zabavo na poti nazaj proti Sloveniji je poskrbela kar narava sama, saj se je odločila, da je poletja zaenkrat dovolj in nas je s temperaturami vrnila v pomlad.

Med Istom in Suskom so nam nevihte dodobra oprale jadra in barko, v nadaljevanju poti proti Istri pa smo bili pri izogibanju nevihtam uspešnejši, smo pa pred Kamenjakom lahko opazovali vodne trombe, ki so se pojavljale med nevihtnimi oblaki.

Po prehodu hladne fronte se je ozračje včeraj zjutraj tako dobro očistilo, da smo lahko med jadranjem mimo Rovinja opazovali zasnežene vrhove Julijskih Alp in Dolomitov.

 

17.6.

Z jadralnimi tečaji bomo skupaj z jadralno šolo Ahil nadaljevali jeseni.

Veselim se že morjeplovske rute, na katero se bomo v Severno Dalmacijo konec tedna podali s prijatelji in upam, da se bo morje v tem času že dovolj ogrelo tudi za zmrzljivejši del posadke Skokice.

Dneve do odhoda na jadranje preživljam ob Črnem morju, kjer s kolegi v sklopu priprav na olimpijado v Sočiju preverjamo delovanje informacijskih sistemov. Sliši se nenavadno, kot da bi v Dalmaciji prirejali zimsko olimpijado. Tudi geografska širina Sočija je približno enaka kot Splita, a Rusi so se odločili, da bodo imeli na skakalnicah v hribih nad Sočijem pozimi sneg in upam, da nam bo pri tem pomagala tudi narava.

Morje je te dni še vedno hladno in kopalcev v morju ni videti veliko, a zvečer Soči vseeno vre od turistov, pa pravijo, da se sezona sploh še ni začela. Obalni pas nekaj deset kilometrov okoli Sočija je na gosto pozidan s hišami in hoteli, priobalne ulice pa so zaparkirane z avtomobili, zato dvokilometrsko razdaljo med hotelom in računalniškim središčem hitreje prehodim, kot pa jo je skozi zastoje mogoče prevoziti z avtom. Kakšna bo šele gneče poleti, ko je glavna turistična sezona.

12.6.

Kvarner nam je včerajšnjo noč pripravil ognjen sprejem, a nam je na poti proti Kamenjaku brez večjih pretresov uspelo najti dovolj velike luknje med nevihtami. Čez dan se je veter toliko ustalil, da smo mimo Brionov lahko napenjali spinaker, dokler nam nevihta v bližini ponovno ni premešala vetra.

Oblaki so se proti večeru razkadili in sončni zahod smo občudovali v Rovinju. Prva dva dni smo po južni in srednji Dalmaciji jadrali dan in noč, zato smo si proti koncu poti ob istrski obali privoščili nekaj več postankov. V Rovinju smo jedli najboljše pice in najboljši sladoled, v Bijeli uvali smo tekli na 4,72 km, se pred Novigradom spoznavali z vremenskimi kartami in najboljšimi palačinkami, v Izoli ob zaključku odprtomorskega jadralnega tečaja pa smo se potrudili, da nismo razbili pomola :).

10.6.

Luki sta se v Cavtatu na Skokici v petek pridružila Marko in Jure, v soboto pa smo odjadrali proti Sloveniji. Šibke sapice smo v jadra lovili do Korčule, potem pa se je v nedeljo okrepil jugo, ki nas je ponesel najprej do Visa.

Preko noči se je jugo še dodatno okrepil in nas preganjal po odprtem morju vse do Dugega otoka, kjer smo skozi Proverso pobegnili razburkanemu morju in se med otoki severne Dalmacije spet srečali z maestralom, ki nas bo v sodelovanju z burjo večinoma spremljal še naslednja dva dni jadranja proti Izoli.

 6.6.

Na regati za pokal MIPC pretekli konec tedna smo precej neuspešno lovili sapice pred Izolo in se borili predvsem le za zadnja mesta. Za oceansko Skokico je bilo vetra preprosto premalo, da bi lahko naredili kaj več.

Po regati pa smo lahko z barko prvič letos malo bolj na široko razprli jadra in se odpravili na jug Jadrana.  V okviru tečaja odprtomorskega jadranja  poleg sodelavke Chike na krovu Skokica tudi Luka in Damjan.

Noči v tem tednu so bile praviloma kisle, hladne in deževne, čez dan pa nas je vendarle večinoma spremljalo sonce. Na jug smo jo mahnili kar po sredini Jadrana. Vetra je bilo nekoliko manj, kot bi si želeli, zato smo več časa jadrali in se na otokih nismo veliko ustavljali. Spotoma smo obkrožili Jabuko, pot po sredini Jadrana pa smo nekaj pred Palagružo zaradi preslabotnega vetra opustili in smo z maestralom raje odjadrali na Lastovo.

Skokica bo naslednjih nekaj dni počakala v Cavtatu, po končanih sestankih FIS pa se konec tedna odpravimo nazaj proti severu.

29.5.

Vsa jadra, ki smo jih strgali na regatah v minulih tednih, so zdaj že zašita in barka je pripravljena na sobotno regato in na jadranje na jug Jadrana. Veliko bomo jadrali po odprtem, spotoma pa po daljšem premoru obiskali še nekaj zunanjih Dalmatinskih otokov.

Prav zanima me, ali se je hrvaška obala in sidranje po zalivih v zadnjih nekaj letih zares tako zelo spremenilo, kot mi govorijo moji jadralski prijatelji.

25.5.

Jadralsko druženje z rotarijci je bilo veliko bolj športno, kot sem pričakoval. Veliko je k temu prispevalo vreme oziroma burja, ki nas je ta teden preganjala med Izolo in Tržičem, a slovenski rotarijci so pokazali, da znajo dobro jadrati in regate so bile vseskozi zanimive.

Moja posadka iz Rotary kluba Carniola (Grega, Emil, Rok, Jože, Matjaž in Tomaž) je bila zadnji dan v močnem vetru med nevihtami kar malo preveč pogumna in je izzvala svojega krmarja, da smo tekmovali z večjimi barkami, da pa bi bila Skokica tako hitra kot njene večje tekmice, smo imeli seveda na jamboru razvitih preveč jader. Barka je bila v bočnem vetru hitra kot že dolgo ne, le jader nam do cilja ni uspelo pripeljati v enem kosu.

Pa vendarle smo bili na koncu dovolj hitri, da smo v zadnjem plovu prišli v cilj drugi in skupno med enajstimi barkami osvojili tretje mesto.

Naše veselje bo delil še moj jadrar Rado, ki bo imel spet nekaj dela s krpanjem jader, da jih bomo na naslednji regati spet poskušali trgati :).

Na sliki je genova pol ure za tem, ko se je začela trgati in pol ure pred tem, ko smo jo pred ciljem v Izoli dokončno uspeli prepoloviti.

20.5.

Veliko smo minuli konec tedna jadrali ob slovenski obali, saj smo se udeležili regat za Pokal One in Marinade.

Na petkovi nočni regati smo v lepem vetru ravno dovolj hitro jadrali med plohami, da smo ostali suhi in se uvrstili na sredino med sodelujočimi jadrnicami.

Na sobotni Marinadi se je pokazalo, da je Skokica z oceansko opremo pretežka za lahek veter, hkrati pa smo bili dovolj neuigrani, da smo uspeli že takoj na začetku strgati spinaker in bili zato še počasnejši.

V nedeljo smo v dežju nekaj časa čakali na veter, potem pa je pred Izolo vendarle malo bolj zapihalo in popoldne je Skokica veliko manj zaostajala za lahkimi regatnimi barkami s črnimi jadri. Moji posadki je trodnevna vaja koristila in obrati so bili vse hitreje izvedeni, le krmar ga je na startih lomil, da smo praviloma vedno startali kot zadnji, a smo potem v teku regate prehiteli nekaj bark in bili iz plova v plov višje uvrščeni.

Na koncu smo se prebili celo do desetega mesta v skupni uvrstitvi, a resnici na ljubo moram zapisati, da so k temu precej pripomogle tudi posadke nekaterih drugih jadrnic, ki so v dežju obupale, ali pa na krovu niso imele dovolj močnih jader, ki bi zdržala dvajset vozlov juga.

Naša jadra so bila dovolj močna za nedeljski veter in veselili smo se pokala za zmago v svoji kategoriji.

6.5.

Skokico smo pretekli teden spet uspešno splovili in na njej z družino in prijatelji preživeli nekaj počitniških dni ob istrski obali ter vmes zmontirali še nekaj opreme na jamboru, za kar mi je v ladjedelnici zmanjkalo časa. Barka je skoraj prenovljena, potrebno je preurediti predvsem samo še elekrtiko, za kar upam, da si bo Joško kmalu vzel dovolj časa.

Lepo je bilo po dolgem času preživeti nekaj dni pod jadri, za nameček pa smo se v nedeljo udeležili še regate za pokal Izole.

Lep dan z lepim vetrom je bil na morju med Izolo in Koprom, nam pa se je poznal štiriletni premor od zadnje regate in manjkal vsaj en par rok. Zaradi nerodnega krmarjenja in počasnih obratov smo trgali jadra in se nato prevelik del tekmovanja ukvarjali z menjavanjem in krpanjem raztrganih jader. V cilj smo sicer prijadrali med zadnjimi, a vemo, da bom z nekaj vaje boljši.

20.4.

Na barki smo v preteklih dneh na jamboru zamenjali vse natrgane pripone in zamenjali dotrajane vrvi, trup Skokice je bogatejši za nekaj slojev novih barv, v notranjost pa smo predelali ležišče motorja in nanj tudi že namestili nov Craftsman – Mitsubishi motor.

V preteklih tednih sem imel pogosto vaje v stilu priprav na akcije NNNP (za mlajše: Nič Nas Ne sme Presenetiti :), ko sem v povezavi s popravili spoznaval različne obalne trgovine in mojstre.

Podobno smo se šli NNNP tudi včeraj pri namestitvi motorja, saj Craftsman navodil za montažo ne premore, navodila za uporabo pa so bila le v nizozemščini in montažnega materiala zato v naprej nisem mogel pripraviti.

Izkazalo se je, da je sestavljen motor večji oz. daljši od sporočenih mer, zato je bilo potrebnih še nekaj hitrih predelav v notranjosti, le sproti smo lahko tudi spoznavali, kaj vse za sestavljanje in priključevanje motorja potrebujemo.

Pogovor med Frenkom in menoj se je pogosto začel s stavkom: “A maš mogoče cev fi xy?” ali pa “vijak M xy?”, končal pa z obiskom ene ali pa včasih za isti manjkajoči vijak celo večih trgovin.

Veliko sem letal po trgovinah, dan pa je bil na koncu prekratek, da bi z delom na motorju lahko končali.

9.4.

Kaže, da se mi začenja tudi sezona jadralskih potopisnih predavanj. Enega bom imel prihodnji teden za zaključeno družbo v Ljubljani, drugega teden pozneje v Trzinu, tretjega sem dolžan moji jadralski ekipi, …

7.4.

Zadnja dva tedna sem spet kar veliko dni preživel na barki v Izoli, a seveda nisem jadral, saj je Skokica na suhem in doživlja popolno prenovo. Nekaj glavnih pripon jambora, ki so bile natrgane, sem že zamenjal, nekaj jih še bom, ko bom Zlato spet uspel nagovoriti, da pride v Izolo in me obesi na jambor :). Stari motor Lombardini je že zapustil Skokico in dobil novega lastnika, na novega Craftsmana bom moral še nekaj dni počakati.

Barka bo dobila nove jogije in sedežne blazine, tudi podvodni del smo že dodobra obrusili vseh plasti cvetoče in odpadajoče barve ter drugih ostankov preteklih let.

Za postopek peskanja so Skokico za nekaj časa celo postavili v karanteno, da s tropskimi barvami ne bi “okužila” drugih bark.

Na trupu in kobilici je sedaj vsak dan več nove barve in le čas bo pokazal, ali so nove barve in novi postopki boljši od prejšnjih.

Dosti dela me še čaka na barki, a upam, da bomo za prvomajske praznike že lahko jadrali.

14.3.

Z Iztokom iz družbe Ahil jadranje sva se dogovorila za sodelovanje pri izvajanju tečajev jadranja letošnjo pomlad in jesen, z mojimi “starimi” jadralci pa smo se dogovorili, da se bomo po nekaj letih premora spet preizkušali na jadranskih regatah.

13.3.
Zima na severu Evrope še ne popušča, kot lahko vidite tudi iz današnjih posnetkov iz trondheimskega pristanišča. Skakalni tekmovalni koledar gre počasi proti koncu in kmalu se bomo preselili v toplejše kraje. Seveda mi misli vse bolj uhajajo tudi na morje.

V preteklih letih sem se  najadral in jadrnice zato čez zimo nisem ravno pogrešal, toda to se zdaj že spreminja, a preden bom spet lahko jadral, se bom moral posvetiti temeljiti prenovi Skokice.

 Jadra mi je Pelaič preko zime že zašil in popravil, nove blazine za notranjost barke so v izdelavi, tudi nov motor je na poti, spomladi pa me čaka še obilo dela z opremo na jamboru in v notranjosti barke, pa tudi trup in kobilico bo potrebno temeljito prebrusiti in prebarvati.

28.1. Message in a bottle – sporočilo v steklenici

Lanskega junija sva s Klemenom iz Brazilije jadrala proti Evropi in ko sva severovzhodno od otočja Fernando de Noronha prečkala ekvator, sva temu nazdravila s kozarcem vina. V prazno steklenico sva dala sporočilo s pozdravom, z geografskim položajem Skokice in s prošnjo, naj se nama najditelj oglasi, potem pa jo je Klemen predal valovom.

Nisva gojila ravno velikega upanja, da bo morska pošiljka uspešno dostavljena, a kaže, da je Klemen steklenico zalučal ravno prav daleč v morje, da je pretekli teden z morskim tokom priplula do Barbadosa, kjer jo je našel Ryan Bennett in se Klemenu javil po mailu :).

Za 1.940 navtičnih milj, kolikor je razdalja od tam, kjer je steklenica padla v morje, pa do Barbadosa, je potrebovala dobrih 7 mesecev.

16.10 2012 Almerimar (Španija) – Izola (Slovenija)

Enajsta etapa: Almerimar (Španija) – Izola (Slovenija)

16.10.

Z mamo sva včeraj prišla na Skokico, ki naju je (zaradi dežja v preteklih tednih) pričakala spodobno čista.

Zvečer sem barko pripravil za jadranje, zjutraj pa sva izplula iz marine. Jesen je prišla tudi že na jug Španije, saj je bila noč kar hladna in prav tako jutro. Dopoldne vetra ni bilo, popoldne pa naju je osrečil jugovzhodnik, s katerin jadrava ob razgibani obali proti Balearom. Vremenske napovedi so zelo različne, a kaže, da bo drug del tedna precej razgiban, zato bova poskusila prijadrati vsaj do Ibize, preden morje postane predivje.

17.10.

Veter se nekako noče držati napovedi in je ponoči zapihal s severa namesto z juga. Dokler je na levi obala, je to sicer čisto v redu, a Pirenejskega polotoka na levi bo kmalu zmanjkalo.

Za zajtrk sva se ustavila pri rtu Palos, popoldne pa bova z južnim vetrom 🙂 odjadrala proti Formenteri.

18.10.

Severnik je včeraj vztrajal le do večera, nato pa umolknil in umirilo se je tudi morje, da sem ponoči lahko opazoval odsev zvezd na gladini. Večino poti do Formentere je Skokico v brezvetrju poganjal motor, ladijski promet pa je bil kar gost, zato si nisem upal prav veliko spati.

Dopoldne sem pred barko med oblaki najprej zagledal Ibizo in nato še nižjo Formentero, kjer sva opoldne v pristanišču privezala barko.

Formentera je nizek peščen otok, kot Susak, le nekajkrat večji.

Dan je bil siv in mračen, na meji dežja. Veter se je do večera krepil in ponoči že lepo žvižga med jambori. Jugovzhodnik bo krepko razgibal morje, da bova imela jutri z mamo na poti do Malorce precej poskočno jadranje. Napovedi obetajo nekaj nad dvajset vozlov jugovzhodnika, kar bo za jutrišnjo pot na jug Mallorce pomenilo jadranje rahlo proti vetru. Žal so dnevi postali prekratki, da bi do tja prišla že pred večerom.

20.10.

Prva polovica poti s Formentere mimo Ibize do Mallorce je bila precej poskočna, potem pa je veter oslabel, žal pa so ostali zajetni valovi.

Ponoči sva se z mamo priguncala do Mallorce, kjer sem na JZ obali želel najprej pristati v Coloniji Saint Jordi, pa so se valovi v plitvem morju pred marino rolali in nisem hotel tvegati ter raje zavil na drugo stran otoka do zaliva Porto Petro. Tam sem načrtoval, da bi v marini počakala na Robija, ki se nama pridruži jutri, a sem potem, ko sva Skokico zjutraj privezala v marini, izvedel, da je marina za mojo denarnico predraga, zato sva se še enkrat premaknila do bližnjega zaliva Cala Figuera.

Figov zaliv zaradi ozkosti nekoliko spominja na sotesko. Hiške so postavljene okoli zaliva tik ob vodi, zanimivo pa je, da ima večina hiš garaže, a ne za avte, temveč za čolne, ki jih ob plimi preprosto potegnejo v garaže.

Cala Figuera ima tudi en pomol, h kateremu sva privezala Skokico. Pomol oblivajo valovi, ki v zaliv prihajajo z odprtega morja.

Mama je zvečer, ko sva se odpravljala na večerjo, poskrbela za nekaj zabave. Ugotovila je namreč, da ji je morda vroče in je kar oblečena “skočila” v vodo. Morda pa se ji je zgolj izmaknila deska, po kateri je šla z barke na pomol. Kaj češ, dogaja se tudi v boljših družinah 🙂

 Upam, da nočne nevihte, ki se podijo po okolici, ne bodo predivje in da nama ne bo potrebno še enkrat bežati.

 Jutri, ko se bo vkrcal Robi, se bomo odpravili na približno dva dni dolgo pot do Sardinije.

21.10.

Robi je dopoldne prišel na barko in že jadramo proti Sardiniji.

Skokico od Mallorce proti vzhodu preganja 25 vozlov jugozahodnika – da bi le čim dlje trajalo (mislim na veter, ne na plovbo).

Postanek na 250 milj oddaljeni Sardiniji načrtujem za torek.

23.10
Po dveh dneh lepega jadranja je posadka Skokice zjutraj spustila sidro v mirnem zalivu Malfatano na jugu Sardinije.
Od popoldneva pa barka zopet reže valove na pot proti Siciliji. Predvidoma v četrtek dopoldne je predviden prihod v Palermo.

26.10.

Udobje mobilnega interneta, ki sem ga imel na voljo v Španiji kar z barke, bodo spet zamenjali priložnostni obiski v spletnih kavarnah ob ostankih na poti. Spremljanje vremenskih napovedi bo zato malo bolj zapleteno, prav tako pa tudi objavljanje novic na tej strani.

Po dnevnem postanku na jugu Sardinije smo jadrali naprej proti Siciliji. Večino poti nas je pral dež, a je bil veter na slalomski poti med nevihtami ugoden. Vreme na Siciliji je zaenkrat lepo in Robi je že sredi noči odšel na Etno.

Danes se z barke na pot proti domu odpravita mama (Verena) in Robi, zvečer pa v Palermo priletijo Zlata, Jon, Jelko in Jolanda, s katerimi bomo nato skupaj jadrali proti Grčiji.

28.10.

Zlata, Jon, Jolanda in Jelko so v petek prišli na Sicilijo, včeraj pa smo oddirjali proti Eolskim otokom, kamor nas je preganjal močan jugozahodnik.

Danes smo imeli najprej učno ure iz geologije in geografije ter si ogledali vulkan na Vulcanu, potem pa smo odjadrali med plohami po Odisejevi poti med Scilo in Karibdo.

29.10.
Podplat italjanskega škornja je zelo skop z varnimi marinami. Ponoči smo
poskušali pristati v marini Roccella Ionico, pa so se čez vhod v marino
prekopicavali trimeterski valovi, zato sem moral zaviti stran. Ne preostane nam nič boljšega, kot da odjadramo čez Jonsko morje proti Grčiji.

30.10.

Skokica je danes pri grškem Paxosu prekrižala sled svoje poti izpred dveh let in s tem sklenila svoj drugi krog okoli sveta. Potovanje bomo, kot se za slovensko barko spodobi; zaključili prihodnji teden v Izoli.

31.10.

Vreme nam v minulih dneh na poti od Vulcana do Paxosa ni prav dosti prizanašalo. Plohe so nas pogosto obiskovale, nevihte so razsvetljevale nočno nebo, vetra pa je bilo za polno kapo in še več. Zadnjo noč pred Paxosom se hitrost zahodnika kar nekaj ur ni spustila pod štirideset vozlov, sunki pa so bili krepko čez petdeset, da smo jadrali, oziroma bolje rečeno bežali le z meter odvito genovo. Le nad smerjo vetra se ne morem pritoževati, saj je pihalo vseskozi od zadaj, od Vulcana skozi Mesinsko ožino s severa, potem pa nas je zahodnik čez Jonsko morje odpihnil proti Grčiji.

Jadralska oprema na Skokici je zdržala, nagajati pa je začela elektrika na stikalni plošči motorja, da smo, silnemu vetru in vetrnemu generatorju navkljub, v Grčijo prijadrali s praznimi akumulatorji.

Stvar z elektriko sem uspel danes zasilno urediti. Na polnjenje akumulatorjev s pomočjo motorja bom moral za nekaj časa pozabiti, delujej pa spet vsaj veterni generator. Barko pa smo pred pričakovanim nočnim neurjem
prestavili v bolj mirne vode preliva v zavetju otočka pred Gaiosom. Na Paxosu smo si že dodobra pretegnili noge, jutri pa se selimo na Krf, kamor v petek prileti Tomaž, ki bo z nama z Jonom jadral po Jadranu.

1.11.

Nevihtna fronta nas je včeraj prepodila s Paxosa. V sunkih vetra nam je namreč popustilo sidro, ki smo ga zaradi praznih akumulatorjev morali iz morja potegniti na roke. Dodatnih poskusov sidranja si zato nismo privoščili, temveč smo z močnim jugovzhodnikom raje odjadrali proti Krfu.

Popoldne je dež ponehal, pod večer pa se je razjasnilo in veter je popustil. V mraku smo pristali v marini Gouvia severno od Krfa, kjer sem se danes dogovoril z električarjem za popravilo elektrike na barki, saj sem iz napovedi videl, da bodo prihodnji dnevi precej oblačni, veter pa z juga, kar pomeni krmni veter in slabše polnjenje akumulatorjev z vetrnim generatorjem. Že včeraj je samokrmilnik v valovih pokuril več elektrike, kot jo je vetrni generator naredil in je bilo zato potrebno krmariti ročno. Nočne etape na od juga razburkanem morju v prihodnjih dneh na Jadranu znajo biti precej utrudljive.

V komandno ploščo motorja je v preteklem tednu na divjem Jonskem morju prišla slana voda, zato bo električar naredil nekakšno začasno “premostitev”. Po vrnitvi domov pa Skokico preko zime tako in tako čaka bolj resen poseg v njeno električno in motorno drobovje.

Popoldne na Krf prileti Tomaž, potem pa bomo skupaj odpluli proti Brindisiju. Kaže da bo jutri pel motor, potem pa se bo za pot čez Jadran spet prebudil jugo

3.11.

Električarji na Krfu so stvari na Skokici uredili v stilu Alana Forda – videti je čudno, a deluje.

Na poti s Krfa do Brindisija smo vendarle imeli nekaj vetra in kar dosti jadrali. Sredi dneva smo barko privezali pod Musolinijevim spomenikom v
Brindisijskem pristanišču.

Jutri se z barke poslovijo Zlata, Jolanda in Jelko, z Jonom in Tomažem pa bomo odjadrali čez Jadran proti Hrvaški. Še naprej kaže, da nas bo prva dva dni preganjal kar krepak jugo, potem pa bo veter pihal vsak dan iz druge smeri, a Izola bo iz dneva v dan bližje.

6.11.

Za spremembo smo si privoščili nekaj sproščenega dopustniškega jadranja po mirnem morju med otoki na poti od Šibenika do Zadra. Spotoma smo se ustavili v Biogradu in kupili vrvico iz katere smo popoldne med jadranjem po Pašmanskem kanalu “spletli” novega lenega Jako (lazy jack), saj je stari že tako razpadal, da bi mi bilo nerodno z njim prijadrati v Izolo.

Dan je bil lep, popoldne pa je začelo deževati. Pred večerom smo se ustavili v marini Olive island na Ugljanu. Prepozno sem izvedel za pretirano ceno dnevnega veza, hkrati pa je bila želja po toplem tušu velika, zato se nismo selili na sidrišče pred marino. Tomaž se je zvečer pošalil, da so v ceno priveza vključene tudi nočne nevihte s točo. Ko nam je toča napolnila kokpit in se je nekaj ur močno bliskalo in grmelo, sem bil vesel, da smo bili varno privezani v marini.

Upam, da se bodo nevihte do jutra izpele, da jutri naše
jadranje naprej proti Kvarnerju.ne bo preveč divje.

Jugo nas je minula dva dni vodil po Jadranu navzgor. Vetra na morju je pogosto več, kot ga napovedujejo vremenski modeli, zato sem se ob odhodu iz Brindisija odločil, da bomo smer jadranja prilagajali stanju na morju. Iz Italije smo najprej jadrali po najbližji poti proti Dubrovniku, pa je bil veter prijazen in smo se zato usmerili proti Korčuli. Sredi Jadrana jugo še zmeraj ni presegal 30 vozlov in imel je čisto južno smer, zato smo zavili še malo bolj na levo in čez noč nadaljevali proti Visu. V Komiži sem dopoldne želel opraviti hrvaške vstopne formalnosti, pa so se tam valovi prelivali čez valobran in pomol. Morje v pristanišču je bilo nekoliko preveč razgibano, zato smo morali nadaljevati z jadranjem proti severozahodu.

Ko sem iskal naslednjo možnost in malo bolj podrobno prebral informacije o hrvaških morskih mejnih prehodih, sem videl, da so konec oktobra zaprli mejne prehode na otokih in so v zimskem delu leta odprti le še v večjih mestih, zato smo se usmerili proti Šibeniku, saj je Darko napovedal, da se bo jugo kmalu obrnil na severozahodnik.

Jugo se je popoldne za nekaj ur zares spremenil v krepak jugozahodnik, zvečer pa ga je zamenjala šibka burja. Morje se je z novim vetrom krepko premešalo in je pred Žirjem kar kipelo od velikih valov iz različnih smeri, da se je Skokica v šibkem vetru zelo zibala. Med otoki pred Šibenikom se je morje vendarle umirilo.

Zvečer smo Skokico že privezali na carinskem pomolu v Šibeniku in opravili formalnosti. Pri plovnih dovoljenjih se na Hrvaškem žal ni še nič spremenilo, vsaj na ceneje ne. Hrvaška ostaja draga, za Maldivi druga najdražja država na moji poti okoli sveta.

Naslednje tri dni se bomo potepali med hrvaškimi otoki, za petek pa načrtujem prihod v Izolo.

7.11.

Nevihte so ponoči odšle na vzhod in na morju pred Virom se je zbudill kristalno jasen in mrzel dan z zmerno burjo, ki nas je premaknila na Silbo.
Napovedi za naslednje dni obetajo bolj slaboten veter, a če bo tako “rahel” kot danes, se zna celo zares zgoditi, da bom mešanico španske in maroške nafte s seboj v tanku za gorivo pripeljal vse do Izole. Ko sva z mamo pred nekaj tedni dotočila nafto v Španiji, sem v šali rekel, da je to zadnje “tankanje” do Slovenije. Seveda takrat tega še sam sebi nisem verjel, a veter je bil potem večinoma ugodne smeri in vse bolj kaže, da se bi se napoved lahko uresničila.

Na Silbi smo se ustavili za nakup napolitank in sladoleda 🙂 na košarkaškem igrišču pa sem nato Tomažu in Jonu pokazal, da moje žoge bolje letijo v koš, kot njune.

Veter je popoldne obrnil na severozahodnik, zato smo zavili na Lošinj in barko za čez noč privezali ob nov pomol v Čikatu. Zlata se je pred nekaj dnevi pritoževala, da se preveč ustavljamo v picerijah, zato smo tokrat v Malem Lošinju poiskali gostilno, kjer so nam spekli palačinke. No, saj vmes pojemo tudi kaj zdravega, npr. čokolado :), sadje, zelenjavo, …

Moji domači me pogosto zbadajo, da imam preveč slik sončnih vzhodov, zato sem zjutraj za spremembo slikal na drugo stran..

8.11.

Med potjo čez Kvarner sva s Tomažem modrovala, kje bi se ustavili in kje bi sidrali zadnjo noč pred prihodom v Slovenijo, pa so nas prestregli policaji in preusmerili v Medulinski zaliv. Na morju zahodno od Istre med Kamenjakom in Brijoni potekajo pomorske vojaške vaje in zato so na tem območju Hrvati zaprli ves teritorialni pas.

Obvoz bi bil možen preko mednarodnih voda, a teh dodatnih dvajset milj smo si želeli prihraniti, saj je bil zaključek vaj napovedan za 14. uro.

Ta rok je sedaj že mimo, v zrak na oni strani Kamenjaka pa še naprej švigajo rakete in svetleče “vabe”, ki pa jih nobena raketa ne zadane. Glede na to, da vse rakete letijo druga mimo druge in se šele nekaj sto metrov pozneje razpočijo, bi sklepal, da ima mornarica prepolna skladišča z neuporabnim orožjem in je glavni cilj vaje, da ga uničijo.

Upam, da cilj kmalu dosežejo in da nam do Izole ne bo potrebno jadrati mimo Riminija in Benetk 🙂

Postanek pri otočku Ceja je Jon izkoristil za lov na zajce, ki jih je na otoku veliko, a je “ujel” le tiste, od katerih se umažejo kolena.

10.11.

Pestra sta bila zadnja dva dneva na poti proti domu. Hrvaška mornarica je v četrtek popoldne vendarle nehala pošiljati rakete iz nacionalnega parka Brijoni nad nacionalni park Kamenjak in potem smo lahko dvignili sidro.
No, nismo ga lahko, skurili smo dve varovalki, preden smo ga dobili izmed skal pod Skokico. Zvečer smo v brezvetrju motorirali mimo Pule, ponoči pa v jadra lovili sapice mimo Rovinja in prijadrali do Zelene lagune.

Po jutranjem treningu sva se z Jonom “obrila” in očedila, saj nama je Zlata prejšnji teden pred odhodom z barke zabičala, da morava skrbeti za čistočo 🙂

Potem smo odjadrali proti severu.

Hrvaške izstopne formalnosti smo včeraj opravili pri prijaznem luškem kapitanu v Umagu, nakar je veter ugasnil in v Slovenijo smo pripluli s pomočjo motorja in nekaj litrov brazilske nafte iz kantice, saj mi je brezvetrje na koncu poti preprečilo namero, da bi iz Španije vse do doma prijadrali
brez dolivanja nafte.

Lep je bil pogled na Piran in  Slovenijo, ko smo izza Savudrije zapluli v Piranski zaliv.

V Piranu smo dobili okrepitve, saj sta se na barko vkrcala Jonov prijatelj Lan in moj “vremenar” Darko.

Potem pa se je kmalu začelo praznovanje:

Pred Izolo so nas z barkami pričakali Joško in njegovi morjeplovski
prijatelji in pospremili v marino, kjer nas je čakalo še več prijateljev.

Deležen sem bil častnega pozdrava mojih jadralcev in prijateljev, od Rogerja in Milanke sem za dobrodošlico dobil šampanjec,

od Zlate pa poljub.

Po izkrcanju smo se preselili v dvorano Marine v Izoli, kjer me je Jelko spremenil v pirata in me hotel prepričati, da tisti, ki so jadrali okoli Horna, lahko opravljajo malo potrebo proti vetru. Ne vem, če je uspel prepričati prijatelje, mene ni in svojih navad pri tovrstnih opravilih zagotovo še ne bom spreminjal 🙂

Po “kulturnem programu” in maškaradi smo se ob slikah pogovorili o pravkar opravljeni poti okoli sveta.

 S Tomažem sva v soboto pospravila jadra in barko, nato pa sem Skokico prepeljal v ladjedelnico v Izoli, kjer je skočila iz vode in bo na kopnem počakala do konca zime.

Naslednjih nekaj mesecev bom spet predvsem kopensko bitje, saj so zimske skakalne tekme že tik pred vrati, a brez jadranja tudi preko zime ne bo šlo. Že v torek bomo v knjižnici na Viču s pomočjo video posnetkov in slik “jadrali” okoli sveta.

12.11.

Nekaj številk ob zaključku poti:

  • Proti vzhodu smo okoli sveta od Izole do Izole jadrali med 23. marcem 2010 in 9. novembrom 2012.
  • 31.385 navtičnih milj smo na poti prepluli.
  • Devet desetin poti smo prejadrali, na dobrih 10 odstotkih poti pa je jadrom pomagal motor.
  • V enajstih etapah je bila Skokica 252 dni na poti in je preplula v povprečju 124 milj na dan.
  • Najvišjo (desetsekundno) hitrost 20,6 vozla je Skokica dosegla med srfanjem po valovih mimo Horna. Najvišjo urno hitrost 16,4 vozla je Skokica dosegla med jadranjem s tokom po ožinah Magallanovega preliva med Punto Arenas in Atlantikom.
  • Največjo razliko med plimo in oseko, okoli 12,0 m, sem na Skokici doživel pri Santa Cruzu v Argentini.
  • V 32 različnih državah smo se s Skokico ustavili na poti.

31.8.2012 Pasito Blanco, Gran Canaria (Španija) – Almerimar (Španija)

Deseta etapa: Pasito Blanco, Gran Canaria (Španija) – Almerimar (Španija)

31.8.

Gran Canaria me je včeraj pričakala z močnim severovzhodnikom, a je napoved za naslednje dni bolj mila, zato upam, da se bo vreme držalo napovedi in bom ponoči lahko odjadral proti Fuerteventuri in Lanzarotu.

Včeraj smo dali barko na hitro iz vode in zamenjali iztrošeni nastavek na osi propelerja. Prvi včerajšnji preizkus motorja mi daje upanje, da je težav z motornim pogonom za letos konec.

2.9.

Gran Tarajal, Fuetreventura

Veter včeraj ni prav nič oslabel, a naveličal sem se čakanja v marini in si zato privoščil malo bolj poskočen začetek septembrske poti do Sredozemlja.

Ponoči sem se najprej mučil z močnim tokom ob Gran Canariji, nato s 40 vozli severnika v območju ob robu otoka, kjer se veter zgosti, potem pa se je zdanilo in veter se je ustalil pri 30 vozlih hitrosti, da sem vendarle lahko začel normalno jadrati neposredno proti Fuerteventuri. Valovi, ki so se prelivali čez barko, so s palube spotoma sprali ves prah in pesek, ki se je v preteklih dveh mesecih nabral na Skokici, le jambor in zgornji deli jader so še vedno rdeči in kosmati, saj barka že nekaj mesecev ni videla dežja.

Pod večer sem barko privezal v marini Gran Tarajal na jugu Fuerteventure.

Fuerteventura je drugi največji kanarski otok, ki je podobno kot ostali zelo suh in skalnat, na severu in jugu pa je nekaj sipin peska, ki so ga iz Sahare nanosili peščeni viharji. Ime otoka pomeni približno »močna sreča«.

Danes se je veter vendarle unesel, zato je moto-jadranje ob vzhodni obali otoka zaenkrat prav prijetno. Zvečer predvidevam postanek na jugu Lanzarota.

3.9.

Lanzarote

Včeraj popoldne sem ob jadranju proti Lanzarotu doživel celo to, da se je veter in tok obrnil z juga, a žal so hkrati valovi prihajali s severa in se zaradi nasprotnega toka zelo zaostrilki, da je barka precej butala v valove. Jadra sem moral skrajšati, da sem dovolj upočasnil barko.

Zvečer sem pristal v lepi marini Puerto Calero.

Videl sem, da imajo v marini zlate bitve, zato me je postalo strah, kakšen bo danes račun za privez.

Sprehodil sem se po otoku in se razvajal v restavracijah v mestecu, danes pa odjadral proti severu otoka.

Napovedi za vsak dan posebej obetajo, da bo veter popustil, a na morju je še vedno blizu 30 vozlov severnika do severovzhodnika.

Ponoči se bom verjetno obrnil proti Afriki in v Agadir bom prijadral v sredo..

Ja, račun?

Bil je zmeren :).

5.9.

Agadir, Maroko.

Ko sem se v ponedeljek dovolj oddaljil od Lanzarota, je veter preko noči začel popuščati in do jutra prišel na ugodnih 15 vozlov, da sem cel včerajšnji dan lahko užival v lepem jadranju s polnimi jadri. Včeraj zvečer sem prijadral v meglo, ki me je nato spremljala celo noč, da sem zaradi varnosti po okolici moral “gledati” z radarjem. Precej se je ohladilo, iz megle je pršilo, zjutraj pa je izginil tudi veter, a bil sem že blizu Maroka in motor mi sedaj dobro dela.

Danes in jutri se bom sprehodil po mestu in po obronkih Atlasa, potem pa grem naprej proti severu. Spotoma se bom čez tri dni predvidoma ustavil v še Rabatu.

6.9.

O Agadirju pred prihodom nisem vedel veliko, predvsem le to, da so ga po uničujočem potresu pred desetletji zgradili na novo, da leži na jugu Atlasa in da imajo v njem varno pristanišče, kjer se bom lahko naspal pred nadaljevanjem poti. Predvsem slednje me je najbolj zanimalo.

Po enem dnevu pohajkovanja po mestu in okolici vem nekaj več.

Agadir leži ob velikanski plaži in je največje maroško turistično središče in hkrati tudi največje ribiško pristanišče, v katerem je privezanih nekaj sto ribiških ladij.

Mesto je dobilo ime po obzidju in prav del obzidja okoli starega mesta na hribu (Kasbah) je eden redkih objektov, ki je nekako preživel potres, staro mesto pa je bilo in je še zravnano z zemljo. Preživel je stari vhod v mesto, na katerem piše: »Boj se boga, spoštuj vladarja«.

Hrib nad mestom »krasi« velikanski napis: Alah, narod, malik (vladar). Po potresu leta 1960 je tedanji maroški kralj rekel, da je usoda hotela, da je mesto uničeno, od želje in volje Maročanov pa bo odvisno, ali bo mesto postavljeno na novo.

Želje in volje je bilo veliko in na ruševinah starega Agadirja je nastalo sodobno mesto, ki kipi od življenja.

Tole na desni sliki ni Copacabana, je še nekaj večja agadirska plaža, ena mnogih, ki obrobljajo severozahod Afrike.

9.9.

Rabat, Maroko

Zjutraj sem skupaj s plimo po reki Bou Regreg priplul v Rabat in Skokico privezal v marini.

Pot med Agadirjem in Rabatom, ki sem jo prejadral in premotoriral v preteklih treh dneh, je bila glede vetra in valov veliko bolj umirjena, kot sem pričakoval, po drugi strani pa je bila zaradi ribičev, ribiških ovir in megle vseeno naporna. Pri vetru sem imel prave jadranske razmere, popoldne severozahodnik, ponoči vzhodnik, vmes pa je Skokico gnal Lombardini.

Ribičev je na morju veliko, ponoči in dopoldne pa je bila gosta tudi megla, da sem se z ribiškimi čolni včasih srečal na manj kot deset metrov (na radarju lesenih čolnov ni bilo videti).

Neprestano sem moral slalomirati tudi med plavajočimi ribiškimi mrežami, ki so v razponu po nekaj sto metrov razpete med bojami po morju, včasih vzporedno z obalo, včasih prečno. V eno od prečnih sem se včeraj ponoči v megli tudi zapletel. Več kot eno uro sem se potem z baterijo potapljal pod barko v mrzlem Atlantiku in razpletal ter snemal mrežo s kobilice, propelerja in krmila. Večinoma mi je uspelo, le s propelerja mreže nisem in nisem mogel odmotati, zato sem jo bil prisiljen odrezati. Ribiči luknje v mreži najbrž ne bodo najbolj veseli. S propelerja sem mrežni ovoj dokončno odstranil šele dopoldne, ko sem se po nočnem podvodnem zmrzovanju tudi s pomočjo sonca spet nekoliko ogrel in ko se je pod vodo dovolj videlo.

Spotoma sem si v Casablanci ogledal tudi ogromno mošejo Hasana drugega, katere visoki stolp sem pred premcem Skokice videl že z razdalje več kot 60 km.

11.9.

Rabat je bil v srednjem veku piratska luka in morski razbojniki so za utrjenimi zidovi mesta dolgo kljubovali Špancem in Portugalcem, ki so jih zaman poskušali pokoriti. Je pa to uspelo Arabcem, ki so imeli na razvoj Maroka največji vpliv, saj so med Berbere prinesli svoj jezik in vero.

Na levi sliki je obrambna niša na obzidju okoli rabatske medine, na desni pa ena od vhodnih vrat v mavzolej maroškega kralja Mohammeda petega.

Včeraj sem iz Rabata ob afriški obali odjadral proti severu in dopoldne pri Tarifi po dobrih dveh letih prijadral nazaj v Sredozemsko morje. Bal sem se gostega ladijskega prometa, a sem se ponoči na poti spet moral izogibati la ribičem. V gibraltarski ožini je bilo potem zares veliko ladijskega prometa, a ožina je, pojmu oz. pomenu navkljub, vseeno dovolj široka za vse, celo za maroške ribiče, ki v ožini med ladjami nemoteno lovijo ribe in se ne zmenijo dosti za opozorilno trobljenje ladijskih siren.

Popoldne sem se ustavil v marini v La Lineji in potem čez mejo odšel na potep po Gibraltarju.

Po jutranjih meglicah se je čez dan dovolj zjasnilo, da se je od gibraltarskega svetilnika čez ožino videlo do Afrike.

Barko sem nameraval pustiti v La Lineji, pa je bilo vreme do sedaj večinoma lepo ter moje potovanje hitrejše od načrtov in mi je zdaj do odhoda letala konec tedna ostalo nekaj prostih dni, zato razmišljam, da bi že ta teden nadaljeval s potjio še malo naprej ob Pirenejskem polotoku proti vzhodu. Jeseni mi bo čas za jadranje proti domu žal bolj na tesno odmerjen, zato mi bo vsaka prej prejadrana milja zelo prav prišla.

13.9.

Včeraj zjutraj sem se kar hitro pobral iz La Lineje, saj sem v napovedi videl, da se bo veter obrnil.

Mimo Gibraltarja in naprej so me sprva spremljali delfini, ki jih je na tem območju zares veliko, potem pa sem za nekaj ur poniknil v meglo, ki je bila tako gosta, da še veter ni mogel skoznjo. Popoldne je pred Malago vendarle dovolj zapihalo, da se je megla razkadila in mi ni bilo več potrebno buljiti v radar in oprezati za ladjami, ki so trobile s sirenami. Zanimivo je, da sem šel na odprtem morju mimo številnih ladij, ki se niso premikale a niso bile zasidrane. Najbrž tukaj ob robu ladijskih poti na mirnem morju čakajo na svoj termin za prihod v katero od sredozemskih luk.

Še nekaj lepega se mi je zgodilo včeraj pred večerom. Od daleč sem videl skupino kitov, ki so se igrali na površju. Zajadral sem proti njim in upal, da ne bodo prehitro pobegnili, ko me bodo zagledali. Toda kiti se niso preplašili, temveč so se približali Skokici in se potem igrali okoli barke in me nato vsaj pol ure spremljali na poti proti vzhodu. V skupini je bilo več mladičev in trije večji kiti, a so bili še vedno malo manjši od Skokice.

Jonu in Lanu, mojima strokovnjakoma za kite, sem poslal slike, da bosta povedala, za katero vrsto kita gre.

15.9.

Ugotovili smo, da sem na poti od Gibraltarja do Almerimarja videl pilotske kite, ki spadajo v družino delfinov, ki pa potem spet spadajo med kite. V šali bi lahko rekel, da sem videl živali, ki so nekje vmes med delfini in kiti, ko so mladiči so delfini, ko zrastejo pa kiti 🙂

 Vzhodnik je v četrtek odločil, da sem tokratno etapo končal v Almerimarju. V marini sem se dogovoril za privez za naslednjih pet tednov po ceni, ki je približno pol nižja od kanarske. Ponudili so mi tudi ceno za polletni privez, ki je v primerjavi z jadranskimi mamljivo nizka. Kaže, da si prizadevajo z nizkimi izven sezonskimi cenami napolniti marino. Marina v Almerimarju ima preko tisoč privezov in je postavljena kar sredi počitniškega naselja, levo in desno od marine pa kilometrske peščene plaže. Stanovanjski bloki so postavljeni na pomolih, barke pa so privezane v kanalih med bloki. Nekaj pomolov v marini pa je tudi običajnih, kakršne poznamo pri nas.

16.9.

S potjo v Almerimar sem si nekoliko zapletel pot domov, saj od tu ni neposredne avtobusne povezave do Malage in bi moral vmes nekajkrat prestopiti in tudi prespati. Taksi za več kot dvesto kilometrsko pot bi bil precej drag, zato sem se glede na ceno odločil za srednjo pot in za tri dni najel avto, ki ga bom potem oddal na letališču v Malagi.

Avto mi omogoča, da se spoznavam z notranjostjo Andaluzije. Vozil sem se po suhih skalnih planotah onstran Siera Nevade, med velikimi nasadi oljk in mandljev, po velikih poljih vetrnic, prvič sem v živo videl sončno termo elektrarno. Ogledal sem si Granado in Alhambro ter se vzpel tudi na Sierra Nevado, seveda večino poti z avtom, le zadnjih nekaj sto višinskih metrov proti vrhu sem potem nadaljeval še peš. Vroče je čez dan na jugu Španije in šele na triglavskih višinah je bilo prijetno hladno.

Po dolinah in po ravninah ob morju so razsežna polja rastlinjakov, le da so rastlinjaki tukaj prekriti z mrežami, ki povrtnino ter poljščine in sadovnjake ščitijo pred soncem in vetrom. Zaradi toplega podnebja lahko tukaj pridelke oberejo tudi večkrat letno.

19.9.

Konec tedna sem se v Almerimarju poslovil od Skokice in morja ter se vrnil domov, saj so doma že precej pogrešali hišnika, v prihodnjih tednih pa me čakajo tudi skakalne tekme. Z jadranjem proti domu bom nadaljeval sredi oktobra, ko se mi bo na poti pridružilo tudi nekaj prijateljev in na delu poti spet tudi moji domači.

15.4.2010 Agios Nikolaos, Kreta (Grčija) – Male (Maldivi)

Druga etapa:  Agios Nikolaos, Kreta (Grčija) – Male (Maldivi)

Verjetno ste že pri prejšnji etapi opazili, da kadar nimam dostopa do interneta, poročila s poti na spletno stran dodajata Zlata in Jurij. V nadaljevanju poti pričakujem, da bo možnosti dostopa do interneta še manj, zato bo njunih sporočil vse več. Z mojimi domačimi se slišim po satelitskem telefonu (drago) ali pa jim pošljem SMS (ceneje, a je bolj kratko). Opažam, da si včasih pri pisanju privoščita “nekaj” umetniške svobode 🙂

 

15.4.

V večernih urah so Verena, Jurij, Ksenija in Miran prispeli na Kreto.

 

16.4.

Dopoldne smo barko napolnili s hrano in pijačo, se nato sprehodili po Agiosu Nikolaosu, opravili grške mejne formalnosti in popoldne odjadrali proti zahodu. Prvi dve uri smo imeli +30 vozlov J vetra, kar je super, dokler imamo Kreto za valobran. V popoldanskih urah veter popušča. Zvečer se bomo ustavili v Siteiji. Proti jutru nadaljujemo pot proti Egiptu, kamor naj bi prišli do ponedeljka zvečer.

 

17.4.

Smo 16 nm vzhodno od Krete. Imamo 25 vozlov J vetra. Lepo jadramo proti vetru. Južno obzorje je rdeče od saharskega prahu. Vsi smo OK. Posadka se navaja na valove in pomorsko življenje. Do Port Saida imamo še 374 nm. Darko napoveduje, da bo veter popoldne oslabel,. jutri pa bo pihal točno od spredaj. Zato skušamo uživati v hitrem jadranju, dokler lahko.

 

18.4.

Zaradi JV vetra smo včeraj,proti koncu dneva, jadrali bolj v smeri proti Cipru. Ponoči pa je veter popuščal vse do popolnega brezvetrja. Zaradi valov je bilo naše napredovanje, z motorjem, počasno in neprijetno. Zgodaj zjutraj smo bili na poziciji, 34.18N, 28.41E, še 260 NM oddaljeni od Port Saida.

Tudi čez dan se razmere niso spreminjale; malo vetra, visoki valovi in počasno napredovanje. Poskušali smo uloviti vsako sapico za neuspešne poskuse jadranja. Zvečer smo se Port Saidu približali na 185 NM.

 

19.4.

Proti jutru smo prišli do vzhodnika in končno spet lahko jadramo. Vse je v redu. Pozicija: 32.47N, 30.39E. Do Port Saida še 126 NM. Tja bomo najverjetneje prispeli jutri zjutraj

.

Zvečer plovemo severno od delte reke Nil. Plovba zahteva popolno zbranost, zaradi velikega števila ribiških ladij. Še 10 NM do Port Saida.

 

20.4.

Zjutraj smo prispeli v Port Said. Urejamo formalnosti. Kdaj gremo skozi prekop je “inshallah”. Upam, da bo to že jutri.

 

21.4.

Okrog poldneva peljemo po kanalu proti Ismailiji. Zaradi vojaških manevrov, naj bi bil danes prekop  zaprt  (in Jurij slabe volje). Nam pa so vseeno dovolili prehod !? Upam, da ne bomo za tarčo.

 

22.4.

Ko smo zjutraj v jezeru pred Ismailijo videli krožiti veliko vojaških ladij, je Jurij že naredil križ čez današnji ladijski fotosafari. A dopoldne smo vendarle izpluli iz Ismailije proti Suezu, čeprav v spremljavi egiptovskih vojaških ladij. Čudeži se vendarle dogajajo še naprej, ali pa je Felix zelo dober agent. V velikem grenkem jezeru smo nato videli kar za dva konvoja čakajočih ladij, mimo katerih smo nadaljevali pot proti južnemu delu prekopa. Pilot nam tokrat ni dovolil jadrati

Zvečer smo si v  Suezu privoščili še sprehod pred spanjem..

 

23.4.

Zjutraj smo izpluli iz Port Taufika in zapustili Sueški prekop. Žal ni nič vetra (je pa za Jurija na sidrišču veliko ladij). Čez nekaj ur bomo poiskali kakšen kraj s sidriščem ob obali Sueškega zaliva, od koder bodo nona, Jurij in Ksenija jutri odpotovali proti Kairu in domov, jaz pa proti jugu.

Najverjetneje v nedeljo se mi pridruži nova posadka (Jon, Zlata, Simona, Uroš, Nejc in Karin).

 

24.4
Nona, Jurij in Ksenija so se zjutraj odpeljali proti piramidam, jaz pa v 15 vozlih SZ lepo metuljčkam proti El Gouni, kamor prijadram jutri.

25.4.

Dopoldne sem po 155 miljah iz Wadi del Home prijadral v El Gouno. Vseskozi sem jadral med ladjami in naftnimi ploščadmi, ponoči pa sem se za nekaj ur do jutra zasidral v Mersi Zaitiyi, ker je zadnjih 30 milj v morju pred El Gouno prveč koralnih grebenov, da bi se z ozkimi prehodi med njimi upal spopasti ponoči.

 

Zjutraj sta me obiskala dva sokola in nekaj časa krožila nad barko, kot da bi hotela, naj ju slikam. Ko sem to potem tudi storil, pa sta se spravila nad inštrumente na vrhu jambora in rezultat je spet isti kot pred leti na Pacifiku. Windexu sta namreč odtrgala rep, potem pa sem moral zagnati precej vika in hrupa, da sem ju prepodil. Spet bom moral splezati na vrh jambora in vetromeru ponovno prilepiti nov rep, da bo pravilno kazal smer vetra.

 

Popoldne sem se v marini že srečal z Zlato, Jonom, Simono, Karin, Nejcem in Urošem, s katerimi se bomo v naslednjih dneh potepali po Egiptovskem delu Rdečega morja. Tudi Izi in Janja, ki se mi bosta pridružila pri jadranju po Rdečem morju navzdol, sta že v Hurghadi.

 

Zadnja dva dni me je veter lepo priganjal po Sueškem zalivu navzdol. Ogromna je razlika med jadranjem proti vetru po Rdečem morju navzgor, kar smo okusili pred dvema letoma in med jadranjem z vetrom po Rdečem morju navzdol. Pred dvema letoma smo orcali in nabijali v valove, sedaj pa sem Sueški zaliv precej lagodno prejadral sam. Takrat smo za to pot potrebovali tri dni, sedaj sem jo prejadral v enem dnevu.

Mnogi jadralci pravijo, da je potrebno hitrost vetra pri uradnih vremenskih napovedih na Rdečem morju pomnožiti z 2, da dobiš pravo hitrost vetra. Tudi pretekla dva dni je bilo tako. Darko je na internetu videl, da naj bi pihalo 5-15 vozlov, v resnici pa je bilo vetra vseskozi med 15 in 30 vozli. Kljub temu, da je pihalo s severa, torej pretežno v krmo, sem moral krajšati jadra, saj je barka v vse večjih valovih sicer preveč opletala. Spoznal sem, da novi avtopilot zelo dobro dela do približno 30 vozlov vetra, pri močnejšem vetru pa je potrebno krmariti ročno.

Kar se jadranja tiče, gre vse po željah, glede egiptovskih formalnosti pa se vseskozi zatika in iz dneva v dan oz. iz kraja v kraj imajo drugačne predpise. V Port Saidu sem naročil plovno dovoljenje, pa mi je agent rekel, da ga lahko dobim šele spotoma v Hurghadi, prej pa ga ne rabim. Ko pa smo se v petek ustavili v marini Wadi el Dome v Sueškem zalivu, so me obalni stražniki kar nekaj ur masirali zaradi plovnega dovoljenja. Spustili so me šele, ko jim je agent zagotovil, da me plovno dovoljenje čaka v Hurghadi. Obalni stražniki so nato v svoj zapisnik zapisali, da sem se ustavil zaradi popravila motorja. Danes pa me je obiskal predstavnik agencije Felix in mi rekel, da dovoljenja zame ne more dobiti prej kot v 5 dneh, zato je na obalno stražo javil, da imam spet težave z barko in da sem se moral v El Gouni ustaviti zaradi “popravila”. No, v recepciji marine so mi nato razložili, da mi je agent že v Port Saidu napačno izpolnil papirje in da smo sedaj uradno že na poti v Jemen ter da je papirje naknadno popraviti zelo težko. Potne liste pa moramo za izhod iz Egipta spotoma še ožigosati v Port Ghalibu.

Kaže, da bomo morali v prihodnjih dneh pogosto “popravljati ” barko, če bomo želeli videti še kaj Egipta in upam, da se bo v odnosih z egiptovskimi pomorskimi oblastmi vse srečno izšlo.

 

27.4.

Še tri dni nazaj nas je na barki zeblo, sedaj pa si pri preko 30 stopinjah želim, da ne bi bilo tako vroče, ali pa da vsaj voda ne bi bila tako hladna.

 

 

Ti praznični dnevi so namenjeni družinskemu počitnikovanju. Da boste lahko zavidali 🙂 oz. da si boste lažje predstavljali , kako to izgleda, prilagam dve fotki z izleta na sušni otok Shaker, kamor smo po nekaj urah športnega jadranja prispeli včeraj.

 

Jutri se posadka zamenja in z Izijem in Janjo bomo nadaljevali popotovanje po Rdečem morju navzdol ob egiptovski, sudanski in eritrejski obali do Jemna. Ker dvomim, da bom imel v prihodnjih nekaj tednih veliko možnosti dostopa do interneta, bo štafetno palico pri poročilih s poti in posodabljanju teh strani spet prevzel Jurij, na podlagi mojih SMS sporočil.

 

28.4.

Naslednji dnevi ne bodo več počitniški, vsaj glede na vremensko napoved ne. Na privezu nas danes v 25 vozlih vetra nagiba, kot bi jadrali, zunaj na odprtem morju je vetra še več in v naslednjih nekaj dneh ob egiptovski obali verjetno (upam) ne bo popuščal.

Kaže, da bosta danes Izi in Janja ponovno doživela “leteči start” v jadranje po Rdečem morju.

 

29.4.
Popoldne smo se po 26 urah hitrega jadranja ustavili na otoku Gezirat Wadi Gimal (poz. N24.39; E35.09). Izi je šel plavat, midva z Janjo pa na otok preganjati ptice. Zvečer gremo naprej proti Ras Banasu in jutri proti Sudanu. Izi in Janja sta “ognjeni krst” dobro prestala.

Včeraj popoldne smo se odpravili iz El Goune. Obiskala nas je obalna straža, ki nam je prepovedala ponovni postanek v Egiptu. Popoldne se bomo tako verjetno peljali mimo Port Ghaliba v katerem smo imeli predviden postanek. Kar se tiče vremena pa nam služi zelo dobro. 25 vozlov severnega vetra je ravno tisto kar potrebujemo za hiter napredek proti Jemnu.

 

30.4.

Proti jutri smo se zasidrali v Priras Banos-u a je bilo preveč vetra za čoln, zato smo se odpravili naprej čez Foul Bay proti Sudanu. (poz: N22.58; E36.22)

 

 

1.5.
Zjutraj smo prispeli v Marso Hamsiat na severu Sudana. Končno sem tudi jaz dočakal nekoliko toplejšo morsko vodo. Z veseljem smo se potapljali in opazovali pisane koralne ribice. Lepote podvodnega sveta sem skušal posneti tudi na moj fotoaparat. V preveliki vnemi sem se potopil malce pregloboko in s posnetki ni bilo nič, saj je fotoaparat zalila voda.  in sem ga lahko samo še vrgel v smeti. Edino kar sem uspel rešiti je bila spominska kartica s posnetki prejšnjih dni.

Popoldne smo zopet odrinili na pot. Ob ugodnem vetru bomo jutri v Suakin-u.

2.5.

Za plavanje tek in palačinke smo se ustavili na otoku Talla Talla. Doživeli in preživeli smo tudi obisk sudanske mornarice.

 

3.5.

Zjutraj smo odrinili na pot proti eritrejskemu otoku Harmil. Veter je ugoden in upam, da bo tako še naslednje dni. Pozno popoldne predvidevamo postanek  na zadnjem sudanskem otoku.

Pozicija N17 58, E38 46.

 

4.5.

Smo pri eritrejskem otoku Harmil. Ko ga osvojimo ter preštejemo vse ribe in korale, gremo popoldne proti otokom Hanish. Predvidoma bomo tja prispeli v četrtek. Vetra je manj. Naša pozicija N16,30, E40,12.

 

 

 

5.5.

Vetra je zelo malo. Motoriramo preko Rdečega morja proti jemenskim otokom Zubayr. Verjetno bomo jutri pristali nekje na otočju Hanish. V petek ali soboto (odvisno od vremenskih razmer) bomo prispeli v Aden. Darko nam za prihajajoče dni napoveduje ugoden veter.

Pozicija: N15.24, E41.37.

 

6.5.

Včeraj popoldne smo se zasidrali ob Velikem Zubayru, ki je kot vsi sosednji otoki poln večjih in manjših vulkanov. Seveda sem šel jaz v hrib, Izi in Janja pa spet med korale in ribice. Po nočnem skoku smo se z otočja Zubayr preselili na otočje Hanish. Že dva dni je zelo vroče in soparno. Najprej smo se ustavili na majhnem vulkanskem otoku Tongue, nato pa še na Južnem Hanishu, kjer pa nam jemenska mornarica ni dovolila sidrati in smo bili prisiljeni pot nadaljevati brez željenega postanka.

Pozicija: N 13.41, E42.46.

Do Adena je pribljižno 180 NM.

 

7.5.

Ponoči smo po slalomu med številnimi ribiškimi barkami pri Bab El Mandelu zapluli v Adenski zaliv. Rdeče morje se je od nas poslovilo v megli in z nevihtami v okolici. Adenski zaliv pa nas je pozdravil z dežjem. Deževalo pa je žal premalo, da bi z barke spralo ves puščavski prah. Rahel VJV veter nam omogoča, da si spočijemo ušesa od ropota motorja.

Pozicija: N12.34, E44.09.

 

Proti večeru smo se zasidrali pred mestom Aden. Upam, da bomo jutri uspeli urediti vse formalnosti. V nedeljo bosta Izi in Janja zapustila barko in si privoščila še nekaj “dopustovanja”. Pridružil pa se mi bo Dimitrij, ki bo z menoj jadral do Maldivov.

 

8.5.

Dimitrij je danes navsezgodaj zjutraj našel pot do Skokice in po enem dnevu ugotovil, da je v Adnu prevroče in da je čas, da gremo naprej. Pa vendarle ne bo šlo tako hitro, saj sem Janji in Iziju za danes zvečer obljubil palačinke.

Cel dan sem se vozil naokoli po Adnu in od pisarne do pisarne urejal najprej naše vstopne formalnosti in popoldne še izstopne. Povsod so mi povedali, da je urejanje papirologije sicer zastonj, a da pričakujejo “small present”, če želim, da bo vse urejeno v doglednem času. In teh small presentov se je počasi skupaj s prevozi nabralo za big present.

Na srečo nam je vmes uspelo napolniti tanke za gorivo in vodo in pri tem smo za slednjo skorajda plačali več, kot za gorivo. Saj voda sicer ni bila draga, a privez ob pomol, kjer lahko natočiš vodo so nam krepko zasolili. Popoldne sva z Dimitrijem nabavila še hrano in pijačo in sva sedaj popolnoma pripravljena za pot proti Maldivom.

Jutri zjutraj se bomo z Janjo in Izijem razšli (nekaj dni se bosta še potepala po Jemnu) in z Dimitrijem naju čaka nekaj psihično napornih dni v Adenskem zalivu. Upam, da kmalu prideva do stalnega in močnega JV vetra in se čim hitreje oddaljiva od Somalije in njihovih piratov.

Do Maldivov imava približno tri tedne jadranja.

Trenutne napovedi za prihodnji teden so kar se vetra tiče ugodne od začetka Arabskega morja naprej.

 

Na sliki je lepo videti, kako se moji sotrpini kuhajo v lastnem soku 🙂

 

9.5.

Z Dimitrijem sva zjutraj odrinila na pot ob jemenski obali. Čez dan sva križarila in zmerno napredovala. Ponoči pa proti valovom in toku ni šlo prav hitro. Dnevni izkupičerk je bil 120 milj proti severovzhodu.

Pozicija: N13.20, E46.50.

 

10.5.

Današnji dan je bil precej podoben včerašnjemu, vsaj kar se vetra in napredovanja tiče. Večerno jadranje nama je popestila ribiška mreža, v katero sva se ujela. Pa ni bilo hudega. Hitro sva se je znebila in pot nadaljevala.

 

11.5.

Danes zgodaj zjutraj sva se zasidrala pri Ras Majdahah. Pozicija: N14, E48.26. Presenetil naju je obisk policistov, ki so kar z maskami priplavali do Skokice. Rutinsi pregled papirjev je poteka brez zapletov, nikakor pa nismo našli skupnega jezika za pogovor.  Žal je moje znanje arabščine napredovalo le na nekaj besed.

Postanek sva izkoristila tudi za sprehod in tek po puščavi. Najina pot se je nato nadaljevala proti Omanu. Pogled na kopno je  fascinanten. Visoke črne gore in puščava. Kot da bi pravkar prispel na luno.

 

12.5.

Zjutraj sva želela pristati pri Ras Qusairu, vendar sva si premislila zaradi množice preveč vsiljivih ribičev. Jutranja pozicija: N14.55, E50.18. Verjetno bova na tisoč kilometerski jemenski plaži uspela najti kakšen bolj miren kraj za sidranje. To bo najin zadnji postanek pred Maldivi.

 

Končno je ponoči zapihal JV veter ,tako da sva prvič po nekaj dneh večino noči lahko prejadrala. Upam, da je to znak, da sva se že prebila iz Adenskega zaliva in iz zanj značilnega vzhodnika. Jure Jerman je včeraj pogledal sinoptične karte in povedal, da za prvi del poti proti Indiji ni videti težav, potem pa bo verjetno kar veliko dežja. Čakam še na Darkove internetne podatke za veter a Arabskem zalivu.

 

Zaradi gnilobe in plesni sva včeraj morala izloćiti nekaj hrane, zato bova morala do Maldivov jadrati hitreje, da ne bova lačna.

13.5.

Pozicija:N15.21, E52.39. Jadrava s 5-6 vozli hitrosti proti VSV, pri 10. vozlih J vetra.

Nič ni bilo z najinim postankom ob obali. Počasi se oddaljujeva od Arabskega polotoka. Ponoči sva jadrala med številnimi ribiškimi ladjami in se večkrat zapletla v vrvi mrež in parangalov. Nekajkrat sva se lahko rešila le s pomočjo noža. Na enem od parangalov, v katerega sva se zapletla,  je bil ujet tudi morski pes, ki je še pošteno migal, pa tudi ugriznil bi, a je Dimitrij raje umaknil roke iz vode. Morski pes ni končal v najinem loncu. Sva pa bogatejša za velik trnek, ki ga bova v prihodnjih dneh poskušala koristno uporabiti.

Zjutraj sva srečala tudi skupino kitov.

 

14.5.

Pozicija: N15.45, E54.57. J veter se je zamenjal z 10 vozli zahodnika. Plujeva v smeri proti severu Indije.

Ponoči sva prečkala ladijsko pot v Perzijskem zalivu. Vse ladje tukaj vozijo brez luči ali z eno “brljivko” (kakor ribiške ladjice). Ker na Skokici uporabljam predpisane luči za jadrnico te dolžine, so se naju na daleš izogibali. Verjetno so mislili da sva pirata.

Vetra je manj kot sem pričakoval. Zjutraj sva razpela spinaker in zaplula s spodobnimi šestimi vozli. Čez dan sva dve uri motorirala, čeprav so naftne rezerve omejene. Proti večeru je končno malo močneje zapihalo pa tudi valovi so se povečali , tako da sva kar lepo napredovala.

V nedeljo bova zapustila območje najpogostejših piratskih napadov. Predvidoma v ponedeljek pa bova (glede na veter) počasi začela obračati proti Maldivom.

 

15.5.

Pozicija: N15.55, E57.45.

Danes sva napredovala za 160 milj. Najprej se je smer vetra obrnila na JV (15 vozlov). Popoldne sva skušala rahle sapice zahodnika uloviti v spinaker in ugotovila, da sva najhitrejša v smeri direktno proti Maldivom.

Bitko s plesnijo in gnilobo sva dokončno izgubila. Ostala sva brez kruha in sveže zelenjave. Vendar imam tokrat srečo z glavnim kuharjem. Skrbi me le, ker se zaloga napolitank nevarno bliža minimumu.

Dimitrij se je specializiral za lovljenje ptic (tehnika-z rokami). Na srečo nama (še) ni treba ptičjega mesa uporabiti za hrano. Tako so bile vse ujete ptice (5 do sedaj) spet izpuščene na prostost.

 

16.5.

Pozicija: N15.05, E60.06.

Ponoči se je okrepil JZ veter in je smer jadranja VJV še naprej ugodna. Sva že na polovici poti do Uligana na S Maldivov. Do tja morava prejadrati še pribljižno 900 milj.

 

17.5.

Pozicija: N14.05, E62.09.

Zadnje tri dni sva imela srečo z JV vetrom, do včeraj zvečer, ko sva zagnala motor. Noč so nama z juga občasno osvetljevali bliski z nevihtnih oblakov. Zjutraj je znova zapihal JV veter, da sva lahko nadaljevala z orcanjem proti vzhodu.

 

18.5.

Pozicija: N12.58, E64.01.

Loviva sapice na gladkem oceanu in veliko motorirava. Ponoči je zapihal severovzhodnik in vsaj za nekaj ur sva lahko spočila ušesa od ropota motorja. Jure in Darko napovedujeta več vetra od jutri naprej. Upam, da res, sicer bova do Maldivov morala veslati. Ciklona na poti do Maldivov ni videti.

 

19.5.

Pozicija: N11.43, E65.55.

Po dnevu kot ogledalo gladkega morja, se je veter zjutraj končno spet pojavil, za enkrat sramežljivo a s spinakerjem jadrava s 6 vozli. Z ladje Stella Hamal so nama sporočili, da pred nama v zadnjih dneh ni bilo piratskih napadov, lahko pa pričakujeva kakšno ploho.

 

20.5.

Pozicija: N10.23, E68.08.

Kot bi narava v eni noči želela nadomestiti ves veter, s katerim je skoparila v preteklih dneh. Komaj sva utegnila sproti pospraviti in krajšati jadra. Ponoči je pihal severozahodnik s 30 vozli, dopoldne pa s 25 vozli. Temu primerni so bili tudi valovi. Če se v naslednjih dveh dneh lahko nadejava takšnega vetra, bova na Uliganu na Maldivih, že čez dva dni.

 

21.5.

Pozicija: N08.52, E70.19.

Veter v valovih popušča, a vendarle daje upanje za prihod na prvi otok Maldivov, jutri zvečer. Pred barko se nama že prikazujejo palme 🙂

 

22.5.

Jutranja pozicija: N07.36, E72.04.

Ponoči, ob prehodu morske meje med Indijo in Maldivi, nama je narava priredila veličasten sprejem. Najprej naju je krepko stuširala, nato je sledil še ognjemet. Do jutra sva slalomirala med nevihtami, nato pa s težavo premagovala razsuto morje, ki so ga za seboj pustila neurja.

 

Popoldne sva v daljavi zagledala palme. Čisto prave, resnične palme in ne privid, kakršnega sva videvala že včeraj. Še pred temo sva pristala pri otoku Thurakunu severozahodno od Uligana.

 

23.5.

Zelo lepo je, ko po dveh tednih jadranja, končno lahko celo noč mirno spiš v svoji postelji, in ko se zjutraj zbudiš, pogledaš skozi okno in vidiš še kaj drugega kot modro ali sivo barvo.

Skokica je bila danes zjutraj ponovno v pralnici, tokrat še temeljiteje kot pred dvema dnevoma in pesek in prah iz Rdečega morja in Adenskega zaliva sta sedaj že zgodovina. Vrvi so sedaj spet lepo mehke, kar nekoliko nežne se mi zdijo po mesecu dni vlečenja trdih in grobih štrikov.

S Thurakunuja sva se zjutraj preselila pred Uligan in ko je bila nevihta mimo, so se do nas s čolnom pripeljali Maldivski uradniki in oficirji obalne straže. Popisali smo vrsto formularjev, naš agent pa je že v naprej pripravil vse potrebno za plovno dovoljenje in v pol ure so bile opravljene vse vstopne formalnosti.

Z Dimitrijem sva se sprehodila po otoku in nabavila nekaj sokov in sadja, agent pa mi je posodil svoj USB ključek za internet, da sem tole lahko napisal.

Jutri greva naprej proti jugu, proti dobrih dvesto milj oddaljenemu Maheju, a se bova spotoma ustavljala na marsikaterem od številnih otokov.

 

24.5.
Ponoči sva se v dežju odpravila proti jugu, sedaj se malo jasni in se bova ustavila na otoku Feydhoo.

Na sliki sta deklici z otoka Feydhoo.

 

Na otoku sva končno spet prišla do kruha ter do svežega sadja in zelenjave.

 

25.5.

Včeraj sva se hotela za čez noč zasidrati pri otoku Nikkimini, pa naju je malo močnejša “sapa” zvečer odpihnila in potem preganjala še celo noč, da sva danes dopoldne prijadrala že do atola Male. Dimitrij se je prvič spoznaval z nočnim jadranjem pri več kot 30 vozlih vetra, a mi svojih občutkov noče zaupati 🙂 Kaže, da sva pri jadranju malce pretiravala, saj sva morala zjutraj iz barke pobrisati za nekaj veder vode. Kje je prišla noter še ugotavljam, a ker ja poplavljena predvsem sprednja kabina, mislim da vem kje pušča.

Zatočišče sva danes našla pri otočku Asdu, kakšnih 20 milj SV od Maleja. Na otočku je mini družinski hotel s 30 sobami. Prijazno so naju sprejeli in po zmernih cenah pogostili (v tem obdobjui tu ni veliko turistov). Dimitrij je končno prišel do hladnega piva, o katerem je v hudi vročini sanjal zadnja dva tedna.

Otoček ima vse, kar imajo veliki: plažo, potapljaško šolo, restavracijo, privez za barko, internet, … , le prehodiš ga lahko z enega konca na drugega v manj kot dveh minutah 🙂

Jutri greva proti Maleju, od koder se zaradi službenih opravkov za nekaj dni vrnem domov oz. grem v Turčijo. Dimitrij bo v vmesnem obdobju pazil na barko, z jadranjem pa bomo v precej številčnejši zasedbi (kot po navadi, ko je na programu več otokov in manj morja) nadaljevali konec prvega tedna junija.

 

2.6.

Dneva, ki sem ju pretekli teden preživel doma, sta bila veliko prekratka in tudi s sestanki natrpani delovni dnevi v Turčiji mi letijo mimo kot brzi vlak, da sem komaj našel nekaj časa, da spletno stran dopolnim z nekaj slikami zadnjih dni jadranja proti Maleju.

V Maleju sva z Dimitrijem “zabila”  moj zadnji dan na Maldivih za urejanje formalnosti in za pogajanja in barantanje s pogoltnim agentom.

Kaže, da Dimitriju na Skokici ni preveč dolgčas. Včasih z neurji za to poskrbi narava in ob močnem vetru postane “zabavno” na prenatrpanem sidrišču, saj imajo domačini svoje barke zasidrane z množico kavljev obešenih na dolge vrvi. Ti kavlji potem popustijo in začnejo orati med drugimi barkami. Dimitrij je barko zato prestavil na rob sidrišča ob letališču, v preteklih dneh pa je poskrbel tudi za to, da so tanki za vodo in nafto ponovno napolnjeni.

Pretežni del moje nove posadke za pot proti Šrilanki se že potaplja na Maldivih, le Zlata in Jon se doma še ogrevata za dolgo letalsko potovanje proti Maldivom.

Zadnji teden jadranja se mi je na barki pokvaril vetrni generator, zato sem ga razstavil in s seboj pripeljal domov. Toda generator je še v garanciji, zato ga je bilo potrebno v popravilo poslati v Anglijo in sedaj zmanjkuje dni, da bi ga še pred odhodom popravljenega dobil nazaj. Škoda, ravno navadil sem se na to, da z elektriko na barki ni potrebno vseskozi strogo varčevati, pa bo spet potrebno uvesti redukcije. Resda imam na barki še solarne celice, a te dajejo elektriko le podnevi in predvsem le kadar je sončno.

26.3.2010 Izola (Slovenija) – Agios Nikolaos, Kreta (Grčija)

Prva etapa: Izola (Slovenija) – Agios Nikolaos, Kreta (Grčija)

26.3.2010

In smo odjadrali 🙂

Pa ne takoj, najprej smo obiskali Luško kapitanijo v Izoli, kjer sem za Skokico dobil oceanski certifikat. Ob pregledu barke sem od prijaznega luškega kapitana dobil še inštrukcije za uporabo sekstanta, za katerega pa upam, da mi ga nikjer ne bo potrebno uporabljati.

Ko smo barko natovorili še z vso prtljago in zalogo hrane in pijače, smo se Edo, Frenk, Janez, Miha in Miran v Izoli najprej poslovili od prijateljev v Piranu (na sliki) malo pozneje pa še od Slovenije in se podali na popotovanje proti Kreti.

Vsaka plovba se začne s prvo miljo in ta je sedaj že za nami.

Prvi postanek imamo v Novigradu (pica), ponoči gremo naprej.

 

 

27.3.

Nenadejani postanek v Verudi lahko izkoristim še za kratko poročilo:

Zaenkrat nam gre kar OK, posadka in barka se je v zmernem jugu kar dobro držala, le Edo je imel “nekaj” težav s trebuhom (zato postanek v Puli), a ko so ga v bolnici napolnili z infuzijo in zdravili, se počuti dovolj dobro, da gre z nami naprej. Najbrž je nekje staknil virozo.

Morje se je sedaj umirilo in prav tako veter. Kaže, da bomo nekaj naslednjih ur motorirali čez Kvarner, da bi potem ujeli priključek na za jutri napovedani zahodnik v Dalmaciji.

 

28.3.

Pot čez Kvarner se je pričela z motoriranjem in nadaljevala z jadranjem v zmernem zahodniku. Bolnik Edo se dobro počuti in počasi vrača k normalni prehrani. Pozno popoldne je Skokica prispela na Hvar. Frenk in Miran sta postanek izkoristila in se odpravila na tekaški trening na bližnji hrib. Ponoči nameravajo odriniti na pot proti Dubrovniku, kamor naj bi prispeli jutri popoldne. Tam jih čaka urejanje izstopnih formalnosti. Glede na vremensko napoved se bodo odločili ali pot nadaljujejo proti Grčiji ali pa se bodo ustavili še na jugu Italije.

 

30.3.

Skokica  je danes dopoldne našla varen pristan kakih 10 milj  južno od Drača. Luški kapitan jim je preko radijske postaje dovolil sidranje v enem od zalivov ob albanski obali južno od Drača.

Nočno jadranje z  vzhodnikom je zjutraj popestril jugo, ki se je vedno bolj krepil. Preobrat v spremembi in jakosti vetra posadke ni presenetil. Zahvala za točno in pravočasno napoved gre Darku, ki vestno izpolnjuje svojo nalogo ladijskega “vremenarja” in redno sporoča vremenske napovedi, kot jih razbere z interneta.

Kot kaže poteka vse po načrtih. Skokica bo ponovno krenila na pot, ko se veter malo umiri. Najverjetneje bo to jutri zjutraj.

 

31.3.

Miran je bil precej neučakan in je krenil na pot že ponoči, saj je v zalivu kjer je bila zasirdana Skokica kazalo, da se je jugo umirja. Kmalu po izplutju iz sidrišlča, se je izkazalo, da je jugo postal precej močan, pa še valovi so postajali precej neugodni. Da bi se vrnili seveda ni bilo govora (kapitanska trma). Vsi prisotni so le upali, da bodo čim prej našli naslednji varen zaliv. Tega pa ni in ni bilo. Skokica je v močnem nasprotnem vetru in valovih zelo počasi napredovala. Šele proti jutru so pristali ob pomolu opuščene vojaške postojanke južno od albanskga otoka Sazanit. Predvidevam, da so Edo, Janez in Miha spoznali kako se utrjuje posadka na Skokici. Frenk je, kot udeleženec prejšnjih jadranj,že malo bolj pripravljen na tovrstne podvige. Kakor koli že, Miran se zaveda, da bi moral bolj zaupati Darkovim vremenskim napovedim.

Posadka počiva po naporni noči. Do Krfa imajo le še dobrih 60 milj.

Naknadno pojasnilo: V zalivu pri Draču se prejšnji dan sploh nismo zasidrali. Ker je pihal lep vzhodnik, smo se odločili nadaljevati s potjo, dokler se ne srečamo z jugom. No, na tega smo potem v precej divji obliki naleteli čez nekaj ur in se popoldne zasidrali v odprtem zalivu za rtom pri izlivu neke reke. Ker je večji del albanske obale zelo plitev, nismo mogli priti dovolj blizu obale in smo bili tudi za rtom še vedno izpostavljeni močnemu vetru, ki je pihal preko 30 vozlov. Pozno popoldne je jugo oslabel na 20 vozlov, zato so s strani v zaliv začeli prihajati razmeroma veliki valovi, ki so nas na sidru prav nemarno guncali.

Pa so fantje rekli, da je jugo oslabel in da če nas že premetava, potem je čisto vseeno če nas gunca med potjo. Pogledal sem na karto in videl, da je do otoka Sazanit in do zalivov pred Vloro le še okrog 30 milj, zato sem se pod večer odločil, da dvignemo sidro in gremo do Vlore. Ko smo dvignili sidro, smo videli, da se je zaradi močnega vetra pred nekaj urami kar lepo skrivilo.

Čez dobro uro se je jugo ponovno okrepil in zvečer pihal s sunki tudi krepko preko 40 vozlov. Temu primerno je postalo tudi morje in naše napredovanje je postajalo vse počasnejše. V visokih kratkih valovih smo vse počasneje napredovali in se treskoma zaletavali v valove. Z jadri in s pomočjo motorja smo križarili pred albansko obalo in skušali najti najbolj ugoden kot plovbe, da bi čimprej prišli v zavetje Sazanita, a smo napredovali le še s hitrostjo vozla ali dveh. Zaradi močnega juga in plitvega morja je postal precej močan tudi nasprotni tok. V drugem delu noči, ko so nad nas začeli prihajati valovi z dveh strani (po Jadranu navzgor z desne in iz zaliva pred Vloro z leve), je postalo tudi križarjenje skorajda nemogoče in smo se do jutra bolj reševali kot napredovali. Premišljeval sem o tem, da bi se vrnili za 50 milj do Drača, kjer je bilo prvo varno sidrišče, a sem bil po nekaj na pol prespanih nočeh preveč utrujen za razsodno odločanje, zato sem krmilo predal Edu, Mihi in Janezu ter za nekaj ur zaspal v notranjosti barke. Ko sem si opomogel, sva s Frenkom na krovu zamenjala izmučena Miho in Eda.

V jutranjem svitu so razmere na morju postale precej bolj znosne in pregledne, saj se je sedaj valove vsaj videlo, preden so udarili ob barko. Napela sva leteče pripone in razvila cutter jadro. S tem dodatnim jadrom je Skokica dobila nov zagon in močno smo pospešili, kot udarjanja ob valove pa je zaradi večje nagnjenosti barke postal veliko udobnejši. V treh urah smo potem uspeli prejadrati več poti kot pred tem celo noč in kmalu smo bili pri otoku Sazanit, kjer imajo Albanci vojaško postojanko. Nekajkrat sem jih poskušal priklicati po radijski postaji, ker sem jih hotel prositi, če nam dovolijo pristanek v njihovem pristanišču, pa ni bilo odgovora. Jadrali smo naprej, kar po notranji strani otoka, čeprav je na karti pisalo, da je to zaprto vojaško območje. Računal sem s tem, da vidijo, kakšne so razmere na morju in da nam zaradi tega ne bodo delali težav. Pri Sazanitu je bilo vetra v sunkih že preko 50 vozlov, a so se vsaj valovi zmanjšali zaradi bližine obale. Mimo otoka smo se privlekli do naslednjega rta ob obali in se v zavetrju zalivčka Gjiri i Kongjorufes privezali ob razpadajoči pomol opuščene vojaške postojanke. Z izjemo inštrumentov na vrhu jambora, je barka vse navale juga preživela nepoškodovana, posadka pa je bila zaradi nočne zabave vsaj malo jezna na kapitana.

 

1.4.

Skokica je zgodaj zjutraj prispela na Krf. V nadaljevanju je še SMS sporočilo z barke:

Danes je prišlo do prvih sprememb v posadki Skokice. Na Krfu se je na barko vkrcala Danijela, ki bo jadrala do Maldivov. Miran je namreč pred meseci v neki oddaji slišal izjavo Danijele, da je njena življenska želja jadrati okoli sveta, pa jo je poklical in sta se dogovorila.

Nepričakovano pa se je na Krfu na vrat na nos izkrcal Frenk, ki je ljubitelj moške glasbe in Tonija Cetinskega. Rekel je, da Daniele pa zares ne misli več poslušati, zdaj pa bi jo moral še gledati. Kaže, da bo Frenk kljub prošnjam ostale posadke danes ali jutri s Krfa odletel proti domu.

Ostali bodo danes nadaljevali s potovanjem med Jonskimi otoki.

 

2.4.

Včerajšnje dopoldne je minevalo v lagodnem popotovanju, saj vetra skorajda ni bilo. Posledica brezdelja je tudi prvoaprilska domislica. Da pridno berete zapiske, je pokazal tudi odziv. Naj vam zagotovim, da Daniela ne prebiva na Skokici in Frenk (baje je res ljubitelj glasbe Tonija Cetinskega) ni odpotoval domov.

Posadka si je privoščila postanek na Paxosu. Popoldne je začel pihati maestral, tako da so lepo napredovali s pomočjo spinakerja. Pred Levkasom pa so ugotovili, da je bil postanek na Paxosu le nekoliko predolg in da so zamudili zadnje večerno odpiranje plavajočega mosta čez kanal med celino in Levkasom. Vendar se jih je usmilil upravljalec pomičnega mostu in Skokica je ponoči lahko nadaljevala pot do marine v Levkasu.

Dopoldne so v marini odpravljali škodo, ki jo je opremi (windex in anemometer na vrhu jambora) prizadejal močan jugo predvčerajšnjim ob albanski obali, popoldne pa nadeljevali s potjo med Jonskimi otoki in se vmes ustavili na Itaki. Potem pa se je pot nadaljevala proti Zakintosu in jugu Peloponeza.

 

 

 

3.4.

Skokica je danes dopoldne postala na jugozahodnem delu Peloponeza v kraju Methoni. Posadka je izkoristila postanek za ogled  turške trdnjave. Toda ugoden veter je kapitan želel izkoristiti za nadaljevanje poti, zato so kmalu spet izpluli. Severozahodnik (v hrbet)  je pripomogel k hitremu (8-9 vozlov) napredovanju.

Jutri, sredi dneva načrtujejo pristanek v pristanišču Khania na severozahodu Krete. To pa tudi pomeni , da se prva etapa zaključuje kakšen dan prej, kakor je bilo predvideno. Utrujeni mornarji si bodo tako lahko privoščili nekaj počutniškega oddiha. V torek  odpotujejo proti domu. Skokica pa bo teden dni počivala pred nadaljevanjem poti proti Egiptu.

 

4.4.

Takole se glasi kratko Miranovo sporočilo poslano ob 8.56:

Gorovje Levka Ori na Kreti nas pozdravlja z zasneženimi vrhovi. Upam, da nam bo do večera uspelo prijadrati do Herakliona. Pozdrav.

Za velikonočno razpoloženje na barki je poskrbel Frenk s svojimi pirhi. Ženi je sicer sporočil, da si bo jajca obarval s kamenjem, a kot vidite, jih je v resnici pobarval s flumastrom 🙂

 

5.4.

Kreta je večja, kot sem si predstavljal. Včeraj smo jo ves dan gledali desno na obzorju in šele zvečer smo po približno 200 miljah neprekinjene plovbe s Peleponeza prijadrali do Herakliona. Privezali smo se v tamkajšnjem starem beneškem pristanišču, preostanek večera pa izkoristili za sprehod po mestu.

Danes zjutraj se je izkrcal Miha, ki se nekaj pred nami vrača domov, mi pa smo odjadrali še do Ayios Nikolaosa na vzhodnem delu Krete in s tem zaključili okrog 970 navtičnih milj dolgo prvo etapo. Tukaj bo barka v marini počakala na mojo vrnitev in nadaljevanje popotovanja čez 10 dni.

Frenk, Edo in Janez so danes v marini po grško oziroma z “Arhimedovimi metodami” 🙂 uspeli poravnati še sidro, ki nam ga je jugo zakrivil na sidrišču pod Dračem. S tem je odpravljena še zadnja posledica našega obračuna z vetrom na Jadranu. Vsi (predvsem pa jaz sam) smo se takrat naučili, da je na jadrnici z vetrom bolje sodelovati, kot pa ga skušati premagati.

 

7.4.

Še nekaj slik s Krete – da ne boste mislili, da nas zanima samo jadranje: iz Elounde (levo),

z visoke planote oz kraškega polja v notranjosti Krete (zg. desno) in iz Knossosa (spodaj), kjer smo si ogledali ostanke mionske nekropole izpred 4000 let.

 

Egipt – Slovenija, 9.6. – 18.7.2008. 1.906 NM (Egipt, Ciper, Grčija, Italija, Hrvaška, Slovenija)

Deveta etapa: Egipt – Slovenija, 9.6. – 18.7.2008.  1.906 NM(Egipt, Ciper, Grčija, Italija, Hrvaška, Slovenija)

 

Egipt

10.6.

Skokica nas je v marini pričakala v rdeči preobleki, vsa zaprašena od puščavskega peska. Ker je Izi v preteklih dneh prvi prišel v Hurghado, se je tudi prvi lotil pomivanja barke. Z Jurijem sta se morala napovedati vojno tudi ščurkom, ki so se na žalost zaredili v notranjosti. Prvo bitko sta izgleda dobila, ker ščurkov skorajda ni več videti (ali pa sta pretiravala pri njihovem številu).

Izi je v preteklih dneh pod vodo namontiral tudi nov propeler (kot plavalec ima veliko sape) in izgleda, da je vse v redu. Prav tako smo včeraj na jambor namestili nove jeklene pripone, daj bomo spet lahko na polno jadrali.

Vetra je v naslednjih dveh dneh napovedanega dovolj. Seveda bo spet pihal s severa in bomo tudi po Sueškem zalivu jadrali proti vetru. Hrano in pijačo smo že nabavili, popoldne gremo na pot. Do Sueza bomo morali prejadrati okoli 190 milj.

 

 

14.6.

Skokica je danes zaplula v Sueški kanal. Štiričlanska posadka (Miran. Jelko, Jurij in Izi) namerava danes prespati v mestu Ismailija. Jutri bodo zapluli do Port Saida. V ponedeljek pa se pot nadaljuje proti Cipru. Jurij Stanovnik bo barko zapustil že v Port Saidu in tam ostal še nekaj dni. Gotovo bo užival ob spremljanju pestrega ladijskega prometa v tem pristanišču.

 

18.6.

Danes ponoči smo po nekaj manj kot dveh dneh lepega jadranja prispeli v Larnaco na Cipru. Včeraj zvečer smo sicer prijadrali pred Limassol, a tam v marini za nas niso našli prostora, zato smo bili prisiljeni potovanje podaljšati še za trideset milj proti vzhodu.

 

Zadnji teden dni je bilo za nas na morju in ob njem precej pestro. Za 190 milj Sueškega zaliva smo zaradi močnega severovzhodnika potrebovali skoraj tri dni. Prva dva dni smo jadrali samo podnevi, po nekaj deset milj, od zaliva do zaliva in čakali, da veter popusti. Pa ni popuščal, zato je bilo zaradi časovnih razlogov potrebno “ugrizniti v kislo jabolko” in smo po razpenjenem morju Sueškega zaliva jadrali neprekinjeno dve noči in en dan. V zalivu je veliko ladijskega prometa, izven začrtanih ladijskih poti pa je obilica naftnih ploščadi, ki mnoge niso osvetljene. Zaradi varnosti smo zato ponoči jadrali bolj na ozko po ladijskih poteh in se izogibali ladjam, podnevi pa smo jadrali bolj na široko, med naftnimi polji.

V Suezu se nam je za prehod kanala z agentom uspelo dogovoriti že za naslednji dan in podobno je bilo tudi po obveznem vmesnem postanku v Ismaliji. V nedeljo smo tako prišli skozi Sueški kanal do Port Saida. Med plovbo po zalivu in kanalu smo srečevali mnoge ladje in Juriju so oči kar žarele. Postopoma smo vsi postajali strokovnjaki za trgovske ladje, saj nam jih je Jurij z velikim navdušenjem opisoval in nam tako popestril sicer dolgočasno plovbo po kanalu.

V Port Saidu smo se od Jurija poslovili in v ponedeljek čez vzhodno Sredozemlje odjadrali do Cipra.

 

19.6.

Ko sta Izi in Jelko prebrala prejšnji zapis, sta se pritožila, da je premalo začinjen. Zato dodajam nekaj ocvirkov:

  •   Jelko pravi, da je Egipt dežela, ki jo moraš videti, a se je potem na široko izogibaš.
  •   Iziju in Jelku v Egiptu ni uspelo najti nobene restavracije, kjer bi točili pravo pivo. Zadovoljiti sta se morala z brezalkoholnim. Zato pa je sedaj končno izpraznjena steklenica viskija, zaradi katere sem imel težave na Fijiju.
  •   Iz Egipta nam je uspelo odpluti celo z nekaj denarja v denarnicah, navkljub vsakodnevnim bitkam z različnimi “daj daj daji”, uradniki in bakšišarji, ki so nas v Sueškem prekopu “ropali” na vsakem koraku.
  •   V prekopu smo videli največjo ladjo na svetu – 398 metrov dolgo Maerskovo kontejnersko ladjo (na sliki). Ob tem smo morali Jurija (kot nekoč Odiseja) skorajda zvezati ob jambor, da ga ladja ni zvabila k sebi ?
  •    Izi in Jelko trdita, da nista zapečkarja, zato moram zapisati, da je veter v Sueškem zalivu stalno presegal hitrost tridesetih vozlov in občasno tudi štiridesetih. Menda ni bilo strah mojih sojadralcev, temveč mene. Vsaj deloma je to tudi res, a strah me je bilo predvsem za barko.
  •    Menda smo bili eni redkih jadralcev, ki jim je v Sueškem prekopu uspelo pilota prepričati, da nam je dovolil jadrati, resda le na širšem delu in le krajši čas, ko v bližini ni bilo ladij, pa vendarle.

 

V Egiptu smo v Suezu med čakanjem na prehod prekopa srečali avstrijskega jadralca Fritza Maderthanerja (na sliki), ki z jadrnico “Ostarrichi” jadra okoli sveta in se sedaj po sedmih letih vrača domov. Pogovorila sva se o izkušnjah in dogodivščinah s poti in Fritz mi je omenil, da je pred leti na Fijiju nekaj mesecev prijateljeval s še enim slovenskim jadralcem, Jožetom Sketom, ki je s svojo jadrnico Vesno in ženo Vesno jadral okoli sveta. Fritz me je prosil, naj Jožeta pokličem in ga lepo pozdravim. Iz cenovnih razlogov sem ga poklical šele tukaj na Cipru in Jože mi je povedal, da se je s poti okoli sveta vrnil pred dvema letoma in da se v prihodnjih dneh z barko odpravlja na počitnice v Grčijo.

 

 

Ciper

21.6.

Skokca (pomožni čoln) je močno sonce sedaj dokončno ugonobilo. Vsi poskusi oživljanja so bili očitno zaman in izgleda, da se bom na Cipru od njega dokončno poslovil. Z Jelčom sva zato včeraj celo dopoldne lepila in popravljala drugi pomožni čoln, ki mu je na Sejšelih odpadlo dno. Izgleda, da sva bila pri tem vsaj delno uspešna, saj je bilo dno danes še vedno prilepljeno na čoln, spustila pa je “le” ena polovica čolna. Očitno bo potrebno še nekaj lepljenja in »flikanja«, da bo čoln spet uporaben.

V preteklih dneh sta se na barki oglasila Špela in Primož in nato nadaljevala s potepanjem po Cipru. Na potep po Cipru je pred dnevi odšel tudi Izi, Jelko pa je danes odletel domov.

Danes sem na barki sam. Čistim in pospravljam, dokler je na barki mir in prostor. A ne bo več dolgo tako. Že popoldne v Larnako priletijo moji domači, pa Katja in Hana, zvečer se nam pridružita še Špela in Primož in na barki bo zelo živahno. Komaj že čakam na Zlato, Anjo in Jona. Ponoči bomo odpluli na dobrih 300 milj dolgo pot proti grškemu Rodosu, a se bomo vmes verjetno še kje ustavili.

Ne vem, kako bo z internetom na grških otokih in ker bo sedaj tudi Zlata na barki, bodo vesti s poti prihodnjih dneh verjetno malo manj redne. V naslednjih desetih dneh bomo jadrali po Egejskem morju, nato prvi teden julija po Jonskem morju, proti sredini julija pa načrtujem vrnitev v Jadransko morje.

 

 

25.6.

V Larnaki so se mi v preteklih dneh pridružili Zlata, Anja, Jon, Katja, Hana, Špela in Primož. Po ogledu večernega utripa Larnake smo ponoči izpluli proti Pafosu na zahodni strani Cipra. Nova posadka je zapolnila vse postelje in vse kotičke na barki. Popoldne smo se za kratek čas zasidrali ob obali pri Afroditinih skalah, kjer se je po grški mitologiji rodila oziroma iz morske pene nastala boginja Afrodita. Primož in Špela sta se poleg nekaterih drugih veselo kopala v mrzlem morju, saj sta malo preveč na hitro prebrala zapis v vodiču in Afrodito zamenjala za boginjo plodnosti. Potem smo zapis o Afroditi bolj natančno prebrali in ugotovili, da je boginja poželenja, lepote in seksualnosti. Za načrtovanje družine bosta torej morala obrati kakšen drug način.

En dan smo nato preživeli v Pafosu, slikovitem in živahnem turističnem mestecu, nato pa smo se odpravili na 240 milj dolgo pot proti Rodosu. Vetra je bilo dovolj in v nasprotju s pričakovanji je pihal celo iz ugodne strani, najprej ponoči z juga in nato podnevi s severa. Novi sojadralci so se morali na hitro prilagoditi pravim jadralskim razmeram na morju, jaz pa se počasi prilagajam na številno posadko. Lepo in hitro smo jadrali in v enem dnevu po dolgem času prejadrali več kot 160 milj. Zato smo si lahko privoščili postanek na grškem otočku Megisti, ki leži tik ob turški obali. V prikupni in mirni ribiški vasici Kastellorizon smo zvečer uživali ob grški hrani, ki so nam jo postregli kar na pomol pred barko.

Danes nadaljujemo s potovanjem proti Rodosu, kamor bomo prispeli pod večer.

 

Grčija

27.6.

Rodos nam v sredo ni bil namenjen. V pristanišču je bila prevelika gneča in ni nam uspelo dobiti prostora ob obali, kjer bi se lahko privezali. Zato smo potem nadaljevali z jadranjem do otoka Simi in se ponoči privezali ob pomol pred samostanom v mirnem zalivu Panormitis. Zjutraj je moja mlada posadka ugotovila, da jim meniška družba ne odgovarja in da je zaliv veliko preveč miren, zato smo morali nemudoma nadaljevati s potovanjem proti Kosu, kamor smo prijadrali popoldne in tokrat uspešno našli privez v sicer zelo natrpanem pristanišču. V mestecu kar vre od množice turistov in upam, da bo naša mladina tukaj prišla na svoj račun. Na barki imam tako nekaj miru za “nujna vzdrževalna dela”.

Primož in Špela sta nas danes zapustila in ostaneta še nekaj dni na Kosu. Jutri gremo na sever po Dodekanezih do Lerosa ali morda Patmosa, nato pa se bomo spoprijeli (glede na vremensko napoved) s hudo vetrovnimi Cikladi.

30.6.

Zelo malo vetra je bilo zjutraj po odhodu s Kosa, zato pa veliko valov, po katerih smo se »guncali« s pomočjo motorja in počasi napredovali proti severozahodu. Po krajšem postanku na plaži ob Lerosu smo nadaljevali pot do Patmosa. Pri izboru kraja za nočni postanek je spet prevladalo dejstvo, da je na Patmosu turistično mestece in naša dekleta so si spet želela iti v »lajf« in nikakor ne sidrati v kakšni ribiški lučici, kaj šele v samotnem zalivu.

Na Patmosu smo se pred leti s Skokico že ustavili, ko smo jadrali v Turčijo. Takrat smo si z zanimanjem ogledali samostan na vrhu hriba, sedaj pa smo se zadovoljili s trgovinami in restavracijami v mestecu Skala.

Še pred sončnim vzhodom smo včeraj dvignili sidro in se odpravili proti 70 milj oddaljenemu Mikonosu. Želel sem izkoristiti nekaj nočnega zatišja in smo se s šibkejšim jutranjim severovzhodnikom najprej dvignili proti severozahodu, proti Ikariji in tako nabrali nekaj višine proti vetru. Dopoldne pa je v skladu z napovedjo močno zapihal meltemi, ki tukaj piha s severozahoda. Z močno skrajšanimi jadri smo na trdo jadrali proti zahodu, proti vetru in valovom. Bolj kot smo se bližali Mikonosu, bolj je pihalo. Zadnjo uro smo v preko trideset vozlih vetra jadrali samo še s tretjo krajšavo glavnega jadra in polovico cutterja. Popoldne smo prijadrali do Mikonosa in se zasidrali v zalivu na južni strani te grške turistične Meke. A tudi na sidrišču, čeprav je bilo na južni, zavetrni strani otoka, je pihalo preko trideset vozlov vetra in nisem si upal dati pomožnega čolna v vodo, da bi odveslali na obalo. Zaman smo na barki čakali, da bi veter pod večer popustil. Celo nasprotno, če okrepil se je tako, da nam je začelo orati sidro. Presidrali smo se na drugo stran zaliva, a ker tam ni bilo nič bolje, smo zvečer odpluli v sosednji zaliv, kjer smo se končno kolikor toliko varno zasidrali pod hribom, v plitvi vodi blizu plaže, med množico drugih zasidranih jaht. Glasba iz lokalov na drugi strani zliva je vabila, Anja si je želela ogledati finale nogometnega prvenstva, a veter v zalivu je bil premočan za naš pomožni čoln.

Danes zjutraj smo se po razbesnjenem morju v prelivu med Mikonosom in Delosom odpravili do pristanišča v Mikonosu. Za pet milj dolgo pot smo potrebovali tri ure proti kratkim, visokim, prelivajočim se valovom in žvižgajočem vetru. Kot bi bili ponovno v Rdečem morju. Na koncu pa smo vendarle našli prosto mesto v novem pristanišču, ki je še vedno veliko gradbišče in se zavezali ob betonski blok v bodoči marini. Dekleta in Jon so odšli po trgovinah v mesto, sam pa sem se lahko posvetil načrtovanju potovanja v naslednjih dneh.

Anja bo jutri z Mikonosa odletela domov, Katja in Hana pa nas zapustita pojutrišnjem nekje pred Atenami.

Vremenska napoved, ki sem jo videl na internetu, če nekaj dni obeta močan severni veter z močjo 7 do 8 Bf. Podobno napoved mi je poslal tudi Urban, tako da nima smisla čakati na izboljšanje. Upam, da nam bo jutri do večera uspelo prijadrati do Pozejdonovega templa na rtu Sounion. Če bo morje prehudo, pa se ustavimo že na kakšnem otoku vmes.

Z Zlato in Jonom nas bo pot nato vodila mimo Pireja skozi Korintski prekop v Korintski zaliv in nato med Jonske otoke, kjer se nam drugi teden pred vstopom v Jadransko morje pridružita nona in Jurij.

 

2.7.

Načrtoval sem pot proti Atiki, a se je obrnilo drugače. Ko sem pregledoval olje v motorju, sem ugotovil, da se je v olje v pogonski nogi začela mešati voda. Popustil je semering (podvodni ležaj) in v nogi je sedaj bela krema namesto olja. Izgleda, da se novi fiksni propeler in pogonska noga ne razumeta najbolje. Da bi jadrali hitreje, sem v preteklih dveh tednih pustil, da se je propeler med jadranjem vrtel. A propeler se ni samo vrtel, temveč je tudi tulil. Hitreje kot smo jadrali, bolj je tulil propeler. Šalili smo se, da imamo vključen turbo pogon, sedaj pa vem, da bi bilo bolje, da bi jadrali z zaustavljenim propelerjem, pa čeprav malo bolj počasi. Vse bolj spet razmišljam o sklopljivem propelerju.

Na srečo pa ima Lombardini servis na Sirosu, od Mikonosa kakšnih 20 milj oddaljenem otoku in na Siros smo včeraj popoldne preko razbesnelega morja z občasno tudi preko 40 vozli vetra tudi prijadrali. Prvič na vsej poti okoli sveta smo jadrali s četrto krajšavo glavnega jadra in še to ja bilo nekajkrat preveč. Zvečer se je na barki že oglasil Lombardinijev mehanik, danes pa me čakajo pogajanja za čim nižjo ceno za dvig barke v ladjedelnici. Če je s pogonsko nogo narobe samo to kar mislim, potem imam rezervne dele s seboj in bo popravilo lahko razmeroma hitro.

 

2.7.

Današnji dan mi je minil med upom in obupom. Najprej sem se zjutraj z lastniki ladjedelnice pogajal za ceno dviga barke iz vode, nato sem imel težave delavce prepričati, da kljub vetru barko spravijo iz vode. Pravzaprav so barko na vozičku, na katerega sem zapeljal, kar odpeljali iz vode. Nato je mehanik razstavil pogonsko nogo in ugotovil, da moji rezervni deli ne ustrezajo, Potem smo ustrezne ležaje našli v tukajšnji trgovini in ko je mehanik vse skupaj sestavil nazaj, je ugotovil, da je počeno ohišje pogonske noge in da je bilo vse njegovo delo zaman. Skozi razpoko je torej pritekala voda v menjalnik in izgleda, da za puščanje vode vendarle ni bil kriv propeler. Rezervne noge pri Lombardinijevem zastopniku v Atenah nimajo na zalogi.

Še enkrat me bo izgleda iz zagate rešila gospa Maselj iz Lombardinijevega zastopništva v Ljubljani, ki je našla rezervno pogonsko nogo, jo že poslala v Grčijo in obljubila, da bo jutri na Sirosu. Naj se ji besede pozlatijo.

Barka je torej na suhem v ne ravno lepo urejeni ladjedelnici, Zlata in Jon se dolgočasita in sprehajata po mestu, Katja in Hana pa sta že odšli z barke, saj jutri iz Aten odpotujeta domov.

 

4.7.

Čudež se včeraj žal ni zgodil in pošiljke z rezervnimi deli tudi danes dopoldne še ni bilo. Obljubljajo za popoldne. Mehanikarja sem prosil, da pride popoldne, v ladjedelnici se skušam dogovoriti, da bi barko jutri porinili nazaj v morje.

Žal imajo tudi v Grčiji vikend in bo vse skupaj težko urediti. Če bo zamud in težav preveč, bomo dali barko morda v morje že danes (dokler tukaj še kdo dela) in bomo odjadrali brez motornega pogona – podobno kot v Rdečem morju. Zaenkrat nam ne preostane drugega, kot da čakamo.

 

 

8.7.

Zadnje dni smo malo več potovali, zato sem šele danes spet prišel do interneta. Prihod v Izolo do 18. julija sedaj spet izgleda veliko bolj uresničljiv.

V četrtek se čudež ni zgodil in tudi v petek dopoldne rezervnih delov iz Slovenije še ni bilo na Sirosu. Nestrpno sem telefonaril na Fedex  in v Slovenijo, a povsod so mi zagotavljali, da je pošiljka v tranzitu in da jo bom kmalu dobil.

Na slepo srečo sem se dogovoril z mehanikom Stamatisom, da si zame rezervira petkovo popoldne in pride na barko. Stamatis me je nejeverno gledal, saj sem ga isto prosil že dan prej, pa potem pošiljke še ni bilo. Tudi v ladjedelnici sem se poskušal dogovoriti, da mi barko v soboto porinejo nazaj v vodo. Sam pri sebi sem že resno razmišljal, da odplujem s Sirosa brez motornega pogona, če pošiljka v petek nebi prišla. Čakanje na suhem, v zanemarjeni, umazani ladjedelnici je bilo preveč duhamorno že zame, kaj šele za Zlato in Jona. Za popestritev smo si za en dan sposodili štirikolesni motorček in se malo zapeljali po sicer zanimivem in lepem otoku.

Potem pa so se v petek popoldne čudeži vendarle pričeli dogajati. Najprej je s popoldanskim trajektom prišla pošiljka z rezervnimi deli iz Slovenije. Potem sta na barko prišla kar dva mehanika, poleg Stamatisa še Jorgos, njegov sin. Vsi skupaj smo odmontirali in prestavili motor in nato z njega odstranili staro pogonsko nogo, ter namestili novo in vse namestili nazaj. Vse skupaj je trajalo morda tri ure in vmes se je pri barki oglasil še eden od lastnikov ladjedelnice in rekel, da bo raje počakal še kakšno uro in porinil barko nazaj v morje že v petek, kot pa da bi moral priti nazaj v soboto. In potem je bila Skokica pozno popoldne zares spet v vodi, vse je delovalo, nikjer ni nič puščalo in nasmeh se je vrnil na moja lica. Z Zlato sva barko le še očistila in nemudoma smo izpluli iz Ermoupolisa, kjer je bil zadnje štiri dni naš dom.

Zadnje štiri dni je veter vseskozi žvižgal med vrvmi na jamboru, sedaj pa se je popolnoma umirilo in popravljeni motor je bil takoj na preizkušnji. Na severu Sirosa smo zavili proti prelivu med Keo in Kithnosom in nato v Saronski zaliv mimo otoka Algina proti Korintskemu prekopu.

Ponoči so nad okolico Aten divjale nevihte in strele so nam kazale pot. Usmilil pa se nas je tudi veter, ki je zapihal s severa in vsaj za nekaj ur sem lahko raztegnil jadra. Vmes smo blizu rta Sounion doživeli (in preživeli) obisk čolna grške obalne straže, ki je neosvetljen prihrumel nad nas, ko pa sem s svetilko začel svetiti proti črni pošasti, so prižgali žaromete in nas osvetlili, kot bi bili v filmskem studiu. Močna svetloba je prebudila Zlato, le Jon se pri nočnem počitku ni dal motiti. Ko so stražarji preverili naše in ladijske dokumente in ugotovili, da je z njimi vse v redu, so nam zaželeli srečno plovbo in odpluli smo vsak v svojo smer. Proti jutru je južno od Aten veter pojenjal in za nekaj ur me je za krmilom zamenjala Zlata.

Pred poldnevom smo pripluli pred Korintski prekop in ko sem denarnico olajšal za 167 evrov za »cestnino«, smo zelo kmalu lahko nadaljevali s plovbo skozi prekop na koncu konvoja ladij in jadrnic.

Korintski zaliv nas je v začetku pričakal s severnim vetrom, a je bilo že čez kakšno uro potrebno ponovno prižgati motor in z njegovo pomočjo smo nadaljevali pot po mirni vodi zaliva. Občutek je bil, kot da plujemo po kakšnem Alpskem jezeru, saj ozki Korintski zaliv z obeh strani obdajajo visoki hribi.

Za cilj sobotne poti sem si izbral otoček Trizonia na zahodni strani zaliva. Ko pa smo bili pozno popoldne le še deset milj oddaljeni od otočka, je od zahoda prihrumel močan veter in prej lagodna plovba se je spremenila v mokro jadranje in bitko za vsako prejadrano miljo proti vetru. Bitke se včasih ne izidejo brez žrtev in tokrat jo je skupilo kevlarsko cutter jadro, ki se je na nekaj mestih natrgalo. Po treh urah križarjenja ostro v veter od ene do druge obale zaliva, nam je v večernem mraku uspelo prijadrati do marine na Trizoniji. Da večerno jadranje ni minilo brez »človeških žrtev«, je poskrbela še Zlata, ki je med privezovanjem v marini na mokri in zato spolzki palubi barke grdo padla. Seveda sem bil jaz kriv za njeno nerodnost. Namesto na večerni sprehod, se je Zlata komajda lahko zvlekla do postelje v kabini in vmes poleg mene preklela še vsa morja, jadrnice in mornarje sveta.

Nedeljsko jutro je bilo bolj prijazno in po jutranjih igrah z žogo na bližnjem igrišču smo se dopoldne odpravili naprej. Najprej smo v brezvetrju pluli pod visečim patraškim mostom, nato pa smo po Patraškem zalivu zapluli v Jonsko morje. Popoldne se je podobno kot dan pred tem začel krepiti zahodnik in zopet smo lahko jadrali. Za nočni postanek sem si izbral otok Atokos, pa se je veter proti večeru obrnil na sever in okrepil, da je bilo ponovno potrebno križariti ostro v veter. Po nekaj obratih proti vetru sem spoznal, da bomo s takšnim vetrom prej na Itaki, čeprav je bila od nas oddaljena nekaj milj dlje. Zavili smo proti jugu Itake in v vse močnejšem vetru postopoma krajšali jadra. Pri Itaki pa je veter ponovno obrnil na zahodnik, kar smo izkoristili za hitro jadranje po mirni vodi ob otoku navzgor in se v večernem mraku privezali ob pomol v lučici Kioni na severovzhodu Itake. Med jadranjem o Itaki sva z Zlato Jonu pripovedovala o Odiseju in njegovih potovanjih, o kiklopih, sirenah in o krajih na Itaki. Pripoved ga je tako prevzela, da smo med večernim sprehodom v trgovini morali kupiti spominek z Odisejevo podobo.

Za potovanje proti severozahodu je v Jonskem morju potrebno vstajati zgodaj in izkoristiti jutranja brezveterja ali pa vzhodnik, preden se popoldne okrepi severozahodnik. Tudi mi smo zato že v jutranjem mraku odrinili na pot in sončni vzhod doživeli med čudovitimi otočki pri Levkasu, kjer smo se ob bližnji plaži spotoma tudi za krajši čas ustavili. Dopoldne smo šli po Levkaškem kanalu in mimo premičnega plavajočega mostu nadaljevali pot proti »zalivu dveh skal«, kjer smo bili za srečanje dogovorjeni z Jožem Mušičem, slovitim slovenskim jadralcem. Jože mi je z nasveti pomagal pri načrtovanju moje plovbe okoli sveta in pred časom sem mu obljubil, da ga povabim na kozarec vina, če mi uspe objadrati svet. Sedaj sem to obljubo lahko izpolnil. Jože je bil s svojo jadrnico Melody zasidran v zalivu in ravno ko je priveslal k nam na obisk, je Jon na trnek ujel lepo ribo. Jože je tej ribi dodal nekaj svojih, ki jih je nalovil zjutraj in Zlata nam je vsem skupaj pripravila lepo ribjo večerjo. Večer nam je hitro minil ob pogovoru o naših potovanjih po svetu.

Zjutraj smo z jutranjim vzhodnikom odjadrali najprej proti Mourtosu, kjer smo obnovili naše zaloge hrane in pijače, nato pa proti Krfu, kamor naj bi danes prišla nona in Jurij. A ker se je pokvarilo Adrijino letalo, bosta na Krf priletela šele jutri. Kakšen dan bomo nato še v Grčiji, nato pa bomo odjadrali v Jadran.

V tukajšnji marini v Benitseju sem popoldne srečal še enega slovenskega svetovnega jadralca, Jožeta Šketa, ki z ženo Vesno in barko Vesno v Grčiji preživlja dopust. Verjetno bo sledil še en večer z jadralskimi pogovori.

 

 

 

Italija

10.7.

Če nam je na začetku naše poti jugo nagajal pri izhodu iz Jadranskega morja, nam sedaj močan severozahodnik in predvsem neprijetni nasprotni valovi otežujejo vrnitev v Jadran. Včeraj smo si zatočišče pred navali vetra našli v zavetrnem zalivu na zadnjem Grškem otoku Errikousa, danes zgodaj zjutraj, ko je kazalo, da se veter umirja, pa smo nadaljevali s potjo proti domu. Namen je bil jadrati proti dobrih 180 milj oddaljenemu Dubrovniku, a je bilo 25 do 30 vozlov severozahodnika močnejših od mojih želja. Seveda sem moral upoštevati tudi vse glasnejše pritoževanje moje družine (ki jim stalno zalivanje z morsko vodo ne ustreza), zato smo zavili proti 50 milj oddaljenemu Otrantu, kjer bomo počakali, da severozahodnik popusti. Včeraj smo natrgali še drugo cutter jadro, tako da smo danes lahko jadrali le še s skrajšano genovo in bom moral v prihodnje še bolj paziti.

Med sprehodom po Otrantu sem spotoma pogledal vremenske napovedi na internetu in videl, da se bo veter jutri popoldne začel obračati, naslednje dni pa bo začel pihati celo jugo. Bomo videli, če bomo zares te sreče.

Pri Otrantskem rtu smo prijadrali v Jadransko morje in pri tem je Skokica prekrižala svojo pot s tisto iz druge polovice aprila 2006, ko smo začenjali z jadranjem okoli sveta. Krog je torej sklenjen, sedaj se je potrebno z barko “le” še varno vrniti domov v Izolo. S sojadralci smo se dogovorili za žurko prihodnji petek ob zaključku poti, a iz odziva na internetu in po SMS-jih sklepam, da mi v Izoli pripravljajo cirkus. Verjetno mi bo nerodno in le upam, da nam bo zares uspelo pravočasno prijadrati v Izolo.

 

Hrvaška

13.7.

Nagaja mi počasni internet, zato samo na kratko:

V preteklih dneh smo iz Otranta jadrali čez Jadran do Cavtata in nato k skakalnim prijateljem na Mljet. Danes, ko je končno zares zapihal jugo smo prijadrali do Pelješca.

V naslednjih dneh nameravamo v pospešenem tempu nadaljevati pot po Dalmatinskih in Kvarnerskih otokih in ob Istri do Izole. Z nekaj sreče bomo tam v petek.

 

14.7.

Jadransko morje nam te dni ne ponuja sproščenega jadranja, kakršnega smo bili navajeni v preteklih letih. Včeraj smo jadrali z močnim jugom, ponoči smo imeli v okolici Hvara nevihte, danes smo se proti močnemu severozahodniku priborili do Tribunja. Za naslednje dni je napovedana močna burja. Jutri na barko dobim okrepitev, saj v Zadar prideta Darko in Uroš.

 

Slovenija

Spet doma

V petek 18.7. smo s Skokico po dveh letih in dobrih treh mesecih prijadrali nazaj v Slovenijo. Prijatelji in predstavniki izolske marine so nam v Izoli pripravili lep sprejem in naše druženje in skupno obujanje spominov na različne dogodke s pravkar končane poti se je zavleklo pozno v noč.

 

Na sliki iz izolske marine je glavnina mojih sojadralcev, ki so se mi za krajši ali daljši čas pridružili na  različnih koncih sveta.

 

 

 

Podobno kot na našem skupnem jadranju sem tudi včeraj lahko spoznal, da obstaja veliko različnih pogledov na jadranje z menoj in na moje “poveljevanje”. Da vse skupaj vendarle ni bilo tako slabo dokazuje dejstvo, da sem barko v enem kosu pripeljal domov, da na poti nikogar nisem izgubil in da so mi sojadralci pripravili prisrčen sprejem (pa čeprav so me ob prihodu za dobrodošlico oblečenega vrgli v vodo).

Na poti okoli sveta sem okusil dovolj samostojnega jadranja, da sem znal ceniti to, da sem imel na barki med potovanjem včasih tudi družbo prijateljev in družine. Jadranje je bilo takrat prijetnejše in z njihovo pomočjo tudi varnejše.

 

Včeraj sva z Zlato pospravljala po barki in pregledovala opremo. Veliko opreme je potrebno popravila. Svet sem objadral z enim kompletom jader, a na jadrih je sedaj toliko zaplat, da so potrebna bolj strokovnega popravila. Podobno je tudi z drugo jadralsko opremo, za katero je pogosto zmanjkovalo časa za sprotno vzdrževanje in čiščenje.