Sredozemlje

Po odhodu iz Cartagene smo imeli le prvi dve uri dovolj vetra za jadranje, potem pa smo morali zagnati motor. Preko noči smo se izmenjavali za krmilom in opazovali zvezde, saj se na morju okoli nas ni kaj dosti dogajalo.

Veter se je vrnil proti jutru, ko sem med svojim dežurstvom lahko razvil jadra, nastavil tangun na genovo in potem smo s krmnim vetrom metuljčkali proti jugozahodu. Sprva smo jadrali s štirimi vozli hitrosti, ko pa se je jugovzhodnik okrepil proti desetim vozlom in čez, je tudi Skokica pospešila nad šest vozlov.

Sprva smo se nameravali popoldne ustaviti nekje ob južni obali Pirenejskega polotoka, a je veter vztrajal celo popoldne in dlje, kot je obetala vremenska napoved, zato smo nadaljevali z jadranjem v večer. Na zemljevidu sem iskal nove možnosti za postanek in bolj kot ne v šali omenil, da lahko jadramo v Afriko, ker bomo imeli v tisto smer boljši kot vetra za jadranje.

Mislil sem, da so Alma, Dušan, Marko in Zdenko ta predlog preslišali, a kaže, da so se med seboj pogovorili in čez nekaj časa vprašali, kaj sem mislil z Afriko. Povedal sem jim, da je ena od možnosti tudi španska enklava Ceuta, ki leži na severu Afrike nasproti Gibraltarju. Posadka se je odločila za Afriko in kurz Skokice smo prestavili za kakšnih dvajset stopinj bolj južno. Veter se je zvečer žal polegel in preko noči nas je ponovno gnal motor.

V drugem delu noči smo se približali ladijskim potem in vse več njihovih luči je bilo videti na morju levo pred nami. Zadnje nočno dežurstvo je bilo spet moje. Precej sem moral gledati po morju, sej so se ladijske pozicijske luči mimo nas premikal vse bližje. AIS pozicije ladij sem opazoval na ploterju in premišljeval, kje in kdaj bi prečkal ladijske poti, a se mi je zdelo, da je ladijski promet pregost za varno plovbo med ladjami, zato sem premec barke usmeril nekoliko proti severu, da smo pluli vzporedno z ladjami.

Počakal sem, da se je zdanilo, da so bile ladje bolj vidne in je bilo lažje oceniti razdaljo do njih, potem pa smo zavili med ladje in čez ladijsko pot, ki vodi skozi Gibraltarsko ožino.

Sredi ladijskega prometa smo bili, ko je pod barko zaropotalo in barka se je začela tresti. Takoj sem zmanjšal obrate motorja in ročico plin prestavil v prosti tek. Zaradi treslajev mi je bilo jasno, da se je nekaj namotalo okrog propelerja. Morje je še hladno in med posadko ni bilo prostovoljca, ki bi si pod vodo ogledal, kaj je narobe, zato smo s pomočjo podvodnega fotoaparata ugotovili, da je res nekaj navito okoli propelerja.

V brezvetrju smo z ugasnjenim motorjem obstali sredi ladijske “avtoceste”, ladje pa so plule mimo nas. Oblekel sem si potapljaško obleko, jo skozi ovratnik napolnil s toplo vodo iz tuša v kokpitu, si potem nataknil še masko in se potopil pod barko. Videl sem, daje okrog propelerja navita ribiška mreža. Na srečo mreža ni bila velika in sem jo kmalu uspel odviti in odstraniti s propelerja.

Zagnali smo motor in umaknili smo se proti jugu, stran od najgostejšega ladijskega prometa. Popoldne je nekaj časa pihal severnik, da smo lahko razvili jadra in si odpočili ušesa od drdranja motorja. Žal je ta oddih trajal le dve uri, potem pa smo spet morali zagnati motor, če smo želeli v Ceuto pripluti še pred večerom. Nekajkrat so nas na poti obiskali delfini, a se okrog barke niso igrali prav dolgo, saj smo bili prepočasni.

Popoldne se se na morju pred nami pokazali obrisi afriške obale in kakšni dve uri potem smo že lahko zavili v pristanišče v Ceuti.

Nafta je v Ceuti cenejša kot drugje, zato smo najprej zavili k bencinski črpalki, nato pa Skokico privezali v marini.

Fantje in dekle so odšli na potep po mestu, sam pa na tek ob obali in do trdnjave na hribu nad mestom.

Marko je s tega dela poti naredil kratek video film, ki si ga lahko ogledate na tej povezavi: https://youtu.be/AHxzR-2aXFY