Solun in Halkidiki

V noči na petek sva z Zlato priletela v Solun in se v marini vkrcala na Skokico. Dopoldne sva na barko pripeljala hrano in pijačo za naslednja dva tedna, potem pa se odpravila na potep po betonski džungli Soluna.

Poletno sonce je kar hudo segrelo ulice, da sem imel občutek, da se sprehajava po sauni, a sva si vseeno pridno ogledala večino zgodovinskih znamenitosti Soluna, ki so tesno objete s stanovanjskimi zgradbami.

Znamenite stavbe iz starih grških, rimskih in turških časov si na poti na hrib sledijo ena za drugo: Beli stolp, Aleksander Veliki, ostanki starega grškega mesta, Galerijev slavolok, Rotonda, staro mestno obzidje s trdnjavami in številne zgodovinske cerkve.

 

Veliko sva videla in veliko prehodila, potem pa sva se vrnila na barko, odjadrala čez zaliv do rta Megalo Envolion, kjer morje ni imelo več solunske čokoladne barve in sva si lahko privoščila osvežilno večerno plavanje.

Moj spanec ni bil dolg, saj je ponoči namesto napovedanega vzhodnika čez zaliv zapihal severozahodnik in s seboj prinašal vse bolj zoprne valove. Severovzhodnik je za pot na jug pravzaprav ugoden veter, zato sem dvignil sidro, razvil genovo in odjadral ob obali polotoka Halkidiki proti jugovzhodu. Ni šlo zelo hitro, je pa bilo jadranje zato dovolj udobno, da je Zlata lahko še naprej spala

in me za krmilom zamenjala šele dopoldne, ko sem oči komajda še lahko držal odprte in ko je veter toliko oslabel, da sem jadru v pomoč zagnal še motor. Zbudil sem se opoldne, ko sva bila že pred rtom Posidion na polotoku Kassandra.

Sidrala sva ob jeziku dolge plaže, ki po obliki nekoliko spominja na Bol na Braču, le da je ta grški jezik nekajkrat daljši.

 

Med postankom sem se lotil čiščenja podvodnega dela barke, ki je bil že krepko zaraščen z algami vitičnjaki in školjkami. Po nekaj urah podvodnega strganja po trupu Skokice so me že pošteno bolele roke in tudi zeblo me je, zato sem si nekaj dela pustil še za naslednje dni. Z Zlato sva se odpravila na sprehod ob obali, ko pa sva se zvečer vrnila, sva videla, da si je Skokico kot kopalno ploščad prisvojila skupina mladcev, ki so plezali po njej in skakali z barke in se niso dali pretirano motiti, ko sva z Zlato priveslala do barke in jih nagnala.

V zaledju obsežnih plaž je vrsta mladinskih taborov in iz restavracije na plaži so do Skokice prihajali glasni tresljaji tehno »glasbe«, ki niso obetali mirnega spanca, zato sem zvečer dvignil sidro in naju mimo rta preselil še nekaj milj naprej ob obali proti jugovzhodu.

Zlati obljubljeno največjo dnevno količino milj sem v prvem dnevu prekoračil za dva in pol krat, a se Zlata (še) ni pritoževala in obljubil sem, da bodo prihodnji dnevi vendarle bolj »siga, siga«.

V nedeljo zjutraj sva z vzhodnikom odjadrala do zaliva Porto Koufo, ki leži na srednjem prstu polotoka Halkidiki in kjer sva bila za srečanje dogovorjena z Vesno in Tonetom z jadrnice Mala.

Našli smo se na sidrišču pred vasjo, se srečali in pogovorili na krovu barke. Morski pogovori med morjeplovci niso najkrajši in tem za pogovor nam ne zmanjka prav hitro, zato smo se popoldne dogovorili še za drugi polčas ob hrani in pijači v taverni na obali. Prijetnemu pogovoru navkljub mi je zvečer uspelo ujeti še dovolj dnevne svetlobe za tek okoli zaliva, ki nudi dobro zaščito pred valovi in vetrovi iz vseh smeri.

 

Nostalgija

Nova Skokica (Skokica 3) je doslej pod mojim nadzorom prejadrala dobrih tisoč milj, počasi se nanjo navajam in še nekoliko bolj počasi si pridobiva moje zaupanje. Skokica 3 me zdaj čaka v Grčiji.

Veliko bliže pa je moja stara Skokica, ki je vrsto let predstavljala moj drugi dom, barka ki jo popolnoma poznam in ji zaupam. Na njej smo doživeli marsikaj lepega in po njej imam pogosto kar nekaj domotožja. V preteklih dneh sem to domotožje lahko preganjal kar na Skokici sami 😊.

Skokico sicer prodajam, a po izkušnjah, ki sem jih doslej dobil s Skokico 3, je za barko bolje, da ne stoji predolgo v marini in da ji kdo občasno prezrači jadra in zažene motor.

Vetra je bilo v preteklih dneh ob istrski obali dovolj za zračenje jader, zato sva celo pot med Izolo in Pulo z Zlato lahko prejadrala, le za številne postanke na poti sva vmes zagnala tudi motor.

Iz Izole naju je prvi dan pospremil jugo, da sva hitro prijadrala do Pirana, kjer se je Skokica poslovila od Slovenije. Kako dolgo bo njeno slovo, bo odvisno od novega lastnika, ko se bo pojavil. Morda se barka v Slovenijo niti ne vrne? Kar se mene tiče, bo njen začasni dom poslej v marini Polesana pri Puli, kjer so mi zanjo za letni privez ponudili lep popust. Pula je zame tudi lepo izhodišče za krajša križarjenja okoli Istre ali med kvarnerskimi otoki, dokler barke ne prodam in kadar bo Skokica 3 predaleč.

Po Piranu je bil prvi postanek v Umagu, delno zaradi formalnosti in delno zato, ker so bili valovi juga za Zlato prenaporni.

Opuščeni in potopljeni kamnolom južno od Umaga nudi lep sprehod okoli umetnega jezera, ki je nastalo v luknji, iz katere so nekoč kopali rudo za cementarno. V bistvu je vse skupaj zdaj videti (če zamižiš na eno oko) skorajda kot naravna pokrajina in nudi nekaj lepih pogledov. Ne poznam načrtov lastnikov, a v umetnem jezeru ob obali bi s krajšim prekopom do morja lahko nastala lepa marina, zaščitena pred vsemi vetrovi in valovi.

Jugo je v petek oslabel, a ga je bilo še vedno dovolj za lepo jadranje do Poreča in po krajšem plavalnem postanku še do Vrsarja, kjer sva v zavetrju otočkov spustila sidro za čez noč. Po sprehodu do Casanove v mestecu na griču nad zalivom, je Zlata vendarle prišla do obljubljene večerje v restavraciji ob morju 😊.

S sidrišča pod Vrsarjem so naju že navsezgodaj pregnali zahodnik in predvsem neugodni valovi z zahoda, zato sem barko presidral v zaliv pred kampom na vhodu v Limski kanal. A tam ni bilo nič kaj dosti bolje, saj so valovi izza rta prihajali tudi v ta zaliv in Skokico neprijetno zibali. Kmalu sem dvignil sidro in naslednja jutranja postaja je bila potem zavetrje otočka Sv. Andrija pri Rovinju, ki je vendarle nudil dovolj mirno morje za zaključek jutranjega spanja in za jutranje kopanje.

Zahodnik je vztrajal še celo soboto, zato sva že popoldne prijadrala do Pule, zavila v zaliv in v novo marino Polesana, ki so jo naredili na mestu, kjer je bila nekoč avstro-ogrska in pozneje jugoslovanska mornariška baza.

Marino so odprli spomladi in je še v zagonu. Pomoli, sanitarije in recepcija so narejeni, spremljajočo infrastrukturo pa bodo dopolnili v naslednjih mesecih. Malo daljši večerni sprehod do Pule je pokazal, kako velik kos obale ob zalivu je nekoč zasedala vojna mornarica, saj se kilometre in kilometre ob morju vrstijo razpadajoči pomoli in na pol podrte stavbe skladišč, delavnic in kasarn.

V nedeljo sta se nama na krovu Skokice pridružila še Nuša in Jurij (potrebovala sva prevoz do doma) in odjadrali smo do bližnjih Brijonov, kjer smo se zasidrali med druge čolne v zavetrju prvega otoka, Svetega Jerolima, kjer je bil nekoč kranjski počitniški dom.

Kmalu je med čolne priglisiral čoln z varnostnikom naravnega parka Brijoni in od kopalcev na čolnih zahteval, da si na gole riti nataknejo kopalke. Nas je nekaj časa pustil na miru, saj smo imeli kopalke oblečene, potem pa je nravstveni rendžer vendarle pribrzel še k nam in zahteval po 60 kun na osebo ali pa da takoj dvignemo sidro, ker brezplačno sidranje tukaj ni več dovoljeno. Vprašal sem, ali bo nagnal tudi druge čolne, pa mi je napihnjeno rekel, da »oni malo manji mogu ostati«, samo mi moramo »napustiti sidrište«. Pač še ena hrvaška fora. Zaradi ljubega miru smo se prestavili za nekaj sto metrov pred kamp v Puntiželi.

Skokica bo naslednje mesece privezana v marini Polesana in bo čakala na kupca. Najugodnejšo sezono za prodajo sem za letos najbrž zamudil, a nič zato, uporabljali jo bomo še nekaj časa za vikend in za krajše jadralske počitnice.

S svojih počitnic na Lungi me je poklical Gregor in se pošalil, če je dobil Onasisa 😊. Vem na kaj je namigoval, a na onem svetu še nisem, če pa imam kakšen mesec dve barki, pa tudi ne bo nič narobe. Se bo že našel kupec.

Veliko tisoč evrov sem v zadnjih letih v barko vložil, jo prenovil in okrepil, zamenjal iztrošeno opremo in jadra ter je letos celo dodatno opremil tudi za zimsko jadranje. Vem kakšna je njena vrednost in česa je sposobna, ceno so ji postavili strokovnjaki, zato si bom vzel čas in je ne mislim prodajati na hitro in izpod vrednosti. Pripravljena je za jadranje po Jadranu in po oceanih, z njo sem še do pred enim mesecem nameraval začeti z novim jadranjem po svetu in na Arktiko, pa se je potem ponudila na videz ugodna priložnost za nakup daljše barke, ki ji bo Skokica v mojih načrtih za Arktične otoke prihodnje leto verjetno odstopila mesto. Upam, da se bom tudi na novi barki kdaj tako dobro počutil in ji tako zaupal, kot zaupam Skokici.

Skiatos, Nea Moudania in Solun

Po dveh dneh plovbe okoli Evie smo se prebili do vetra, ki se je v teku dneva ravno prav krepil in obračal s severnika na severozahodnik, da smo z le enim obratom v veter v dolgem loku lahko prijadrali do Skiatosa.

Za razliko od prejšnjih dni, smo do tega sporadskega otoka prijadrali že sredi popoldneva, da nam je ostalo dovolj časa tudi za vodne in podvodne aktivnosti.

Voda v Egejskem morju je nekaj stopinj hladnejša od Jonskega morja, zato plavanje zame tukaj in zdaj ni nič užitkarsko in je omejeno na le nekaj zavesljajev, za podvodne aktivnosti pa sem si oblekel “šortija”, a me je vseeno zeblo. Pod vodo si nisem ogledoval koral ali ribic, temveč sem poskušal vsaj malo očistiti trup barke in propeler, ki so ga obrastle školjke.

Propeler mi je z leseno lopatko uspelo rešiti apnenčastega oklepa, za trup barke pa me je že preveč zeblo, da bi se ga resno lotil. Vmes sva z Darkom s pomočjo špirale pod vodo skozi ventil poskušala očistiti zamašeno cev črnega tanka, a nama žal ni uspelo. Darko je vrtel špiralo, jaz pa sem jo pod barko vtikal v iztok, a se nisva prebila do tanka. Meni je v hladni vodi kljub pomoči “alanfordovskega” dihalnega aparata prehitro zmanjkovalo zraka in nisem dolgo zdržal pod vodo in celo toplokrvnega Darka je začelo zebsti. Podvodno vrtanje in čiščenje bo počakalo na toplejše čase.

Kopenski del rekreacije je bil prijetnejši in med tekom po gričih na katerih je zgrajeno mestece Skiatos, sem lahko videl, da je turistični utrip tukaj že na visokih obratih, številne restavracije in prodajalne pa so bile polne turistov.

V četrtek smo že navsezgodaj odjadrali s Skiatosa proti severu, saj nam je vremenska napoved obetala le nekaj jutranjega severovzhodnika in brezvetrje v nadaljevanju. Po nekaj urah lepega jadranja smo z veseljem ugotovili, da veter še kar vztraja in skorajda celo pot do Nea Mouldanije smo lahko udobno prejadrali.

V pristanišču smo Skokico privezali ob razpadajoč in od ptičev posran pontonski pomol, ker je bilo ob obali za nas morje preplitvo, da pa bi s pomola lahko prišli na obalo, smo morali v vodo dati še čoln, da smo premostili presledek med pomolom in obalo.

Mesto je nekakšna orientalska mešanica razpadajočih hiš in modernih stavb, na griču nad mestom pa pade v oči razkošna cerkev. Tomaž, Nataša in Darko so si na obali privoščili večerjo in z veseljem sem se jim pridružil ob grški solati in krompirju.

Nea Mouldanija ni turistično mesto,

zato so cene v restavracijah precej nižje, kot v krajih, ki smo ji obiskovali pretekle dni.

 

Za petek nam je do Soluna ostalo le še petintideset milj, ki smo jih premetuljčkali z jugovzhodnikom.

Kmalu po prihodu v marino so čez zaliv z zahoda privršale nevihte in poleg bliskov nad nas večino noči pošiljale velike količine dežja. Doslej sem mislil, da na barki pušča le eno stransko palubno okno, ki sem ga že nekaj dni nameraval zatesniti, pa nisem našel dovolj volje, zdaj pa sem moral nastavljati posode pod več oken, da se je vanje stekala voda iz puščajočih oken.

Nataša, Darko in Tomaž so se v soboto odpeljali na izlet do Meteore, jaz pa sem po trgovinah v mestu nabavil material, da sem zakital puščajoča okna ter naredil podajalni okov pri sidrnem vitlu, da veriga med spuščanjem sidra ne bo več tako pogosto padala z verižnika.

Skokica bo zdaj dva tedna počakala v Solunu, potem pa z Zlato prideva na “siga siga” počitnice :).

Kikladi in Evia

Le še en teden imamo časa do odhoda domov in Solun, naša tokratna končna destinacija, se nahaja na severu Egejske morja, ki je poznano po severniku, zato smo tudi z Milosa odpluli zgodaj.

Pred prihodom severnika sem želel izkoristiti še preostanek jugozahodnika, zato sem si budilko nastavil že za peto uro zjutraj, a se vreme spet ni držalo napovedi. Morje je bilo popolnoma gladko, brez sapice vetra in do Serifosa nas je poganjal motor. V bistvu je bil naš cilj Mikonos, a smo včeraj videli, da so naše zaloge s svežo hrano na barki že skromne, zato smo se dopoldne ustavili v trgovini na Serifosu.

Sredi dneva se je na morju pojavilo nekaj jugozahodnika, zato smo kmalu odjadrali proti Mikonosu, vendar s krmnim vetrom nismo jadrali hitro.

Po nekaj urah počasnega jadranja smo ugotovili, da bomo na Mikonos prijadrali šele ponoči, zato smo ta otok zradirali s spiska želja in Skokico usmerili na sever proti Sirosu.

Kot vetra in z njim hitrost jadranja sta takoj postala bistveno boljša in zdelo se je, kot da smo poleteli. Barka se je nagnila, brzinomer je začel kazati hitrosti nad sedem vozlov in potna čela je začel hladiti veter. Zahodnik se je okrepil nad petnajst vozlov, a nismo krajšali jader, saj sem želel videti, kako hitra je lahko nova Skokica z bočnim vetrom.

Veter se je pod Sirosom še nekoliko okrepil, barka se je nagnila in potem je počilo, genova je začela prosto plapolati v vetru. Odtrgal se je zadnji rogelj jadra.

Barko smo potem obrnili v veter in jadro spustili na palubo. Videl sem, da se jadro ni raztrgalo, temveč se je razparalo na ojačitvah, kjer so vrvi privezane na jadro.

Prejšnji lastniki jadra izven sezone verjetno niso pospravljali, zato je sonce načelo sukanec in šivi niso več zdržali sile vetra ter se razparali.

Z glavnim jadrom smo odjadrali do lepega zaliva na jugu Sirosa in tam v zavetrju med drugimi barkami na sidrišču spustili sidro. Spet smo se lahko pošalili nad staro modrostjo, da jadranje po svetu pogosto pomeni, da barko popravljaš v najlepših zalivih.

Vedel sem, da imam nekje na barki dreto, šila in igle, a si nisem zapomnil, kam sem jih dal med selitvijo opreme s stare Skokice. Iskanje je obrodilo sad po eni uri brskanja po prekatih in škatlah.

Pred večerom smo na genovo nalepili odtrgane trakove ter jih začasno zašili, glavnino dela pa sem pustil za ponoči, ko ne bo vroče. Sledila je kopenska rekreacija, Darko pa nas je potem povabil še na večerjo v taverno na obali.

 

Ponoči se je dežurni ladijski jadrar ukvarjal z luknjanjem, vrtanjem in preklinjanjem ter šivanjem. Upam, da je bilo do jutra skozi luknje napeljane dovolj drete, da bo rogelj genove do jeseni zdržal sunke grškega vetra. Jeseni bom jadra odnesel k Radotu v Preddvor, da jih pripravi za oceansko jadranje.

 

 

 

 

Napovedan je bil sicer severnik, a s Sirosa smo odjadrali z živahnim jugozahodnikom, ki so ga pred Tinosom pregnale plohe. Potem smo kakšno uro ali dve po brezvetrju motorirali skozi dež in zaradi dežja spustili postanek na Tinosu.

 

Popoldne smo vendarle dočakali severnik in potem v 20 – 25 vozlih vetra mimo Androsa testirali, kako dobro sem zašil genovo. Sprva smo imeli razvitega le malo sprednjega jadra, a smo ga postopoma povečevali.

 

 

Prvi dan so novi šivi zdržali in sidro smo v nedeljo zvečer spustili v lepem zavetrnem zalivu Vasilikos na jugu otoka Petali ob Eviji.

V ponedeljek smo jadrali po zalivu med celino in Evijo in popoldne prijadrali do konca zaliva in v preliv med tem drugim največjim grškim otokom in celino.

Pluli smo pod visečim mostom, zaustavil nas je šele nizki most v Kalkisu, ki ga za prehod ladij umaknejo le enkrat na dan oziroma na noč, še prej pa moraš plačati 35 evrov mostnine.

Možakar, ki je pobiral mostnino, mi je rekel, da bodo most odprli enkrat med deveto uro zvečer in tretjo zjutraj in da naj poslušamo radijsko postajo na 12. kanalu, kjer bodo povedali, kdaj se bo to zgodilo. Preselili smo se na sidrišče, razdelili dežurstva ob radijski postaji in čakali in čakali. Ob pol štirih je potem zares začelo hreščati iz radijske postaje, da bodo odprli most, da bo šel skozi kanal najprej vlačilec in nato tovorna ladja, za njo pa smo v gosjem redu eden za drugim lahko skozi kanal mimo mostu odpluli tudi jadralci. Približno 10 bark se je do noči nabralo pred mostom na južni strani.

Most so v bistvu umaknili v klet pod cesto, polovico mostu na celino in polovico na otok. V zalivu na drugi strani mostu nas je pričakalo petnajst vozlov severozahodnika in zoprni strmi nasprotni valovi. Ni se mi dalo dvigovati jader in križariti v veter, zato sem preostalo uro do jutra še nadaljeval z motoriranjem in potem sidro spustil v zavetrnem zalivčku ob obali.

Sredi dneva je veter izginil in spet nas je naprej poganjal le motor. Na palubi sem našel kroglice iz ležajev vozičkov na tirnici glavnega jadra in ob pregledu ugotovil, da je začel razpadati še eden od zelo dragih vozičkov. Na srečo sem to ugotovil dovolj zgodaj, da sva s Tomažem pokvarjeni voziček lahko popravila. Do večera nam je bilo v rahlem vetru na krovu dovolj dolgčas, da smo še enkrat sneli genovo in sem rogelj genove okrepil s še nekaj dodatnimi šivi z dreto.

Malo sem dvomil v svoje prvotno šivanje, a genova bi zdaj morala zdržati tudi sunke vetra preko 30 vozlov.

 

Pod večer smo sidro spustili v zaprtem zalivčku Vathikelon zahodno od Evije. Ta konec Grčije je zelo zelen in bujno poraščen z gozdom in z obsežnimi nasadi oljk.

 

Prsti Peleponeza

Za četrtek in petek je bil na Egejskem morju napovedan jugozahodnik, ki tam ni najbolj pogost veter, a je za našo načrtovano pot zelo ugoden, zato smo naše jadranje okoli Peleponeza nakoliko pospešili, da bi dober veter čim bolje izkoristili.

Iz Pilosa smo odjadrali mimo Methonija in v teku dneva še mimo prvih dveh rtov Peleponeza in zvečer sidro spustili v zalivu Asomato za Tainaronom, drugim rtom Peleponeza. Veter se je tam zvečer okrepil in preveč menjal smer, zato smo kmalu dvignili sidro in se preselili za nekaj milj proti severu v dosti bolj miren zaliv Kayio, ki nam je omogočil miren spanec.

S prvo svetlobo smo potem v petek odjadrali proti tretjemu rtu, Maleasu in potem še naprej na Egejsko morje, kjer se je jugozahodnik okrepil nad 25 vozlov, da smo kmalu pospravili glavno jadro in v nadaljevanju jadrali le z genovo. Še preden pa smo pospravili glavno jadro, pa je poslušnost odpovedal avtopilot in zavil v desno, da je glavno jadro sunkovito preletelo na drugo stran barke in je škota s seboj odnesla tudi nosilec s kompasom nad levim krmilnim kolesom.

Skokica ima zdaj le še en kompas, da mi ne bo potrebno premišljevati, na katerega bi gledal :(.

Hitro in zibajoče je bilo naše jadranje proti južnim Kikladom med 2 do 4 metre visokimi valovi, a tudi takšno jadranje je bilo precej bolj udobno, kot bi bilo jadranje proti sicer na Egejskem morju prevladujočem severniku ob nabijanju v valove.

Še pred večerom smo našli zavetern zaliv na severu Milosa in tam spustili sidro.

Jonski otoki in Peleponez

Vreme se tudi na Jonskem morju nekako noče držati napovedi. Zgodaj smo odpluli s Krfa, da bi čim bolje izkoristili napovedani vzhodnik, veter pa je potem celo dopoldne pihal nasproti z juga. Na srečo je bilo vetra ravno prav za udobno orcanje in po nekaj obratih v veter smo prijadrali do Paxosa.

Preliv pred Gaiosom je za našo barko preplitev, zato smo sidrali nekaj zalivov bolj proti jugu in se do Gaiosa odpravili peš. No, do tja so prišli le Darko, Nataša in Tomaž, sam pa sem opazil, da se je veter obrnil na severozahodnik, ki je barko potiskal iz zalivčka, v katerem smo jo zasidrali, zato sem se raje vrnil in potem tekal po cesti okoli zaliva tako, da sem imel Skokico vseskozi na očeh. Barke ni odsidralo, a sidru, ki ga ima ta barka, še ne zaupam.

Popoldne smo z zahodnikom odjadrali proti Kefaliniji. Dve tretjini poti smo lahko prejadrali, zvečer pa je veter oslabel in zadnjih nekaj ur nas je spet poganjal motor. Med potjo smo premišljevali, da bi se za čez noč ustavili v katerem od lepih zalivov na severovzhodu Itake, pa se nama je s Tomažem ponoči preveč spalo, in sva zavila kar v bližnji Fiskardo na severu Kefalinije,

kjer v pristanišču začuda ni bilo velike gneče in sva barko lahko privezala ob obalo.

Na poti proti Peleponezu smo se v torek dopoldne za plavanje in planinarjenje ustavili v enem od lepih peščenih zalivčkov na Kefaliniji, potem pa odjadrali proti Zakintosu. Med potjo smo na morju med valovi opazili gumenjak, ki ga je nekdo verjetno vlekel za barko in se mu je odvezal, ne da bi lastnik to opazil.

Zajadrali smo do čolna in imeli spotoma še vajo iz reševanja iz morja. V tretjem poskusu nam je na kavelj uspelo ujeti vlečno vrv čolna in jo privezati na bitvo.

Med jadranjem proti Zakintosu smo morali zaradi okrepljenega jugozahodnika najprej opustiti načrt za postanek v znamenitem peščenem zalivu z nasedlo ladjo na severozahodu otoka, potem pa je veter pihal vse bolj z juga in nas odganjal od otoka, zato se nazadnje na Zakintosu sploh nismo ustavili, temveč smo jadrali ostro v veter vse do pristanišča Katakolon na Peleponezu.

Ponoči nisem želel tvegati s poskusom privezovanja ob obalo pred vasjo, ob ladijske pomole pa se tudi nismo šli privezati, zato smo sidro spustili pred pristaniščem in šli spat.

Zjutraj me je zbudi bližajoče brnenje ladijskih motorjev in ko sem pogledal skozi okno, sem moral kar dvakrat pogledati, da sem verjel. Dvajset metrov pred premcem je mimo nas počasi plula ogromna potniška ladja, ki jo je med pristankom ob pomol spremljal še vlačilec. Nič niso trobili, preprosto so nas pustili spati :). V Bližini Katakolona se nahaja antična Olimpija, ki jo gostje potniških križark radi obiščejo, zato se ladje tukaj pogosto ustavijo.

Ker je ladja plula nad našim sidrom, smo morali počakati, da je vseh tristo metrov plavajočega hotela odčlo mimo, potem pa smo lahko dvignili sidro in se previdno premaknili med druge jadrnice v še eni od mnogih nedokončanih grških marin. Pod kobilico Skokice je bilo še nekaj decimetrov vode.

Sredino dopoldne je bilo namenjeno video sestanku in mojim drugim poslovnim zadevam, potem pa smo popoldne odjadrali nekaj deset milj proti jugu Peleponeza in se pod večer ustavili v Pilosu.

Tamkajšnja marina je preplitva za Skokico, ob mestnem pomolu pa smo dobili prostor le še na čelu pomola, a zaliv je tukaj zaprt iz vseh smeri in noč na privezu je bila mirna.

Med večernim tekom sem našel odprto navtično trgovino in se z lastnikom dogovoril za nabavo sidrne verige, varnostnega sidrnega kavlja in spojnih členov, s katerimi sem podaljšal verigo. V preteklih dneh mi je Tomaž med jadranjem veliko pomagal pri popravilu sidrnega vitla, ki je bil popolnoma razmajan. Ugotovila sva, da sploh ni bil privit z vijaki, temveč samo približno nataknjen na luknje, skozi katere je v notranjost skladiščnega prostora tekla voda, kadar so valovi zalivali premec barke. S precej napora sva v zelo omejenem prostoru pod vitlom uspela priviti manjkajoče vijake in zatesniti vse ostale luknje, ki jih je bilo polno okoli vitla. Pod skladiščnim prostorom je bilo veliko vode, ki sva jo izčrpala, spotoma pa sva odstranila tudi vodo iz električne omarice ??? in iz instalacijskih cevi z električnimi kabli. Prejšnji lastniki so za barko zares slabo skrbeli. Videti je tudi, da je premec barke in ves sidrni sistem dobil resen udarec, kar so bolj slabo popravili in me bo jeseni čakalo kar nekaj dela z laminiranjem, da bo premec utrjen tako, kot je treba za oceansko jadranje.

Proti Grčiji

V četrtek sta se Branko in Sintija v marini v Slanem preselila na svojo barko z imenom “Najina”, na krov Skokice pa so v teku dneva in noči prišli Darko, Nataša in Tomaž.

V petek zjutraj smo potem vsi skupaj in v družbi “Najine” najprej odpluli do Gruža, kjer smo opravili hrvaške izstopne formalnosti in potem odjadrali na 180 milj dolgo pot čez južni Jadran proti Grčiji.

Jadrali smo žal le prvih nekaj ur iz Dubrovnika in zadnjih nekaj ur pred prvimi grškimi otoki, večino poti vmes pa je bilo vetra premalo in nas je na jug namesto vetra poganjal motor.

Delfini so nekajkrat poskrbeli, da nam na poti ni bilo preveč dolgčas.

Precej toplo je bilo na krovu barke, zato smo vmes naredili nekaj plavalnih postankov in se v morju pridružili delfinom. Morje zdaj tudi zame ni več premrzlo.

V soboto so se pred nami najprej pokazali albanski hribi, popoldne pa še prvi grški otoki severno od Krfa. Proti večeru smo zavili k otoku Erikousa in sidro spustili v lepem peščenem zalivu.

V nedeljo dopoldne smo se najprej sprehodili po Erikousi, popoldne pa se je dvignil maestral in družno z “Najino” smo odjadrali proti Krfu. Dokler je bilo vetra pod 8 vozli, nas je “Najina” šišala, ko pa se je maestral okrepil, je bila Skokica hitro pri osmih vozlih hitrosti. Čez štiri ure smo prijadrali pred mest Krf, kjer smo v pristanišču opravili grške vstopne formalnosti. Tokrat je šlo v pisarni obalne straže vse gladko in enostavno, saj so Grki prejšnji mesec umaknili vse korona omejitve in za razliko od lanskega leta tokrat ni bilo potrebno kazati cele vrste dokumentov in dokazil. Uradnika je zanimalo le potrdilo o plačilu plovne takse (E-tepai) in zavarovanje barke, potem pa je poštempljal naš spisek posadke in nam zaželel srečno pot.

Pod večer smo okoli trdnjave odpluli še do krfskega sidrišča, kjer sva imela z Brankom nekaj telovadbe z vpetjem in ležaji navijalne genove, ki se je na “Najini” zatikala. Vrhnji ležaj je bil suh in ko je med kroglice dobil nekaj masti, se je spet veselo vrtel.

Zvečer sem se poslovil od veselega štajerskega jadralskega para. “Najina” bo še mesec dni ostala med jonskimi otoki, Skokica pa je v ponedeljek zjutraj odjadrala proti Peleponezu in Egejskemu morju.

Srednja in Južna Dalmacija

V torek je pihal jugo zato smo s Kaprij odjadrali ostro v veter proti Srednji Dalmaciji, vmes naredili nekaj obratov v veter in kar dobro napredovali proti Šolti, ki smo si jo izbrali za postanek.

Med Čiovim in Šolto smo se med valovi na morju srečali z motornim čolnom s katerega so nam mahali na način, da sem vedel, da nekaj ni v redu. Zavil sem bliže čolnu in pokazali so nam motor: “Motor kaputt”. Spogledali smo se, obrnili, pospravili jadra in se s pomočjo motorja vrnili nazaj k njim. Vprašal sem jih, kam želijo in so rekli “Vinišče” ter pokazali na nekaj milj oddaljen zaliv nekaj milj nazaj. Branko jim je vrgel privezno vrv, potem pa smo spet razvili genovo in jih na jadra”odšlepali” do zaliva. Videti so bili veseli, da so nas srečali :).

Po reševalnem vložku smo odjadrali do Nečujama na Šolti, kjer smo Skokico želeli privezati ob pomol, da bi se sprehodili ob obali, pa je tja takoj pritekel možakar in hotel denar za privez.

Povedal sem mu, da se želimo ustaviti le za kratko, a je težil naprej, da smo postanek na Šolti potem izvedli s pomočjo sidra in čolna.

Po opravljeni rekreaciji na obali, smo se odpravili do brezplačnega zaliva pred Milno na Braču.

Po mirni noči na Braču smo z rahlim maestralom odjadrali do Hvara, kjer je vetra za nekaj ur zmanjkalo in smo se naprej proti Korčuli premikali s pomočjo motorja.

Pred Pelješcem se je maestral vrnil in v večer in še čez noč smo ob Pelješcu počasi in včasih malo hitreje metuljčkali mimo Korčule in Mljeta do Šipana, kjer smo v četrtek zjutraj spustili sidro.

Pristanišče v Korčuli je bilo polno zasedeno z malimi križarkami, ki jih je mogoče vse več videti na Jadranu in ki s svojim udobjem počasi zamenjujejo stare lesene dalmatinske potniške motorne jadrnice. Kar petnajst sem jih naštel, vezanih vzporedno ena na drugo.

Stara Skokica je naprodaj, jadramo s Skokico 3

Že vrsto let dajem prihranke na kup in zadnjih nekaj let sem se začel ozirati za novo, večjo, hitrejšo in bolj udobno jadrnico, a se barke vseskozi samo dražijo, zato sem iz kriterijev moral izpustiti »novo«.

Jeseni in pozimi sem si v Italiji in na Hrvaškem ogledal nekaj starejših bark in njihove cene primerjal s svojim proračunom ter ugotovil, da bom moral pozabiti tudi na kriterij »dobro ohranjena«. Okleval sem in se potem pozimi odločil, da tudi za prihodnje leto načrtovano novo jadralsko pot na sever do Kanade in Grenlandije pripravim in opremim kar staro preizkušeno Skokico. Zato je Skokica letos dobila resno ogrevanje in izboljšan zimski šotor za čez kokpit.

Spomladi so se lastniki ene od bark, ki sem si jih pozimi ogledal na Hrvaškem (Grand Soleil 50), odločili, da dovolj znižajo ceno, da je postala dosegljiva za moj »jadralski« proračun. Odločil sem se za test, barko preskusil, videl, da ni bila dobro vzdrževana in bo na njej potrebnih kar nekaj popravil, a ker sem presodil, da bom večino dela lahko opravil sam, sem barko kupil.

Moja dosedanja zvesta Skokica je zdaj naprodaj https://www.tepes.info/domov/jadranje/skokica/. Novi lastnik bo v roke dobil robustno in dobro opremljeno jadrnico, pripravljeno za resno jadranje in dovolj udobno tudi za večjo družino.

Novi barki je zdaj ime Skokica 3. Sredi maja smo jo pripeljali v Izolo in se lotili dela na njej. V prvi fazi je bilo največ dela na palubi, saj je bil tik v slabem stanju in nevaren za bose noge.

Pri brušenju in popravljanju fug so mi pomagali Zlata, Darko in Jon, potem pa smo površino še naoljili, da ima les zdaj lepšo barvo. V notranjosti je največ dela z električnimi in vodovodnimi inštalacijami, ter z zarjavelimi tečaji vratc omaric in kabin.

Z Zlato sva naredila tudi nove blazine za vsa ležišča. Na jamboru je bilo kar nekaj polomljene opreme. Po novo opremo sem se odpeljal v Italijo in zanjo plačal toliko, kot da bi kupoval zlato. Pri montaži novih in popravilu starih vozičkov drsnikov glavnega jadra mi je pomagal Tomaž.

Barko smo v dveh tednih usposobili za normalno jadranje, nekaj opravil z instalacijami me čaka še sproti med jadranjem v prihodnjih tednih, bolj resno pa se bom barke spet lotil jeseni, ko se z njo  vrnemo iz Grčije.

V soboto smo iz Izole odjadrali proti jugu, proti Grčiji. Pet bi nas moralo biti na krovu Skokice, a sta v Izolo prišla le Branko in Sintija. Preostala dva jadralca je ustavila bolezen in se nam poleg Darka pridružita pozneje bolj na jugu Jadrana.

Že kar na začetku smo lahko preskusili, ali je nova oprema jambora dovolj kakovostna, saj so nas iz Izole pospremile nevihte in preko trideset vozlov burje. Za Savudrijo je burja začasno nekoliko oslabela, ravno prav za postanek na mejnem prehodu v Umagu, potem pa se je veter spet okrepil in čez Jadran so prišle nove nevihte.

Oprema je zdržala prvo poskočno in mokro jadranje ob istrski obali, ugotovil sem le, da je za jadranje v resnih razmerah na glavnem jadru narejena vsaj ena krajšava premalo, zato smo pri vetru nad šestindvajset vozlov pospravili glavno jadro in jadrali le s skrajšano genovo. Tudi streha nad kokpitom je zelo majhna, ker je škota glavnega jadra vpeta na koncu buma, zato smo bili precej izpostavljeni nalivom, ki so jih težki oblaki pošiljali nad nas. Pogrešal sem zavetje šotora nad kokpitom, ki ga nudi stara Skokica. Do zime bom poskušal naštudirati, kako pred hladnim in mokrim vremenom ustrezno zaščititi posadko.

Ponoči smo skozi plohe mimo Rovinja prijadrali do zaliva Sv. Pavao in tam v zavetju obale spustili sidro. V nedeljo zjutraj smo zgodaj odjadrali na pot, saj je vremenska napoved kazala, da bo burja popoldne oslabela. S skrajšanimi jadri smo bili hitro mimo Brijonov in Pule, za Kamenjakom pa smo se srečali s kvarnerskimi valovi, ki pa so bili manjši, kot sem pričakoval in jadranje čez Kvarner je bilo dovolj udobno. Ugotovil sem, da je nova Skokica za približno vozel hitrejša od stare. Pričakoval sem, da bo nekaj več razlike, a za to bo potrebno očistiti zaraščeno podvozje barke in fiksni propeler zamenjati s sklopljivim.

Burja je na srečo vztrajala še celo popoldne in nas mimo Unij, Lošinja, Ilovika, Premude in Škarde pospremila vse do Ista. Morsko večerjo smo si privoščili v tamkajšnji restavraciji »Lako čemo«, moj večerni tek pa je začinila nova nevihta.

V ponedeljek smo v jadra lovili sapice mimo Molata in potem v brezvetrju motorirali ob Dugem otoku.

Luške kapitanije v Istri so bile čez vikend zaprte, neuspešno pa smo tudi v Božavi in Saliju poskušali opraviti drugi del hrvaških vstopnih formalnosti. V Saliju so nam na koncu povedali, da imajo praznik.

Popoldne je zapihal oštro in do večera smo potem lepo jadrali čez Murtersko morje vse Kaprij.

Ob zahodni Istri

Ponoči na nedeljo je severnik oslabel in morje se je zgladilo. Moja posadka je omagala in sam sem bil v kokpitu ob krmilu, ko sem mimo Kamenjaka zavil proti severozahodu, ob zahodni istrski obali navzgor.

Sidro sem spustil v zalivu ob Fraškeriču, da sem še sam lahko ujel nekaj mirnega nočnega spanca.

Jutro je bilo brezvetrno zato smo mimo Brijonov odmotorirali do zaliva Sv. Pavao, kjer sem posadko povabil na malo daljši sprehod okoli ptičjega rezervata Palud. V minulih dneh smo bili veliko na morju in vsak dan prejadrali po sto in več milj, zato je že čas, da se malo umirimo in poskrbimo tudi za malo kopenske rekreacije.

Ko smo popoldne zapustili zaliv, je potegnil lep vzhodnik in nas pospremil do Rovinja, kjer je je veter oslabel in se kmalu vrnil kot maestral. Vetra je bilo le za šest do osem vozlov, a po mirnem morju je pri Skokici to dovolj za lepih pet vozlov hitrosti.

 

Moji škofjeloški mornarici sem predlagal, da jadranje z ugodnim maestralom podaljšamo kar do Piranskega zaliva, a so Simon, Boris, Rok, Peter in Gregor ostali pri odločitvi za postanek in pico v Novigradu. Pravzaprav mi je to še bolj ustrezalo, saj sem imel pred večerjo končno spet nekaj časa za sproščujoč tek ob obali.

V ponedeljek zjutraj smo že ob sončnem vzhodu obiskali hrvaškega policaja na pomolu pomorskega mejnega prehoda v Novigradu,

dve uri pozneje pa še slovenskega v Piranu, potem pa smo pospravili jadra in opremo, spokali prtljago, Skokico privezali v izolski marini in se odpravili domov.

V prihodnjih dneh bom Skokico pospravil in očedil za prodajo, hkrati pa s pomočjo agentov s Krka urejal vse potrebno, da bom z novo večjo Skokico lahko čimprej prijadral v Slovenijo.