Plinska polja in vrnitev v Istro

Jugo se je ponoči krepil in nas vse bolj preganjal, a smer vetra in valov je bila ugodna, v polkrmo z leve strani, zato je bilo naše jadranje hitro in razmeroma udobno.

Čez ladijske poti sredi Jadrana smo jadrali že ponoči, a smo na morju videli le nekaj ladij.

 

V jutranjem svitu so se pred nami začele pojavljati črpalne ploščadi na hrvaških in italijanskih plinskih poljih. Pred največjo in najbolj osvetljeno ploščadjo smo naredili obrat z vetrom in premec Skokice obrnili proti Istri.

 

Jugo se je okrepil nad dvajset vozlov, zato smo jadra nekoliko skrajšali, a smo z vetrom v polkrmo še vedno jadrali s preko osmimi vozli hitrosti. Valovi so se dvignili nad dva metra in nas guncali od zadaj.

Do Brijonov smo prijadrali že dopoldne in sidro spustili v zavetju Puntižele.

Skozi sive oblake je sonce le redko pogledalo, so pa oblaki zato na zemljo in Skokico spustili nekaj s saharskim prahom pomešanih kapelj dežja, da je barka zdaj vsa marogasta.

Ist, Škarda in čez severni Jadran

Noč je bila zelo mirna in tudi zjutraj ni bilo vetra, zato smo za popestritev zapluli do bližnjega opuščenega zaklonišča jugo-mornarice in si ogledali podzemne rove.

Dopoldne so se med otoki pojavile sapice z jugozahoda, dovolj da smo dvignili jadra in ob Dugem otoku počasi jadrali proti severozahodu.

Molat smo objadrali in se popoldne za sprehod ustavili na Istu.

In če smo že na Istu, je skorajda obvezen tudi obisk cerkvice “Gospe od sniga” na vrhu hribčka nad vasjo. Spotoma sem srečal in se pozdravil z morjeplovcem Tomažom in njegovo posadko s Herona, Gospa na vrhu hriba pa mi je obljubila dobro zimo.

 

Popoldne smo odjadrali še do Škarde in v zalivu na severni strani otoka počakali, da se južni veter nekoliko okrepi.

Moja posadka si je zaželela nočnega odprtomorskega jadranja, meni pa jadranja skoraj nikoli ni dovolj :), zato smo se hitro dogovorili, da naredimo sto-miljski krog okoli ploščadi za črpanje zemeljskega plina na italijanski meji sredi severnega Jadrana.

V večer smo odjadrali s Škarde proti zahodu. Vetra z juga je kakšnih 8 vozlov, a napovedi obetajo, da se bo jugo preko noči okrepil, da bo naše jadranje nekoliko bolj poskočno. Razdelili smo nočna dežurstva, večer pa zaključili s palačinkami :). Če se bo veter držal napovedi, bomo jutri do večera prijadrali do Istre.

Severna Dalmacija

V olimpijskem premoru med skakalnimi tekmami bomo spet jadrali.

Nuša in Jurij sta iz Južne Dalmacije srečno prijadrala do otoka Vir nad Zadrom, kjer smo se zamenjali na krovu Skokice, le pri praznenju akumulatorja sta bila mlada pomorca s svojimi elektronskimi igračkami malo preveč prizadevna :).

Zdaj upam, da bo v prihodnjih dneh dovolj vetra in sonca, da bosta napolnila izpraznjeni akumulator in še naše elektronske igračke.

Aleš, Tone in Janez so z menoj na krovu barke in cilj našega jadranja v prihodnjih dneh je sicer v Sloveniji, a z maestralom je lažje jadrati drugam, zato smo barko usmerili proti jugozahodu, proti Dugemu otoku. In ko smo prijadrali do otoka, je bilo sonce še visoko na nebu, maestral pa je še lepo pihal in smo odmetuljčkali ob Dugem otoku proti jugovzhodu. Rava je bila preblizu, zato je naslednji cilj postala Lavdara.

Pri Lavdari smo cilj prestavili na Žut, ki smo mu samo mimogrede pomahali in sidro potem zvečer v vodo spustili v zalivčku Čelinja na Pašmanu.

Četrtkovo dopoldne je bilo brezvetrno, zato smo se že zjutraj odpravili na malo daljši sprehod čez pašmanske “hribe”.

Ob vrnitvi v zaliv sem ob skoku s pomola lahko ugotovil, da se je morje v zadnjih dveh tednih precej ohladilo, a po nekaj kilometrih teka po prašnih pašmanskih cestah, mi je osvežitev zelo prijala.

Maestral ni zamudil in sredi dneva smo mimo Sita, Žuta in med številnimi majhnimi otočki odjadrali proti Kornatom, kjer smo nadaljevali z “vajami” iz navigacije, saj gostota otočkov, čeri in plitvin ne omogoča ravno zelo sproščenega jadranja – vsaj za tistega člana posadke ne, ki je za krmilom :).

Popoldne smo skozi Malo Proverso prijadrali na notranjo stran Dugega otoka in potem križarili proti vetru ob otoku proti severozahodu. Za nočni postanek smo si izbrali Ravo, a je moj običajni prostor ob robu pomola v Veli Ravi zasedala ladja Zrmanja, ki je na otok pripeljala vodo.

Poskusili smo s privezom ob obalo na drugi strani ladje, a so nas domačini opozorili, da čez pol ure pride potniška ladja. Zasidrali smo se sredi zaliva in s krmo privezali ob sosednji pomol, pa sta nas dva inkasanta prišla opozoriti, da tam lahko ostanemo le dve uri, a bo po novem potrebno za čez noč plačati 300 kun.

Po obisku vaške trgovine smo odvezali vrvi in dvignili sidro ter odpluli še uro naprej. Zvečer smo se potem zasidrali v brezplačnem zavetju otočka Planatak.

Sapice v Piranskem zalivu

V Elanu sem se zadnjega pol leta dogovarjal za sodelovanje pri mojih jadralskih projektih v prihodnjih letih, in da bi za naslednjo pot okoli sveta po bolj ugodnih pogojih kupil novo Elanovo jadrnico. Za naslednje oceanske poti sem si pač želel nekaj več hitrosti in udobja na morju.

Občutek sem imel, da pogovori z Elanom potekajo v pravo smer, zato smo se za včeraj v Portorožu dogovorili za test Elanove barke GT 6 in za zadnje usklajevanje načrtov in dogovorov.

Vetra je bilo v zalivu zelo malo, zato smo lahko jadrali le zelo počasi in sem žal lahko spoznal le to, da gre barka z motorjem kar hitro. Medtem sem si lahko bolj podrobno ogledal notranjost luksuzne jadrnice in predvsem me je zanimalo njeno drobovje. Ugotovil sem, da je veliko prostora v podpalubju (ki ga sicer uporabiš za shranjevanje opreme, hrane, pijače in goriva za dolge oceanske poti) zasedenega z aparaturami, cevmi, črpalkami in sistemi za podporo udobja ter z akumulatorji, ki vse to poganjajo.

Povedal sem, da veliko tega za oceanske poti ne potrebujem, da pa bo potrebno namestiti nekaj druge opreme in pri tem sem videl, kako so se Elanovcem pomračili obrazi. Zakaj je bilo tako, sem izvedel pozneje, ko naj bi na sestanku potrdili naše predhodne dogovore. Povedali so mi, da naš dogovor o popustu pri nakupu velja le v primeru, da nabavim barko večino opcijske super luksuzne opreme, ki pa žal hudo presega moje finančne zmožnosti in je na mojih poteh niti ne potrebujem.

Žal sem se moral sprijazniti z nepričakovano Elanovo košarico, pred tem sem namreč v pogovorih dobil vtis, da želi Elan svoji novi barki dodati pridih oceanske jadrnice. Kaj čem, GT 6 bo ostala barka za razvajanje po zalivih in o njej bom moral nehati sanjati, po svetu pa se bom v prihodnjih letih najbrž še naprej potepal z mojo staro preizkušeno Skokico.

Šipan, Koločep, Komolac in potem domov

Dolgo je včeraj trajalo, da so se sapice priplazile do Šipana, zato smo na barki v zalivu lenarili celo dopoldne in jadra ter sidro dvignili šele sredi dneva.

Iz zaliva okoli Šipana smo sprva jadrali z vetrom v krmo, potem pa obrnili proti jugu in vetru ter ostro v veter cikcakali po kanalu med celino in otoki do Koločepa, kjer smo se v zalivu pred vasjo Čelo ustavili za kratek obisk otoka.

Pozno popoldne smo odpluli naprej proti Gružu in pod dubrovniškim mostom v Rijeko Dubrovačko, kjer smo Skokico, v marini na koncu dolgega ozkega zaliva, privezali ob pomol.

Za zaključek našega tokratnega popotovanja smo si v marini privoščili še nekaj vodnega razkošja ter večerjo v ribji gostilni malo naprej ob reki.

Na barki smo zvečer dobili zamenjavo. Prišla sta nova kapitanka Nuša in krmar Jurij, mi pa smo se zjutraj odpeljali domov.

Cavtat in Elafiti

Nekaj milj pred obalo je zahodnik izpuhtel, s severozahoda pa so se nam nasproti začeli valiti vse večji valovi. V Cavtat smo ponoči pripluli s pomočjo motorja. Že pred odhodom iz Grčije sem poklical hrvaško policijo na morskem mejnem prehodu v Cavtatu in se pozanimal, ali delajo tudi ponoči in dobil odgovor, da delajo od 8. do 20. ure in da ponoči sicer ne dežurajo v pristanišču, a če pripluješ ponoči, jih moraš poklicati po telefonu in potem pride v pristanišče policaj, ki opravi vstopno kontrolo dokumentov.

“Kaj pa, če bi se sidral in v pristanišču počakal na osmo uro zjutraj?”

“E, onda čemo vas kazniti. Ne možete sidrati prije kontrole”.

Skokico smo ponoči v Cavtatu privezali ob carinski pomol, poiskal sem hišo, v kateri je pisarne mejne policije, poklical telefonsko številko, ki je objavljena na vratih in čez 20 minut je do nas prišla policajka.

V pisarni je preverila naše dokumente in certifikate o cepljenju, potem pa smo lahko šli na sidrišče v zalivu na severni strani Cavtata, ki je bolje zaščiten pred valovi. Preostanek formalnosti sem na kapitaniji opravil dopoldne.

Popoldne smo se iz Cavtata mimo Dubrovnika odpravili proti Elafitom, otočju okoli Dubrovnika. Vetra je bilo bolj malo, valovi s severozahoda pa so bili še vedno kar zajetni, zato nas je kar dobro guncalo. Nekje višje na Jadranu je moralo dobro pihati, da je veter naredil takšne valove.

Sidro smo spustili v peščenem zalivu Šlunj na severovzhodni strani otoka Lopud in pred večerom smo potem še malo zaplavali po zalivu.

Gregor in Ksenija sta tukaj sidrala dan prej in poročala o miru na sidrišču.

Mi nismo imeli te sreče. Na plaži na obali si je mladina priredila rave zabavo z glasno štanca “glasbo”, za kontro pa so sosedje na motorni jahti sredi noči začeli navijati italijanske šansone. Za jagodo na torti pa so poskrbeli Finci, ki so se zvečer zasidrali preblizu nas in smo se potem ponoči, ko je vetrič na sidrišču obračal smer, med kroženjem okoli sidra srečevali na pol metra.

Jelko jim je predlagal, da v morje spustijo več sidrne verige, da se bodo oddaljili od nas, pa so nergali, potem sem jih prosil, da naj gredo stran, pa so spet nergali. Na bok Skokice sem nato namestil bokobrane in to je potem zadoščalo, da so dvignili sidro in sidrali nekoliko dlje stran od nas. Verjetno so pred tem mislili, da se bomo presidrali mi.

V nedeljo dopoldne smo se sprehodili po Lopudu, ki je prepreden z lepimi gozdnimi sprehajalnimi potmi po hribih v srednjem delu otoka. Da ima otok bogato zgodovino pričajo ostanki številnih cerkva in utrdb na pobočjih in vrhovih gričev.

Lepo je ohranjena grška cerkvica iz devetega stoletja, do katere me je usmeril kažipot na poti, lep razgled čez Elafitsko otočje proti Mljetu pa se je ponujal s trdnjave na vrhu hriba nad Lopudom.

Po pobočju skozi nasade oljk sem se potem spustil do mesteca in ob obali našel Zlato, Jolando in Jelča, ki so v Lopud prišli po bližnjici čez preval.

 

Popoldne smo odpluli do sosednjega otoka, Šipana, in sidro spustili v globokem zalivu Šipanske Luke.

Do večera se je zaliv napolnil s številnimi velikimi in razkošnimi jadrnicami.

 

Jadralci in gostje z jadrnic so potem zasedli vaške gostilne ob obali in pozno v noč na velikih televizorjih v lokalih gledali finalno tekmo evropskega nogometnega prvenstva med Anglijo in Italijo. Sklepam, da je bilo med jadralci več navijačev Italije kot Anglije, saj je bilo rajanje v zalivu ob italijanskih golih bolj glasno.

Sam nisem pristaš posedanja po gostilnah, zato sem si med večernim sprehodom namesto nogometa raje ogledal partijo balinanja med dvema ekipama domačinov :).

Čez južni Jadran

Včeraj smo z Erikousse z Jonskega morja v večer odjadrali proti Jadranu. Zahodnik je ob albanski obali kmalu oslabel in jadrom smo morali ponoči dodati pomoč motorja, da naša plovba ni bila prepočasna.

 

Zjutraj smo nekaj časa jadrali z vzhodnikom, potem motorirali do poldneva, ko nas je sredi Jadrana osrečil jugozahodnik in zahodnik, s katerim smo prejadrali večino dneva, z izjemo ure okoli sončnega zahoda, ko je veter izpuhtel in se je morje popolnoma zgladilo.

Zadnje milje pred hrvaško obalo smo z vetrom še vedno hitro na poti in kaže, da bomo v Cavtat prijadrali že sredi noči.

Agna in Erikoussa

Med potjo s Krfa smo se ustavili v zalivu Agna na severovzhodni strani Krfa in si poleg plavanja in sprehoda privoščili še sladoled v eni od restavracij v sosednjem zalivu.

 

Popoldne smo odpluli proti Erikoussi in nad Krfom je zapihal maestral, s katerim bi lahko lepo jadrali in cikcakali proti vetru, a od ženskega dela posadke je prišla stroga prepoved uporabe jader na poti do naslednjega otoka in če sem hotel imeti mir pri hiši, so jadra ostala zložena, do Erikousse pa nas je še dve uri poganjal motor.

Peščeni zaliv, lep otok in mirno morje so vabili k plavanju in sprehodu, a na barki se nam je zamašil električni WC in potrebno ga je bilo popolnoma razstaviti in popraviti. V smrdečem opravilu sva z Jelčom “uživala” celo popoldne in kopanje je prišlo na vrsto šele zvečer, ko se nam je v zalivu pridružila tudi Lunga.

Zvečer smo si pripravili prijetno poslovilno zabavo s palačinkami in bovlo, ponoči pa sta Ksenija in Gregor odplula proti Hrvaški.

Mi smo na lepem flišnem in peščenem otoku ostali še en dan, se sprehodili po gričih v osrčju otoka in si proti večeru privoščili še okusno grško večerjo pred odhodom iz Grčije.

 

 

Mourtos, Lunga, “Ko to tamo pjeva” in Krf

Z Antipaksosa smo v ponedeljek zjutraj odjadrali z lepim jugozahodnikom, a je veter zadoščal le za polovico poti, potem pa smo morali zagnati motor. Cilj ni bil prav daleč, otoki pred Mourtosom, in že pred poldnevom smo sidro spustili v prelivu med otočkom Mavros in celino.

Popoldne smo namenili plavanju, sprehodom in izletu z našim čolnom do miljo ali dve oddaljenega Mourtosa. Popoldne je zapihal maestral, ki je dvignil tudi valove, del poti proti Mourtosu pa ni bil zaščiten z otoki, zato nas je kakšen val, ki je plusknil čez čoln, spotoma tudi malo osvežil.

Čoln smo privezali med ribiške barke, se sprehodili po turističnem naselju in si privoščili pico. Pozabil sem pač, da Grčija ne slovi ravno po dobrih picah, zato so nam pice ostale še za zajtrk.

Zvečer smo bili dogovorjeni za srečanje s Ksenijo in Gregorjem z Lunge, zato smo se kmalu odpravili nazaj proti naši barki. Nazaj grede so se valovi že zmanjšali in v čolnu smo ostali suhi.

Ko smo se približevali Skokici, je Lunga ravno pristajala. Gregor je zakrožil po zalivu in globino vode najprej izmeril z globinomerom, nato pa še s sidrom in ko je ugotovil, da je vode pod kobilico dovolj, sta Ksenija in Gregor svojo barko privezala k Skokici :). V zalivu je po dnu prevladovala trava, kjer sidro težko prime, redke zaplate peska pa smo uporabili tisti, ki smo v zalivu sidrali prvi.

Večer smo smo zaključili s klepetom, prigrizki in pijačo na Lungi. Med našim pogovorom je bilo veliko tudi glasnega smeha in opazil sem, da so jadralci na sosednjih barkah na boke bark začeli nameščati bokobrane :).

Po jutranji kavi smo odvezali vrvi in se razšli, a še prej smo se dogovorili za skupinsko fotografijo. Mi vsi pripravljeni za slikanje, Gregorja pa od nikoder. Ksenija ga je klicala in potem zardela ter povedala, da si je šel urediti frizuro in make up, da bo na fotki videti lep :). Po pol ure smo Gregorja vendarle dočakali in se slikali, a glej ga zlomka, Gregor je na glavo poveznil slamnik, da se na fotki ne vidi niti frizure, niti make upa.

Morda čisto vsega, kar je zapisano v zadnjih treh odstavkih, ni za verjeti, a prebral sem Gregorjev včerajšnji blog in si ne morem kaj, da mu kakšne bodice ne bi poslal nazaj :).

Vetra je bilo na morju le za vzorec, zato smo se odpravili v bližnji zaliv Valtou nad Igumenitso in ko smo pripluli v zaliv, smo ugotovili, da zelo spominja na film “Ko to tamo pjeva”. Nekaj polomljenih lesenih pomolov, nekaj čolnov nad vodo in nekaj na pol potopljenih, voda v zalivu pa je spominjala na Amazonko, da med plavanjem pod vodo skorajda nisi vedel konca rok in si se oziral naokoli, če bo od kje priplaval kakšen aligator.

Kmalu smo dvignili sidro in šli čez zaliv proti Krfu. Na delu poti se nas je usmilil celo veter, da smo lahko razpeli jadra.

Sidro smo popoldne spustili med številnimi razkošnimi jahtami (kraljevala je 130 -metrska super-jahta bahrajnskega šejka) in jadrnicami na sidrišču pod trdnjavo mesta Krf. Potem smo se razšli, mlajša posadka na potep po trgovinah in na večerjo v mesto, jaz pa na tek ob obali. Ponoči smo lahko vsi skupaj “uživali” v tehno glasbi, ki se je z obale razlegala čez zaliv :(.

Lefkas in Andipaxoi

Pri imenih grških krajev in otokov sem pogosto v dvomu, kako ime zapisati, saj so na navtičnih kartah, v vodičih in na krajevnih tablah napisana različna imena za iste kraje. Ponekod je grška različica, drugod angleška izpeljanka ali pa neko udomačeno turistično ime. Dogaja se mi tudi, ko tekam okoli krajev, da je na enem koncu vasi na krajevni tabli ena rezličica imena, na drugem koncu vasi pa druga. Napisati želim sicer originalno ime, a pri tem nisem najbolj uspešen (Lefkas, Levkas, Lefkada, Andipaxoi, Antipaxos, Andipasi, Antipaksos, ….) in se zaradi tega tudi ne bom zelo sekiral :).

Čas je, da premec Skokice obrnemo proti domu, saj imamo prihodnji teden na Poljskem že prve letošnje skakalne tekme za Veliko nagrado.

Glede na prevladujoč severozahodnik pot proti Jadranu ne bo najhitrejša in ne bo lagodna, a nekaj lukenj v maestralu se v tem tednu vendarle kaže in ta obdobja zahodnega ali južnega vetra bomo poskušali čim bolje izkoristiti, ko pa bo maestral narastel nad petnajst vozlov, bomo sidrali, se kopali, spali in čakali :).

Podobno kot na Jadranu, je potrebno tudi na Jonskem morju za pot proti severu zgodaj vstajati in izkoristiti jutranje sapice s celine, preden se maestral popoldne okrepi in dvigne zoprne nasprotne valove.

Z Meganisija smo odpluli kmalu po sončnem vzhodu in bili že zjutraj pri vhodu v levkaški kanal, po katerem so nam kot račke nasproti prihajale številne jadrnice. Nedelja je dan, ko najemniki jadrnic začnejo svojo počitniško pot in Levkas ima veliko čartersko floto.

Spotoma smo se ustavili na bencinski črpalki v mestu in dotočili nafto, saj vremenske napovedi proti koncu tedna spet napovedujejo bolj malo vetra na poti proti Hrvaški. Po postanku na črpalki smo se prestavili še do pomola pred mestom in se sprehodili po mestu. V preteklih dneh smo polomili tečaje na zadnji klopi v kokpitu in v eni od mestnih navtičnih trgovin mi je uspelo najti ustrezne tečaje in vijake, da jih bom lahko zamenjal.

Pred eno popoldne uro smo izpluli iz Lefkasa, da bi ob enih ujeli odprtje premičnega mostu na izhodu iz levkaškega kanala, a so se upravljalci mostu odločili, da bodo naslednjič most odprli šele ob dveh in smo se skupaj s še nekaj drugimi jadrnicami vrnili nazaj do mesta in spustili sidro. Ob dveh so plavajoči most, ki otok Lefkas povezuje s celino, potem zares odmaknili, postavili smo se v vrsto in za drugimi jadrnicami mimo mostu in tamkajšnje trdnjave na izhodu iz kanala zapluli na morje.

Pričakalo nas je kakšnih 15 vozlov zahodnika do jugozahodnika. Dvignili smo jadra in se glede na smer vetra odločali, kam bi šli. Ostro v veter je bilo možno jadrati celo proti Paksosu, zato je naš dnevni cilj postal 25 milj oddaljeni Antipaksos (Andipaxoi). Nekaj slovenskih bark smo te dni videli po zalivih Jonskih otokov in še eno smo srečali na izhodu iz Lefkasa.

 

Veter nam je sprva omogočal hitro uživaško jadranje, a je potem vse bolj slabel in obračal na maestral, da sem za zadnjih deset milj spet moral zagnati motor. Sidro smo spustili v enem od belih peščenih zalivčkov ob severovzhodni strani Antipaksosa.