Za tečaj odprtomorskega jadranja od 20. do 26. aprila med Istro in Črno goro je prosto le še eno mesto.
Prav tako je prosto le še eno mesto za prvomajske jadralske počitnice od 26. aprila do 3. maja od Črne gore in med Jonskimi otoki do Peleponeza. Možen je tudi dogovor o udeležbi na jadranju pri nadaljevanju poti proti Črnemu morju v maju in juniju.
Objavil sem program tečaja odprtomorskega jadranja od Izole do Črne gore v aprilu in prvomajskih jadralskih počitnic od Črne gore do Jonskih otokov in Peleponeza v Grčiji.
Podrobnosti so na voljo na strani jadralni tečaji.
Skokico sem privezal v marini v Izoli, pospravil opremo in se se do pomladi od barke poslovil.
Moja zima bo nadaljevanju namenjena predvsem smučarskim skokom in v času med tekmami tudi načrtovanju pomladanskih in poletnih jadralskih poti.
V aprilu in maju bom pripravil tudi dva tečaja odprtomorskega jadranja med Slovenijo in Grčijo, seveda z vmesnimi postanki na otokih in celini.
Z burjico sem zjutraj odjadral proti Poreču, kjer sem vendarle našel odprto pisarno luške kapitanije. Kupiti sem moral hrvaško plovno dovoljenje za 2020 še preden jih zmanjka :), v Umagu in Novigradu pa sta bili kapitaniji v preteklih dveh dneh zaprti.
Potem pa sem premišljeval, ali naj se odpravim na sever ali jug. Pogledal sem na vremensko napoved in se odločil odjadrati na zahod, saj je bila vremenska karta na sredini Jadrana še najlepše obarvana.
Kakšno uro od obale sem se potem zares srečal s 15 vozli severnika, s katerim sem vse bolj poskočno orcal proti severu, proti Triglavu :).
Tudi drugi letošnji dan je bil jasen in hladen, ozračje pa precej čisto, da sem našo najvišjo goro lahko cel dan občudoval nad severnim obzorjem.
Pod večer, ko sem bil v višini Novigrada, si je Triglav nadel rdeče pregrinjalo.
Prejšnji teden sva se z Zlato potepala ob slovenski obali, za začetek novega leta pa sem Skokico usmeril k našim južnim sosedom.
Ponoči se je temperatura tudi v Izoli spustila pod ničlo in do jutra se je na palubi nabrala plast ivja, da je na krovu drselo, ko sem zjutraj v marini odvezal vrvi. Sonce je ledeni sladkor kmalu stopilo in že v Piranu, kjer sem se ustavil na mejnem prehodu, je bil korak na Skokici spet zanesljiv.
Dan je bil lep, hladen, sončen in morje gladko. Za Tržaškim zalivom so se bohotili zasneženi Julijci s Triglavom. Šele popoldne je severozahodnik rahlo nakodral morje, da sem lahko ustavil motor, razvil jadra in počasi odjadral proti jugu.
Popoldne sem se za sprehod ustavil in sidro spustil pri Novigradu.
Po nekaj tednih zime in skakalnih tekmovanj sem premor do naslednjih tekem danes izkoristil za udeležbo na regati ob dnevu samostojnosti, ki jo je na Zbiljskem jezeru organiziral JK Kermar.
Jadrali smo na jadrnicah mini 12, ki so pomanjšana kopija večjih regatnih jadrnic. Prvič sem se srečal s takšnimi barkami.
Iz fotografij je lepo videti, da vetra ni bilo v izobilju, a barke so se vendarle premikale po mirni gladini Save in v lepem sončnem popoldnevu smo odjadrali pet plovov. Ko sem se prvič s pomola vkrcal v ozek trup jadrnice, je bil občutek negotov, potem pa sem se spoprijateljil z barkami, vse bolje nastavljal jadra šibkemu vetru in napredoval iz plova v plov.
Jadranje je v bistvu enako kot na velikih jadrnicah, le da vrvi tukaj namesto z vitlom zateguješ le z dvema prstoma :).
Današnje jadranje v bližini doma je bilo namenjeno predvsem zabavi in potešitvi radovednosti, a dan na jezeru se mi je lepo izšel tudi po tekmovalni plati, saj sem se v seštevku vseh plovov na regati uvrstil na drugo mesto, za zmagovalcem Stašom Mlakarjem in pred tretjeuvrščenim Marjanom Tomkiewiczom. Z izjemo prepričljivega zmagovalca smo bili ostali jadralci na regatnem polju precej izenačeni, le po starosti se mi zdi, da sem bil danes med mlajšimi udeleženci regate :).
Za pomlad 2020 pripravljam nekaj odprtomorskih jadralnih tečajev in sicer:
Odprtomorski tečaj jadranja je mogoče razumeti tudi kot nekoliko bolj intenzivne jadralske počitnice s postanki na zanimivih hrvaških in grških otokih.
Posamezne tečaje oz. dele poti bo mogoče tudi medsebojno kombinirati.
Podrobnejši plan jadranja bom pripravil v teku zime. Bar in Peleponez imata dobre povezave z letališčema v Podgorici oz. Atenah, od koder je mogoče po ugodnih cenah leteti v Ljubljano.
Po deževnem tednu na celini sva z Zlato preživela lep konec tedna na morju in v okolici Izole.
Malo sva se sprehajala po hribih in malo jadrala.
Noči so vse hladnejše in že napovedujejo zimo, podnevi pa je sonce vendarle še dovolj toplo za prijetno jadranje. No, s pomočjo ogrevanja je na barki toplo tudi ponoči.
Na morju pred Izolo sva danes z Zlato srečevala veliko malih jadralcev na majhnih jadrnicah, le vetra je bilo premalo, da bi zares napolnil njihova jadra in mislim, da so jim zato danes regato odpovedali.
Kratek video z naših jesenskih jadralsko pohodniških počitnic.
Glede na komentar v drugem delu videa, je Dejanu uspelo narediti “erotične” posnetke 🙂
Po hudo deževni noči me je zjutraj v nasprotju s pričakovanji že v postelji pozdravilo sonce. Jugo se je na sidrišču pri kampu Lanterna do jutra okrepil na preko 20 vozlov, a sidro je dobro držalo, čeprav je morje tukaj tudi blizu obale globoko kar 18 metrov.
Po zajtrku smo dvignili sidro in odjadrali proti Sloveniji.
Mimo Novigrada smo odjadrali iz zaliva in veter je presegal 30 vozlov, zato je za hitrost jadranja s preko 8 vozli zadoščalo že samo sprednje jadro in glavnega sploh nismo dvignili.
Vetru primerno so nas na odprtem pozdravili tudi 2 – 3 metrski valovi s katerimi smo se prijetno zibali proti severu.
Kmalu smo mimo Savudrije zajadrali v Piranski zaliv in potem močnemu vetru navkljub brez težav pristali na carinskem pomolu v Piranu. Zaradi močnega juga je bil levi piranski pomol pod vodo, na carinskem pomolu pa smo morali bokobrane na barki privezati tik nad vodo, saj je tudi carinski pomol komajda še gledal iz vode.
Jugo tudi v nadaljevanju poti proti Izoli ni popustil, le valovi so se za piransko punto zmanjšali. Sonce so prekrili vse težji oblaki, zato smo z izkrcanjem v marini v Izoli nekoliko pohiteli, da sem še pred dežjem lahko pospravil vsa platna nad kokpitom, ki so nas v preteklih dneh ščitila pred vetrom, dežjem in hladom.
Tea, Andrej, Lojze in Dejan so bili dobra ekipa, ki se je dobro znašla tako na barki, kot na hribu in pohodniških poteh. Vsaj malo jih bom pogrešal :). V petih dneh smo skupaj prejadrali okoli 200 milj ter prehodili preko 1000 višinskih metrov in nekaj deset kilometrov poti po otoških hribih.
Skokica bo zdaj nekaj dni počivala, a z jadranjem letos še nismo končali.
Zjutraj je zapihalo z juga in otoplilo se je, le nebo je bilo nizko in sivo, kar je obetalo kislo vreme.
V zalivu, ki je poleti poln zasidranih bark, je bila tokrat le Skokica. Sprehodili smo se naokoli po Kamenjaku, ki ga prepredajo številne sprehajalne poti in cestice. Ogledali smo si pečine in votline ob obali ter priljubljeni safari bar na griču, Bar je tokrat sameval, le osamljeni kuža je prehlajeno lajal izza ograde.
Dopoldne smo dvignili sidro in s prijetnim jugozahodnikom odjadrali mimo svetilnika Porer proti severozahodu.
Veter je zdržal do Brijonov, kjer se je ulilo, jadra pa so v brezvetrju ohlepno obvisela. Zagnali smo motor in odpluli najprej do Rovinja, kjer smo kupili kruh in si ogledali zaprto bencinsko črpalko.
Obisk črpalke je bil nato uspešnejši v Vrsarju, kjer sem vendarle uspel napolniti tank z nafto.
Popoldne je bilo deževno in brez vetra, sidro pa smo zvečer med nalivom spustili pri Valeti ob izlivu Mirne.