Vroče poletne dni je prijetneje preživljati na morju in ker je bila tokrat enakega mnenja tudi Zlata, sva se zapeljala na morje. Za staro Skokico, ki še vedno čaka na ustreznega kupca, pa je itak lahko samo koristno, da ji vsake toliko časa prezračimo jadra in zaženemo motor.
Veter je v petek zapihal šele sredi dneva, zato sva tudi s prezračevanjem jeder začela šele proti poldnevu. Iz Pulskega zaliva sva z rahlim maestralom odjadrala proti Kamenjaku, za rtom zavila na vzhodno stran Istre in v Medulinski zaliv, kjer smo v Premanturi posadko začasno okrepili z novimi mornarji.
Helena, Miloš, Jaka in Pika so mi potem pomagali napenjati jadra in krmariti med otočki v zalivu.
Za noč na soboto je bil za severni Jadran napovedan prehod hladne fronte z navihtami, zato je bilo potrebno najti varno sidrišče, kar pa v Medulinskem zalivu sploh ni težko, saj je ustreznega prostora za sidranje v razvejanem zalivu zares v izobilju.
Noč je bila glasna in razsvetljena, nevihte so prišle v dveh obrokih, a je bilo dežja in strel več kot vetra, zato sidro ni bilo prav resno na preizkušnji. Vseeno sem za vsak slučaj večji del noči predremal v kokpitu.
V soboto sva imela z Zlato namen jadrati do Lošinja in se potem sprehoditi na Osorščico, a vetra v Kvarnerju ni bilo veliko in pihal je od zadaj, zato sva za zadnjimi istrskimi otočki spremenila načrt in zavila v levo proti Cresu. Namesto na Osorščico se bova pač sprehodila na nekaj nižje Lubenice. Veter je bil zdaj z boka in je omogočal jadranje z okrog štirimi vozli hitrosti. A le prvi dve uri, potem pa si je veter vzel premor in zagnal sem motor.
Sidrala sva ob robu lepe prodnate plaže pod Lubenicami, ki je bila pred desetletji pogosto cilj naših družinskih jadralskih izletov. Otroci so se radi igrali s kamenčki ob morju, njihov oče pa je takrat rad letal z jadralnim padalom.
Ob vasi Lubenice na vrhu hriba je bila čistina, ki smo jo jadralni padalci uporabljali za vzletišče, ob morju pod hribom pa je nekaj večjih plaž, ki so bile dobre za pristanek. Ko je popoldne zapihal maestral in se je veter obrnil po pobočju navzgor, nam je omogočal tudi daljše polete ob grebenu in nad morje.
Pot iz zaliva do Lubenic je zdaj lepše urejena, kot se je spomnim izpred let, nič več se ne zatikaš v trnje in nizko grmovje.
Na vrhu sem videl, da se je veter na morju obrnil in zapihal ob otoku ter se okrepil, valovi so dobivali bele pene. Ni bilo časa za uživanje v razgledu, le obrnil sem se in stekel nazaj navzdol po hribu. Nisem bil prepričan, da je barka dobro zasidrana, saj se morsko dno v zalivu hitro spušča v globino, na dnu pa je trava in veliki prodniki, ki ne omogočajo, da bi se sidro dobro vkopalo.
Ko sem pritekel do plaže, sem z olajšanjem videl, da je sidro zdržalo prvi naval vetra, le barko je veter zanesel bliže skalnati obali, zato sem Skokico presidral na sredo zaliva in počakal na Zlato, ki si je vendarle lahko vzela več časa za uživanje v razgledu z Lubenic.
Severnik je vztrajal, a zaradi bližine istrske obali ni naredil večjih valov, zato je bilo jadranje nazaj proti jugu Istre živahno, a mirno.