Poročila s poti

Istra

V četrtek sva z Matejem zgodaj vstala, saj sva se zvečer dogovorila, da greva zjutraj gledat sončni vzhod na hrib nad Unijami. Pogled na oblačno nebo sončnega vzhoda ni obetal, a naju to ni odvrnilo od namere, saj sva se v bistvu želela predvsem dobro sprehoditi preden odjadrava čez Kvarner.

Po poti navkreber skozi vas sva se povzpela na hrib in potem na drugi strani hriba presenečeno videla, kako je sonce pod oblaki vzšlo izza Lošinja. Čez nekaj minut se je sonce potem sicer skrilo za oblake, a razgled s hriba po kvarnerskih otokih je bil vseeno lep.

 

Mateju moji odmerki kopenske rekreacije niso dovolj, zato je odtekel malo daljši krog po otoških stezicah, potem pa sva Unije zjutraj zapustila.

Tokrat nisva potrebovala pomoči pri odvezovanju vrvi z gradbenega splava, da bi zapustila pristanišče.

Zaradi plime je bila voda za pol metra višja kot zvečer ob prihodu, podnevi pa se je v morju tudi dobro videlo, kje je postavljen betonski blok, na katerega je bil navezana boja in vrv s splava, zato sem ga lahko obplul.

Za Kvarner je bila napovedana burja, a je že zjutraj pihal zgolj rahel severnik, ki se je pozneje obrnil na nekoliko krepkejši maestral. Proti Istri sva imela veter točno v premec, zato sva morala jadrati ostro v veter in križariti.

Po nekaj urah umirjenega jadranja in po nekaj obratih v veter sva opoldne prijadrala do Kamenjaka in svetilnika Porer. Običajno mimo Porerja jadram po notranji strani, med svetilnikom in Kamenjakom, tokrat pa sem si svetilnik lahko ogledal tudi z zahodne strani.

 

Po še eni uri jadranja sva priplula do Banjol, kjer se je Matej na pomolu v Volmah izkrcal, saj je tam prejšnji teden pustil svoj avto. Pomahala sva si v slovo in odjadral sem naprej ob istrski obali navzgor. Maestral se je popoldne okrepil, da sem skrajšal jadra, a se valovi niso zelo dvignili in jadranje je bilo še naprej udobno. Križaril sem po notranji strani mimo Brijonov, kmalu za otoki pa mi je sonce ušlo za obzorje.

Novembrski dnevi so zares kratki, prekratki.

Po še nekaj obratih v veter sem se naveličal nočnega cikcakanja in sem sidro spustil ob otoku Sv. Andrija pred Rovinjem.

Ponoči je maestral opešal, proti jutru pa ga je zamenjal burin, ki je s seboj s kopnega prinesel dim, ki me je zbudil. Kaže da Istrani svoje domove grejejo na drva.

Dvignil sem sidro in razpel jadra ter z burinom počasi odjadral proti severu mimo Rovinja, Vrsarja in Funtane. V temi sem jadral mimo ribičev, ki na svojih čolnih pogosto niso imeli prižganih luči in šele ko so me videli prihajati v njihovi smeri, so jih prižgali, ko sem bil le še nekaj deset metrov oddaljen od njih. Nekajkrat sem moral precej ostro zaviti, da sem se jim izognil. Na Hrvaškem sem imel doslej boljše izkušnje glede osvetlitve ribiških čolnov, zdaj pa sem se počutil kot pred leti, ko sem jadral po Rdečem morju in so ribiči s prižiganjem vžigalnikov opozarjali nase.

Daniti se je začelo, ko sem jadral mimo Poreča, sonce pa mi je vzšlo izza Novigrada. Potem so se po morju z juga priplazili oblaki in meglice ter skrili sonce.

Za Umagom je burin opešal in zadnje tri ure do Pirana in Izole sem preplul predvsem na motorni pogon.

Skokica bo prihodnjih nekaj mesecev veliko počivala, saj prihaja čas zimskih športov, vsakih nekaj tednov pa bom med našimi skakalnimi tekmovanji zagotovo našel tudi čas, da na barki prezračim jadra.

 

Iz Dalmacije med kvarnerske otoke

V torek zjutraj je vendarle nehalo deževati in celo otoplilo se je, le burja je na srečo še vztrajala. Dopoldne sva z Matejem odjadrala iz Sukošana zavila na desno, po Zadarskem kanalu proti severu.

Do vrha Ugljana je za hitro jadranje zadoščala že samo genova, ko pa sva mimo Rivanja zavila med otoke, je burja nekoliko oslabela in genovi v pomoč sva na jambor dvignila še glavno jadro.

 

 

Popoldne sva se za dnevni odmerek kopenske rekreacije ustavila v Brguljah na Molatu. Malo sva vsak po svoje tekala po otoških poteh, malo plezala skozi grmovje na hribčke nad zalivom, zvečer pa sva se vrnila na barko. Miren zaliv nama je bil čisto všeč, zato sva ob pomolu v Brguljah potem ostala tudi še čez noč.

Zjutraj sva se začela vračati proti Istri. Ob izhodu iz zaliva naju je pozdravil severnik, proti kateremu sva jadrala ostro v veter in cikcakala mimo Tramerike, Ista in Škarde do Premude, kjer sva se ustavila in sprehodila po otoku.

Roža vetrov, vklesana v ploščo na vaškem pomolu na Premudi.

Popoldne se je zjasnilo, severnik pa je zamenjala burja, s katero sva lahko jadrala neposredno proti severozahodu, ne da bi nama bilo potrebno križariti ostro v veter.

Dan je bil spet prekratek in sonce nama je zašlo že za Srakane, zato sva na Unije prijadrala, ko je že padla noč.

V pristanišču pod vasjo še vedno gradijo pomol. Zraven je privezan velik gradbeni splav, ki je sidran z vrvmi napeljanimi čez zaliv, ki so preprečevale plovbo do starega dela pomola v vasi. Obrnil sem Skokico, da bi šel na sidrišče, pa je iz teme k nama na čolnu priplul delavec s splava in rekel, da greva lahko k pomolu in da bo umaknil vrvi, s katerimi je splav privezan čez zaliv. Iz presenečenja kar nisem mogel verjeti, da sem prav slišal, a je delavec potem zares odvezal vrvi s splava in nama odprl pot do pomola, potem pa je vrvi spet privezal nazaj.

Danes bova prespala ob pomolu na Unijah, za jutri pa upam, da bo delavec še vedno dobro razpoložen in naju bo spustil nazaj na morje.

 

Istra, Kvarner in Severna Dalmacija

V soboto sem se pred Vrsarjem zbudil v mirno jutro. V tem času je svetel del dneva kar prekratek, zato na sidrišču nisem čakal na napovedano burjo, temveč zagnal motor in odplul proti jugu.

Jutranje sonce je skozi oblake začelo kukati, ko sem bil pred Rovinjem, za rovinjskimi otoki pa me je razveselila burja in dovolj napela jadra, da sem ustavil motor.

Proti Brijonom se je veter okrepil nad dvajset vozlov, da sem vse bolj krajšal jadra in Skokica je vse bolj drvela po morju. Plovba v zavetju obale je bila močnemu vetru navkljub vseeno mirna, saj valovi še niso narastli.

Hitro sem jadral po notranji strani mimo Brijonov in potem dopoldne mimo Pule zavil v zaliv in na sidrišče pred Banjolami. Na barko se je vkrcal Matej, ki mi bo naslednjih nekaj dni na krovu delal družbo pri zategovanju vrvi in nastavljanju jader.

Dnevne svetlobe je bilo še dovolj na razpolago, zato sva se odločila, da že popoldne odjadrava čez Kvarner. Do Kamenjaka je bilo jadranje hitro in mirno, za Kamenjakom pa sva se srečala z dva- do tri-metrskimi valovi, ki jih je iz zaliva prignalo 25 do 30 vozlov burje. Valovi so se pogosto prelivali čez krov Skokice, zato sva nad kokpit namestila “šotor”, da naju je ščitil pred valovi in vetrom.

Jadranje je bilo zaradi valov nekoliko naporno, a dovolj hitro, da so se pred premec Skokice prišli igrati delfini. Razigrano so skakali čez valove, vendar se med prelivajočimi valovi s fotoaparatom v roki nisem upal na premec barke, kjer bi delfine lahko videl bolj od blizu. Za delfini sem oprezal v zavetju šotora in potem vedno zamudil trenutek, ko je delfin skočil iz vode, da bi ga fotografiral v zraku. Ko se potem na računalniku pregledoval fotografije, sem videl, da sem delfina v najboljšem primeru ujel le za rep, ko je že priletel nazaj v vodo.

V dveh urah sva od Kamenjaka prijadrala do Unij, kjer so se valovi zmanjšali, da je jadranje postalo bolj udobno. Tudi burja je začela slabeti, a je bila dovolj vztrajna, da naju je pospremila v večer. Jadra sva razvila do vrha in še naprej s kar spodobno hitrostjo jadrala do juga Lošinja, kjer sva v zalivčku Balvanida spustila sidro.

V nedeljo je bilo vetra ravno dovolj za umirjeno nedeljsko jadranje mimo Ilovika, Silbe, Premude in Škarde.

Dopoldne sva se z Matejom ustavila na Istu, kjer sva Skokico privezala na čelo vaškega pomola in se potem odpravila na malo daljši sprehod in tek po otoku. Tudi tokrat sva šla vmes še na obisk k cerkvici Gospe od sniga na vrhu hriba nad vasjo.

Popoldne sva skozi preliv med Istom in Molatom odjadrala proti Zadru. Burja je vse bolj pešala in se obrnila v rahel severnik, ki pa barki ni dal ravno velike hitrosti. Kmalu sem se naveličal počasnega jadranja in zagnal motor.

Zvečer sva plula mimo Zadra in potem sidrala v zalivu pred Sukošanom, kjer sem bil z mehanikom dogovorjen za popravilo menjalnika, ki mi je že nekaj let občasno nagajal.

Prestava naprej ali nazaj na menjalniku ni vedno takoj prijela in sem se zato včasih med pristajanjem nekoliko preveč na trdo srečal s pomolom.

Zjutraj sva Skokico s sidrišča premaknila v marino in kmalu sta na barko prišla dva mehanika in odmontirala ter prestavila motor iz motornega prostora, da sta potem lahko razdrla menjalnik na nogi saildrive-a.

Deževen in razpihan dan je bil v zavetju marine ravno pravšnji za popravilo motorja.

Serviserja sta kmalu ugotovila, da je težava v sklopki, pri kateri so se izrabile lamele. S sklopko sta odšla v delavnico, se popoldne z njo vrnila na barko in po dobri uri sta bila menjalnik in motor spet sestavljena in na svojem mestu. Preskusili smo delovanje in menjalnik je vedno brez zamude takoj prestavil v prestavo. Poslej se ob morebitnih trkih ob pomol ne bom imel več mogel izgovarjati na menjalnik 😊.

 

Pobeg na morje

Tekmovalna skakalna sezona se nam začne proti koncu meseca, prosti čas do takrat pa bom večinoma izkoristil za pobeg na morje, pobeg iz slovenske korona-norišnice, stran od slabih novic.

Na vhodu v piransko pristanišče me je ob pogledu na potopljen pomol zaskrbelo, kako bom ob obalo lahko privezal barko, pa je nato na drugi strani carinski pomol vendarle dovolj gledal iz vode, da sem pri policajih na morskem mejnem prehodu lahko suhih nog opravil izstopne formalnosti.

Vremenska napoved ob istrski obali čez dan ni obetala veliko vetra, a je dopoldanski severnik vztrajal in proti jugu sem lahko večino dneva počasi metuljčkal, dokler pri Poreču ni zapihal zmeren vzhodnik, ki je lepo nagnil barko.

Pokrajšal sem jadra in nadaljeval z vse bolj živahnim jadranjem.

Letnemu času primerno je sonce cel dan precej nizko nad obzorjem in vseskozi sem imel občutek, da se večeri. In potem se je zares kmalu zvečerilo 🙂 in ohladilo. V Vrsarju sem bil dogovorjen za jadralsko srečanje z Gregorjem, še prej pa sem načrtoval nekaj kopenske rekreacije, pa potem ko sem spustil sidro, nisem našel dovolj volje za spust čolna v vodo in nočni tek po obali.

Gregor in Ksenija sta zvečer res prišla na obisk. Svojo Lungo sta privezala ob Skokico in mi prinesla palačinke :), da mi ni bilo potrebno premišljevati, kaj bi si skuhal za večerjo (itak si ne bi ničesar skuhal, dokler imam na barki dovolj čipsa).

Večer nam je minil v pogovoru o slovenskih jadralcih, saj kaže, da namerava Gregor napisati knjigo o naših oceanskih jadralcih :).

Za zaključek z burjo domov

V soboto smo se dopoldne malo dlje zadržali na obali in počakali na burjo. Zjutraj sem si v čudovitem vremenu lahko privoščil tek ob obali okoli Pirana in potem na hrib, kjer sem lahko užival v razgledu na naše lepo staro primorsko mestece.

Pred odhodom na morje smo si pred Bernardinom ogledali še start regate, potem pa smo tudi mi odjadrali iz Piranskega zaliva na srečanje z burjo.

 

Do piranske Punte smo jadrali po mirnem morju, za njo pa smo se srečali z valovi, ki jih je iz Tržaškega zaliva prignalo 25 vozlov burje. Skrajšali smo jadra in nekaj ur uživali v poskočnem jadranju.

Naredili smo nekaj obratov v veter in se postopoma bližali Izoli, kjer smo popoldne pred vhodom v marino pospravili jadra in Skokico potem privezali na njeno mesto ob pomolu.

Kot se pred odhodom domov spodobi, smo barko še oprali, pospravili opremo in očistili notranjost, potem pa smo se odpeljali domov.

V prvi polovici novembra načrtujem le še en jadralski izlet do Dalmacije, saj se nam bo proti koncu novembra že začela zimska skakalna sezona.

 

 

Meglene sapice

Redka megla je nad Beneško laguno vztrajala tudi še v petek zjutraj, ko smo iz marine izpluli na pot proti Sloveniji. Rosa se je nabirala na oknih in smo jo sproti brisali, da smo našli pot med številnimi svetilniki do severnega izhoda iz lagune.

Na morju se je megla zgostila, da smo prvih pet ur lahko videli le nekaj deset metrov v okolici barke, ostalo pa se je skrilo za vlažno in hladno sivino megle. Dežurstva ob krmilu smo si razdelili na pol ure, saj je bilo neprestano buljenje v meglo in oprezanje za zvoki iz okolice kar utrujajoče, pa tudi hladno postane, ko se na tebi nabirajo drobne kapljice vlage.

Burin nam je prvih nekaj ur omogočal jadranje s tremi do petimi vozli hitrosti proti vzhodu, potem pa so se sapice obrnile na zahodnik in jadranje je postalo prepočasno, zato smo zagnali motor.

Sredi dneva se je megla začela redčiti, da smo se lahko bolj sprostili.

Piranski zaliv nas je pričakal obsijan s soncem. Na poti mimo Savudrije smo na morju severno od nas spet lahko videli igro hrvaških ribičev s slovenskimi in hrvaškimi policisti. Ko hrvaški ribiči zaplujejo na slovensko morje, do njih iz Pirana priglisira slovenski policijski čoln, ki mu kmalu sledi hrvaški policijski čoln.

Slovenci najprej popišejo hrvaškega ribiča, potem pa se policaji s hrvaškimi kolegi “pogajajo”, kje je meja na morju. Piranski zaliv je 30 % večji, kot izgleda. Še vedno ima 130 %, od tega je 80 % slovenskega in 50 % hrvaškega. Mislim, da hrvaški policaji ob posredovanjih v Piranskem zalivu samo za gorivo zapravijo več denarja, kot so vredne ribe, ki jih narabutajo v slovenskem morju.

Pred Piranom smo spotoma opazovali regato optimistov in se tokrat uspešno izognili jadrnici s konjičkom na jadrih, ki jo Skokica nekako usodno privlači.

Barko smo popoldne privezali ob obalo pred Bernardinom, kjer smo potem v restavraciji ob pici uživali v lepem sončnem zahodu.

Dan smo zaključili z večernim sprehodom po Piranu.

Čez Jadran do Benetk

Pretekli teden je bilo prečkanje Jadrana v burji zelo poskočno, tokrat pa nas je čez morje do Beneške lagune pospremil prijazen jugo.

V sredo smo zgodaj izpluli s sidrišča za Fraškeričom na jugu Istre in v brezvetrju prve tri ure pluli s pomočjo motorja, potem pa nas je dopoldne obiskal južni veter, ki je vztrajal cel dan in nas prijazno pospremil vse do Chioggie.

Med osem in petnajst vozli vetra nam je pihalo v bok, valovi pa so bili majhni, zato je bilo jadranje sproščujoče. Lep sončen dan smo spet preživeli na morju.

 

Večkrat smo prečkali ladijske poti in na poti tokrat tudi srečali dosti ladij.

Obiskala nas je tudi ptičica in nam pomagala krmariti.

Večer nas je ujel nekje nad delto Pada, po še nekaj urah večerne plovbe med školjčišči pa smo skozi južni vhod v Beneško laguno že prijadrali do Chioggie. Kot ponavadi smo poskusili najti prost privez v katerem od mestnih kanalov in med ribiškimi ladjami našli presenetljivo veliko prostora za privez.

Po sprehodu po ulicah in mostičkih čez kanale v središču Chioggie smo se vrnili do Skokice, ko so se z ribolova začele vračati ribiške ladje in nas “pregnale” s priveza.

 

S posadke ene od ladij smo se dogovorili za privez na njihov bok, da smo potem lahko v miru spali do jutra.

Zjutraj smo med koli, ki označujejo plovno pot po kanalih v Beneški laguni, odpluli proti Benetkam.

 

Na laguno se je zjutraj spustila megla. Vmes smo enkrat poskušali najti bližnjico do Benetk :), pa nismo prišli daleč in nas je potem iz blata, v katerega smo nasedli, pomagal izvleči pilotski čoln, ki je ravno takrat priplul mimo.

 

 

Benetke smo v megli potem vendarle uspešno našli, le barv naši fotoaparati med plovbo mimo Markovega trga niso zabeležili prav veliko.

Skokico smo za čez noč privezali v marini Santelena in se potem na ogled mesta odpravili še po suhem.

Severna Dalmacija in Kvarner

Veliko smo cikcakali proti severozahodniku zadnja dva dni med otoki Severne Dalmacije in Kvarnerja.

Nekatere med otoki smo tudi obiskali.

Na Dugem otoku smo se ustavili pred ladijskem bunkerjem pod Božavo, na Zverincu smo obiskali vaško pristanišče.

Naslednji postanek je bil na Molatu, kjer smo lep in topel dan izkoristili za tek po otoku in za ogled ostankov koncentracijskega taborišča, najbolj vroči med nami pa so tudi zaplavali po mrzli vodi v zalivu.

Maestral nam je vseskozi lepo pihal nasproti, mirno morje med otoki pa omogočalo oster kot jadranja proti vetru. Zvečer smo se ustavili na Istu, se zasidrali v bližini vaškega pomola. Namesto video filmov je bil tokrat na sporedu čudovit glasbeni večer, ki nam ga je s svojo kitaro pripravil Aljoša.

Zgodaj zjutraj smo z gumenjakom odveslali na obalo potem pa sledili smerokazom na poti navkreber do cerkvice Marije Snežne na vrhu hriba.

Vzhajajoče sonce nam je priredilo novo lepo predstavo in osvetlilo številne otoke v okolici Ista.

 

Po vrnitvi smo odpluli do Silbe, se sprehodili po vasi in otoku, potem pa smo na igrišču v zalivu na drugi strani otoka našli košarkaško žogo in se pomerili v košarki – v igri dvojic.

Popoldne je sledilo jadranje do Lošinja, kjer smo pri policiji na morskem mejnem prehodu v Malem Lošinju opravili hrvaške izstopne formalnosti, saj se v sredo še enkrat odpravljamo čez severni Jadran proti Italiji.

Dugi otok, Pašman in Sukošan

Po burnem prečenju Jadrana smo včerajšnje dopoldne preživeli v mirnem zavetju pristanišča Sali na Dugem otoku.

Maja in Damjan sta že navsezgodaj z ladjo odpotovala proti domu, ostali pa smo se rekreirali po poteh okoli Salija.

 

Popoldne se je burja nekoliko okrepila, zato smo odvezali vrvi in odjadrali proti Žutu in med otoki naredili nekaj obratov v veter in nazadnje sidro spustili v mirnem zalivu Žinčana na Molatu. Dneva je bilo potem ravno še dovolj za malo daljši sprehod čez otok do frančiškanskega samostana na obali nasproti Biograda.

Noč na sidrišču je bila mirna, zjutraj pa smo ob sončnem vzhodu z rahlim vetrom odjadrali proti vzhodu in okoli Pašmana do Sukošana, kjer smo na krov barke dobili novega sopotnika, Aljošo, z barke pa se je izkrcal Jan.

Popoldne se je okrepil maestral s katerim smo jadrali po Pašmanskem in Zadarskem kanalu navzgor proti severozahodu in cikcakali med celino ter otokoma Pašman in Ugljan.

Vmes smo si spotoma dovolj od blizu ogledali zadarske morske orglje, da smo lahko slišali tudi morske orgelske zvoke, ki jih delajo valovi.

Nekaj jadrnic smo srečali na poti in potem tekmovali s tistimi, ki so, tako kot mi, jadrale proti vetru.

Na severu Ugljana smo zavili na zahod in potem mimo Rivnja in Sestrunja odjadrali do Dugega otoka, kjer smo Skokico zvečer privezali ob obalo pred opuščenim bunkerjem jugoslovanske mornarice.

 

Čez Jadran proti burji

V sredo smo si na barki pripravili okusno večerjo. S piščančjimi ocvrtki se je še posebej izkazal Jan.

Četrtek je posadka izkoristila za izlet v San Marino, mene pa je čez dan zabavalo nekaj pisarniškega dela in redni video izobraževalni seminar o covidu, vse v povezavi z mojim delom pri skokih.

Popoldne so se moji sojadralci nabrušeni vrnili iz San Marina in si zaželeli nočnega jadranja. Nisem bil prepričan, da je to najboljša ideja, saj je bila za naslednja dva dni čez cel Jadran napovedana kar krepka burja, ki za nas pomeni 120 milj in skoraj 24 ur jadranja v veter po razburkanem morju. Svetoval sem jim, da bi se na razgibano morje morda raje podali v petek zgodaj zjutraj in bi se tako z valovi spopadali podnevi, a si jih je večina vseeno zaželela razgibanega nočnega jadranja. Vedel sem, da nam valovi ne bodo pustili počitka, da bi ponoči kdo lahko spal takrat ko ne bo dežural na krovu, a sem vseeno sprejel izziv. Plovba do Riminija je bila očitno preveč mirna in posadka si je pač želela večjih izzivov.

Manca nam je pred odhodom na hitro pripravila rižoto, potem pa smo zvečer iz mirnega zavetja marine odjadrali na morje.

Prvih nekaj ur je burja pihala le z okoli 15 vozli hitrosti in tudi valovi so bili pod enim metrom višine, zato smo lahko jadrali s polnimi jadri kar ostro v veter ter nabrali nekaj višine proti vetru.

 

Ponoči se je burja vse bolj krepila, valovi pa so se višali. Burja je najprej presegala 20 vozlov in jadra smo dvakrat skrajšali, sredi noči smo bili pri 25 vozlih in tretji krajšavi, proti jutru pa se burja tudi med sunki skorajda ni več spustila pod 30 vozlov in nad krovom Skokice smo imeli razpete le še tretjino genove. Valovi so se neprestano prelivali čez krov barke in o kakšnem orcanju sploh nisem več premišljeval. Upočasniti je bilo potrebno barko, da se nismo prehudo zaletavali v valove. Razmere so nam omogočale varno jadranje le še z vetrom v bok in naša smer jadranja se je vse bolj pomikala proti jugovzhodu, proti južni Dalmaciji. Jadranje med nekajmetrskimi valovi že nekaj časa ni bilo udobno, a poskrbeti je bilo potrebno, da je bilo vsaj varno. Pred zalivanjem prekipevajočih valov in pred hladnim vetrom nas je tudi tokrat kar dobro ščitil »šotor«, ki smo ga namestili nad kokpit, a popolnoma suhi vseeno nismo bili.

 

Z jutrom se je burja spustila pod 30 vozlov, da smo na jambor spet lahko dvignili na tretjo krajšavo skrajšano glavno jadro, ki nam je omogočilo lahko orco. Naša smer jadranja se je tako z Visa dvignila proti Severni Dalmaciji, nekam proti Kornatom.

 

Čez dan je burja še nekoliko oslabela, valovi so se razpotegnili, jadra smo postopoma podaljševali in jadrali vse bolj ostro proti vetru.

Barko smo usmerili na jug Dugega otoka in v preliv Proversa nad Kornati. Jadranje je spet postalo užitek, lahko pa smo vmes nadoknadili nekaj izostalega spanca. Že pred odhodom iz Riminija sem se po telefonu prepričal, da je sezonski morski mejni prehod v Saliju še vedno odprt.

 

Pred Dugim otokom je veter skorajda izginil, da smo za dve uri zagnali motor, a se je burja pred Kornati vrnila in nam popestrila jadranje med otoki do Salija.

Pri policaju in cariniku smo zvečer uspeli opraviti hrvaške vstopne formalnosti, kdaj nam jih bo uspelo zaključiti tudi pri luškem kapitanu, pa še ne vem. Na vratih luške kapitanije piše, da je do ponedeljka zaprto. Del večerje smo pojedli v konobi na obali, palačinke so posadko pričakale ob vrnitvi na Skokico, večer pa smo zaključili z ogledom filmov z jadralskih poti po svetu.

Rimini

Za razliko od burne Barcolane, nas je tokrat proti Riminiju pospremil precej šibak severnik.

Na poti proti jugu so se mi včeraj na Skokici pridružili Bojan, Damjan, Maja, Jan in Manca. Veter nas je s hitrostjo primerno za spodobno jadranje osrečil le zvečer mimo Umaga in potem še danes zjutraj zadnjih nekaj ur pred pristankom, vmes pa je bil veter tako šibak, da smo jadrom dodali pomoč motorja.

Mirna in sproščujoča je bila nočna plovba od Istre čez Severni Jadran, kmalu za tem, ko smo  barko opoldne privezali v marini, so Rimini obiskale nevihte.