Poročila s poti

Banjole – Vrsar – Umag – Piran – Izola

Miran Tepeš

Ponoči sem se zbudil in ni mi več uspelo zaspati, zato sem se toplo oblekel, s pomola odvezal vrvi in razvil jadra. Z rahlim nočnim vetrom smo potem ob istrski obali po gladkem morju mirno jadrali proti zvezdi Severnici.

Vzhodno obzorje je čez nekaj časa začelo rdečeti in pri Brijonih nas je pozdravilo vzhajajoče sonce, ki je zbudilo tudi mojo posadko.

Noč je bila kar hladna, a sončni žarki so kmalu poskrbeli, da sem lahko slekel zimska oblačila.

Mirno morje je skupaj z vztrajnim Darkom poskrbelo za to, da smo se za zajtrk sladkali s palačinkami. No, palačinke je spekla Anita, Darko je bil le dovolj vztrajen pri opominjanju, da nam je palačinke obljubila že pred dnevi.

 

 

Pred Rovinjem je veter zelo oslabel, zato smo zagnali motor in med otočki pripluli do Vrsarja, kjer smo najprej dotočili nekaj goriva, potem pa v pristanišču iskali prostor za Skokico. Najprej so nas pregnali z ribiškega pomola, ob naslednjem pomolu pa smo vendarle našli prazen prostor za privez Skokice in se potem odpravili na sprehod v slikovito mestece na hribu nad zalivom.

Ženski del posadke se je še posebej zanimal za Casanovo :), a vse skupaj nas je vendarle bolj navdušil razgled po številnih otočkih in zalivih v okolici , ki ga nudijo razgledne točke na vrhu mesta.

Popoldne smo odjadrali naprej proti severu in jadrom ob lenem vetru kmalu dodali še pomoč motorja, da domov ne bi prišli prepozno.

Pri saudrijskem svetilniku smo se zvečer poslovili od zelene Istre in se vrnili v drugačno, “rdečo” Slovenijo.

En teden odmika od ciničnih in paničnih obrazov iz medijev je bil blagodejen, a prekratek.

 

Osor – Osorščica (Lošinj) – Banjole

Miran Tepeš

Večerne nevihte nad  Kvarnerjem so v Osor poslale neprijetne valove, da je Skokica ob obali kar poskakovala in smo jo za preko noči raje umaknili v kanal med Cresom in Lošinjem, kjer je bilo precej bolj mirno.

Zjutraj nas je še pred sončnim vzhodom poklicala gora :), a najprej smo morali barko prestaviti iz plovne poti in narediti prostor drugim barkam, ki bodo prečkale kanal, ko bodo ob devetih odprli most med Cresom in Lošinjem. Obuli smo si pohodniške čevlje, si oprtali nahrbtnike, odkorakali čez most in se odpravili na Osorščico.

Osla ob poti smo vprašali za bližnjico na Televrino in si potem ob “bližnjici”, ki je šla malo bolj okoli hriba, spotoma ogledali tudi ruševine zaselka Tržišče.

Kmalu smo prišli do prave planinske poti, ki se je bolj strmo vzpenjala v hrib.

Po dveh urah hoje smo prišli na vrh Osorščice, kjer smo lahko uživali v lepem razgledu na kvarnerske in severno-dalmatinske otoke.

Najprej smo šli na južno stran grebena in pofotkali otoke na jugu, potem pa smo se sprehodili še do Televrine, najvišjega vrha Osorščice, od koder je lep razgled proti Istri.

 

 

Za pot navzdol smo si namesto kamnite planinske poti raje izbrali kolovoz, po katerem je pot sicer nekaj kilometrov daljša, a je bolj razgledna, hoja je lažja in bolj sproščena.

 

 

Zgodaj popoldne smo se vrnili s hriba, si najprej privoščili nekaj osvežilnega plavanja v mrzlem  morju potem pa odjadrali čez Kvarner proti Istri. Veliki zaliv je bil bolj skromen z vetrom, a smo do sončnega zahoda vseeno prijadrali do juga Istre.

Zvečer smo zavili v zaliv pred Banjolami in pester dan zaključili ob pici v vaški gostilni.

Medulin – Osor (Cres)

Miran Tepeš

Ponoči se je bliskalo in grmelo, plohe so zlivale čez Medulinski zaliv, vetra pa je bilo le malo.

Vremenski modeli so za danes za Kvarner prikazovali zelo različne količine dežja in smeri vetra in na koncu v celoti ni zadela nobena napoved, deloma pa kar vse. Nevihte, ki so z jugozahoda jadrale čez Kvarnerski zaliv, so vsaka po svoje namešala veter in valove in na neuspeh obsodile vsako mojo taktiko, v katero smer bi bilo najboljše jadrati proti Osorju.

 

https://youtu.be/HRBWMUx0NNc

Nevihte so se nas na srečo izogibale, veter pa so nam pošiljale zdaj z vzhoda, zdaj s severovzhoda ali pa z juga, da smo po nekem čudnem vzorcu križarili po Kvarnerju in po petih urah vendarle prijadrali do Osorja na jugu Cresa.

Osorščica, naš jutrišnji cilj, se nam je večino poti skrivala za plohami, ko pa so se plohe umaknile, se je zavila v oblake.

Rovinj – Banjole – Medulin

Miran Tepeš

Deževni noči je sledil deževen in vetroven dopoldan. Zjutraj sem na kapitaniji v Rovinju poštempljal liste s spiskom posadke in s tem končal hrvaške vstopne formalnosti, potem pa smo odjadrali med otoki ob istrski obali proti jugu.

 

Kar krepka burja nas je gnala mimo Brijonov proti Puli, naš šotor nad kokpitom pa se je spet izkazal in poskrbel da jadranje v nalivih za nas vendarle ni bilo mokro in hladno.

Ko smo bili mimo Pule, so se oblaki razkadili in hitro smo zavili v zaliv pri Banjolah, da smo sončno popoldne lahko izkoristili za sprehod do Pomerja in okoli lagun v zaledju vasi.

Pod večer smo se vrnili na barko in odjadrali okoli Kamenjaka, zadnji del poti do sidrišča pred Medulinom pa so nam spet popestrile navihte, ki so pribobnele z juga.

Izola – Piran – Umag – Rovinj

Miran Tepeš

Nekaj tednov smo že načrtovali tole naše jadranje, končno spet na Hrvaško, a me je zadnje dni vse bolj skrbelo, ali bomo sploh lahko odjadrali.

Na srečo Hrvati mej za nas še niso zaprli, slovenskim omejitvam pa smo ravno še pravi čas ušli oziroma smo se jimvsaj  za nekaj dni izognili.

Popoldne smo se zbrali na Skokici v Izoli in odjadrali v najlepšo “samoosamitev”, stran od slabih novic, groženj in omejitev. Anita, Janja in Darko mi bodo ta teden delali družbo na krovu Skokice in skupaj se bomo potepali med kvarnerskimi otoki. Vreme nam prihodnje dni ne bo najbolj naklonjeno, a najslabše tudi ne bo :).

V Piranskem zalivu je bilo le nekaj rahlih sapic, zato nas je do Umaga poganjal motor. Po obisku pri policaju na mejnem prehodu v Umagu pa je zapihal vzhodnik, s katerim smo potem zvečer in ponoči lepo jadrali ob istrski obali do Rovinja. Pred Rovinjem so nam nasproti prišle plohe in barko smo sredi noči privezali ob carinski pomol, saj nas zjutraj čaka še obisk pri luškem kapitanu, ker njegovega kolega popoldne v Umagu ni bilo več v službi.

Beneška laguna in severni Jadran

Miran Tepeš

V Chioggia-i nismo dolgo spali, saj so nas zjutraj zbudili ribiči, ki so se z ladjo vrnili z nočnega ribolova in na katerih privez smo ponoči privezali Skokico.

V kanalu v okolici nisem videl nobenega prostega mesta za privez, zato smo se od Chioggie kar na hitro poslovili in odpluli na sever proti Benetkam.

Vreme je bilo še vedno kislo, malo manj vetrovno in precej se je ohladilo.

Prometa po ozkih plovnih kanalih v Beneški laguni je bilo malo, zato smo kmalu lahko razvili jadra in v tišini uživali v pogledu na ribiške koče na stebrih in na slikovita naselja na peščenih otokih ob zunanjem robu lagune.

Pred Benetkami so se oblaki razredčili in staro zgodovinsko mesto nas je pozdravilo obsijano s toplim soncem. Za razliko od prejšnjih letošnjih obiskov Benetk, je bilo na mestnih ulicah in trgih tokrat mogoče videti kar dosti obiskovalcev, a mi smo si mesto najprej ogledali kar z barke, saj v glavnem beneškem kanalu ni bilo dosti prometa.

 

Vreme je te dni zelo pestro in nestalno, zato smo se v nedeljo na pot proti Sloveniji odpravili že sredi noči. Za prvih nekaj ur je bil sicer napovedan neugoden vzhodnik, a želeli smo se izogniti nevihtam, ki so bile za sredo severnega Jadrana napovedane čez dan.

Na izhodu iz Beneške lagune smo naleteli na močan vzhodnik in razburkano morje, ki so z valovi iz različnih smeri namešale nočne nevihte.

Bliskalo se je na morju pred nami in nad Benetkami za nami, mi pa smo med nevihtami z izjemo nekaj kapljic dežja, vseeno ostali suhi :).

Skokica se je prvih nekaj ur kar trdo zaletavala v valove.

Valovi so nas preveč zaustavljali, zato je jadrom moral na pomoč priskočiti motor, da smo napredovali vsaj s hitrostjo treh ali štirih vozlov.

Po nekaj urah so se valovi vendarle uredili iz smeri prevladujočega vetra iz jugovzhoda, motor smo lahko zaustavili in naše jadranje je postajalo vse hitrejše.

Z juga so prihajali temni nevihtni oblaki podprti s stebri dežja, grmelo in bliskalo se je, ob robu nevihtnega oblaka pa so nastajale trombe. A jadrali smo dovolj hitro, da smo se nevihtam izognili.

 

Veter nas je dopoldne nosil proti italijanski obali severno od direktne poti proti Izoli, popoldne pa je zapihal severnik, jadra smo prestavili na desno stran in jadrali neposredno proti Sloveniji.

 

 

Zadnjih nekaj ur so se valovi umirili in jadranje ob zaključku naše poti je postalo čisti užitek. S Katjo, Antonom, Tabeo in Timom smo se popoldne po pristanki v marini, po nekaj dneh intenzivnega jadranja, prijateljsko razšli.

 

 

Skokica bo nekaj naslednjih dni privezana v Izoli, potem pa kaže, da bomo končno spet lahko brez karantene odjadrali na Hrvaško.

Rimini – Chioggia

Miran Tepeš

Posadka se je zjutraj odpravila na izlet v San Marino, sam pa sem se raje sprehajal in tekal po Riminiju in neskončnih jadranskih plažah v okolici.

Popoldne smo odjadrali proti severu. Vremenska napoved nam je za severni Jadran obetala močan jugozahodnik, a prve ure smo iz Riminija lahko jadrali z jugovzhodnikom in bežali pred plohami.

Proti večeru smo se potem zares srečali z okrepljenim jugozahodnikom, s katerim smo potem viharili v noč.

Hitrost veta je nihala med 25 in 45 vozli, zato smo se dosti natelovadili s skrajševanjem in podaljševanjem jader. Nekaj časa smo imeli glavno jadro dvakrat skrajšano, potem trikrat, ko je veter presegal 30 vozlov smo pospravili  glavno jadro in jadrali le še s polovico genove, ko pa so zvečer udari vetra presegali 40 vozlov, smo imeli razvite le še tretjino genove in z vetrom v polkrmo med vse večjimi valovi jadrali s hitrostjo preko osem vozlov.

Ko smo bili mimo svetilnika na rtu pri delti Pada, smo Skokico obrnili proti Beneški laguni na severozahodu in tokrat uspeli zgrešiti številna neoznačena školjčišča, med katera smo zajadrali zadnjič.

Ponoči je šred Chioggio veter popustil in morje se je umirilo, zato sem se odločil, da bomo do jutra sidrali kar pred vhodom v laguno v zavetju valobranov pred Chioggio. Valovi in veter so nas utrudili, zato se mi je zdelo sidrišče pred Chioggio čisto primerno za nočni počitek.

Žal je bil to račun brez krčmarja, saj smo komajda dobro zaspali, ko je nad nas z vzhoda privihrala nevihta in s seboj z odprtega morja prinesla divje valove in preko 40 vozlov vetra.

Takoj sem bil spet buden. Kakšno uro smo potem potrebovali, da smo se sprva proti viharnemu vetru in potem med valobrani prebili do Chioggie, kjer smo privez našli med ribiškimi ladjami v enem ob mestnih kanalov. Veter je bil tudi v mestu zelo močan, zato je bil naš pristanek ob obalo malo bolj trd, kot bi si to želel in Skokico smo morali zaradi viharnega vetra privezati z več vrvmi kot sicer.

Izola – Rimini

Miran Tepeš

Včeraj popoldne so se mi na krovu Skokice v Izoli pridružili Anton, Katja, Tabea in Tim. Na hitro so se spoznali z barko in varnostno opremo na njej, potem pa smo odvezali vrvi in mimo Pirana in Savudrije odjadrali proti Riminiju na zahodni jadranski obali.

 

Hrvaškega policijskega čolna zadnje čase nisem videl v Piranskem zalivu, včeraj pa je spet pazil na njihove ribiče :).

Vremenska napoved nam je za pot čez severni Jadran obetala dež in bolj malo vetra, zato smo za vsak slučaj v Izoli ob odhodu na bencinski črpalki natočili še nekaj nafte.

Vendar je bilo vreme potem čez noč vendarle lepše od napovedi. Jugo je pihal vseskozi z okrog 10 vozli hitrosti in zvečer smo med plohami in nevihtami jadrali ostro v veter proti jugozahodu. Le pred plohami se je veter okrepil, da smo občasno krajšali jadra.

Ponoči so nevihte odpotovale nad Istro, nebo se je zjasnilo, veter pa je pa se je spremenil v vzhodnik-jugovzhodnik, da smo v drugem delu noči lahko orcali neposredno na jug. Le valovi so še nekaj ur ostali od prejšnjega vetra in smo se nekaj časa prav na trdo zaletavali vanje in zato nismo jadrali hitro.

Zjutraj je veter popustil, da smo za nekaj ur zagnali motor in slalomirali med naftnimi ploščadmi, pred Riminijem pa smo spet lahko jadrali.

Jutri je dopoldne na sporedu obisk San Marina, popoldne pa bomo odjadrali proti Benetkam. Vremenska napoved nam obeta pestro vreme na poti in živahno morje :(.

Izola

Miran Tepeš

Mali jadralci so so ta konec tedna zavzeli Izolo in pravi živ žav je bil v marini in na morju pred Izolo. Mi smo se jim umaknili pred Strunjan in topel dan izkoristili za plavanje.

 

 

Kaže da se indijansko poletje poslavlja, a upam, da se indijanci letos za kakšen teden vendarle še vrnejo.

Prihodnji teden bomo spet jadrali proti jugu in vremenske napovedi nam obetajo precej pestro vreme.

Rimini in preko Jadrana

Miran Tepeš

Sobotni postanek v Riminiju se je vsem dobro prilegel. Moji sojadralci so ga izkoristili, nekateri za izlet v San Marino, drugi pa za potep po Riminiju.

Vreme in vzdušje tukaj je še vedno zelo počitniško. Plaže ob italijanski strani Jadrana so neskončne in spremljajo jih številna turistična mesta in naselja. Morje je toplo, le voda je za moj okus preveč kalna, sluzastih meduz pa je v njej vendarle manj kot v Sloveniji.

 

Rimini je turistično in ribiško mesto z nekaj zgodovinskimi stavbami tudi še iz starih rimskih časov.

Tiberijev most.

 

Popoldne smo zapustili živahno marino in odjadrali na preko sto milj dolgo pot čez severni Jadran proti Sloveniji. Prvi del poti nam je pihal severnik, ki za jadranje proti severu sicer ni najbolj ugodna smer vetra, a ga je bilo do večera le za okoli deset vozlov in ni dvignil valov, zato je bilo jadranje v veter čisto znosno. Le smer jadranja ni bila ugodna, saj smo jadrali proti Kvarnerju namesto proti severu Istre.

Zvečer je severnik oslabel, zagnali smo motor in premec Skokice obrnili proti severu. Po sredini Jadrana smo potem ponoči slalomirali med številnimi naftnimi ploščadmi in ladjami.

V drugem delu noči se je veter vrnil, tokrat v obliki zmerne burje, s pomočjo katere smo pot lahko nadaljevali pod jadri, ostro v veter, po sredini Jadrana proti severu. Motor smo ustavili in ušesa so nam bila hvaležna, še posebej pri tistih članih posadke, ki niso dežurali na krovu :).

Sonce nas je zjutraj pozdravilo, ko smo bili že nekje med Rovinjem in delto Pada.

Jadranje smo si popestrili z nekaj filmi z jadralskih poti po svetu, z astronomsko navigacijo, z nekaj teorije o vremenu in varnosti na morju ter s palačinkami, ki smo jih spekli in pozajtrkovali med jadranjem.

Opoldne, ko smo se že bližali severu Istre smo naš položaj določali tudi s pomočjo sekstanta in preverjali, kako točne so številke, ki jih ob naši poziciji na ekranu ploterja prikazuje GPS :).

Popoldne je veter spet obrnil na severnik, jadra smo prestavili na desno stran in odjadrali še zadnjih dvajset milj proti Sloveniji na vzhodu.

Zadnje dni na morju nismo srečali veliko jadrnic, promet na slovenskem morju pa je bil kar živahen.

Sidro smo za krajši postanek spustili pri Strunjanu, ko pa smo se naplavali in pospravili jadra in drugo opremo na barki, smo odpluli še do izolske marine. Prijetno nekajdnevno jadralsko druženje s Petrom, Petrom in Romanom se je s tem končalo, Skokica pa bo imela zdaj nekaj dni počitka pred naslednjo potjo na jug.

Benetke – Rimini

Miran Tepeš

V četrtek popoldne smo se iz Burana preselili v marino Staelena v Benetkah. Izkoristili smo priložnost, ko zaradi covida tukaj ni hude turistične gneče in se v miru sprehodili tudi po tem zgodovinskem biseru.

Vremenska napoved za petek za pot proti jugu ni obetala veliko vetra, zato smo na pot odjadrali že ponoči, da bi čim bolje izkoristili nočni severnik in jutranjo rahlo burjo.

Veter je žal opešal že sredi dopoldneva, zato smo morali pred delto Pada za nekaj ur zagnati motor.

 

Morje je čez nekaj ur na odprtem vendarle postalo manj kalno, zato smo si v družbi delfinov privoščili tudi krajši plavalni postanek v še vedno poletno topli vodi.

 

 

Popoldne nas je spet obiskal severovzhodnik in zadnjih nekaj ur smo lahko med šetvilnimi naftnimi ploščadmi umirjeno jadrali proti Riminiju, kamor smo prijadrali zvečer.