Malo skakalnega premora med jadralskimi prispevki. Filmska ekipa Olimpijskega kanala je naredila lepo zgodbo o skakalnem delu naše skakalsko jadralske družine:
Od petka naprej bodo spet na vrsti predvsem jadralski prispevki 🙂
Poročila s poti
Šavrinska regata
Pester in vremena poln jadralski dan smo z Nino, Markom in Matejem preživeli na morju med Piranom, Izolo in Koprom.
Celo vetra je bilo popoldne nekaj med regato, le dopoldne na startu prvega plova od Pirana do Izole so si nas organizatorji malo privoščili in dali znak za start kar v brezvetrju.
Lahke regatne barke so pooočasi odpeljale naprej, mi pa smo v družbi malo težjih bark potrebovali več kot 20 minut in dosti potrpežljivosti, da smo “prejadrali” prvih 50 metrov do startne linije.
In potem se je ulilo in z dežjem je prišel veter, ki nas je vendarle odmaknil od Pirana.
Med nalivom je bilo nekaj valov vetra, ki jih naš špinaker žal ni zdržal. Odtrgal se je rogelj jadra in potem smo opletajočo mokro gmoto raztrganega špinakerja lahko le še sneli z jamborja in jo stlačili nazaj v vrečo.
Dežja je bilo v naslednjih urah do Izole in Kopra veliko, na srečo pa so nevihte prinašale tudi nekaj vetra, da smo lahko dobro jadrali tudi brez špinakerja.
Le med zadnjim plovom od Kopra do Izole smo v rahlem krmnem vetru špinaker zelo pogrešali. Ostale barke na regati smo zato lahko gledali le v krmo in vse bolj od daleč.
Posijalo je vsaj sonce in nas vsaj malo ogrelo in posušilo.
Drugič bomo špinaker pospravil, ko bo še suh in cel.
Na spletni strani JKL so objavili rezultate. V skupni razvrstitvi je zmagal Adriatic Evropa z Dušanom Puhom pred mariborskim Generalijem in Agapejo.
V ORC regatni kategoriji smo se s Skokico uvrstili na skupno 10. mesto, v skupni razvrstitvi vseh kategorij (OPEN) pa bi se uvrstili na 12. mesto, če bi ob prijavi doplačal dodatek za to, da nas zapišejo v skupne rezultate. Prvič letos se nam je zgodilo, da je bilo za nami več jadrnic, kot pred nami :).
Napredujemo.
Izola – Portorož
Kisel je bil petek na obali, a popoldne je burja za nekaj ur vendarle razkadila deževne oblake in za vajo sva z Markom lahko po sončnem vremenu jadrala iz Izole do Portoroža in nazaj. V lepi burji sva jadra dodobra prezračila, vendar nam trening v močnejšem vetru za Šavrinsko regato ne bo zelo koristil, saj je za jutri spet napovedanega bolj malo vetra.
Nazaj grede naju je zvečer preganjala nevihta, a sva bila dovolj hitra, da vsa barko uspela privezati v marini, še predno je spet začelo deževati. Kolikor soli so valovi popoldne nametali na barko, jo je dež zvečer spet spral nazaj v morje.
Jesenske počitnice na Skokici
Potem ko je bil tudi drugi jesenski tečaj jadranja zaseden še preden sem ga utegnil objaviti, sem se zdaj odločil poskusiti še z nekoliko drugačnim programom za jadralne navdušence, ki si jesenske počitnice želijo preživeti nekoliko bolj aktivno in predvsem v naravi.
Program za jesenske počitnice je objavljen tukaj: Aktivne jesenske počitnice
Zahodna Istra
Popoldnevi so bili konec avgusta ob istrski obali obdarjeni z lepim maestralom in prijetnim jadranjem proti domu.
Ko je veter sredi dneva zapihal, sva z Zlato dvignila jadra in sidro, ko je čez nekaj ur oslabel, pa sva ob obali poiskala primerno sidrišče in spustila jadra.
Nekajkrat sem poskušal ob obali v jadra loviti tudi jutranji burin, a je bil le kratke sape, zato pa je bilo postankov ob obali več: Rovinj, Limski kanal, Červar, Novigrad, Piran, Strunjan in Izola.
Pravzaprav je bilo postankov toliko, kolikor jih je Skokica sicer vajena v mesecu ali dveh 🙂
Dopustovanja je za letos konec in dovolj ga je bilo.
V prihodnjih tednih in mesecih se bomo nekajkrat udeležili regat na severnem Jadranu, nekajkrat pa bomo jeseni jadrali tudi na malo daljše proge in čez Jadran.
Strunjan – Piran – Umag – Vrsar – Palud – Sv. Andrija
Za zaključek poletnih počitnic sva se z Zlato odpravila na jadralski potep k našim južnim sosedom.
Zaradi udeležbe na Valovi regati smo prejšnji teden z barke raztovorili nepotrebno opremo in večinoma sem izpraznil tudi tanke za nafto. Zdaj pa ne vidim smisla, da bi nafto iz kantic prelil nazaj v rezervoarje na barki, ker bomo prihodnji teden spet regatirali. Udeležili se bomo Šavrinske regate.
Najino potepanje ob istrski obali je torej umirjeno in skorajda izključno na zračni pogon in le z najnujnejšo uporabo motorja. Vetra ob istrski obali te dni žal ni prav veliko, zato loviva sapice in jadrava, kakor sem navajen s slovenskih regat – torej bolj počasi :(. Po navadi sicer na potovanju zaženem motor, ko hitrost jadranja za več kot pol ure pade pod tri vozle.
Ob tako milem vremenu vsaj ni težav z izbiro sidrišč, saj je morje povsod mirno. No, vreme je milo le kar se vetra tiče, sicer pa je zaradi vročine še vedno naporno in čisto tropsko: soparno je, megličasto, sonce se s težavo prebija skozi oblake, nevihte so v okolici nad kopnim, morje je toplo. Občutek je, kot bi bil nekje ob ekvatorju. Tudi dnevi so zdaj že podobno kratki kot v tropskih krajih :).
Kadar potujem po tujih krajih imam pogosto občutek, da vidim veliko cerkev, templjev, mošej ali drugih verskih obeležij. Danes sem pogledal svoje fotografije iz preteklih dni in vidim, da je tudi v naših krajih podobno. Cerkvenih stavb sem tukaj navajen in mi ne padejo v oči. So sestavni del krajev in jih v bistvu opazim le, če sem nanje pozoren.
Tudi na fotki galebov in ribičev, ki so svoj nočni ulov zjutraj peljali v Rovinj, je cerkev v ozadju.
Našel sem tudi dve fotografiji, kjer cerkvenih objektov ni videti 🙂 – z današnjega sprehoda po naravnem razervatu Palud.
Regata Val Navtika – 2. dan
Maestral je bil v nedeljo na morju pred Izolo spet skromen, je pa zato sonce neusmiljeno pripekalo, da mi je bilo žal, da smo pred regato sneli sončno streho nad kokpitom.
Na srečo veter med regato nikoli ni popolnoma ugasnil, da bi se popolnoma ustavili, a za tako mirne razmere na morju je Skokica pretežka in ima premalo jader. Starno proceduro smo izboljšali in zdaj vse pogosteje startamo med prvimi, trudimo se z jadri, delamo vse manj napak, dvigovanje, prestavljanje in pospravljanje špinakerja nam gre vse bolje od rok, pa vseeno nismo konkurenčni. Ko je vetra le okoli šest vozlov, lahke regatne barke okoli nas skorajda glisirajo, mi pa jadramo s tremi ali štirimi vozli hitrosti in večino lahkih jadrnic že kmalu po štartu gledamo le še v krmo.
Pred sezono sem dal Skokico premeriti, da na regatah za Pokal Slovenije lahko startamo v ORC tekmovalnem sistemu, ki naj bi s hendikep sistemom omogočal pravičen izračun rezultatov. Zdaj opažam, da sistem v nasprotju s svojim namenom še vedno favorizira lahke barke z drago opremo. Nesmiselno se mi zdi, da je merilec JZS pri izmeri barke od dejanske teže Skokice odštel 3 tone, češ da je po njegovi oceni toliko težka prazna barka brez pohištva, motorja in notranje opreme. Seveda vsega tega brez škode pred regato ne moremo odstraniti z barke (to tudi ni razumno). Umetno zmanjšani teži naše barke primerno je neugoden naš hendikep, zato tak način izračuna hendikepa za nas nima smisla.
Skokica je opremljena za resno jadranje in dolgotrajnejše življenje na barki, to pa je žal naš hendikep na regatah.
Pred Izolo smo preživeli dva lepa in regatnega jadranja polna dneva. Upal sem na več vetra, a sem vseeno med jadranjem užival in podobno tudi Jelko in Tomaž. Jadrali smo dobro, le bark je pred nami skozi cilj prijadralo več, kot bi si želel :).
Regata Val Navtika – 1. dan
Včerajšnji trening z Jelkom in Tomažem se nam je obrestoval in naše jadranje danes na regati je bilo hitrejše kot na spomladanskih regatah.
Veter pred Izolo je bil spremenljiv. Dlje kot spomladi smo bili v stiku z najboljšimi in ko je popoldne zapihala še burja smo bili že čisto konkurenčni in smo lahko jadrali nekje v sredini med regatnimi barkami. Žal je bila burja bolj kratkega daha in do cilja so nas lažje barke spet prehitevale, a ne vse. nekaj jih je ostalo tudi za krmo Skokice.
Cilja nam danes niso odpeljali pred nosom, varno smo jadrali znotraj časovnih omejitev, jadranje proti vetru nam gre bolje kot z vetrom, a tudi pri jadranju s špinakerjem napredujemo.
Koprski zaliv
Z regato za pokal Val Navtike se jutri začenja jesenski del regatne sezone. Na nekaj regatah Pokala Slovenije bomo sodelovali tudi mi s Skokico in prvič letos smo se dan pred regato uspeli zbrati tudi za trening.
Burja nam je v Koprskem zalivu polepšala dan in lahko smo vadili obrate v veter proti Trstu, za nazaj pa sem načrtoval, da bomo jadrali s špinakerjem, vendar je bilo vetra nekoliko preveč za naše znanje in si ga nisem upal dvigniti na jambor, da ga ne bi spet strgali. Potrebovali ga bomo jutri popoldne, ko je med regato napovedanega manj vetra.
Slovensko primorje
Otoki in osamljeni zalivi niso vedno cilj naših jadralskih poti in zato se z barko potepamo tudi tam, kjer so morje, veter, sprehodi po naravi in privezi bistveno cenejši, kot na Hrvaškem.
Spet smo ob slovenski obali. Lepi so sprehodi po Šavrinskih gričih v jutranjem hladu, po razgibanih poteh med vinogradi in nasadi oljk.
Z vrha hribov v zaledju obale se odkriva lep razgled čez griče in zalive.
Gradež
Vroče poletne dni je mogoče čisto udobno preživeti na vodi in v vodi :). Morje ob slovenski obali ima te dni čisto tropsko temperaturo in to mi zelo ustreza. Jutranji skok z barke v morje je po topli noči resnično razkošje.
Da se ne bomo namakali le po plažah v okolici Izole in Strunjana, smo včeraj z nono, Zlato, Urško in Tomažem odjadrali do Gradeža ob italijanski obali.
Severnika je bilo ravno prav za lahkotno jadranje, vmes pa smo se ob sproščenih jadrih lahko tudi ohlajali v morju.
Poletni nedelji primerno je bilo pred Gradežem veliko prometa na vhodu v laguno.
Glede priveza smo poskusili s srečo in zapluli okoli otoka ter v razmeroma plitvev kanal, ki na karti kaže globino le 2 metra. Plima nam je omogočila, da smo tudi z večjim ugrezom naše barke lehko pluli po sredini kanala. Do prostih mest med ribiškimi ladjami levo ali desno ob robu kanala nismo mogli, ker smo meter pred obalo vedno nasedli v mulju.
Lahko smo le nadaljevali s plovbo naprej po sredini kanala do mandrača v centru mesta, kjer je voda ob obali dovolj vendarle globoka za našo barko in smo med tam privezanimi jadrnicami našli prosto mesto tudi za Skokico.
Za nagrado za vztrajnost smo si poleg sprehoda v vročini lahko privoščili tudi pico in veliko hladne pijače.
Benetke
Več kot trideset let sem načrtoval obisk Benetk z jadrnico, pa je to znamenito vodno mesto prišlo na vrsto šele danes.
Ponoči so plohe in nevihte izzvenele in morja za seboj niso pustile hudo vzvalovanega, zato smo v drugem delu noči odvezali vrvi in odjadrali proti zahodu. Rahla burje se je do jutra spremenila v zmeren severnik, ki nam je omogočil hitro in udobno jadranje, da smo bili že dopoldne pred severnim vhodom v beneško laguno.
Počitnicam primerno so beneški kanali te dni polni drvečih ladij, ladjic in čolnov, da morje v njih kar vre od navskrižnih valov. Privez sem najprej poiskal v marini Santelena, ki je lepo izhodišče za sprehode po Benetkah, vendar so marino žal zaprli orožniki in smo jo morali zapustiti.
Prijatelj Sandro mi je svetoval, naj poskusimo dobiti privez na otočku San Giorgio nasproti Markovega trga v centru Benetk. Ubogal sem ga in zares smo tam našli prostor za našo barko.
Lokacija je izjemna, v samem centru vodnega dogajanja, le namesto peš, smo se preko kanala v Benetke morali odpraviti z ladjico.
Vroč dan nam je minil v sprehodih po ozkih mestnih ulicah, po trgih, mostičkih in mostovih ter seveda po trgovinicah in butikih.
Vsekakor je bil to lep izlet in tudi gneče po ulicah je bilo manj, kot sem pričakoval, vendar si navkljub tesni povezanosti mesta z morjem težko predstavljam, da bi živel v takšni kamniti džungli.
