Poročila s poti

18.9. Torrevieja

Torrevieja je turistično mesto, ki ni ravno po mojem okusu. Preveč je hiš, preveč je ljudi na kupu, pravi turbo-turizem. Imajo pa tudi varno marino skrito za valobrani mestnega pristanišča in Skokica bo tukaj počakala do prve polovice oktobra, ko bomo odjadrali na zadnji del poti proti domu.

Z Zlato sva se danes preselila iz španskega poletja v te dni prav tako toplo slovensko poletje.

16.9. proti Torrevieji

V nedeljo sva zgodaj vstala, da bi še pred večerom prijadrala do Torrevieje. V tem delu Španije se začne daniti šele proti osmi uri zjutraj, ko sva z Zlato v zavetju obale že dobro uro veselo jadrala proti rtu Palos na vzhodu.

Obala na severu naju je ščitila pred valovi, severovzhodnika pa je bilo ravno prav za hitro jadranje. Za svetilnikom na Palosu sva prijadrala do večjih valov, a so bili dovolj dolgi, da je bilo jadranje tudi za Zlato dovolj udobno.

Dopoldne je veter postopoma zamenjal smer s severovzhodnika na vzhodnik in nekoliko oslabel, da sva ostro v veter lahko jadrala neposredno proti Torrevijeji, ne da bi bilo pri orcanju delati obrate in zamudno cikcakati proti vetru.

Obala je tukaj položna, s pasom plaž in obsežnimi lagunami v zaledju, hribi pa se vidijo v ozadju. Temu delu obale pravijo Costa Blanca in je ob obali na robu plaž vseskozi na gusto pozidan s turističnimi naselji.

Že sredi popoldneva sva Skokico privezala v marini v pristanišču mesta Torrevieja in sip red večerom privoščila nekaj sprostitve na bližnji plaži in tudi plavanje v še zmeraj toplem morju.

15.9. Cartagena

Dopoldne sem nabavil nov akumulator in ga namestil na njegov prostor pred motorjem, potem pa sem moral kar trikrat očistiti sistem za dovod goriva, da je motor pravilno deloval tudi v višjih obratih.

Naredil se je lep an in nočne nevihte so bile pozabljene. Z Zlato sva se sprehodila po gričih s trdnjavami v okolici Cartagene, nato pa še po mestu, ki je soboti primerno zelo živahno.

Severovzhodnik je neusmiljen in vztrajen. Tudi v prihodnjih dneh ga bo dosti, kar pomeni, da bova morala jutri cel dan krepko orcati mimo rta Palos do skoraj 50 milj oddaljene Torrevieje, kjer sem se dogovoril, da bo Skokica počakala mekaj naslednjih tednov do oktobra, ko bom spet imel čas za jadranje.

14.9. Proti Cartageni

Zjutraj je vendarle zapihalo za kakšnih 15 vozlov vetra, a žal s severovzhoda, da sva vse počasneje napredovala in se zaletavala v vse večje valove. Za Almerijo sva se približala obali in ji sledila na poti proti Cartageni.

Na radijski postaji se je pogosto sprožal alarm z obvestili o migrantskih čolnih iz Afrike.

Čez nebo so se navlekli oblaki in zvečer je veter oslabel, pred nama pa so se pojavile nevihte. Trideset milj pred Cartageno se je motor po skoraj dveh dneh delovanja naveličal svoje službe. Zakašljal je in obstal. Predvideval sem, da je guncanje po valovih premešalo usedline v naftnih tankih in da so le te potem zapacale enega ali oba fitra, zato sem enega zamenjal, drugega pa očistil. Potem sem poskusil zagnati motor, pa ni bilo glasu iz podpalubja. Poslušnost je odpovedal motorni akumulator. Preprosto je kar naenkrat zaspal in kazalec na njegovem voltmetru ja obstal pod številko 8. Poskusil sem ga obuditi oz napolniti s pomočjo porabniških akumulatorjev, a brez uspeha. Porabniški akumulatorji sami pa žal niso bili dovolj močni, da motor zagnali.

Ni preostalo drugega, kot počasi jadrati v pretežno slabotnem vetru, cikcakati proti vatru in opazovati povsod naokoli, kako nočno nebo parajo strele. Zadnjih dvajset milj so se nevihte z obale preselile tudi nad morje, z neba zlivale velike količine dežja in mešale veter. Kravžljal sem možgane, kam naj sploh jadram, da bi čimprej prijadral do Cartagene. Strele so povsod naokoli sekale v morje, včasih tudi v neposredni bližini Skokice, a elektronika na barki je preživela. Zlata je nebeško svetlobno in zvočno predstavo na srečo pod vplivom tablet proti morski bolezni pretežno kar prespala.

Nekajkrat sem s podporo kakšne nevihte ugodno jadral v približno pravo smer, pa je šla ploha naprej in me tudi za po pol ure zapustila v skoraj popolnem brezvetrju, dokler ni privršala naslednja nevihta. Telovadil sem z jadri, jih po potrebi krajšal in potem spet podaljševal, delal sem obrate, kot bi bil na regati in proti jutru našel prehod med valobrani pred luko v Cartageni.

V luki sem spustil sidro, saj se ponoči v spremenljivem vetru in brez delujočega motorja nisem upal pristati v marini. Slekel sem premočena oblačila in šel spat. Spal sem morda le eno uro, ko je do Skokice priplul čoln obalne straže, zahteval dokumente, potem pa mi je policaj povedal, da v luki ne smem sidrati. Vedel sem da ne, a nisem imel pametnejše izbire. Razložil sem mu, da ne morem zagnati motorja in se ponoči v nevihti nisem upal pristati na jadra. Rekel sem, da se bom šel v trgovino po nov akumulator in potem odplul v marino ali pa, da barko do obale lahko povlečem s svojim čolnom, pa mi niti prvega niti drugega niso dovolili, temveč so na pomoč poklicali reševalce na čolnu Rdečega križa, ki so Skokico potem odvlekli do marine.

13.9. Alboransko morje

Proti jutru sva z nenadejanim jugozahodnikom odjadrala iz gibraltarske marine in za svetilnikom na jugu polotoka zavila proti vzhodu na Alboransko morje južno od Pirenejskega polotoka. Vetra je dopoldne žal zmanjkalo in morje se je zgladilo. Brnenje motorja na mirnem morju je Zlati veliko bolj všeč kot meni.

Sonce je še vedno toplo, zato sva nad palubo namestila bimini, žal pa je morje hladnejše, kot sem pričakoval in s kopanjem v morju danes ni bilo nič, saj me je želja po plavanju minila že, ko sem noge v vodo pomočil do kolen..

Na poti naju pogosto obiskujejo delfini, pilotskih kitov pa tokrat še nisem videl.

Nad obalo se bliska, na morju pa je mirno, a vremenska napoved kaže, da se bo jutri vreme sfižilo tudi na morju. Upam, da še pred tem prijadrava do Cartagene.

12.9. Gibraltar

Po dveh mesecih skakalnih tekmovanj imao en teden premora in z Zlato sva zvečer priletela v Jerez na jugu Španije ter se ponoči z avtom zapeljala še do Skokice v La Lineji.

Še pred sončnim vzhodom sem na motor namestil in uspešno preskusil popravljeno vodno črpalko.  Dan je bil tudi v nadaljevanju kar poln različnih opravil. Na jambor sem namestil nove močnejše pripone in končno sem lahko odstranil varnostne vrvi, ki sva jih z Dušanom spomladi v Braziliji namestila na jambor za podporo priponam.

Žal sem opazil, da je barka “bogatejša” za nekaj prask, ki jih je pred nekaj tedni povzročil Portugalec, ko je v močnem vetru na trdo pristajal na sosednji privez v marini.

Popoldne je bila Skokica pripravljena za plovbo. Odvezala sva vrvi s pomola in se za eno noč preselila čez mejo v marino v Gibraltarju, kjer sem spotoma na bencinski črpalki do vrha z nafto napolnil oba tanka na barki.

Nafta je tukaj skoraj za polovico cenejša kot pri nas in pri 220 natočenih litrih je prihranek kar občuten.

 

Kolesarskemu izletu čez drn in strn ob obali med Alcaideso in Gibraltarjem je zvečer sledila zaslužena večerja v enem od angleških pubov v središču Gibraltarja.

Vremenska napoved v prihodnjem tednu ni ugodna za pot proti vzhodu, saj bo prevladoval vzhodnik in dež konec tedna. Izjema sta brezvetrni četrtek in morda še petek, ki ju bom poskušal čim bolj izkoristiti za premik ob južni španski obali proti vzhodu.

 

 

23.8. Vodno črpalko motorja mi je serviser prejšnji teden popravil, a v avgustu žal še ne bom našel časa za pot v Španijo, da bi jo na barki lahko namestil nazaj na motor.

Nabavil sem tudi dve novi priponi, s katerimi bom nadomestil natrgani podkrižni priponi, ki sta bili žrtvi valov, ena na izlivu Amazonke in druga pri prečkanju Atlantika. Novi priponi sta narejeni iz dva milimetra debelejše pletenice in pričakujem, da se vsaj podkrižne pripone odslej ne bodo več trgale.

Jadranje ob južni španski obali in namestitev pumpe ter pripon bo počakalo do srede septembra, ko je nekaj dni premora med našimi skakalnimi tekmovanji.

Noči na Japonskem, ki jih prebedim zaradi časovne razlike, sem izkoristil za urejanje ladijskega dnevnika in fotografij z letošnjih poti. Veliko milj se je nabralo v dnevniku in še veliko več fotografij na spominskih karticah fotoaparatov.

Našel se tudi tega tropika na zgornji sliki, ki me je pozdravil sredi Atlantika.

Morskih milj je letos za krmo Skokice ostalo že preko deset tisoč in še nekaj tisoč jih bomo prejadrali jeseni med sredozemskimi otoki. Več milj kot letos sem v eni sezoni doslej prejadral na krovu Skokice le leta 2007, ko sem med aprilom in novembrom uspel prečkati tako Pacifik kot tudi Indijski ocean.

La Linea de Conception, Španija

23.7. Dopoldne se je megla dvignila, popoldne pa se je razjasnilo in postalo je prijetno toplo. Skokica bo v tukajšnji marini počakala naslednjih nekaj tednov, morda celo do jeseni, ko bomo nadaljevali z jadranjem proti Sloveniji.

Dan sva z Zlato pretežno namenila pospravljanju barke ter pranju in sušenju posteljnine in oblačil, da torbe za domov ne bodo pretežke. V ozadju za sušečimi rjuhami je gibraltarski hrib, v bližini katerega se nahaja marina.

Iskala sva tudi čim boljšo možnost za pot do letališča v Malagi, od koder jutri odletiva proti domu. Na zadnje sva se odločila za najcenejšo in hkrati najbolj zamudno pot z avtobusom in vlakom.

Zvečer sva našla čas tudi za večerjo v mestu. Iz restavracije ob morju sva lahko opazovala, kako se je po sončnem zahodu po morju v zalivu spet začela širiti hladna megla in zagrinjati tam zasidrane ladje in barke.

Meglena dobrodošlica v Sredozemlju

22.7. Vetra je bilo včeraj zvečer dovolj le za zelo počasno jadranje, zato je jadrom skozi noč pomagal motor. Proti jutru je veter izginil in se vrnil šele popoldne, ko je imel dovolj moči, da je bilo končno spet mogoče lepo jadrati vse do rta Spartel na severozahodu Maroka, na vhodu v Gibraltarsko ožino.

Približno ob pravem času sva z Zlato zvečer prijadrala do vhoda v Sredozemlje in ujela nastopajočo plimo, ko se je tok obrnil proti vzhodu in nama dodal vozel hitrosti na naslednjih 30 miljah poti do Gibraltarja.

Sredi ožine pa sem ponoči doživel nekaj tesnobnih ur, ko se je iz smeri Gibraltarja čez ožino nenadoma skupaj s hladnim vetrom privlekla gosta megla, ki je zakrila luno in skrila številne ladje, ki so plule po ožini. Ladijske sirene so tulile z vseh strani in slišal sem lahko motorje ladij, le videl jih nisem.

Na vhodu v Gibraltarski zaliv je zvok motorja prihajajoče ladje postajal vse močnejši in lahko sem le strmel v snopa rdeče in zelene svetlobe, ki sta ju v meglo spredaj pošiljali navigacijski luči Skokice. Seveda sem vseskozi preverjal položaj Skokice na elektronski karti. V meglo sem pobliskaval z žarometom, da bi opozoril nase. Megla se je spredaj začela svetlikati in 20 m pred premcem sem nato zagledal motne modre luči trajekta, ki je plul iz zaliva. Na hitro sem zavil v levo, da se trajektu nisem zaletel v bok, kmalu potem pa se je megla dvignila in prikazala se je luna ter luči rafinerije na levi. Vendar le za nekaj minut in megla se je spet spustila.

Pogledal sem nazaj in videl, da je trajekt obrnil in se vrnil v zaliv. Na Tarifa radio so preko radijske postaje začeli pošiljati securite obvestila in opozarjati na meglo.

Megla se je dvigala in spuščala ali pa v pasovih premikala po morju še naslednjih pet milj plovbe po zalivu mimo Gibraltarja, ko sem bolj kot ne na slepo počasi plul med zasidranimi ladjami do marine Alcaidesa na koncu zaliva. Videti je bilo, kot bi plul skozi zidove. Ko sem zaplul v meglo, je v dvajsetih metrih izginila vsa svetloba iz okolice. Občasno so se izpod megle vendarle prikazale luči Gibraltarja in zasidranih ladij, da sem se lažje orientiral.

Zlate v takšnih razmerah raje nisem budil, da ne bi bilo panike. Barko sem proti jutru privezal ob pomol marine in si oddahnil.

Casablanca in Mohammedia

21.7. Domačine v Mohammediji in potnike na vlaku sva spraševala, kaj se v Casablanci splača pogledati, pa so vsi rekli: “Mošeja Hassana drugega”. Ko sem vprašal: “Je še kaj lepega za videti?”, pa so vsi zmajevali z rameni in nisem dobil pametnega odgovora. Le da je Casablanca milijonsko velemesto in veliko pristanišče.

Ob prihodu na postajo v Casablanci sem potem povprašal enega od taksistov, kaj je lepega za videti v Casablanci in kmalu sva se zmenila, da naju z Zlato za 40 evrov zapelje po mestu in se ustavi na znamenitih točkah.

V nekaj urah sva si potem ogledala znamenitosti Casablance, ki je name naredila vtis razkošnega mesta. Z vlakom sva se sicer ob prihodu v velemesto vozila skozi razsuta barakarska naselja in razpadajoče tovarne, izlet s taksijem po mestu pa je prvi vtis zelo popravil.

Še s kopenske strani sva si ogledala mošejo Hassana II., Rickovo kavarno iz filma

Casablanca, razkošno turistično hotelsko četrt ob obali, urejene zelene avenije v frnacoski četrti, mestne kraljevske palače in parke, na koncu pasva  šla še po nakupih v novo in staro medino.

Po vrnitvi z izleta v Casablanco sva se sprehodila tudi po avenijah in parkih Mohammedije in si s preostalimi Dirhami posladkala v slaščičarni.

Vse to, da bo Zlata zdržala še en dan in pol jadranja do Španije :).

Kolebal sem med dvema možnostima, ali barko čez poletje pustiti v marini v Rabatu, ali pa v Španiji. Zdaj je prevladala odločitev za Španijo in zvečer se odpraviva naprej proti severovzhodu.

Nova napoved zdaj celo obeta nekaj več vetra, da bova precejšen del poti proti Gibraltarju vendarle lahko prejadrala.

Mohammedia, Maroko

20.7. Ponoči je veter žal spet obrnil na severovzhodnik, da sem bil prisiljen drugi del noči jadrati malo južneje od vzhoda. Proti jutru pa je pred maroško obalo veter na srečo oslabel na 14 vozlov in obrnil na severnik, da sva lahko jadrala vzporedno z obalo proti severovzhodu. Zaradi megle se obalo bolj sluti kot vidi.

Tudi dopoldne je bilo precej megleno, zato sva veliko mošejo Hassana II. v Casablanci zagledala šele z oddaljenosti nekaj milj.

S slike se lepo vidi, da so oceanski valovi s severozahoda precej višji od dveh metrov, zato je predvideni postanek v Rabatu danes odpadel. Na vrsto je prišel rezervni plan in Mohammedia, kjer sva se popoldne ustavila v tamkajšnji marini v kotu tovornega pristanišča. Pred nekaj leti sem se na poti s Kanarskih otokov proti Sredozemlju ustavil v marini Bouregreg pri Rabatu in mi je bilo mesto zelo všeč, zato sem ga želel pokazati tudi Zlati. A žal ne gre.

Po drugi strani pa si je Zlata itak bolj želela videti Casablanco, kamor se bova z vlakom odpeljala jutri. Zlata si je nekoč ogledala film Casablanca, zato nima nič proti visokim valovom na morju, samo da sva končno v marini in v bližini Casablance 🙂

Skokica je tako preživela še zadnjo letošnjo oceansko etapo in svoje sedmo prečkanje Atlantika. Barka je še vedno v kar dobri formi, le jadra bo potrebno jeseni še malo božati, da bodo zdržala do doma. V jesenskih mesecih bomo na poti do Slovenije jadrali le še ob obali Afrike in med sredozemskimi otoki.

Zlata se je razveselila tudi vremenske napovedi, ki za pot do Gibraltarja konec tedna večinoma obeta brezvetrje. Žal bo plovba v brezvetrju spet precej počasna, saj vodna črpalka na motorju še vedno pušča. Zlati so predstavniki Craftsmana dali s seboj napačno tesnilo in motor še vedno lahko uporabljam le na nizkih obratih. Edina dobra stran tega je, da motor ob nizkih obratih porabi le malo goriva in je v tankih še vedno karibska nafta, čeprav sem v brezvetrjih sredi Atlantika kar nekaj dni (počasi) motoriral.

 

Via Inmarsat:

19.7. N33,5 W9,7 Veter ostaja pri 25 vozlih in jadranje je naporno. Po Darkovih podatkih vidim, da bo jutro prineslo nekaj sprostitve, a ne bo potuhe, na katero sem racunal, da bi ob obali lahko jadral bolj proti severu. Zato se pac na dolge proge trudim jadrati cim bolj v veter proti Rabatu, a mi trdemu jadranju v valove navkljub zaenkrat uspe drzati kurz le proti Casablanci. Marina pri Rabatu lezi v reki in na izlivu reke je plitvina, na kateri se valovi lomijo ko so visji od 2 m. Vhod v pristanisce takrat ni dovoljen. Jutri bova itak za rep lovila dan in se upala na valove pod 2 m.
Please note your reply is limited to 160 Latin characters or approximately 135 for non-Latin characters.
Sent via Inmarsat. The mobile satellite company