Poročila s poti

Zavala – Kozja uvala – Sučuraj – Igrane – Bol na Braču

Včeraj zjutraj smo se poslovili od Darka, Jelene in Zavale in v brezvetrju odpluli proti vzhodu ob južni obali Hvara. Cilj je bil Kozja uvala “nekje na vzhodu Hvara”, kjer počitnikujeta Pita in Zoran. Kozjo uvalo sem našel na zemljevidu 18 milj vzhodno od Zavale in tam smo se čez 4 ure zasidrali, le prijateljev v zalivu nismo našli.

Poskusili smo še v sosednjem zalivu, kjer so nam domačini rekli, da je “ovo od uvijek bila Kozja uvala”, prijateljev pa tudi v njej ni bilo. S pomočjo telefona in novih navodil smo potem ugotovili, da je na Hvaru več Kozjih uval in da smo mimo pravega zaliva pluli že pred dvema urama. Vrnili smo se pač za sedem milj do zaliva, ki je na moji navtični karti imenovan Kožija uvala.

Bolj kot se moraš za dosego cilja potruditi, bolj si vesel, ko cilj dosežeš :).

V Kozji uvali št. 3 se je Zlata popoldne natelovadila in naklepetala, jaz sem v Zoranu dobil partnerja za popoldanski tek od zaliva do zaliva, vsi skupaj pa smo dan zaključili z okusno ribjo večerjo. Ribe za večerjo so čez dan pod vodo nalovili Mitre, Zoran in Aljoša.

Danes dopoldne so se za Aljošo in Luko končale jadralske pošitnice. Navsezgodaj smo spet v brezvetju izpluli iz Kozjega zaliva in se po nekaj urah ustavili v Sučuraju, da smo spotoma napolnili izpraznjena vodna tanka in dopolnili zalogo napolitank na barki. Uro pozneje pa sva se z Zlato v Igranah poslovila od najinih mladih sopotnikov.

Skokico sva usmerila proti Braču in sidro popoldne spustila ob plaži kakšen kilometer za znamenitim Zlatnim ratom pri Bolu na Braču.

Popoldne je za nekaj ur zapihal maestral in na morju okoli rta je bilo veliko deskarjev in kajtarjev. Tudi na obalni promenadi proti Bolu je bilo končno mogoče videti nekaj več turistov, a daleč od gneče ki je sicer značilna za sredino poletja.

Z Zlato sva se sprehodila “na sladoled” do Bola, a sva se tam premislila in si v restavraciji privoščila večerjo. Ko sva jo pojedla, sem ugotovil, da sem s seboj vzel napačno denarnico, v kateri ni bilo kreditnih kartic, temveč le 306 kun. Nerodno mi je bilo in Zlata je bila jezna name. Nameraval sem že teči do tri kilometre oddaljene barke po drugo denarnico, a sem natakarja za vsak slučaj vseeno prosil za račun, ki ga je predvsem Zlata kar s strahom pričakovala. Znesek na računu je bil 303 kune :).

Vrnik – Ščedro – Zavala (Hvar)

Ob svitu sem dvignil sidro pred Vrnikom in Skokico mimo še speče Korčule usmeril proti Hvaru.

Računal sem na jadranje z običajnim jutranjim vzhodnikom v Pelješačkem in Korčulanskem kanalu, a sem se uštel. Mrzel veter je pihal z zahoda – točno od spredaj  in mimo speče Korčule ter mimo Pelješca smo pluli s pomočjo motorja, saj moje speče posadke nisem želel vsakih deset minut prekladati z enega roba postelje na drugega, kar bi se zgodilo, če bi jadral ostro v veter in križaril po ozkem kanalu.

Za Pelješcem je izginil tudi zahodnik in morje se je zgladilo. Motor je pel še nekaj ur vse do Zavale na Hvaru, kjer smo dopoldne na krov sprejeli Darka, Jeleno in Lana ter skupaj odpluli do lepega zaliva na južni strani bližnjega otoka Ščedro.

 

Voda v zalivu je bila končno spet normalno topla za plavanje, otok pa ponuja čudovite sprehajalne poti v senci borovcev po dolgem in počez, od zaliva do zaliva.

Dan smo v dobri družbi zaključili ob pici in drugih dobrotah v vaški gostilni v Zavali.

Prežba – Ubli (Lastovo) – Pavja luka (Korčula) – Pržine – Badija – Lumbarda – Vrnik

Veliko smo se spet potepali, ustavljali in sidrali ob otokih in otočkih južne Dalmacije.

Najprej smo včeraj iz našega tunela na Prežbi zavili v luko Ubli na Lastovu, kjer smo v izpraznjene tanke na barki natočili vodo.

Z Lastova smo nato odjadrali s krepko burjo a  je že nekaj milj severno od Lastova od burje ostala le sapica ter veliki nasprotni valovi, proti katerim smo se le počasi prebijali proti Korčuli.

Popoldne smo imeli guncanja po valovih dovolj, zato smo pri Korčuli zavili v zaliv Pavja luka in sidro spustili v levem rokavu zaliva. Burja je ozračje in morje krepko ohladila, da temperatura zdaj tukaj, bolj kot na poletje, spominja na pomlad. Po nekaj toplih tednih se moramo ponoči spet pokriti z odejami.

Danes dopoldne smo se srečali z Urošem, Simono, Nejcem in Karin in potem skupaj odjadrali do Badije. Morje je trenutno premrzlo, da bi užival v plavanju, smo se pa zato sprehodili po otoku in iskali jelene, ki so jih naselili na Badiji. Zadnjič sem bil presenečen, ko sem jih med tekom srečal na gozdni poti, danes pa sem bil na jelene pripravljen in jih ujel v svoj fotoaparat.

Proti večeru smo naše prijateljsko druženje zaključili z jadranjem do Lumbarde, potem pa smo se premaknili še do bližnjega otoka Vrnik, v zavetju katerega smo se zasidrali za čez noč.

 

Zadnjo dnevno svetlobo smo izkoristili za sprehod po Vrniku, ki se od okoliških otokov na vzhodu Korčule precej razlikuje. Otok je naseljen, a hiše na njem so stare in grajene iz kamna. Do sredine dvajsetega stoletja je na njem živelo okrog 250 kamnosekov, ki so skale iz kamnoloma v zaledju vasi preoblikovali v zidake, portale, stebre in druge izdelke iz kamna, iz katerih so zgrajene mnoge hiše in palače ob jadranski obali.

 

Kamnoseške delavnice ob obali zdaj propadajo, stare hiše kamnosekov pa so trdneje grajene, naseljene in dobro kljubujejo zobu časa. Na obseg dela kamnosekov kaže globoka soteska, ki so jo skozi osrednji del otoka izklesali kamnoseki ter griči iz drobirja, odkruškov in kamenja, ki so za kamnoseki ostali na obrobju vasi.

Sušac – Veli Lago, Prežba

Dva dni smo bili zasidrani v zavetju Sušca, samotnega zunanjega dalmatinskega otoka, kamor me moja jadranska potepanja do zdaj še niso zanesla.

 

Otok je večji, kot sem si predstavljal in tudi lažje prehoden. Na Sušcu je bila nekoč na vrhu hriba vojaška postojanka, zato so po otoku speljane steze, ki pa jih ma hribu zdaj že zarašča grmovje, po nižjem delu otoka pa je do svetilnika nad klifi na zahodnem koncu otoka speljana sprehajalna pot.

 

Svetilnik je bil zgrajen v avstroogrskih časih pred dvema stoletjema in iz tistih časov izvira tudi fitness studio pri svetilniku.

Z Zlato sva se sprehajala po otoku, Aljoša in Luka pa sta pod vodo oprezala za ribami in tudi tokrat se nista vrnila praznih rok. Glavna trofeja je bila morena, podolgovata kačasta riba z nevarnim strupenim ugrizom. Bila je zelo trdoživa, se kot kača zvijala in vozljala okoli harpune in je zahtevala veliko previdnosti, da jo je Aljoša končno predelal v obliko primerno za v ponev.

 

Na Sušcu v poletni polovici leta živita dva človeka: svetilničar in pastir, pozimi pa le še svetilničar.

Pastir Dragan se že trideset let iz celinske Hrvaške sem preseli vsako poletje in skrbi za ovce. Povedal mi je, da sta pastirja na otoku ponavadi dva, a si je lani njegov prijatelj na otoku med striženjem ovac poškodoval nogo in rana se mu je potem tako hudo zagnojila, da so mu nogo morali odrezati.

Dragan mi je povedal, da občasno za zaključene družbe organizira piknike in jim na ognju speče tudi kakšnega jagenčka. Pohvalil se je, da so bili v preteklih letih njegovi gosti tudi nekateri mednarodni pomembneži, ki so na pojedino na Sušac pripluli s svojimi jahtami, kot na primer Berni Eckleston, Schumacher in brata Kličko, katerih majice s podpisi ima obešene v svoji skromni hiški na otoku.

Kdor se želi dogovoriti za piknik na Sušcu, ga lahko pokliče na telefon +385 91 2724487 ali pa še bolje pošlje SMS, saj je telefonski signal na otoku bolj slab – obljubil sem mu, da bom njegov kontakt sporočil naprej :).

Pastir Dragan je povedal tudi, da je letošnjo zimo na Sušcu dosti deževalo, zato so vodnjaki okoli hiše še vedno precej polni in ovce na otoku bodo z vodo zagotovo dobro preskrbljene do naslednje zime.

Dopoldne smo odjadrali proti Lastovu in Skokico popoldne na otoku Prežba pri Lastovu privezali pred opuščen vojaški bunker jugo mornarice.

 

Lovište – Vela Luka (Korčula) – Sušac

Zjutraj smo s Pelješca z vzhodnikom odjadrali proti zahodnemu koncu Korčule. Vetra je bilo dovolj le za lenobno jadranje,

barka pa je šla ravno dovolj hitro, da smo si jadranje lahko popestrili še z neolimpijskimi vodnimi “športi”.

 

V Veli Luki smo popoldne obiskali prijaznega luškega kapitana, s katerim se je Aljoša dogovoril, da je popoldne prišel na kapitanijo tudi izven delovnega časa. Plačati sem moral mesečni pavšal za hrvaško turistično takso, saj se mi je prejšnji iztekel, ker sem načrtoval, da bomo zdaj v Grčiji. Mimogrede sem opazil, da so Hrvati turistično takso nekoliko pocenili.

Velo Luko smo kmalu zapustili, saj so nas začeli preganjati inkasanti in nevihte, ki so prihajale izza Korčule. Namenili smo se v Tri Luke, a se je tudi od tam začelo bliskati in smo obrnili ter zavili v zaliv Gradina.

Zaliv je pred nevihtami nudil dovolj zavetja, le z odprtega so na sidrišče celo noč prihajali valovi in nas zibali. Nevihte so nas ponoči obšle in nam namenile le nekaj kapljic dežja.

Zjutraj smo se odpravili proti Sušcu, kjer bosta Aljoša in Luka pod vodo spet preizkusila srečo z ribolovom. Včeraj sta ulovila tri ribe – ravno dovolj za kosilo :).

Sućuraj – Igrane – Lovište

S Hvara sem se opoldne odpeljal do Igran jugovzhodno od Makarske, kamor so se popoldne pripeljali Zlata, Aljoša in Luka. Hudo vroče je bilo v zavetrju slikovitega mesteca pod Biokovom in nekaj sprehodov s torbami in vrečami v rokah je bilo dovolj, da je od mene teklo, kot bi ravnokar prišel iz vode.

Nismo dolgo zdržali na vročini, dvignili smo jadra, odvezali vrvi s pomola in odjadrali iz pristanišča, kjer nas je takoj ohladil maestral, ki se je dvignil medtem, ko sem v Igranah čakal na svoje nove sopotnike.

Do rta Sućuraj smo jadrali z vetrom, za rtom pa obrnili v veter proti Pelješcu in potem poskočno križarili med Hvarom in Pelješcem do Lovišta, kjer smo v lepem zaprtem zalivu spustili sidro.

Aljoša in Luka sta se takoj odpravila na podvodni ribolov in se vrnila z nekaj ribami.

 

Badija – Sućuraj (Hvar)

Od Badije in jelenov, ki se sprehajajo po otoku, sem se zjutraj poslovil.

Dvignil sem jadra in z vzhodnikom odjadral mimo Korčule. Za razliko od prejšnjih dni, je bilo danes v Korčulanskem kanalu vendarle mogoče videti nekaj jadrnic in tudi surfarjev in kajtarjev pred Vignjem.

Veter sicer ni bil močan, a je pihal kot bi ga naročil, do konca Pelješca sem metuljčkal z vzhodnikom, tam pa je veter obrnil na zahodnik in sem spet lahko metuljčkal proti vzhodnemu koncu Hvara.

Sidro sem popoldne spustil v zalivu pred Sućurajem.

Uf, vroči so postali dnevi na Jadranu in noč komajda še prinese nekaj ohladitve. Jutri je na sporedu britje in pospravljanje po barki :).

Suđurađ – Badija

Ne preostane mi drugega, kot da se sprijaznim, da letos v Črno goro in Grčijo verjetno ne bom jadral. Križ čez Črno goro sem naredil že včeraj, danes pa prebiram na spletu, da se Grki še niso odločili, koliko bi sprostili navtiko. Tudi moji domači omahujejo, v tem, da bi med Grškimi otoki jadral sam, pa tudi ne vidim smisla.

Nadaljeval bom torej z jadranjem med lepimi hrvaškimi otoki, ki so na jugu še vedno precej osamljeni.

Ko sem včeraj na navtični karti iskal primeren zaliv za sidranje, sem si izbral Suđurađ na Šipanu. Mislil sem, da je ime na karti napisano narobe, zjutraj pa sem med sprehodom na krajevni tabli zares videl napis “Suđurađ”.

Torej, danes sem jadral od Suđurađa do Badije pri Korčuli. Prvi del dneva sem počasi metuljčkal z rahlim jugovzhodnikom, popoldne pa se je prebudil nekoliko krepkejši maestral, proti kateremu sem cikcakal po Mljetskem kanalu skoraj do Korčule, kjer so veter spet ugasnili.

Mljet – Dubrovnik – Lokrum – Lopud – Šipan

Zadnja dva dneva smo cikcakali med Mljetom, Dubrovnikom in Elafiti  (otoki okoli Dubrovnika). Vetra je bilo spet bolj malo, zato smo jadra večinoma le sončili, po morju pa nas je poganjal predvsem motor.

Zaradi negotovih razmer s korona-okužbami so se moji sojadralci odpovedali jadranju v Črno goro in smo tako zadnja dva dni našega druženja namenili potepanju po Dubrovniku in okolici.

Glede na sproščanje omejitev po Evropi sem pričakoval, da bom na dubrovniških ulicah srečeval več obiskovalcev, pa ni tako in so prazne ulice kar strašljive. Celo v starem mestnem mandraču nismo imeli težav s privezom, prejšnja leta pa so nas poleti preganjali že, ko smo se z barko približevali mestnemu obzidju.

 

Sprehodu po Dubrovniku je sledil pohodniško-plavalni izlet na Lokrum, sidro pa smo včeraj zvečer spustili v zavetju zaliva na Lopudu, otoku severozahodno od Dubrovnika.

Lopud smo danes prehodili in pretekli po dolgem in počez, zvečer pa sem Iva, Gregorja, Mitjo in Katy zapeljal do dubrovniške avtobusne postaje pri pristanišču v Gružu, kjer so se vkrcali na nočni avtobus za Ljubljano.

Ob obali pristanišča je bilo ob obiskih v prejšnjih letih vedno privezanih po nekaj velikih potniških križark, danes pa je pristanišče krasilo le nekaj razkošnih jaht.

Naslednjih nekaj dni bom jadral sam, konec tedna pa dobim obisk iz Slovenije, če naših oblastnikov in epidemiologov ne bodo spet preganjali pretirani strahovi glede možnosti okužb na Jadranskem morju. Pravilno informiranje in ozaveščanje je pri normalnih ljudeh veliko bolj na mestu, kot so bojazljivost, ustrahovanje, grožnje, zapore in prepovedi, ki se jih  preko medijev pretirano poslužujejo naši oblastniki.

 

Jabuka – Palagruža – Mljet

Po plavalnem postanku ob Jabuki se nas je veter vendarle nekoliko usmilil, da smo v večer lahko spet razpeli jadra in se v tišini počasi premikali mimo Svetca in Biševa proti Palagruži.

Noč je bila potem spet brezvetrna, a vseeno sanjska, nebo nad nami posuto z zvezdami, ki so se lesketale na mirni gladini Jadranskega morja.

Kot se za odprtomorsko jadranje spodobi, smo si razdelili nočno dežurstvo, da smo vsi lahko enakopravno uživali v zvezdni plovbi čez Jadran.

Pot nam je že kmalu začel kazati svetilnik na Palagruži in s prvo jutranjo svetlobo ja iz morja vstal tudi ta najoddaljenejši hrvaški otok.

 

Za razliko od mojih prejšnjih srečanj s Palagružo, je bilo vreme in morje tokrat zelo mirno in Skokico smo zato lahko povsem brez skrbi pustili na sidrišču ob otoku in se po vijugasti stezi povzpeli na hrib in do svetilnika. Žal je bilo v zraku precej vlage in bližnjo italijansko obalo in otoke na zahodu se je lahko videlo le skozi meglice.

Ko smo dopoldne zapustili Palagružo, se je končno pojavil uporaben veter za bolj kulturno jadranje. Dvignili smo jadra, deset do petnajst vozlov zahodnika nam je napolnilo spinaker in kar hitro ter vse bolj poskočno smo lahko jadrali proti vzhodu do Mljeta, kjer smo zvečer na južnem koncu otoka spustili sidro v zalivu Saplunara.

Rava – Kornati – Jabuka

Zgodaj smo danes odrinili na pot in sončni vzhod doživeli malo pred Kornati. Pri Proversi so se srečevali z ribiči, ki so se vračali z nočnega ribolova.

Malo smo ovinkarili med kornatskimi otoki, potem pa zavili na odprto morje proti Jabuki.

Vetra zaenkrat nismo dočakali in danes se je naš tečaj odprtomorskega jadranja spremenil zgolj v odprtomorsko plovbo po mirnem morju.

Smo imeli pa zato več časa za teoretični del tečaja in se spoznavali z vremenom, podnebjem in morskimi tokovi.

Nameravali smo jadrati še proti Visu, a ker vetra ni videti, bomo mimo Jabuke nadaljevali s počasno plovbo skozi noč proti Palagruži, kjer upam da nas bo osrečil za jutri napovedani zahodnik.

Lošinj – Molat – Rava

Zjutraj mi je v Malem Lošinju vendarle uspelo najti odprto kapitanijo, da sem plačal turistično takso, potem pa smo odjadrali proti Dalmaciji.

V zadnjih dneh smo se že navadili, da vetra ni v izobilju, a danes ga je bilo celo več od napovedanega in pet do osem vozlov južnega vetra je bilo dovolj za sproščeno jadranje ostro v veter mimo Ilovika, Silbe in Ista do Molata, kjer smo se popoldne ustavili v peščenem zalivu Jazi.

 

Po kopanju in sprehodu smo proti večeru nadaljevali z jadranjem proti Dugem otoku. Veter se je zadnje ure obrnil celo na severozahodnik in potem kmalu izginil.

Barko smo zvečer privezali ob vaški pomol na Ravi in se še enkrat sprehodili po otoku.

Jutri bomo skozi Kornate zavili na odprto morje v upanju, da bomo tam našli nekaj več vetra.