Poročila s poti

Potopisna predavanja

Za prihodnje tedne sem od jadralcev in jadralnih klubov dobil nekaj vabil za jadralska potopisna predavanja in predstavitev knjig. Nekaj datumov smo že dogovorili:

  • za 15. 2. sem se dogovoril z Morjeplovci za srečanje v Tomačevem pri Ljubljani,
  • 16.2. bo predavanje za JK Merkur v Idriji,
  • 6.3. se dobimo z jadralci JK Krka v Straži pri Novem mestu,
  • za 12.3. smo se dogovorili za predstavitev nove knjige Veliki trije v Konzorciju v Ljubljani.

V roke sem dobil prve izvode nove knjige “Veliki trije”.

Seveda so knjige lepe :).

Vsak dan bodo v tiskarni Nonparel v skladišče dodali po nekaj sto novih in v ponedeljek nam bodo dobavili vse knjige.

Od ponedeljka naprej bomo knjige lahko pošiljali tistim, ki jih boste naročili preko moje spletne strani: /www.tepes.info/jadranje/knjige/,  do srede februarja pa bomo knjige dostavili tudi v knjigarne po Sloveniji.

Veliki trije

Knjige Veliki trije v tiskarni Nonparel na Trati pri Škofji Loki kar hitro dobivajo svojo pravo obliko. Nekaj dela je še potrebnega z razrezom in vezavo, vse pa kaže, da bom prve knjige lahko držal v rokah že prihodnji teden, ko se vrnem z Japonske.

 

In še novica za ljubitelje Facebooka:

Nuša (kot tudi večina mojih domačih) je tako prepričana v Facebook, da je za knjige in Skokico naredila tudi Facebook stran https://www.facebook.com/jadrnicaskokica/ , kjer bodo poleg informacij o knjigah v prihodnje med jadranjem gostovala tudi moja poročila s poti.

Zvoke vetra je težko zelo natančno opisati z besedami, zato si žvižganje vetra lahko poslušate in ogledate v spodnjem videu.

 

 

Veliki trije je naslov moje nove knjige, ki bo izšla konec januarja.

www.tepes.info/jadranje/knjige

 

2.11. Matej je na spletni strani spet usposobil dodajanje slik in med poročila z jadranja okoli juga Južne Afrike sem lahko dodal nekaj fotografij posnetih v zadnjih dveh tednih.

Prva je je bila posneta pri Rtu Dobrega Upanja.

 

31.10.  Vroča sta bila zadnja dva dneva v Južni Afriki, saj je temperatura v Port Ownu čez dan presegala 30 stopinj C in predstavljala kar majhen šok po tednu hladnega vremena na zadnjem delu Indijskega oceana.

Ob pospravljanju barke in krpanju jader sem imel dovolj časa tudi za sprehode in tek po okolici marine.

Zaledje turističnega mesteca je ravninsko in lagunasto in v laguni imajo tudi soline, ki pa jih vse bolj opuščajo.

Na ravninah, ki se raztezajo na desetine kilometrov proti Cape Townu so obsežne farme. Podnebje je tukaj precej bolj suho, kot je na vzhodni obali Južne Afrike. V bistvu je podnebje enako, kot pri nas v Sredozemlju in podobno grmičasta je tudi pokrajina.

29.10. popoldne: Na morju okoli juga Južne Afrike sem pogosto videl kite, delfine in občasno tjulnje in podobno je bilo tudi danes, ko sem zavil v zaliv Svete Helene, le da so tu prevladovali predvsem tjulnji.

Plovba po reki do marine je bila manj zapletena, kot sem pričakoval. Po telefonu sem od Francka, šefa marine, dobival navodila, kje po reki naj plujem in vmes nikjer nisem nasedel. Pred marino je šef še sam prišel na barko in je on potem krmaril, saj je v marini voda plitva in se je bilo potrebno ponekod s kobilico prebijati skozi blato, da smo prišel do priveza.

Moje letošnje morsko popotovanje je s tem zaključeno. Barka bo tukaj počakala do konca marca, ko se vrnem v Južno Afriko.

Zadnje dni sem razmišljal tudi, da bi vseeno kar nadaljeval z jadranjem do Brazilije. Časovno bi se mi to v treh tednih verjetno tudi izšlo, a le v primeru direktnega jadranja brez postankov v Namibiji, na Sveti Heleni in na Ascesionu. Toda te otoke in Namibijo želim videti, zato bodo za obisk na vrsti prihodnjo pomlad.

 

29.10.  Veter se zadnjo noč ni držal napovedi in je žal zelo opešal. V glavni vlogi za pogon barke sta bila Craftsman in nafta, saj zaradi omejenega časa nisem videl smisla v lovljenju sapic v jadra.

Atlantik se za enkrat kaže v zelo mirni podobi, valovi z juga so precej manjši, kot so bili na Indijskem oceanu. Cameron je ponoči vstal, se igral z igricami na telefonu in želel na krovu pričakati sončni vzhod. Nič se ni dogajalo, zato sem si lahko privoščil nekaj ur brezskrbnega spanca na mirnem morju. Vzhajajoče sonce ja Skokico pozdravilo pri zalivu Saldhan, a sončnega vzhoda Cameron ni dočakal buden.

Vse kaže, da mi bo pred pristanišče Port Owen uspelo pripluti do desetih, še pred viškon plime. Do marine, ki leži v rečnem rokavu, je potrebno pluti kakšno miljo po reki navzgor. Kosija, ki sta bila tu pred dobrim letom s svojo barko Mala, sta po reki navzgor s kobilico občasno rila po blatu.Plima te dni ni najvišja, a upam, da se bo tudi Skokici uspelo pririniti do priveza v marini. Šef marine je rekel, da ob plimi to ne bi smela biti prevelika težava.

28.10. popoldne:  Veter se je dopoldne spet okrepil na 30 – 40 vozlov, da sva s Cameronom kar hitro jadrala proti Rtu Dobrega upanja ali viharnemu rtu, kot mu tudi pravijo domačini, toda veter je pred znamenitim rtom opešal, in rt

Dobrega upanja je danes pokazal svoj mirnejši obraz. Škoda, da spletna stran še ni popravljena do te mere, da bi lahko objavljal slike, a bom to nadoknadil v prihodnjih dneh.

Popoldne se je jugozahodni veter spet začel krepiti, valov pa ni kaj dosti in jadranje je po enem zelo vetrovnem dnevu zdaj prav sproščujoče. Prvi dan spet na Atlantiku je bil jasen in topel, le morje ni tukaj nič toplejše, kot je bil zadnje dni Indijski ocean.

Zvečer bova jadrala mimo Cape Towna, jutri dopoldne pa bi morala prijadrati pred Port Owen.

 

28.10. zjutraj: Veter se je včeraj popoldne obrnil na vzhodnik in okrepil nad 30 vozlov,

potem pa ustalil pri tridesetih. Morje je postalo vetru primerno precej belo. Vendar je jadranje z vetrom in krmnimi valovi za Skokico in njeno posadko pravi balzam v primerjavi z orcanjem in nabijanjem v valove v preteklih dneh.

Ne pretiravam z jadri, le dve tretjini razvite genove je že dovolj za udobnih sedem vozlov hitrosti.

Rt Agulhas in z njim najjužnejša točka Afrike je zdaj že za krmo Skokice in barko sem preusmeril proti severozahodu in genovo prestavil na levo stran.

27.10. Napoved je obetavna, zato sva zjutraj odvezala vrvi in izplula iz zavetja Mossel Baya. Vendar je vreme zamujalo za napovedjo in na odprtem sva

še vedno naletela na zahodnik, da sva morala prvi dve jadrati ostro v veter, dokler nisva prišla med plohe in je veter začel obračati. Po dveh urah motoriranja je začelo pihati z juga in popoldne vse bolj z jugozahoda.

Kaže, da bo Indijski ocean za krmo Skokice že proti jutru, ko bova jadrala mimo rta Agulhas.

Zadnje dni sem bil dosti v stikih z marinami v okolici Cape Towna, saj moram za Skokico najti primeren privez za čez zimo. Zaradi predolgega čakanja na ustrezno vreme v preteklih dveh tednih, mi je zmanjkalo časa za pot do Brazilije pred zimo. Po mojem prvotnem načrtu, bi danes moral odjadrati že iz Namibije. Spremeniti sem moral tudi letalske karte in odhod domov me čaka že v ponedeljek.

Marine v Cape Townu so drage, tiste v okolici pa ali nimajo prostora, ali pa so nevarne. Po pogovoru z vodjo marine v Port Ownu sem se odločil, da bo barka prezimila tam, kakšnih 100 milj severno od Cape Towna. Težava Port Owna je, da je reka za Skokico plovna le ob plimi in ta bo v nedeljo okoli 11. ure dopoldne. Bo treba kar pohiteti, da ne zamudim letala.

 

26.10. Zaradi močnega zahodnika bo potrebno še en dan počakati v Mossel Bayu, potem pa vremenske napovedi obetajo, da se bo veter v petek obrnil in vendarle nekaj dni zapored pihal z juga in vzhoda.

V petek zvečer naj bi se vzhodnik okrepil na 30 vozlov in tako naj bi bilo tudi še v soboto. Konec tedna bom zato lahko kar hitro jadral mimo Rta Agulhas in Rta Dobrega upanja, če valovi vetra, ki se bodo mešali z valovi z juga ne bodo prezahtevnega navzkrižnega morja. Rt Dobrega upanja je še zadnji od zgodovinskih velikih južnih rtov, ki mi manjka v ladijskem dnevniku 🙂 . Zadnje dni se je precej ohladilo in sonce se pokaže le zjutraj, čez dan pa je oblačno, deževno in hladno. Morje ima tukaj 16 stopinj in nad morjem je hladno, zato sem zadnje dni med jadranjem oblečen v bundo. Danes zjutraj se je ohladilo pod 10 stopinj Celzija in tudi v barki je bilo le 14 stopinj, zato sem prvič po dolgem času prižgal ogenj na kuhalniku, da se je znotraj malo ogrelo. Sonce je tukaj visoko na nebu, a njegovo toploto začutiš šele v zavetrju, ali ko se sprehodiš malo stran od obale.

25.10. Ob sončnem vzhodu sva dvignila sidro in odjadrala naprej proti zahodu. Vetra je bilo precej več, kot so ga obetale napovedi, a na srečo je danes pihal jugozahodnik,

ki je omogočal jadranje neposredno proti Mossel Bay-u, vendar je bilo potrebno vseskozi jadrati ostro v veter in popoldne sem pri 30 vozlih vetra moral jadra kar precej skrajšati.

Popoldne se je tudi precej ohladilo, morje pa so preletavale plohe in meglice. Močan veter je dvignil tudi strme valove, čez katere se je opotekala barka in včasih na njih tudi krepko tresknila.

Barka je tudi zadnjih 65 milj oceanske orce dobro preživela in zvečer sva Skokico lahko privezala v marini v pristanišču Mossel Bay. Kaže, da bo zaradi vremena tukajšnji postanek spet malo daljši.