Poročila s poti

Cela paleta vetrov

Boštjanove palačinke so teknile in pozno smo šli ponoči v postelje, a smo v ponedeljek vseeno vstali že s prvim jutranjim svitom. Različni vremenski modeli so se za dopoldne v napovedih smeri vetra precej razhajali, za popoldne pa so večinoma napovedovali brezvetrje, ki smo se mu z zgodnjim odhodom želeli izogniti. Tudi izvide PCR testiranja iz Pule smo preko elektronske pošte dobili že včeraj, zato je bila naša pot domov odprta :).

Do jutra je na našem sidrišču prenehalo deževati, a v okolici je bilo še veliko nevihtnih oblakov, ki so se z zahoda pomikali nad Istro. Dvignili smo jadra in jugo nas je hitro ponesel čez zaliv do Novigrada, kjer smo hitro opravili hrvaške izstopne formalnosti.

Jugo se je na poti mimo Umaga okrepil nad 20 vozlov in z vetrom so vse večji postajali tudi valovi, a jadranje je bilo vseeno udobno in hitro, dokler prihajajoče nevihte vetra niso obrnile najprej na zahodnik, nato na tramontano in za Savudrijo še na burjo.

Jadra smo spotoma vse bolj zategovali in krajšali, a še vedno hitro jadrali. Iz vseh novih smeri je bil veter kar močan in je s seboj prinesel tudi valove, ki so se med seboj zaletavali in križali iz različnih smeri. V Piranskem zalivu smo pospravili jadra in zadnji dve milji do Pirana premotorirali.

Policaj na mejnem prehodu je bil tudi tokrat zadovoljen z našimi izvidi in potrdili o cepljenju, zato smo se kmalu lahko preselili v zavetrje za starimi skladišči soli v Portorožu. Privoščili smo si obilen zajtrk, saj je bila zaloga hrane na Skokici še vedno velika, potem pa smo se za dobro uro spet posvetili tudi teoretičnemu pouku – meteorologiji, plimovanju in morskim tokovom.

Nevihte v okolici so se izpele, zjasnilo se je, burja se je ustalila in popoldne smo izpred Portoroža mimo Pirana odjadrali proti Izoli. Le še dva obrata v veter smo naredili in Skokico smo popoldne že lahko privezali na njeno mesto v marini v Izoli. Z Boštjanom, Milošem, Marjanom in Jarotom smo ob zaključku z veseljem ugotovili, da smo imeli (neugodnim vremenskim napovedim navkljub) vse dni kar srečo z vremenom – vetra smo imeli dovolj, nevihte so se nas izogibale, dež je bil le ponoči, dnevi pa pretežno sončni :).

Skokica bo zdaj nekaj dni mirovala, potem pa spet jadrala na nekoliko večje razdalje.

 

Oblačen dan

Ponoči so plohe z zahoda v naš zaliv prignale neprijetne valove, ki so nategovali privezne vrvi in privez ob pomolu je postal precej neudoben. Odvezali smo vrvi ter Skokico zasidrali nedaleč stran in spanje na barki je takoj postalo bolj udobno.

Do jutra je veter oslabel in z njim tudi valovi, zato smo se vrnili ob pomol in se potem dopoldne odpeljali v Pulo na zdaj že nekoliko cenejše PCR testiranje, saj nam Hojs brez žgečkanja po nosu še vedno ne dovoli vrnitve v Slovenijo.

Za popoldne je vremenska napoved obetala, da se bo jugo precej okrepil, zato smo odjadrali iz zaliva, vendar so bili zunaj valovi precej večji od vetra. Jadra so v pomanjkanju vetra na zibajoči se barki precej opletala. Jadranje med valovi v tako šibkem vetru ni imelo veliko smisla in po eni uri smo pred Brijoni zavili desno v zaliv ter sidro spustili pred Puntiželo.

Da nam med čakanjem na veter ne bi bilo dolgčas, smo se odpravili na kopno na partijo košarke. Tekem v dvojkah se je zvrstilo več in pošteno smo se prepotili, preden so se listi na drevju začeli zibati v vetru. Šele po četrti uri popoldne smo lahko odjadrali na pot, a se je jugo krepil in s hitrim jadranjem mimo Rovinja, Vrsarja in Poreča smo kmalu nadomestili zamudo ter še pred večerom prijadrali do Červarja, ki nam je nudil lepo zatočišče za čez noč. Kmalu potem, ko smo v zalivu spustili sidro, se je ulilo in deževalo pretežni del noči.

Sproščeno z maestralom

Oblaki ki so v petek zvečer čez morje pripluli do Istre, so se pred obalo razdelili in ponoči dež in bliske ponesli na sever in jug Istre, nam pa namenili le nekaj kapelj dežja. Veter je do jutra popolnoma oslabel in morje se je zgladilo.

Za učenje in vadbo pristajanja smo si za uro ali dve zjutraj sposodili pomol v sosednjem zalivu na drugi strani Parentiuma, potem pa smo v rahlem zahodniku dvignili jadra in si pod jadri na mirnem morju privoščili obilen zajtrk na poti proti Rovinju. Tam smo severno od mesta spustili sidro, da bi počakali na za popoldne napovedan jugozahodnik, vmes pa smo se sprehodili do mesta in si privoščili še nekaj kopenske rekreacije po poteh ob obali.

Jugozahodnika nismo dočakali, se je pa zato popoldne nekoliko okrepil maestral, da smo ob istrski obali lahko zelo sproščeno jadrali mimo Brijonov

do Banjol, kjer nas je ob starem vojaškem pomolu pod radarsko postajo spet čakalo prosto mesto med ribiškimi barkami. Po nekaj krogih z vmesnimi pristanki ob pomol smo Skokico tam tudi privezali.

Večer smo spet zaključili z okusno večerjo na barki in z ogledom jadralskih potopisnih filmov. Tokrat sta bila na vrsti južni Pacifik in južni Atlantik.

Pobeg pred dežjem

Dež je v noči na petek dodobra opral barko, potem pa je naredil nekaj premora, da so se Miloš, Jaro, Marjan in Boštjan zjutraj lahko normalno vkrcali na Skokico. Izpluli smo proti Piranu. Temni oblaki nad Koprom so grozili z novim dežjem, a nam na srečo niso sledili.

Po obveznih postankih v Piranu in Umagu smo za nekaj dni odjadrali na potep ob istrski obali. Prehod meje je potekal tekoče in celo umaški policaj tokrat ni imel niti ene pripombe na naše papirje :).

Vetra do Pirana skorajda ni bilo na spregled, potem pa se je začel krepiti jugo, s katerim smo vse bolj poskočno jadrali ob istrski obali proti jugu in postopoma krajšali jadra. Obrate proti vetru smo delali na dobro uro, sedem milj stran od Istre in sedem milj nazaj proti obali.

Prvič smo k obali prijadrali pri Umagu, drugič pod Novigradom in tretjič pri Poreču.

Pred Porečom je popoldne veter pihal že s preko 25 vozli hitrosti in čez Jadran so se približevali novi deževni oblaki, zato smo zavili v Zeleno laguno in sidro spustili v zavetrju zaliva za tamkajšnjimi hoteli in marino.

 

Fantje so zvečer dokazali, da se na barki lahko pripravi dobra večerja, tudi kadar na krovu ni ženske družbe :).

Odprtomorsko jadranje v juniju

Prihodnjih nekaj dni bomo spet jadrali okoli Istre in kaže, da bomo imeli kar pestro vreme.

Pomladi je polovica že mimo, a se s temperaturami nekako še vedno noče prevesiti proti poletju.

 

Za drugo polovico junija pripravljam program nekoliko daljšega tečaja odprtomorskega jadranja od Izole mimo Jabuke in Palagruže do Južne Dalmacije.

Ponoči domov

Pico smo zvečer pojedli in se potem s čolnom vrnili na ob obali zasidrno Skokico. Medtem ko smo pred spanjem gledali video filme z jadralskih popotovanj po svetu, sta me Miha in Marko zbadala, da ta teden nismo ponoči še nič jadrali in da to pač mora biti sestavni del skiperskega tečaja. Zadnje dni smo skorajda cele dneve prejadrali po razburkanem morju in zdaj imam na krovu dva jadralca, ki jima to še ni bilo dovolj in sta želela jadrati tudi ponoči :).

Vremenska napoved za ponoči ni obetala vetra, a sem vseeno obljubil, da bomo dvignili sidro ob štirih zjutraj, ko bo vsaj še eno uro trda tema, preden se bo začelo svitati. Do Slovenije smo imeli le še nekaj ur jadranja, a na slovenski mejni prehod nisem želel priti, preden ne dobim izvida PCR testa, ki sem ga popoldne opravil v Poreču.

Fanta sta šla spat, jaz pa sem na računalniku še malo preučeval vremenske napovedi, ko je zacingljal mail in mi prinesel izvid. Kar malo presenečen sem bil, saj je od testiranja minilo le osem ur. Namesto da bi šel v posteljo, sem že ob polnoči zbudil Miho in Marka. Prižgali smo instrumente in navigacijske luči, dvignili sidro in se okoli Novigrada zapeljali do carinskega pomola v luki, kjer smo pri dežurnemu policaju opravili izstopne formalnosti. Policaj je bil prijazen in občutek sem imel, da nas je bil kar vesel, da smo mu popestrili samotno in dolgočasno noč :).

Dvignili smo jadra in z Mihom sva nekaj časa poskušala jadrati v rahlih sapicah s kopnega, medtem ko je Marko nadaljeval s spanjem, da bo pripravljen za naslednje dežurstvo. Počasi je šlo in še zadnje sapice so kmalu potihnile. Ob istrski obali proti severu nas je skozi noč poganjal motor. Nebo je bilo polno zvezd in morje gladko. Savudrijski svetilnik in severnica sta nam je kazala pot skozi hladno noč.

V Piranskem zalivu nas je pozdravil burin, s katerim smo potem “moto-jadrali” do Pirana. Ob štirih smo Skokico v mandraču privezali ob pomol mejnega prehoda in hitro opravili z vstopnimi formalnostmi. Moja sojadralca sta pokazala potrdila o cepljenju, jaz pa izvid testa. Upam da se ta cirkus z omejitvami in potrdili ob prehajanju meje kmalu neha.

Odpluli smo še mimo Bernardina do starega skladišča soli in svitati se je že začelo, ko smo ob obali spustili sidro. Miha je bil tako zagnan, da Marko za svoje dežurstvo ni prišel na vrsto, a mislim, da se zaradi tega ni prav dosti sekiral.

Vrsar in Novigrad

V petek proti jutru se je veter obrnil na jugozahodnik in v naš zaliv severno od Pule začel prinašati vse bolj neugodne valove, zato smo dopoldne dvignili sidro in mimo Brijonov odjadrali nazaj proti severu.

Pot do Vrsarja, za katero smo prejšnji dan v obratni smeri proti vetru potrebovali 8 ur, smo tokrat z ugodnim jugozahodnikom prejadrali v le štirih urah.

Dopoldan je bil kisel in hladen, a ko smo med otočki za Vrsarjem spustili sidro, se je zjasnilo in takoj je postalo topleje.

 

Dan sta nam popoldne in zvečer popestrili dve nevihti, ki sta lepo obarvali nebo, Vrsar pa sta le oplazili in prinesli nekaj dežja in kratkotrajen veter s severa.

Po mirni in hladni noči smo zjutraj odjadrali do Poreča, kjer sem se popoldne pred zdravstvenim domom postavil v dolgo vrsto, da sem v hrvaško zdravstveno blagajno spet lahko vplačal Hojsov davek za žgečkanje po nosu.

Maestral je popoldne še vedno kodral morje, zato smo še enkrat dvignili sidro in odjadrali še malo naprej proti severu. Po večernem dežju je bilo ozračje danes dovolj čisto, da se je z morja videlo vse do Julijcev in Triglava.

Proti večeru smo se zasidrali v zavetrju Novigrada in si v eni od tamkajšnjih restavracij ob obali privoščili pico.

Sv. Ivan na pučini

Namen tokratnega jadranja ni jadranje na dolge proge, temveč vadba obalne navigacije, upravljanje z jadri, pristajanje v različnih razmerah, izbor sidrišč in sidranje, skrb za varnost na krovu in podobno, kar je ponavadi vsebina tečaja samostojnega jadranja.

Posadka je imela v sredo zelo vetrovne razmere že kar od samega starta iz Izole, da vadba pristankov ob pomol ni bila najbolj enostavna.

Z južnim vetrom smo po mirnem morju v zavetju obale hitro prijadrali do Pirana in potem cik cak še čez Piranski zaliv do Savudrije, kjer smo se spoprijeli z večjimi valovi, ki jih je ob istrski obali navzgor gnal krepak jugo, ki je pihal s preko 30 vozli hitrosti.

Skrajšali smo jadra, ostro v veter skakali čez valove in pozno popoldne prijadrali v Umag. Po opravljenih mejnih formalnostih na policiji smo se pod večer preselili še do starega pomola bivše cementarne južno od Umaga, kjer smo v zavetju valobrana varno prebili noč. Jugo je žvižgal okoli jambora, a morje za valobranom je bilo dovolj mirno, da smo lahko spali.

V četrtek proti jutru je veter za nekaj ur obrnil na vzhodnik, kar smo že navsezgodaj izkoristili za jadranje ob obali do Poreča,

kjer smo na kapitaniji opravili še drugi del hrvaških vstopnih formalnosti, saj je bila kapitanija v Umagu prejšnji dan popoldne že zaprta.

Za vadbo pristankov smo si tokrat izbrali osameli pomol v Zeleni laguni. Jugo se je dopoldne spet okrepil nad 20 vozlov in s skrajšanimi jadri smo v nadaljevanju jadrali ostro v veter proti jugu

in delali obrate v veter na približno vsake pol ure, tri ali štiri milje proti odprtemu morju in potem spet proti Istri ter tako počasi križarili in žagali morje proti jugu.

Spogledovali smo se s postankom najprej v Vrsarju in nato pri Rovinju, a Marku in Mihu jadranja popoldne še ni bilo dovolj in smo nadaljevali še naprej,

mimo svetilnika na otočku Sv. Ivan na pučini ter mimo Brionov vse do rta pred vhodom v puljsko luko, kjer smo proti večeru v zavetrju obale spustili sidro.

Lebič

Ne zgodi se mi pogosto, da bi ob istrski obali na daljše razdalje lahko jadral z jugozahodnikom. Lebič dostikrat spremlja nevihte, ki iz Italije privršijo nad Istro, a tokrat je bilo drugače in lebič je bil prijazen.

Zjutraj sem že mislil, da bo vetra precej manj od napovedanih 25 vozlov, saj nam je otoček Sv. Juraj pred Vrsarjem nudil dobro zavetje in vetra tam ni bilo veliko. Ko pa smo odjadrali iz zavetja otokov, smo se kmalu srečali z okrepljenim jugozahodnim vetrom in zaostalimi valovi juga. Smer vetra je bila idealna za jadranje ob istrski obali navzgor proti Sloveniji, saj nam je pihalo z boka in celo malo v polkrmo, zato je Skokica vseskozi jadrala med sedmimi in osmimi vozli hitrosti in včasih tudi hitreje, ko je zajahala malo večji val.

Mimo Novigrada se je veter še nekoliko okrepil, zato smo skrajšali jadra in barko s tem nekoliko umirili.

Kmalu smo bili v Umagu, kjer je bilo morje v luki, vsem valobranom navkljub, kar precej živahno in smo morali barko z rokami in nogami držati stran od pomola, da se ni zaletavala, medtem ko sem pri policaju opravljal izhodne mejne formalnosti. Žal sem spet naletel na ta tečnega policaja, ki mi je tam v zadnjih mesecih že nekajkrat grenil življenje, podaljševal postopke in preskušal mojo potrpežljivost. Najprej mi je očital, da je zunaj močan jugo, ki ni varen za jadranje, a sem mu razložil, da piha lebič, ki je idealen za jadranje. Nato je od mene med drugim zahteval, da mu pokažem covid test, čeprav ga za izhod iz Hrvaške ne potrebujem. Zadnje čase moram za jadralske poti precej redno spremljati tako hrvaške kot slovenske predpise, ker se pogosto spreminjajo in zato predpise očitno poznam bolje kot policaj. Vseeno sem mu pokazal test z Lošinja, pa ni bil zadovoljen, ker sem mu ga pokazal v elektronski obliki na računalniku in je hotel videti test na papirju. Izvid testa sem dobil v elektronski obliki po mailu, to je moj original in to sem policaju tudi povedal, pa je še naprej nergal in grozil, dokler mi ni bilo dovolj in sem od njega zahteval, naj mi pokaže predpis, po katerem elektronska oblika izvida ne velja in predpis po katerem za izhod iz Hrvaške potrebujem covid test na papirju.

Seveda sem ga s tem razjezil, a če on jezi mene, mu lahko tudi malo vrnem. Policaj je potem besno vzel v roke fascikel in brskal po njem in mi potem sprva na glas in potem vse manj na glas prebral, da je za prihod Slovenca na Hrvaško lahko dovolj že SMS, če ima vpisane vse podatke za identifikacijo testa, izjemoma pa policaj lahko zahteva original, za izhod iz Hrvaške pa ne potrebujem testa. Bolj potiho je na koncu rekel, da se “izvinjava za poteškoče i doviđenja”. Morda bom pri njem še kdaj naletel na mino, verjetno pa si oba s policajem želiva, da bo prehod meje kmalu spet normalen in brez vsakodnevnih sprememb predpisov.

 Od Umaga naprej je veter slabel, valovi pa so se večali, zato smo jadrali le z genovo, saj je glavno jadro preveč opletalo, a smo do Pirana še vedno prijadrali s šestimi vozli hitrosti.

Slovenski policaj na morskem mejnem prehodu je bil zadovoljen z našimi izvidi v elektronski obliki in hitro smo lahko odjadrali naprej proti Izoli.

Tudi drugo letošnje jadranje okoli Jabuke smo uspešno zaključili in Nada, Andrej ter Jure so se od barke in njenega kapitana prijazno poslovili. Skokica bo naslednja dva dni počivala v marini, potem pa gremo že na novo jadralsko pot okoli Istre :).

Za zaključek sem namešal še nekaj video posnetkov zadnjih dveh tednov 🙂

Z jugom do Vrsarja

Brezvetrno dopoldne na jugu Istre smo izkoristili za kopensko rekreacijo po lepih sprehajalnih in kolesarskih poteh Kamenjaka.

Šele sredi dneva so se pojavile prve sapice,

da smo s pomola odvezali vrvi in dvignili jadra na barki. Jugo je bil sprva sramežljiv, a se je že pred Pulo okrepil in smo v nadaljevanju mimo Brijonov metuljčkali že s čisto spodobnimi šestimi vozli hitrosti.

 

Za večerni prehod dežne fronte in okrepljen nočni jugozahodnik smo na zemljevidu iskali primerno sidrišče. Za jugozahodnik ob zahodni Istrski obali ni prav veliko primernih zalivov. Najbolj obetaven se mi je na navtični karti zdel otoček Sv. Juraj pred Vrsarjem in ko sem od Gregorja dobil “dovoljenje” za sidranje, smo popoldne zavili za ta otok.

Mimo nas sta pozneje priplula Ksenija in Gregor in svojo Lungo zapeljala v matično marino za valobranom.

Proti večeru je začelo deževati in pošteno je žvižgalo okoli jambora, zato spanec na barki danes ni bil najbolj trden.

Sidro je dobro držalo, dež in veter pa sta se ponoči izpela. Napovedani okrepljeni jugozahodnik do jutra ni prišel do Vrsarja.

Unije in čez Kvarner

Varnostnik iz ruske vile nad pomolom, ob katerega smo se privezali, me je včeraj prišel opozoriti, da tam ne smemo ostati čez noč, pa sva se potem zaklepetala o športu (on je bil rokometaš, jaz skakalec) in kmalu sem si priklepetal dovolilnico, da tam lahko prenočimo :).

Zjutraj, ko smo ravno odhajali proti zdravstvenu domu, sta do nas na čolnu priplula dva druga varnostnika in zahtevala, da Čikat zapustimo. Povedal sem, da gremo ravno na covid test in krmarjeva roka na prestavni ročici motorja je kar avtomatično prestavila v vzvratno in čoln se je umaknil na varno razdaljo. Dogovorili smo se, da po testu takoj zapustimo zaliv.

Čez hrib do zdravstvenega doma v Malem Lošinju smo prišli precej pred osmo uro, a je bila tam že vrsta za testiranje. Vrsta se je vse bolj podaljševala predvsem pred blagajno, kjer smo Slovenci (v skladu s Hojsovimi domislicami) pridno vplačevali prispevek za PCR teste v hrvaško zdravstveno blagajno, da se bomo lahko vrnili domov. Po dveh tednih premora v naravi sem si spet nadel masko, saj je bila gneča ob testiranju v bistvu edina možnost, da bi kaj staknil. Narobe svet, ko se Hojsov “varnostni ukrep” spremeni v svoje nasprotje.

Ker smo bili zgodnji na testiranju, smo tudi kmalu opravili. Jugo je že pihal, odvezali smo vrvi in odjadrali proti Unijam.

Vaški pomol na Unijah prenavljajo in podaljšujejo, pomol pa so zasedali gradbeni stroji in splav, zato smo sidrali v zalivu pred vasjo. Spustili smo čoln v vodo in se odpravili na potep po v tem času zelo zelenem in cvetočem otoku.

Po dobri uri smo se vrnili v zaliv, ko je v zaliv priplula tudi Lunga,

a Gregor se je “dogovoril” s kapitanom vlačilca splava, da mu naredijo prostor ob pomolu, da je tam lahko privezal svojo barko.

 

 

Po krajšem klepetu z Gregorjem in Ksenijo smo odjadrali proti Istri. Vetra ni bilo veliko, a nam je vseeno dal nekaj nad štiri vozle hitrosti.

Čez dobre pol ure nam je z Unij sledila tudi Lunga in kjer sta na morju dve barki, tam je regata. Nada, Andrej in Jure so vadili fine nastavitve jader ob šibkem vetru in ob tem za kontrolo opazovali brzinomer in Lungo v ozadju.

 

Veter je slabel in na Lungi se je pojavil špinaker. Seveda se nismo pustili prehiteti in nekaj minut zatem je genovo tudi na Skokici zamenjalo to veliko balonasto jadro.

Naše jadralske veščine smo poleg upravljanja špinakerja tudi tokrat bogatili z astronomsko navigacijo z uporabo sekstanta.

 

Pred Kamenjakom je bilo vetra le še za vzorec, zato smo pospravili jadra in zagnali motor, potem pa se je kmalu pojavil vzhodnik, s katerim smo mimo svetilnika na Porerju odjadrali v zaliv Volme in Skokico za čez noč privezali ob stari vojaški pomol na južni strani zaliva.

 

Srednja in Severna Dalmacija ter Kvarner

Začetek tedna mi je odpovedal računalnik, zato imam nekaj zamude pri jadralskem dnevniku. S precej truda so mi prijatelji in računalničarji pri FIS računalnik usposobili, da ga končno spet lahko uporabljam.

V ponedeljek zjutraj smo z Brača odjadrali do Kaštelov pri Splitu, da je posadka opravila covid teste pred vrnitvijo v Slovenijo, potem pa smo odjadrali še čez zaliv na obisk Šolte. Vreme se je skisalo in začelo je pihati z juga.

V torek smo v Trogirju zamenjali posadko na Skokici. Anita, Dejan, Rok in Vasja so se od barke poslovili, na krovu pa so se mi popoldne za jadranje proti domu pridružili Nada, Andrej in Jure.

Spoznali smo se z varnostno opremo na barki, potem pa odjadrali iz marine Trogir. Po dobrih dveh urah smo spoznali, da je trideset vozlov juga vendarle premočan veter, da bi z njim čez noč jadrali na odprto morje. Zavili smo na zahod Šolte in sidro spustili v zalivu Šešula na zahodu otoka.

Po nekaj urah hitrega spanja smo sredi noči ugotovili, da sicer dežuje, a je veter nehal žvižgati okoli jambora, zato smo dvignili sidro in odjadrali proti Jabuki.

Na odprtem morju je bilo vetra še vedno za dvajset vozlov in jadranje je bilo poskočno vse do jutra, ko je jugo začel slabeti in kmalu ga je pri pogonu zamenjal motor vse do nekaj milj pred Jabuko, ko je morje začel kodrati jugozahodnik in smo z njim lahko sproščeno jadrali najprej okoli Jabuke in potem še celo popoldne proti otokom Severne Dalmacije.

Pred Dugim otokom je veter spet izginil

in skozi malo Proverso smo potem ob Dugem otoku ponoči odmotorirali do Rave, kjer me je čakal moj običajni privez ob obali.

Jutro je bilo namenjeno sprehodu med oljčnimi nasadi na vrhu otoka, najbolj vroča člana posadke pa sta celo zaplavala v morju.

Dopoldne je spet začel pihati jugo in odjadrali smo proti severozahodu. Dan je bil megličast in kisel, a veter je bil vztrajen in do večera smo mimo Zverinca, Molata, Škarde in Premude prijadrali do Lošinja, kjer smo Skokico privezali ob pomol v zalivu Čikat. V zalivu je bila zasidrana tudi Gregorjeva Lunga, a sva se s kapitanom dogovorila, da se srečava, ko bo strah pred korono nekoliko manjši :).

Dan smo zaključili s sprehodom po otoku in z ogledom jadralskih filmov.