Podaljšane počitnice v Indoneziji

Počitnice v Indoneziji sva morala za nekaj dni podaljšati, ker luški kapitan v Maleziji ni bil zadovoljen z mojimi dokumenti, ki sem jih priložil ob najavi prihoda v Malezijo. V marini Pinetree v Puteri Harbourju na jugu Malezije sem rezerviral privez za Skokico za prihodnji teden, saj se tam dobimo z Jelkom in Jolando, ki bosta okrepila posadko Skokice med jadranjem po Maleziji in Tajski.

V marini so želeli, da jim v naprej pošljem dokumentacijo za vstop v Malezijo. Zapletlo se je pri zavarovalniških policah za Skokico, ki so napisane pretežno v slovenščini, nekaj pa je zraven angleškega teksta. Zahtevali so potrdilo od zavarovalnice v angleščini, da zavarovanje odgovornosti krije škodo, ki bi jo povzročil drugim, kakor tudi reševanje plovila in posadke ter morebitno ekološko škodo. Mojemu prevodu in zagotovilom, da je to vključeno v zavarovanje odgovornosti, niso verjeli. In potem je bil petek in potem vikend in iz zavarovalnice nisem uspel dobiti angleškega prevoda za zavarovalno polico. Po nekaj prošnjah so se v ponedeljek v zavarovalnici posvetili mojim težavam, a zaradi časovne razlike je bilo to že po izteku delovnega časa v Maleziji.

Ker nisem videl smisla, da bi na ureditev zapleta čakal pred pristaniščem v Maleziji, sva z Zlato upočasnila jadranje proti severu. Dodatne tri dni čakanja na zavarovalno deklaracijo iz Slovenije sva se z Zlato potepala med Indonezijskimi otočki južno od Singapurja in naredila nekaj nenačrtovanih postankov. Ker sva se pred dnevi že odjavila iz Indonezije, se po otokih sicer ne bi smela sprehajati, a čakati samo na barki bi bilo zelo dolgočasno. Nikogar nisva motila in v restavracijah sva bila dobrodošla 😊. Za hrano in zapravljanje nama je ostalo še kar nekaj rupij in obiskala sva nekaj zanimivih otokov. Kadar se je pojavilo kaj uporabnega vetra sva odjadrala do naslednjega otoka.

V petek in soboto sva se ustavila pri otoku Galangbaru in se sprehodila po jugu otoka, ki je priljubljen med domačini iz konec tedna zelo obiskan. Ob obali imajo vrsto rekreacijskih taborišč z urejenimi paviljoni in prireditvenimi prostori, kjer se vrti glasba in dogaja marsikaj. Med sprehodom po zaledju obale sem slišal zvoke dirkalnih motorjev, zato sem mislil, da je v bližini nekje dirkališče, pa sva z Zlato potem na cesti videla, da je cesta dirkališče, po kateri se s predelanimi in navitimi motorji podijo mladci in sproščajo svoj adrenalin. Hodila sva po robu asfaltirane ceste, ko se je začel približevati hrup motorjev in potem so se izza ovinka prikazali štirje motoristi in s preko dvesto kilometri na uro hitrosti švignili en meter mimo naju in izginili za naslednjim ovinkom. Na koncu ceste na južnem rtu otoka so imeli motoristi med restavracijami svoj tabor, ob cesti je bila parkirana množica motorjev in vsakih nekaj minut se je zbralo nekaj cestnih dirkačev za skupinski start, navijali so motorje in potem po cesti odhrumeli proti severu.

Da bi si spočila ušesa, sva raje odšla do restavracije ob obali, kjer je bila na kolih na koralnem grebenu postavljena domača gostilna. Kot že nekajkrat doslej v Indoneziji sva jedla lignje, solato, riž in krompir oziroma kasavo.

Popoldne sva se premaknila dvajset milj naprej proti severozahodu in sidro spustila v mirnem zalivu med otoki pri otočku Seranju.

V ponedeljek sva se približala Singapurju in v daljavi že videla ladje, ki so kot račke druga za drugo plule proti vzhodu. Po nekaj urah plovbe sva se ustavila pri otočku Geranting. Zanimivost otočkov južno od Singapurja je, da so vaške hiše postavljene na stebrih in kolih nad morjem ob obali, med hišami pa do obale vodijo mostički. Na otoku smem je na suhem postavljenih le še nekaj hiš, mošeja, šola in pokopališče. S čolnom sva odveslala do vasi in Zlata je med sprehodom po vasi hitro dobila spremljevalke, ki so nama pokazale, kje so trgovinice, kjer sva za zadnje rupije kupila nekaj drobnarij. Razkazale so nama še šolo na griču, v katero hodijo k pouku, mošeja pa je itak tako izstopala, da je ni bilo potrebno posebej iskati. Pred sprehodom sem se pozabil namazati proti komarjem, zato so me začeli pikati in sem kmalu pobegnil nazaj na barko.

Popoldne, ko je v Sloveniji nastopilo jutro, sem se dopisoval z zavarovalnico in agenti glede certifikata v angleščini. Obljubili so mi, da ga bodo do konca dneva zagotovo poslali, zato sva se z Zlato popoldne odpravila proti Maleziji.

Prečkati sva morala dva zelo prometna ladijska koridorja okoli Singapurja. Prvega ki vodi proti vzhodu sva prečkala zvečer, drugega ki vodi proti severozahodu pa ponoči.

S pomočjo AIS-a in položajev ladij na AIS monitorju je bilo vse skupaj precej pregledno, saj sem lahko videl, s kakšnimi hitrostmi plujejo posamezne ladje in temu prilagajal našo hitrost. Pred nekaterimi ladjami sem moral pospešiti, druge pa sem počakal, da so šle mimo in potem nadaljeval s potjo do druge strani koridorja sheme ločene plovbe, kjer imajo ladje prednost.

Brez AIS-a se med ladje zagotovo ne bi podal ponoči. Sidro sva potem spustila na sidrišču pred malezijsko obalo zahodno od Singapurja. Angleški certifikat je zavarovalnica ponoči poslala po mailu in zjutraj sva lahko pristala v Puteri Harbourju ter brez težav opravila malezijske vstopne formalnosti. Zdaj sva v Maleziji in Zlata je v civilizaciji.

Singapur ponoči

Puteri Harbour

Čez ekvator proti Maleziji

Med opravljanjem izstopnih formalnosti sva na Belitungu z Zlato med pogovori z uradniki doživela nekaj presenečenj, ki si jim tudi z nekaj časovne oddaljenosti še vedno lahko le čudim. Carinika, ki sem ju dopoldne pričakal na plaži in s čolnom odpeljal na barko, sta me vprašala, po čem je Slovenija poznana. Omenil sem lepo zeleno naravo, gore, gozdove, reke, jezera, griče, kraški svet, ravnice in morje. To kakšnega posebnega vtisa na carinike ni naredilo, saj v takšni in še malo bolj bujni naravi tudi sami živijo.

Poskusil sem z Melanijo, a Trump zadnje čase med muslimani ni najbolj priljubljen in tukaj sem usekal mimo. Potem sem poskusil s športniki, nogometaši, košarkarji, skakalci, kolesarji in rekel »Oblak«. »Ou, Jan Oblak is Slovenian?«, sem dobil odgovor. In potem sem naštel še nekaj priimkov Šeško, Dončič, Pogačar, Prevc, Roglič in vedno sta mi carinika k priimkom dodala imena »Bendžamin, Luka, Tajdaj, Primus«, le k Prevcem sta poleg imen »Pitr, Doumn« dodala še »and a little girl«. »Nika«, sem presenečeno rekel. »Yes, yes, Nika«. Povedala sta mi, da spremljata svetovni šport. Uradniki v pisarnah imajo veliko časa in vseskozi imajo mobitele v rokah.

Največje presenečenje pa sva z Zlato doživela v čakalnici urada za karanteno, kjer se je tudi Zlati povesila čeljust in je izbuljila oči. Uradniku sem izročil dokumente in je z njimi odšel v pisarno, da bo napisal izstopno zdravstveno deklaracijo. Po četrt ure se je vrnil in vprašal, ali sem jaz Miran Tepeš. »Ja«, sem mu odgovoril, »saj sem vam dal svoj potni list.« »Ja, ne, mislil sem športnik Miran Tepeš?« Presenečeno sem mu potrdil, da sem bil športnik. »Oh, this is such a great honour for me. I follow all winter sports and I’m such a big fan of skiing and ski jumping«, mi je mladi zdravstveni delavec navdušeno rekel. Nejeverno sem ga pogledal, ali se morda zafrkava in nisem vedel, kaj naj mu rečem. Od presenečenja sem bil tiho, z Zlato sva se spogledala, potem pa sem se odločil, da mu verjamem in smo se z Indonezijcem pogovorili o zimskih športih.

Svetilniku na otočku Langkuas sem v sredo, šestega maja zgodaj zjutraj, pomahal v slovo in odplul proti Maleziji. Do juga Malajskega polotoka je skoraj 400 milj, zato te poti z Zlato ne bova prejadrala v enem kosu, temveč se bova spotoma ustavila v zalivih na nekaj indonezijskih otokih. Nočna plovba med otoki je zaradi številnih ribičev lahko kar naporna, dodatno težavo pa predstavljajo tudi nenatančne navtične karte.

V sredo popoldne sva sidro za nekaj ur spustila v zalivu na severu nenaseljenega otok Gelasa, kjer sva si med počitkom ogledala koralne grebene. Med plavanjem do koralnih grebenov mi je na žalost uspelo utopiti moj podvodni fotoaparat, s katerim sem v zadnji desetih letih naredil tudi večino kopenskih fotografij in video posnetkov z mojih potovanj po svetu. Ponoči sem polnil baterijo, potem pa slabo zaprl vodotesna vratca fotoaparata. Neumnost sem odkril po nekaj sekundah, ko sem zaplaval s fotoaparatom v roki in skozi potapljaško masko videl odprta vratca. Dvignil sem fotoaparat iz vode, a je bilo že prepozno. Voda je vdrla v fotoaparat in rešiti sem uspel le spominsko kartico.

Vetra ni bilo, zato je na barki postalo zelo vroče in edini način, da si na barki narediš malo vetra je, da odpluješ in veter s premikanjem dela barka sama, seveda s pomočjo motorja. Skokico sva obrnila proti severu otoka Bangka in se ponoči srečevala s številnimi ribiči, z nekaj plohami in celo z nekaj vetra primernega za jadranje. Proti jutru so moje oči postale preveč zaspane za slalom med ribiči, zato sem sidro spustil na odprtem morju na globini 26 m kar med ribiči in šel za nekaj ur v posteljo.

V četrtek sva se čez dan ustavila na severu Bangke, popoldne pa se je pojavil veter, dvignila sva sidro in z 10 vozli vzhodnika odjadrala naprej proti severozahodu . Še pojasnilo, da ne bo kdo mislil, da jaz forsiram jadranje. Zlata je tokrat dala komando za odhod, ker ji zaliv ni bil všeč in ker si želi čimprej priti v civilizacijo. Civilizacija zanjo pomeni, da je v bližnji okolici mogoče videti nebotičnike, da so v bližini trgovine in restavracije in da je na kupu vsaj nekaj sto tisoč ljudi .

Jadranje proti otočju Lingga je bilo ponoči zelo živahno, saj so naju pogosto napadale plohe in nevihte, ki so vsaka po svoje spreminjale smer in jakost vetra, zato je bilo dela z jadri kar dosti. Še vedno pa je tak način potovanja boljši, kot pa sta bila prejšnja dva, ko je bilo potrebno večinoma poslušati motor.

Skokico je nočni dež dodobra opral, veter pa je dvignil valove, ki so zadeli ob nasprotni tok, da je bilo morje precej zmešano. Dopoldne sva prijadrala do otočja Lingga, kjer pa jugovzhodna sidrišča zaradi krepkega valovanja niso bila primerna. Nadaljevala sva pot v zavetje severnega dela otočja, kjer sva potem slalomirala med številnimi plavajočimi ribiškimi hiškami, ki so bile zasidrane med otoki in koralnimi grebeni. Te hiške so videti kot nekakšne »vikendice«, kamor se lahko priveže čoln in imajo streho, pod katero lahko nekaj ljudi na suhem prespi.

Začela sva se približevati ekvatorju in ker bo Zlata prvič plula čez ekvator, mora po pomorskih običajih opraviti tudi pomorski krst. Strašil sem jo, kako jo bom porisal in popisal in da bo morala zapeti pomorsko pesem, nazadnje pa sem v shrambi našel pozabljeno skorajda prazno steklenico viskija, s katero je Zlata ob prečkanju ekvatorja nazdravila Pozejdonu in severni polobli, na katero sva zaplula.

Kmalu zatem sva se ustavila na sidrišču v zavetju otoka Kentar in barko zasidrala za nočni postanek.

Otočje Belitung

Po vrnitvi iz tropskega gozda sva se od Bornea z Zlato poslovila in odjadrala proti otočju Belitung. Dva dni in 260 nm je bila dolga pot. Prvi dan naju je v noč na poti proti zahodu pospremil lep južni veter, ki je proti jutru omagal. Južno od Bornea je morje vseskozi plitvo in sem Skokico proti jutru zasidral kar na odprtem morju dvajset milj od obale in dan ter nov veter počakal v postelji.

Dan je prišel, veter pa šele popoldne, zato sva do večera moto-jadrala. Ponoči je spet pihalo z juga in motor je lahko miroval. V drugem delu noči je nad Skokico privršala nevihta s preko 30 vozli vetra s severa, da sem komajda uspel še pravočasno pospraviti glavno jadro in skrajšati ter prestaviti genovo. Sledila je ura borbe z vetrom in valovi, da na barki ne bi bilo nepotrebne škode, potem pa se je narava začela umirjati in sem sprednje jadro postopoma spet lahko podaljševal. Tretji dan dopoldne sva prijadrala do prvih otokov Belitunga, kjer so nas pozdravili koralni grebeni, ki niso vrisani na navtičnih kartah. Dva od teh grebenov sta bila v naravi točno na poti, ki jo je na elektronski navtični karti samodejno narisal Navionics. Če bi sem prijadrala ponoči, bi slepo sledil črti na elektronskem zemljevidu in bi se zagotovo zaletel v koralni greben, ki je bil tik pod gladino morja.

Pred Belitungom se je dopoldne naredila nova nevihta, zato se med otočki nisva ustavila, temveč sva zavetje raje poiskala v zalivu na jugu glavnega otoka.

Prvega maja sva jadrala med koralnimi in granitnimi otočki južno od Belitunga in se na dveh tudi ustavila za plavanje in sprehode po plažah. Na severu otoka Seliu sva Skokico zasidrala za čez noč, še pred večerom pa sva odšla na daljši sprehod po vasi in otoku. Podobno kot na drugih otokih je tudi tukaj na vaških cestah in otoških poteh mogoče slišati veliko otroškega smeha, na električnih skuterjih in mopedih pa mogoče videti veliko več otrok in mladine kot pa odraslih.

V soboto zjutraj sva odplula proti severu med otoki na zahodni strani Belitunga. V brezvetrju je Skokico poganjal motor. Po nekaj urah plovbe sva barko zasidrala v mirnem zalivu med otoki.

Med sidranjem mi je uspelo s Skokico nasesti na koralnem grebenu. Videl sem plitvino in barko ustavil, med obračanjem pa s krmilom zadel ob korale in potem sta veter in tok po svoje zasukala barko in med korale je zaneslo še kobilico. Z nekaj manevriranja sem barko uspel spraviti s čeri, krmilo in kobilica pa sta dobila nekaj prask. Popoldne se je pooblačilo, zagrmelo in čez Skokico je šlo nekaj ploh, ki so ohladile ozračje in oprale palubo barke, noč pa je bila potem povsem mirna.

Zjutraj sva se preselila na severozahod Belitunga in ob obali glavnega otoka našla skupino lepih koralnih in granitnih otočkov. Na lepe bele plaže in v morje v okolici otokov je narava “nametala” velike granitne skale in balvane.

Kisel dan je bil včeraj in sva ga z Zlato večinoma preživela v različnih pisarnah po Belitungu in v avtu, s katerim naju je šofer prevažal med pisarnami in trgovinami. Urejala sva indonezijske izstopne formalnosti. Pet uradov sva na različnih koncih glavnega mesta sva obiskala – carino, mejno policijo, karanteno, oddelek za pomorsko varnost in veze ter na koncu še luško kapitanijo. Uradniki so bili povsod prijazni, zatikalo pa se je pri plačevanju sicer majhnih zneskov za različne pristojbine. Plačila potekajo preko glavnih pisarn v Džakarti in preko istih pisarn potem izdajo tudi izstopne dokumente. Povezave z Džakarto so bile včeraj očitno počasne in postanki v posameznih uradih so praviloma trajali po več kot eno uro, z izjemo luške kapitanije, kjer sva na končni izstopni dokument čakala skoraj tri ure. Vmes sva nabavila hrano za naslednjih sedem dni na poti do Malezije in na bencinski postaji v kantice natočila nekaj goriva, ker vremenska napoved za naslednje dni ne obeta prav dosti vetra. Kantic za nafto sem imel s seboj šest, a napolnil sem lahko samo štiri, ker so na črpalki sprejemali samo plačila v gotovini. Računal sem, da bova nafto lahko plačala s kartico, zdaj pa sva morala do konca izprazniti denarnici. Ta črpalka v glavnem mestu Pandanu je bila tudi edina bencinska črpalka, kjer so točili nafto dex, ki je čista nafta. Na ostalih črpalkah točijo le nafto solar ali pa lahko nafto, ki je polovična mešanica nafte in palmovega olja. Takšna nafta za tanke na barki ni ugodna, ker v njej zrastejo alge, ki mašijo filtre in sistem goriva. Cena nafte se je zaradi Trumpa v zadnjih treh tednih z enega evra za liter dvignila na evro in štirideset centov za liter oziroma z dvajset na osemindvajset tisoč indonezijskih rupij. Po odhodu s črpalke sem videl, da je bilo do prvega bankomata le sto metrov in že med točenjem nafte v kantice bi se z lahkoto sprehodil do bankomata, dvignil denar in napolnil vseh šest kantic. Zvečer smo se vrnili na sever Belitunga, skupaj s Francozom Patrickom pojedli večerjo v vaški gostilni, potem pa v temi na morju za prvimi otočki poiskali Skokico, ki seveda ni bila osvetljena, ker nisem računal, da bomo za opravljanje izstopnih formalnosti potrebovali cel dan. No ja, prihranil sem tristo evrov, kolikor bi zaračunal agent, če bi ga najel, da bi za naju opravil vse izstopne formalnosti.

V torek sva se z barko in s čolnom potepala med granitnimi otoki na severu Belitunga in se na otokih sprehajala med granitnimi balvani na lepih belih plažah. Popoldne sva si v vaški gostilni privoščila še zadnjo indonezijsko kočerjo, proti večeru pa sva se prestavila k najbolj zunanjemu otočku Langkuas, kjer sva med sprehodom poleg 51 metrov visokega in 145 let starega železnega svetilnika videla še kopico mačk, petelinov in nekaj meter dolgih kuščarjev.

Potepanje po džungli južnega Bornea

Po nekaj urah spanja sva z Zlato v soboto 25. aprila dopoldne zaplula čez plitvine v ustju reke Kumai in potem še pet ur plula po široki reki navzgor do pristaniškega mesteca Kumai. Na poti sva srečevala vlačilce, ki so vlekli splave naložene z rudo in hlodi, srečala pa sva tudi nekaj večjih oceanskih ladij, za katere mi ni bilo jasno, kako jim uspe priti čez plitvine na izlivu reke, kjer je bila voda na plovni poti na nekaj mestih plitvejša od petih metrov. Plima sicer doda meter ali dva, a to se mi še vedno zdi malo za tako velike ladje.

Skokico sva zasidrala na sidrišču ob levem bregu reke nasproti mesta. Popoldne sta se na barki oglasili sestri, ki vodita turistično agencijo Sisters Tours, ki organizira večdnevne izlete v tropski deževni gozd z bivalnimi ladjicami in čolni po rekah in trekinge po gozdu do vasi Dajakov. Za svoj rojstni dan sem že pozimi načrtoval pot v tropski pragozd Bornea in z Nino, eno od sester, sem se pred dnevi dogovoril za dvodnevni izlet v divjino.

Zdaj pa smo na Zlatino željo križarjenje po rekah podaljšali še za en dan in se dogovorili za tridnevni izlet v naravni park Sekonyer, ki so ga pred nekaj desetletji ustanovili, da bi zaščitili tropski pragozd in kjer je tudi nekaj rezervatov za orangutane. Običajnemu programu križarjenja po rekah so na našo željo dodali še dnevne in nočne pohode po gozdu v spremstvu rendžerjev in vodiča. Na potepanju po džungli se nam bo pridružil tudi francoski jadralec Patrick, s katerim smo se pred nekaj dnevi srečali na Baweanu in se je navdušil nad izletom v pragozd, ko sem mu povedal za najine načrte na Borneu. Patrick je z Baweana odjadral nekaj pred nama, vendar jadra sam in na manjši barki, zato bo do Kumai-ja prijadral pol dneva za nama.

V nedeljo zjutraj sva se s skokico preselila na drugo stran reke in v pristanišču napolnila rezervoarje z vodo na Skokici, dogovoril pa sem se tudi za popravilo Suzukija, motorčka za pomožni čoln, ki sem ga sam pred dnevi brez uspeha poskušal popraviti. Mehanik je hitro ugotovil, da je težava v vodi v uplinjaču in motorček je kmalu zabrnel. Skokico sem prestavil nazaj na sidrišče, potem pa sem se pridružil Zlati in Patricku, ki sta se že zjutraj vkrcala na rečno ladjico, ki bo naš dom naslednje tri dni med potepanjem po več kot tri tisoč kvadratnih kilometrov velikem narodnem parku Tanjung Puting, ki leži na polotoku južno od reke Sekonyer. Na tem močvirnem območju živi največje število orangutanov na svetu.

Na spodnji palubi barke je nameščena posadka, na zgornji odprti palubi pa gostje. Posadko ladjice so sestavljali kapitan, mornar, kuharica in vodič, mi trije jadralci pa smo bili tokrat v vlogah novih doživetij željnih gostov. Indonezijci na splošno niso visoki po rasti in tudi naša posadka ni bila, zato so se lahko sproščeno premikali po spodnjih prostorih na barki, kjer je bila višina stropa na približno 160 centimetrih.

S petnajstmetrsko dvonadstropno ladjico smo izpluli iz Kumai-ja in pod mestom zavili proti vzhodu v reko Sekonyer, ki prvih nekaj milj vijuga skozi s koreninovci (mangrove) zaraščeno močvirje. Po nekaj urah smo pripluli prvih višjih dreves tropskega deževnega gozda. Podnebje ima tukaj dve obdobji, pozimi deževno in poleti suho.

V deževnem obdobju se raven rek zviša in je poplavljenega več gozda, v suhem odobju pa je več površine suhe. Drevesa in ostalo rastlinje se je s koreninami prilagodilo na nihanja vode, zato velika gozdna drevesa rastejo tudi iz vode. Mi smo po rekah križarili ob koncu deževne dobe, zato so bili mnogi gozdovi še poplavljeni.

Z dreves na obrežju reke so nas pozdravljale različne ptice, vse pogosteje pa smo na krošnjah dreves videvali tudi živahne dolgorepe opice makake in nosate opice. Popoldne smo pripluli do vstopnega pomola za prvo zavetišče za orangutane. Orangutani sicer živijo in se hranijo prosto v naravi, enkrat na dan pa jim rendžerji ob določeni uri na podest v gozdu nastavijo banane in še nekaj drugega sadja. Orangutani so se navadili, da tukaj lahko dobijo posladek in pridejo na pojedino iz različnih koncev gozda. Vendar ne pridejo po tleh, temveč do sem plezajo po krošnjah dreves in skačejo z drevesa na drevo. Mi smo sedeli na klopeh pod drevesi in s fotoaparati in telefoni v rokah opazovali opičjo predstavo.

Zvečer smo šli še na pohod po gozdu in v soju svetilk iskali in našli živali, ki jih podnevi ni bilo videti. Odlično indonezijsko hrano z veliko zelenjave in sadja nam je pripravljala kuharica na barki, za preko noči pa so barko privezali kar za grmovje ob reki na kakšnem samotnem mestu.

Ponoči smo lahko slišali klice živali iz gozda, zjutraj pa so nam predstavo pripravile ptice in opice makaka ter nosate opice, ki so se v iskanju hrane po obrežju reke premikale z drevesa na drevo. Včasih kakšni opici skok na drugo drevo ni uspel, ali pa se je zlomila veja in opica je potem ob trušču polomljenih vej z velike višine padla v grmovje v podrasti. Vodič je rekel, da opice takšne padce največkrat preživijo brez resnejših posledic. Naš vodič, Deka po imenu, je 25 letni mladenič, ki izhaja iz bornejskega plemena Dajakov, ki so poznani po skrbi za naravo in po sonaravnem življenju. Poznani so tudi po protestih in borbi za ohranitev gozdov, ki so jih velike mednarodne družbe z veliko denarja pokupile, večinoma izsekale in spremenile v nasade palm. Deka veliko ve o naravi in življenju v gozdu in svoje znanje je rad delil z nami.

Drugi dan smo nadaljevali pot po temni reki še nekaj deset kilometrov globlje v gozd in pluli smo mimo nekaj zaselkov razmajanih lesenih hišk postavljenih na kolih ob reki. Večino ljudi so iz naravnega parka izselili in zdaj tukaj lahko prebivajo le še skrbniki parka. Živalski svet je bil še bogatejši in videli smo tudi nekaj krokodilov. Ustavili smo se tudi v naslednjem zavetišču za orangutane in videli podobno predstavo za turiste, kot v prvem zavetišču. Glavna zvezda pa je bil tokrat gibon, ki je izvajal akrobacije visoko v krošnjah dreves nad nami, medtem ko je čakal, da na mizo prinesejo posladke.

Med popoldanskim pohodom po gozdu smo na poti med drugim videli kraljevo kobro, kako je začela požirati meter velikega kuščarja. Pet metrov dolgo kačo sem fotografiral, ko pa sem želel stopiti še bliže, da bi naredil boljši posnetek, me je rendžer začel vleči nazaj, češ da je to zelo nevarno. Tako vodič kot rendžer sta bila precej prestrašena in nas umaknila na varno razdaljo, kača pa nas je medtem opazila, izpustila plen in izginila v gozdu. Pozneje sem na internetu prebral, da je kraljeva kobra največja strupena kača na svetu, zato mi je zdaj jasno, zakaj sta bila vodiča tako previdna.

Kapitan je ladjico med potjo ustavljal, ko je videl da se na obrežju kaj zanimivega dogaja in lahko smo uživali v predstavah opic in ptic.

Tretji dan smo se vračali proti reki Kumai in se spotoma ustavljali na zanimivih mestih in za sprehod po gozdu okoli še tretjega zavetišča za orangutane. Tu smo se srečali in poklepetali z večjo skupino Slovencev, ki na Borneo niso prišli z jadrnico, temveč so si izbrali hitrejši način potovanja. Popoldne po kosilu smo iz naravnega parka zavili na reko Kumai in našega čudovitega tridnevnega izleta je bilo konec. Videli in doživeli smo veliko več, kot sem pričakoval. Zlata je bila zelo zadovoljna, jaz pa tudi 😊.

Proti Borneu

Z Balija do Bornea je potrebno prejadrati okoli 400 navtičnih milj, sprva mimo otokov na vzhodu Sumatre, potem pa čez odprto Javansko morje. Vremenska napoved je za naslednjih nekaj dni kazala šibek do zmeren veter vzhodnih smeri in spremenljivo vreme ko se bo sončno vreme mešalo s plohami in nevihtami. Največjo težavo pri jadranju po Indoneziji predstavljajo številni ribiči na morju in številne ribiške ovire, zato je potrebno biti med jadranjem vseskozi pozoren. Slalomiranje med ribiči ne dovoljuje sprostitve in počitka med jadranjem, zato sem se odločil, da se bova na poti do Bornea nekajkrat vmes ustavila in počivala na sidriščih ob otokih.

Zvečer po vrnitvi z izleta po Baliju sva dvignila sidro in v brezvetrju odmotorirala proti severozahodu. V morju ob Baliju  in na poti proti vzhodu Sumatre je bilo poleg ribičev tudi veliko smeti in vejevja, ki jih z otoka reke odnesejo v morje. Nekajkrat se je Skokica ponoči ujela v plavajoče naplavine, a sem se potem z vzvratno plovbo uspel rešiti šavja, dvakrat pa sem se moral ponoči z baterijsko svetilko v roki potopiti pod barko in odstraniti plastične vreče, ki so se zapletle okoli propelerja. Proti jutru je zapihal severovzhodnik, razvil sem jadra, zaustavil motor in težav z zapletanjem v propeler ni bilo več.

Sredi dneva sva se ustavila v zavetrju otoka Giliyang in se za premor sprehodila po otoku. Z barke je bilo videti, kot da je na obali le majhna vas, potem pa sva se z Zlato kar nekaj kilometrov sprehajala po ulicah in stezah razprostranjene vasi. Presenečen sem bil nad številnimi novimi razkošnimi hišami odetih v keramiko in marmor in z vitraži na oknih. Otok Giliyanng slovi tudi po tem, da so tukaj izmerili drugo največjo koncentracijo kisika v ozračju. Na Zemlji je večja koncentracija kisika le še ob Mrtvem morju.

Zvečer sva odjadrala naprej proti severozahodu, proti otoku Bawean. Spet sva slalomirala med številnimi ribiči, ki so bili tokrat dobro osvetljeni, saj so ribe privabljali z močnimi lučmi. Po nekaj urah, ko sva se od kopnega oddaljila za več kot 25 milj, so se luči na morju zelo razredčile in jadranje je postalo sproščeno. Veter je vztrajal pri 15 vozlih severovzhodnika in Skokica je lepo rezala valove proti jutru in še celo dopoldne, ko smo se sredi dneva pred otokom Bawean srečali z dvema malo bolj divjima plohama, ki sta poleg osvežitve in gostega dežja prinesli tudi preko 25 vozlov severnika, da sva morala z Zlato precej telovaditi, da sva dovolj skrajšala jadra. In jih po plohi spet dvignila.

Na Baweanu sva sidrala v velikem zalivu precej daleč od obale, saj je bilo morje zadnji kilometer pred obalo preplitvo za Skokico. Zlati sem obljubil, da bova tukaj ostala dva dni, da se ona spočije od valov, jaz pa naspim. V zalivu je bila zasidrana še ena jadrnica s Francozom Patrickom na krovu. Pod večer je prišel na obisk in po jadralsko smo se pogovorili. Tudi njemu živce kravžljajo ribiči in njihove mreže, v katere se je v zadnjih tednih med jadranjem že nekajkrat zapletel.

V četrtek sva želela z Zlato na  jutranji sprehod po otoku. V vodo sem spustil čoln in nanj namestil motorček, zapletlo pa se je, ko sem ga želel vžgati. Ni mi ga uspelo zagnati, motorček je bil zablokiran in ga s startno vrvico nisem uspel niti malo zavrteti. Preko whatsappa sem od mehanika Guna z Lomboka dobil navodila, kaj naj naredim. V teku dopoldneva sem potem razstavil zgornji del motorja, sprostil zataknjene ventile in vse skupaj nazaj sestavil. Motor se je zdaj vrtel, vžgal pa še vedno ni. Zamenjal sem svečko, pa še vedno brez uspeha. Vlekel in vlekel sem za vrvico zaganjača, potem pa omagal in obupal.

Na sprehod sva po otoku sva šla z zamudo, pač sredi dneva, ko je najbolj vroče. In da je to napačen čas za sprehod mi je Zlata povedala vsakih pet minut. Ulice v mestu so bile vročini primerno prazne, na srečo pa so bile trgovine odprte, da sva lahko sproti kupovala vodo in sladoled.

Ponoči sva v petek odjadrala proti Borneu in vseh dvesto milj na poti naju je spremljal krepak vzhodnik, ki je omogočal hitro jadranje, da sva bila na Borneu pred izlivom reke Sekonyer v soboto že pred jutrom. V temi si nisem upal pluti po nepoznani reki, zato sem spustil sidro in se do dneva vsaj malo naspal.