Pripravil sem nov program tečaja odprtomorskega jadranja med Slovenijo in jugom Hrvaške, mimo Jabuke in Palagruže. Jadranje bomo morda lahko podaljšali do Črne gore, v kolikor bodo do konca junija odpravljene omejitve vstopa v Črno goro in bo ponovno uvedena ugodna letalska povezava Podgorica – Ljubljana.
Poročila s poti
Tečaj odprtomorskega jadranja 3.- 8. junij 2020
V rubriki Jadralni tečaji sem objavil program tečaja odprtomorskega jadranja od Južne Dalmacije mimo Palagruže in Jabuke ter med Dalmatinskimi in Kvarnerskimi otoki do Izole.
Za tečaj so trenutno prosta še tri mesta. Pot iz Izole proti jugu je že zasedena.
Jadralske korona-omejitve se rahljajo
Korona-omejitve se tudi na obali in na morju rahljajo in vzdušje se izboljšuje. Danes sem na morju ob slovenski obali prvič letos lahko videl množico jadrnic, toplo vreme pa je na obalo privabilo tudi veliko obiskovalcev, da mize pred restavracijami niso več samevale.
Tudi Hrvati rahljajo omejitve in sproščajo jadranje zato bomo prihodnji teden spet lahko odjadrali malo dlje proti jugu.
Do Grčije žal še ne bo šlo, ker nas (Slovencev) do julija še ne želijo videti.
Včeraj vetra na morju skorajda ni bilo in do Piranskega zaliva nama je pomagal motor, danes pa so nam sapice vendarle omogočile vsaj počasno jadranje. Na krovu Skokice sta se nama pridružila še Uroš Marinka z živahnima otrokoma, ki sta poskrbela, da nam ni bilo dolgčas.
Večer sva včeraj z Zlato zaključila s sprehodom okrog Pirana, danes popoldne pa sva se sprehajala po hribih nad Izolo.
Koprski zaliv
S “tasmansko posadko” smo tokrat napenjali jadra na barki. Bojan, Manca in Tomaž so pred dobrima dvema letoma z menoj jadrali od Sydneya do Hobarta in soglasno smo v nedeljo ugotovili, da je jadranje po Koprskem zalivu veliko bolj udobno :).
Z burjo smo najprej jadrali proti Trstu, a se je veter potem obrnil na severozahodnik in smo obrnili proti Piranu, pred katerim je veter izpuhtel.
Pozneje nas je osrečil zmeren jugozahodnik in odjadrali smo proti Kopru.
Še vedno upam, da bodo Hrvati in Grki kmalu odprli meje in morje, da bomo lahko spet jadrali tudi na malo daljše proge.
Slovensko morje
Po nekaj dneh premora smo spet lahko razpeli jadra in rezali valove po slovenskem morju. Čez mejo nam korona omejitve žal še vedno ne pustijo.
V družbi Janeza in Igorja smo v petek z rahlim vetrom jadrali od Izole daleč okoli Pirana do Bernardina, kjer smo zvečer spustili sidro.
V soboto dopoldne smo v jadra spet lovili sapice na poti do tromeje, dokler nas popoldne ni osrečil prijazen južni veter, ki je vsaj malo nagnil Skokico in jo pognal nazaj proti obali.
Video: Od tromeje proti Piranu
Tudi ta konec tedna smo se s pomočjo vetra "sprehajali" po slovenskem morju. V soboto nas je na poti od tromeje proti Piranu osrečil južni veter.
Objavil/a Skokica dne Nedelja, 10. maj 2020
Sidro smo za čez noč spustili v Strunjanskem zalivu in lep dan zaključili s sprehodom med oljčnimi nasadi in po razglednih poteh na Strunjanskem polotoku.
Danes pa smo jadrali do Tržaškega zaliva in barko nato za naslednjih nekaj dni spet privezali v izolski marini.
Nekako sem se že nagledal vseskozi ene in iste obale. Čas je že, da nam politiki odprejo vratca naše kletke in nas spustijo na prostost.
Zaščitne maske z morskimi motivi
Vse kaže, da bodo zaščitne maske še kar nekaj časa del našega vsakdana in nobene potrebe ni, da bi bile maske enolične.
Pri nas doma zaščitne maske šivamo po naročilu in iz naravnih materialov. Žena jih je v marcu, ko je vladalo hudo pomanjkanje, najprej zašila za prijatelje in prodajalce v nekaj okoliških trgovinah, zdaj pa šiva bombažne zaščitne maske tudi za različne priložnosti in z različnimi vzorci.
Spoštujem naravo, zato mi je všeč, da so maske pralne in namenjene za večkratno uporabo, narejene pa iz več slojev bombaža in imajo podobno sposobnost filtriranja mikro delcev velikosti virusev kot maske za enkratno uporabo, ki jih v teh dneh na TV vidimo pri politikih.
Zlato sem nagovoril, da naj naredi nekaj mask tudi z morskimi motivi.
Več o zaščitnih maskah lahko preberete na tej povezavi: https://www.tepes.info/zascitne-maske/
Zakaj jadram?
Nekateri se sprašujete, zakaj v teh časih jadram, medtem ko večina drugih jadralcev ne.
Odgovoril bom le zase.
Jadranje je moj način popotovanja in moj način življenja. Z jadranjem skrbim za svoje mentalno zdravje v teh morastih dneh omejitev, a hkrati je jadranje zame tudi posel in na jadrnici je moje delovno mesto. Pišem jadralske potopise, prodajam jadralske knjige, prirejam jadralske počitnice in tečaje jadranja. Od vseh teh dejavnosti državi plačujem davke.
Da bi vse to lahko počel še naprej, moram vaditi. Vadba je pri meni jadranje. »Vaja dela mojstra in mojster dela vajo«, pravi pregovor. Jadranje in nabiranje izkušenj je predpogoj za varno plovbo v različnih razmerah. Tečajniki, ko jih bo država končno spustila na morje, bodo od mene pričakovali, da jadranje obvladam.
Na upravi za pomorstvo imajo v teh dneh nekaj pomislekov glede varnosti jadralcev. Mislim da na slovenskem morju ni veliko jadralskih nesreč, ki bi zahtevale njihovo posredovanje, zase pa lahko trdim, da sem dovolj šolan, da znam brati vremenske karte, v preteklih desetletjih pa sem si na svetovnih morjih nabral tudi dovolj izkušenj, da se bom znašel in varno jadral tudi na domačem morju.
In še enkrat ponavljam, jadranje je najboljša oblika samoosamitve, če pa me moje delo tudi veseli, to verjetno tudi v teh časih še ni prepovedano.
Na morju so bile danes le sapice, zato je motor na Skokici “polnil akumulatorje” na poti do Izole.
Piranski zaliv
Včeraj zvečer se mi je na krovu Skokice pridružila direktorica in potem sva najprej sidrala pod klifom pri Izoli, pa se je nad Krasom in za italijansko obalo kmalu začelo bliskati, zato sva se raje preselila v Strunjanski zaliv, ki je bolje zaščiten pred severnikom in vzhodnikom.
Obilen dež je ponoči s palube spral sol, ki so jo včeraj na barko nametali valovi juga. Težki oblaki so se začeli redčiti šele proti poldnevu, ko se je spet pojavil tudi veter z juga. Sredi dneva sem dvignil sidro in z rahlim južnim vetrom sva z Zlato odjadrala od obale.
Valov ni bilo, zato je bilo jadranje prav sproščujoče lenobno. Po nekaj urah sem Skokico usmeril proti Piranskemu zalivu, kjer sva pred Sečo pod večer spustila sidro.
Večer je danes miren in jasen.
Morska tromeja
Še vedno ujet zgolj v meje slovenskega morja, a moj dan je bil jadralsko popoln.
Zjutraj sem z rahlim severnikom odjadral iz Izole proti zahodu.
Ja, jadranje je v Izoli spet dovoljeno :).
Za Strunjanskim rtom sem se v skladu z vremensko napovedjo kmalu srečal z okrepljenim jugom. Jadra sem nastavil na nov veter in jih skrajšal na drugo krajšavo. Jadranje proti zahodu-jugozahodu je bilo živahno in rahlo v veter.
Današnji cilj je bila morska tromeja med Slovenijo, Italijo in Hrvaško. Prejšnji teden mi zaradi brezvetrja do tja ni uspelo prijadrati, danes pa je živahen jugo pihal cel dan in pri tromeji sem obrnil sredi popoldneva.
Na poti tja sem srečal nekaj ladij, nazaj grede pa sem dobil obisk slovenskih policajev, ki jih je zanimalo, od kod prihajam. Povedal sem jim, da sem jadral do tromeje, pa so rekli, da se jim zdi, da sem bil dlje.
Rekel sem jim, da imam svojo pot zabeleženo na zemljevidu in da sem obrnil 20 m pred mejo, da me ne bi poslali v karanteno. Policaji so se nasmehnili in svoj čoln obrnili proti Piranu.
Tečaj jadranja in prvomajske jadralske počitnice
Tečaj odprtomorskega jadranja in prvomajske jadralske počitnice sem moral v aprilu zaradi korona-omejitev odpovedati in prestaviti na maj ali junij.
Nove datume bom sporočil, ko bodo države ob Jadranskem in Jonskem morju umaknile omejitve.
Slovenska morska meja
Slovenska morska meja z Italijo in Hrvaško je dolga okrog 36 morskih milj, a mi je zaradi dopoldanskega brezvetrja tudi danes ni uspelo objadrati.
Zjutraj je pihal rahel jugo in z vetrom z boka sem z lahkoto sledil mejni črti med Slovenijo in Hrvaško, kot je zarisana na Navionicsovih in Garminovih elektronskih navtičnih kartah. Le školjčiščem v zalivu, ki so postavljena čez mejno črto sem se moral umakniti.. Za savudrijskim rtom je veter oslabel in gledko morje na zahodu je kazalo, da je tam popolno brezvetrje.
Da ne bi obstal sredi ladijskih poti, sem skokico raje obrnil proti severu. Obisk najoddaljenejše točke na slovenskem morju (približno 12 milj od Pirana) bom prihranil za prihodnjič.
Hrvati so si mejno črto v Piranskem zalivu narisali drugače kot preostali svet in med jadranjem po slovenskem morju sem spet srečeval hrvaške ribiče in hrvaški policijski čoln.
Naslednjih nekaj ur sem v jadra lovil rahle sapice in zelo počasi jadral ter se počutil kot na večini lanskih regat, ko je le redko pihalo za več kot tri vozle vetra.
Sredi popoldneva se je končno prebudil maestral, da sem lahko potem bolj živahno jadral do vogala slovenskega morja v Tržaškem zalivu. Na poti nazaj proti slovenski obali se je veter še nekoliko okrepil, barka se je nagnila, jadranje je bilo spodobno in s šestimi vozli hitrosti sem bil hitro pri Strunjanu, kjer je mimo barke priplaval Uroš I. naš znani plavalni ultramaratonec in naslednih Martina Strela :). Kaže, da je pozabil pogledati na koledar, v katerem mesecu smo zdaj.
Večerno sonce je osvetljevalo klife nad Mesečevim zalivom, ko sem jadral proti Izoli.
Iz besed in občinskih ukrepov v Izoli sklepam, da izolski župan ne mara jadralcev in veslačev, saj jim je prepovedal veslanje in jadranje. To je huda paranoja. Res ne vem, kje bi se ti športniki na morju lahko okužili, ko sedijo na svojih čolnih ali jadrnicah. Na kopnem med pripravo na veslanje ali jadranje se da z lahkoto poskrbeti za varno razdaljo, športna aktivnost v naravi pa je sama po sebi veliko bolj zdrava kot sedenje doma.
Izolskemu županu vseeno želim vse dobro in sem jadra na Skokici raje pospravil že pred Izolo, da se mu ne bi razlil žolč, če bi barko z jadri slučajno videl na morju.
Kacin in Hojs sta sklenila, da si kruha ne smem kupiti v Izoli, zato bom moral kmalu na moj drugi dom, da ne umrem od lakote :).
Jadranje je najboljša osamitev
Elektriko pri novem bojlerju sem včeraj hitro prevezal, vodovodarska dela pa mi niso šla najbolje. Že demontaža starega bojlerja mi je vzela dosti več časa, kot sem mislil, montaža novega pa mi je uspela šele v četrtem poskusu.
Premontirati je bilo potrebno kar nekaj cevi, priključkov in s teflonsko vrvico zatesniti navoje pri različnih kolenih in ventilih.
V prvih treh poskusih je vedno kje kaj puščalo, ko sem v bojler spustil vodo. In potem sem moral vse spet razstaviti ter navoje priključkov cevi vedno na novo zatesniti, vmes pa je iz bojlerja tekla voda in hladilna tekočina. Premalo prakse imam, da bi že pred poskusom vedel, ali sem vse dovolj dobro zatesnil. No, v četrtem poskusu je moje “vrhunsko” vodoinštalatersko delo vendarle zdržalo pritisk črpalke za vodo in motorne črpalke za hladilno tekočino, ki ogreva bojler. Tla pod bojlerjem so ostala suha tudi še danes zjutraj :).
Zdaj so vzdrževalna in obnovitvena dela na barki zaključena in končno sem se lahko odpravil na morje. Jadranje je itak najboljša oblika samoizolacije in večje oddaljenosti od ljudi, bolezni in slabih novic s televizije ne moreš doseči nikjer drugje, kot na morju. No ja, vesolje je večje od morja :).
Danes sem želel objadrati slovensko morje in spotoma preskusiti novo opremo na barki.
Korona-času primerno sem želel preveriti, kako daleč od drugih ljudi si lahko na slovenskem morju, pa mi do najoddaljenejše točke ni uspelo prijadrati, ker je bilo vetra premalo.
Do Debelega rtiča sem z rahlim maestralom še kar solidno jadral, potem pa so od vetra ostale le še sapice in ob italijanski meji proti jugu, proti Hrvaški je šlo le še zelo počasi.
Zvečer sem na pol poti zavil na levo v Piranski zaliv in spotoma srečal naš policijski čoln, ki je hitel na srečanje s hrvaškim ribičem, ki se mu je na slovenskem morju kmalu pridružil še hrvaški policijski čoln ??
Kakšnih petnajst minut so v daljavi krožili drug okoli drugega, potem pa so se razšli.
Sidro sem ponoči spustil sredi Piranskega zaliva. Upam da bo jutri kaj več vetra, da bom ob slovensko hrvaški meji lahko zaokrožil pot okoli slovenskega morja.
Za daljše poti bomo še malo počakali, da v Sredozemlju začnejo spet odpirati meje.
