Poročila s poti
Križarjenje Nova Kaledonija - Vanuatu in križarjenje Vanuatu - Salomonovi otoki
Na strani Tečaji in križarjenja sem objavil nov program križarjenja od Nove Kaledonije do Vanuatuja, od 12. maja do 7. junija 2025,
in
križarjenja med otoki Vanuatuja in med Salomonovimi otoki od 10 junija do 3. ali 12. julija.
Križarjenja in tečaji 2025
Spomladi in na začetku poletja 2025 nameravam na Skokici organizirati tri sklope jadranja po južnem Pacifiku in sicer:
A – tečaj oceanskega jadranja od Nove Zelandije do Nove Kaledonije, od 19. aprila do 7. maja;
B – Jadralsko križarjenje med otoki Nove Kaledonije in Vanuatuja, od 12. maja do 7. junija;
C – Jadralsko križarjenje med otoki Vanuatuja in med Salomonovimi otoki, od 10. junija do 3. ali 12 julija.
Podrobnejši program tečaja oceanskega jadranja lahko vidite na strani za tečaje in križarjenja.
Programe križarjenj bom pripravil in postopoma objavil konec januarja in začetek februarja.
Slovo od Kalifornije
V ponedeljek, 13. maja sva z Jelkom odjadrala iz marine na vzhodni strani San Francisca in šla na izlet po zalivu ter objadrala otok Alcatraz z znamenitim zaporom, dogodek dneva pa je bil vseeno točenje goriva.
Na severu San Francisca je odprta le ena morska bencinska črpalka in tja sva zavila po ogledu Alcatraza. Na navtičnih kartah ni napisanih globin na poti do črpalke, prav tako na njihovi spletni strani črpalke nisem našel podatka o globini vode pri bencinskem pontonu. Zato sem se črpalki previdno in počasi bližal ter na globinomeru opazoval globine. Številke so se neusmiljeno nižale, dokler 80 metrov pred črpalko Skokica ni obstala v blatu. Brez težav sem barko z vzvratno vožnjo izvlekel iz blata. Približno tri metre je razlika med plimo in oseko. Oseka je bila ravno že mimo in voda v zalivu se je dvigovala. V bližini črpalke sva spustila sidro in počakala eno uro, da se je voda dvignila za 40 cm ter poskusila še enkrat priti do črpalke. Tokrat je Skokica nasedla 20 metrov pred pomolom. Ob tretjem poskusu pol ure pozneje sva se z Jelčom skozi blato nekako pririnila do začetka pomola, a nama je tankmojstrica rekla, da nima dovolj dolge cevi in da morava še trideset metrov naprej do konca plavajočega pomola, ali pa se umakniti jahti, ki je pred marino čakala, da ji napolnijo rezervoarje z nafto.
Naprej ni šlo, zato je sledil je še en umik nazaj in čakanje. Trikrat v enem dnevu mi še nikoli ni uspelo nasesti.
Medtem je do črpalke priplula velika motorna jahta in začela točiti nafto.
Čez še eno uro je bila voda že za dva metra višja kot ob prvem poskusu in brez težav sva z Jelkom priplula do pomola in Skokico tam privezala. Vendar sva morala čakati še več kot eno uro, da so na jahti napolnili tanke z nafto in se odmaknili.
Pozno popoldne smo z nafto napolnili rezervoar na Skokici, poslovila sva se od San Francisca in v večer pod mostom Golden Gate izplula na Pacifik. Pod mostom je s Pacifika nasproti pihal krepak zahodnik in veselil sem se jadranja z zahodnikom ob obali proti jugu. Žal je imel veter drugačne namene in zvečer odšel spat, Skokico pa je celo noč proti jugu poganjal motor.
Nekaj kitov sva srečala na poti.
Zjutraj sva skozi meglice priplula do ribiškega in turističnega mesteca Monterey in Skokico privezala v tamkajšnji marini. Kisel in hladen dopoldan sem večinoma prespal, popoldne pa se je zjasnilo in z Jelčom sva odšla na sprehod ob obali, po lepo obnovljenem starem delu mesta in potem še do “slavne” vesoljske sekvoje. Semena sekvoje je imela ena od posadk Apola pred 50 leti s seboj v vesolju in na mesecu. Iz enega od teh semen je tukaj zrastlo drevo. Težava je bila v tem, da nisva vedela, kje ta sekvoja raste. Tega niso vedeli niti domačini, ki sva jih spraševala med sprehodom. Sekvoje so velika drevesa, zato sem po okolici gledal, kje rastejo največja drevesa in seveda so bila največja drevesa na vrhu hriba nad mestom. Odpravila sva se v hrib in tam ugotovila, da na hribu rastejo evkaliptusi. In potem sva srečala možakarja, ki je povedal, da ne mara Bidna in tudi ne ve za sekvojo v mestu. Imel pa je pri sebi telefon in na netu je našel mesečevo sekvojo, ki raste v parku v bližini pristanišča. Čez dvajset minut sva našla najino vesoljsko sekvojo in ugotovila, da jo verjetno slabo zalivajo, saj je bila manjša od okoliških dreves.
V sredo 15. maja popoldne sva se v pristanišču poslovila od številnih morskih levov in tjulnjev ter odjadrala na pot čez Pacifik. Glede na vremenske statistike bi bilo najboljše najprej jadrati ob kalifornijski obali proti jugu in potem čez kakšnih 600 milj zaviti s pasati proti zahodu, proti Havajem. Takšno pot priporočajo tudi navtični vodiči, da se izogneš obsežnemu območju brezvetrja v anticiklonu severovzhodno od Havajev. Vremenska napoved za prihodnji teden pa kaže ravno obratno, da ob obali piha južni veter, malo dlje od obale pa bo brezvetrje. Severni veter pa bo na odprtem morju severozahodno od Montereya. Odločil sem se, da bova odjadrala proti zahodu, da ujameva severnik in bova potem šele čez nekaj dni zavila proti jugu. Le prvih sto milj bova morala proti zahodu premotorirati, potem pa bova večino poti lahko jadrala. Približno 2200 navtičnih milj je do Havajev in dobra dva tedna bova do otokov jadrala. Severnejša pot obeta hitrejše jadranje, hkrati pa to na žalost pomeni, da bova en teden dlje na hladnem oceanu.
V četrtek dopoldne sva priplula do vetra, ustavil sem motor in dvignila sva jadra. Skokica je zadihala, ušesa sva lahko spočila. Okrog 20 vozlov severnika je barko kar hitro preganjalo proti zahodu-jugozahodu. Da je na severu veter še močnejši, pričajo zajetni valovi, ki se pogosto prelivajo čez palubo.
Cel petek in celo soboto je severnik vztrajal med 15 in 25 vozli hitrosti, hitrost Skokice pa se giba med sedmimi in osmimi vozli. Vreme je oblačno in hladno, ponoči je med 10 in 12 stopinjami Celzija, podnevi nekaj stopinj več. Občasno skozi oblake pokuka tudi sonce.
San Francisco Bay
Vrsto opravkov in sestankov sem imel v preteklih tednih in čas je že bil, da svoje kopensko življenje za nekaj časa zamenjam z morskim. Popotovanje včasih ne poteka tako, kot bi si želel in prva dva dneva prihoda na barko nista bila ravno idealna.
Tik pred odhodom sem na letališču izvedel, da so pri Swissu odpovedali let za San Francisco in mi spremenili povezovalni let. Letalo iz Zuricha je imelo potem krepko zamudo in v San Francisco sem namesto sredi dneva, priletel šele zvečer. Na žalost moja prtljaga ni priletela z menoj. Na letališču me je pričakal Jelko in odpeljala sva se do Skokice v marini Westpoint. Drugi dan sva namenila nakupu hrane, pijače, plina, goriva in iskanju moje prtljage. Pr slednjih dveh opravilih se je žal zapletlo. Ko sva v marini izplula iz priveza, da bi pri pomolu z bencinsko črpalko natočili gorivo, je poslušnost odpovedala ročka za plin in Skokica je ostala brez motornega pogona. V ozkem prostoru med pomoli in barkami sva bila z Jelčom nemočno prepuščena vetru, ki je Skokico nosil v plitvejši del marine. Paniko na krovu so opazili mornarji z drugih bark in nama priskočili na pomoč, da smo barko ukrotili in privezali kar počez med pomole.
Z Michaelom s sosednje barke sva poskušala popraviti odtrgano sidrišče “zajle za gas” , a nama ni uspelo, zato sem se lotil druge težave – izgubljene prtljage. Včeraj so mi obljubili, da jo bodo popoldne pripeljali v marino, današnja informacija preko telefona pa je bila, da mojo prtljago še iščejo. Žal sem se po telefonu uspel pogovarjati le z odzivnikom in umetna inteligenca mu je na vsako moje vprašanje odgovorila, da se trudijo po najboljših močeh, da bi našli mojo prtljago. Mike s sosednje barke me je zato prijazno odpeljal do letališča, kjer sem v pisarni Uniteda izvedel, da je moja prtljaga verjetno ostala v Ljubljani in da še ne vedo, kdaj bo prišla v San Francisco. To je bila zares super informacija, sploh pa v kombinaciji z njihovim naslednjim vprašanjem, kam naj mi prtljago dostavijo. Rekel sem jim, da naj mi prtljago dostavijo na Skokico, ki bo vsak dan nekje drugje, čez nekaj dni pa na Pacifiku na poti proti Havajem.
Pri Unitedu imajo pri posredovanju informacij o dostavi izgubljene prtljage ustaljen postopek preko interneta in sledilne kode, ki ga podpira umetna inteligenca, zato ne posredujejo drugih telefonskih številk ali mailov, kjer bi od žive osebe dobil ustrezne podatke. Vendar je uslužbenka Uniteda na koncu vendarle spoznala, da jaz na ta način svoje prtljage ne bom dočakal, zato mi je obljubila, da me bo preko maila obvestila, ko bo kaj novega, jaz pa ji bom potem lahko posredoval informacijo, kam naj mi torbo pošljejo.
V upanju, da bo to delovalo, sem se od letališča poslovil, zvečer pa mi je v prtljažnem prostoru Skokice nekako uspelo z vezicami začasno pritrditi odtrgano sidrišče jeklenice za plin, da sva ob nočni plimi lahko izplula iz marine in potem po kanalih čez plitvine med svetilniki našla pot do zaliva. Skokico sva usmerila proti severu, proti 25 milj oddaljenemu San Franciscu. Noč je bila hladna, veliko hladnejša, kot sem od Kalifornije pričakoval.
Moja improvizacija je ob previdni uporabi še vedno delovala in motorni pogon je ubogal premike ročice za plin. V dobro voljo me je spravil tudi mail od Uniteda, ki je ponoči priletel na moj računalnik in v katerem mi je uslužbenka sporočila, da moja torba prišla v San Francisco, da jo bodo kmalu pregledali cariniki in jo zjutraj lahko pridem prevzeti. Letališče leži ob morju v zalivu, na pol poti do San Francisca, zato sva bila z Jelčom še pred jutrom mimo letališča in sva potem v bližini spustila sidro.
Zjutraj sva šla z barko v bližnjo marino, kjer sem se po telefonu dogovoril za nekajurni postanek, a je bila zaradi oseke voda v marini preplitva in sva v blatu nasedla še preden bi prišla do pomola za goste, zato sva obrnila in Skokico privezala ob pomol na začetku marine. Z Uberjem sem se odpeljal na 10 km oddaljeno letališče, tam prevzel torbo, nazaj do Skokice pa sem se pripeljal kar s skirojem, ki sem ga imel v »izgubljeni« torbi. Sonce je medtem pregnalo hladno sivo meglo, zapihal je veter in za nadaljevanje poti proti San Franciscu sva lahko razvila jadra.
Skokico sva z Jelčom kmalu lahko privezala v marini South Beach in si potem med dolgim popoldanskim sprehodom po mestu ogledala nekaj največjih znamenitosti mesta.
Med mestne znamenitosti sodi tudi megla, ki jo nad mestnimi griči ustvarja vlažen veter s Pacifika in ki pogosto zakriva vrhove stolpnic v mestu.
Sprehodila sva se do znamenitega pomola Pier 39, kjer so nekdanja pristaniška skladišča zamenjale restavracije in zabavišče. Skokico sem se sprva želel ustaviti v tamkajšnji marini, a so mi sporočili, da je marina tam za mojo barko preplitva. Dobršen del pomolov so tam zasedli morski levi, ki so prav tako ena od mestnih znamenitosti.