Poročila s poti

Izola

Miran Tepeš

Po deževnem tednu na celini sva z Zlato preživela lep konec tedna na morju in v okolici Izole.

Malo sva se sprehajala po hribih in malo jadrala.

Noči so vse hladnejše in že napovedujejo zimo, podnevi pa je sonce vendarle še dovolj toplo za prijetno jadranje. No, s pomočjo ogrevanja je na barki toplo tudi ponoči.

Na morju pred Izolo sva danes z Zlato srečevala veliko malih jadralcev na majhnih jadrnicah, le vetra je bilo premalo, da bi zares napolnil njihova jadra in mislim, da so jim zato danes regato odpovedali.

Z jugom proti domu

Miran Tepeš

Po hudo deževni noči me je zjutraj v nasprotju s pričakovanji že v postelji pozdravilo sonce. Jugo se je na sidrišču pri kampu Lanterna do jutra okrepil na preko 20 vozlov, a sidro je dobro držalo, čeprav je morje tukaj tudi blizu obale globoko kar 18 metrov.

Po zajtrku smo dvignili sidro in odjadrali proti Sloveniji.

Mimo Novigrada smo odjadrali iz zaliva in veter je presegal 30 vozlov, zato je za hitrost jadranja s preko 8 vozli zadoščalo že samo sprednje jadro in glavnega sploh nismo dvignili.

Vetru primerno so nas na odprtem pozdravili tudi 2 – 3 metrski valovi s katerimi smo se prijetno zibali proti severu.

Kmalu smo mimo Savudrije zajadrali v Piranski zaliv in potem močnemu vetru navkljub brez težav pristali na carinskem pomolu v Piranu. Zaradi močnega juga je bil levi piranski pomol pod vodo, na carinskem pomolu pa smo morali bokobrane na barki privezati tik nad vodo, saj je tudi carinski pomol komajda še gledal iz vode.

Jugo tudi v nadaljevanju poti proti Izoli ni popustil, le valovi so se za piransko punto zmanjšali. Sonce so prekrili vse težji oblaki, zato smo z izkrcanjem v marini v Izoli nekoliko pohiteli, da sem še pred dežjem lahko pospravil vsa platna nad kokpitom, ki so nas v preteklih dneh ščitila pred vetrom, dežjem in hladom.

Tea, Andrej, Lojze in Dejan so bili dobra ekipa, ki se je dobro znašla tako na barki, kot na hribu in pohodniških poteh. Vsaj malo jih bom pogrešal :). V petih dneh smo skupaj prejadrali okoli 200 milj ter prehodili preko 1000 višinskih metrov in nekaj deset kilometrov poti po otoških hribih.

Skokica bo zdaj nekaj dni počivala, a z jadranjem letos še nismo končali.

Kamenjak – Rovinj – Vrsar – Valeta

Miran Tepeš

Zjutraj je zapihalo z juga in otoplilo se je, le nebo je bilo nizko in sivo, kar je obetalo kislo vreme.

V zalivu, ki je poleti poln zasidranih bark, je bila tokrat le Skokica. Sprehodili smo se naokoli po Kamenjaku, ki ga prepredajo številne sprehajalne poti in cestice. Ogledali smo si pečine in votline ob obali ter priljubljeni safari bar na griču, Bar je tokrat sameval, le osamljeni kuža je prehlajeno lajal izza ograde.

Dopoldne smo dvignili sidro in s prijetnim jugozahodnikom odjadrali mimo svetilnika Porer proti severozahodu.

Veter je zdržal do Brijonov, kjer se je ulilo, jadra pa so v brezvetrju ohlepno obvisela. Zagnali smo motor in odpluli najprej do Rovinja, kjer smo kupili kruh in si ogledali zaprto bencinsko črpalko.

Obisk črpalke je bil nato uspešnejši v Vrsarju, kjer sem vendarle uspel napolniti tank z nafto.

Popoldne je bilo deževno in brez vetra, sidro pa smo zvečer med nalivom spustili pri Valeti ob izlivu Mirne.

Lubenice

Miran Tepeš

Moji sojadralci so dan začeli s plavanjem v morju (… brrr…) Res da je bil dan lep in sonce je prijetno grelo, a temperature zraka in vode so v novembru daleč od poletnih :).

Dopoldne smo odjadrali proti severu, ko pa je burja oslabela, smo zagnali še motor in kmalu pripluli do Cresa, kjer smo skokico privezali k obali ob robu čudovite prodnate plaže pod Lubenicami.

Po lepo urejeni poti smo se po uri zmerne hoje vzpeli na vrh hriba do slikovite vasice Lubenice, od koder smo imeli lep razgled čez Kvarnerski zaliv.

Po spustu s hriba in večernem kopanju (… brrr…) mojih sojadralcev, smo odpluli do Kamenjaka in sidro spustili v mirnem zalivu Portič na jugu Istre.

Banjole – Tomažina, Lošinj

Miran Tepeš

Mirno noč smo preživeli med otočki pred Banjolami. Vremenska napoved je bila veliko lepša, kot je bilo dejansko stanje na morju. Sončnega vzhoda žal tudi danes nismo videli, saj so nebo zakrivali sivi oblaki, iz katerih je občasno rosilo.

Zjutraj smo z zmerno burjo odjadrali čez Kvarner proti Lošinju. Že ob istrski obali smo dvakrat skrajšali jadra, za Kamenjakom pa nas je 25 do 30 vozlov burje kar hitro poneslo čez zaliv mimo Unij in že po štirih urah jadranja smo sidro dopoldne lahko spustili v zalivu Tomažina na Lošinju.

Jadranje po vzvalovanem morju je bilo manj naporno, kot sem pričakoval, saj so valovi prihajali z boka in se le redko prelivali čez palubo.

Lošinj nas je pozdravil z nalivi, zato smo na bolj suho vreme raje še nekaj ur počakali v zavetju barke. Po hribu navzdol so čez zaliv občasno prihajali krepki sunki burje, zato smo Skokico za vsak primer z vrvmi privezali še na privetrno obalo, da smo se popoldne bolj brez skrbi podali na planinski pohod na Osorščico.

Lepo označena pot nas je sprva vodila skozi grmičevje in gozd, nato pa po skalnem grebenu, kjer nas je krepko bičala hladna burja.

Kislemu vremenu navkljub se je z vrha vseeno odpiral lep razgled po okoliških otokih in preko morja, ki ga je česala burja.

Pri spustu s hriba nas je prehitela noč, a smo se po ozkih stezicah vsi varno vrnili do zaliva in na barko.

Jutranji pogled skozi okno moje kabine je lep 🙂 in veselim se že popoldanskega obiska Lubenic.

Umag – Rovinj – Palud – Banjole

Miran Tepeš

Siv in hladen dan smo prejadrali s pomočjo burje, a veter je bil ob istrski obali luknjast in včasih smo morali vmes zagnati tudi motor.

Če je naš šotor včeraj v dežju nekoliko puščal, je danes dobro opravil svojo nalogo in nas ščitil pred vlažnim hladom in vetrom

Popoldne smo se ustavili v zalivu Sv. Pavla in se sprehodili po ptičjem rezervatu Palud in okoli jezera, kjer pa ptic tokrat nismo videli ravno veliko.

Popoldne se je burja okrepila in še pred večerom smo prijadrali do Banjol, kjer smo sidro spustili med otoki v zavetju obale.

Aktivne jesenske počitnice

Miran Tepeš

V načrtu smo sicer imeli izlet po hribih okoli Izole, pa je popoldne preveč deževalo in za sprehod v dežju ni bilo prave volje.

Tea, Andrej, Lojze in Dejan so se mi na krovu Skokice pridružili ta teden.

Potem ko smo v trgovini nabavili hrano in pijačo za naslednje dni, smo namesto mokrega planinarjenja raje odvezali vrvi in v večer s prebujajočo burjo odjadrali proti jugu. Po obveznih postankih pri mejnih policajih v Piranu in Umagu, smo sidro za čez noč spustili v zalivu južno od Umaga.

Zaključna regata

Miran Tepeš

Toplo jesensko sonce nas je ta konec tedna grelo na Skokici, le vetra je bilo v Piranskem zalivu spet bolj malo, a prelahkega vetra smo se na letošnjih regatah že navadili.

Na Zaključni regati sem na krovu naše barke tokrat jadral v družbi Zlate, Jolande, in Jelka. Ob startu regate je veter izginil in prvo uro smo se bolj sončili kot jadrali, potem pa nas je vendarle osrečil rahel maestral, ki je vsaj malo napihnil naša jadra, da smo se lahko oddaljili od Bernardina in jadrali proti Piranu.

Dva trikotnika smo odjadrali na regatnem polju med Piranom, Savudrijo in Portorožem, se trudili jadrati čim hitreje, a lažje jadrnice smo večinoma lahko gledali le v krmo.

Premalo nas je bilo na krovu in zato smo imeli težave in zamude predvsem pri pospravljanju špinakerja pred Pororožem, kjer smo obračali proti vetru, proti Piranu. Jadranje s spinakerjem pač zahteva več vaje, ko si jo lahko privošči moja posadka.

Soboto smo zaključili z večerjo in razglasitvijo v restavraciji marine v Portorožu. Na šesto mesto v svoji kategoriji (ORC B) smo se tokrat uvrstili na regati, v skupni uvrstitvi v seštevku vseh regat za Pokal Slovenije v letošnji sezoni pa smo se uvrstili na peto mesto, kar je v prvi tretjini sodelujočih in precej boljše, kot sem pričakoval :).

V nedeljo je bilo na morju popolno brezvetrje, mi pa smo topel dan izkoristili za pohod po Strunjanskem polotoku.

Vremenska napoved kaže, da se bo veter zbudil v torek, ko se mi na krovu pridruži nova posadka in bomo lahko z burjo pospešeno odjadrali proti jugu :).

Umag – Piran – Izola

Miran Tepeš

Tudi lepa popotovanja v dobri družbi se enkrat končajo.

Dopoldne smo v Umagu opravili hrvaške izstopne formalnosti, potem pa z opešanim jugom odjadrali do Pirana, kjer smo obiskali še slovenskega policaja.

V Piranu se nam je na krovu pridružil še preostanek družine in prijatelji mojih tokratnih sojadralcev in družno smo potem počasi odjadrali še do Izole, kjer smo v marini privezali Skokico.

Indijansko poletje na morju še kar traja in Skokica zagotovo ne bo dolgo mirovala 🙂

Kamenjak – Vrsar – Umag

Miran Tepeš

Sonce te dni ne vzhaja ravno zgodaj, a je vseeno vstalo pred nami in nas spravilo iz toplih postelj. Rahle sapice z juga so se sprehajale po sidrišču v zavetju Kamenjaka, kar ni dalo slutiti, da je jugo na odprtem morju že prav dobro zapihal.

To smo spoznali šele, ko smo odjadrali iz zaliva in nas je pozdravilo razgibano morje. Prvih nekaj milj v veter okoli juga Istre in mimo svetilnika Porer je bilo poskočnih, potem pa smo premec Skokice obrnili proti severozahodu in se združili z vetrom in valovi ter se udobno zibali in metuljčkali skupaj z njimi.

Lep in topel dan je bil ob istrski obali in proti severu smo napredovali s preko sedmimi vozli hitrosti. Že pred poldnevom smo jadrali mimo naslednjega lepega svetilnika, Svetega Ivana na pučini.

Podobno vreme je napovedano tudi za jutri in da še malo podaljšamo užitvanje na morju in da ne bi bili prehitro doma :), smo se sredi dneva za sprehod in kosilo ustavili v Vrsarju.

Popoldne smo dvignili sidro, med otočki pred Vrsarjem in Porečom odjadrali naprej in barko zvečer privezali ob ne ravno najbolj privlačen pomol nekdanje tovarne cementa pri Umagu. Pomol je sicer zapuščen, a nudi dobro zaščito pred valovi juga.

Osor – Lubenice – Kamenjak

Miran Tepeš

Most v Osorju so zjutraj odmaknili in potem spet primaknili, nas pa je veter namesto na vzhod ponesel proti severu.

Fantje so se namesto jadranja na jug in obiska Velega Lošinja odločili raje za jadranje na sever in vzpon na hrib ter obisk vasi Lubenice.

Do rajskih prodnatih plaž pod Lubenicami smo primetuljčkali z lepim južnim vetrom, za pot v hrib pa je jeseni ravno prav toplo.

Tudi morje je za moje sojadralce še dovolj toplo za plavanje,

meni pa je v morje uspelo priti le do kolen.

Popoldne smo odjadrali proti Istri in zvečer v popolnem brezvetrju sidro spustili v mirnem zalivu pri Kamenjaku.