Objavil sem program oktobrskih tečajev odprtomorskega in samostojnega jadranja v Grčiji in iz Grčije na Hrvaško.
Podrobnosti si lahko ogledate na tej povezavi: https://www.tepes.info/domov/jadranje/jadralni-tecaji/
Poročila s poti
Vzhodni Sporadi 2
Privezi v pristaniščih po Grčiji so večinoma brezplačni ali pa so poceni, marina v Kirikosu pa je v rednem obratovanju in prvič v zadnjem tednu smo morali za privez plačati. No ja, še vedno je bilo to le za tretjino običajne cene dnevnega priveza na Jadranu. Varen privez v marini nam je omogočal miren spanec in to je tudi nekaj vredno.
Ponoči je veter prenehal žvižgati okoli jambora in v prvi jutranji svetlobi so se izza luškega valobrana prikazali otoki Fournoi na desni in v ozadju Samos na levi.
Lep razgled z Ikarije proti vzhodu nas je kmalu zvabil na morje in dopoldne smo že jadrali proti otočju Fuornoi. Vremenska napoved je obetala lahkotno jadranje v šibkem severozahodniku, a že nekaj milj po izplutju se je severozahodnik okrepil čez dvajset vozlov, da smo morali krajšati jadra. V prelivu med otoki je veter presegal 30 vozlov hitrosti in smo imeli nekaj težav s pospravljanjem glavnega jadra, ker sem se prepozno odločil za krajšanje.
Metuljčkali smo med eksotičnimi otoki in mimo lepih zalivov Fournoija ter iskali najprimernejši zaliv za postanek, pa so si Branko, Christian, Matevž in Nina zaželeli, da bi ugoden veter raje izkoristili za jadranje do Samosa.
Sprememba torej, postanek na Fournoiju bo pač prišel na vrsto kdaj drugič, mi pa smo za zadnjim rtom na jugu otoka zavili proti severovzhodu, proti Samosu.
Veter je za otoki nihal med 15 in 26 vozli in smo ga imeli popoldne v nadaljevanju poti v levi bok, zato smo na jambor ponovno dvignili na drugo krajšavo skrajšano glavno jadro. Ustrezno smo skrajšali tudi genovo, da nas valovi vetra niso preveč nagibali in s hitrostjo med šestimi in devetimi vozli brzeli proti vzhodni strani Samosa.
Valovi so občasno prelivali čez palubo, a je poletje v Grčiji še vedno dovolj toplo, da nas osvežitev z morja ni prav dosti motila.
Pod večer smo sidro spustili v zavetju valobrana pred naseljem Ireo in poskakali v vodo, ki je bila tukaj nekoliko toplejša in prijetnejša za plavanje, kot med zadnjimi postanki. Po večerji smo si ogledali ogledali nekaj filmov z jadralskih poti po svetu, pa nam je sproščen večer zmotil vzhodnik, ki se je krepil in v zaliv začel prinašati vse večje valove.
Dvignili smo sidro in se pred vetrom s turških hribov umaknili do uro oddaljenega Pitagoreija, katerega zaliv in pristanišče nudi dobro zavetje pred skorajda vsemi vetrovi in valovi.
Pristaniško mestece Pitagoreio zelo spominja na dalmatinska mesteca.
V soboto dopoldne smo okoli rta odpluli do bližnje marine, kjer bo Skokica ostala privezana naslednjih nekaj tednov do oktobra, ko bo na vrsti še zadnji od letošnjih tečajev odprtomorskega jadranja, ko bomo križarili med egejskimi, jonskimi in jadranskimi otoki.
Christian, Nina in Matevž si bodo počitnice na Samosu podaljšali še za nekaj dni, midva z Brankom pa sva popoldne odletela proti Solunu in potem naprej proti domu. Spotoma sem lahko iz zraka opazoval otoke, med katerimi smo jadrali v preteklih dneh in se od njih še enkrat poslovil. Ne vem, ali me bodo jadralske poti še kdaj zanesle na sever Egejskega morja.
Iz letala se je lepo videl tudi Atos, ki se nam je prejšnji teden vseskozi skrival za oblaki.
Vzhodni Sporadi 1
V ponedeljek je veter tudi na sidrišču pod Sigrijem že krepko kazal zobe, zato se mi je zdelo primerneje, da se za obisk mesteca kar z barko preselimo k bližnjemu pomolu pod trdnjavo, kot pa da v tridesetih vozlih vetra v vodo spuščamo čoln.
Dvignili smo sidro in odpluli na zavetrno stran pomola ob Sigriju. Pripravljali smo se za pristanek, ko se je skozi oblake prahu, ki jih je nosil veter, k nam pripeljala policajka z napisom »Port Police« na jakni in nam prepovedala pristanek ob industrijskem pomolu. Pokazala nam je na nov veliki pomol za potniške ladje na drugi strani in rekla, da tam lahko pristanemo za dve uri. Ni kaj, policajko je treba ubogati. Odpluli smo do pomola na severni strani, ki pa je severniku in valovom veliko bolj izpostavljen, zato smo imeli pri pristajanju nekaj težav, saj se pomolu nisem upal dovolj na tesno približati. Drugi poskus pristajanja v veter nam je bolje uspel in vrvi so bile na pomolu, ko se je na pomolu spet pojavila policajka in zahtevala, da zaradi varnosti med postankom vsaj dva člana posadke ostaneta na barki. Naš namen je bil sprehod po mestecu, kar se ni skladalo s policistkinimi zahtevami, zato smo odvezali vrvi in se vrnili na sidrišče pod mestecem.
Tokrat smo se lahko zasidrali v bolj zavetrni legi globlje v zalivu, kjer je sidrišče med tem zapustila ena jadrnica. Posadka se je lahko s čolnom odpravila na »kratek« jutranji ogled ribiškega mesta, sam pa sem raje ostal na barki, saj so sunki vetra presegali trideset vozlov.
Sojadralci so se s kratkega sprehoda vrnili popoldne, dvignili smo sidro in s polovico genove odjadrali na južno stran Lezbosa.
Za jugozahodnim rtom smo se za nekaj časa poslovili od večjih valov, severnik pa je tudi na »zavetrni« strani vztrajal pri tridesetih vozlih, občasni navali vetra so presegali štirideset vozlov hitrosti. Zaradi varnosti smo si nadeli rešilne jopiče. Morje je bilo podobno razpenjeno, kot pri nas pri burji, le sunki vetra niso prihajali tako nenadno, kot pri burji.
Po nekaj urah živahnega jadranja, smo prijadrali do lepega peščenega zaliva, ki je obetal primerno zavetje za čez noč. Pospravili smo jadro, zavili v prostoren zaliv, v katerem sta bila že dva katamarana, in na globini štirih metrov v mivko spustili sidro. Sidro je dobro prijelo.
S čolnom sem se odpravil na obalo in na tek po gričih, poljih in med kmetijami v zaledju zaliva.
Ponoči je veter prehodno oslabel, v proti jugu odprti zaliv pa so pričeli prihajati vse večji valovi in Skokico s strani tako zibali, da se ni dalo spati. Dvignili smo sidro, razvili tretjino genove in ob obali Lezbosa počasi odjadrali proti vzhodu. Veter v jadrih je dovolj umiril barko, da spanja valovi niso zelo motili, le dežurni ob krmilu je moral ostati buden. Do sončnega vzhoda smo v torek prijadrali na jugovzhodni konec Lezbosa in sidro spustili ob obali.
Veter je nažigal s preko trideset vozli, vendar je sidro je v mivki dobro držalo in smo lahko nadoknadili nekaj spanca.
Sredi dneva smo z 20 – 30 vozli vetra odjadrali proti jugu, proti otoku Hiosu. Tudi tokrat je za jadranje s spodobno hitrostjo zadoščalo že skrajšano sprednje jadro.
Na severovzhodni strani Hiosa je nekaj otočkov, kamor smo zavili in sidro spustili v zavetrnem zalivu otočka Oinousa, potem pa se s čolnom odpravili na obalo in na potep do vasi v sosednjem zalivu.
V vasi sem med sprehodom videl nov pomol, ki na mojih elektronskih kartah še ni vrisan, in ob pomolu je bilo privezanih nekaj jadrnic, ob njih pa dovolj globine in prostora tudi za Skokico.
Vrnil sem se na barko in jo zvečer prestavil v vaško pristanišče. Večer smo preživeli v klepetu v solu sveč ob grški solati v eni od vaških tavern.
Za sredo in četrtek je bil še naprej napovedan meltemi in ugodni severnik smo seveda izkoristili za pot proti jugu. Dopoldne smo odvezali vrvi s pomola in z dobrimi dvajsetimi vozli vetra odjadrali proti jugu Hiosa. Veter in valovi so bili v krmo, zato smo za udobnejše in hitrejše jadranje raje križarili z vetrom v pol-krmo in vmes naredili nekaj obratov z vetrom. Morska meja Grčije s Turčijo poteka blizu Hiosa in ob podrobnejšem pogledu na elektronsko navtično karto sem med enim od obratom videl, da smo zajadrali v turške vode, zato smo zavili nazaj k Hiosu in se raje držali grške strani preliva.
Ustavili smo se v zalivu pri Komiju, saj smo ugotovili, da na barki nimamo dovolj mleka za palačinke, pa tudi zaloge sadja in zelenjave so nam že pošle. Trgovina v naselju je bila že zaprta, zato bomo sadje kupili kje drugje, za mleko pa sva z Brankom naprosila natakarico v kavarni, da nama ga je prodala.
Med potjo do skrajnega juga Hiosa smo med skalami zagledali zalivček Emporios, zavili vanj, pospravili jadra in spustili sidro. Christian, Nina in Branko so nam za kosilo družno skuhali okusno rižoto, potem pa smo odveslali na obalo do taverne in na tek po hribih v okolici.
Običaj na Skokici je, da krmar enkrat na teden speče palačinke in ob njih smo v mirnem zalivu zaključili sredin večer.
Napovedi obetajo, da naj bi se meltemi v petek za nekaj časa poslovil in zadnji dan krepkega vetra smo v četrtek izkoristili za skok do 35 milj oddaljenega otoka Ikaria.
Vetra je bilo okrog dvajset vozlov in pihal je dovolj s strani, da smo imeli tokrat na jamboru razpeti obe jadri, genovo na polno, glavno jadro pa na drugi krajšavi.
Pred Ikarijo se je veter okrepil nad 25 vozlov in spremenil smer na severozahodnik, zato smo jadra prestavili na levo in skrajšali genovo. Pričakoval sem, da bomo za Ikarijo prišli v zavetrje, a je bilo ravno obratno.
S hribov otoka so se spuščali pravi rafali vetra in tako nagibali barko, da smo morali pospraviti glavno jadro in na tretjino skrajšati genovo, da je jadranje v preko trideset vozlov vetra spet postalo varno.
Zavetje za čez noč smo našli v lepi majhni marini na robu pristanišča Kirikos na jugovzhodni strani Ikarije.
Do Ikarije je veter prinesel tudi sporočilo, da se je naša družina okrepila za novo članico. Moja žena je namreč drugič postala babica 🙂 in to smo seveda s šampanjcem “Bela štorklja” seveda primerno proslavili.
Veliki valobran in pomol pristanišča krasi skulptura Ikarusa, za katerega legenda govori, da je letal tako blizu sonca, da mu je toplota stopila krila in je potem tukaj v bližini strmoglavil v morje. Po Ikarusu naj bi otok dobil svoje ime.
Slovo od polotoka Halkidiki
V četrtek smo se z avtom navsezgodaj odpeljali proti Zagrebu in od tam odleteli v Solun, se vkrcali na barko, nabavili hrano, popoldne pa smo že lahko odvezali vrvi s pomola in odjadrali iz marine.
Branko, Christian, Matevž in Nina mi bodo v naslednjih desetih dneh delali družbo na krovu Skokice v okviru odprtomorskega in skiperskega tečaja jadranja. No ja, to velja le za starejša dva, za Matevža in Nino bo to predvsem zgoščeno spoznavanje z jadranjem in jadrnico na poti po severnem Egejskem morju od Soluna do Samosa.
Iz marine nas je pospremil južni veter, ki nam je v Solunskem zalivu pihal v bok in smo kar hitro lahko jadrali, ko pa smo za rtom Megalo zavili zavili proti jugu v veliki zaliv Thermaikos, smo se srečali z večjimi valovi in jadrali smo ostro v veter.
Po nekaj urah jadranja smo zavili k obali in barko za preko noči privezali v ribiškem pristanišču pred Nea Mikhonio. Posadka je šla na večerjo v mesto, jaz pa sem na barki v kuhinji do srede noči uspel namestiti nov hladilni sistem za hladilnik, saj se je staremu med zadnjim jadranjem iztekla življenska doba.
Veter se je ponoči obrnil na vzhodnik, ki smo ga želeli čimbolj izkoristiti, zato smo v petek že zgodaj odjadrali na pot, a nismo bili hitri, saj je bilo vetra dopoldne le nekje med 5 in 8 vozli.
Sredi dneva je v okolici pričelo grmeti in nebo so nam zakrili temni oblaki. Kmalu se je ulilo, veter pa je povsem izginil in skozi dež nas je proti jugu poganjal motor. Krmarjenje je prevzel autopilot.
Do večera je dež vendarle opešal, nevihte so se preselile na vzhod, mi pa smo na jugu polotoka Halkidiki zavili v pristanišče Nea Skioni. Nekajkrat smo poskušali s krmnim vezom na zahodni pomol, a nam sidro na travnem dni ni prijelo, zato smo Skokico nazadnje privezali kar bočno na prazno mesto na koncu ribiškega pomola.
V soboto je bilo na morju okoli južnih prstov Halikdike zalo malo vetra, zato smo nekaj časa počasi jadrali, potem pa zagnali motor, da smo se nekoliko hitreje premaknili do juga Sithonie, srednjega prsta polotoka Halkidiki in tam v enem od peščenih zalivov spustili sidro.
Brezvetrno popoldne smo si popestrili s plavanjem, zvečer pa smo se od polotoka Halkidiki poslovili in v brezvetrju odpluli na vzhod, saj je bil za ponoči napovedan prihod severnika, ki je pod imenom meltemi značilen za Egejsko morje.
Meltemi je zamujal in jadra smo na jambor dvignili le za zadnji dve uri v drugem delu noči, ko smo se že približevali otoku Efstratios, kjer smo Skokico v izdihljajih noči privezali ob notranji pomol pristanišča.
Naspali smo se, dopoldne pa se razkropili po zanimivem otoku, kjer živi nekaj sto prijaznih domačinov. Zjutraj smo na krovu barke našli rože, ki k nam med našim spanjem zagotovo niso prišle z vetrom.
Veter se je čez dan krepil, za nekaj prihodnjih dni pa je napovedanih preko 30 vozlov vetra, zato smo že popoldne odjadrali proti 50 milj oddaljenemu Lezbosu.
Valovi na poti so naraščali in prav tako veter, da je jadranje postajalo vse bolj živahno, jadra pa smo postopoma krajšali. Ko se je proti večeru veter okrepil nad 25 vozlov smo pospravili glavno jadro in zadnjih nekaj ur do Lezbosa jadrali le s polovico genove.
Zvečer smo za otočkom Megalonisi zavili v zaliv pod vasjo Sigri na zahodu Lezbosa in v zavetju zaliva spustili sidro. Večkrat smo morali ponoviti vajo iz sidranja, saj je sidro na travnem dnu približno dovolj zadovoljivo prijelo šele v četrtem poskusu.
Skokica 2 in Skokica 3
Veliko sveta sem videl na Skokici 2 in veliko lepega na njej doživel. V preteklem tednu smo ji na jugu Istre še enkrat prezračili jadra, potem pa je “odjadrala” k novim lastnikom.
Na Skokici 3 bomo imeli v septembru in oktobru tri tečaje odprtomorskega in samostojnega jadranja.
Septembrski tečaj je že zaseden, za oktobrsko jadranje pa je na krovu Skokice še nekaj prostora:
Jadralni tečaji
Ribiška pristanišča
Zadnja dva dni avgustovskega skiperskega tečaja smo jadrali ob severozahodni obali polotoka Halkidiki. Veliki zaliv Termaikos ima zelo malo primernih zalivov za sidranje, veter pa večinoma ni pihal z obale, zato smo se za čez noč ustavljali v ribiških pristaniščih, ki pa so bila tokrat kar precej zasedena.
V torek dopoldne sta v Nea Kalikratiji z jadranjem zaključila Rok in Dorotej ter odpotovala domov, ostali trije pa smo z južnim vetrom odjadrali proti severu in spotoma naredili krajši plavalni postanek za peščenim rtom Epanomi.
Popoldne so nebo na severu ponovno začeli prekrivati nevihtni oblaki, zato smo dvignili sidro in odjadrali do pristanišča Nea Mihaniona, kjer smo v kotu pristanišča ravno še pred nevihto našli nekaj prostega pomola za sidranje in krmni privez med ribiške ladje. Potem pa se je dobro uro bliskalo, grmelo in deževalo.
Po nevihti je zvečer zapihal vzhodnik in z desnega boka pritiskal na Skokico, da je sidro začelo popuščati. Odvezati smo morali vrvi in potem smo se v prostornem pristanišču nekajkrat poskušali zasidrati, a je sidro vedno znova popustilo. Kakšno uro je trajalo naše oranje morskega dna, da je sidro v sedmem poskusu vendarle zadovoljivo prijelo. Celotno obnočje nekaj sto metrov velikega pristanišča je poglobljeno na 3,5 do 4 metre, zato je po dnu zdaj zelo tanek sloj mivke ali blata v katerega se sidro težko zakoplje.
Veter je ponoči popustil, a sem za vsak primer na tablici vklopil sidrni alarm, da sem lahko bolj brezskrbno spal.
V sredo smo v družbi delfinov v zmernem severniku odjadrali še zadnjih petnajst milj do Kalamarije, predmestja Soluna, in v marini privezali Skokico za naslednja dva tedna. Aga je domov odpotovala že v sredo, midva z Robijem pa sva popoldne pospravila barko in se v Slovenijo vrnila v četrtek.
Začetek septembra bomo iz Soluna med severnimi egejskimi otoki jadrali do Samosa in eno mesto na tečaju je še prosto.
Severni Sporadi in zaliv Thermaikos
V soboto dopoldne smo se poslovili od mirnega zaliva Planitis na Pelagosu in odjadrali proti Skiatosu. No ja, bolj moto-jadrali smo, ker je veter precej nihal, valovi pa so bili večji od vetra in Skokici niso dovolili jadranja s kakšno razumno hitrostjo brez pomoči motorja.
Šele pri Skopelosu se je veter dovolj okrepil, da smo za dve uri lahko ustavili motor.
Za sidranje preko noči smo si najprej izbrali sidrišče nad živahnim pristaniščem, ki nudi dobro zavetje pred za ponoči napovedanimi nevihtami s severa. Po sprehodu po mestu in okolici, sem si ogledal večerne vremenske napovedi in videl, da so navihte prestavili na nedeljo, zato smo se zvečer premaknili na bolj mirno sidrišče v zaliv južno od mesta.
V nedeljo smo s Skiatosa s severnikom odjadrali v veliki zaliv Thermaikos in križarili ob njegovi zahodni obali navzgor proti vetru. Tri ali štiri milje proti odprtemu morju in potem obrat in enako nazaj proti obali, in spet in spet … .
Veter se je okrepil na dvajset vozlov in dobil severozahodno smer, a je bilo morje sprva še dovolj mirno, da smo dobro napredovali v veter. Po nekaj urah so se valovi dvignili in začeli prelivati čez palubo, naš kot jadranja v veter pa je padel na šestdeset stopinj. Izplen prejadranih milj v primerjavi z napredkom proti severozahodu je bil le še polovičen.
Za dnevni cilj smo si postavili petindvajset milj oddaljeni Ayios Ioannis, turistični kraj z valobranom in pomolom, ki je zaščiten pred severnimi vetrovi.
Popoldne se je pred nami začelo temniti in ko smo bili le še miljo oddaljeni od Ayiosa Ioannisa, je nad nas privršala navihta s celotnim orkestrom trobil, piskal, tolkal in bliskal. Pred viharnim pišom smo pravočasno pospravili jadra, zagnali motor in si oblekli jadralske jakne. Premišljeval sem, ali naj gremo v pristanišče, ali pa naj nevihto raje prevedrimo na odprtem. Odločil sem se za prvo, saj sem imel na krovu dovolj posadke in smo se v preteklih dneh pri pristajanju že dobro uigrali. Našli smo prost košček za privez barke na koncu pomola in pristanek v plohi ter močnem vetru nam je dobro uspel.
Ponoči se je zjasnilo, mokra oblačila so se do jutra posušila, Ioannis pa nas je navdušil z zeleno naravo, lepimi plažami in živahnimi tavernami :).
Severnik in njegovi valovi so še kar vztrajal, zato smo z jadranjem proti polotoku Halkidiki v ponedeljek nadaljevali šele popoldne, ko je veter dovolj dovolj opešal in začel obračati na zahodno smer.
Valovi so se do večera zmanjšali in poravnali z vetrom, naše jadranje ni bilo hitro, a je bilo udobno. Sončni zahod smo videli že sredi zaliva, proslavili smo ga s palačinkami, potem pa smo si razdelili nočna dežurstva za drugo polovico poti.
Vetra je bilo med šest in deset vozli, obrnil pa je najprej na južnik in proti jutru na vzhodnik. Ob štirih zjutraj smo v torek prijadrali do Nea Kalikratije ob obali Halkidike in Skokico privezali ob pomol tamkajšnjega ribiškega pristanišča.
Vzhodni Sporadi
V četrtek je bil na sporedu nov otok, Lemnos. Zjutraj smo odvezali vrvi s pomola in v brezvetrju prvih nekaj milj odmotorirali preko zaliva na vzhodno stran Tasosa, kjer se je s hribov nad morje valil gost dim požara, ki je izbruhnil ponoči.
Ko smo prišli izpod dima, smo se srečali z zmernim jugovzhodnikom. Dvignili smo jadra in s pomočjo vetra nadaljevali pot proti jugovzhodu, proti petdeset milj oddaljenemu Lemnosu. Popoldne je veter začel slabeti, a ga je bilo dovolj, da smo že sredi popoldneva prijadrali do Mirine, glavnega pristanišča Lemnosa.
Osrednji del obale pred mestom je bil zaseden z jadrnicami in jahtami, zato smo prosto mesto za privez našli le ob zunanji strani starega trajektnega pomola, kjer smo bili nekoliko izpostavljeni valovanju z odprtega morja.
Mirina je slikovito mestece nad katerim so na hribu nad pristaniščem ostanki starega turškega gradu.
Kaže, da je Lemnos še vedno priljubljen med Turki, saj so turške jadrnice prevladovale v pristanišču.
V petek smo po mirni noči z lepim severovzhodnikom odjadrali proti jugu in se čez nekaj ur spotoma ustavili na otoku Ayios Evstratios, v katerega edinem naselju so zgradili kar razkošno pristanišče, v katerem nismo imeli prav nobenih težav z iskanjem prostora za privez Skokice :).
Po sprehodu po vasi in po gričih nad vasjo smo popoldne odjadrali na zahod proti Severnim Sporadom, saj smo želeli čim bolj izkoristiti ugoden severnik in rezmeroma mirno morje, ki sta omogočala udobno in hitro jadranje.
Po uživaškega jadranja polnem dnevu smo zvečer prišli do prvih otokov in ponoči našli pot skozi ozek prehod v miren zaliv na severu otoka Pelagos, kjer smo zadnjič v družbi s Kosijema vedrili med nevihtami.
Potepanje po severnem Egejskem morju
V nedeljo smo se do večera “nakapljali” v Solun in se vkrcali na barko. Letalske povezave so nanesle tako, da je bila posadka tokrat že pred menoj na barki. Rok, Dorotej, Robi in Aga so se mi pridružili na Skokici in skupaj bomo v prihodnjih desetih dnevih prekrižarili severno Egejsko morje in si v okviru jadralnega tečaja nabirali dodatne jadralske izkušnje. Tudi zame bo prvi teden na sporedu nekaj novih otokov.
V ponedeljek zjutraj smo nameravali v Solunu nabaviti hrano za naslednje dni, a je bilo zvečer v brezvetrni marini tako vroče in soprano, da sva z Ago v bližnji trgovini le nakupila najnujnejše za zajtrk in smo potem že kar ponoči s prvimi sapicami odjadrali iz Soluna.
Jutranje sonce nas je pozdravilo za prvim rtom na severu polotoka Halkidiki, prijazen severnik pa nas je počasi a vztrajno pospremil proti jugu, dokler popoldne ni opešal in smo se zato za kopalni premor ustavili pri peščenem rtu Posidion.
Med potapljanjem pod barko sem ugotovil, da mora biti motna in topla voda v Solunskem zalivu zelo ugodna za rast školjk, saj so se ponovno v kolonijah na debelo zarastle po trupu barke in po propelerju. Od zadnjega čiščenja trupa so minili le trije tedni in kaže da ima jadranski antifouling na njih podoben učinek kot kamilice.
Proti večeru smo se premaknili še deset milj proti jugu do ribiške lučice Nea Skioni in tam našli prosto mesto za privez ob pomolu. V vasi smo našli tudi dobro založeno trgovino, da smo nabavili hrano in pijačo za naprej.
V torek smo s Kasandre, južnega kraka Halkidike z živahnim severnikom jadrali do Sitonije, srednjega prsta polotoka in sidro spustili v lepem zalivu južno od Porto Koufa.
Med postankom je veter oslabel in po sprehodu na razgledni hrib hrib nad zalivom smo se v brezvetrju s pomočjo motorja premaknili do petnajst milj oddaljenega zaliva Sikias na drugi strani Sitonije, kjer smo barko privezali ob pomol v vasici Skala Sikias.
V sredo smo že navsezgodaj s severnikom odjadrali proti Aktionu, severnem kraku Halkidike in proti znameniti gori Atos, ob obalah in na pobočjih katere so postavljeni znameniti in mogočni pravoslavni samostani.
Jutranje sonce nas je pozdravilo izza nekaj več kot dva tisoč metrov visokega vrha svete gore Atos.
Z morja smo si med jadranjem ob obali ogledali nekaj samostanov na južni strani in potem še na severni, vmes pa se spopadali s krepkim vetrom in viharnimi sunki v pospeševalni coni mimo vzhodnih rtov gore Atos. Krepko skrajšana jadra in jambor so brez poškodb zdržali nenadna polaganja na bok, le v notranjosti smo morali potem pospravljati stvari, ki niso bile dovolj dobro pritrjene ali pospravljene.
Za Atosom smo obrnili na sever proti trideset milj oddaljenemu otoku Tasos, do koder mo v pojemajočem vetru prijadrali pod večer in v Limenariji v pristanišču našli še zadnje približno prosto mesto ob pomolu. Spustili smo sidro in se s krmo privezali v luknjo med jadrnicami, ki smo jih morali še malo razmakniti in prevezati, da je bilo dovolj prostora za široko krmo Skokice.
Limenaria je v teh dneh zelo živahno turistično mestece na južni strani Tasosa s številnimi restavracijami ob obali. Mizo v eni od restavracij smo zvečer zasedli tudi mi in poskusili nekaj grške hrane.
Tasos je poznan po čistem belem marmorju in iz velikih skal marmorja je zgrajen celo novi valobran pred Limenarijo.
Lubenice
Vroče poletne dni je prijetneje preživljati na morju in ker je bila tokrat enakega mnenja tudi Zlata, sva se zapeljala na morje. Za staro Skokico, ki še vedno čaka na ustreznega kupca, pa je itak lahko samo koristno, da ji vsake toliko časa prezračimo jadra in zaženemo motor.
Veter je v petek zapihal šele sredi dneva, zato sva tudi s prezračevanjem jeder začela šele proti poldnevu. Iz Pulskega zaliva sva z rahlim maestralom odjadrala proti Kamenjaku, za rtom zavila na vzhodno stran Istre in v Medulinski zaliv, kjer smo v Premanturi posadko začasno okrepili z novimi mornarji.
Helena, Miloš, Jaka in Pika so mi potem pomagali napenjati jadra in krmariti med otočki v zalivu.
Za noč na soboto je bil za severni Jadran napovedan prehod hladne fronte z navihtami, zato je bilo potrebno najti varno sidrišče, kar pa v Medulinskem zalivu sploh ni težko, saj je ustreznega prostora za sidranje v razvejanem zalivu zares v izobilju.
Noč je bila glasna in razsvetljena, nevihte so prišle v dveh obrokih, a je bilo dežja in strel več kot vetra, zato sidro ni bilo prav resno na preizkušnji. Vseeno sem za vsak slučaj večji del noči predremal v kokpitu.
V soboto sva imela z Zlato namen jadrati do Lošinja in se potem sprehoditi na Osorščico, a vetra v Kvarnerju ni bilo veliko in pihal je od zadaj, zato sva za zadnjimi istrskimi otočki spremenila načrt in zavila v levo proti Cresu. Namesto na Osorščico se bova pač sprehodila na nekaj nižje Lubenice.
Veter je bil zdaj z boka in je omogočal jadranje z okrog štirimi vozli hitrosti. A le prvi dve uri, potem pa si je veter vzel premor in zagnal sem motor.
Sidrala sva ob robu lepe prodnate plaže pod Lubenicami, ki je bila pred desetletji pogosto cilj naših družinskih jadralskih izletov. Otroci so se radi igrali s kamenčki ob morju, jaz pa sem takrat rad letal z jadralnim padalom.
Ob vasi Lubenice na vrhu hriba je bila čistina, ki smo jo jadralni padalci uporabljali za vzletišče, ob morju pod hribom pa je nekaj večjih plaž, ki so bile dobre za pristanek. Ko je popoldne zapihal maestral in se je veter obrnil po pobočju navzgor, nam je omogočal tudi daljše polete ob grebenu in nad morje.
Pot iz zaliva do Lubenic je zdaj lepše urejena, kot se je spomnim izpred let, nič več se ne zatikaš v trnje in nizko grmovje.
Na vrhu sem videl, da se je veter na morju obrnil in zapihal ob otoku ter se okrepil, valovi so dobivali bele pene. Ni bilo časa za uživanje v razgledu, le obrnil sem se in stekel nazaj navzdol po hribu. Nisem bil prepričan, da je barka dobro zasidrana, saj se morsko dno v zalivu hitro spušča v globino, na dnu pa je trava in veliki prodniki, ki ne omogočajo, da bi se sidro dobro vkopalo.
Ko sem pritekel do plaže, sem z olajšanjem videl, da je sidro zdržalo prvi naval vetra, le barko je veter zanesel bliže skalnati obali, zato sem Skokico presidral na sredo zaliva in počakal na Zlato, ki si je vendarle lahko vzela več časa za uživanje v razgledu z Lubenic.Severnik je vztrajal, a zaradi bližine istrske obali ni naredil večjih valov, zato je bilo jadranje nazaj proti jugu Istre živahno, a mirno.
Soparni dnevi
Odlašal sem z opravki, ki jih imam na spisku del in popravil na barki. Zadnja dva dni najinega dopusta sem to poskušal nadoknaditi, a sem bil le delno uspešen. V soparnih dnevih nisem našel dovolj volje, da bi delal čez dan.
Izjema so bila podvodna dela, ki pa tudi niso prinesla napredka. V večih poskusih se mi s špiralo za čiščenje odtokov pod vodo ni uspelo prebiti skozi zamašeno odtočno cev do črnega tanka. Potapljal sem se in potapljal ter poskušal, Zlata je v čolnu vrtela drugi konec špirale, a vse brez uspeha. To bo pač moralo počakati na jesen, ko bo barka na kopnem in bom cev lahko zamenjal.
Več uspeha je bilo pri montaži sončnih celic, a tudi ni šlo gladko, saj nama z Zlato za električne kable v špranjah med prekati palube ni uspelo najti prehoda do akumulatorjev. Žice sem potem moral napeljati tako, da so vidne v kabini. Na srečo je vse skupaj delovalo, potem ko sem celice povezal z regulatorjem, kontrolerjem in akumulatorji. Več uspeha, kar se estetike tiče, sem imel pri montaži dodatne luči v kuhinji. Na palubi sem zatesnil še nekaj podstavkov stebričkov od ograje, za katere sumim, da niso vodotesni, nekaj opravkov pa sem prihranil še za prihodnje mesece, ko se bom vračal na barko v Grčiji.
Zadnji večer pred odhodom domov sva pristala v ribiški luki Nea Mihaniona in med množico večjih ribiških ladij našla del prostega pomola za krmni privez Skokice. Po sprehodu sva si privoščila okusno večerjo v restavraciji na klifu z lepim razgledom čez zaliv.
V ponedeljek sva z Zlato v spremstvu galebov in delfinov prejadrala še zadnjih petnajst milj do Soluna, pospravila barko, potem pa popoldne s tamkajšnjega letališča odletela proti domu.
Ni šlo brez zapletov, saj sva zaradi odpovedi letov in zaradi zamud nadomestnih letov do doma potovala dva dni – skorajda kot da bi potovala na drug konec sveta. In še ena težava je, na katero sem se spomnil med potjo domov, pozabil sem izklopiti glavno stikalo in s tem pustil vklopljen hladilnik. Zdaj bom naslednje tri tedne do vrnitve na barko upal, da bo v Solunu lepo vreme in bo sončna celica čez dan proizvedla več elektrike, kot jo bo hladilnik porabil in da bodo akumulatorji preživeli.
V naslednjih tednih se bom na tekmovanjih po Evropi družil s skakalkami in skakalci, vmes pa upam, da bom našel tudi nekaj časa, da bom prezračil jadra na stari Skokici, ki je v polni formi še vedno naprodaj.
Meteora in Olimp
V Agiokamposu sva v četrtek dopoldne z Zlato dobila obisk dveh policajev obalne straže, ki sta k barki prišla preveriti najine dokumente in papirje od Skokice, še posebej pa ju je zanimalo, ali imava plačano E-Tepai – mesečno takso za plovno dovoljenje.
S papirji je bilo vse v redu in policaja sta nama prijazno zaželela srečno pot, da pa bi kolikor toliko kulturno zares lahko nadaljevala s potjo proti severu, sva morala počakati do popoldneva, ko je severnik oslabel pod petnajst vozlov hitrosti.
Zapustila sva zavetje pristanišča z ogromnimi betonskimi tripodi in odjadrala na še vedno precej vzvalovano morje, ki sprva ni dopuščalo jadranja ostro v veter, zato napredek proti severu ni bil hiter. Paradoks je bil, da sva imela od zadaj za en vozel ugodnega severnega morskega toka, ki pa je tekel proti vetru in valovom, da so se valovi zaradi nasprotnega toka krajšali in višali ter se zato razlivali čez krov in ustavljali Skokico. Raje sem zavil stran od obale proti sredini zaliva, kjer je bilo tam toka manj in so bili valovi bolj zaobljeni. Veter je upadal in sčasoma so se zmanjšali tudi valovi, ko pa sva po dveh urah obrnila in bolj severno prijadrala nazaj k obali, je bilo vetra že tako malo, da sem ob jadrih pognal še motor.
Pred večerom sva priplula do marine v Platamonasu, kjer sem se dogovoril za privez in za najem avtomobila za izlet v gorato notranjost Grčije.
V petek zjutraj sva se z Zlato preko priobalnega gorskega grebena odpeljala proti Meteori. Preveriti sva želela, kateri samostani so lepši, ali v Meteori ali na Atosu 😊.
Pot naju je več kot sto kilometrov vodila čez obsežna rodovitna polja posejana z žitaricami, po gričih na obrobju ravnine pa so bili veliki sadovnjaki in vinogradi.
Cesta je bila boljša od pričakovanj in po manj kot treh urah sva se pripeljala do znamenitih gora Meteore, kjer so na vrhovih težko dostopnih skal postavljeni samostani. Šest samostanov je še aktivnih, štirje za menihe in dva za nune. Samostani so odprti za turiste. Pogled na njih je zares zanimiv in mogočen. Name so naredili večji vtis, kot samostani na Atosu.
Do dveh samostanov sva se po stopnicah tudi povzpela. Do prvega, Varlaama, sva šla, ker tam ni bilo nobene gneče in sva na vrhu stopnic pri zaprtih vratih ugotovila, da je samostan ob petkih zaprt za obiskovalce.
Pri drugem samostanu, Meteoronu, postavljenem na sosednjem vrhu, je bilo več sreče, a je bila tam tudi gneča, da smo si obiskovalci po ozkih stopnicah skorajda hodili po nogah in se na tesno izogibali drug drugemu. Na vrhu je bilo več prostora, samostanske zgradbe, muzeji in cerkev so lepo urejeni, izza samostanskih zidov pa je čudovit pogled na sosednje samostane in na gorato okolico.
Navkljub temu, da sva bila v hribih, je bila vročina kar huda in po uri ali dveh sva Meteoro in njene samostane opoldne zapustila, ter se še enkrat čez razsežna in lepo obdelana polja odpeljala proti Olimpu. Nisva se imela namena povzpeti na vrh Olimpa, ki je nekaj deset metrov višji od Triglava, zaželela pa sva si planinskega sprehoda in osvežitve, ki jo ponuja visokogorje.
Zadnjih petdeset kilometrov je cesta postala precej ovinkasta in je na višini preko tisoč metrov skozi zelene gozdove vodila navzkreber in navzdol čez nekaj grebenov in vmesnih dolin ter mimo hribovskih vasic, dokler se z zahodne strani nisva pripeljala do vznožja Olimpa.
Od tam naprej se je cesta med pašniki in skozi številne ovinke vzpenjala le še navzgor, dokler se na višini okrog 1700 metrov na parkirišču pod smučiščem nisva pripeljala do zapornice in ograje vojaškega vadbenega centra.
Parkirala sva avto in se s stražarjema za ograjo dogovorila, da nama dovolijo nekajurni sprehod v hrib, pod pogojem, da se vrneva pred večerom.
Stražarja sta si zabeležila najine osebne podatke in telefonsko številko, potem pa sta nama odprla vrata na Olimp 😊.
Po hribovski poti sva kmalu prišla do vlečnic in se potem po smučišču po ruševju vzpenjala navzgor ter uživala v hladu in lepem razgledu. Gozdna meja je bila že pod nama, nad nama pa grški bogovi in vrhovi Olimpa. Po grapah v okolici je še ležal sneg.
Proti večeru sva se vrnila v dolino, vmes pa sva se pred tem ustavila v hribovski vasici in v tamkajšnji kantini sem bolj za šalo vprašal, ali se pri njih lahko dobi kaj za jesti.
Starejši možakar, ki je pred kantino igral karte, je govoril le grško, a je iz sosednje hiše priklical svoji vnukinji, ki sta prevedli moje vprašanje. Potem je poklical še hčerko, ki je preko vnukinj povedala, da lahko naredi grško solato, ter speče klobase in krompir. Takoj sem se dogovoril za večerjo.
Zlata je ostala pri avtu in sprva ni verjela, da sem se res uspel dogovoriti za hrano, a se mi je pri planinski večerji z veseljem pridružila.
Poletni dnevi so dovolj dolgi, da sva se še pred nočjo po razgibani hribovski cesti spustila nazaj do morja, vrnila avto, odvezala vrvi in z večernim vetrom čez zaliv Thermaikos odjadrala proti polotoku Halkidiki.
Za polnočjo sva pristala v ribiški luki v kraju Nea Kallikrateia.
Ponoči je bilo na pomolu veliko ribičev, ki so s pomola namakali svoje trnke in so malo negodovali, ko sem jim z barko zasedel nekaj metrov pomola, a so se hitro sprijaznili ter svoje palice in stolčke premaknili za nekaj metrov v levo in desno.
Med jutranjim sprehodom sem potem ugotovil, da nisva pristala v ribiški vasici, temveč v živahnem turističnem mestecu, kjer je kopalna sezona v polnem zagonu.
