Poročila s poti

Krk – Istra

Miran Tepeš

Po enem mesecu “remonta” v ladjedelnici v Punatu je Skokica zdaj spet na morju.

Vsa vzdrževalna dela na barki sicer še niso končana, narejeno pa je vse, kar je bilo potrebno narediti na podvodnem delu barke: servis motorja in saildrive-a, montaža novega Gori sklopljivega propelerja, popravilo in okrepitev krmila, zatesnitev in okrepitev premca in predelava sidrnega prostora. Na trup, kobilico in krmilo smo v zadnjih tednih postopoma nanesli vrsto slojev premazov epoksija in antifoulinga.

Dnevi so v novembru prekratki, zato smo pogosto delali dolgo v noč. Večkrat nas je z barke pregnal dež, ki ga je bilo zadnja dva tedna na Krku v izobilju.

Jadra sem konec oktobra odnesel v jadrarno v Preddvor in mi jih je Rado v tem času prenovil ter na glavno jadro dodal tretjo krajšavo, ki smo jo pri jadranju v močnejšem vetru zelo pogrešali.

Presenečenje sem v Punatu doživel pri mojstrih, ki se ukvarjajo z inoxom, saj so pločevinasto zaščito premca, sidrišče kater pripone in ogrodje zimskega šotora izmerili, naredili in na barko zmontirali prej kot v enem tednu od naročila. Presenečenje sem napisal zato, ker so bili na naši obali inox mojstri tako “zasedeni”, da bi za to moral čakati kar nekaj mesecev.

V soboto dopoldne sem bil dogovorjen za spust barke v morje, pa je upravitelj dvigala k meni prišel še pred sončnim vzhodom in mi rekel, da gre barka lahko kar takoj v vodo, če imam vse pripravljeno. Dogovoril sem se, da so barko na dvigalu pustili viseti za dobre pol ure, da sva z Alešem lahko z antifoulingom prebarvala tudi spodnji del kobilice in druga mesta, na katerih je barka stala na stojalu. Pustili so mi tudi še nekaj časa, da se je barva pred spustom v vodo vsaj malo posušila.

Pri sušenju barve je pomagala tudi naraščajoča burja, ki je gugala Skokico na pasovih dvigala, potem pa smo šli v vodo. Ob splovitvi je pri meni vedno nekaj negotovosti, ali bo v barko kje puščala voda in ali se bo motor zagnal. Nekaj dodatne negotovosti je bilo tokrat tudi zaradi novega sklopljivega propelerja.

Motor je takoj zabrnel, propeler je deloval kot je treba, pogledal sem še v premec in pod podnice v salonu ter pomirjen ugotovil, da je vse v redu :). Medtem ko sem pregledoval barko, so jo že spustili z nosilnih pasov in burja nas je iz bazena odnesla v zaliv.

Z Alešem sva pospravila palubo, vrvi in bokobrane, potem pa razvila genovo in odjadrala proti Cresu. Genovo sva na jambor namestila že v petek zvečer, glavno jadro pa sem nameraval sestaviti v soboto zjutraj, pa me je upravitelj dvigala prehitel, potem pa sem ugotovil, da je dvajset vozlov burje pri Krku tudi samo s prednjim jadrom čisto dovolj, za hitro jadranje in glavno jadro je zato ostalo v vreči.

V prelivu med Cresom in Istro se je burja še okrepila, na Kvarnerju pa je vetromer na jamboru večino popoldneva kazal nad trideset vozlov hitrosti, zato sva genovo skrajšala na polovico. Hitrost Skokice se je skrajšanim jadrom navkljub še vedno gibala med sedmimi in devetimi vozli.

Valovi so naraščali z oddaljenostjo od obale in novi sprayhood je na južni polovici Kvarnerja že začel opravljati svoje delo in naju ščititi pred škropljenjem valov, ki so se prelivali čez palubo.

Najprej sem premišljeval, da bi za preko noči sidrala pri Rabcu, pa sva cilj zaradi hitrega jadranja prestavila v Medulin, zvečer pa sva se odločila, da bova na morju uživala še malo dlje in sva med otočki na jugu Istre ter mimo Kamenjaka prijadrala na zahodno stran polotoka. Jadro sva prestavila na levo stran in čez pol ure zavila v zaliv Paltana pred Banjolami.

Burja je v zalivu še vedno vlekla z dvajsetimi vozli, a morje ni bilo kaj dosti vzvalovano in zunanja stran starega vojaškega pomola na desni strani zaliva je bila prosta, zato sva zavila k pomolu in Skokico tam privezala s premcem v veter.

Živahnemu vetru navkljub je bila noč mirna, gretje na barki pa je tudi dovolj dobro delovalo, da naju ni zeblo. Glede ogrevanja vem, da bom moral na barki še marsikaj postoriti, saj so cevi razvoda toplega zraka potlačene in na nekaj mestih raztrgane, a pri desetih stopinjah zunanje temperature je tudi to zadostovalo za 19 stopinj v notranjosti.

V nedeljo zjutraj sva v lepem hladnem jutru odjadrala proti Puli. Med potjo sva se z Alešem zares lotila montaže glavnega jadra, in ko sva v jadro privila vse letvice in drsnike, sva ga namestila na njegovo mesto na bumu ter dvignila na jambor. Medtem sva že prijadrala v puljski zaliv, zato sva obe jadri kmalu spet pospravila in zagnala motor. Po telefonu sem najavil prihod v marino Polesana in marinero mi je potem sporočil in pokazal mesto ob pomolu, kjer bo Skokica privezana preko zime.

Severni Jadran

Miran Tepeš

Z Zverinca nas je v sredo zjutraj pospremila megla, ki nam je sonce zakrivala še dobršen del dopoldneva.

Ja, jesen prihaja tudi na morje.

 

Za vsak primer smo med plovbo v gosti megli vsakih nekaj minut zatrobili s trobento, da bi z zvočnimi signali opozorili nase, ali pa spodbudili druge, da se oglasijo, če se nahajajo kje v bližini.

 

Prevladovala je tišina, slišali smo le brnenje našega motorja.

 

Mimo Tuna in Molata smo zavili proti Pagu, kjer se je megla začela razkrajati in se je prikazalo sonce. Vetra tudi sredi dneva še ni bilo na spregled in proti severu smo pluli po gladkem morju.

Zavili smo k Maunu, se ustavili, spustili sidro in potem s čolnom odveslali na obalo ter se sprehodili po otoku. Nihče od nas treh še ni bil na Maunu, zato smo si ga pravzaprav izbrali za postanek. Nizki in z grmovjem na gosto porasli otok nas ni ravno navdušil, nekaj možnosti za sprehod je bilo le ob kamniti obali.

Alešu in Matjažu se zdi morje še vedno dovolj toplo za plavanje, zame se je kopalna sezona končala že v Grčiji.

 

Popoldne smo odpluli naprej proti severu Paga, kjer je veter končno vsaj malo nakodral morje, da smo lahko razvili jadra in potem proti večeru mirno jadrali proti Rabu in uživali v lepem razgledu po otokih.

Sonce se je medtem spustilo do obzorja in zašlo za Cresom.

 

Na vhodu v Rabsko luko smo pospravili jadra in s Skokico pristali ob obali starega mesta. Nismo se niti dobro privezali, ko nas je že pregnal redar, češ da je cela obala v izgradnji in da naj barko privežemo v marini na drugi strani pristanišča.

V marini je bila privezana le ena jadrnica, zato sem mislil, da marina ne obratuje več, a je na pomol prišel marinero in nam pokazal, kje naj pristanemo in nam pridržal vrv muringa. Povedal je, da je marina sezonska in jo zaprejo konec tedna. Žal cena priveza s sto evri ni bila prav nič sezonska, a mi niti Matjaž, niti Aleš, nista dala nobenega znaka, da je to predrago, zato se za čez noč nismo preselili na sidrišče. Kaže, da sta topel tuš in večerja v mestu odtehtala visoko ceno priveza.

Zvečer smo se sprehodili po lepem starem srednjeveškem mestecu za obzidjem, a drugih sprehajalcev skorajda ni bilo videti in naši koraki so odmevali po praznih ozkih ulicah. Sezona je mimo in v mestu vlada mir. Na obali, točno na mestu, kjer smo se zvečer najprej zaustavili, je bila zdaj privezana motorna jahta. Kaže da smo na Rab prijadrali malo prezgodaj.

V četrtek smo se od Raba poslovili zelo zgodaj, še v temi, saj sem bil za dopoldne v Punatski ladjedelnici dogovorjen za dvig barke. Tokrat megle ni bilo in vzhajajoče sonce nas je izza Velebita pozdravilo, ko smo bili že na pol poti med Rabom in Krkom. Z jutrom so s severa prišle sapice in zadnji dve uri smo do Krka lahko prejadrali, potem pa smo pred vhodom v Punatski zaliv jadra sneli z jambora in jih zložili v vrečo.

Jadra gredo v naslednih tednih na popravilo in dodelavo k Pelaiču v Preddvor.

Počasi smo pluli preko plitvega vhoda v zaliv in potem Skokico privezali ob pomol ladjedelnice v bližini dvigala. Naše jesensko morsko potepanje se je s tem končalo in z Alešem ter Matjažem smo si segli v roke in se prijateljsko poslovili.

Aleš je na barki z menoj zdržal cele tri tedne :).

Popoldne je na barko prišla Zlata, potem pa so Skokico dvignili iz vode, jo oprali in postavil na dvorišče ladjedelnice, kjer jo bomo v naslednji nekaj tednih brusili, barvali, popravljali, laminirali in namestili nekaj nove opreme.

Nekaj od načrtovanega dela smo v preteklih toplih dneh med prazniki z Zlato, Gregorjem in Jurijem že opravili, še veliko več dela me čaka v prihodnjih tednih do zime.

Skokica zdaj že ima novo barvo podvodnega dela, da se alge in školjke spomladi ne bodo tako rade prijemale trupa, prav tako je na njej že nameščeno novo in precej težje ter boljše sidro.

Vrnitev na Jadran

Miran Tepeš

Otranto.

Novi starter je v petek zjutraj vendarle našel pot do Otranta. Mehanik Giuseppe se je sredi dneva z njim oglasil na barki, ga namestil na njegovo mesto na motorju, priklopil kable ter ga zagnal.

Motor je zabrnel in ko je šel zajeten znesek denarja z moje kartice na mehanikov račun, smo po treh dneh izpluli iz pristanišča.

Ni šlo brez zapletov. Zadnje dni nismo bili priklopljeni na elektriko, v oblačnem vremenu pa je bila naša poraba elektrike večja od proizvodnje sončnih celic in smo izpraznili akumulatorje. Sidrni vitel zato ni imel moči in smo morali sidro na barko povleči ročno. Ni me kaj dosti skrbelo, saj zdaj motor deluje in bo med plovbo kmalu napolnil akumulatorje.

Po dobrih tri tisoč grških miljah, Skokica zdaj spet jadra po domačem morju 😊.

Morje je bilo gladko in vetra ni bilo, zato smo do večera ob italijanski obali proti severu pluli le s pomočjo motorja. Ponoči je začelo pihati z juga, sprva sramežljivo, proti jutru pa je jugo že kar pošteno vlekel in jadra so pri pogonu lahko zamenjala motor. Ladijskega prometa je bilo ponoči kar dosti v obe smeri, z jutrom pa smo se počasi umaknili z ladijskih poti.

Ponoči sem žal ugotovil, da motor vendarle ne polni akumulatorjev in je zato avtopilot nehal delati, ko je porabil elektriko, ki so jo v akumulatorje čez dan poslale sončne celice. Izklopil sem hladilnik, uvedli smo strogo varčevanje pri telefonih in računalniku. Navigacijske luči, instrumente in avtopilota sem priklopil na motorni akumulator, da nam ponoči ni bilo potrebno krmariti ročno. Računal sem na sončno vreme čez dan, da bomo s sončnimi celicami lahko spet napolnili motorni akumulator.

Z močnejšim vetrom so zjutraj prišli tudi valovi, ki so bili zaradi praznih akumulatorjev prehud zalogaj za avtopilota, zato smo čez Jadran proti severu morali krmariti ročno.

Dopoldne so nas večkrat preleteli vojaški helikopterji in letala. Videli smo tudi nekaj vojaških ladij čez nekaj časa pa je nekaj milj vzhodno od nas plula še letalonosilka.

Z okrepljenim jugom je jadranje postajalo vse hitrejše in živahnejše. Glavno jadro smo spustili na drugo krajšavo, genovo pritrdili na tangun in s sedem do osem vozli hitrosti metuljčkali proti Hrvaški. Čas prihoda na Lastovo, zapisan na zaslonu GPS-a, se je vse bolj skrajševal in se v teku popoldneva postopoma skrajšal za 12 ur, z nedelje zjutraj na soboto zvečer.

Zvečer smo v daljavi pred nami videli pobliskavanje lastovskega svetilnika, čez nekaj ur pa v soju luči obrise Lastova. Z zahodne strani otoka smo med otočki zavili v miren zaliv proti Ubliju. Sonce je čez dan dovolj napolnilo akumulatorje, da se je motor zagnal in smo lahko pospravili jadra.

Pristali smo v Ubliju na pomolu mejnega prehoda. Nikogar ni bilo v pisarni, a tudi nisem pričakoval, da bi jeseni kdo tukaj neprestano dežural zaradi barke ali dveh na dan, ki v tem obdobju pridejo iz Italije. Poklical sem na telefonsko številko policije, ki je bila napisana na oknu pisarne in dežurni policaj se je najavil za čez pol ure.

Pristanišče je bilo zapolnjeno z dvema potniškima ladjama in trajektom, zato smo dostop do elektrike na obali dobili zjutraj, ko so potniške ladje izplule proti Splitu in Dubrovniku.

Zjutraj smo vstopne formalnosti uredili še na kapitaniji, potem pa smo se odpravili na potep po Lastovu in Prežbi, s katere vrha je lep razgled po razvejanih zalivih na zahodni strani Lastova.

Kaže, da na Lastovo že drugič letos prihaja pomlad :).

 

 

 

Po treh urah smo se vrnili z izleta in z veseljem sem ugotovil, da je polnilec vmes dodobra napolnil akumulatorje. S še večjim veseljem sem pozneje, ko smo zagnali motor, ugotovil da zdaj tudi alternator na motorju spet opravlja svojo funkcijo in polni akumulatorje. Pri kakšnem električarju se bom moral pozanimati, zakaj polnjenje zdaj spet deluje oziroma zakaj prej ni hotelo polniti zelo praznih akumulatorjev ??

Jugo je v nedeljo nekoliko oslabel, a ga je bilo še vedno dovolj za lepo popoldansko jadranje do Biševa. Sprva smo se sicer namenili proti Paklenim otokom, a je bil kot in s tem smer jadranja ugodnejša proti zahodu.

Jugo se je zvečer pred Biševim okrepil nad dvajset vozlov, zato je v ozkem zalivu Biševske Luke kar pošteno vleklo in nam je šele v tretjem poskusu uspelo sidro dovolj dobro zakopati.

Noči vseeno nismo čisto mirno prespali, saj se je po nekaj urah oglasil sidrni alarm, ko je veter popustil in se je barka premaknila izven kroga, ki sem ga na tablici označil z alarmom. Skokica je bila še vedno na varni razdalji od obale, zato sem izlopil tablico in v miru odspal še drugi del noči.

 

Zjutraj smo se sprehodili na hrib do osrednje vasice. Biševo ima le peščico stalnih prebivalcev, a sem jih med tekom po vasi in otoških stezah srečal vsaj deset, ko so si pripravljali drva za zimo ali pa kaj delali okrog hiš.

Pogled z Biševa proti Komiži na Visu.

Med osem in dvanajst vozlov juga je kravžljalo morje tudi še v ponedeljek, zato smo opoldne z Biševa odjadrali proti Kornatom. Po kakšni uri ali dveh smo se glede smeri jadranja premislili, saj naše metuljčkanje proti severozahodu ni bilo hitro in zaradi valov tudi ne udobno. Zavili smo na zahod, proti Jabuki in naše jadranje se je s treh pospešilo na pet vozlov.

Čez nekaj ur smo jadrali mimo Jabuke, za otočkom pa obrnili na sever, prestavili jadra na levo in v večer odjadrali proti štirideset milj oddaljenim Kornatom.

Zvečer je jugo oslabel in zadnje tri ure nas je proti otočju gnal motor. Ponoči smo sidro spustili v zavetju Lavse.

 

Zjutraj so se po morju med otočki plazile le sapice, a nikamor se nam ni mudilo, zato smo sapice lovili v jadra.

 

Po treh ali štirih urah smo za svetilnikom na otočku Sestrice zavili v preliv Proversa Mala in se od Kornatov poslovili. Spotoma smo zavili v Sali, da dopolnimo zaloge hrane na Skokici. V Saliju gradijo novo pristanišče, zato dostop do obale ni enostaven. Po ozki slalomski progi med bojami, bagri in splavi smo našli pot do pomola in pozneje tudi ven iz mišolovke.

Popoldne smo sapice ob Dugem otoku lovili v genaker in barko proti večeru privezali ob pomol na Zverincu. Dan je bil še dovolj dolg za lep sprehod in tek po otoku. Domačini v teh dneh obirajo oljke, po katerih olju slovi Zverinac.

Domačini so imeli zvečer fešto na obali, mi pa na barki :).

Krf, Erikousa in Otranto

Miran Tepeš

Ponedeljkova napoved vremena je za dopoldne za severno Jonsko morje okrog Krfa obetala le rahle jutranje sapice ob obali, zato smo iz Mourtosa odpluli že zgodaj. Grški burin je zamujal, zato smo jadra lahko razpeli šele dopoldne, ko smo na jambor dvignili tudi genaker, da smo proti Krfu jadrali nekoliko hitreje.

 

Spodbujeni s ceno nafte smo tudi nekoliko dlje jadrali, kot bi sicer, ko motor največkrat zaženem šele, ko hitrost jadranja za nekaj časa pade pod tri vozle. Morda bo to mejo v prihodnje potrebno postaviti na dva vozla? Nikamor se nam ne mudi.

Opoldne je veter izginil, mi pa smo se za nekaj ur ustavili v Krfu in se sprehodili po mestu ter si ogledali živahen utrip Krfa, njegove trdnjave, palače in ozke ulice.

 

Sredi popoldneva smo se odpravili naprej proti severu in se čez eno uro srečali z maestralom.

Ko smo dvigovali jadra, je mimo prijadral večji trimaran in začela se je regata. Do zadnjih svetilnikov na severovzhodu Krfa smo se jih držali, a jih nismo mogli prehiteti. Računal sem, da bomo lahko hitrejši od njih, ko bomo za Krfom zavili bolj ostro v veter.

Mi smo čez pol ure za svetilnikom zares zavili proti severu, bolj ostro v veter, trimaran pa je nadaljeval v isti smeri proti Sarandi v Albaniji. Gledali smo jih in čakali, da obrnejo, da bi videli, kdo je hitrejši pri jadranju v veter, vendar so imeli trimaranci drugačne načrte od nas in se niso vrnili. »Regata« je bila končana, zmagovalec pa neznan 😊.

Medtem smo tudi mi že jadrali po albanskih vodah proti severu, a kmalu obrnili na zahod, saj je bil naš cilj otok Erikousa severno od Krfa.

Naredili smo nekaj obratov v veter, ki je vse bolj slabel, po sončnem zahodu pa je maestral izginil, a takrat smo bili že blizu otoka in motoriranje ni bilo dolgotrajno.

Prostor za privez Skokice smo zvečer v pristanišču našli ob velikem pomolu za valobranom.

 

Erikousa je sicer majhen otok s premerom nekaj kilometrov, a je bujno poraščen z gozdom, skozi katerega do zaselkov po hribih vodijo cestice in sprehajalne poti. V torek zjutraj smo se odpravili na pohod po hribih in dolinah v notranjosti otoka in v dobrih dveh urah »preplezali« vse najvišje hribe Erikouse.

 

Po vrnitvi s planinskega izleta smo se v vaški taverni okrepčali s kalamari in solato, potem pa se je začel prebujati maestral in smo sredi popoldneva odjadrali proti severu, proti Hrvaški.

Vremenska napoved je obetala 14 do 18 vozlov maestrala, a je zgornjo vrednost severozahodnik kmalu začel presegati, da smo morali krajšati jadra.

Nekaj obratov v veter smo med križarjenjem naredili ob albanski obali navzgor, veter pa se je še naprej krepil in valovi so se višali, da smo se vse bolj na trdo zaletavali v njih. Zvečer je jadranje v Otrantskih vratih postalo že precej športno in mokro, ko pa je veter presegal 25 vozlov hitrosti, smo zaradi varnosti pospravili glavno jadro, saj imam na njem narejeni le dve krajšavi in se je barka zaradi prevelike površine jader ob sunkih vetra preveč opotekala.

Brez glavnega jadra nismo mogli jadrati ostro v veter, zato smo premec Skokice obrnili na zahod proti Italiji. Cilj je postal štirideset milj oddaljeni Otranto, kjer bi se ustavili za preostanek noči, zjutraj pa z bolj umirjenim maestralom nadaljevali čez Jadran proti Hrvaški. Jadranje v zmerno orco je bilo veliko mehkejše in udobnejše.

Okrog dveh ponoči smo prihiteli do Otranta, pred luko zvili genovo in zagnali motor. Ko smo iskali prosto mesto za privez v pristanišču, je iz barke začelo smrdeti po zažganem. Odprl sem motorni prostor in videl nekaj dima, a vzroka nisem takoj odkril. Za vsak slučaj sem odklopil motorni akumulator, dizelski motor je še naprej deloval in pristali smo ob glavni pomol.

Spet sem pogledal v motorni prostor in našel zažgane kable na starterju, vžigalna tuljava nad starterjem pa je bila zelo vroča. Počakal sem kakšno uro, da je je starter nekoliko ohladil, potem pa smo poskusili zagnati motor. Brez uspeha.

Razočaran sem poskušal zaspati, a mi je po glavi preveč rojilo, da bi bil pri tem uspešen. Pogledal sem novo vremensko napoved, ki je bila z zmernim severozahodnikom še vedno ugodna za jadranje proti Dubrovniku, sploh pa, ker je bil izhodišče sedaj Otranto. Toda, ali ima smisel odjadrati na pot čez Jadran brez delujočega motorja.

Zjutraj sem poklical Joškota, električarja in se posvetoval, kaj narediti. Ena od možnosti je bila, da je težava v tuljavi, zato sem po njegovih navodilih dal kontakt mimo tuljave direktno na starter, a se le ta ni zagnal. Ostala je le možnost, da poiščem mehanika, saj sem se odločil, da brez delujočega motorja ne gremo na pot.

Medtem je do nas prišel policaj finančne straže in zahteval, da zapustimo pomol, ki je rezerviran za čolne obalne straže. Pojasnil sem mu, da motorja ne morem zagnati, pa me je poslal v stavbo obalne straže v bližini, naj se tam s komandirji dogovorim, kaj storiti.

Varnostnik v pristanišču je na mojo prošnjo prijazno poklical mehanika, ki je obljubil prihod na barko čez eno uro, jaz pa sem si pri obalnih stražarjih izprosil odlog odhoda iz pristanišča za dve uri.

Ker je mehanik zamujal, sem si izprosil še dve dodatni uri, potem pa sta na barko prišla kar dva mehanika. Nekaj sta poskušala s kontakti okrog starterja, »šraufala«, zmajevala z glavo in nazadnje vse skupaj odstranila z motorja in mi pokazala zažgan starter. Mehanik je poklical naokoli in rekel, da imajo nov starter le na Yanmarjevem skladišču v Genovi in da bo trajalo dva dni, da ga dobi v roke.

Vmes so se pri barki spet oglasili policaji in jim je mehanik pokazal skurjeni starter in potem so vsi skupaj zmajevali z glavo in odšli. Mehanika po imenu Giuseppe sem pozneje srečal v  bližnji marini in prosil, naj poskusi z dostavo starterja po hitri pošti, ker nam nekako ni do čakanja v Otrantu do konca tedna. Mestece je z lepo obnovljenim obzidjem sicer lepo in slikovito, pa vendar …

Popoldne se je mehanik, ko sem jaz po mestu iskal bankomat, še enkrat oglasil pri barki in Alešu povedal ceno popravila, okrog tisoč evrov, in se želel prepričati, ali je to za nas sprejemljivo. Aleš mu je ceno potrdil.

Po malo bolje prespani noči zdaj čakam na barki v pristanišču, saj ne vem, kdaj bo mehanik prišel naokoli z novim starterjem. Aleš in Matjaž sta se z najetim motorjem zapeljala do Tarantskega zaliva na drugi strani pete italijanskega škornja.

Jonsko morje

Miran Tepeš

Po odhodu z Zakintosa se je v četrtek popoldne pooblačilo začelo je rositi, vetra ni bilo, proti Itaki je Skokico poganjal motor.

Dolgočasno plovbo po mirnem morju sva si z Alešem popestrila s palačinkami, zvečer pa sva v zavitem zalivu v Vathiju ob pomolu našla prosto mesto za privez barke.

In potem so ponoči prišle nevihte in plohe. Dež je potem Itako in ostale okoliške otoke z le nekaj premori namakal še cel petek in še v noči na soboto. V enem od premorov med plohami, ko se je celo pokazalo sonce, sva se z Alešem sprehodila do mesteca na drugi strani zaliva.

 

Do sobote zjutraj so se oblaki vendarle izjokali in naredil se je lep vetroven dan, ki sva ga izkoristila za premik proti severu. Večinoma je pihalo med deset in dvajset vozli severnika, zato sva med otoki morala križariti ostro v veter s pogostimi obrati, saj so otoki med Itako, celino in Levkasom posejani precej na gosto.

Najino jadranje je bilo kar hitro in precej športno.

Pred Nidrijem sva se v zavetrnem zalivu ob obali Levkasa ustavila za plavanje, saj je morje med jonskimi otoki za stopinjo ali dve toplejše, kot je bilo na drugi strani Peloponeza.

Popoldne sva odjadrala naprej ob Levkasu navzgor in spotoma objadrala tudi otok Scorpio, na katerem so novi lastniki podrli stare Onasisove hiše in gradijo nove.

 

Sidro sva zvečer spustila v zalivčku pod ruševinami stare trdnjave, ki je varovala južni vhod v levkaški kanal.

Aleš s  svojim “kanonom” na obzidju trdnjave svetega Jurija nad vhodom v prekop med Levkasom in celino.

Po ogledu trdnjave sem se do večera preganjal po podeželskih stezicah med kmetijami z ovcami, kozami in kravami.

Med tekom me je presenetila precej zajetna svinja, ki mi je po poti pritekla nasproti. Nekaj časa sva se začudeno gledala na deset metrov, potem pa je pametnejši odnehal.

Svinja se je umaknila v grmovje :).

Zvečer sem se v vasi Plagia na drugi strani hriba pridružil Alešu pri obilni večerji v taverni, ki jo je Aleš poimenoval »Ko jagenjčki umolknejo«, ker se je tam na žaru vrtelo in peklo kar nekaj jagenjčkov, ki so jim družbo nad ognjem delale tudi kure in druge živali, katerih sorodnike sem srečeval med popoldanskim tekom.

V nedeljo zjutraj sva zaplula v Levkaški kanal do mesteca Lefkada, kjer se nama je na krovu Skokice pridružil še Matjaž.

Vetra v preteklih dneh vse od juga Peloponeza naprej ni bilo v izobilju, zato je pogosto drdral motor in tank za nafto na barki je bil že prazen, zato sem na črpalki pred marino natočil nafto. Ob pogledu na ceno me je kar zmrazilo, dva evra in pol za liter nafte ☹. Upam, da bo v prihodnjih dneh več vetra in letos ne bo več potrebe po obisku bencinske črpalke.

Ob devetih zjutraj smo se postavili v vrsto med katamarane, ki so v prekopu čakali pred plavajočim mostom, ki Levkas povezuje s celino. Most so nam z nekaj zamude umaknili in potem smo z živahnim vzhodnikom odjadrali proti Paxosu. Zabava na morju je žal trajala le dve dobri uri, potem pa je veter zaspal.

Do Longosa na severovzhodu Paxsosa smo pripluli zgodaj popoldne, se sprehodili do trgovine s hrano in dopolnili ladijske zaloge.

Popoldne se je veter vrnil in pod jadri smo lahko nadaljevali z našo potjo. Z maestralom smo odjadrali proti Sivoti na obali celine in Skokico v Mourtosu privezali ob pomol.

Egej, Peloponez in Zakintos

Miran Tepeš

Odhod z Milosa ni bil zgoden, a dnevi so vse krajši, zato sva sončni vzhod z Alešem spet ujela na morju.

 

Jadranje čez Egej z Milosa proti Peloponezu nama je v ponedeljek dopoldne popestrila grška vojna mornarica. Do Skokice so pridrveli z bojno ladjo in nama po radijski postaji »toplo priporočali«, da se umakneva iz območja njihovih strelskih vaj.

Povedali so mi, da se nahajava tri milje znotraj njihovega »firing zone« in da naj se obrneva na sever in potem čez pol ure nadaljujeva proti zahodu. Niso mi povedali, kje je zahodna meja njihove »tarče«, le zahtevali so da se umakneva nad severno mejo.

Na krovu ladje so imeli dovolj argumentov, da jih je bilo pametno ubogati, vendar je pihalo med 15 in 20 vozli severnika in tudi valovi so prihajali s severa, zato ta smer za jadrnico ni bila dobra za najhitrejši za umik iz »tarče«. To sem jim razložil in smo se dogovorili, da se lahko umakneva proti severozahodu.

Zahvalili so se za sodelovanje, z Alešem pa sva zategnila jadra in Skokico obrnila za 60 stopinj v veter in valove. Skokica je s šestih vozlov hitrosti pospešila na osem, le smer jadranja naslednjo uro ni bila več proti Peloponezu temveč proti Pireju.

Potem sva obrnila na zahod in čez nekaj časa, ko sva prišla do ladijskih poti, spet v prvotno smer proti jugu Peloponeza. Zgodba grško mornarico s tem za naju še ni bila zaključena. Po dveh urah se nama je približala druga bojna ladja, s katere naju niso nič opozarjali preko radijske postaje. Naenkrat so se okoli nje začele pojavljati podvodne eksplozije, da je voda brizgala visoko v zrak, kot gejzirji na Islandiji. Čez nekaj časa je ta ladja odplula proti vzhodu in podvodne detonacije skupaj z njo.

Nasproti nama je kmalu za tem priplula velika potniška križarka, ki so jo po radijski zvezi prav tako kmalu opozorili, da naj se umakne iz območja strelskih vaj. To so takoj storili in zavili v levo, zanimivo pa je, da tovornih ladij niso opozarjali in so lahko plule po tem območju.

Do večera sva prijadrala do jugovzhodnega prsta Peloponeza in v preliv severno od otoka Kitira. Veter naju je tukaj zapustil, zelo pa se je ponoči zgostil ladijski promet. Ladje sva v prvem delu noči srečevala ali pa so naju po levi ali desni prehitevale na vsakih nekaj minut. Presenečen sem bil, da so si kapitani ladij za pot mimo Peloponeza večinoma izbrali ozko pot severno od otoka, namesto udobnejše bolj južno. Morda pa je bilo vse skupaj vendarle povezano z mornariškimi vajami na morju. Za srednjim rtom Peloponeza čez nekaj ur se je gost ladijski promet oddaljil od polotoka in plovba je bila v nadaljevanju noči bolj sproščena. Z Alešem sva se na tri ure menjavala na dežurstvu pri krmilu.

Zjutraj se je veter vrnil, razvila sva jadra, ustavila motor in si spočila ušesa. Pri Metoniju sva se ustavila za krajši plavalni postanek, nato pa nadaljevala z jadranjem ob Peloponezu proti severu. Nameravala sva se ustaviti v Pilosu, a je vmes začelo deževati in sva z jadranjem kar nadaljevala, dokler plohe niso odšle na vzhod.

Zavila sva v pristanišče mesta Kyparissia in Skokico privezala ob pomol. Po dveh dneh morja mi je prijal tek do gradu na hribu nad mestom, s katerega je lep razgled na hribe v zaledju, obalo Peloponeza in na obsežne nasade oljk. Prav tako je prijala večerja, ki sva si jo z Alešem privoščila v taverni ob obali.

Za sredo dopoldne je bil napovedan burin, zato sva zgodaj izplula, a vetra ni bilo in sva motorirala celo pot do juga Zakintosa, kjer sva se pri Porto Romi ustavila za plavanje.

 

Popoldne je vendarle zapihal maestral, s katerim sva križarila med Peloponezom in Zakintosom navzgor do Ay Nikolaosa na severu otoka, kjer sva barko zvečer v pristanišču privezala ob obalo. V preteklih letih sem velikokrat jadral mimo Zakintosa, tokrat pa sem se na otoku prvič tudi ustavil.

 

Četrtkovo dopoldne sva izkoristila za kopensko rekreacijo po pobočjih v zaledju zaliva, potem pa odplula do zaliva Navagio na severozahodni strani Zakintosa, kjer je pred desetletji na plažo nasedla ladja, ki je postala turistična znamenitost tega dela otoka. Ja, enkrat je potrebno tudi to odkljukati 😊.

 

 

Našla sva znameniti zaliv in Skokico v turkiznem morju zasidrala pod visokimi previsnimi stenami v bližini lepe bele plaže, na kateri kraljuje zarjavela ladja. Temperatura morja je te dni z 22 stopinjami že pod mojo spodnjo mejo ugodja, a sem vseeno kar dvakrat z barke odplaval na plažo, prvič da sem si barko ogledal in drugič, ko sem se vrnil po fotoaparat, da sem jo še pofotkal.

Po kakšni uri sva se umaknila vse večjemu številu bark in obiskovalcev, ki so pripluli v zaliv in odplula proti Itaki. Vetra spet ni bilo dovolj, zato sva večino poti motorirala. Za noč na petek in za petek je napovedan prehod nevihtne fronte, zato sva si za postanek izbrala pristanišče Vathi, ki se nahaja v zelo zaprtem zalivu, dovolj varnem za vedrenje med nevihtami.

Amorgos, Ios in Milos

Miran Tepeš

Zgodaj zjutraj sva v soboto z Alešom dvignila sidro in s Patmosa odjadrala proti petdeset milj oddaljenemu Amorgosu v Kikladih.

Vremenska napoved je obetala, da bo severnik čez vikend oslabel, a ni bilo tako. Meltemi je s 25 do 30 vozli hitrosti še vedno belil valove in Skokica je s krepko skrajšanimi jadri kar poskočno jadrala čez nekajmetrske valove, ki so naju pričakali, ko sva izza zavetrja Patmosa prijadrala na odprto morje. Z vetrom v polkrmo je bila barka na moje zadovoljstvo večinoma hitrejša od osmih vozlov, kar kaže na to, da se podvodni del trupa v preteklih tednih v marini na Samosu ni tako zelo obrasel s školjkami in algami, kot se je to dogajalo v kalni vodi Soluna v poletnih mesecih.

Valovi so se tekom dneva vse bolj večali, saj sva jadrala čez osrednji del Egejskega morja, kjer na severu ni kaj dosti otokov in imajo valovi prosto pot, da se lahko razvijejo. Valovi so se z boka pogosto prelivali čez krov in naju zalivali, da sva lahko preskušala vodotesnost najinih jadralskih oblek in škornjev.

Z novo Skokico sem tokrat prvič v zahtevnejših razmerah po krepko vzvalovanem morju jadral z obema jadroma, sicer skrajšanima, a skorajda brez rezerve.

Oprema je zdržala, z obnašanjem barke med valovi sem bil kar zadovoljen in moje zaupanje v barko se krepi 😊.

Edini kos opreme, ki je nastradal med trdim jadranjem, je bila ročica vitla, ki je bila na poti vrvem škote med nenačrtovanim preletom glavnega jadra.

Sredi popoldneva sva prijadrala na severozahodno stran Amorgosa in zavila v zavetrni zaliv Katapola. Pospravila sva jadra, spustila sidro in si oddahnila po precej športnem jadranju. Aleš je kar dobro prestal svoje prvo pravo odprtomorsko jadranje.

Ostalo nama je še dovolj dneva, da sva dala čoln v vodo in se še pred sončnim zahodom sprehodila po otoku.

V nedeljo sva s prvo jutranjo svetlobo odjadrala z Amorgosa.

Vetra je bilo tokrat na morju vsaj za stopnjo manj kot pretekle dni, valovi so se čez noč krepko zmanjšali in po dolgem času so bila na jamboru razpeta polna jadra. Čisti jadralski užitek.

Dnevni cilj je bil sicer sedemdeset milj oddaljeni otok Milos, a sva sredi dneva ugotovila, da na barki nimava kruha, zato sva zavila na jug na otok Ios in si tam v pristanišču privoščila nedeljsko grško kosilo 😊.

Po kosilu v živahnem in turistov polnem mestu sva odvezala vrvi s pomola in odjadrala naprej proti zahodu. Severnik je popoldne pričel slabeti in temu primerno se je upočasnilo tudi najino jadranje.

Pod večer, ko sva bila od Milosa oddaljena še nekaj milj, je hitrost Skokice padla pod tri vozle in jadrom sva v pomoč zagnala še motor.

Morje se je med otoki umirilo, mesec pa je poskrbel za pravljično razsvetljavo. Bilo bi idilično, če nama med plovbo ne bi bilo potrebno poslušati brnenja motorja.

Pozno zvečer sva na severu Milosa zavila v zaliv, ki se nahaja v kraterju nekdanjega ognjenika in Skokico privezala ob pomol v pristanišču mesta Adhamas.

 

Samos in Patmos

Miran Tepeš

Poletna tekmovalna sezona se je pretekli konec tedna končala s tekmami v Nemčiji, nekaj prostih tednov do začetka zimske sezone pa bom spet preživel pod jadri.

Včeraj popoldne sva z Alešom priletela na Samos in se kmalu po pristanku že lahko vkrcala na Skokico v nekaj kilometrov oddaljeni marini pri Pitagoriju. Barka je bila kar pošteno zaprašena, zasoljena in pokakana.

Kaže da so imeli v preteklih tednih ptiči na njej množično zasedanje, saj za odstranjevanje njihovih drekcov s palube ni zadoščal zgolj curek vode in sem moral pri čiščenju palube izdatno uporabiti tudi krtačo.

 

 

 

Do večera je bila barka dovolj oprana in očiščena, da sva se z njo iz marine preselila do bližnjega pristanišča, kjer sva imela z barke do trgovin le nekaj korakov in nama tako hrane za naslednje dni ni bilo potrebno tovoriti čez hrib.

 

Vetra je tukaj še vedno dovolj in zjutraj sva lahko z dvajset do trideset vozli severnika kar hitro jadrala proti jugu.

Trideset milj po razgibanem morju do Patmosa je bilo ravno prav za Aleševo spoznavanje s Skokico.

Med jadranjem sva dobila obisk patruljnega čolna grške obalne straže. Najbrž sva bila dovolj bela v obraz, saj naju niso ustavili, temveč so stražniki s čolnom le zakrožili okoli Skokice in odglisirali nazaj proti Samosu.

Glavnega jadra danes sploh nisva dvignila, saj je bila že genova čisto dovolj, za udobnih šest do sedem vozlov hitrosti barke in sva do Patmosa prijadrala že zgodaj popoldne.

Sidro sva spustila v zavetrnem zalivu severno od pristanišča Skala. No ja, sidro sva spustila kar trikrat, saj nama je dvakrat popustilo in sva šele v tretjem poskusu na morskem dnu našla prostor z dovolj redko travo, da se je sidro lahko vkopalo.

S čolnom sva odveslala na obalo in se čez hrib sprehodila do pristanišča, od tam pa sem se povzpel še do Hore na naslednjem hribu in si želel ogledati samostan na vrhu hriba, pa se ni izšlo po mojih željah. Vrata v obzidju so bila zaklenjena, na njih pa je pisalo, da samostan ob petkih popoldne ni odprt za javnost.

Za tolažilno nagrado sem dobil lep razgled z vrha hriba po Patmosu in okoliških otokih.

Vzhodni Sporadi 2

Miran Tepeš

Privezi v pristaniščih po Grčiji so večinoma brezplačni ali pa so poceni, marina v Kirikosu pa je v rednem obratovanju in prvič v zadnjem tednu smo morali za privez plačati. No ja, še vedno je bilo to le za tretjino običajne cene dnevnega priveza na Jadranu. Varen privez v marini nam je omogočal miren spanec in to je tudi nekaj vredno.

Ponoči je veter prenehal žvižgati okoli jambora in v prvi jutranji svetlobi so se izza luškega valobrana prikazali otoki Fournoi na desni in v ozadju Samos na levi.

Lep razgled z Ikarije proti vzhodu nas je kmalu zvabil na morje in dopoldne smo že jadrali proti otočju Fuornoi. Vremenska napoved je obetala lahkotno jadranje v šibkem severozahodniku, a že nekaj milj po izplutju se je severozahodnik okrepil čez dvajset vozlov, da smo morali krajšati jadra. V prelivu med otoki je veter presegal 30 vozlov hitrosti in smo imeli nekaj težav s pospravljanjem glavnega jadra, ker sem se prepozno odločil za krajšanje.

Metuljčkali smo med eksotičnimi otoki in mimo lepih zalivov Fournoija ter iskali najprimernejši zaliv za postanek, pa so si Branko, Christian, Matevž in Nina zaželeli, da bi ugoden veter raje izkoristili za jadranje do Samosa.

Sprememba torej, postanek na Fournoiju bo pač prišel na vrsto kdaj drugič, mi pa smo za zadnjim rtom na jugu otoka zavili proti severovzhodu, proti Samosu.

Veter je za otoki nihal med 15 in 26 vozli in smo ga imeli popoldne v nadaljevanju poti v levi bok, zato smo na jambor ponovno dvignili na drugo krajšavo skrajšano glavno jadro. Ustrezno smo skrajšali tudi genovo, da nas valovi vetra niso preveč nagibali in s hitrostjo med šestimi in devetimi vozli brzeli proti vzhodni strani Samosa.

Valovi so občasno prelivali čez palubo, a je poletje v Grčiji še vedno dovolj toplo, da nas osvežitev z morja ni prav dosti motila.

Pod večer smo sidro spustili v zavetju valobrana pred naseljem Ireo in poskakali v vodo, ki je bila tukaj nekoliko toplejša in prijetnejša za plavanje, kot med zadnjimi postanki. Po večerji smo si ogledali ogledali nekaj filmov z jadralskih poti po svetu, pa nam je sproščen večer zmotil vzhodnik, ki se je krepil in v zaliv začel prinašati vse večje valove.

Dvignili smo sidro in se pred vetrom s turških hribov umaknili do uro oddaljenega Pitagoreija, katerega zaliv in pristanišče nudi dobro zavetje pred skorajda vsemi vetrovi in valovi.

Pristaniško mestece Pitagoreio zelo spominja na dalmatinska mesteca.

V soboto dopoldne smo okoli rta odpluli do bližnje marine, kjer bo Skokica ostala privezana naslednjih nekaj tednov do oktobra, ko bo na vrsti še zadnji od letošnjih tečajev odprtomorskega jadranja, ko bomo križarili med egejskimi, jonskimi in jadranskimi otoki.

Christian, Nina in Matevž si bodo počitnice na Samosu podaljšali še za nekaj dni, midva z Brankom pa sva popoldne odletela proti Solunu in potem naprej proti domu. Spotoma sem lahko iz zraka opazoval otoke, med katerimi smo jadrali v preteklih dneh in se od njih še enkrat poslovil. Ne vem, ali me bodo jadralske poti še kdaj zanesle na sever Egejskega morja.

Iz letala se je lepo videl tudi Atos, ki se nam je prejšnji teden vseskozi skrival za oblaki.

Vzhodni Sporadi 1

Miran Tepeš

V ponedeljek je veter tudi na sidrišču pod Sigrijem že krepko kazal zobe, zato se mi je zdelo primerneje, da se za obisk mesteca kar z barko preselimo k bližnjemu pomolu pod trdnjavo, kot pa da v tridesetih vozlih vetra v vodo spuščamo čoln.

Dvignili smo sidro in odpluli na zavetrno stran pomola ob Sigriju. Pripravljali smo se za pristanek, ko se je skozi oblake prahu, ki jih je nosil veter, k nam pripeljala policajka z napisom »Port Police« na jakni in nam prepovedala pristanek ob industrijskem pomolu. Pokazala nam je na nov veliki pomol za potniške ladje na drugi strani in rekla, da tam lahko pristanemo za dve uri. Ni kaj, policajko je treba ubogati. Odpluli smo do pomola na severni strani, ki pa je severniku in valovom veliko bolj izpostavljen, zato smo imeli pri pristajanju nekaj težav, saj se pomolu nisem upal dovolj na tesno približati. Drugi poskus pristajanja v veter nam je bolje uspel in vrvi so bile na pomolu, ko se je na pomolu spet pojavila policajka in zahtevala, da zaradi varnosti med postankom vsaj dva člana posadke ostaneta na barki. Naš namen je bil sprehod po mestecu, kar se ni skladalo s policistkinimi zahtevami, zato smo odvezali vrvi in se vrnili na sidrišče pod mestecem.

Tokrat smo se lahko zasidrali v bolj zavetrni legi globlje v zalivu, kjer je sidrišče med tem zapustila ena jadrnica. Posadka se je lahko s čolnom odpravila na »kratek« jutranji ogled ribiškega mesta, sam pa sem raje ostal na barki, saj so sunki vetra presegali trideset vozlov.

Sojadralci so se s kratkega sprehoda vrnili popoldne, dvignili smo sidro in s polovico genove odjadrali na južno stran Lezbosa.

Za jugozahodnim rtom smo se za nekaj časa poslovili od večjih valov, severnik pa je tudi na »zavetrni« strani vztrajal pri tridesetih vozlih, občasni navali vetra so presegali štirideset vozlov hitrosti. Zaradi varnosti smo si nadeli rešilne jopiče. Morje je bilo podobno razpenjeno, kot pri nas pri burji, le sunki vetra niso prihajali tako nenadno, kot pri burji.

Po nekaj urah živahnega jadranja, smo prijadrali do lepega peščenega zaliva, ki je obetal primerno zavetje za čez noč. Pospravili smo jadro, zavili v prostoren zaliv, v katerem sta bila že dva katamarana, in na globini štirih metrov v mivko spustili sidro. Sidro je dobro prijelo.

S čolnom sem se odpravil na obalo in na tek po gričih, poljih in med kmetijami v zaledju zaliva.

Ponoči je veter prehodno oslabel, v proti jugu odprti zaliv pa so pričeli prihajati vse večji valovi in Skokico s strani tako zibali, da se ni dalo spati. Dvignili smo sidro, razvili tretjino genove in ob obali Lezbosa počasi odjadrali proti vzhodu. Veter v jadrih je dovolj umiril barko, da spanja valovi niso zelo motili, le dežurni ob krmilu je moral ostati buden. Do sončnega vzhoda smo v torek prijadrali na jugovzhodni konec Lezbosa in sidro spustili ob obali.

Veter je nažigal s preko trideset vozli, vendar je sidro je v mivki dobro držalo in smo lahko nadoknadili nekaj spanca.

Sredi dneva smo z 20 – 30 vozli vetra odjadrali proti jugu, proti otoku Hiosu. Tudi tokrat je za jadranje s spodobno hitrostjo zadoščalo že skrajšano sprednje jadro.

Na severovzhodni strani Hiosa je nekaj otočkov, kamor smo zavili in sidro spustili v zavetrnem zalivu otočka Oinousa, potem pa se s čolnom odpravili na obalo in na potep do vasi v sosednjem zalivu.

V vasi sem med sprehodom videl nov pomol, ki na mojih elektronskih kartah še ni vrisan, in ob pomolu je bilo privezanih nekaj jadrnic, ob njih pa dovolj globine in prostora tudi za Skokico.

Vrnil sem se na barko in jo zvečer prestavil v vaško pristanišče. Večer smo preživeli v klepetu v solu sveč ob grški solati v eni od vaških tavern.

Za sredo in četrtek je bil še naprej napovedan meltemi in ugodni severnik smo seveda izkoristili za pot proti jugu. Dopoldne smo odvezali vrvi s pomola in z dobrimi dvajsetimi vozli vetra odjadrali proti jugu Hiosa. Veter in valovi so bili v krmo, zato smo za udobnejše in hitrejše jadranje raje križarili z vetrom v pol-krmo in vmes naredili nekaj obratov z vetrom. Morska meja Grčije s Turčijo poteka blizu Hiosa in ob podrobnejšem pogledu na elektronsko navtično karto sem med enim od obratom videl, da smo zajadrali v turške vode, zato smo zavili nazaj k Hiosu in se raje držali grške strani preliva.

Ustavili smo se v zalivu pri Komiju, saj smo ugotovili, da na barki nimamo dovolj mleka za palačinke, pa tudi zaloge sadja in zelenjave so nam že pošle. Trgovina v naselju je bila že zaprta, zato bomo sadje kupili kje drugje, za mleko pa sva z Brankom naprosila natakarico v kavarni, da nama ga je prodala.

Med potjo do skrajnega juga Hiosa smo med skalami zagledali zalivček Emporios, zavili vanj, pospravili jadra in spustili sidro. Christian, Nina in Branko so nam za kosilo družno skuhali okusno rižoto, potem pa smo odveslali na obalo do taverne in na tek po hribih v okolici.

Običaj na Skokici je, da krmar enkrat na teden speče palačinke in ob njih smo v mirnem zalivu zaključili sredin večer.

Napovedi obetajo, da naj bi se meltemi v petek za nekaj časa poslovil in zadnji dan krepkega vetra smo v četrtek izkoristili za skok do 35 milj oddaljenega otoka Ikaria.

Vetra je bilo okrog dvajset vozlov in pihal je dovolj s strani, da smo imeli tokrat na jamboru razpeti obe jadri, genovo na polno, glavno jadro pa na drugi krajšavi.

Pred Ikarijo se je veter okrepil nad 25 vozlov in spremenil smer na severozahodnik, zato smo jadra prestavili na levo in skrajšali genovo. Pričakoval sem, da bomo za Ikarijo prišli v zavetrje, a je bilo ravno obratno.

S hribov otoka so se spuščali pravi rafali vetra in tako nagibali barko, da smo morali pospraviti glavno jadro in na tretjino skrajšati genovo, da je jadranje v preko trideset vozlov vetra spet postalo varno.

 

Zavetje za čez noč smo našli v lepi majhni marini na robu pristanišča Kirikos na jugovzhodni strani Ikarije.

Do Ikarije je veter prinesel tudi sporočilo, da se je naša družina okrepila za novo članico. Moja žena je namreč drugič postala babica 🙂 in to smo seveda s šampanjcem “Bela štorklja” seveda primerno proslavili.

 

Veliki valobran in pomol pristanišča krasi skulptura Ikarusa, za katerega legenda govori, da je letal tako blizu sonca, da mu je toplota stopila krila in je potem tukaj v bližini strmoglavil v morje. Po Ikarusu naj bi otok dobil svoje ime.

Slovo od polotoka Halkidiki

Miran Tepeš

V četrtek smo se z avtom navsezgodaj odpeljali proti Zagrebu in od tam odleteli v Solun, se vkrcali na barko, nabavili hrano, popoldne pa smo že lahko odvezali vrvi s pomola in odjadrali iz marine.

Branko, Christian, Matevž in Nina mi bodo v naslednjih desetih dneh delali družbo na krovu Skokice v okviru odprtomorskega in skiperskega tečaja jadranja. No ja, to velja le za starejša dva, za Matevža in Nino bo to predvsem zgoščeno spoznavanje z jadranjem in jadrnico na poti po severnem Egejskem morju od Soluna do Samosa.

Iz marine nas je pospremil južni veter, ki nam je v Solunskem zalivu pihal v bok in smo kar hitro lahko jadrali, ko pa smo za rtom Megalo zavili zavili proti jugu v veliki zaliv Thermaikos, smo se srečali z večjimi valovi in jadrali smo ostro v veter.

Po nekaj urah jadranja smo zavili k obali in barko za preko noči privezali v ribiškem pristanišču pred Nea Mikhonio. Posadka je šla na večerjo v mesto, jaz pa sem na barki v kuhinji do srede noči uspel namestiti nov hladilni sistem za hladilnik, saj se je staremu med zadnjim jadranjem iztekla življenska doba.

Veter se je ponoči obrnil na vzhodnik, ki smo ga želeli čimbolj izkoristiti, zato smo v petek že zgodaj odjadrali na pot, a nismo bili hitri, saj je bilo vetra dopoldne le nekje med 5 in 8 vozli.

Sredi dneva je v okolici pričelo grmeti in nebo so nam zakrili temni oblaki. Kmalu se je ulilo, veter pa je povsem izginil in skozi dež nas je proti jugu poganjal motor. Krmarjenje je prevzel autopilot.

Do večera je dež vendarle opešal, nevihte so se preselile na vzhod, mi pa smo na jugu polotoka Halkidiki zavili v pristanišče Nea Skioni. Nekajkrat smo poskušali s krmnim vezom na zahodni pomol, a nam sidro na travnem dni ni prijelo, zato smo Skokico nazadnje privezali kar bočno na prazno mesto na koncu ribiškega pomola.

V soboto je bilo na morju okoli južnih prstov Halikdike zalo malo vetra, zato smo nekaj časa počasi jadrali, potem pa zagnali motor, da smo se nekoliko hitreje premaknili do juga Sithonie, srednjega prsta polotoka Halkidiki in tam v enem od peščenih zalivov spustili sidro.

Brezvetrno popoldne smo si popestrili s plavanjem, zvečer pa smo se od polotoka Halkidiki poslovili in v brezvetrju odpluli na vzhod, saj je bil za ponoči napovedan prihod severnika, ki je pod imenom meltemi značilen za Egejsko morje.

Meltemi je zamujal in jadra smo na jambor dvignili le za zadnji dve uri v drugem delu noči, ko smo se že približevali otoku Efstratios, kjer smo Skokico v izdihljajih noči privezali ob notranji pomol pristanišča.

Naspali smo se, dopoldne pa se razkropili po zanimivem otoku, kjer živi nekaj sto prijaznih domačinov. Zjutraj smo na krovu barke našli rože, ki k nam med našim spanjem zagotovo niso prišle z vetrom.

Veter se je čez dan krepil, za nekaj prihodnjih dni pa je napovedanih preko 30 vozlov vetra, zato smo že popoldne odjadrali proti 50 milj oddaljenemu Lezbosu.

Valovi na poti so naraščali in prav tako veter, da je jadranje postajalo vse bolj živahno, jadra pa smo postopoma krajšali. Ko se je proti večeru veter okrepil nad 25 vozlov smo pospravili glavno jadro in zadnjih nekaj ur do Lezbosa jadrali le s polovico genove.

 

Zvečer smo za otočkom Megalonisi zavili v zaliv pod vasjo Sigri na zahodu Lezbosa in v zavetju zaliva spustili sidro. Večkrat smo morali ponoviti vajo iz sidranja, saj je sidro na travnem dnu približno dovolj zadovoljivo prijelo šele v četrtem poskusu.