Lombok, Indonezija

Poskus uradnega vstopa v Indonezijo brez najema dragega agenta mi v Labuan Baju ni uspel, zato sem po vrnitvi na barko v sredo popoldne poklical v marino Medana Bay na Lomboku, da mi oni v marini pomagajo urediti vstopne formalnosti. Njihova provizija je za okoli 100 eur nižja kot na Floresu. V marini Medana Bay sem se v bistvu za urejanje vstopnih formalnosti dogovoril že pred nekaj tedni, vendar sem takrat načrtoval prihod na Lombok za šele prvi teden novembra. Zaradi ugodnega vetra na večini dozdajšnje poti sem svoj načrt prehiteval za en teden in za marino je to predstavljalo težavo, ker uradniki iz glavnega mesta Lomboka pri njih gostujejo le enkrat ali dvakrat na teden. Edina hitrejša možnost se je kazala le, če bi mi na Lombok uspelo priti že ta petek dopoldne. To je pomenilo, da bi moral v dnevu in pol (dve noči in en dan) prepluti 250 milj.

Poznal sem vremensko napoved, ki je obetala le malo vetra in vedel sem, da bom imel večinoma za vozel do dva morskega toka nasproti, a sem termin vseeno potrdil. Doslej sem za 2500 milj od Salomonovih otokov zaradi ugodnega vetra porabil le dobro polovico tanka nafte, to je 170 litrov in večino nafte sem pokuril za polnjenje akumulatorjev ob oblačnih dnevih. Zdaj bom za zadnjih 10 % poti zaradi pospešene plovbo z motorjem porabil vsaj še enkrat toliko nafte. Malce trapasto je to in nič kaj trajnostno, a mi bo omogočilo, da bomo barko na kopno postavili vsaj en teden prej, kot sem načrtoval in tudi domov bom lahko prišel že v začetku novembra in se bolje aklimatiziral na začetek zime, ki se nam začne s prvimi skakalnimi tekmami na Norveškem in na Švedskem v drugi polovici novembra.

Ročko za plin sem prestavil še malo bolj naprej, da je motor dosegal 2200 obratov in je bila hitrost po vodi pri šest in pol vozlih. Jadra sem imel razvita in ko je bilo vsaj nekaj sape, je hitrost barke presegla sedem vozlov. Žal je nasprotni tok barko vseskozi upočasnjeval. Moto-jadral sem bliže obali, kjer je bilo nasprotnega toka manj, a je bilo tam na morju več ribičev, zaradi katerih ponoči nisem smel spati. Spanje sem malo nadoknadil čez dan, ko so ribiči vrnili domov in se je morje izpraznilo. Med potjo sem srečeval potniške in tovorne ladje in spotoma ugotovil, da na ladijskih poteh, ni veliko ribičev in ni položenih mrež. Poslej sem na poti proti zahodu sledil ladjam, ponoči pa sem imel poleg AIS-a prižganih še nekaj več palubnih luči, da so me z ladij lažje opazili in se izogibali.

Precej neprespan in utrujen sem tretji dan zjutraj priplul do Lomboka. Vrh mirujočega vulkana sega preko tri tisoč metrov visoko in je bil zato nad obzorjem viden že od daleč. Dopoldne sem med koralnimi grebeni zavil v zaliv, kjer je marina Medana Bay. Pravočasno sem prišel do sidrišča marine, spustil čoln v vodo in se izkrcal na obalo še preden so iz glavnega mesta sem prišli uradniki in uradnice mejne policije in carine. Cel petek popoldne smo potem skupaj izpolnjevali kopico različnih papirjev in prijavo še novo najavo prihoda preko interneta. Do večera so končali, dobil sem nalepko v potni list in za en zvezek različnih dokumentov, ki naj bi jih potreboval za plovbo po Indoneziji.

Zdaj sem uradno v Indoneziji in uradniki so me obvestili, da se lahko zdaj prosto gibam po državi. Gibanje bom preložil na jutri, danes pa sem si privoščil le še večerjo v marinski restavraciji, potem pa je bilo na vrsti spanje.

V soboto je bila Skokica pripravljena, da iz morja skoči na kopno. Tukaj barko v morju pred plažo naložijo na prikolico in jo potem s pomočjo traktorja potegnejo iz vode. Peter, lastnik marine, mi je povedal, da je zaradi precejšnega ugreza Skokice to mogoče le ob visoki plimi, ta pa v času med ščipom in mlajem ni visoka in v naslednjem tednu bodo plime še nižje. Edino kratkoročno možnost za poteg barke na kopno je videl kar takoj danes sredi dneva, pa še za to je rekel, da bo šlo zelo na tesno.

Dopoldne sem spustil, zložil in pospravil genovo ter pobeglo letvico namestil nazaj v glavno jadro, srečal sem se tudi z mehanikom in dogovoril za popravilo sklopke, potem pa Skokico s sidrišča prestavil do pontona pred marino in čakal da se morje s plimo dvigne. Delavci marine so dopoldne z nekakšnim buldožerjem odrinili mivko in poglobili morje pred navozom in pripravili stojalo na prikolici. Prikolico so s traktorjem porinili pod barko, s hidravliko dvignili Skokico na podporne roke stojalu in začeli vleči prikolico z barko iz vode.

A ni šlo gladko,, ker se je prikolica pod težo barke malo pogreznila v mivko. Potem so z motikami pod vodo odkopali pesek pred kolesi, a spet ni šlo, ker se je morje s plimo še malo dvignilo, kolesa traktorja so bila v vodi in so drsela, zato traktor po klančini ni mogel splezati iz vode. Nato so prinesli močne škripce, en konec škripčevja privezali na traktor, drugi konec pa na Petrov avto in poskusili znova. Barka se je malo premaknila in spet obstala, ko je Petrov avto začel poskakovati po cesti in izgubljal oprijem pod kolesi. In potem so v prtljažnik avtomobila naložili nekaj betonskih blokov in zraven se je v prtljažnik usedlo še nekaj ljudi. To je potem delovalo in Skokica je bila čez četrt ure na kopnem, kjer so jo oprali, nato pa odpeljali med palme v park nekaj sto metrov v zaledju obale. V tako lepem okolju Skokica na kopnem ni bila še nikoli.

Popoldne je na barko splezal mehanik Gun in uspel iz menjalnika ns SD pogonskem sklopu motorja odmontirati sklopko. Obljubil je, da bo sklopko popravil v ponedeljek. Do večera mi je potem ostalo še nekaj časa za sprehod po gosto naseljeni okolici marine. Otok Lombok je po velikosti petkrat manjši od Slovenije, na njem pa živi štiri milijone ljudi.

V naslednjih treh dneh sem barko pripravil za petmesečno mirovanje, pospravil opremo, popravljal malenkosti, se smilil samemu sebi v tej tropski sopari in vročini, se pretepal s komarji in se potepal po okolici. Večere sem preživel ob klepetu v družbi jadralcev z vsega sveta. Nekateri so se na svoji poti po svetu tukaj ustavili za teden ali dva in si ogledujejo Lombok, drugi obnavljajo antifouling na podvodnem delu barke, tretji pa imajo na svojih barkah bolj resne obnovitvene projekte ali pa težave z motorjem in opremo ter vroče dneve preživljajo v barkah zakopani v delo.

Končuje se sušno obdobje in začenja se deževna doba. Listavci bodo ozeleneli in narava bo postala še bolj bujna, kot je že zdaj. Predhodnico smo dobili že včeraj, ko je bil deževen dan. Z dežjem sem dobil še eno opozorilo, da je potrebno barko za mirovanje bolje zaščititi, kot sem to naredil na Salomonovih otokih, ko sem v notranjost le pospravil večino opreme. Ko sem se po dveh mesecih vrnil, sem potreboval dva dni, da sem s palube očistil ptičje dreke in iz jader ter buma odstranil vsa gnezda. Barke na kopenskem delu marine so tukaj verjetno z razlogom prekrite s ceradami in tudi jaz sem šel v trgovino in kupil dve kamionski ponjavi.

V bližini je džamija, na katero imam z barke lep razgled. Na minaretih džamije imajo nameščene močne zvočnike, preko katerih večkrat na dan predvajajo molitve tako na glas, da barka kar vibrira. Še posebej kruta je molitev ob štirih zjutraj.

Zadnja dva dneva v Indoneziji sem preživel predvsem v barki, na barki in pod barko. Opravil sem kompleten vzdrževalni servis motorja, skupaj z mehanikom Gunom pa sva naredila še celovit servis pogonskega sklopa. Pri slednjem sem bil jaz predvsem v vlogi svetilnika in občasnega pomočnika. Gun je iz delavnice prinesel popravljeno (očiščeno) sklopko in jo namestil v menjalnik. V naslednjem koraku sva se lotila razdiranja sail drive pogonske noge, kjer sva na os propelerja namestila nove semeringe in cinke ter zamenjala olje. Nekaj težav sva imela z razstavljanjem propelerja, ker sva ga z Jurijem lansko leto preveč temeljito zalepila.

Po še dveh dneh so bila vsa mehanska servisna dela na barki opravljena in po vrnitvi na barko me spomladi čaka le še barvanje podvodnega dela trupa barke. Zdaj sem že vedel, da so popravila in vzdrževalna dela in pospravljanje na barki že v zaključni fazi, zato sem si za čez dva dni kupil tudi letalske karte za domov. Cela jesenska pot od Salomonovih otokov do Indonezije je potekala bolj gladko kot sem načrtoval in v Slovenijo se bom lahko vrnil že začetek novembra, kar deset dni prej, kot sem predvideval.

Zmanjkalo je časa za popravilo avtopilota, a mehanik Gun je s testiranjem hidravličnega sklopa in pretikanjem cevk ugotovil, da težave dela hidravlična črpalka, ki v eno stran ne deluje dovolj dobro. Na barki imam rezervno črpalko, pri kateri pa je pokvarjen elektromotor, a Gun mi je zagotovil, da ga bo popravil in bomo spomladi črpalko namestili na njeno mesto.

Zdaj lahko naslednjih 5 mesecev upam, da bo narava milostna z mojo barko in da aprila po vrnitvi na Lombok ne bo preveč dela s čiščenjem in popravljanjem.

Komodoški zmaji

Z otoka Sumba sem v ponedeljek zjutraj odjadral proti 50 milj oddaljenemu otoku Rinca, ki je v otočju Komodo. Vzhodnika je bilo za manj kot deset vozlov, a morje je bilo precej mirno in Skokica je v takšnih razmerah z vetrom v bok kar hitro jadrala proti severu. Že sredi popoldneva sem sidro lahko spustil v zaprtem zalivu na jugu otoka Rinca.

Komodo je velik naravni park poznan predvsem po komodoških zmajih, ki so nekaj metrov veliki plazilci, varani. Med sprehodom po otoku sem videl tudi veliko drugih živali, a so precej bolj plašne od varanov. Tukaj na bolj oddaljenih otokih in zalivih, kamor turistov ne pripeljejo pogosto, živali ljudi niso navajene in se že na daleč umaknejo. Opice sem videl na obali, pa so mi pobegnile še preden sem prišel dvesto metrov do njih, podobno je bilo z jeleni in divjimi svinjami. Po zraku nad zalivom letajo orli.

Za varane ljudje ne predstavljamo grožnje, lahko smo celo tudi njihov plen, zato ne zbežijo, ko se jim približaš. Včasih moraš pred zmaji celo bežati. Medtem ko sem pred grmovjem nad plažo fotografiral enega varana, ki se je delal da spi, se mi je drugi približal izza hrbta in se ni ustavil. Zato sem se raje sam umaknil na varno razdaljo. Komodoški zmaji se prehranjujejo z živalmi – opicami, jeleni, … Najbrž tečem hitreje od varanov, a nisem popolnoma prepričan, zato sem jih potem raje opazoval malo bolj od daleč.

Razlika med plimo in oseko je na tem delu Indonezije blizu treh metrov, zato so močni tudi plimski morski tokovi med otoki, ki se v ožinah še okrepijo. Pri načrtovanju poti je potrebno pogledati na plimske tabele in upoštevati, kdaj bo v katero smer med otoki tekel morski tok, saj hitrost nasprotnega toka v ožinah lahko presega hitrost barke. Zjutraj sem izplul iz zaliva na jugu Rince in okoli otoka obrnil proti severu, proti mestu Labuan Bajo, ki leži na severozahodu Floresa. Po dveh urah sem ujel ugoden morski tok, ki je s plimo tekel proti severu. V ožinah med Floresom in komodoškimi otoki je bila hitrost toka okrog 7 vozlov in tam so nastajale brzice in vrtinci, ki so mi srčni utrip dvignili bolj kot včerajšnji varani. Barka je s pomočjo toka plula s preko desetimi vozli hitrosti. Krmilno kolo je bilo potrebno kar precej obračati, da sem med vrtinci ostal na sredi plovne poti in plul v pravo smer.

Navtične karte za Indonezijo so postale težava. Garmin je poleti iz prodaje umaknil Navionicsove elektronske navtične karte za jugovzhodno Azijo in za jesen so obljubili izdajo novih izboljšanih in bolj natančnih kart. Nove karte zdaj zamujajo, zato po Indoneziji jadram s pomočjo Open CPN kart, ki pa so manj priročne, manj pregledne in slabo skalibrirane. Pogosto je napaka pozicije barke na ploterju tudi več sto metrov in barka na karti pluje po kopnem, kar mi kravžlja živce. Elektronske karte na ploterju zato zdaj uporabljam predvsem na način, kot sem včasih papirne karte. Ogledam si karto na tablici, potem pa položaj barke določam vizualno glede na obalo, otoke in svetilnike. Delno si pomagam tudi z googlovo aplikacijo Zemljevidi na podlagi satelitskih posnetkov.

Druga težava s katero se trenutno soočam, pa so indonezijski postopki za vstop v državo. V Indoneziji imajo sistem, ki temelji na korupciji med uradniki in imajo tudi svojo KPK, ki se trudi korupcijo preprečiti. V pisarnah in pri okencih uradnikov visijo plakati, da je podkupovanje prepovedano in so zraven napisane resne zaporne kazni za tistega ki denar da in tistega, ki ga zahteva in prejme. V Indoneziji so v zadnjih letih tudi precej poenostavili postopke za vstop v državo z jadrnico in je vse možno narediti on-line preko računalnika. In ko vstopiš v državo, oni vse podatke že imajo na računalniku in postopek bi moral biti enostaven, hiter in brezplačen. A vse to žal velja le v teoriji. V praksi pa je zdaj tako, da moraš najeti agenta, mu plačati nekaj sto evrov, da ti potem on na imigraciji, carini, zdravstveni inšpekciji in pri luškem kapitanu uredi vso dokumentacijo, za katero si podatke itak že sam vnesel v njihov računalniški sistem. Uradniki to samo natisnejo, poštempljajo in agent jim izplača “nagrado” za to delo. Zdaj ni več korupcije, temveč agentska provizija. Včeraj sem v Labuan Baju poskušal sam urediti svoje vstopne formalnosti, saj uporaba agenta po zakonu ni obvezna, a so me na realna tla postavili že v prvem uradu, kjer se brez agenta z menoj sploh niso hoteli pogovarjati. Tamkajšnja agentka je za postopek zahtevala šest milijonov rupij, kar je okrog 300 eur in to se mi je zdelo predrago. Na Lomboku, kjer bom preko zime pustil barko, sem dogovorjen, da mi v marini vstopne formalnosti uredijo za 230 eur.

Pričakoval sem sicer, da se bom zaletel v uradniški zid, a sem upal, da se morda vendarle da vstop v Indonezijo urediti v skladu z zakonom in brezplačno. Ni mi uspelo, sem pa postanek v Labuan Baju spotoma izkoristil vsaj za sprehod in za nakup hrane, saj mi je čipsa, kruha in jogurtov že zmanjkalo, sadja pa sem imel tudi že zelo malo v hladilniku.

Labuan Bajo je ribiško in turistično mestece in me je presenetilo s svojo urejenostjo. Ozke ulice so po azijsko polne trgovinic in lokalčkov s hrano in pijačo. Na ulicah je poleg domačinov tudi veliko turistov, saj je mestece izhodišče za izlete v naravni park Komodo, ki slovi po pestrem živalskem svetu, komodoških zmajih in po množici dobrih potapljaških točk.

V zalivu pred mestom in v mestni luki je na gosto zasidranih in privezanih na stotine turističnih ladij, ladjic in čolnov, med katerimi je bilo kar težko najti dovolj prostora na morju še za Skokico.

S Pacifika na Indijski ocean

Popoldne, ko je veter začel popuščati, se je morje umirilo. Ekvatorialni morski tok, ki ga čez Pacifik poganjajo pasati, se med indonezijskimi otoki preliva v Indijski ocean in se okrepi v prelivih med otoki. Severno od Timorja se morski tok razdeli in nad severovzhodnim delom otoka teče proti vzhodu, nad zahodnim delom otoka pa proti zahodu. Zadnja dva dneva sem ob Timorju jadral proti toku, ki mi je jemal kakšen vozel hitrosti, popoldne pa sem se končno srečal z dvema vozloma ugodnega zahodnega toka, ki mi je dal dodaten pospešek. Pri petih vozlih južnega vetra zdaj Skokica s preko sedmimi vozli hitrosti mirno jadra v noč.

Karta morskih tokov med Timorjem in Floresom.

Družbo na poti so mi delale morske živali. V daljavi sem videval kite, malo bližje so priplavali delfini in tune, ki med lovom pogosto kot delfini skačejo iz vode. Ribičev na obzorju ni bilo videti veliko. Dan je bil dober in zaključek dneva je super. Mirna noč mi je omogočila nekaj brezskrbnega spanca na palubi in nadoknadil sem primanjkljaj iz preteklih dni.

Čez navidezno črto med Darwinom in Singapurjem sem s Tihega oceana čez noč prijadral na Indijski ocean, zjutraj pa je veter izginil. Tudi ugodni morski tok je žal že ponoči izginil in se noče držati kart morskih tokov, ki jih na internetu objavlja aplikacija Windy.

Preko telefona in interneta sem redno v stikih z mojimi domačimi, včeraj pa sem se pogovarjal s teto Zinko. Praznovala je stoti rojstni dan in vesela je bila tudi moje čestitke. Prva je iz naše družine, ki je prišla do tako lepe številke na torti.

V brezvetrju barko proti zahodu poganja motor, da pa mi ni preveč dolgčas, je spet poskrbel avtopilot. Tokrat je začel javljati napako senzorja položaja krmila, sprožil se je alarm in avtopilot se je na vsakih nekaj minut izklopil. Poskušal sem s starim windowsovim načinom za odpravljanje napak: izklopi, počakaj nekaj sekund in vklopi, izklopi,  vklopi, … . Dostikrat je ob težavah pomagalo, če si trikrat vklopil in izklopil računalnik, a pri avtopilotu to žal ni učinkovalo, čez nekaj minut je avtopilot spet zapiskal in se izklopil. Iz zadnjega prtljažnega prostora sem moral odstraniti za nekaj sto kilogramov kant z vodo, rezervnim gorivom in jadralsko opremo, da sem dobil dostop do avtopilota. Preveril sem kontakte in kable, a težav nisem uspel odpraviti.

Potem sem se zakopal v prtljažnik v srednjem delu barke, kjer imam rezervne dele in našel senzor, ki so ga lansko letov Ameriki pri Garminu preventivno zamenjali, ko so popravljali avtopilota. S krmila sem odmontiral novi senzor in namestil ter priklopil starega in … na ekranu avtopilota je pokazalo pravilen položaj krmila in avtopilot je začel delovati.

Super je občutek, ko mi kdaj samemu uspe kaj popraviti.

Tretji dan po odhodu s Timorja je veter spet začel kodrati morje in prijadral sem do indonezijskega otoka Sumba, kjer sem zvečer na peščenih plitvinah pred obalo spustil sidro.