Poročila s poti

Potepanje po Istri 4 – Tekma z dežjem

Miran Tepeš

Noč na nedeljo je bila ponovno zelo deževna, a nevihtam navkljub je ozračje ostalo mirno. Zjutraj so se plohe in nevihte preselile na vzhod, od koder je začel pihati sprva sramežljiv vzhodnik, z zahoda pa se je začelo jasniti.

Vremenska napoved je za popoldne in zvečer ter za cel ponedeljek napovedovala novo pošiljko dežja in neviht, zato sva s Tomažem iz zaliva pred Banjolami odjadrala že zjutraj. Vetra z obale je bilo sprva le za okrog šest vozlov, a po mirnem morju se da tudi s šibkim vetrom prav lepo jadrati.

Srečala sva ribiče, ki so se v spremstvu številnih galebov vračali z nočnega ribolova.

Pri Brijonih se je veter okrepil in Skokica je pospešila. Zaradi neugodne vremenske napovedi za ponedeljek sem se odločil za vrnitev domov. Prejšnje dni sem užival v lahkotnem jadranju, zdaj pa se mi je začelo muditi, saj sem želel prehiteti za zvečer napovedan dež.

Dokler je pihal vzhodnik, je bilo jadranje kar hitro, pred Rovinjem pa je veter začel slabeti in obračati na jugovzhodnik, s katerim sva potem metuljčkala do Vrsarja, kjer se je Tomaž izkrcal.

Po odhodu iz Vrsarja se je pooblačilo in jugo se je spet nekoliko okrepil. Jadranje je postalo živahnejše, oblaki z zahoda po so čez Jadran s seboj začeli prinašati dežne plohe.

Do Umaga je barka ostala suha, potem pa je začelo rositi in veter je žal skoraj popolnoma izginil. Zanimivo se mi je zdelo, da so bile plohe tako mirne. Dostikrat se veter pred prihodom plohe okrepi, danes pa je bilo ravno obratno in je dež odnesel še tiste sapice, ki so se prej plazile po morju.

V Piranskem zalivu sem spet dobil spremstvo delfinov.

Po obisku pri policajih na mejnem prehodu v Piranu sem odplul proti Izoli. Dež je ponehal in platnena streha, jadra ter druga platna na barki so se spotoma posušila, da sem jih lahko še pred prihodom v Izolo normalno pospravil.

Temni oblaki, ki so napovedovali nov dež, me niso več zanimali. 🙂

 

 

Potepanje po Istri 3 – Izlet na Kvarner

Miran Tepeš

Po mirni noči na sidrišču se je naredilo lepo jutro, ko pa je začela pihati še burja, je dan postal že kar kičast :).

S Tomažem sva se zjutraj, ko je zapihalo, odločila, da si bova zajtrk naredila med jadranjem. Dvignila sva glavno jadro in nato še sidro ter iz zavetja otokov odjadrala proti svetilniku na Porerju. Geografskega cilja si danes nisva postavila, cilj je bil jadranje in uživanje v lepem sončnem in vetrovnem vremenu na morju.

Prvo uro so nama družbo med jadranjem delali delfini. Mimo Kamenjaka se je burja še nekoliko okrepila, zato sva skrajšala jadra, da se Skokica ne bi preveč nagibala in pretrdo zaletavala v valove, ki so se za Kamenjakom na Kvarnerju povišali.

Vremenska napoved je kazala, da bo burja na Kvarnerju dopoldne oslabela, a ker razmere na morju niso kazale na to, sva nadaljevala s hitrim jadranjem proti Unijam. Odločil sem se, da bova na jugovzhod jadrala, dokler bo hitrost barke presegala pet vozlov, če pa bova medtem prijadrala do Unij, bo pa sploh vse super. 

Jadranje je bilo potem hitro še dve uri, nekaj milj pred Unijami pa je burja začela pešati, morje pred nama se je zgladilo in Skokica je jadrala vse bolj počasi. Nič več ni kazalo, da bi Unije na jadra lahko dosegla v doglednem času. Vremenska napoved je bila danes vendarle pravilna.

Skokico sva obrnila nazaj proti Istri, jadra prestavila na levo stran in jih razvila do konca, da bi čim bolje izkoristila preostanek burje. Nazaj je šlo veliko bolj počasi, saj so naju dodatno zaustavljali še valovi, ki so pojemali veliko počasneje od vetra.

Pred Kamenjakom je burja popolnoma opešala, zato sem zagnal motor in kmalu sva mimo prvih otočkov pred Medulinskim zalivom zavila v Portič. Na tem priljubljenem sidrišču danes ni bilo veliko jadrnic. Popoldan sva si popestrila s sprehodom in tekom po Kamenjaku, zvečer pa sva se preselila pred Banjole in kjer je bil danes za kuhanje večerje zadolžen Tomaž, sva se sprehodila do picerije v vasi na hribčku 🙂 in med uživanjem v okusni pici navijala še za naše odbojkarje ter se na koncu veselila njihove zmage.

Potepanje po Istri 2 – Barvit dan

Miran Tepeš

Ponoči se mi je na Skokici pridružil Tomaž, potem pa sva se zasidrala ob otočku Sv. Juraj na vhodu v vrsarsko luko.

Otok je ponoči nudil dobro zavetje pred južnim vetrom, proti jutru pa je z druge strani privršala tramontana in Skokico odsidrala. Zbudilo me je rožljanje verige in stekel sem h krmilu ter zagnal motor, a je sidro spet prijelo še preden bi se srečali z otokom.

Popolnoma sem se zbudil. Pogledal sem po okolici, da bi ocenil, kaj bi bilo najboljše storiti. Na severu so bili temni dežni oblaki, na jugu je bilo nekoliko bolj svetlo, na privetrni strani otoka v naraščajočem vetru ni pametno ostati, severni veter pa je za pot na jug kar ugoden, sploh pa ker so večerne napovedi za danes obetale južni veter.

Ni bilo potrebno veliko premišljevati, dvignil sem sidro, razvil genovo in Skokico usmeril na jug proti Rovinju in naprej. Kmalu se mi je na krovu pridružil Tomaž, ki ga direndaj ob prihodu tramontane pred tem ni kaj dosti motil :).

Za lepih šest vozlov hitrosti je zadoščalo že tričetrt jadra, za Rovinjem pa sva genovo razvila do konca. Glavno jadro je ostalo zapakirano na bumu. Za nama so čez Jadran nad Istro prihajale plohe in podobno je bilo tudi spredaj, le nad nama je bilo nebo svetlo.

Opazovala sva lahko barvito igro sonca dežja in oblakov v okolici, plohe pa so se danes Skokici izogibale.

 

Mimo Brijonov je severnik začel slabeti, pred Pulo pa je izginil, zato sva zvila genovo, zagnal sem motor in po pol ure plovbe sva zavila na sidrišče med otočki Frašker, Fraškerič in Veruda.

Popoldne so se po nebu še naprej sprehajali temni oblaki, proti večeru pa se je zjasnilo. In ja, morje je bilo tudi danes ravno še dovolj toplo za plavanje :).

Potepanje po Istri 1

Miran Tepeš

Po ruskem tednu, ki sem ga preživel ob skakalnicah nad reko Kama, sem se za nekaj dni spet lahko preselil na barko :).

Vremenske napovedi za ta teden obetajo precej pestro in mokro vreme na morju (in ne samo na morju), a včeraj mi je vendarle uspelo ujeti precej lep in topel jadralski dan. Vetra z juga je bilo ob istrski obali ravno prav, da ni dvignil prevelikih valov in je bilo mogoče dobro jadrati ostro v veter.

Delfinov sem letos ob istrski obali videl veliko več kot na ostalem delu Jadrana. Zadnjič sem jih videl celo v Simonovem zalivu, pred vhodom v izolsko marino. Kaže, da jim ribe na severu bolj teknejo kot na jugu.

Po nekaj urah živahnega cikcakanja sem Skokico popoldne zasidral v zalivu pred Červarjem, ki nudi dobro zaščito pred valovi z juga. Dan sem zaključil s sproščujočim tekom ob obali in med oljčnimi nasadi.

Tudi današnji dan se je začel s sončnimi žarki, a se je kmalu pooblačilo. Vetra z juga je bilo dopoldne nekaj manj kot včeraj, a še vedno dovolj za lepo jadranje. Odjadral sem na odprto morje. Po eni uri jadranja v veter proti jugu sem obrnil na vzhod proti Poreču in pred obalo obrnil spet na jug.

Z jugozahoda so čez Jadran začeli prihajati vse temnejši oblaki, zato sem kmalu spet zavil proti obali in sidro opoldne spustil v zalivu v zavetju otočkov pred Vrsarjem. Komaj sem se dobro zasidral, se je že ulilo z neba.

Plohe so prihajale in odhajale, vmes pa je bilo dovolj premora za sprehod in tek ob obali.

Dan se mi je začel s pogledom na vzhajajoče sonce in tudi zvečer je sonce za kratek pozdrav našlo luknjo med oblaki.

Iz Benetk domov

Miran Tepeš

V soboto dopoldne smo se od Benetk in Beneške lagune poslovili in ob severni obali severnega Jadrana odjadrali proti Lignanu. Prvo uro ali dve nas je z dvema vozloma nasprotnega toka zavirala nastopajoča plima, ki je po kanalih v Beneško laguno pošiljala vodo, potem pa je naša hitrost počasi vendarle zlezla nad štiri vozle. Hitreje na jadra pač ni šlo, saj vetra ni bilo v izobilju.

Jadrali smo nekaj milj od obale in se izogibali školjčiščem, ki so v morju postavljena pred obalnimi naselji. Najprej nam je pihalo v bok s severa, potem z juga, popoldne pa se je veter obrnil na zahodnik in smo metuljčkali po precej mirnem morju. Dan smo si popestrili s preizkušanjem krmarjenja z zasilnim krmilom.

Pred Lignanom se je veter nekoliko okrepil, zato smo naše jadranje podaljšali v večer, cilj pa prestavili v Piranski zaliv.

Nekaj ladij smo srečali na poti, proti večeru, ko smo bili že čez slovensko mejo, pa je veter izpuhtel in zagnali smo motor.

Sidro smo zvečer spustili pred starimi skladišči soli v Portorožu. Sidrišče je bilo dobro zapolnjeno s številnimi kar velikimi jadrnicami in motornimi barkami.

V nedeljo zjutraj nas je pozdravila lepa burja, sončen dan pa smo izkoristili za živahno jadranje po Piranskem in Koprskem zalivu, potem pa Skokico za nekaj dni privezali v domači marini v Izoli.

Zasilno krmilo

Miran Tepeš

Pred leti, ko sem se pripravljal na eno od mojih oceanskih poti, sem preskusil tudi eno od možnosti reševanja težav, če ti odpove krmilo. V literaturi sem prebral, da se za zasilno krmilo lahko uporabi tudi viharno sidro (vodno padalo), ki ga privežeš na dve dolgi vrvi in za seboj spustiš v vodo. Druga konca vrvi pa na vsaki strani barke na boku privežeš na stranske bitve, oziroma eno od teh vrvi preko stranske bitve potegneš še do vinča, da z zategovanjem ali popuščanjem vrvi lahko krmariš v eno ali drugo stran.

Takrat sem to preizkusil in je delovalo. Presenečen sem bil, da je na takšen način mogoče jadrati celo rahlo v veter. Daljše kot so bile vrvi in večji kot je bil vodni upor, bolj je zasilno krmilo delovalo. Hitrost jadranja je na ta način sicer za vozel do dva manjša, a v sili lahko krmariš približno v željeno smer.

Prejšnji teden sem v medijih prebral novico o težavah jadralca na slovenskem morju, ki mu je odpovedalo krmilo in si ni znal pomagati, zato je na pomoč poklical pomorsko policijo. S pomočjo policije se je vse srečno končalo.

Spodbujen s to novico sem na pol zares na pol za hec želel poskusiti, ali kot pomožno krmilo lahko deluje še kakšna bolj “alan-fordovska” rešitev. Na dve vrvi smo na koncu skupaj navezali nekaj bokobranov, jih vrgli v vodo, fiksirali krmilo in poskusili krmariti z bokobrani. Vpliv na našo smer je bil zelo majhen (premajhen), saj so bokobrani drseli po vodni gladini in nudili premalo vodnega upora.

Potem sem na vrv tik pred bokobrani navezal še malo sidro od pomožnega čolna, ki je bokobrane prisililo, da so se med plovbo delno potopili. Vodnega upora je bilo s tem dovolj, da je zasilno krmilo začelo delovati in delovalo je tako ob vetrnem kot ob motornem pogonu. Ena 20-metrska vrv je bila privezana na eno stransko bitev, drugo malo daljšo (30-metrsko) vrv pa smo preko stranske bitve potegnili nazaj do vinča in z njo krmarili. V našem primeru je bila ta vrv na desni strani. Ko smo jo zategnili, je barka zavijala na desno, ko smo jo sprostili, so bokobrani začeli napenjati levo vrv in barka je zavijala na levo. Ko sta bili obe vrvi enako napeti, je šla barka naravnost :).

Ogreti od vlečenja vrvi zasilnega krmila, smo med hlajenjem v vodi za šalo namesto bokobranov poskusili še izmenično s človeško “bremzo” in ugotovili, da je ta način uspešen predvsem pri zmanjševanju hitrosti jadranja :).

Nočni “skok” do Beneške lagune

Miran Tepeš

Iz Riminija smo včeraj popoldne odjadrali proti severu. Prijazen vzhodnik nas je pospremil mimo številnih črpalnih ploščadi.

Plinske ploščadi so do večera ostale za nami, žal pa je oslabel tudi veter in se potem po nekaj urah v drugem delu noči okrepljen vrnil, ko smo jadrali mimo delte Pada.

Zvezde in svetilniki so nam kazali pot proti južnemu vhodu v Beneško laguno, le številna školjčišča na tem območju še vedno niso prav nič označena s kakršnimikoli svetlobnimi znaki.

Školjčišča smo tokrat pustili nedotaknjena in proti jutru skozi preliv zavili k ribiškemu mestecu Chioggia. V enem od mestnih kanalov smo ob obali našli prosto mesto, kjer je ena od ribiških ladjic ravno odšla na jutranji ribolov.

Na izpraznjeno mesto smo privezali Skokico v upanju, da se ribiči ne bodo prav kmalu vrnili.

Pustili so nas spati le štiri ure, potem pa smo se jim morali umakniti.

Izpluli smo iz Chioggia-e in pot nadaljevali proti severu po plovnem kanalu ob dolgem ozkem otoku Pellestrina na robu Beneške lagune. Pot proti Benetkam so nam kazali leseni stebri na obeh straneh plovne poti. Vseskozi je pihal severnik, zato smo do Benetk pripluli zgolj s pomočjo motorja. Pri Lidu smo zavili v levo povprek preko lagune in do centra Benetk pluli mimo nekaj manjših otokov.

Po “obveznem” foto-izletu mimo Markovega trga smo zavili nazaj proti otoku Santellena, kjer smo v tamkajšnji marini privezali barko. Popoldne smo Benetke spoznavali po kopenskih poteh, dan pa smo zaključili z okusnimi Karlovimi palačinkami :).

San Marino in Rimini

Miran Tepeš

Noč na sredo bi bila čisto sproščujoča, če se pred nami ne bi neprestano bliskalo. Vetra je bilo le za odtenek, morje le rahlo vzvalovano, nevihte pa so se bližale.

A so počakale do jutra in s seboj prinesle tako zaželjeni veter, ki je pospešil Skokico. Pred pasom neviht smo zjutraj skrajšali jadra, potem pa so se oblaki nad nami razmaknili in se za nami spet zagrnili.

Na Skokico ni padla niti kaplja dežja. Lahko smo le uživali v pogledu na mavrice v okolici in na stebre ploh, ki so podpirali oblake.

 

Vse hitreje smo proti italijanski obali jadrali med številnimi plinskimi črpalnimi ploščadmi in ribiškimi ladjami in do Riminija prijadrali že zgodaj popoldne.

 

Barko smo privezali v marini na vhodu v mestno pristanišče, lepo popoldne pa izkoristili za sprehod ob obali in med mestnimi znamenitostmi iz rimskih časov.

Danes smo se že zgodaj odpravili proti avtobusni postaji v centru mesta in se potem odpeljali na hrib v San Marino.

 

Sprehodili smo se po osrednjem hribu z obrambnimi stolpi na grebenu, uživali v razgledu in si potem ogledali še staro mestno jedro glavnega mesta državice, ki je tudi najstarejša republika.

Spet na jug

Miran Tepeš

Popoldne smo se v Izoli vkrcali na Skokico in z rahlim maestralom mimo Pirana odjadrali na jug.

Aljaž in Karel sta tokrat z menoj na poti čez Severni Jadran. V petih ali šestih vozlih vetra nismo bili najhitrejši, a jadranje s štirimi vozli hitrosti je bilo vseeno lepo, dokler za Savudrijo veter ni opešal in smo jadrom v pomoč dodali motorni pogon.

Za popestritev dogajanja na poti čez 130 % Piranskega zaliva so poskrbeli hrvaški ribiči ter slovenski in hrvaški policaji.

Že nekajkrat sem videl to predstavo med jadranjem po Piranskem zalivu. Najprej hrvaški ribič povleče mreže čez Piranski zaliv, potem priglisirajo slovenski policaji in ribiče opozorijo,

da se nahajajo v slovenskem morju, potem priglisirajo hrvaški policaji in Slovence opozarjajo, da so v hrvaškem morju in potem policaji krožijo drug okoli drugega in določajo mejo v Piranskem zalivu, medtem pa hrvaški ribiči še naprej lovijo ribe v slovenskem morju :).

Zvečer se je pojavilo nekaj več severnika, ki daje upanje, da se bomo kmalu spet lahko s primerno hitrostjo premikali samo na veter.

Hrvaški maestral in slovenska burja

Miran Tepeš

Jutro v zalivu pred Funtano je bilo mirno, preveč mirno in morje gladko. Nikamor se mi ni mudilo, zato sem še malo poležal, potem pa sem dal v vodo sup in odveslal po zalivu in med otoke proti Vrsarju. Za dodatne vaje iz ravnotežja so poskrbele turistične barkače in ladje, katerih kapitani si za plovbo proti Vrsarju niso izbrali najkrajše poti po odprtem, temveč zavito pot po prelivih med otočki, kjer sem veslal. In ladje so valovale morje in moj sup je poskakoval na valovih in eni skupini turistov sem naredil veselje, ko so me valovi prekucnili v vodo.

Pozno dopoldne je zapihal maestral in odjadral sem lahko na pot proti severu. Sprva sem se za prehod meje nameraval ustaviti v Poreču, pa je lepo pihalo in sem jadral še naprej do Novigrada.

Na morju je bilo kar živahno in dosti jadrnic je križarilo ob istrski obali. Po postanku v Novigradu sem z maestralom odjadral naprej proti Sloveniji, a je pred Umagom veter oslabel in se mešal iz različnih smeri. Zavil sem k obali, spustil sidro in počakal uro ali dve, da je začela pihati živahna burja.

Spet sem dvignil jadra, jih skrajšal in potem pod večer z nekaj obrati v veter čez Piranski zaliv odjadral do Pirana in po postanku pri mejnih policajih zvečer še naprej do Izole.

Nekaj dni bo Skokica zdaj počakala v marini, v torek popoldne pa odjadramo čez severni Jadran proti Riminiju.

Še je prostor na barki na našem jadranju proti San Marinu,  zato se lahko še vedno prijavite.

Medulin – Banjole – Funtana

Miran Tepeš

Vremenska napoved za ponedeljek ni bila najbolj prijazna, zato smo že zjutraj zapluli do marine v Pomerju, kjer je Marinka prejšnji teden pustila avto. Uroš in Marinka sta se z otrokoma izkrcala in odpeljala domov, jaz pa sem med otočki odjadral iz Medulinskega zaliva. Kar naporno je za starše, ko so otroci bolani in jokajo, še zame je bilo včasih naporno te dni, a jaz si bom v naslednjih dneh vsaj lahko spočil ušesa :).

Na radarski sliki padavin sem videl, da imam do prihoda dežja in hladne fronte še nekaj ur časa, zato sem izkoristil najprej vzhodnik in nato kratkotrajen jugo, da sem odjadral na zahodno stran Istre. Med jadranjem mimo Kamenjaka in svetilnika Porer sem videl, da z zahoda in severa že prihajajo temni oblaki, ko sem bil pri Banjolah pa je začelo grmeti in sem nad Pulo videl, kako strele sekajo v tla.

Pospravil sem jadra, zavil v zaliv Paltana, spustil sidro in počakal na prihod nevihte. Kmalu je krepko zapihalo, najprej toplo z juga, nato ledeno s severa, ulilo se je, nevihta pa je šla mimo bolj vzhodno.

S presledki je deževalo večino popoldneva, veter pa se je ustalil pri 20 do 25 vozlih burje. Proti večeru so se oblaki začeli razmikati, čoln sem dal v vodo in odveslal v Banjole.

Med sprehodom in tekom ob obali sem ugotovil, da sem zdaj že spet pri močeh :).

Burja je ponoči oslabela in jo je bilo zjutraj dovolj le še za lahkotno jadranje. Med jadranjem po mirnem morju sem do Brijonov lahko zašil nekaj načetih šivov na glavnem jadru, dokler se burja ni okrepila in je jadranje postalo hitrejše. Na morju je bilo kar dosti jadrnic, z nekaterimi smo se prehitevali, z drugimi srečevali.

 

Pred Rovinjem je veter oslabel, zato sem ob Sv. Andriji spustil sidro in počakal na popoldanski maestral, vmes pa opral blazine, ki so nastradale med izbruhom epidemije “trebušnega virusa” :).

Popoldne sem mimo Rovinja in Vrsarja odjadral do Funtane.

Skokico sem zasidral v zalivu in ker je bilo na soncu spet toplo, sem najprej zaplaval po zalivu, nato pa odveslal do kampa in si privoščil nekaj teka čez travnike, sadovnjake, gozdičke in ob obali. Za razliko od malo zasedenih kampov na jugu Istre, so kampi v Funtani in proti Poreču za moj okus kar preveč polni. Z veseljem sem se vrnil v mir, ki mi ga nudi moja barčica.

Kvarnerski in severno-dalmatinski otoki

Miran Tepeš

V petek smo se ob Lošinju za kopanje ustavili v zalivčku pred Čikatom, med postankom pa sem dopoldne po telefonu v kamp v Čikatu in v marino v Malem Lošinju povprašal po serviserju za hladilnike. Iz marine so mi posredovali kontakt mojstra, s katerim sem se presenetljivo na hitro lahko dogovoril za popravilo hladilnika.

Dvignili smo sidro in odpluli nazaj v zaliv in do marine v Malem Lošinju, kjer si je mojster na Skokico najprej prišel ogledati, kaj je potrebno narediti, čez nekaj časa pa se je vrnil z opremo za varjenje, s črpalko, merilnimi napravami in s plinsko jeklenko. Mojster je potem najprej zavaril odlomljeno bakreno cevko, nato spojil kompresor in izparilnik, izčrpal preostali plin iz sistema in na koncu vse skupaj napolnil z novim utekočinjenim hladilnim plinom. Popravilo sicer ni bilo poceni, a opravljeno je bilo hitro in hladilnik zdaj deluje :).

Popoldne se je zbudil veter in z maestralom smo z Lošinja mimo Ilovika odjadrali do Silbe, kjer nam je pred nočjo ostalo ravno še dovolj časa za plavanje, sprehod in tek po severnem delu otoka.

 

Po mirni noči v zavetrnem zalivu na severozahodu otoka smo se premaknili do pomola pod vasjo in se sprehodli po naselju ter spotoma nabavili še nekaj sveže hrane.

Burja se je dopoldne nekoliko okrepila in nas pospremila večino poti do Suska, pred otokom pa je burjo zamenjal maestral. Mivkaste plaže na otoku so idealne za mlade družine in majhne otroke, medtem pa sem se v miru barke sam lahko posvetil službenim zadevam in video konferenci.

Razpoloženje na barki je te dni motil nek trebušni virus, ki je z razmikom po pol dneva postopoma po starosti napadel vse člane posadke in na mojo srečo spotoma že toliko oslabel, da se je pri meni končalo brez bruhanja, temveč le z vročino in glavobolom.

V nedeljo smo dopoldne v popolnem brezvetrju s Suska odpluli do bližnjega otoka Unije in pred svetinikom spustili sidro za plavalni premor. Počakali smo na napovedani južni veter in ko je le ta začel kodrati morje, smo dvignili sidro ter razpeli jadra. Jugo je bil bolj len, zato je bilo leno tudi naše jadranje, a počasi smo se popoldne vendarle približevali Istri. Na drugi polovici poti čez Kvarner smo jadrom dodali pomoč motorja, da smo še pred večerom prišli do Medulina in sidro spustili pri tamkajšnjem kampu.

Otroka sta bila po preboleli virozi že pri polnih močeh za obisk zabaviščnega parka, Uroš in Marinka malo manj, moj tek po polotoku pa je bil prav tako bolj počasen in kratek, hoja nazaj do čolna pa se mi je vlekla.