Poročila s poti

Rimini – Chioggia

Miran Tepeš

Posadka se je zjutraj odpravila na izlet v San Marino, sam pa sem se raje sprehajal in tekal po Riminiju in neskončnih jadranskih plažah v okolici.

Popoldne smo odjadrali proti severu. Vremenska napoved nam je za severni Jadran obetala močan jugozahodnik, a prve ure smo iz Riminija lahko jadrali z jugovzhodnikom in bežali pred plohami.

Proti večeru smo se potem zares srečali z okrepljenim jugozahodnikom, s katerim smo potem viharili v noč.

Hitrost veta je nihala med 25 in 45 vozli, zato smo se dosti natelovadili s skrajševanjem in podaljševanjem jader. Nekaj časa smo imeli glavno jadro dvakrat skrajšano, potem trikrat, ko je veter presegal 30 vozlov smo pospravili  glavno jadro in jadrali le še s polovico genove, ko pa so zvečer udari vetra presegali 40 vozlov, smo imeli razvite le še tretjino genove in z vetrom v polkrmo med vse večjimi valovi jadrali s hitrostjo preko osem vozlov.

Ko smo bili mimo svetilnika na rtu pri delti Pada, smo Skokico obrnili proti Beneški laguni na severozahodu in tokrat uspeli zgrešiti številna neoznačena školjčišča, med katera smo zajadrali zadnjič.

Ponoči je šred Chioggio veter popustil in morje se je umirilo, zato sem se odločil, da bomo do jutra sidrali kar pred vhodom v laguno v zavetju valobranov pred Chioggio. Valovi in veter so nas utrudili, zato se mi je zdelo sidrišče pred Chioggio čisto primerno za nočni počitek.

Žal je bil to račun brez krčmarja, saj smo komajda dobro zaspali, ko je nad nas z vzhoda privihrala nevihta in s seboj z odprtega morja prinesla divje valove in preko 40 vozlov vetra.

Takoj sem bil spet buden. Kakšno uro smo potem potrebovali, da smo se sprva proti viharnemu vetru in potem med valobrani prebili do Chioggie, kjer smo privez našli med ribiškimi ladjami v enem ob mestnih kanalov. Veter je bil tudi v mestu zelo močan, zato je bil naš pristanek ob obalo malo bolj trd, kot bi si to želel in Skokico smo morali zaradi viharnega vetra privezati z več vrvmi kot sicer.

Izola – Rimini

Miran Tepeš

Včeraj popoldne so se mi na krovu Skokice v Izoli pridružili Anton, Katja, Tabea in Tim. Na hitro so se spoznali z barko in varnostno opremo na njej, potem pa smo odvezali vrvi in mimo Pirana in Savudrije odjadrali proti Riminiju na zahodni jadranski obali.

 

Hrvaškega policijskega čolna zadnje čase nisem videl v Piranskem zalivu, včeraj pa je spet pazil na njihove ribiče :).

Vremenska napoved nam je za pot čez severni Jadran obetala dež in bolj malo vetra, zato smo za vsak slučaj v Izoli ob odhodu na bencinski črpalki natočili še nekaj nafte.

Vendar je bilo vreme potem čez noč vendarle lepše od napovedi. Jugo je pihal vseskozi z okrog 10 vozli hitrosti in zvečer smo med plohami in nevihtami jadrali ostro v veter proti jugozahodu. Le pred plohami se je veter okrepil, da smo občasno krajšali jadra.

Ponoči so nevihte odpotovale nad Istro, nebo se je zjasnilo, veter pa je pa se je spremenil v vzhodnik-jugovzhodnik, da smo v drugem delu noči lahko orcali neposredno na jug. Le valovi so še nekaj ur ostali od prejšnjega vetra in smo se nekaj časa prav na trdo zaletavali vanje in zato nismo jadrali hitro.

Zjutraj je veter popustil, da smo za nekaj ur zagnali motor in slalomirali med naftnimi ploščadmi, pred Riminijem pa smo spet lahko jadrali.

Jutri je dopoldne na sporedu obisk San Marina, popoldne pa bomo odjadrali proti Benetkam. Vremenska napoved nam obeta pestro vreme na poti in živahno morje :(.

Izola

Miran Tepeš

Mali jadralci so so ta konec tedna zavzeli Izolo in pravi živ žav je bil v marini in na morju pred Izolo. Mi smo se jim umaknili pred Strunjan in topel dan izkoristili za plavanje.

 

 

Kaže da se indijansko poletje poslavlja, a upam, da se indijanci letos za kakšen teden vendarle še vrnejo.

Prihodnji teden bomo spet jadrali proti jugu in vremenske napovedi nam obetajo precej pestro vreme.

Rimini in preko Jadrana

Miran Tepeš

Sobotni postanek v Riminiju se je vsem dobro prilegel. Moji sojadralci so ga izkoristili, nekateri za izlet v San Marino, drugi pa za potep po Riminiju.

Vreme in vzdušje tukaj je še vedno zelo počitniško. Plaže ob italijanski strani Jadrana so neskončne in spremljajo jih številna turistična mesta in naselja. Morje je toplo, le voda je za moj okus preveč kalna, sluzastih meduz pa je v njej vendarle manj kot v Sloveniji.

 

Rimini je turistično in ribiško mesto z nekaj zgodovinskimi stavbami tudi še iz starih rimskih časov.

Tiberijev most.

 

Popoldne smo zapustili živahno marino in odjadrali na preko sto milj dolgo pot čez severni Jadran proti Sloveniji. Prvi del poti nam je pihal severnik, ki za jadranje proti severu sicer ni najbolj ugodna smer vetra, a ga je bilo do večera le za okoli deset vozlov in ni dvignil valov, zato je bilo jadranje v veter čisto znosno. Le smer jadranja ni bila ugodna, saj smo jadrali proti Kvarnerju namesto proti severu Istre.

Zvečer je severnik oslabel, zagnali smo motor in premec Skokice obrnili proti severu. Po sredini Jadrana smo potem ponoči slalomirali med številnimi naftnimi ploščadmi in ladjami.

V drugem delu noči se je veter vrnil, tokrat v obliki zmerne burje, s pomočjo katere smo pot lahko nadaljevali pod jadri, ostro v veter, po sredini Jadrana proti severu. Motor smo ustavili in ušesa so nam bila hvaležna, še posebej pri tistih članih posadke, ki niso dežurali na krovu :).

Sonce nas je zjutraj pozdravilo, ko smo bili že nekje med Rovinjem in delto Pada.

Jadranje smo si popestrili z nekaj filmi z jadralskih poti po svetu, z astronomsko navigacijo, z nekaj teorije o vremenu in varnosti na morju ter s palačinkami, ki smo jih spekli in pozajtrkovali med jadranjem.

Opoldne, ko smo se že bližali severu Istre smo naš položaj določali tudi s pomočjo sekstanta in preverjali, kako točne so številke, ki jih ob naši poziciji na ekranu ploterja prikazuje GPS :).

Popoldne je veter spet obrnil na severnik, jadra smo prestavili na desno stran in odjadrali še zadnjih dvajset milj proti Sloveniji na vzhodu.

Zadnje dni na morju nismo srečali veliko jadrnic, promet na slovenskem morju pa je bil kar živahen.

Sidro smo za krajši postanek spustili pri Strunjanu, ko pa smo se naplavali in pospravili jadra in drugo opremo na barki, smo odpluli še do izolske marine. Prijetno nekajdnevno jadralsko druženje s Petrom, Petrom in Romanom se je s tem končalo, Skokica pa bo imela zdaj nekaj dni počitka pred naslednjo potjo na jug.

Benetke – Rimini

Miran Tepeš

V četrtek popoldne smo se iz Burana preselili v marino Staelena v Benetkah. Izkoristili smo priložnost, ko zaradi covida tukaj ni hude turistične gneče in se v miru sprehodili tudi po tem zgodovinskem biseru.

Vremenska napoved za petek za pot proti jugu ni obetala veliko vetra, zato smo na pot odjadrali že ponoči, da bi čim bolje izkoristili nočni severnik in jutranjo rahlo burjo.

Veter je žal opešal že sredi dopoldneva, zato smo morali pred delto Pada za nekaj ur zagnati motor.

 

Morje je čez nekaj ur na odprtem vendarle postalo manj kalno, zato smo si v družbi delfinov privoščili tudi krajši plavalni postanek v še vedno poletno topli vodi.

 

 

Popoldne nas je spet obiskal severovzhodnik in zadnjih nekaj ur smo lahko med šetvilnimi naftnimi ploščadmi umirjeno jadrali proti Riminiju, kamor smo prijadrali zvečer.

Nočni skok iz Izole v Burano

Miran Tepeš

Popoldne smo se zbrali v izolski marini, Skokico pripravili za jadranje in potem smo v družbi dveh Petrov in Romana preko noči “skočili” do Beneške lagune.

Iz Slovenije nas je pospremil rahel jugozahodnik, ki je zvečer ugasnil, da smo morali zagnati motor.

Na srečo se je ponoči veter vrnil, da smo si lahko spočili ušesa in potem pod jadri in zvezdnim nebom v nadaljevanju noči uživali v mirnem jadranju po gladkem morju. Nismo jadrali hitro, a smo bili še vedno prehitro pred severnim vhodom v Beneško laguno in smo morali potem v temi iskati pot po plovnih kanalih med plitvinami in otočki do Burana.

Elektronske karte za ta del lagune so zelo pomanjkljive, a nepopolnim zemljevidom navkljub nismo nikjer obtičali v blatu in še pred sončnim vzhodom smo lahko spustili sidro v plitvi vodi pred Buranom ter ujeli še nekaj spanca, za katerega smo bili prikrajšani ponoči.

V Buranu še nisem bil, a od prijateljev sem slišal, da je to umirjeno slikovito mestece na otočkih vredno ogleda, zato je Burano postal naš današnji cilj.

Dopoldne smo čez plitvine previdno zapluli do mesteca in za Skokico našli nekaj prostora na koncu vaškega pomola, kjer je bilo še nekaj centimetrov vode pod kobilico barke.

 

 

Burano je poznan po čipkah, barvitih hišah in nagnjenem zvoniku vaške cerkve.

Sprehod po mestecu, ob kanalih in čez mostičke je bil potem tudi zares paša za oči.

Tečaj odprtomorskega jadranja

Miran Tepeš

Za tečaj odprtomorskega jadranja od 9. do 13. septembra je prosto še eno mesto (od štirih), tečaj konec septembra pa je že zaseden.

Za oktober bom pripravil še en program jadranja oz. aktivnih jadralskih počitnic, ki bo kombinacija jadranja, plavanja, supanja ter sprehodov, pohodov in planinarjenja po kvarnerskih otokih. Predvidevam, da se bodo razmere v povezavi s korono do takrat umirile in Hrvaške ne bo več na slovenskem rdečem seznamu. Če pa temu ne bo tako, bomo spet jadrali do italijanskih mest na drugi strani Jadrana.

Še današnja fotka izpred Izole, kjer je bilo bark na sidrišču več kot sredi poletja :).

Chioggia – Benetke – Izola

Miran Tepeš

Prostor v laguni pred Chioggio ni sidrišče, a sidrali smo dovolj ob robu kanala, da nismo nikogar motili in preostanek noči smo v soboto lahko v miru prespali.

 

Dopoldne smo se z barko preselili med množico ribiških ladij v skrajno desnem kanalu in Skokico privezali ob obalo na mestu, ki ga je malo pred tem zapustila ribiška ladja.

Chioggia je slikovito in predvsem ribiško mesto z ogromno floto ribiških ladij, a s svojimi kanali in mostički med otoki spominja na Benetke. Poleg množice ribiških ladij v kanalih pa se Chioggia od Benetk razlikuje tudi po tem, da so ulice med hišami tukaj nekoliko širše, ravno dovolj, da se je po njih mogoče voziti z avtom, zato je tudi motorni promet tukaj zelo živahen.

Po dopoldanskem sprehodu po mestu smo se od od Chioggie poslovili in preko Beneške lagune odjadrali proti Benetkam.

Plitva laguna je prepredena s plovnimi kanali, a po njih ni bilo veliko prometa, zato smo po kanalih med otoki in plitvinami lahko z južnim vetrom popolnoma varno jadrali, saj je plovna pot dovolj dobro označena z lesenimi stebri.

Za popoldne napovedane plohe in nevihte so zamudile in Skokico smo v Benetkah še pred dežjem lahko privezali v marini Santa Ellena ter se sprehodili po številnih otočkih, ki tvorijo Benetke. Ob prejšnjih obiskih sem se sprehajal pretežno po osrednjem delu Benetk, ki je zelo na gosto pozidan in zelenja tam skoraj ni videti, tokrat pa smo pristali na jugovzhodnem koncu mesta, kjer so otočki bolj zeleni, veliko je parkov in ta okolica je bolj prijetna za sprehode in tek.

Večer smo v soboto zaključili ob palačinkah iz domače kuhinje :).

Nočne in jutranje plohe so v nedeljo dodobra oprale barko, dopoldne pa je spet zapihalo z juga in sredi dneva smo odvezali vrvi v marini. Na morju na poti proti Sloveniji so bile sicer napovedane nevihte, a dež je bil za severni Jadran napovedan tudi za ponedeljek, zato smo v dež odjadrali že v nedeljo, ki je obetala vsaj sončno nadaljevanje v drugem delu poti.

Z nevihtami imamo na letošnjih tečajih jadranja kar “srečo” in tudi tokratna ekipa se ne bo mogla pritoževati, da je na morju ni doživela. Pred prihodom nevihte smo še pravočasno pospravili bimini in ga zamenjali s “šotorom”, ki je za dež in močnejši veter veliko bolj primeren. Skrajšali smo jadra in potem dobro uro med navali vetra in dežja plesali po navskrižnem morju. Med nevihto je veter obrnil na severozahodnik, ko pa nas je nevihta prešla, je s seboj vzela tudi veter in dve uri smo se v šibkem vetru precej nemočno guncali po zelo razgibanem morju.

Zjasnilo se je in postopoma se je vrnil tudi jugozahodni veter, ki je kmalu spet presegel dvajset vozlov hitrosti.

Glavno jadro je v navskrižnih valovih preveč opletalo, zato smo ga pospravili, a tudi polno razvita genova je bila dovolj, da smo jadrali z lepimi sedmimi vozli hitrosti in se hitro bližali Sloveniji, ki se je proti večeru že dvigovala izza obzorja.

Zahajajoče sonce je oblake od spodaj obarvalo v večerne barve, mi pa smo v zadnji večerni svetlobi prijadrali do Izole.

Naše jadranje smo zjutraj zaključili s sprehodom po gričih in hribih v okolici Izole, potem pa se je spet ulilo.

San Marino – Ravenna – Chioggia

Miran Tepeš

Z avtom smo se zjutraj odpeljali do 100 km oddaljenega San Marina, ki nas je pričakal obsijan z vročim soncem.

Običaj je, da se ob obisku San Marina sprehodiš med znamenitimi tremi obrambnimi stolpi na hribu nad mestom. Poletje in vročina se še nista poslovila, a na srečo poteka večina sprehajalne poti po grebenu v senci dreves, s hriba pa je lep razgled tako na obmorsko ravnico na severni strani, kot tudi na obronke Apeninov na južni strani.

 

V mestecu se čuti turistični utrip, a hude gneče vendarle tudi tukaj ni bilo.

Popoldne smo se vrnili v Ravenno in zvečer z okrepljenim jugom odjadrali proti severu do Chioggie. Vmes ko smo jadrali mimo delte Pada, smo uspeli spotoma tudi “nabirati” školjke, ko smo ponoči zašli med neoznačena školjčišča :).

 

Sidro smo proti jutru spustili pred ribiškim mestom Chioggia na jugu Beneške lagune.

 

Izola – Ravenna

Miran Tepeš

Popoldne smo v družbi Gorazda, Tomaža, Matjaža in Bojana iz Izole odjadrali čez severni Jadran proti italijanski obali južno od Istre. Do večera nam je na slovenskem morju južni veter pihal le nasproti in nas preusmerjal proti Benetkam, ponoči pa je veter oslabel. Zagnali smo motor in po mirnem morju barko usmerili na jug.

Po nekaj urah se nas je veter usmilil in proti jutru zapihal iz veliko bolj koristne smeri – z vzhoda, da smo spet lahko razvili jadra in vse hitreje jadrali proti Ravenni.

Jutranje sonce je zjutraj le sramežljivo pokukalo izpod oblakov, čez dan pa so se oblaki rszkrojili in sonce je pokazalo v katerem letnem času smo.

Med naftnimi ploščadmi smo do obale prijadrali zgodaj popoldne in Skokico privezali v marini za valobrani na vhodu v luko.

Med sprehodom smo si pod večer ogledali staro mestno jedro Ravenne, ki je poznana tudi po tem, da so v njej živeli in delovali tudi Dante, Lord Byron in Garibaldi.

Spotoma  smo si izposodili tudi avto za jutrišnji izlet v San Marino.

Bernardin , Piran in Izola

Miran Tepeš

Iz italijanskega turbo turizma smo se vrnili na domačo stran Jadrana, kjer je gneča manjša in morje bolj modro.

 

Po severnem Jadranu smo spet jadrali z rahlim maestralom, včeraj pa nas je ob slovenski obali za zaključek kratkih počitnic preganjala lepa burja.

 

Od srede naprej bomo spet napenjali jadra. Tokrat gremo spet v Italijo, a precej bolj na jug.

V ospredju bo jadranje na malo daljše proge, vendar se bomo vmes tudi kje ustavili. Ne bomo obiskovali počitniških krajev, temveč kulturno-zgodovinska in ribiška naselja kot so Benetke, Chioggia, Ravenna in verjetno tudi San Marino.