Poročila s poti

Ob zahodni Istri

Ponoči na nedeljo je severnik oslabel in morje se je zgladilo. Moja posadka je omagala in sam sem bil v kokpitu ob krmilu, ko sem mimo Kamenjaka zavil proti severozahodu, ob zahodni istrski obali navzgor.

Sidro sem spustil v zalivu ob Fraškeriču, da sem še sam lahko ujel nekaj mirnega nočnega spanca.

Jutro je bilo brezvetrno zato smo mimo Brijonov odmotorirali do zaliva Sv. Pavao, kjer sem posadko povabil na malo daljši sprehod okoli ptičjega rezervata Palud. V minulih dneh smo bili veliko na morju in vsak dan prejadrali po sto in več milj, zato je že čas, da se malo umirimo in poskrbimo tudi za malo kopenske rekreacije.

Ko smo popoldne zapustili zaliv, je potegnil lep vzhodnik in nas pospremil do Rovinja, kjer je je veter oslabel in se kmalu vrnil kot maestral. Vetra je bilo le za šest do osem vozlov, a po mirnem morju je pri Skokici to dovolj za lepih pet vozlov hitrosti.

 

Moji škofjeloški mornarici sem predlagal, da jadranje z ugodnim maestralom podaljšamo kar do Piranskega zaliva, a so Simon, Boris, Rok, Peter in Gregor ostali pri odločitvi za postanek in pico v Novigradu. Pravzaprav mi je to še bolj ustrezalo, saj sem imel pred večerjo končno spet nekaj časa za sproščujoč tek ob obali.

V ponedeljek zjutraj smo že ob sončnem vzhodu obiskali hrvaškega policaja na pomolu pomorskega mejnega prehoda v Novigradu,

dve uri pozneje pa še slovenskega v Piranu, potem pa smo pospravili jadra in opremo, spokali prtljago, Skokico privezali v izolski marini in se odpravili domov.

V prihodnjih dneh bom Skokico pospravil in očedil za prodajo, hkrati pa s pomočjo agentov s Krka urejal vse potrebno, da bom z novo večjo Skokico lahko čimprej prijadral v Slovenijo.

Skokica 3 ?

V soboto smo se z Raba preselili na Krk in obiskali zelo resno kandidatko za bodočo Skokico 3.

Dogovorjeni smo bili za preizkus modre dame, ki je ravnokar postala polnoletna. Podobne starosti je kot sedanja Skokica, a večja, udobnejša, nekoliko hitrejša in dosti dražja.

Skokico smo v punatski marini privezali ob pomol v bližini Modre in se preselili na Grand Soleil-ko, da bi zajadrali na morje in preskusili jadrovje ter opremo. Predstavniki lastnikov so mi ob izplutju žal povedali, da barka ni več registrirana, zato lahko jadramo le v zalivu v okolici marine, kjer pa je bilo zelo malo vetra.

Vseeno smo na jambor razpeli vsa tri jadra, ki so na barki na razpolago in z njimi naredili nekaj obratov pred marino.

Pregledali smo notranjost barke, motor, pogledali pod podnice, preverili delovanje aparatur in opreme.

 

 

Večinoma je bilo v redu, a videl sem tudi, da je barka letom primerno obrabljena, da ima nekaj bušk in da bo potrebnih nekaj popravil na jamboru, na palubi in v podpalubju ter pri sidru.

Zdaj vem, da barka deluje in se z njo čisto v redu jadra. Prihodnji teden bomo opravili končni krog pogajanj oz dogovorov s predstavniki lastnika, potem pa bom dokončno vedel, ali bo Skokica 3 že v maju zamenjala sedanjo barko, ki jo bom prodal, ali pa bom s staro Skokico še neprej jadral po svetu in sanjal o Skokici 3.

Popoldne smo izpluli iz marine in se okoli Cresa odpravili proti jugu Istre.

Ob Krku ni bilo vetra, ob Cresu pa je pihalo dovolj severnika, da smo na jambor obesili spinaker in zaustavili motor.

Dvakrat čez Jadran

V sredo sva s Pelješca odjadrala do Ploč, potem pa sem se popoldne od Kaje,  ki mi je polepšala jadranje v preteklem tednu, poslovil.

Na Skokico so se vkrcali Simon, Boris, Peter, Grega in Rok. Nova družba hiperaktivnih fantov, ki so Kajo nasledili na Skokici, bo zame kar hud zalogaj. Pred časom mi je sosed na vasi namignil, da si eden od njih (Boris) želi za rojstni dan jadrati do Tremitov in fantje mu želijo pripraviti rojstnodnevno presenečenje. “Ni problema, če bo vreme v redu”, sem takrat rekel in to željo vzel z nekaj rezerve.

Zdaj sem spoznal, da si fantje niso premislili. Tremiti so še vedno glavni cilj našega jadranja. “Bojno” razpoloženi so se vkrcali na barko in kar takoj smo razpeli jadra ter zastavili pot čez Jadran. Za četrtek in petek napovedani jugo je zelo ugoden za jadranje počez čez Jadran in izkoristili bomo lepo priložnost, da pot do Tremitov, italijanskih otokov na drugi strani Jadrana, in nazaj prejadramo v dveh dneh.

Od Ploč do konca Pelješca smo križarili ostro v veter proti zmernemu maestralu, pri Lovištu pa je veter popustil in zvečer smo zagnali motor. Ponoči smo motorirali mimo Korčule in Lastova, dve uri za Lastovom pa je v skladu z napovedjo začel pihati jugo in jadra so spet postala naše glavno pogonsko sredstvo.

Jugo je bil sprva sramežljiv, a po mirnem morju je zadoščalo za spodobno hitrost jadranja.

 

Mimo Palagruže smo zjutraj jadrali že s hitrostjo preko šestih vozlov in do Tremitov prijadrali zgodaj popoldne. Skokico smo privezali na bojo pod obzidjem trdnjave in se na obalo odpravili z gumenjakom. Dve uri smo se zadržali na otoku in si ogledali obzidje, cerkev in trdnjavo, ki jo prenavljajo.

Jugo se je med našim postankom na Tremitih okrepil nad 20 vozlov, zato z vrnitvijo nazaj čez Jadran nismo prav dosti odlašali. Še pred večerom smo Tremite zapustili in odjadrali proti Dugemu otoku.

Jadra smo skrajšali, a je bilo nočno jadranje proti vzhodni polovici Jadrana vseeno hitro in kar precej poskočno.

Dopoldne so se pred nami prikazali vrhovi hribov na Dugem otoku, oblaki pa so postajali vse težji in nas kmalu začeli zalivati z dežjem. Odločili smo se, da se ustavimo, ko neha deževati ali pa ko neha pihati jugo.

Ni nehalo niti deževati, niti pihati in opoldne je bil za nami svetilnik na Velem ratu ter nato še Molat, Ist in Škarda.

Na barki smo bili skorajda neprekinjeno že dva dni, zato smo se potem vendarle odločili, da se dežju navkljub ustavimo na Silbi. Fantje so odšli na sprehod po otoku, mene pa je premagal spanec.

Proti večeru smo izkoristili še zadnje izdihljaje juga in se premaknili do Raba. Topel tuš v marini je bil zelo prijeten :).

 

Srednja Dalmacija

Na Visu so naju v nedeljo policaji sprehajali po obali od Visa do Kuta in nazaj, a sva jih na koncu uspela najti in urediti vstopne formalnosti.

Oblaki so v ponedeljek zakrili sonce. Z Visa naju je prvi del poti pospremil slaboten maestral in na jambor sva razpela spinaker, da je potovalna hitrost postala sprejemljiva.

Kaja zna jadrati, je vaditeljica jadranja v JK Ljubljana in je pogosto na morju s svojimi varovanci na malih jadrnicah, želela pa je obogatiti svoje jadralsko znanje še z jadranjem na večjih barkah in na daljše proge. In zdaj jadra na Skokici in na svoji listi želja je danes lahko odkljukala tudi jadranje s spinakerjem :).

Na Kajini listi je ostalo neodkljukano le še jadranje v viharju, a tega na Skokičino srečo vremenska napoved v naslednjih dneh ne obeta.

Maestral je žal že pred Ščedrom pregnala ploha in spinaker je romal nazaj v vrečo.

Slika na vremenskem radarju je obetala, da bo dež bolj kratkotrajen, zato sva zavila k Ščedru in barko zasidrala v zalivu, da bi si tam, ko bo ploha mimo, za tek lahko sposodil lepe gozdne sprehajalne poti po otoku. Vendar je dež kar padal in padal, ko pa sem za nameček ugotovil še, da v zalivu ne dobim signala za mobitel in internet, sva dvignila sidro in skozi dež po mirnem morju odplula proti Pelješcu.

 

Sidro sva potem spustila v zalivu pri Lovištu, kjer se dež dovolj razredčil za večerni tek po gričih v zaledju. Na barko sem se vrnil premočen, a bolj od dežja kot od potu.

 

 

 

V torek me je skozi okno v kabino spet pozdravilo sonce. S Pelješca sva s Kajo zjutraj odjadrala z burinom, ki nama je omogočil lepo jadranje do Hvara, tam pa so od vetra ostale le sapice, ki jih je Kaja v jadra lovila do Sučuraja na vzhodu Hvara. Med postankom v Sučuraju si je Kaja nabrusila podplate, jaz pa sem imel spet enega od zadnje čase pogostih “online” skakalnih sestankov.

Popoldne se je dvignil maestral in ko sem nehal sestankovati sva odjadrala naprej proti vzhodu.

Cilj je bil novi most na Pelješac, a je maestral prekmalu začel slabeti in dan se je začel prevešati v večer, zato sva zavila k Pelješcu in Skokico za čez noč privezala ob vaški pomol v zaselku Crkvice.

Dneva je bilo ravno še dovolj za daljši sprehod na hrib nad vasjo.

Čez Jadran proti Dalmaciji

V petek popoldne sva s Kajo zapustila Rimini in z lepim severnikom odjadrala čez Jadran proti Hrvaški. Premec Skokice sem najprej obrnil proti Kvarnerju, da bi severni veter čim bolje izkoristila in bi nabrala nekaj višine za jadranje v burji, ki je bila napovedana za drugi del noči na hrvaški strani Jadrana. Ob desetih vozlih vetra je bilo jadranje rahlo v veter hitrejše, kot bi bilo z vetrom v polkrmo.

Cilj je Severna Dalmacija, kam bova prijadrala, pa je odvisno od burje, kdaj bo začela pihati in kako močna bo.

Lepo, umirjeno sva jadrala celo popoldne in tudi prvi del noči med številnimi naftnimi ploščadmi sredi Jadrana, le valovi burje, ki so prihajali nasproti iz Kvarnerja so Skokico malo upočasnjevali in zibali. Prečkala sva ladijske poti in paziti je bilo potrebno na kar številne ladje, ki imajo prednost tukaj v območju ločene plovbe.

V drugem delu noči je severnik dobival vse bolj vzhodno smer in kurz sem najprej spremenil proti severu Dugega otoka, ko se je burja okrepila, pa je Kaja med svojim dežurstvom jadrala še nekoliko bolj na jugovzhod. Valovi Skokice zdaj niso več ustavljali in jadranje je postajalo vse hitrejše.

Ob sončnem vzhodu so se izza obzorja začeli prikazovati vrhovi Dugega otoka in Kornatov, kamor sva prijadrala dopoldne.

Nekje se morava prijaviti za vstop na Hrvaško in po telefonu sem poklical na hrvaško policijo ter za sezonske mejne prehode v okolici dobil informacijo, da je pomorski mejni prehod v Saliju zaprt, da v Primoštenu delajo le po naročilu in morata carinik policaj tja priti iz Šibenika. Povedali so mi, da je mejni prehod na Visu odprt 24 ur. Vis je postal najin naslednji cilj.

Kornatov vseeno nisva izpustila in krajši sprehod po osamljeni Piškeri se je po celonočnem jadranju zelo prilegel.

 

 

 

 

Popoldne je veter obrnil na maestral, s katerim sva metuljčkala mimo Žirja, zvečer pa se je veter polegel, zato sva sidro za nekaj ur spustila v zalivčku Borovina ob obali.

 

Proti Visu sva odjadrala zjutraj, ko je zapihal kar krepak vzhodnik.

 

Skrajšala sva jadra in hitro napredovala proti jugu.

 

Redko imam na krovu Skokice nekoga, ki bi se jadranja, tudi po treh dnevih in nočeh na morju, še vedno tako veselil 😊.

 

 

 

 

Burja je, burje ni :)

Za ta teden je na Jadranu večinoma napovedana burja, a je veter precej luknjast in precej menja smer, zato je med jadranjem proti jugu vmes potrebno večkrat zagnati motor, da ne obstaneš v brezvetrju.

V sredo popoldne sva s Kajo odjadrala iz Izole in okoli Pirana do Lucije, kjer sem dotočil nekaj nafte, ki je v Sloveniji  manj draga kot v Italiji in na Hrvaškem. Po izplutju iz portoroške marine sva spet dvignila jadra in burja naju je lepo poganjala ob istrski obali navzdol do Navigrada, kjer nama je zvečer vetra prvič zmanjkalo. Po kakšni uri motoriranja se je veter vrnil v obliki jugovzhodnika, s katerim sva potem lahko jadrala ostro v veter proti Italiji.

V drugem delu noči je bilo več motoriranja kot jadranja, dopoldne pa je severozahodniku uspelo utišati motor. Skokica je kar sama od sebe našla smer proti Riminiju, saj tam letos že nekajkrat bila :).

Po današnjem izletu v San Marino, sva se popoldne s Kajo odpravila čez Jadran proti Hrvaški. Za prvih nekaj ur je napovedan severnik, za zvečer in ponoči pa različne napovedi za srednji Jadran kažejo različen veter ali celo brezvetrja. Upam, da bo na vzhodni polovici pihala vsaj burja.

Kje bova na drugi strani morja jutri pristala, bo odvisno od nočnega vetra.

Chioggia, Benetke in nasedanje pri Lignanu

Iz Riminija nas je v soboto zjutraj prvih nekaj ur pospremil zahodnik, potem pa smo se dopoldne srečali z vzhodnikom, ki se je krepil in vztrajal do večera.

Napovedana burja je žal izostala, veter pa je proti večeru slabel in obračal celo na jugovzhodnik. Genovo smo napeli na tangun in metuljčkali proti severozahodu, ko pa je veter še bolj opešal smo jadrom v pomoč zagnali tudi motor.

Dobro polovico poti do Beneške lagune smo udobno prejadrali, pred južnim vhodom v laguno pa nas je prehitela noč in nam popestrila navigacijo. Med številnimi svetilniki in stebri, ki označujejo meje plovnih kanalov, smo našli pot do Chioggie in mimo marine zavili v zadnjega od kanalov, kjer smo doslej že večkrat dobili prosto mesto med ribiškimi barkami ob obali. Tudi tokrat nam je bila sreča naklonjena in Skokico smo kmalu privezali ob obalo. Glede na napovedano močno burjo in glede na praznik ni bilo za pričakovati, da bi bili ribiči v nedeljo zelo aktivni, ali da bi nas preganjali s priveza.

Ni še bilo zelo pozno zato smo si privoščili daljši sprehod po ozkih ulicah Chioggie, ob kanalih in čez mostove, ki povezujejo otočke, na katerih je zgrajeno to slikovito ribiško mestece.

Potem pa je začelo deževati in zapihala je burja, da smo pospešili korak do barke in večer preživeli ob filmih v salonu Skokice.

V nedeljo se nam ni mudilo, saj smo čakali na plimo, ki jo zaradi večjega ugreza Skokice potrebujemo za plovbo po kanalih Beneške lagune.

Dopoldne smo odpluli proti petnajst milj oddaljenim Benetkam. Veter je bil preveč severne smeri in plovni kanali preozki za križarjenje, zato nismo jadrali. V zavetrju Pellestrine in Lida smo ob lesenih kolih motorirali proti severu.

Benetke so bile obsijane s soncem in po nekaj sušnih koronskih letih spet nabito polne turistov.

Za popoldne je bila še naprej napovedana močna burja, ki je seveda naredila tudi neugodne strme valove, zato smo premišljevali, kako bi na najbolj kulturen način do ponedeljka proti vetru prijadrali nazaj v Slovenijo. Glede na vremenske napovedi je burja zamudila za en dan in če bi to lahko v naprej vedel, se najbrž ne bi odločil za jadranje do Benetk, temveč bi iz Riminija verjetno jadrali do Istre.

Odločili smo se, da gremo iz Beneške lagune skozi severni prehod in na odprtem morju preverimo valove ter poskusimo jadrati in cikcakati čimbolj ostro v veter, proti Sloveniji, če pa bo morje prenaporno, se lahko vrnemo v laguno, ali pa zatečemo v katero od marin ob obali.

Za valobrani na izhodu iz lagune so nas pričakali zoprni strmi nasprotni valovi, v katere je nabijal premec barke. Burja je imela precej vzhodno smer. Razvili smo jadra in ostro v veter zajadrali najprej proti jugovzhodu, čez uro pa obrnili in jadrali proti severvzhodu.

To vajo smo potem do večera še nekajkrat ponovili in počasi napredovali ob italijanski obali proti vzhodu. Veter se je vse bolj krepil in postopoma smo krajšali jadra. Zvečer je vzhodnik že presegal trideset vozlov hitrosti in jadranje je bilo vse prej kot udobno.

Valovi so se prelivali čez krov barke, a pred njimi nas je dobro varoval šotor in nismo bili mokri. Ponoči sem premišljeval, da bi jadrali po daljši poti, proti jugu Istre in potem v zavetju istrske obale proti domu, vendar so se mi zdeli moji sojadralci utrujeni, zato smo se odločili za postanek v Lignanu. Pred Lignanom so plitvine in do marin v mestu je skopan ter s svetilniki in koli označen plovni kanal, katerega globina naj bi bila okoli tri metre. Nekajkrat sem že jadral do Lignana, zato sem pot poznal, skrbelo me je le, kako se bodo na plitvinah obnašali valovi.

Noč je bila jasna in obsijana z mesečino, zato nam ni bilo težko najti svetilnikov in kolov ob plovni poti proti Lignanu. Kanal je dolg kakšno miljo ali dve, naša plovba pa se končala še pred koncem kanala, kakšnih petsto metrov pred mestom in prvo marino. Globina v kanalu je nenadoma padla na dva metra in nasedli smo v pesek. Poskušal sem obrniti barko in se s pomočjo motorja rešiti iz pasti, a je nasedlo tudi krmilo in barka se ni obrnila. Potem smo poskušali s polnimi jadri nagniti barko, da bi sprostili kobilico, a so nas veter in valovi pri tem zanesli v še plitvejšo vodo ob robu kanala. Ni se nam uspelo rešiti s plitvine, barka se je le nagibala, nemočno dvigovala na valovih in s kobilico butala ob dno ter se ob tem stresala. Nič kaj prijetem občutek, butanje ob dno sem občutil, kot bi me nekdo s kladivom tolkel po glavi.

Mimo sta pripluli dve ribiški barki, katerim smo dajali znake s svetilkami in prosili za pomoč, da nas zvlečejo s plitvine. Vem, da so nas videli, a ni bilo nobene reakcije s strani ribičev, le nadaljevali so s plovbo trideset metrov mimo nas. Voda je mimo nas odtekala iz lagune, nastopila je oseka, morje se je nižalo in s tem tudi naše možnosti za skorajšnjo rešitev. Poklical sem v marino, pa mi je marinero rekel, da ponoči ne gre iz marine. Svetoval je, naj pokličem Sea help, a so tudi tam rekli, da sicer imajo čoln in sodelavca v Lignanu, a da na pomoč lahko pride šele dopoldne, ko bo nastopila plima in se bo morje višalo. Pri obalni straži pa so se najprej pozanimali, kako je s posadko, potem pa rekli, da oni rešujejo le ljudi, za reševanje barke pa naj se dogovorim s Sea helpom.

Proti jutru nas je obiskal patruljni čoln obalne straže in moji fantje so se odločili, da bo bolj varno, da dan pričakajo na obali, zato sem jih s čolnom zapeljal do barke obalne straže in stražniki so jih potem zapeljali do mesta.

Kobilica se je vmes pogreznila v pesek in barka se izravnala, sam pa sem lahko le nemočno obsedel v kokpitu in opazoval globinomer, ki je zjutraj ob oseki kazal le še 0,9 m globine morja. Na srečo so se proti jutru polegli tudi valovi.

Do viška plime malo pred poldnevom naj bi se voda dvignila za 80 centimetrov, kar bo še vedno premalo, da bi se sam z motorjem lahko rešil s plitvine. Zjutraj je iz lagune na manjših čolnih prišlo nekaj nedeljskih ribičev, ki so namakali svoje trnke v okolici. S čolnom sem se zapeljal do enega od ribičev na motornem čolnu, ki je v bližini lovil ribe in ga prosil za pomoč. Dogovorila sva se za čez dve uri, ko bo voda višja. S čolnom sem se potem na obalo zapeljal po Klemena in Simona, da mi bosta pomagala pri reševanju. Načrt je bil, da na dolgo vrv navežemo dvižnico spinakerja z vrha jambora in konec vrvi potem navežemo na ribičev čoln, ki bi s pomočjo motorja odplul na stran in nagnil barko, da bi se kobilica dvignila z dna in bi tako lahko prišli do globlje vode trideset metrov stran.

Ribiču smo podali vrv, ki jo je navezal na svoj čoln, vendar s svojim štirideset konjskim motorjem kljub mnogim poskusom žal ni uspel dovolj nagniti Skokice, da bi splavala.

Zahvalil sem se ribiču in počakali smo na čoln Sea helpa, s katerim sem bil dogovorjen za po deseti uri. Ponujena cena reševanja je bila kar huda in s pogajanjem mi jo je uspelo znižati na 500 evrov, nižje pa žal ni šlo.

Enrico z reševalnega čolna se je odločil za drugačno taktiko reševanja. Na čolnu ima močne motorje in odločil se je, da nas bo s surovo močjo motorjev preprosto zvlekel skozi pesek do globlje vode. Vlečno vrv smo zavezali na sprednji bitvi in Enrico je navrl motorje. Morje je bilo še vedno za 30 cm prenizko in kobilica je bila za toliko vkopana v pesek na dnu, a smo se vseeno počasi, centimeter za centimetrom prebijali proti drugi strani plovnega kanala, kjer je bila voda dovolj globoka. Po petnajstih minutah je bilo tridesetmetrsko potovanje končano, Skokica je spet zaplavala in odleglo mi je.

Enrico mi je svetoval, naj do odprtega morja ne grem po sredini kanala, temveč tik ob vzhodni vrsti kolov, ki označujejo plovni kanal. Rekel je, da so tokovi zahodno polovico kanala preko zime zasuli s peskom. No, zdaj vem.

S čolnom sem potem “skočil” do obale in vkrcal še Duškota in Roberta, potem pa smo z maestralom odjadrali proti Izoli.

Ne verjamem, da se bom z barko še kdaj vrnil v Lignano.

San Marino

Po krajšem brezvetrju nas je v četrtek popoldne osrečil vzhodnik. Še enkrat smo razpeli jadra in se preusmerili proti jugu, proti Riminiju, kamor smo prijadrali še pred večerom.

Petek je bil topel, sončen in brez vetra, odlična kombinacija za kopenski izlet v hribe v zaledju, v San Marino. Med sprehodom po vrhu hriba med trdnjavami in obzidji je sonce že kar pošteno pripekalo in rdeč vrat me je spomnil, da prihaja čas, ko bo potrebno začeti uporabljati kremo za sončenje.

 

 

Vetra na morju ni bilo, zato se nam ni nikamor mudilo, in iz San Marina smo se vrnili šele proti večeru.

 

Za soboto in nedeljo je končno napovedan pravi veter.

Živahno burjo bomo izkoristili za jadranje do Beneške lagune.

 

Brezvetrje?

Glavnina naših spomladanskih skakalnih sestankov je zdaj že za mano in čas je za nov krog po severnem Jadranu, le vreme je te dni bolj milo in vremenska napoved za dni pred koncem tedna ne obeta kaj dosti vetra.

Vseeno smo z Duškom, Klemenom, Robertom in Simonom na krovu v soboto proti večeru izpluli iz izolske marine in upali, da noč vendarle prinese nekaj burina. Pričakalo nas je mirno morje in Skokico smo mimo Pirana in Savudrije usmerili proti Beneški laguni. Dogovorili smo se, da bo naš prvi postanek v Chioggi-i, če pa dobimo kaj nočnega vetra, se obrnemo proti jugu.

In sredi noči se je do nas potem zares priplazilo za šest do osem vozlov severozahodnika, zaustavili smo motor in naš cilj je postala Ravenna.

Izmenjevali smo se za krmilom, uživali v lahkotnem jadranju in občudovali zvezde nad nami. Ladijski promet je bil ponoči kar gost.

Po sončnem vzhodu se je iz Padske nižine nad morje privlekla megla in nam “popestrila” jadranje, saj so se na morju pred nami nahajale številne naftne ploščadi, s katerimi se nismo želeli srečati preveč na blizu. Slišali smo njihove sirene in jih opazovali na elektronski karti.

Megla se nas je dopoldne usmilila in se razkadila, da smo naftne ploščadi lahko videli tudi na morju in ne le na ploterju.

Z jugom in burjo domov

Po obvezni kavi v restavraciji ob obali smo v soboto dopoldne izpluli iz rovinjskega pristanišča. Veter je že precej oslabel in obrnil na jugo, a ga je bilo vendarle še dovolj za počasno metuljčkanje proti severu.

Najprej smo jadrali mimo skupine Melgesov, ki so imeli regato nad Rovinjem, potem pa smo gledali zalive na navtični karti in se sproti odločali, kje bi spustili sidro za čez noč.

Limski kanal je bil kmalu mimo in prav tako Vrsar. Za postanek pri Funtani je bilo sonce še previsoko na nebu in tudi veter nas še ni zapustil. Nazadnje smo Skokico privezali ob pomolček pri Zeleni laguni.

Do večera je bilo še dovolj časa za sprehod in tek ob obali, Aljoša, Vlado in Aleks pa so si v bližnji restavraciji še enkrat lahko privoščili nekaj pijače :).

Zadnji večer na tej poti smo preživeli na barki ob palačinkah in jadralskih filmih.

V nedeljo se je zbudila burja, a je imela tako severno smer, da smo morali ob istrski obali navzgor cikcakati proti vetru.

V Umagu smo spotoma natočili nekaj nafte in se odjavili s Hrvaške, dobro uro pozneje pa prijadrali do Pirana in pri policistu potrdili vstop v Slovenijo.

Po novem za vrnitev domov ni več potrebno kazati covidnih potrdil.

Končno!

Rimini, San Marino in Istra

V četrtek so se oblaki nad Riminijem dovolj razredčili, da smo se lahko brez dežnikov sprehodili po mestu.

Po malo daljši jadralski etapi mi je sprehod po trdih tleh zelo ustrezal.

Cilj sprehoda je bil Avgustov in Tiberijev most iz starih rimskih časov.

 

Večer nam je popestril Aljoša s svojo kitaro.

V petek smo kar zgodaj vstali, a vendarle ne dovolj in nismo ujeli prvega avtobusa, ki izpred železniške postaje odpelje proti San Marinu. Celo tekli smo do dva kilometra oddaljene postaje, pa vseeno zamudili avtobus. Dobili pa smo nekaj jutranje telovadbe :).

Naslednji avtobus je proti San Marinu z nami na krovu odpeljal čez dobro uro. Rekreacija se zame tudi po prihodu na hrib še ni končala. Kmalu po prihodu sem namreč ugotovil, da mi je na avtobusu med slačenjem bunde iz žepa padla denarnica, zato sem stekel nazaj na avtobusno postajo, a je avtobus medtem že odpeljal.

S pomočjo prometnika na postaji mi je uspelo po telefonu poklicati v avtobusno podjetje in od tam so poklicali voznika in le ta je javil, da je pod sedežem našel denarnico in da se v San Marino spet pripelje zgodaj popoldne. Precej sem si oddahnil, saj sem imel v denarnici poleg denarja tudi dokumente in kartice.

Vrnil sem se na hrib in ujel prijatelje na sprehodu med trdnjavami na grebenu. Po vrnitvi v glavno mesto pa smo pomagali ustoličiti predsednika :).

Na ozkih mestnih ulicah in trgih smo namreč videli veliko ljudi v svečanih uniformah, vsakih nekaj minut pa so zadonele salve iz topov pred trdnjavami. Policajko sem vprašal, kaj se dogaja. Odgovorila mi je, da imajo slovesnosti ob zaprisegi predsednika, in to ne le enega, temveč dveh. V San Marinu vsakih šest mesecev v parlamenu izvolijo dva nova predsednika (regenta) republike, ki oblast v svoje roke prevzameta prvega aprila in naslednji par prvega oktobra.

Popoldne sem šel še enkrat na avtobusno postajo in pričakal avtobus. Voznik mi je izročil denarnico, ki pa je bila žal olajšana in je bilo v njej le še nekaj manjših bankovcev. Na srečo so v njej nedotaknjeni ostali vsaj vsi dokumenti in kartice. Voznik je sicer rekel, da je takšno denarnico dobil v roke, a si je verjetno sam iz nje vzel zajetno “najdnino”.

Do odhoda avtobusa za Rimini nam je ostalo še dovolj časa za obisk picerije.

Po vrnitvi v marino smo videli, da je izginila prvoaprilska zapora pristanišča, zato smo kar takoj izpluli na morje.

Načrtovali smo sicer jadranje do Beneške lagune, a smo zaradi vremenske napovedi naše načrte spremenili. Za konec tedna je bila napovedana burja, ki bi nam podaljšala in zagrenila jadranje od Benetk do Izole, zato smo se odločili, da iz Riminija odjadramo proti Istri.

Prve ure do večera smo imeli lep veter z juga in smo hitro jadrali. Zvečer je veter oslabel, ostali pa so zajetni valovi, ki so zibali barko, da so jadra zoprno opletala.

Pospravili smo glavno jadro, za nekaj ur zagnali motor in se z bočnimi valovi guncali v noč.

Sredi noči smo bili pri črpalnih ploščadih sredi Jadrana in veter se je vrnil. Zapihalo je z zahoda, veter se je okrepil nad dvajset vozlov in za jadranje z več kot šestimi vozli hitrosti je zadoščala že samo genova. Veter se je v drugem delu noči še nekoliko okrepil in dvignil dvometrske valove.

Sidro smo v soboto proti jutru spustili v zavetrju otoka Sveti Andrija pred Rovinjem. Ko smo se malo naspali, smo dopoldne odjadrali do carinskega pomola v Rovinj in obiskali policajko na morskem mejnem prehodu, da smo opravili hrvaške vstopne formalnosti.