Poročila s poti

Lubenice

Miran Tepeš

Vroče poletne dni je prijetneje preživljati na morju in ker je bila tokrat enakega mnenja tudi Zlata, sva se zapeljala na morje. Morda je slika naslednjega: tekmovanje s čolni in oceanZa staro Skokico, ki še vedno čaka na ustreznega kupca, pa je itak lahko samo koristno, da ji vsake toliko časa prezračimo jadra in zaženemo motor.

Veter je v petek zapihal šele sredi dneva, zato sva tudi s prezračevanjem jeder začela šele proti poldnevu. Iz Pulskega zaliva sva z rahlim maestralom odjadrala proti Kamenjaku, za rtom zavila na vzhodno stran Istre in v Medulinski zaliv, kjer smo v Premanturi posadko začasno okrepili z novimi mornarji.

Morda je slika naslednjega: 3 osebe, ljudje sedijo in na prostem

 

Morda je slika naslednjega: 2 osebi, osebe tekmujejo s čolni, jadrnica in na prostemHelena, Miloš, Jaka in Pika so mi potem pomagali napenjati jadra in krmariti med otočki v zalivu.

Za noč na soboto je bil za severni Jadran napovedan prehod hladne fronte z navihtami, zato je bilo potrebno najti varno sidrišče, kar pa v Medulinskem zalivu sploh ni težko, saj je ustreznega prostora za sidranje v razvejanem zalivu zares v izobilju.

Noč je bila glasna in razsvetljena, nevihte so prišle v dveh obrokih, a je bilo dežja in strel več kot vetra, zato sidro ni bilo prav resno na preizkušnji. Vseeno sem za vsak slučaj večji del noči predremal v kokpitu.

V soboto sva imela z Zlato namen jadrati do Lošinja in se potem sprehoditi na Osorščico, a vetra v Kvarnerju ni bilo veliko in pihal je od zadaj, zato sva za zadnjimi istrskimi otočki spremenila načrt in zavila v levo proti Cresu. Namesto na Osorščico se bova pač sprehodila na nekaj nižje Lubenice.Morda je slika naslednjega: gora, narava in drevo Veter je bil zdaj z boka in je omogočal jadranje z okrog štirimi vozli hitrosti. A le prvi dve uri, potem pa si je veter vzel premor in zagnal sem motor.

Sidrala sva ob robu lepe prodnate plaže pod Lubenicami, ki je bila pred desetletji pogosto cilj naših družinskih jadralskih izletov. Otroci so se radi igrali s kamenčki ob morju, njihov oče pa je takrat rad letal z jadralnim padalom.

Morda je slika naslednjega: narava in drevoOb vasi Lubenice na vrhu hriba je bila čistina, ki smo jo jadralni padalci uporabljali za vzletišče, ob morju pod hribom pa je nekaj večjih plaž, ki so bile dobre za pristanek. Ko je popoldne zapihal maestral in se je veter obrnil po pobočju navzgor, nam je omogočal tudi daljše polete ob grebenu in nad morje.

Pot iz zaliva do Lubenic je zdaj lepše urejena, kot se je spomnim izpred let, nič več se ne zatikaš v trnje in nizko grmovje.Morda je slika naslednjega: 1 oseba, obala in narava

Na vrhu sem videl, da se je veter na morju obrnil in zapihal ob otoku ter se okrepil, valovi so dobivali bele pene. Ni bilo časa za uživanje v razgledu, le obrnil sem se in stekel nazaj navzdol po hribu. Nisem bil prepričan, da je barka dobro zasidrana, saj se morsko dno v zalivu hitro spušča v globino, na dnu pa je trava in veliki prodniki, ki ne omogočajo, da bi se sidro dobro vkopalo.

Ko sem pritekel do plaže, sem z olajšanjem videl, da je sidro zdržalo prvi naval vetra, le barko je veter zanesel bliže skalnati obali, zato sem Skokico presidral na sredo zaliva in počakal na Zlato, ki si je vendarle lahko vzela več časa za uživanje v razgledu z Lubenic.

Morda je slika naslednjega: vodno teloSevernik je vztrajal, a zaradi bližine istrske obali ni naredil večjih valov, zato je bilo jadranje nazaj proti jugu Istre živahno, a mirno.

Soparni dnevi

Miran Tepeš

Odlašal sem z opravki, ki jih imam na spisku del in popravil na barki. Zadnja dva dni najinega dopusta sem to poskušal nadoknaditi, a sem bil le delno uspešen. V soparnih dnevih nisem našel dovolj volje, da bi delal čez dan.

Izjema so bila podvodna dela, ki pa tudi niso prinesla napredka. V večih poskusih se mi s špiralo za čiščenje odtokov pod vodo ni uspelo prebiti skozi zamašeno odtočno cev do črnega tanka. Potapljal sem se in potapljal ter poskušal, Zlata je v čolnu vrtela drugi konec špirale, a vse brez uspeha. To bo pač moralo počakati na jesen, ko bo barka na kopnem in bom cev lahko zamenjal.

Več uspeha je bilo pri montaži sončnih celic, a tudi ni šlo gladko, saj nama z Zlato za električne kable v špranjah med prekati palube ni uspelo najti prehoda do akumulatorjev. Žice sem potem moral napeljati tako, da so vidne v kabini. Na srečo je vse skupaj delovalo, potem ko sem celice povezal z regulatorjem, kontrolerjem in akumulatorji. Več uspeha, kar se estetike tiče, sem imel pri montaži dodatne luči v kuhinji. Na palubi sem zatesnil še nekaj podstavkov stebričkov od ograje, za katere sumim, da niso vodotesni, nekaj opravkov pa sem prihranil še za prihodnje mesece, ko se bom vračal na barko v Grčiji.

Zadnji večer pred odhodom domov sva pristala v ribiški luki Nea Mihaniona in med množico večjih ribiških ladij našla del prostega pomola za krmni privez Skokice. Po sprehodu sva si privoščila okusno večerjo v restavraciji na klifu z lepim razgledom čez zaliv.

V ponedeljek sva z Zlato v spremstvu galebov in delfinov prejadrala še zadnjih petnajst milj do Soluna, pospravila barko, potem pa popoldne s tamkajšnjega letališča odletela proti domu.

Ni šlo brez zapletov, saj sva zaradi odpovedi letov in zaradi zamud nadomestnih letov do doma potovala dva dni – skorajda kot da bi potovala na drug konec sveta. In še ena težava je, na katero sem se spomnil med potjo domov, pozabil sem izklopiti glavno stikalo in s tem pustil vklopljen hladilnik. Zdaj bom naslednje tri tedne do vrnitve na barko upal, da bo v Solunu lepo vreme in bo sončna celica čez dan proizvedla več elektrike, kot jo bo hladilnik porabil in da bodo akumulatorji preživeli.

V naslednjih tednih se bom na tekmovanjih po Evropi družil s skakalkami in skakalci, vmes pa upam, da bom našel tudi nekaj časa, da bom prezračil jadra na stari Skokici, ki je v polni formi še vedno naprodaj.

Meteora in Olimp

Miran Tepeš

V Agiokamposu sva v četrtek dopoldne z Zlato dobila obisk dveh policajev obalne straže, ki sta k barki prišla preveriti najine dokumente in papirje od Skokice, še posebej pa ju je zanimalo, ali imava plačano E-Tepai – mesečno takso za plovno dovoljenje.

S papirji je bilo vse v redu in policaja sta nama prijazno zaželela srečno pot, da pa bi kolikor toliko kulturno zares lahko nadaljevala s potjo proti severu, sva morala počakati do popoldneva, ko je severnik oslabel pod petnajst vozlov hitrosti.

Zapustila sva zavetje pristanišča z ogromnimi betonskimi tripodi in odjadrala na še vedno precej vzvalovano morje, ki sprva ni dopuščalo jadranja ostro v veter, zato napredek proti severu ni bil hiter. Paradoks je bil, da sva imela od zadaj za en vozel ugodnega severnega morskega toka, ki pa je tekel proti vetru in valovom, da so se valovi zaradi nasprotnega toka krajšali in višali ter se zato razlivali čez krov in ustavljali Skokico. Raje sem zavil stran od obale proti sredini zaliva, kjer je bilo tam toka manj in so bili valovi bolj zaobljeni. Veter je upadal in sčasoma so se zmanjšali tudi valovi, ko pa sva po dveh urah obrnila in bolj severno prijadrala nazaj k obali, je bilo vetra že tako malo, da sem ob jadrih pognal še motor.

Pred večerom sva priplula do marine v Platamonasu, kjer sem se dogovoril za privez in za najem avtomobila za izlet v gorato notranjost Grčije.

V petek zjutraj sva se z Zlato preko priobalnega gorskega grebena odpeljala proti Meteori. Preveriti sva želela, kateri samostani so lepši, ali v Meteori ali na Atosu 😊.

Pot naju je več kot sto kilometrov vodila čez obsežna rodovitna polja posejana z žitaricami, po gričih na obrobju ravnine pa so bili veliki sadovnjaki in vinogradi.

Cesta je bila boljša od pričakovanj in po manj kot treh urah sva se pripeljala do znamenitih gora Meteore, kjer so na vrhovih težko dostopnih skal postavljeni samostani. Šest samostanov je še aktivnih, štirje za menihe in dva za nune. Samostani so odprti za turiste. Pogled na njih je zares zanimiv in mogočen. Name so naredili večji vtis, kot samostani na Atosu.

Do dveh samostanov sva se po stopnicah tudi povzpela. Do prvega, Varlaama, sva šla, ker tam ni bilo nobene gneče in sva na vrhu stopnic pri zaprtih vratih ugotovila, da je samostan ob petkih zaprt za obiskovalce.

Pri drugem samostanu, Meteoronu, postavljenem na sosednjem vrhu, je bilo več sreče, a je bila tam tudi gneča, da smo si obiskovalci po ozkih stopnicah skorajda hodili po nogah in se na tesno izogibali drug drugemu. Na vrhu je bilo več prostora, samostanske zgradbe, muzeji in cerkev so lepo urejeni, izza samostanskih zidov pa je čudovit pogled na sosednje samostane in na gorato okolico.

Navkljub temu, da sva bila v hribih, je bila vročina kar huda in po uri ali dveh sva Meteoro in njene samostane opoldne zapustila, ter se še enkrat čez razsežna in lepo obdelana polja odpeljala proti Olimpu. Nisva se imela namena povzpeti na vrh Olimpa, ki je nekaj deset metrov višji od Triglava, zaželela pa sva si planinskega sprehoda in osvežitve, ki jo ponuja visokogorje.

Zadnjih petdeset kilometrov je cesta postala precej ovinkasta in je na višini preko tisoč metrov skozi zelene gozdove vodila navzkreber in navzdol čez nekaj grebenov in vmesnih dolin ter mimo hribovskih vasic, dokler se z zahodne strani nisva pripeljala do vznožja Olimpa.

Od tam naprej se je cesta med pašniki in skozi številne ovinke vzpenjala le še navzgor, dokler se na višini okrog 1700 metrov na parkirišču pod smučiščem nisva pripeljala do zapornice in ograje vojaškega vadbenega centra.

Parkirala sva avto in se s stražarjema za ograjo dogovorila, da nama dovolijo nekajurni sprehod v hrib, pod pogojem, da se vrneva pred večerom. 

Stražarja sta si zabeležila najine osebne podatke in telefonsko številko, potem pa sta nama odprla vrata na Olimp 😊.

Po hribovski poti sva kmalu prišla do vlečnic in se potem po smučišču po ruševju vzpenjala navzgor ter uživala v hladu in lepem razgledu. Gozdna meja je bila že pod nama, nad nama pa grški bogovi in vrhovi Olimpa. Po grapah v okolici je še ležal sneg.

 

Proti večeru sva se vrnila v dolino, vmes pa sva se pred tem ustavila v hribovski vasici in v tamkajšnji kantini sem bolj za šalo vprašal, ali se pri njih lahko dobi kaj za jesti.

Starejši možakar, ki je pred kantino igral karte, je govoril le grško, a je iz sosednje hiše priklical svoji vnukinji, ki sta prevedli moje vprašanje. Potem je poklical še hčerko, ki je preko vnukinj povedala, da lahko naredi grško solato, ter speče klobase in krompir. Takoj sem se dogovoril za večerjo.

 

Zlata je ostala pri avtu in sprva ni verjela, da sem se res uspel dogovoriti za hrano, a se mi je pri planinski večerji z veseljem pridružila.

Poletni dnevi so dovolj dolgi, da sva se še pred nočjo po razgibani hribovski cesti spustila nazaj do morja, vrnila avto, odvezala vrvi in z večernim vetrom čez zaliv Thermaikos odjadrala proti polotoku Halkidiki.

Za polnočjo sva pristala v ribiški luki v kraju Nea Kallikrateia.

Ponoči je bilo na pomolu veliko ribičev, ki so s pomola namakali svoje trnke in so malo negodovali, ko sem jim z barko zasedel nekaj metrov pomola, a so se hitro sprijaznili ter svoje palice in stolčke premaknili za nekaj metrov v levo in desno.

Med jutranjim sprehodom sem potem ugotovil, da nisva pristala v ribiški vasici, temveč v živahnem turističnem mestecu, kjer je kopalna sezona v polnem zagonu.

Severni Sporadi 2

Miran Tepeš

V ponedeljek zjutraj sta se Vesna in Tone na sidrišču pred Alonnisosom poslovila od naju in odjadrala proti jugu,

midva pa pred seboj nisva imela dolge poti, zato sva do deset milj oddaljenega otoka Skopelos odjadrala popoldne in sidro najprej spustila v zalivu Limonari, kjer so nekoč posneli nekaj kadrov filma Mama Mia (vsaj tako pravi Zlata). Zaliv je lep, a so vanj okoli otoka prihajali valovi in kar dobro zibali številne tam zasidrane barke.

 

Med tekom ob obali sem videl, da je v sosednjem zalivu v pristanišču ob obali dovolj globoka voda in dovolj prostora za privez, zato sva se z Zlato za čez noč preselila v pristanišče vasice Agnondas.

Slikovita vasica, lep večerni sprehod in mirna noč do zgodnjega jutra, ko so tudi v ta zaliv začeli prihajati vse večji valovi krepkega severozahodnika in zategovali vrvi, s katerimi je bila Skokica privezana ob obalo.

Zapustila sva Agnondas in do popoldneva počakala pred južnim rtom Skopelosa, da je severozahodnik dovolj popustil in predvsem, da so se valovi dovolj zmanjšali, da sva potem lahko bolj udobno odjadrala do Skiatosa.

Sidro sva spustila za marino v zalivu pred mestom in se odpravila na sprehod po živahnem mestu in po gričih, s katerih je lep razgled na mesto in okoliške otoke.

Na ulicah v Skiatosu je bila precejšnja gneča, trgovinice in gostilne so se vrstile skorajda na vsakem koraku.

Zlata se je tukaj kar razživela, jaz pa sem pohlevno capljal za njo in kot kuža čakal pred trgovinami, da si je Zlata napasla oči in delala načrte, kakšne spominke bo jutri nakupila. Ja, sodeloval sem komaj pri generalki za nakupe.

 

Dan se je poslovil in potrebno je bilo poskrbeti še za želodec. V eni od ulic sva našla prosto mizo v grški ribji restavraciji z okusno in zelo „počasno“ hrano 😊. Domov sva se vrnila sredi noči, ko je že začel vleči krepak severozahodnik. Za mirnejše spanje sem spustil še dodatnih 20 metrov sidrne verige in vklopil sidrni alarm. Sidro je tokrat zdržalo 30 vozlov nočnega vetra in alarm se ni oglasil.

V Grčiji se poleti med jadralci s spoštovanjem govori o meltemiju, ki je krepak in vztrajen severnik in severovzhodnik, v tem delu Egejskega morja pa je vreme drugačno in iz Soluna navzdol pretežno piha severozahodnik, ki se ponoči okrepi, dopoldne piha med 20 in 30 vozli, popoldne pa oslabi pod 15 in obrne na severovzhodnik, ki je primeren za jadranje po Sporadih proti zahodu.

V sredo dopoldne je šla Zlata sama v „šoping“, jaz pa sem končno našel čas in voljo, da sem do konca namestil mrežo na ograjo, potem pa sva mestece Skiatos zapustila in odjadrala na drugi konec otoka do znamenite plaže Koukounaries.

Verjetno sem že prestar, da bi me plaža navdušila, preveč je bilo na njej gneče, živžava in glasne glasbe. Je pa v zaledju lepa pot za tek po gozdu okoli jezera in po hribčkih okoli rta.

Proti večeru sva zapustila Skiatos in Sporade ter odjadrala proti severozahodu.

Zahodnika ni bilo veliko, zato je za boljše napredovanje jadrom pomagal tudi motor. Vedel sem, da bo v drugem delu noči spet zapihal okrepljen severozahodnik, a ob obali celine so na vsakih pet do deset milj vasice s pomoli za valobrani, kamor bi se lahko zatekla, ko bodo veter in valovi postali pretežki. Najin dopust se počasi izteka, a še pred odhodom domov bi rada videla tudi Meteoro in Olimp, zato je bil potreben malo daljši nočni premik.

Kar dobro sva napredovala, dokler se ob treh zjutraj nisva zaletela v zid tridesetih vozlov severozahodnika, ki je privršal iz Soluna. V desetih minutah so se na dva metra dvignili tudi valovi, se začeli prelivati čez krov in Skokico skoraj popolnoma ustavili. Zavil sem k obali in po pol ure poskočnega motojadranja sva prišla do pristanišča Agiakampos in Skokico ob štirih zjutraj privezala ob pomol med velike betonske tripode, ki jih tukaj proizvajajo in skladiščijo, sicer pa so namenjeni za izgradnjo valobranov.

Severni Sporadi 1

Miran Tepeš

Po nekaj dneh potepanja okoli krakov polotoka Halkidiki sva z Zlato odjadrala proti Severnim Sporadom. Za čez konec tedna je bil za severno Egejsko morje napovedan prehod hladne fronte z nevihtami, zato smo se s Tonetom in Vesno dogovorili, da bomo nevihtno vreme prevedrili v zalivu Planitis na otoku Pelagos, ki je po Tonetovih izkušnjah eden redkih na tem delu Egejskega morja, ki nudi dobro zavetje pred vsemi vetrovi.

V petek zjutraj sva iz mirnega zaliva Toroni na zahodni strani Sitonije odjadrala na jug proti 40 milj oddaljenemu Pelagosu. S sidrišča naju je še pred sončnim vzhodom pospremil vzhodnik, ki se je za rtom okrepil nad dvajset vozlov in glavno jadro sem zmanjšal na drugo krajšavo, genovo pa sem imel skrajšano že od samega starta.

Za rtom so Skokico pozdravili valovi in se prelivali čez premec, da je bilo jadranje kar živahno. V preteklih dneh sem dovolj dobro očistil školjke s trupa barke, da je bilo jadranje spodobno hitro in je brzinomer kazal hitrosti med šestimi in devetimi vozli. Ko je po petih urah jadranja dopoldne na krov prišla tudi Zlata, sva bila že na severu Skopelosa in potem sva za rtom zavila proti zalivu Planitis, ki ima le nekaj deset metrov širok vhod, za prelivom pa se razširi na nekaj sto metrov.

V zalivu sta bili zasidrani dve barki. Uro ali dve za nama je v Planitis prijadrala še Mala s Tonetom in Vesno, ki sta s Halkidike odjadrala malo pozneje.

Do napovedanega prihoda prvega vala neviht je v petek ostalo še nekaj ur, ki sem jih izkoristil za sprehod na hrib.

Na Pelagosu menda živita le dva človeka, meniha v samostanu na drugem koncu otoka. Glavni prebivalci otoka so koze in kozli, in po njihovih stezicah sem se skozi grmovje po uri ali dveh prebiti do vrha nekaj nad tristo metrov visokega hriba, ki se nad zalivom dviguje na severozahodni strani. Z vrha hriba je lep razgled na okoliške otoke v Severnih Sporadih.

 

Po spustu s hriba sva bila z Zlato povabljena na piknik na Malo, kjer je Tone na roštilju spekel meso in zelenjavo. Ob hrani in pijači se je ženski del družbe pogovarjal o otrocih in vnukih …, moški del pa … … seveda o jadranju in daljnih oceanskih otokih.

Proti večeru so nad Pelagos prišle prve plohe in naju z Zlato pregnale z Male, ponoči pa so ploham sledile nevihte z velikimi količinami dežja in močnim vetrom, ki je pogosto menjal smer, da je Skokica kar dosti poplesavala po sidrišču in sem moral na krovu vseskozi dežurati. Žal sem skupaj z barko pred dobrim mesecem dobil tudi dotrajan spray hood, ki hudo pušča, zato je bila jadralska obleka ponoči v kokpitu med nevihtami moja edina zaščita pred dežjem.

Nova barka ima tudi premajhno in preslabo sidro, nabava večjega je že od začetka na spisku opravil, a za to zaenkrat še nisem našel časa. Nezaupanje v sidro je bil glavni razlog, da sem se ponoči namakal v dežju in prav je bilo, da sem pri tem vztrajal, saj je veter tako menjal smer, da se je sidro izruvalo iz tal in smo začeli bočno drseti proti obali.

Zagnal sem motor in barko premaknil na sredo zaliva ter zbudil Zlato, da je dvignila sidro in ga spustila. Sidro je prijelo šele v drugem poskusu.

Za kakšno uro se je vreme potem uneslo, da sem v notranjosti barke ujel nekaj spanca, ko je proti jutru privršala še ena nevihta s krepkim vetrom in barko še enkrat odsidrala. Z Zlato sva morala še enkrat ponoviti nočno vajo iz sidranja, le da je tokrat sidro prijelo v prvem poskusu. Prej sem imel pri osmih metrih globine morja v vodi petdeset metrov verige, zdaj je bilo v vodi sedemdeset metrov in to bi moralo zadostovati. In je zdržalo, zjutraj sem končno lahko odšel v posteljo.

Sobota je bila kisla s plohami in nevihtami, ki niso dopuščale kopenske rekracije, poleg tega pa se je ohladilo, da je odpadla tudi vodna rekreacija. Kisel dan smo si popestrili s klepetom, tokrat na krovu Skokice, s palačinkami pa sva se oddolžila Vesni in Tonetu za petkov piknik na Mali.

 Za noč na nedeljo so bile napovedane še močnejše nevihte, zato sem v dežju spet dežural v kokpitu, a so bile nevihte tokrat milejše, sidro je zdržalo in Zlatina akcijo na krovu ni bila potrebna. Ja, novo sidro bo potrebno čimprej nabaviti.

V nedeljo se je naredil lep dan in lahko smo zapustili “zaliv bogu za hrbtom”, kot ga je poimenovala Zlata, kjer še mobitel ni imel signala.

Po treh urah lepega jadranja smo sidro spustili v zalivu Milia na Alonnisosu, kjer je telefon vendarle deloval in občasno tudi prenos podatkov, da smo lahko videli, kaj se je vmes zgodilo po svetu in kakšno vreme se nam obeta v naslednjih dneh. Kar se slednjega tiče, naj bi bila bližnja prihodnost sončna in nekaj toplejša :).

Prejšnji teden sem med kontrolo olja v pogonski nogi opazil peno v olju, zato sem Toneta, ki ima na svoji barki prav tako vgrajeno Yanmarjevo nogo, vprašal kakšne so njegove izkušnje s to težavo. Dogovorila sva se, da bova zamenjala olje v nogi in bom potem videl, ali je težava v prestarem olju ali pa morda v puščajočem semeringu na pogonski osi propelerja. Sam nimam izkušenj z menjavo olja v sail drive-u, ko je barka v vodi, zato mi je pri tem pomagal Tone in po dveh urah črpanja gostega olja iz noge, je bilo olje zamenjano. Prihodnji dnevi bodo pokazali, ali semeringi še držijo ali pa bo morala barka iz vode, da jih bomo zamenjali.

Dan na Alonnisosu sva z Zlato zaključila z večerjo v taverni z razgledom nad bližnjim zalivom Votsi.

Prepovedano za ženske :)

Miran Tepeš

Po nekaj dneh “postopanja” po lepih zalivih okoli juga Sitonije, sva z Zlato vendarle naredila malo daljši premik do tretjega kraka polotoka Halkidiki, do polotoka Atos, ki je v bistvu država v državi, ki ima svoje zakone in pravila, in kjer vladajo pravoslavni menihi številnih narodnosti. Na Atos je med drugim prepovedan vstop za ženske, pa ne samo za ljudi ženskega spola, temveč tudi za samice vseh živali. Tako piše v vodiču.

Še pred sončnim vzhodom sva zjutraj v brezvetrju izplula iz zaliva Sikias proti severu.

Na jutranjem obzorju pred premcem Skokice je kraljeval dvatisočak Atos, sveta gora.

Po nekaj urah plovbe sva se na severozahodnem koncu približala polotoku Atos.

Tone me je predvčerajšnjim med pogovorom opozoril, da se kopnemu ne smem približati na manj kot 500 m in da sta imela zato z Vesno pred časom pri Atosu težave z obalno stražo. V vodiču piše, da se plovilo, kjer je na krovu ženska, Atosu ne sme približati na manj kot miljo.

 

Skokica se je vsaj prvo uro držala Tonetovih navodil :).

 

 

Ob obali in po pobočjih hribov se na vsakih nekaj milj, ponekod tudi bolj na gosto, vrstijo mogočni samostani, večinoma zgrajeni na težje dostopnih skalah ali pa na visokih debelih zidovih.

 

 

Okrog dvajset večjih samostanov različnih rodov menihov je postavljenih po približno dvajset milj dolgem polotoku in v njih živi nekaj tisoč menihov.

Samostani so bili včasih samooskrbni, zdaj pa so modernizirali, med njimi so speljane ceste in svoje nasade menihi ponekod obdelujejo s kmetijskimi stroji podobno kot drugi poljedelci.

Po pobočjih hribov in gore Atos je videti tudi bivališča puščavnikov, menihov ki v veri živijo svoje skromno odmaknjeno življenje.

 

 

Nekateri samostani so videti kot manjša starodavna mesteca, drugi kot planinska naselja, tretji spominjajo na samostane v Tibetu, nekateri pa z modernejšimi stavbami spominjajo že na hotelska naselja.

 

Veliko jih s svojo velikostjo in nedostopnostjo naredi mogočen vtis, nekaj pa je vmes tudi manjših enostavnih samostanov, kot jih pogosto vidiš tudi drugje po svetu.

Med plovbo sem se poskušal držati predpisane oddaljenosti od obale, pa sem videl, da naju meniške oblasti pustijo na miru in da na morju ni videti nikogar, ki bi meril oddaljenost od kopnega, zato sem včasih zavil tudi bliže kateremu od samostanov ob obali. V zraku je bilo dosti vlage in zato vidljivost ni bila najboljša. Od blizu se bolje vidi in seveda so tudi fotografije bolj ostre od blizu :).

Zlata je nergala nad dejstvom, da je dostop na Atos ženskam prepovedan in sem jo med plovbo dražil s pripombami, da je to ena redkih oaz, kjer moški še kaj veljamo.

Obisk Atosa je turistom sicer dovoljen, a v zelo omejenem obsegu in je za to potrebno predhodno dovoljenje, ki pa ga dobijo le moški in predvsem moški pravoslavne veroizpovedi.

Po nekaj urah plovbe v brezvetrju se je pod goro Atos pojavil severovzhodnik, da sva mimo zadnjih samostanov lahko razvila jadra in za zadnjim rtom polna novih vtisov popoldne odjadrala nazaj proti Sitoniji.

 

Nekaj sproščenih dni

Miran Tepeš

Čas je že bil, da Zlati izpolnim obljubo, da bo tokratno jadralsko potepanje po Grčiji bolj sproščeno, kot je sicer navajena z menoj.

Zadnje tri dni se potepava na kratke proge okoli juga Sitonije, srednjega prsta večjega polotoka Halkidiki. Veliko peščenih in prodnatih plaž je tukaj v po zalivih v okolici, da si za skoraj vsak veter lahko izbereš kakšno, kjer si na obali sam ali pa skoraj sam.

In ko smo že pri srednjem prstu, te dni nam ga je enkrat energično pokazal Francoz, ko smo mu na sidrišču prijazno pomahali, ko je plul mimo. Ne vem, kaj mu je rojilo po glavi, a druge razlage za to njegovo potezo si nisem mogel domisliti, kot da najbrž ne pozna zastav nekaterih srednjeevropskih slovanskih narodov :).

Danes sva se z Zlato po precej zajetnih valovih preselila na vzhodno stran Sitonije in sidro spustila v zalivu Sikias, na severnem koncu, kjer so bili valovi dopoldne manjši. Proti večeru pa, ko so se valovi iz severovzhoda unesli, sva se preselila v vasico Skala Sikias na jugu zaliva in našla prostor ob vaškem pomolu.

Morje je tukaj končno dovolj toplo, da dlje časa zdržim pod vodo in lahko čistim trup barke, ki je (bil) na debelo obraščen s školjkami. Prejšnji lastniki barke so si izbrali bel proti-vegetativni premaz, ki ga imajo alge na žalost rajši kot temnejše barve, in ko se na trupu najprej zarastejo alge, jim kmalu sledijo tudi školjke. Lesena lopatka za obračanje palačink, ki mi je služila za strganje školjk s trupa barke, se je po dveh dneh popolnoma obrabila, zato poslej za strgalo uporabljam kovinsko, s katero mi gre delo še lažje od rok, le bolj previden moram biti, da ne delam prask po trupu barke.

Ob podvodnih aktivnostih ostane veliko časa tudi za kopenske aktivnosti, saj je narava tukaj zanimivo divja, robata in drugačna, današnji zaliv z zaobljenimi granitnimi skalami, pa bi v mislih brez težav lahko prestavil na Sejšele ali pa v Skandinavijo, na katero me tukajšnja pokrajina zelo spominja.

Sveta gora Atos z istoimenskim polotokom, ki je na fotografijah v ozadju, kar kliče po obisku.

Solun in Halkidiki

Miran Tepeš

V noči na petek sva z Zlato priletela v Solun in se v marini vkrcala na Skokico. Dopoldne sva na barko pripeljala hrano in pijačo za naslednja dva tedna, potem pa se odpravila na potep po betonski džungli Soluna.

Poletno sonce je kar hudo segrelo ulice, da sem imel občutek, da se sprehajava po sauni, a sva si vseeno pridno ogledala večino zgodovinskih znamenitosti Soluna, ki so tesno objete s stanovanjskimi zgradbami.

Znamenite stavbe iz starih grških, rimskih in turških časov si na poti na hrib sledijo ena za drugo: Beli stolp, Aleksander Veliki, ostanki starega grškega mesta, Galerijev slavolok, Rotonda, staro mestno obzidje s trdnjavami in številne zgodovinske cerkve.

 

Veliko sva videla in veliko prehodila, potem pa sva se vrnila na barko, odjadrala čez zaliv do rta Megalo Envolion, kjer morje ni imelo več solunske čokoladne barve in sva si lahko privoščila osvežilno večerno plavanje.

Moj spanec ni bil dolg, saj je ponoči namesto napovedanega vzhodnika čez zaliv zapihal severozahodnik in s seboj prinašal vse bolj zoprne valove. Severovzhodnik je za pot na jug pravzaprav ugoden veter, zato sem dvignil sidro, razvil genovo in odjadral ob obali polotoka Halkidiki proti jugovzhodu. Ni šlo zelo hitro, je pa bilo jadranje zato dovolj udobno, da je Zlata lahko še naprej spala

in me za krmilom zamenjala šele dopoldne, ko sem oči komajda še lahko držal odprte in ko je veter toliko oslabel, da sem jadru v pomoč zagnal še motor. Zbudil sem se opoldne, ko sva bila že pred rtom Posidion na polotoku Kassandra.

Sidrala sva ob jeziku dolge plaže, ki po obliki nekoliko spominja na Bol na Braču, le da je ta grški jezik nekajkrat daljši.

 

Med postankom sem se lotil čiščenja podvodnega dela barke, ki je bil že krepko zaraščen z algami vitičnjaki in školjkami. Po nekaj urah podvodnega strganja po trupu Skokice so me že pošteno bolele roke in tudi zeblo me je, zato sem si nekaj dela pustil še za naslednje dni. Z Zlato sva se odpravila na sprehod ob obali, ko pa sva se zvečer vrnila, sva videla, da si je Skokico kot kopalno ploščad prisvojila skupina mladcev, ki so plezali po njej in skakali z barke in se niso dali pretirano motiti, ko sva z Zlato priveslala do barke in jih nagnala.

V zaledju obsežnih plaž je vrsta mladinskih taborov in iz restavracije na plaži so do Skokice prihajali glasni tresljaji tehno »glasbe«, ki niso obetali mirnega spanca, zato sem zvečer dvignil sidro in naju mimo rta preselil še nekaj milj naprej ob obali proti jugovzhodu.

Zlati obljubljeno največjo dnevno količino milj sem v prvem dnevu prekoračil za dva in pol krat, a se Zlata (še) ni pritoževala in obljubil sem, da bodo prihodnji dnevi vendarle bolj »siga, siga«.

V nedeljo zjutraj sva z vzhodnikom odjadrala do zaliva Porto Koufo, ki leži na srednjem prstu polotoka Halkidiki in kjer sva bila za srečanje dogovorjena z Vesno in Tonetom z jadrnice Mala.

Našli smo se na sidrišču pred vasjo, se srečali in pogovorili na krovu barke. Morski pogovori med morjeplovci niso najkrajši in tem za pogovor nam ne zmanjka prav hitro, zato smo se popoldne dogovorili še za drugi polčas ob hrani in pijači v taverni na obali. Prijetnemu pogovoru navkljub mi je zvečer uspelo ujeti še dovolj dnevne svetlobe za tek okoli zaliva, ki nudi dobro zaščito pred valovi in vetrovi iz vseh smeri.

 

Nostalgija

Miran Tepeš

Nova Skokica (Skokica 3) je doslej pod mojim nadzorom prejadrala dobrih tisoč milj, počasi se nanjo navajam in še nekoliko bolj počasi si pridobiva moje zaupanje. Skokica 3 me zdaj čaka v Grčiji.

Veliko bliže pa je moja stara Skokica, ki je vrsto let predstavljala moj drugi dom, barka ki jo popolnoma poznam in ji zaupam. Na njej smo doživeli marsikaj lepega in po njej imam pogosto kar nekaj domotožja. V preteklih dneh sem to domotožje lahko preganjal kar na Skokici sami 😊.

Skokico sicer prodajam, a po izkušnjah, ki sem jih doslej dobil s Skokico 3, je za barko bolje, da ne stoji predolgo v marini in da ji kdo občasno prezrači jadra in zažene motor.

Vetra je bilo v preteklih dneh ob istrski obali dovolj za zračenje jader, zato sva celo pot med Izolo in Pulo z Zlato lahko prejadrala, le za številne postanke na poti sva vmes zagnala tudi motor.

Iz Izole naju je prvi dan pospremil jugo, da sva hitro prijadrala do Pirana, kjer se je Skokica poslovila od Slovenije. Kako dolgo bo njeno slovo, bo odvisno od novega lastnika, ko se bo pojavil. Morda se barka v Slovenijo niti ne vrne? Kar se mene tiče, bo njen začasni dom poslej v marini Polesana pri Puli, kjer so mi zanjo za letni privez ponudili lep popust. Pula je zame tudi lepo izhodišče za krajša križarjenja okoli Istre ali med kvarnerskimi otoki, dokler barke ne prodam in kadar bo Skokica 3 predaleč.

Po Piranu je bil prvi postanek v Umagu, delno zaradi formalnosti in delno zato, ker so bili valovi juga za Zlato prenaporni.

Opuščeni in potopljeni kamnolom južno od Umaga nudi lep sprehod okoli umetnega jezera, ki je nastalo v luknji, iz katere so nekoč kopali rudo za cementarno. V bistvu je vse skupaj zdaj videti (če zamižiš na eno oko) skorajda kot naravna pokrajina in nudi nekaj lepih pogledov. Ne poznam načrtov lastnikov, a v umetnem jezeru ob obali bi s krajšim prekopom do morja lahko nastala lepa marina, zaščitena pred vsemi vetrovi in valovi.

Jugo je v petek oslabel, a ga je bilo še vedno dovolj za lepo jadranje do Poreča in po krajšem plavalnem postanku še do Vrsarja, kjer sva v zavetrju otočkov spustila sidro za čez noč. Po sprehodu do Casanove v mestecu na griču nad zalivom, je Zlata vendarle prišla do obljubljene večerje v restavraciji ob morju 😊.

S sidrišča pod Vrsarjem so naju že navsezgodaj pregnali zahodnik in predvsem neugodni valovi z zahoda, zato sem barko presidral v zaliv pred kampom na vhodu v Limski kanal. A tam ni bilo nič kaj dosti bolje, saj so valovi izza rta prihajali tudi v ta zaliv in Skokico neprijetno zibali. Kmalu sem dvignil sidro in naslednja jutranja postaja je bila potem zavetrje otočka Sv. Andrija pri Rovinju, ki je vendarle nudil dovolj mirno morje za zaključek jutranjega spanja in za jutranje kopanje.

Zahodnik je vztrajal še celo soboto, zato sva že popoldne prijadrala do Pule, zavila v zaliv in v novo marino Polesana, ki so jo naredili na mestu, kjer je bila nekoč avstro-ogrska in pozneje jugoslovanska mornariška baza.

Marino so odprli spomladi in je še v zagonu. Pomoli, sanitarije in recepcija so narejeni, spremljajočo infrastrukturo pa bodo dopolnili v naslednjih mesecih. Malo daljši večerni sprehod do Pule je pokazal, kako velik kos obale ob zalivu je nekoč zasedala vojna mornarica, saj se kilometre in kilometre ob morju vrstijo razpadajoči pomoli in na pol podrte stavbe skladišč, delavnic in kasarn.

V nedeljo sta se nama na krovu Skokice pridružila še Nuša in Jurij (potrebovala sva prevoz do doma) in odjadrali smo do bližnjih Brijonov, kjer smo se zasidrali med druge čolne v zavetrju prvega otoka, Svetega Jerolima, kjer je bil nekoč kranjski počitniški dom.

Kmalu je med čolne priglisiral čoln z varnostnikom naravnega parka Brijoni in od kopalcev na čolnih zahteval, da si na gole riti nataknejo kopalke. Nas je nekaj časa pustil na miru, saj smo imeli kopalke oblečene, potem pa je nravstveni rendžer vendarle pribrzel še k nam in zahteval po 60 kun na osebo ali pa da takoj dvignemo sidro, ker brezplačno sidranje tukaj ni več dovoljeno. Vprašal sem, ali bo nagnal tudi druge čolne, pa mi je napihnjeno rekel, da »oni malo manji mogu ostati«, samo mi moramo »napustiti sidrište«. Pač še ena hrvaška fora. Zaradi ljubega miru smo se prestavili za nekaj sto metrov pred kamp v Puntiželi.

Skokica bo naslednje mesece privezana v marini Polesana in bo čakala na kupca. Najugodnejšo sezono za prodajo sem za letos najbrž zamudil, a nič zato, uporabljali jo bomo še nekaj časa za vikend in za krajše jadralske počitnice.

S svojih počitnic na Lungi me je poklical Gregor in se pošalil, če je dobil Onasisa 😊. Vem na kaj je namigoval, a na onem svetu še nisem, če pa imam kakšen mesec dve barki, pa tudi ne bo nič narobe. Se bo že našel kupec.

Veliko tisoč evrov sem v zadnjih letih v barko vložil, jo prenovil in okrepil, zamenjal iztrošeno opremo in jadra ter je letos celo dodatno opremil tudi za zimsko jadranje. Vem kakšna je njena vrednost in česa je sposobna, ceno so ji postavili strokovnjaki, zato si bom vzel čas in je ne mislim prodajati na hitro in izpod vrednosti. Pripravljena je za jadranje po Jadranu in po oceanih, z njo sem še do pred enim mesecem nameraval začeti z novim jadranjem po svetu in na Arktiko, pa se je potem ponudila na videz ugodna priložnost za nakup daljše barke, ki ji bo Skokica v mojih načrtih za Arktične otoke prihodnje leto verjetno odstopila mesto. Upam, da se bom tudi na novi barki kdaj tako dobro počutil in ji tako zaupal, kot zaupam Skokici.

Skiatos, Nea Moudania in Solun

Miran Tepeš

Po dveh dneh plovbe okoli Evie smo se prebili do vetra, ki se je v teku dneva ravno prav krepil in obračal s severnika na severozahodnik, da smo z le enim obratom v veter v dolgem loku lahko prijadrali do Skiatosa.

Za razliko od prejšnjih dni, smo do tega sporadskega otoka prijadrali že sredi popoldneva, da nam je ostalo dovolj časa tudi za vodne in podvodne aktivnosti.

Voda v Egejskem morju je nekaj stopinj hladnejša od Jonskega morja, zato plavanje zame tukaj in zdaj ni nič užitkarsko in je omejeno na le nekaj zavesljajev, za podvodne aktivnosti pa sem si oblekel “šortija”, a me je vseeno zeblo. Pod vodo si nisem ogledoval koral ali ribic, temveč sem poskušal vsaj malo očistiti trup barke in propeler, ki so ga obrastle školjke.

Propeler mi je z leseno lopatko uspelo rešiti apnenčastega oklepa, za trup barke pa me je že preveč zeblo, da bi se ga resno lotil. Vmes sva z Darkom s pomočjo špirale pod vodo skozi ventil poskušala očistiti zamašeno cev črnega tanka, a nama žal ni uspelo. Darko je vrtel špiralo, jaz pa sem jo pod barko vtikal v iztok, a se nisva prebila do tanka. Meni je v hladni vodi kljub pomoči “alanfordovskega” dihalnega aparata prehitro zmanjkovalo zraka in nisem dolgo zdržal pod vodo in celo toplokrvnega Darka je začelo zebsti. Podvodno vrtanje in čiščenje bo počakalo na toplejše čase.

Kopenski del rekreacije je bil prijetnejši in med tekom po gričih na katerih je zgrajeno mestece Skiatos, sem lahko videl, da je turistični utrip tukaj že na visokih obratih, številne restavracije in prodajalne pa so bile polne turistov.

V četrtek smo že navsezgodaj odjadrali s Skiatosa proti severu, saj nam je vremenska napoved obetala le nekaj jutranjega severovzhodnika in brezvetrje v nadaljevanju. Po nekaj urah lepega jadranja smo z veseljem ugotovili, da veter še kar vztraja in skorajda celo pot do Nea Mouldanije smo lahko udobno prejadrali.

V pristanišču smo Skokico privezali ob razpadajoč in od ptičev posran pontonski pomol, ker je bilo ob obali za nas morje preplitvo, da pa bi s pomola lahko prišli na obalo, smo morali v vodo dati še čoln, da smo premostili presledek med pomolom in obalo.

Mesto je nekakšna orientalska mešanica razpadajočih hiš in modernih stavb, na griču nad mestom pa pade v oči razkošna cerkev. Tomaž, Nataša in Darko so si na obali privoščili večerjo in z veseljem sem se jim pridružil ob grški solati in krompirju.

Nea Mouldanija ni turistično mesto,

zato so cene v restavracijah precej nižje, kot v krajih, ki smo ji obiskovali pretekle dni.

 

Za petek nam je do Soluna ostalo le še petintideset milj, ki smo jih premetuljčkali z jugovzhodnikom.

Kmalu po prihodu v marino so čez zaliv z zahoda privršale nevihte in poleg bliskov nad nas večino noči pošiljale velike količine dežja. Doslej sem mislil, da na barki pušča le eno stransko palubno okno, ki sem ga že nekaj dni nameraval zatesniti, pa nisem našel dovolj volje, zdaj pa sem moral nastavljati posode pod več oken, da se je vanje stekala voda iz puščajočih oken.

Nataša, Darko in Tomaž so se v soboto odpeljali na izlet do Meteore, jaz pa sem po trgovinah v mestu nabavil material, da sem zakital puščajoča okna ter naredil podajalni okov pri sidrnem vitlu, da veriga med spuščanjem sidra ne bo več tako pogosto padala z verižnika.

Skokica bo zdaj dva tedna počakala v Solunu, potem pa z Zlato prideva na “siga siga” počitnice :).

Kikladi in Evia

Miran Tepeš

Le še en teden imamo časa do odhoda domov in Solun, naša tokratna končna destinacija, se nahaja na severu Egejske morja, ki je poznano po severniku, zato smo tudi z Milosa odpluli zgodaj.

Pred prihodom severnika sem želel izkoristiti še preostanek jugozahodnika, zato sem si budilko nastavil že za peto uro zjutraj, a se vreme spet ni držalo napovedi. Morje je bilo popolnoma gladko, brez sapice vetra in do Serifosa nas je poganjal motor. V bistvu je bil naš cilj Mikonos, a smo včeraj videli, da so naše zaloge s svežo hrano na barki že skromne, zato smo se dopoldne ustavili v trgovini na Serifosu.

Sredi dneva se je na morju pojavilo nekaj jugozahodnika, zato smo kmalu odjadrali proti Mikonosu, vendar s krmnim vetrom nismo jadrali hitro.

Po nekaj urah počasnega jadranja smo ugotovili, da bomo na Mikonos prijadrali šele ponoči, zato smo ta otok zradirali s spiska želja in Skokico usmerili na sever proti Sirosu.

Kot vetra in z njim hitrost jadranja sta takoj postala bistveno boljša in zdelo se je, kot da smo poleteli. Barka se je nagnila, brzinomer je začel kazati hitrosti nad sedem vozlov in potna čela je začel hladiti veter. Zahodnik se je okrepil nad petnajst vozlov, a nismo krajšali jader, saj sem želel videti, kako hitra je lahko nova Skokica z bočnim vetrom.

Veter se je pod Sirosom še nekoliko okrepil, barka se je nagnila in potem je počilo, genova je začela prosto plapolati v vetru. Odtrgal se je zadnji rogelj jadra.

Barko smo potem obrnili v veter in jadro spustili na palubo. Videl sem, da se jadro ni raztrgalo, temveč se je razparalo na ojačitvah, kjer so vrvi privezane na jadro.

Prejšnji lastniki jadra izven sezone verjetno niso pospravljali, zato je sonce načelo sukanec in šivi niso več zdržali sile vetra ter se razparali.

Z glavnim jadrom smo odjadrali do lepega zaliva na jugu Sirosa in tam v zavetrju med drugimi barkami na sidrišču spustili sidro. Spet smo se lahko pošalili nad staro modrostjo, da jadranje po svetu pogosto pomeni, da barko popravljaš v najlepših zalivih.

Vedel sem, da imam nekje na barki dreto, šila in igle, a si nisem zapomnil, kam sem jih dal med selitvijo opreme s stare Skokice. Iskanje je obrodilo sad po eni uri brskanja po prekatih in škatlah.

Pred večerom smo na genovo nalepili odtrgane trakove ter jih začasno zašili, glavnino dela pa sem pustil za ponoči, ko ne bo vroče. Sledila je kopenska rekreacija, Darko pa nas je potem povabil še na večerjo v taverno na obali.

 

Ponoči se je dežurni ladijski jadrar ukvarjal z luknjanjem, vrtanjem in preklinjanjem ter šivanjem. Upam, da je bilo do jutra skozi luknje napeljane dovolj drete, da bo rogelj genove do jeseni zdržal sunke grškega vetra. Jeseni bom jadra odnesel k Radotu v Preddvor, da jih pripravi za oceansko jadranje.

 

 

 

 

Napovedan je bil sicer severnik, a s Sirosa smo odjadrali z živahnim jugozahodnikom, ki so ga pred Tinosom pregnale plohe. Potem smo kakšno uro ali dve po brezvetrju motorirali skozi dež in zaradi dežja spustili postanek na Tinosu.

 

Popoldne smo vendarle dočakali severnik in potem v 20 – 25 vozlih vetra mimo Androsa testirali, kako dobro sem zašil genovo. Sprva smo imeli razvitega le malo sprednjega jadra, a smo ga postopoma povečevali.

 

 

Prvi dan so novi šivi zdržali in sidro smo v nedeljo zvečer spustili v lepem zavetrnem zalivu Vasilikos na jugu otoka Petali ob Eviji.

V ponedeljek smo jadrali po zalivu med celino in Evijo in popoldne prijadrali do konca zaliva in v preliv med tem drugim največjim grškim otokom in celino.

Pluli smo pod visečim mostom, zaustavil nas je šele nizki most v Kalkisu, ki ga za prehod ladij umaknejo le enkrat na dan oziroma na noč, še prej pa moraš plačati 35 evrov mostnine.

Možakar, ki je pobiral mostnino, mi je rekel, da bodo most odprli enkrat med deveto uro zvečer in tretjo zjutraj in da naj poslušamo radijsko postajo na 12. kanalu, kjer bodo povedali, kdaj se bo to zgodilo. Preselili smo se na sidrišče, razdelili dežurstva ob radijski postaji in čakali in čakali. Ob pol štirih je potem zares začelo hreščati iz radijske postaje, da bodo odprli most, da bo šel skozi kanal najprej vlačilec in nato tovorna ladja, za njo pa smo v gosjem redu eden za drugim lahko skozi kanal mimo mostu odpluli tudi jadralci. Približno 10 bark se je do noči nabralo pred mostom na južni strani.

Most so v bistvu umaknili v klet pod cesto, polovico mostu na celino in polovico na otok. V zalivu na drugi strani mostu nas je pričakalo petnajst vozlov severozahodnika in zoprni strmi nasprotni valovi. Ni se mi dalo dvigovati jader in križariti v veter, zato sem preostalo uro do jutra še nadaljeval z motoriranjem in potem sidro spustil v zavetrnem zalivčku ob obali.

Sredi dneva je veter izginil in spet nas je naprej poganjal le motor. Na palubi sem našel kroglice iz ležajev vozičkov na tirnici glavnega jadra in ob pregledu ugotovil, da je začel razpadati še eden od zelo dragih vozičkov. Na srečo sem to ugotovil dovolj zgodaj, da sva s Tomažem pokvarjeni voziček lahko popravila. Do večera nam je bilo v rahlem vetru na krovu dovolj dolgčas, da smo še enkrat sneli genovo in sem rogelj genove okrepil s še nekaj dodatnimi šivi z dreto.

Malo sem dvomil v svoje prvotno šivanje, a genova bi zdaj morala zdržati tudi sunke vetra preko 30 vozlov.

 

Pod večer smo sidro spustili v zaprtem zalivčku Vathikelon zahodno od Evije. Ta konec Grčije je zelo zelen in bujno poraščen z gozdom in z obsežnimi nasadi oljk.