Skakalna tekmovalna sezona je v polnem zagonu, a med tekmami vendarle najdem čas tudi za obiske v Izoli.

Ko sem na trupu barke brusil mehurje mi je več ljudi svetovalo, naj raje popolnoma odbrusim gel coat, ker bo to dolgoročna rešitev težav z ozmozo.

Nazadnje sem se zares odločil za to in zdaj z bratom s pomočjo obliča in brusilke odstranjujeva gel coat s trupa barke.

Vmes sem tudi že zamenjal ležaje krmila, a so nekoliko pretesni in jih bo potrebno še malo pobrusiti, da se bo krmilo gladko premikalo.

 

V preteklih dveh tednih sem kar dosti ur preživel v ladjedelnici Izoli, na barki in pod njo. Jo praskal, božal, lupil in gladil.

Obupaval sem pri praskanju trdovratnih starih slojev protivegetativne barve s trupa Skokice in zelo, zelooo počasi napredoval.

Roke so me že precej bolele, ko so mimo prišli mladci iz Izole in se ponudili, da za ustrezno plačilo to lahko naredijo oni. Malo smo se pogajali in se dogovorili.

Barko so zdaj spodaj že na grobo očistili, sam pa sem se lahko posvetil obnovi tika in fug na palubi.

Fuge iz Sike so zdržale 10 let, potem pa so začele preperevati. Za popravilo fug sem v zadnjih letih uporabljal različne vrste UV odpornega kita, pa na tropskem soncu noben ni zdržal več kot dve leti.

Po petnajst letih sem šel zdaj spet po kit in napotke v predstavništvo Sike, potem na barki odstranil stari kit in očistil fuge ter jih zapolnil z novim kitom.

Upam, da bo to spet držalo vsaj naslednjih 10 let.

 

Nekaj mesecev premora bo zdaj pri opravilih na barki, saj se je končno začela zima in z njo moja skakalna tekmovanja.

Skokica je danes v Izoli naredila še svoj zadnji letošnji skok.

Na sliki je lepo videti, da je skočila kar visoko 🙂

Po petih letih potepanja pa svetu je prav, da jo do pomladi vsaj malo prenovim.

Konstrukcijsko je barka še čisto v redu, potrebno pa bo zamenjati obrabljena jadra in poservisirati motor.

Potrebni pa bodo predvsem lepotni popravki, saj je na trupu kar nekaj “bojnih prask” z različnih koncev sveta.

V Umagu luškega kapitana ni bilo več v pisarni, ko smo tja pred večerom prijadrali, zato so bile formalnosti pri mejni policiji hitro opravljene in podobno je bilo tudi zvečer v Piranu.

Ko smo jadrali proti severu Istre, so se v okolici zbirali vse težji oblaki, zato smo že pred Piranom sneli in zložili jadra. Toda nebo se nas je usmililo in nam namesto dežnih kapelj kazalo zvezde.

Za savudrijskim rtom se nam je prikazal lep pogled na razsvetljeno obalo Pirana in Portoroža.

S Skokico smo zvečer po mirnem morju prispeli v Izolo, v domač pristan in si za večerjo, kot se za zaključek jadranja spodobi, privoščili palačinke.

Namesto dežja, nas je zjutraj pozdravilo sonce :).

Z 10 do 15 vozli juga mirno jadramo ob zahodni istrski obali proti severu. Jadramo po “domačem” morju, kjer sem se pred več kot štirimi desetletji učil jadrati.

Lep, delno sončen in za november kar prijetno topel dan je.

Brioni so so bili za nami že dopoldne, Rovinj opoldne, pred nami se kaže Novigrad.

Moje tretje jadralsko potovanje po svetu se počasi bliža koncu. Po 47.925 prejadranih miljah v zadnjih štirih letih se Skokica danes vrača domov. Pred premcem barke je do Izole le še 20 milj.

Zadnje potovanje je bilo precej bolj ovinkasto, kot sta bili prvi dve in tudi trajalo je dlje. V letu 2014 smo iz Izole jadrali do Škotske ter čez severni Atlantik do Islandije in Grenlandije, v letu 2015 smo spet jadrali čez Atlantik in še med Karibskimi otoki, v letu 2016 smo jadrali čez Tihi ocean do Tasmanije, v letu 2017 smo jadrali čez Indijski ocean in v letu 2018 dvakrat čez Atlantik in šli vmes še na izlet z barko po Amazoniji.

Zdaj samo še upam, da uradniki v Umagu in Piranu še niso na “zimskem spanju” in bomo zvečer lahko hitro opravili z mejnimi postopki.

Jugo se je zjutraj okrepil in nas med otoki severne Dalmacije lepo poganjal proti severozahodu. Namesto napovedanega dežja smo imeli cel dan lepo sončno vreme in se zaradi tega čisto nič ne pritožujemo. Čuti se, da smo prijadrali že na severni Jadran, saj so jutra hladnejša in veter veliko bolj svež, kot je bil še nekaj dni nazaj. Zdaj tudi Darko ne razmišlja več o plavanju v morju.

Na Iloviku smo se ustavili, se sprehodili in kupili nekaj kruha, saj nam je zaloga starega že skoraj pošla. Na iloviškem pomolu sem bil navajen, da so me podili stran še preden sem dobro privezal barko, danes pa so nas pustili na miru in celo dovolili, da smo si v rezervoarje natočili še nekaj vode.

Za Ilovikom smo prišli na odprto morje in nas je med jadranjem čez Kvarner kar lepo guncalo, saj je 25 vozlov juga naredilo ustrezno velike valove.

Med kvarnerskimi valovi so se zabavali tudi delfini in igrivo skakali iz vode okoli Skokice.

Zvečer smo bili mimo svetilnika Porer na jugu Istre in uro za tem sidro spustili v zavetju otočkov pri Banjolah. Za jutri je še naprej napovedan jugo, ki ga bomo seveda izkoristili za nadaljevanje poti proti Sloveniji.

Popoldne se je skozi oblake začelo prebijati sonce in ko smo bili le še nekaj ur oddaljeni od Visa, nam je nasproti začel pihati zahodnik in nas je vse bolj upočasnjeval.

Dnevi so kratki in do Visa nam tako ne bi uspelo pripluti pred večerom. V motoriranju v veter in nočnemu obisku Visa zato nisem več videl veliko smisla.

Skokico sem preprosto obrnil na sever proti Hvaru, razvili smo jadra in ugasnili motor. Ušesa so nam bila takoj hvaležna.

Tudi Hvar nas je podobno kot te dni druga primorska mesta pričakal prijazno umirjen in zaspan.

Sprehodili smo se po mestu in zaman iskali odprto slaščičarno. Baklave sem potem našel v marketu.

Za čez noč smo se potem z barko preselili med Paklene otoke.

Zjutraj smo po sproščujoče mirni noči v brezvetrju odpluli na obisk k Marku Polu v Korčulo.

Podobno kot v nekaj drugih mestih zadnje tedne tudi v Korčuli nismo imeli težav pri iskanju priveza, saj je bila obala na obeh straneh mesta popolnoma prazna.

Samevale so tudi ozke mestne ulice v starem delu mesta za obzidjem, ki so poleti polne obiskovalcev.

Jadranska mesta v tem obdobju so mi veliko bolj všeč kot v poletni vročini in gneči.

Popoldne smo odvezali vrvi in premec Skokice obrnili proti Visu. Vse kaže, da bomo tja pripluli predvsem s pomočjo motorja.

Letos imam po Sredozemlju razmerje med jadranjem in motoriranjem žal le pri približno 50 : 50. Upam, da se bo razmerje v prid jadranju prevesilo že jutri, ko je spet napovedan jugo.