Otoki in osamljeni zalivi niso vedno cilj naših jadralskih poti in zato se z barko potepamo tudi tam, kjer so morje, veter, sprehodi po naravi in privezi bistveno cenejši, kot na Hrvaškem.
Spet smo ob slovenski obali. Lepi so sprehodi po Šavrinskih gričih v jutranjem hladu, po razgibanih poteh med vinogradi in nasadi oljk.
Z vrha hribov v zaledju obale se odkriva lep razgled čez griče in zalive.
Vroče poletne dni je mogoče čisto udobno preživeti na vodi in v vodi :). Morje ob slovenski obali ima te dni čisto tropsko temperaturo in to mi zelo ustreza. Jutranji skok z barke v morje je po topli noči resnično razkošje.
Da se ne bomo namakali le po plažah v okolici Izole in Strunjana, smo včeraj z nono, Zlato, Urško in Tomažem odjadrali do Gradeža ob italijanski obali.
Severnika je bilo ravno prav za lahkotno jadranje, vmes pa smo se ob sproščenih jadrih lahko tudi ohlajali v morju.
Poletni nedelji primerno je bilo pred Gradežem veliko prometa na vhodu v laguno.
Glede priveza smo poskusili s srečo in zapluli okoli otoka ter v razmeroma plitvev kanal, ki na karti kaže globino le 2 metra. Plima nam je omogočila, da smo tudi z večjim ugrezom naše barke lehko pluli po sredini kanala. Do prostih mest med ribiškimi ladjami levo ali desno ob robu kanala nismo mogli, ker smo meter pred obalo vedno nasedli v mulju.
Lahko smo le nadaljevali s plovbo naprej po sredini kanala do mandrača v centru mesta, kjer je voda ob obali dovolj vendarle globoka za našo barko in smo med tam privezanimi jadrnicami našli prosto mesto tudi za Skokico.
Za nagrado za vztrajnost smo si poleg sprehoda v vročini lahko privoščili tudi pico in veliko hladne pijače.
Več kot trideset let sem načrtoval obisk Benetk z jadrnico, pa je to znamenito vodno mesto prišlo na vrsto šele danes.
Ponoči so plohe in nevihte izzvenele in morja za seboj niso pustile hudo vzvalovanega, zato smo v drugem delu noči odvezali vrvi in odjadrali proti zahodu. Rahla burje se je do jutra spremenila v zmeren severnik, ki nam je omogočil hitro in udobno jadranje, da smo bili že dopoldne pred severnim vhodom v beneško laguno.
Počitnicam primerno so beneški kanali te dni polni drvečih ladij, ladjic in čolnov, da morje v njih kar vre od navskrižnih valov. Privez sem najprej poiskal v marini Santelena, ki je lepo izhodišče za sprehode po Benetkah, vendar so marino žal zaprli orožniki in smo jo morali zapustiti.
Prijatelj Sandro mi je svetoval, naj poskusimo dobiti privez na otočku San Giorgio nasproti Markovega trga v centru Benetk. Ubogal sem ga in zares smo tam našli prostor za našo barko.
Lokacija je izjemna, v samem centru vodnega dogajanja, le namesto peš, smo se preko kanala v Benetke morali odpraviti z ladjico.
Vroč dan nam je minil v sprehodih po ozkih mestnih ulicah, po trgih, mostičkih in mostovih ter seveda po trgovinicah in butikih.
Vsekakor je bil to lep izlet in tudi gneče po ulicah je bilo manj, kot sem pričakoval, vendar si navkljub tesni povezanosti mesta z morjem težko predstavljam, da bi živel v takšni kamniti džungli.
Italijansko obalo sva danes z Zlato s hriba nad Izolo videla v daljavi preko morja na robu zahodnega obzorja.
V naslednjih dneh bomo tja tudi odjadrali, le še dežno fronto bomo pred tem spustili mimo.
Da na Skokici ne bomo samo “dopustovali”, sem za september za ljubitelje jadranja, čaja in kave 🙂 pripravil štiridnevni jadralski izlet v San Marino:
https://www.tepes.info/domov/jadranje/jadralni-tecaji/
Ko mi na morju postane dovolj dolgčas, se na barki lotim opravil, ki za jadranje niso najbolj nujna in jih že dolgo odlagam. Tokrat je prišla na vrsto okrasna črta na trupu Skokice, ki smo jo zaradi prenove trupa pozimi odstranili.
Po nekaj urah leplenja, švicanja, preklinjanja in popravljanja je postalo preveč vroče, da bi bil zelo natančen. Črto sem pač nalepil tako, kot je večinoma na slovenskem morju – “mirno ali rahlo vzvalovano”.
Odločil sem se, da je zelo od blizu ne bomo gledali :).
Kune smo zapravili in čas je bil za vrnitev domov.
No, čisto domov še ne bomo šli, prej bomo še malo dopustovali ob slovenski obali, kjer odkrivamo plaže, klife in sprehajalne poti po Strunjanskem polotoku.
V teh dneh obiskujemo zalive in zalivčke ob Istrski obali, za katere prej skorajda nisem vedel, saj je bil prvi postanek na poti iz Izole največkrat nekje blizu Pule. Moji domači so še naprej prepričani, da k dopustu na jadrnici ne sodi veliko jadranja in zdaj dopustujemo po istrskih zalivih, vmes pa malo jadramo.
V Mesečevem zalivu, Novigradu, Zeleni Laguni, Fažani, Banjolah, Portiču in Barbarigi smo minule dni sidrali čez dan ali preko noči in se sprehajali po zalivih in zaledju.
Iz Portiča na jugu Istre nas je danes zjutraj pregnala burja, zato sem si Kamenjak, ko smo jadrali mimo, lahko ogledal obsijan z jutranjim soncem.
V zadnjih treh dneh nam je uspelo prijadrati do Istre 🙂 …
Z rahlo burjo sva z Zlato v ponedeljek ob istrski obali prejadrala še zadnji del poti do domačega morja.
Morje je bilo mirno in jadranje sproščujoče.
Nekaj dni delovnega premora si bova z Zlato privoščila doma, potem pa bomo konec tedna v Izoli spet odvezali vrvi in na Skokici razvili jadra.
Lep je občutek, ko prijadraš v pristan, se usedeš v avto in si čez eno uro že doma. Letos bomo jadrali predvsem samo po Jadranu, saj so mi lepi jadranski otoki spet zanimivi.
V preteklih letih sem na forumih bral poročila o dragem jadranju ob hrvaški obali in pretiranem pobiranju pristojbin za sidranje ali privez.
Hrvaško plovno dovoljenje in še posebej bivalna taksa sta zares draga, zato sem se odločil, da se bomo med jadralskimi počitnicami izogibali ostalim stroškom v zvezi z jadranjem in po prvem delu počitnic lahko ugotovim, da nam je to popolnoma uspelo. Jadranje mi pomeni odmik od vrveža, zato privezov na obalo turističnih krajev prav nič ne pogrešam, poleg plačljivih sidrišč z bojami pa je ob otokih in celini veliko lepih, varnih in osamljenih zalivov, kjer lahko sidraš brez dodatnega plačila in v njih ni gneče. Nekaj daljši sprehod čez otok od barke do sladoleda pa je itak lahko samo koristen za dušo in telo :).
Z lepim jugozahodnikom smo včeraj odjadrali z Lošinja proti Istri in sidro že po nekaj urah spustili v zalivu pri Banjolah.
Popoldne smo šli na sprehod po Puli.
Glavno mesto Istre smo v malo bolj odmaknjeni preteklosti pogosto obiskovali, saj smo z našo barko kar osemnajst let gostovali v marinah v okolici. Mislil sem, da Pulo dobro poznam,
a smo med sprehodom in iskanjem picerije odkrili nekaj novih zgodovinskih stavb, za katere do zdaj nisem vedel, da obstajajo.
Na novo smo “odkrili” trdnjavo na griču nad mestno marino in pod njo še staro rimsko gledališče.
Danes dopoldne so se Nuši in Juriju končale jadralske počitnice, z Zlato pa sva z zmernim zahodnikom odjadrala ob Istrski obali proti severu.
Včeraj zvečer smo lahko z varne razdalje opazovali ples bliskov na nočnem nebu nad Istro, za danes pa sem vedel, da si bova morala nevihte ogledati bolj od blizu. Za pričakovani prehod večerne nevihtne fronte sem si najprej izbral sidrišče blizu Crvenega otoka pri Rovinju, a so v zaliv prihajali valovi z jugozahoda in sidranje ni bilo udobno.
Naslednja primerna možnost za sidranje se mi je zdel zaliv severno od Funtane, ki bi na zgornjem koncu pri kampu moral nuditi dovolj zavetrja pred pričakovano tramontano.
Zasidrala sva severno od Funtane, a žal je imela narava danes drugačne načrte in vreme se ni držalo napovedi. Navihta je namesto s severa v zaliv privršala z zahoda in v nekaj minutah s svojim nevihtnim pišom v zalivu ustvarila več kot dvometrske valove, da je bilo sidro na resni preizkušnji.
Na srečo je sidro zdržalo nalete 40+ vozlov zahodnika, sam pa sem med polurnim norenjem narave kar težko lovil sapo, ko sem za krmilom s pomočjo motornega pogona poskušal vsaj malo razbremeniti sidro.
Nekaj neviht s sunki vetra nad 50 vozlov sem že preživel na odprtem morju, na sidrišču pa še ne, sploh pa ne na način, da viharni veter prihaja z odprtega morja, sto metrov za barko pa je obala. Meni je bilo tesno pri srcu, Zlato pa sem z neustreznim izborom sidrišča pošteno prestrašil.
Nevihta je odvihrala naprej, zvezde se prižigajo na nebu in morje se umirja.
Iz Dalmacije smo se včeraj preselili med kvarnerske otoke.
Sredi tedna smo dva dni deskali in supali v lepem zalivu v zavetrju Ista, kjer nam je eno noč s svojimi sunki vetra popestrila tudi tramontana. V dveh dneh smo Ist prehodili po dolgem in počez, potem pa smo zamenjali okolje in se sprehajali še po Silbi in Lošinju.
Vodni tanker nam je na Istu s svojo močno sireno v ranem jutru priredil budnico, ko se je med zasidranimi barkami v zalivu prebijal do vaškega pomola.
Podobno kot na mnogih drugih jadranskih otokih je deževnica tudi na Istu edini vir pitne vode. V poletnih mesecih, ko se prebivalstvo na otokih vsaj podeseteri, pa kapnice iz podzemnih rezervoarjev kmalu zmanjka in vodo na otoke dovažajo z ladjami.
Jadralske počitnice smo si z mojimi domačimi pred odhodom vsak po svoje predstavljali. Jaz sem imel v mislih jadranje, moji sopotniki pa počitnice in po nekaj dneh jadranja sem zato na barki doživel upor posadke.
Poslej imamo počitnice :).
Potikamo se med otoki Severne Dalmacije in po kompromisnem dogovoru s posadko dnevni seštevek prejadranih milj ne sme presegati številke 25.
V preteklih dneh smo z družino in prijatelji obiskali Molat, Ravo, Dugi otok, Kornate, Vrgado, Murter, Pašman, Lavdaro in danes spet Dugi otok, kjer smo se srečali z Virki.
Otoki Severne Dalmacije so bili običajno le vmesne postojanke na naši poti proti jugu, letos pa so postali osrednji cilj počitnic in zdaj ponovno odkrivam njih lepoto. Vreme je te dni precej mirno in morje je zato mirno, kot bi jadral po jezeru.
Presenečen sem, da so plačljiva sidrišča z bojami po otokih veliko bolj polna, kot pa prav tako lepi ali še lepši zalivi v neposredni soseščini, kjer sidranja ali priveza na obalo ni potrebno plačati.
Lepim zalivom na južni strani Pašmana sem na spodnji sliki dodal še lepšo posadko Skokice. Na levi strani je zaliv s plačljivim sidriščem, na desni pa zastonjkarski zaliv, iz katerega vodi lepa sprehajalna pot čez Pašman.
