Že pred nekaj dnevi sem pri oblasteh prijavil začasno prebivališče na Skokici v Izoli, a ker so se obalni župani odločili, da bodo s pomočjo medijev na grmadi zažgali vse štiri čarovnice in tri čarovnike iz notranjosti Slovenije, ki so si minuli teden drznili priti na obalo, se mi bivanje tam ni več zdelo varno.

Včeraj sem dim z obalnih grmad zapustil za seboj in odjadral iz Izole. Z lepo burjo je Skokica kar glisirala mimo Savudrije proti jugu. Zaradi hladnega vetra je bilo kar hladno na krovu, zato sem si čez kokpit postavil moj zimski šotor.

Popoldne se je čisto zjasnilo in za istrsko obalo se v daljavi pokazali zasneženi Julijci s Triglavom.

Sprva sem nameraval proti Afriki jadrati kar po sredi Jadrana, pa me je zvečer v hladnem vetru že pošteno zeblo in sem zavil proti Puli in srečo poskusil na tamkajšnjem mejnem prehodu. Pričakoval sem, da me bodo napodili, pa so mi hrvaški policaji prijazno ponudili čaj. Povedali so mi, da sem v zadnjem tednu prvi, ki jih je z barko obiskal na carinskem pomolu, da bi moral podpisati obrazec o samoosamitvi, če bi želel ostati na Hrvaškem, ker pa sem v tranzitu,

lahko nadaljujem z jadranjem med hrvaškimi otoki, le obiske v naseljih mi odsvetujejo, ker je marsikje panika zaradi koronavirusa.

Burja je napovedana le še do jutri, zato jo bom poskusil čim bolje izkoristiti. Zjutraj sem iz zavetja Istre že prijadral na Kvarner, a je jadranje, odprtemu morju navkljub, še vedno čisto udobno. Veter in valovi imajo bolj severno smer in Skokica po valovih navzdol brzi s preko 10 vozli hitrosti. Če bo šlo tako naprej, bom mimo Jabuke še pred večerom.