Avtor: Miran Tepeš

Obisk na Timorju ni potekal po mojih željah

Ponoči sem se približal indonezijskim otokom in spet sem moral slalomirati med ribiči in njihovimi mrežami. Zato nisem spal. Proti jutru sem prijadral do Vzhodnega Timorja in si še vedno nisem upal zaspati, da se ne bi slučajno zaletel v otok. Na karti sem poiskal prvo možno sidrišče, kjer so bile na elektronski karti dovolj natančno zarisane globine vse do obale. Zjutraj sem ves utrujen od neprespane noči pri naselju Como zavil k obali, pospravil jadra, spustil sidro in šel spat.

A tukaj se današnja zgodba šele začne. Spal nisem niti četrt ure, ko sem od zunaj slišal glasno klicanje, ki ni hotelo nehati. Omotičen sem se skobacal iz postelje in pogledal ven ter videl dva policaja na policijskem čolnu. Hitro sem bil buden. Povedal sem jima, da sem se ustavil, ker sem bil utrujen in sem se želel naspati.

“Yes, yes, no problem”. Policaja sta najprej pregledala barko, potem vprašala od kod prihajam ter me povabila v svoj čoln. Rekla sta, naj s seboj odnesem vse dokumente, da jih bom pokazal njihovemu komandirju. Še enkrat sem povedal, da nisem imel namena iti na obalo, da se želim le spočiti in da se bom v Vzhodni Timor prijavil jutri v Diliji, glavnem mestu.

“Yes, yes, no problem”. Policaja sta bila prijazna in z njihovim čolnom smo se odpeljali na obalo ter se sprehodili do postaje pomorske policije. Tam sem se srečal z njihovim komandirjem, ki žal ni govoril angleško, jaz pa ne tetumsko ali portugalsko. Vzhodni Timor je bil do leta 1975 portugalska kolonija, zato domačini govorijo tudi portugalsko. Ko so se Portugalci umaknili je Vzhodni Timor zasedla Indonezijska vojska in ga priključila Indoneziji. Domačini so se uprli vojaško premočnemu okupatorju in več kot 25 let je potem trajal njihov oborožen in krvav boj za osvoboditev, v katerem je življenje izgubilo kar tretjina prebivalcev države. S posredovanjem OZN so dosegli premirje, indonezijske vojska se je umaknila in Vzhodni Timor je leta 2002 postal samostojna država.

Preko enega od policajev, ki je vsaj malo razumel angleško, smo se potem nekako sporazumevali. Povedali so mi, da ni nobena težava, če sem sidral in se želel spočiti, vendar morajo oni popisati vsakogar, ki pristane v njihovem pristanišču. In pregledovanje dokumentov, popisovanje in izmenjavanje informacij je potem trajalo tri ure. Oni so telefonarili v Dili po navodila, me vsakih nekaj minut kaj vprašali, popisovali, jaz pa sem kinkal na stolu pred pisarno. Eden od mlajših policajev, ki je malo govoril angleško, mi je vsake toliko časa prišel povedati: “No problem, no problem”, ker je verjetno videl, da sem zaskrbljen.

Po treh urah so mi vrnili potni list in dokumente od barke in rekli, da je vse OK. Segli smo si v roke, s čolnom so me odpeljali nazaj do Skokice in prijazno smo se poslovili. Ni mi bilo več do spanja. Vzhodnik je spet začel pihati, dvignil sem sidro, razvil jadra in ob severni obali Timorja odjadral proti zahodu.

Na steni gostilne na jugu Avstralije, kjer sva z Maksom pred leti jadrala, sem prebral napis: “If you don’t go, you don’t have a story.” Če ne greš na pot, nimaš zgodbe. Danes bi raje spal, kot pa imel zgodbo.

Obisk Vzhodnega Timorja mi nekako ni bil usojen. Ogledoval sem si ga na žalost lahko predvsem le z morske strani. Včeraj sem pomorske policaje v Comu vprašal, ali uradi carine in imigration v Diliju delajo preko konca tedna, in dobil sem pritrdilen odgovor. Danes dopoldne sem med sprehodom po glavnem mestu lahko ugotovil edino, da dela le pomorska policija, vsi ostali uradi v mestu pa so bili zaradi prostega vikenda zaprti in so mi vratarji in varnostniki povedali le, naj se vrnem v ponedeljek, ko bo mogoče urediti vstopne formalnosti. Tudi Burger King je bil dopoldne zaprt. No ja, vsaj izdatno sem se lahko sprehodil po mestu.

Sem pa vseeno tudi v Diliju dobil svojo zgodbo, za katero bi bilo boljše, da je ne bi. Pred vhodom v mestno luko je skupina ribičev na kanujih lovila ribe. Videl sem jih in se jim izognil za kakšnih 50 metrov. Potem pa je eden od ribičev začel vleči za vrv in pred Skokico se je nenadoma dvignila vrv in ribič je začel kričati. Še preden bi Skokico lahko ustavil, je bila vrv navita okoli propelerja, motor se je ustavil, barka pa je zaradi svoje vztrajnosti nadaljevala pot še kakšnih sto metrov in začela za seboj vleči ribiča, ki je bil na to dolgo vrv privezan. Njegov čoln je pri tem povleklo čez mrežo drugega ribiča in jo natrgalo.

Ko se je barka ustavila, sem vrv poskušal potegniti izpod barke, a ni šlo. Nadel sem si potapljaško masko, skočil v vodo in potem med potapljanje v nekaj poskusih uspel odviti vrv s propelerja. Vrv je bila cela in propeler tudi.

Ko sem splezal nazaj na barko, je do mene priveslal ribič in začel jezno kričati name: “Mani, mani, mani , mani” in je kazal na luknjo v mreži, ki jo je imel naloženo v kanuju. Seveda sem vedel, kaj pomeni mani mani (money), a za njegovo luknjo v mreži se nisem počutil krivega, saj sidrna vrv drugega ribiča ni bila označena in je pod vodo nisem mogel videti. Zagnal sem motor in odplul v pristanišče, kjer sem zasidral Skokico.

Jezni ribič je priveslal za menoj in še naprej kričal in zahteval denar. Da se ga rešim, sem mu ponudil 10 dolarjev za popravilo mreže, a jih ni želel vzeti in se je še naprej drl name: “mani, mani, mani, mani, mani, …”. Itak sem imel namen iti k pomorski policiji, ki je prva postaja za urejanje vstopnih formalnosti, zato sem ribiču pokazal na obalo in rekel: “Policia Maritim”. To ga je malo pomirilo, a je še naprej vztrajal ob barki. V vodo sem dal svoj čoln in potem sva šla do pomorske policije, kjer je eden od policajev na srečo dobro govoril angleško. Povedal sem mu, kaj se je zgodilo, pa se je samo nasmehnil. Potem je zaslišal še ribiča in mu povedal, da morajo biti mreže in vrvi v vodi označene in da pred vhodom v luko itak ne smejo loviti rib. Ribič se nikakor ni hotel pomiriti, zato so naredili zapisnik, da je bilo vse skupaj uradno.

Da bi postopek skrajšal, sem ribiču za odškodnino ponudil trideset dolarjev, kar bi zagotovo moralo zadoščati za popravilo enega metra natrgane mreže. Vendar je to zavrnil policaj, češ da za dogodek itak nisem kriv. Povedal mi je tudi, da ribič zahteva tristo dolarjev, da si bo lahko kupil novo mrežo, ker sedanja mreža ni njegova in si jo je sposodil od soseda. Policaj mi je rekel, naj se ne sekiram in izgubljam časa. Raje naj grem v mesto urediti vstopne formalnosti, oni pa se bodo pomenili z ribičem. Ko sem se po dobri uri vrnil s sprehoda od ene zaprte pisarne do druge in tretje zaprte pisarne, ribiča in njegovega čolna ni bilo več na obali, moj gumenjak pa tudi ni bil preluknjan.

Premišljal sem, kaj naj naredim, a v dvodnevnem čakanju do ponedeljka, na zasidrani barki v umazani vodi pristanišča zares nisem videl smisla. Načrt za obisk in ogled Timorja preko konca tedna mi je skorajda popolnoma spodletel. Spoznal sem le nekaj policajev in jeznega ribiča, se nekaj ur sprehajal med uradi in si hriboviti otok žal ogledoval predvsem le z morske strani. Za nameček sem med sidranjem v kalni vodi pristanišča v Diliju nasedel na plitvino, ki na karti ni bila narisana. Na srečo sem se s pomočjo motorja lahko izvlekel nazaj v globljo vodo.

Za obiske držav in otokov z zapleteno in zamudno administracijo bom moral v prihodnje načrtovati več časa. Dan je bil še mlad, dvignil sem sidro, zapustil pristanišče, razvil jadra in odjadral proti zahodu, proti otokom zahodne Indonezije.

Jadranje čez Arafursko morje

Bolj malo vetra je bilo ponoči in danes čez dan na Arafurskem morju, zato je bilo jadranje lenobno, ko pa je hitrost jadranja dopoldne padla pod 3 vozle, sem zagnal motor.

Ribiške ladje sem srečeval ponoči, zato sem bolj malo spal. Za seboj so vlekle kilometre dolge mreže označene z AIS oddajniki in bliskavicami, zato jih je bilo na morju lahko videti. Na srečo so bile mreže potegnjene v enaki smeri, kot je smer moje plovbe in se mi ni bilo potrebno skorajda nič spreminjati smeri.

Proti jutru na obzorju pred menoj ni bilo več videti nobenih luči ribičev, zato sem skrajšal jadro, upočasnil barko in za malo dlje zadremal. Čez čas se je nekaj sto metrov mimo pripeljala ribiška ladja z glasno glasbo iz zvočnikov in me zbudila. Bil je že dan in sonce je bilo nad obzorjem. Približno še za en teden jadranja čez Arafursko morje je pred menoj do Timorja, kjer načrtujem prvi postanek.

Včeraj je pred eno ploho malo bolj zapihalo in sem imel na jamboru razpetih preveč jader, zato sem poskušal na hitro spustiti glavno jadro, da se ne bi naredila škoda. Žal se je jadro med spuščanjem zataknilo za križe, frfotalo in se na nekaj koncih natrgalo. Ko sem ga v dežju končno uspel pospraviti na bum, je tudi veter popustil. Jadra bo potrebno zalepiti in današnji miren dan bi bil primeren za popravilo, a ker je bil danes tudi lenoben dan, sem se držal Grunfovega pravila: “Kar lahko storiš danes, lahko tudi jutri”.

Dnevi na Arafurskem morju si postajajo podobni, le vzhodnika je bilo danes malo več in bolj stalen je bil, da mi vmes ni bilo potrebno zaganjati motorja. Za razliko od prejšnjih dni, ko so mi ladje prihajale nasproti z zahoda, sta danes dve ladji prišli od zadaj.

Še približno 4 dni imam do Timorja. Veter se je zadnja dva dni okrepil in hitrost jadranja se je s štirih dvignila na sedem vozlov. Super, če bo le trajalo. Zaslišal sem motor in že drugič v nekaj dneh me je na odprtem morju nekaj sto milj od obale v nizkem letu preletelo letalo avstralske obalne straže. Preko radijske postaje so od mene želeli podatke, od kod prihajam in kam grem.

Za popestritev so zadnjo noč poskrbeli akumulatorji, ki so se odklopili in na barki sem imel mrk. Avtopilot se je izklopil, jadra so opletala, luči in instrumenti ugasnili in lune ni bilo na obzorju. Po vetru sem potem uspel naravnati in umiriti barko, zagnal sem motor, da je polnil akumulatorje. Nekaj časa sem krmaril ročno, potem pa so se počasi spet začele prižigati luči in instrumenti. Čudno se mi je zdelo, saj so akumulatorji še pol ure pred tem kazali 40 % napolnjenost. No, akumulatorji se zdaj polnijo s pomočjo motorja in avtopilot deluje in do Timorja imam še dan in pol jadranja. Morje je bilo dovolj mirno in glavna dejavnost danes je bila lepljenje čolna, ki je dobil nekaj novih zaplat, da bo manj puščal.

Moja letošnja najdaljša neprekinjena etapa, od Papue do Timorja, se po devetih dneh in 1250 prejadranih miljah počasi končuje. Nocoj bom prijadral do Timorja, v naslednjih desetih dneh pa bom potem na poti do Lomboka jadral predvsem samo podnevi in slalomiral med ribiči, ribiškimi mrežami in indonezijskimi otoki.

Mimo severa Avstralije

Od Port Moresby-ja in Papue Nove Gvineje sem se v sredo 8. oktobra popoldne poslovil. Zjutraj sem na bencinski črpalki v marini v tank natočil nafto, ki tukaj stane nekaj manj kot en evro, in bil sem pripravljen za odhod. Urejanje vstopnih in izstopnih formalnosti mi je vzelo veliko preveč časa, zato sem reševanje težav s sklopko prestavil nekam v prihodnost. Upam, da bom imel na poti do Indonezije dovolj vetra, pristajal pa v prihodnjih tednih itak ne bom kaj dosti.

Spet sem neskončno dolgo čakal na carinika, ki se je namesto zjutraj v marini pojavil šele popoldne, da sem dobil izhodno dovoljenje.

Žal vetra na morju pred Papuo danes ni veliko. Z močnejšim vetrom se bom po napovedih srečal šele zvečer, ko bom daleč od obale. Do takrat pa bo Skokico poganjal motor. Itak moram napolniti akumulatorje, ki so se v zadnjih treh pretežno oblačnih dnevih popolnoma izpraznili.

Naslednji izziv na poti bo Torresov preliv kjer me ob prehodu čez veliki avstralski koralni greben čaka 200 milj slaloma med koralnimi grebeni, plitvinami in ladjami. Spremenljivka na tej poti so tudi krepki plimski tokovi v prelivu, ki v času polne lune dosegajo hitrost blizu treh vozlov in na približno šest ur obrnejo smer. Na spletu sem si kupil nove Navionicsove elektronske navtične karte za Avstralijo, da bo jadranje med otoki in grebeni na severu Avstralije čim lažje.

Dan in noč sta bila polna enakomernega zmernega jadranja. Valovi so se zmanjšali, nobene ladje nisem videl že dva dni, a na barki vseeno ni bilo dolgočasno. Za popestritev je tokrat spet poskrbel motor. Včeraj sem se z vetrom srečal že pred večerom, zato sem z motorjem le do polovice napolnil akumulatorje. Polnjenje sem nameraval dokončati danes, a ko sem zjutraj zagnal motor, se je oglasil alarm za pritisk vode v hladilnem sistemu. Pogledal sem v motorni prostor in videl lužo pod motorjem in našel počeno cevko, ki hladilno tekočino vodi z ene strani motorja na drugo. Med pregledovanjem motorja pa sem videl, da pušča tudi cev za hlajenje motorja z morsko vodo in je pustila slano sled na ohišju motorja in po kablih.

Barka zna po zmerno vzvalovanem morju s pomočjo avtopilota itak jadrati sama, zato sem se lahko posvetil popravilu, le vsake toliko časa sem za vsak slučaj iz motornega prostora splezal na palubo in pogledal, kaj se dogaja na morju v okolici. Nekaj podobnega s puščanjem cevi na motorju se mi je že zgodilo na Grenlandiji, zato sem takrat za rezervo kupil nekaj metrov cevi, ki mi je zdaj prišla prav in sem motor lahko popravil z novimi cevmi brez improvizacije. Vse skupaj je bilo po svoje enostavno, a mi je vseeno vzelo nekaj ur, preden sem motor lahko zagnal. Nič ne pušča in motor zdaj brni in polni akumulatorje, da mi ponoči ne bo potrebno krmariti na roke in z ugasnjenimi lučmi in instrumenti. Vesel in ponosen sem bil na svoje opravljeno delo. Tokrat sem barko popravil na odprtem morju in ne v enem od najlepših zalivov na svetu.

Navkljub temu, da sem 120 milj skozi Torresov preliv večinoma prejadral ponoči, je bila pot manj naporna in hitrejša, kot sem pričakoval. Večinoma gre zahvala za to dobremu vetru ter jasni in z mesečino obsijani noči, ko sem lahko dobro videl otočke in valove na grebenih, po katerih sem se lahko orientiral med jadranjem.

Zjutraj sem bil že mimo otoka Thursday in mimo še nekaj drugih naseljenih avstralskih otokov sem zajadral na Arafursko morje. Na celotni poti skozi Torresov preliv ponoči nisem srečal niti ene ladje. Prve sem videl šele zjutraj pri otokih.

Mislil sem že napisati, da sem se poslovil od Pacifika in zajadral na Indijski ocean, pa sem za vsak primer preveril na zemljevidu oceanov in videl, da severna meja med oceanoma poteka po črti med Darwinom in Singapurjem. Arafursko morje je torej robno morje Tihega oceana, in na Indijski ocean bom moral še nekaj dni počakati.

Port Moresby

Veter se je popoldne z dvajsetih dvignil na trideset vozlov, valovi 3-4 m in jadranje je bilo seveda živahno. Avtopilot mi je zadnje dni dobro delal, danes pa so bili valovi preveliki in sem po nekaj dneh premora spet moral krmariti ročno. Dolgčas mi vsekakor ni bilo.

V ponedeljek, 6. oktobra popoldne, sva s Skokico prijadrala do Port Moresby-ja, glavnega mesta Papue Nove Gvineje. Prehod med koralnimi grebeni v laguno je na moji elektronski navtični karti dovolj dobro narisan in tudi na morju se je dobro videlo, kje se oceanski valovi na grebenih ne penijo, zato vplutje v laguno ni bilo zelo stresno. Veter je bil tudi v laguni močan, valovi pa so se na zunanjih grebenih razbili in morje je bilo mirno.  V Port Moresby-ju sem načrtoval počitek in nabavo hrane, saj mi na Salomonovih otokih pred odhodom ni uspelo dobiti jabolk, čipsa in jogurtov.

Po radijski postaji sem najavil svoj prihod v marino, a so mi rekli, da moram najprej pri oblasteh opraviti vstopne formalnosti preden mi lahko dovolijo vplutje v marino. Povedali so mi, da sem uradnike za danes zamudil in svetovali naj do jutri počakam na sidrišču pred marino. Poleg obiska trgovine sem načrtoval tudi dopolniti zalogo nafte na barki, kaže pa, da bom na spisek moral dodati še popravilo motorja, saj sklopka odpoveduje poslušnost. Ob manevriranju pri sidranju sem imel težave propeler spraviti v pogon in je menjalnik ob prestavljanju ročke za pogon naprej ali nazaj ubogal šele ob petem ali desetem poskusu. Pristajanje v marini s tako nezanesljivo delujočim menjalnikom ne bo enostavno in bom morda potreboval pomoč.

Upam da mi urejanje formalnosti jutri ne bo vzelo preveč časa. Med čakanjem sem na internetu prebral nekaj poročil jadralcev, ki so tukaj opravljali vstopne formalnosti in videl, da je normalen čas za to 2 dni in da uradniki niso najbolj prijazni. Tega prej nisem nikjer zasledil, sicer sem morda ne bi prišel. Začel sem že študirati prehod skozi Torresov preliv in avstralske vstopne predpise ter možnosti za nakup nafte in hrane na Thursday Islandu. Zamislil sem si plan B, če bodo formalnosti jutri preveč zamudne in bom moral na carinike predolgo čakati. Čez noč se bom dovolj spočil in če mi bo sklopka na motorju prijela in bo menjalnik deloval, bom jutri dvignil sidro in brez opravljanja formalnosti izplul iz pristanišča.

Dober dan so me cariniki in imigration uradnik v torek pustili čakati na njihov prihod na barko, da bi opravil vstopne formalnosti Po radijski postaji sem jih večkrat poklical, a so svoj prihod le prestavljali iz ure v uro. Krepko so preizkušali moje živce in potrpljenje. Le “biosecurity” je svoj pregled in izdajo dokumenta opravil kar na daljavo preko računalnika in maila.

V roke sem ravno spet prijel radijsko postajo, da bi oblastem javil da imam čakanja dovolj in da odhajam, ko sta se popoldne s čolnom na barko pripeljala dva carinika. Povedala sta, da sta imela veliko dela v pristanišču, zato sta zamudila. Raje nisem pokazal, da sem jezen, da ne bi še bolj zapletel vsega skupaj. Carinika sta bila prijazna in sta takoj začela s pregledom barke, a nista pretiravala z razmetavanjem. Potem smo izpolnili nekaj obrazcev in carinika sta se poslovila. Rekla sta, da grem zdaj lahko z barko v marino, a moram tam počakati še na “imigration”, da končam z vstopnimi formalnostmi. Dvignil sem sidro in po nekaj poskusih uspel barko spraviti v pogon. V marino sem vplul počasi, našel prosto mesto ob pomolu in sklopka na motorju je po prestavitvi v vzvratno prestavo še dovolj zgodaj prijela, da se nisem zaletel v pomol. Dva »marinerota« sta mi pomagala Skokico privezati in lahko sem si oddahnil. Na zadnjega uradnika sem čakal skorajda do večera, da sem končal z vstopnimi formalnostmi. Hkrati sem pri oblasteh tudi že najavil svoj odhod za naslednji dan.

Med čakanjem sem se na pomolu pogovarjal z Brianom, starejšim tukajšnjim jadralcem in se dogovoril, da me zvečer z avtom zapelje do bližnjega supermarketa, da me ne bi na poti oropali. Povedal je, da je zvečer v mestu dosti kriminala, zato sprehod po mestu ni varen.

Papuanski kraljevski jahtni klub, katerega lastniki so tukajšnji jadralci, je razkošna in prestižna marina, varovana z ograjami in varnostniki. Nekakšen varen otok v nevarnem mestu. Po opravljenih formalnosti sem šel na tek ob obali in po mestu in nato zvečer še z Brianom v zelo dobro založeno trgovino, kjer sem nakupil hrane za en mesec jadranja. Veliko sem nakupil sadja, jogurtov, salam, solate, … Tudi čipsa je zdaj spet zadosti na barki.

Večer sva z Brianom zaključila v restavraciji nad marino, ki si jo bom, poleg dobre hrane, zapomnil predvsem po potresu, ki je kar dolgo in v več navalih majal tla in stresal streho nad našimi glavami. Stavbe so potres prestale brez vidnih posledic. Brian mi je povedal, da cunamiji tukaj ne delajo škode, saj pristanišče zunanji grebeni in otoki dobro ščitijo pred odprtim morjem.

Proti Papui Novi Gvineji

Prvi večer je bilo vetra v zavetju Salomonovih otokov zelo malo, zato je Skokico proti jugozahodu poganjal motor in krmaril avtopilot. Ponoči so se brezvetrju pridružili še zajetni valovi z juga, ki so krepko zibali barko in izklapljali avtopilota. Med solo jadranjem ponoči po navadi spim na obroke in se zbujam na pol ure, da preverim, ali je okoli barke vse v redu. Tokrat je avtopilot s svojim alarmom vseskozi skrbel, da moji obroki dremeža niso bili daljši od 10 minut. Zjutraj sem se vendarle primajal do vetra, dvignil jadra, ki so s pomočjo vetra dovolj umirila barko, da je oslabljeni avtopilot zmogel opravljati svoje delo, in sem dopoldne lahko nadoknadil nekaj izgubljenega spanca.

Četrtek mi je minil v sanjskem jadranju. Med osem in štirinajst vozli jugovzhodnika je pihalo v levi bok Skokice in mi podarilo lepo in sproščeno jadranje. Na tropsko vročino se še vedno navajam, pred soncem pa se skrivam v senci kokpita.

V petek, tretjega oktobra zjutraj, sem se za nekaj ur ustavil na otoku Lili (Lililius) v otoški skupini Budibudi na vzhodu Papue Nove Gvineje. Zasidral sem se med koralnimi glavami nad zaplato mivke na plitvini nekaj sto metrov od obale. Ni se mi dalo dajati čolna v vodo, zato sem do otoka kar odplaval. Malo premora in malo sprehoda po obali mi vedno dobro dene.  Nekaj več kot sto ljudi živi na otokih okoli lagune, in domačini so prijazni kot večinoma povsod po Pacifiku in veseli so obiskovalcev. Mladenič na plaži, ki sem ga srečal med sprehodom, je pod palmo pobral kokosov oreh, ga olupil in odprl ter mi ga ponudil, da sem se lahko odžejal s kokosovim sokom. Vendar je sok v kokosu že malo zavrel, ni bil več sladek in je spominjal na mošt. Zaradi alkohola v soku je bila moja pot po plaži, ko sem se vračal proti barki, malo bolj ovinkasta.

Domačina sem vprašal, če je šel pred kratkim čez otok kakšen vihar, ker je na obali toliko podrtih palm, pa mi je povedal, da so imeli lansko leto cunami. Pet nekajmetrskih valov je prišlo s severa, zalilo obalni pas otokov, podrlo drevesa ob obali in v morje odplaknilo nekaj deset metrov obalnega pasu otoka. Ponekod so valovi prodrli tudi v notranjost otoka in tam so se drevesa posušila. Domačini so pravočasno dobili opozorilo pred cunamijem in so se umaknili na osrednji nekoliko višji del otokov, zato so cunami vsi preživeli.

Popoldne sem dvignil sidro in odjadral naprej. Naslednja dva dneva sta bila precej oblačna, nedelja tudi deževna. V petek in soboto sem lepo in hitro jadral po mirnem morju do otočja Louisiade na JV Papue. V nedeljo je vetra zmanjkalo, zato sem spustil sidro pri enem od otokov in si po nekaj dneh privoščil sproščen spanec v svoji postelji. Sicer med jadranjem dremam na klopi v kokpitu, zares spati pa si ne upam, ker je bilo na morju tukaj kar nekaj ladijskega prometa. Vseskozi sem moral biti pozoren tudi na navigacijo, saj sem jadral med številnimi otoki in koralnimi grebeni.

V nedeljo in predvsem v noči na ponedeljek sem imel med plohami veliko telovadbe z jadri, da sem jih pravočasno krajšal ob pišu vetra pred plohami in potem podaljševal, ko je veter za ploho praviloma popustil.

Odhod s Salomonovih otokov

Tri dni je trajala moja pot po zraku iz Slovenije do Salomonovih otokov na drugem koncu sveta, da sem se vrnil na Pacifik in na Skokico. Pot do Nora na zahodu Salomonovih otokov je tokrat potekala brez letalskih zamud, edini manjši zaplet je bil le v Honiari, kjer sem moral prenočiti, ker sem imel let na Novo Georgijo šele naslednji dan. Prenočišče sem si rezerviral preko interneta in izbral sem si stanovanje v hiši pri letališču, ki je bila na zemljevidu narisana čisto blizu letališkega potniškega terminala. Zvečer po pristanku letala sem šel peš do »600 metrov« oddaljenega prenočišča, a hiše s stanovanjem tudi po več kot enem kilometru nisem našel. Signala za mobitel nisem imel, na srečo pa so se me usmilili prijazni domačini z avtom, ko so me videli, kako otovorjen s tremi torbami v temi hodim ob robu ceste. Ponudili so mi prevoz, a naslova prenočišča, ki sem jim ga povedal, niso poznali. Gospa je potem poklicala lastnika stanovanja, ki ji je povedal, da ni vedel, da pridem, ker danes ni preveril mailov. Povedal je, kam naj me dostavijo in obljubil, da bodo čimprej prišli tja in uredili stanovanje. Izkazalo se je, da se hiša z mojim prenočiščem nahaja dva kilometra od letališke stavbe. Brez pomoči domačinov je ne bi našel.

Stanovanje so lastniki kmalu očistili in pospravili, da sem se lahko ponoči vselil. Lastnica mi je povedala, da so njihovo prazno stanovanje šele pred enim dnevom ponudili na »Bookingu« in niso računali, da se bo kdo tako hitro prijavil, zato niso preverjali mailov. Za zaplet se mi je naslednje jutro oddolžila z razkošnim tropskim zajtrkom.

Po prihodu na barko sem se kar zgrozil, ko sem videl, kako umazana je od ptičjih drekov. Paluba je bila videti kot tla v kurniku. Tri dni sem čistil in pral barko ter montiral opremo. S ptiči sem se ob tem vseskozi boril za lastništvo nad Skokico. Stvar bi bila dokaj preprosta, če bi imel pri roki cev s priključkom na vodovod in bi palubo preprosto opral s curkom vode, a barka je bila privezana na bojo sredi zaliva in daleč od vodovoda. Pri roki torej nisem imel cevi s tekočo vodo, zato sem vodo moral zajemati z vedrom iz morja in palubo ribati s krtačo. Nekajkrat sem pregnal ptiče in opral palubo barke, pa so ptiči kmalu spet prileteli nazaj na barko in jo zbombardirali s svojimi drekci. Drugi dan sem na jamboru in v bumu odkril nekaj gnezd in dobil odgovor, zakaj se ptiči tako vztrajno vračajo na barko. Gnezda sem v jezi zmetal v morje in neljubih obiskovalcev je bilo potem na barki manj. A nekateri ptiči so še vedno prihajali na jambor, zato sem razvil in pregledal še glavno jadro, ki je bilo dvojno zapakirano in zaščiteno pred soncem in dežjem. Tudi v jadru sem pod plahtami našel še štiri gnezda. Po dveh dneh sem dobil bitko s ptiči in se lotil montaže nove opreme. Pri tem dobil pomoč delavcev marine, saj en par rok za vsa opravila ni zadoščal in vmes sem moral splezati tudi na jambor.

Največ preglavic mi je povzročala menjava sidrnega vinča. Novega, težkega kar 32 kg, sem v prtljagi prinesel s seboj od doma. Vijaki in os na starem vinču so že preveč zarjavel in ga na normalen način nikakor nisem mogel odstraniti z barke. Nazadnje sem ga moral s kotno brusilko razrezati na majhne kose in jih z macolo in dletom odstraniti iz sidrnega prostora, da sem tam lahko namestil novega.

V sredo sem bil pripravljen za odhod. Na barko so prišli salomonski uradniki, da smo izpolnili potrebne izstopne formularje, plačal sem takso in dobil štampiljko v potni list. Pod večer sem se od Salomonovih otokov poslovil in odjadral proti Papui Novi Gvineji.

Laguna Vonavona in otok Rendova

Med postankom v Noru na otoku New Georgia smo si privoščili večerjo v kitajskem hotelu na drugem koncu mesta. Pri večerji sta se nam pridružila tudi jadralca Hilde in Erik. Živahen pogovor se je seveda vrtel okoli jadranja in naših jadralskih dogodivščin. Hilde je nemška jadralka, ki je zaradi popravila barke in potem zaradi epidemije korone začasno obtičala na Salomonovih otokih in zdaj upravlja tukajšnjo marino, ki je še v izgradnji. Erik pa je francoski jadralec, ki se zaradi nenavadne osebne izkušnje zdaj že sedem let večinoma solo s svojo regatno barko potepa po svetu, čeprav tega sprva ni načrtoval in se je sprva nameraval le udeležiti regate čez Atlantik. Njegova neobičajna izkušnja je bila ta, da se je njegova žena po jadranju čez Atlantik na Karibih izkrcala in se v objemu drugega jadralca vrnila domov, Erik pa je na barki ostal sam.

Od Hilde sem dobil še nekaj nasvetov za obiske najzanimivejših otokov v okolici in na svoji tablici mi je na satelitskih posnetkih lagune pokazala, kako in kje je mogoče pluti skozi podvodni labirint med otoki, čermi, koralnimi grebeni in plitvinami.

Oboroženi z novimi podatki smo se naslednji dan podali med desetine otokov in otočkov v laguni Vonavona. Laguna je nad vodo s številnimi lepimi otoki videti zelo privlačno, zaradi pomanjkljivih navtičnih kart, pa sem se je do sedaj izogibal.

Dan je bil sončen, grebeni in plitvine so bili dobro vidni in po 12 miljah cikcakanja po podvodnem labirintu, smo pripluli do otoka Lola, kjer sta nas med sidranjem obiskala progasta morska kača in delfin. Zaradi kače do otoka nismo plavali, temveč smo na plažo raje odveslali s čolnom.

Po dveh dneh med otočki lagune Vonavona smo odjadrali proti otoku Rendove. Po skoraj tednu dni bolj šibkih vetrov lahko končno spet napišem, da je bilo jadranje glavno dogajanje dneva. Pihalo je med 10 in 22 vozli z vzhoda in vetru se je za popestritev pridružilo nekaj ploh, mi pa smo križarili proti jugovzhodniku in med obrati trenirali prestavljanje in zategovanje jader.

Popoldne smo med koralnimi grebeni ob otoku Rendova našli plitev prehod v zalivček, ki nam je nudil dovolj dobro zavetje med nočnimi plohami. Jaz sem šel na sprehod in tek po otoku, dekleta pa so na obali srečala domačinko, ki jim je zvečer v svoji kuhinji priredila kuharski tečaj in pokazala, kako se skuha kumara (sladki krompir) in kasava (tapioka).

Naše pomladansko – poletno jadranje se počasi zaključuje. Dneve smo zapolnili z raznimi aktivnostmi na vodi, barki in na otokih, a mi je dekleta le redko uspelo dovolj utruditi, da bi šla zvečer spat pred menoj.

Skokico smo zadnji dan očistili, pospravili jadra in opremo ter se od barke poslovili.

Prišli smo na letališče v Mundi in kazalo je da gre vse po načrtih. Vreme je bilo ugodno, letalo je pravočasno prispelo, vkrcali smo se in se izpred letališke stavbe na vzletno stezo odpeljali kar pol ure pred predvidenim časom in pilot je navil “gas” za vzlet, letalo se je premaknilo …. in potem je motor nehal rohneti … in smo se po tleh odpeljali nazaj k letališki stavbi, se izkrcali in začela se nam je dogajati zamuda.

Letalo je imelo težave z motorjem in let proti Honiari so prestavili za nekaj ur. Zaradi zamude prvega leta je vse kazalo, da bomo zamudili naš popoldanski leta proti Avstraliji in potem midva z Zlato še vse naslednje lete naprej proti Aziji in Evropi, koroška dekleta pa proti Tongi.

Osebje Solomon Airlines na letališču smo prosili, da nam poskušajo pomagati, da bi ujeli let iz Honiare proti Avstraliji in čez čas so se odločili, da bomo lahko v Honiaro leteli z manjšim letalom, s katerim je v Mundo na pomoč priletel mehanik, da bi popravil motor na prvem letalu. Obljubili so, da bodo v Honiari zadržali letalo za Brisbane, nas pa so že v naprej prijavili za polet proti Avstraliji.

Zdelo se nam je super, let z majhnim letalom je bil posebna dogodivščina, saj smo leteli na manjši višini, kot bi sicer. Uživali smo v lepih razgledih po otokih med poletom proti vzhodu, le pogled na uro me je vse bolj skrbel. Malo letalo je letelo počasi in pristalo šele takrat, ko se je letalo za Brisbane že začelo pomikati proti vzletni stezi. Ob izstopu iz letala smo lahko le jezno mahali za Quantasovim letalom. Povedali so nam, da pilot ni želel počakati na nas, kljub temu, daje bilo letalo le na pol zasedeno.

Za dva dni so nam podaljšali počitnice na Salomonovih otokih, a zadnja dneva sta za vse minila v živčni vojni z urejanjem sprememb pri letalskih kartah. Za na Salomonove otoke nisem uspel kupiti vezanih kar za vse lete do doma, zato sva imela z Zlato ločene karte za polete do Avstralije in potem iz Avstralije naprej v Evropo. Pri Solomon Airlines so nam na vseskozi obljubljali pomoč, a skoraj nič niso naredili. V dveh dneh so nam spremenili le nadomestni let do Honiare in nas za ta čas namestili v hotel, ostalo pa je bilo prepuščeno naši iznajdljivosti. Korošice so imela več uspeha pri spreminjaju letov proti Tongi, meni pa zaradi visoke turistične sezone v Evropi za naslednjih nekaj dni ni uspelo dobiti prostih sedežev na letih proti Sloveniji. Z Zlato bova morala po prihodu v Avstralijo še nekaj dni ostati v Brisbane-u, preden bova lahko odletela naprej proti domu.

Otok Kolombangara

Skupaj z Zlato, Marinko, Suzano in Mino smo se zjutraj na obali srečali z vodičem in odpravili v hribe. Najprej so nas s terenskim poltovornjakom peljali kakšnih 20 km po gozdnih cestah skozi tropski gozd in skozi prostrane nasade mavričnega evkaliptusa, tika, akacij in še nekaj drugih vrst dreves. Vozil nas je šef turističnega dela gozdarskega podjetja, ki upravlja z gozdovi na Kolombangari. Pohvalil se je, da z gozdovi gospodarijo sonaravno, da kombinirajo različne vrste dreves, ne delajo golosekov, da posekana drevesa sproti nadomestijo z mladikami iz lastnih drevesnic in da je v podjetju s tajvanskimi lastniki zaposlenih nekaj sto domačih gozdarjev, ki s plačo kar dobro živijo. Pripeljali smo se do koče ob vznožja vulkana, od koder smo imeli lep razgled na z bujnim gozdom poraščen gorski greben.

Šef nam je dodelil dva vodiča, v spremstvu katerih smo se potem nekaj ur po lepi razgibani poti vzpenjali v hrib. Steza nas je vodila med mogočnimi debli visokih dreves po grebenu kraterja že davno ugaslega vulkana, največ navzgor in včasih vmes tudi malo navzdol. Sem ter tja se nam je med drevesi ponudil lep razgled na otok in morje pod nami in na okoliške otoke.

Najvišji vrh na vulkanu sega do višine 1780 metrov in pot do vrha in nazaj bi po razgibanem terenu trajala vsaj dva dni. Mi smo našo malho vtisov napolnili že po nekaj urah in se obrnili na enem od nižjih vrhov, saj nismo nameravali prenočevati na hribu.

Ena od znamenitosti otoka so tudi slapovi in brzice na reki, ki priteče z vulkana. Po vrnitvi z vulkana in po krajšem počitku ob koči sem ocenil, da mi je v nogah ostalo dovolj moči še za za spust v sotesko in ogled slapov. Iz opisa poti na spletni strani gozdarskega podjetja sem sklepal, da je pot dobro prehodna in se je potrebno le spustiti po strmi poti v 200 metrov globoko sotesko in potem še za nekaj kilometrov sprehajati po razgibani poti ob reki in po reki do slapa Myles, kjer se soteska konča s strmo steno pred vhodom v krater vulkana.

Planinska pot v hrib po grebenu okoli kraterja vulkana, po kateri smo hodili dopoldne, je bila dobro prehodna. Mislil sem, da je tako tudi s potjo po soteski in sem se na pot odpravil sam. Vodičem sem po hribovskem pohodu povedal, da nameravam popoldne še v sotesko in do slapa, a so mislili, da sem že dovolj utrujen in mi niso verjeli.

Kar sam sem se odpravil po poti navzdol v sotesko, a na srečo je vodič kmalu prišel za menoj in me dohitel, ko sem prišel do reke. Šef ga je poslal v sotesko za menoj, ko je slišal, da sem se sam odpravil k slapu. Pot navzdol do reke je bila dobro vidna, pri reki pa bi se zame končala, saj je bilo potrebno reko večkrat prečkati in potem na drugi strani med grmovjem poiskati nadaljevanje poti po gozdu in čez skale mimo brzic in manjših slapov. Gozdna pot je bila marsikje zaraščena in pogosto nama jo je moral vodič čistiti in utirati z mačeto.

Zanimivo je, da sta oba vodiča, tako tisti po hribu kot ta po soteski, pot prehodila v opankah. Vodič je na podlagi izkušenj vedel, katere korenine in debla na poti ali pa skale v reki in ob reki so spolzke in je varno skakal z ene na drugo. Meni je v mojih pohodniških čevljih marsikje spodrsnilo in sem potem raje naredil še kakšen vmesni korak več.

Kakšno uro sva potrebovala za mokro pot po soteski in potem še uro nazaj. Slap sam po sebi se mi ni zdel nič posebnega, veliko lepša in zanimiva je bila sama pot po soteski, po reki in čez brzice ter po gozdu pod krošnjami mogočnih dreves.

Doživetij poln dan smo po vrnitvi s hriba zaključili z večernim plavanjem okoli Skokice v mirnem zalivu Ringgi.

Za nedeljo sem se na Kolombangari poskušal dogovoriti, da nam v vasi ob obali pripravijo kulturno predstavo z njihovimi tradicionalnimi plesi in pesmimi, a sem se uspel dogovoriti le na pol. Na spletu sem prebral nekaj poročil navdušenih jadralcev, ki so takšno predstavo z igranjem na cevasta tolkala doživeli, zato sem se že cel teden trudil in se poskušal dogovoriti za obisk vasi, vendar na moje maile in klice nisem dobil odgovora.

Ko smo v petek pozno popoldne jadrali proti Kolombangari, smo pred otokom srečali ribiča, ki se mu je mudilo domov, saj so prebivalci v glavnem adventisti, ki imajo med petkom zvečer in soboto zvečer šabat, ki je namenjen počitku. Zaplul sem k njemu in mu povedal, da bi želeli videti njihovo glasbeno predstavo. Fant je nekaj zamomljal, prikimal in odveslal naprej. Če enkrat smo ga dohiteli in vprašal sem, ali pri njih igrajo na cevasta tolkala. Odgovoril je: “Yes”, in hitro veslal naprej, da ne bi zamudil sončnega zahoda in šabata. Zaklical sem za njim, naj v vasi sporoči, da bi jih v nedeljo radi obiskali. Mislim, da je še enkrat rekel yes in s kanujem izginil med mangrovami. V nedeljo zjutraj je do nas v zaliv Ringi priveslalo dekle s hčerkico v kanuju in me vprašalo, ali bi res radi videli glasbeno predstavo njihovega ljudskega benda na tolkala. Navdušeno nas je povabila v vas in sporočila, da nas bodo z veseljem sprejeli.

Dvignili smo sidro in odpluli do tri milje oddaljenega zaliva Vovohe, kjer nas je v vasi ob obali pričakal cel orkester tolkačev na cevaste bobne (Pan pipe band). Ne vem, kako bi takšno glasbo pravilno imenoval. S podplati opank so muzikanti živahno tolkli po ceveh iz bambusa in plastike in super je zvenelo.

https://www.facebook.com/jadrnicaskokica/videos/1826834894532834

Priredili so nam dvourno glasbeno-plesno zabavo, ki jo bomo težko pozabili. Naša dekleta so se med predstavo tako vživela, sprostila, zaplesala in se “odklopila”, da sem moral zelo skrbno “cenzurirati” video posnetke, da sem našel primernega za objavo (klikni na zgornjo povezavo).

Živahne Korošice

Sredi julija so se nama na Skokici pridružile tri živahne Korošice, s katerimi sem se pred nekaj meseci dogovoril, da pridejo na križarjenje po Salomonovih otokih. Da bi bilo vkrcanje čim lažje, sva se z Zlato z barko zapeljala do Munde, kjer je letališče. Pot do Munde na drugi strani otoka New Georgija je bila zdaj bistveno lažja in hitrejša, saj sem pot že poznal in lahko sem tudi sledil črti z GPS sledjo Skokice izpred enega tedna, ki sem jo imel vrisano na zaslonu navtičnega ploterja, ko sva se po varnih globinah morja izognila vsem plitvinam, podvodnim čerem in grebenom.

Skokico sem zasidral ob obali le kakšnih 200 metrov od letališča, zato Suzana, Marinka in Mina niso imele dolge poti do barke. Popolnoma ženske posadke še nikoli nisem imel na barki. Vse je enkrat prvič. Bomo videli, kako dolgo bodo zdržale, oz. kako dolgo bom pod komando štirih žensk zdržal jaz 😊.

Popoldne smo v trgovinah nabavili nekaj hrane in pijače za naslednje dni, potem pa je spet začelo deževati, zato smo čez noč ostali kar v Mundi. Večerjali smo v bližnji restavraciji na obali, kjer sva z Zlato že prejšnji teden dobro jedla.

V torek 15. julija smo zjutraj izpluli iz lagune otoka New Georgia in obrnili na zahod proti nekaj ur oddaljenemu otočju Ghizo. Vreme je bilo lepo, le vetra je bilo samo za vzorec, zato je Skokico proti zahodu poganjal motor. V laguni otoka Ghizo smo sidro spustili v bližini otočka Olasana in lepo popoldne preživeli ob potapljanju med koralnimi grebeni in ob sprehodih po otoški plaži.

Naslednji dan smo se preselili še nekaj deset milj dlje proti zahodu do otoka Vella Lavella in tudi tam ob sprehodih raziskovali lepe bele plaže in tropske koralne otočke na grebenu. Dekleta so se preskusila tudi v supanju in ob tem je bilo kar nekaj smeha. Medtem ko se je ženski del posadke zabaval na vodi, sem sam malo popravljal na barki in upam, da mi je s kitom končno uspelo dovolj dobro zatesniti palubno okno, da ne bo več puščalo ob hudih nalivih.

V četrtek je končno vsaj malo zapihalo, da smo lahko raztegnili jadra in se v tišini s pomočjo vetra preselili na naslednji otok. Tokrat smo jadrali proti vzhodu, nazaj do otoka Ghizo in se sprehodili po prašnih ulicah, trgovinah in živahni veliki tržnici mesteca Gizo. Hrana na Salomonovih otokih ni draga, zato smo dan zaključili z bučno juho ter “kumaro” (pečenim sladkim krompirjem) v restavraciji nad obalo.

V petek zjutraj smo se ustavili pri Kennedy-jevem otoku in se potapljali med pisanimi ribicami okrog tamkajšnjega koralnega grebena. Otok so poimenovali po ameriškem predsedniku J.F. Kennedy-ju, ker se je bivši ameriški predsednik med drugo svetovno vojno skupaj s posadko rešil na ta otok, potem ko so jim Japonci v bližini prerešetali in potopili patruljni čoln.

Popoldne smo odjadrali do Kolombangare, kjer smo za konec tedna z vodičem dogovorjeni za planinski pohod do roba kraterja vulkana do višine okrog tisoč metrov.

Pet dni je mimo in še vedno sem živ 😊, dekleta pa so tudi vseskozi dobre volje in Zlata se je z njimi lepo ujela.

New Georgia, Ghizo in Kolombangara

Po dnevih divjine sva z Zlato odjadrala do otoka New Georgia, kjer sva si privoščila nekaj udobja civilizacije in dopolnila zaloge hrane in vode na barki.

Za prvi postanek na otoku sem si izbral naselje Munda, kjer je tudi otoško letališče. Preglavice na poti so nama spet povzročali številni koralni grebeni, ki obkrožajo otok, a niso vrisani na navtičnih kartah oziroma so narisani na napačnih mestih. Tudi satelitski posnetki tega dela otoka so zelo slabi, ali so prekriti z oblački ali pa je morje na posnetkih zaslepljeno s soncem. Pomagala sva si lahko le s počasno plovbo med grebeni in s skrbnim opazovanjem barv morja pred premcem barke.

Zlatini živci so bili spet na preizkušnji še posebej, ko se je pooblačilo in je začelo deževati. Takrat se v morju svetlih barv grebenov ni več videlo že na daleč, temveč so se prikazali šele tik pred barko in sva potem morala na hitro ustaviti barko in se vračati iz slepe ulice. Dve uri sva potrebovala za zadnje tri milje poti in do Munde nama je uspelo pripluti ne da bi nasedla. Za nagrado sva si v gostilni ob obali privoščila večerjo, naslednji dan pa še sprehod po vasi in okolici ter obisk trgovin in tržnice.

Za privez za Skokico preko poletja sem se dogovoril v marini v pristaniškim mestecu v Noro, ki leži na severozahodni strani otoka. Pot med Mundo in Norom naju je spet vodila med številnimi koralnimi grebeni, otoki, otočki in čermi ter na koncu še po nekaj milj dolgem ozkem prelivu med otoki. Ta del poti me je zelo spominjal na plovbo po rekah in rokavih Amazonije pred nekaj leti.

Pred Norom se je kanal razširil v zaliv in na desni sva videla marino in kakšnih deset tam privezanih bark. Edina še prosta boja je čakala na Skokico. To ni marina, kakršne poznamo na Jadranu, temveč je v zalivu zasidranih nekaj boj, na katere se priveže barko. Na obali je pipa z vodo in sanitarije, zagotovljeno imajo tudi 24 urno varovanje. Obalni del marine je še v izgradnji in ko bo končan, bo imela marina nekaj deset privezov tudi ob obali. Lastnik je Avstralec, marino pa upravlja nemška jadralka Hilde, ki je s svojo jadrnico v Noru obtičala med korono in se tukaj dovolj dobro počuti, da svoje jadralske poti okoli sveta po epidemiji in odprtju meja še ni nadaljevala. S Hilde sva bila v zadnjih mesecih večkrat v stiku preko mailov, zdaj pa smo se spoznali še v živo.

Noro je pristaniško mestece v katerem je tudi dokaj velika tovarna ribjih konzerv »Soltuna«, ki daje zaposlitev veliko domačinom. Hiše v mestu so zato bolje grajene in bolj razkošne, kot smo jih do zdaj, z izjemo Honiare, videvali po Salomonovih otokih. V Noru sem imel opravek tudi na carini, saj mi carinik ob našem prihodu na Salomonove otoke pred nekaj tedni ni izdal carinskega potrdila in sem le tega dobil šele tukaj.

Deževno-sončni so bili zadnji dnevi in napoved je kazala, da se bo spremenljivo vreme nadaljevalo še nekaj dni. Jutra so lepa, sončna, popoldnevi in večeri oblačni in plohasti. Iz Nora sva odjadrala še nekaj deset milj naprej proti zahodu do Giza, ki je glavno mesto province Zahodne province Salomonovih otokov. Otok Ghizo je podobno kot mnogi drugi tukajšnji otoki obdan z laguno, koralnimi grebeni in otočki na zunanjem koralnem grebenu. V Gizu je veliko kitajskih trgovin in trgovinic, po luknjastih cestah pa je v mestu gost promet z avtomobili, čeprav je otok majhen in cest tukaj ni veliko. V zapisov jadralcev sem prebral, da sidrišče v mestu ni varno, a ne zaradi vremena temveč zaradi tolovajev, zato sva preko noči sidrala v sosednjem zalivu, čoln pa sem dvignil na palubo in pospravil motorček.

Na poti z Ghiza nazaj proti Noru sva se z Zlato ustavila na otoku Kolombangara, ki je s 1770 metri najvišji otok v Salomonovem otočju. Ime otoka v jeziku staroselcev pomeni božanstvo voda, saj ima otok zaradi višine gora veliko padavin in po pobočjih se k morju zato stekajo številne reke in potoki. Kolombangara je poraščena z gostim gozdom in gozdarstvo daje domačinom kruh.

Iz mirnega zaliva Ringgi sva se sprehodila skozi gozd po rahlo vzpenjajočih poteh na nižjem delu otoka. Gozd na tem delu otoka so gozdarji precej spremenili in so zdaj tu obsežni nasadi predvsem hitro rastočega mavričnega evkaliptusa, ki zraste v višino preko 60 metrov. Višje po hribih na otoku je prvobitni tropski deževni gozd, a po planinskih poteh Kolombangare se bomo raje sprehajali čez nekaj dni, ko bo vreme bolj suho.