Port Moresby
Veter se je popoldne z dvajsetih dvignil na trideset vozlov, valovi 3-4 m in jadranje je bilo seveda živahno. Avtopilot mi je zadnje dni dobro delal, danes pa so bili valovi preveliki in sem po nekaj dneh premora spet moral krmariti ročno. Dolgčas mi vsekakor ni bilo.
V ponedeljek, 6. oktobra popoldne, sva s Skokico prijadrala do Port Moresby-ja, glavnega mesta Papue Nove Gvineje. Prehod med koralnimi grebeni v laguno je na moji elektronski navtični karti dovolj dobro narisan in tudi na morju se je dobro videlo, kje se oceanski valovi na grebenih ne penijo, zato vplutje v laguno ni bilo zelo stresno. Veter je bil tudi v laguni močan, valovi pa so se na zunanjih grebenih razbili in morje je bilo mirno. V Port Moresby-ju sem načrtoval počitek in nabavo hrane, saj mi na Salomonovih otokih pred odhodom ni uspelo dobiti jabolk, čipsa in jogurtov.
Po radijski postaji sem najavil svoj prihod v marino, a so mi rekli, da moram najprej pri oblasteh opraviti vstopne formalnosti preden mi lahko dovolijo vplutje v marino. Povedali so mi, da sem uradnike za danes zamudil in svetovali naj do jutri počakam na sidrišču pred marino. Poleg obiska trgovine sem načrtoval tudi dopolniti zalogo nafte na barki, kaže pa, da bom na spisek moral dodati še popravilo motorja, saj sklopka odpoveduje poslušnost. Ob manevriranju pri sidranju sem imel težave propeler spraviti v pogon in je menjalnik ob prestavljanju ročke za pogon naprej ali nazaj ubogal šele ob petem ali desetem poskusu. Pristajanje v marini s tako nezanesljivo delujočim menjalnikom ne bo enostavno in bom morda potreboval pomoč.
Upam da mi urejanje formalnosti jutri ne bo vzelo preveč časa. Med čakanjem sem na internetu prebral nekaj poročil jadralcev, ki so tukaj opravljali vstopne formalnosti in videl, da je normalen čas za to 2 dni in da uradniki niso najbolj prijazni. Tega prej nisem nikjer zasledil, sicer sem morda ne bi prišel. Začel sem že študirati prehod skozi Torresov preliv in avstralske vstopne predpise ter možnosti za nakup nafte in hrane na Thursday Islandu. Zamislil sem si plan B, če bodo formalnosti jutri preveč zamudne in bom moral na carinike predolgo čakati. Čez noč se bom dovolj spočil in če mi bo sklopka na motorju prijela in bo menjalnik deloval, bom jutri dvignil sidro in brez opravljanja formalnosti izplul iz pristanišča.
Dober dan so me cariniki in imigration uradnik v torek pustili čakati na njihov prihod na barko, da bi opravil vstopne formalnosti Po radijski postaji sem jih večkrat poklical, a so svoj prihod le prestavljali iz ure v uro. Krepko so preizkušali moje živce in potrpljenje. Le “biosecurity” je svoj pregled in izdajo dokumenta opravil kar na daljavo preko računalnika in maila.
V roke sem ravno spet prijel radijsko postajo, da bi oblastem javil da imam čakanja dovolj in da odhajam, ko sta se popoldne s čolnom na barko pripeljala dva carinika. Povedala sta, da sta imela veliko dela v pristanišču, zato sta zamudila. Raje nisem pokazal, da sem jezen, da ne bi še bolj zapletel vsega skupaj. Carinika sta bila prijazna in sta takoj začela s pregledom barke, a nista pretiravala z razmetavanjem. Potem smo izpolnili nekaj obrazcev in carinika sta se poslovila. Rekla sta, da grem zdaj lahko z barko v marino, a moram tam počakati še na “imigration”, da končam z vstopnimi formalnostmi. Dvignil sem sidro in po nekaj poskusih uspel barko spraviti v pogon. V marino sem vplul počasi, našel prosto mesto ob pomolu in sklopka na motorju je po prestavitvi v vzvratno prestavo še dovolj zgodaj prijela, da se nisem zaletel v pomol. Dva »marinerota« sta mi pomagala Skokico privezati in lahko sem si oddahnil. Na zadnjega uradnika sem čakal skorajda do večera, da sem končal z vstopnimi formalnostmi. Hkrati sem pri oblasteh tudi že najavil svoj odhod za naslednji dan.
Med čakanjem sem se na pomolu pogovarjal z Brianom, starejšim tukajšnjim jadralcem in se dogovoril, da me zvečer z avtom zapelje do bližnjega supermarketa, da me ne bi na poti oropali. Povedal je, da je zvečer v mestu dosti kriminala, zato sprehod po mestu ni varen.
Papuanski kraljevski jahtni klub, katerega lastniki so tukajšnji jadralci, je razkošna in prestižna marina, varovana z ograjami in varnostniki. Nekakšen varen otok v nevarnem mestu. Po opravljenih formalnosti sem šel na tek ob obali in po mestu in nato zvečer še z Brianom v zelo dobro založeno trgovino, kjer sem nakupil hrane za en mesec jadranja. Veliko sem nakupil sadja, jogurtov, salam, solate, … Tudi čipsa je zdaj spet zadosti na barki.
Večer sva z Brianom zaključila v restavraciji nad marino, ki si jo bom, poleg dobre hrane, zapomnil predvsem po potresu, ki je kar dolgo in v več navalih majal tla in stresal streho nad našimi glavami. Stavbe so potres prestale brez vidnih posledic. Brian mi je povedal, da cunamiji tukaj ne delajo škode, saj pristanišče zunanji grebeni in otoki dobro ščitijo pred odprtim morjem.
