Rovinj – Umag – Piran – Izola

Noč je bila mirna in vremenska napoved tudi za dopoldan ob istrski obali ni obetala resnega vetra, zato se nam zjutraj ni zelo mudilo z dvigovanjem sidra.

Dopoldne je pri Poreču začelo rahlo pihati z juga in na jambor smo lahko dvignili spinaker, ki nam je omogočil jadranje z okrog štirimi vozli hitrosti.

 

 Jurij je danes spet zagnal svojega drona, saj mu vzletanje in pristajanje na barki na tako mirnem morju ni povzročalo prav nobenih preglavic.

Spet je nastalo nekaj lepih posnetkov Skokice iz zornih kotov, ki jih sicer nisem vajen.

Mirno morje smo kar med jadranjem lahko izkoristili tudi za popravila na vrhu jambora.

Po postanku na pomorskem mejnem prehodu v Umagu smo popoldne prijadrali do Pirana, kjer smo opravili še s slovenskimi mejnimi formalnostmi. Na poti med Umagom in Piranom so nas varovali kar trije hrvaški policijski čolni :).

Naše prvo letošnje malo daljše jadralsko popotovanje ko so tudi temperature na morju končno začele spominjati na poletje, smo popoldne zaključili v marini v Izoli.

Nada in Jurij sta naš nekajdnevni jadralski izlet mimo Palagruže čisto v redu preživela in jadranje v njuni družbi mi je bilo v veselje.

Silba – Kamenjak – Rovinj

Te dni, ko se v teku dneva izmenjujeta burja in maestral, je za pot proti severu potrebno zgodaj vstajati, da v jadra ujameš čim več ugodnega vetra. Tako kot z Murterja smo tudi s Silbe z burjo odjadrali še pred sončnim vzhodom.

 

Burja in severovzhodnik sta si  v roke segla srediKvarnerja in jadrali smo lahko vse do Banjol v Istri, ko je popoldne veter izpuhtel in zadnjih nekaj ur do Rovinja smo  v družbi delfinov pluli po kot zrcalo gladkem morju.

      

Murter – Silba

Zjutraj smo z rahlo burjo odjadrali z Murterja. Morje je bilo mirno, zato smo šibkemu vetru navkljub s Skokico dosegali čisto spodobnih šest vozlov hitrosti. Pred Zadrom se je burja poslovila in zamenjal jo je zmeren severozahodnik.

Sredi dneva nas je zmočilo nekaj ploh, ki so veter obrnile na jugozahodnik, s katerim smo popoldne prijadrali do Silbe.

 

Veter je bil dovolj enakomeren, da je Jurij spet lahko naredil nekaj fotografij iz ptičje perspektive:

 

Pakleni otoki – Murter

Različni vremenski modeli so za danes za srednji Jadran napovedovali zelo različne vremenske razmere, od vzhodnika in burje do maestrala, v resnici pa smo kisel, siv in deževen dan med Hvarom in Murterjem večinoma prejadrali s pomočjo zmernega zahodnika.

Le na zaključku poti pred Murterjem se nam je skozi oblake pokazalo sonce.

Lastovo – Palagruža – Pakleni otoki

Veter se je ponoči vrnil in obrnil na severovzhodnik in nas ponesel do Skrivene luke na Lastovu, kjer smo za preostanek noči spustili sidro.

Po obveznem sprehodu do svetilnika smo se dopoldne odpravili na pot proti Palagruži. Maestral je v teku dneva naraščal, da je jadranje postajalo vse bolj poskočno.

Popoldne smo prijadrali do Palagruže, ob otoku spustili sidro in še drugič danes splezali do svetilnika. Dan je bil lep in vidljivost dobra, da smo lahko z vrha otoka videli tako italijansko kot hrvaško obalo.

Po obisku otoka smo se z barko odpravili proti severu. Tokrat smo jadrali v veter in proti valovom, zato so se le ti izdatno prelivali čez krov Skokice in nas zalivali. Kurz sem sprva zastavil proti Visu, a so nas valovi odnašali bolj proti vzhodu, zato smo ponoči prijadrali do Paklenih otokov.

Proti Lastovu

Popoldne sva z Zlato dvignila sidro in z jugozahodnikom iz Cavtata mimo Dubrovnika odjadrala do Zatona, kjer sem se od Zlate poslovil, na krovu Skokice pa sta se mi pridružila Nada in Jurij.

Odjadrali smo proti severozahodu. Veter je vsako uro spremenil smer od jugozahodnika do severozahodnika in burje, vendar smo po goli sreči ujeli pravi ritem in z le enim obratom do večera prijadrali do severa Mljeta.

Že dolgo nisem tako uživaško jadral. Morje ni bilo preveč vzvalovano, vetra ravno prav za polna jadra in Skokica je veselo jadrala s preko 8 vozli hitrosti.

Jurij je s seboj prinesel drona in naredil nekaj lepih zračnih posnetkov našega jadranja. Danes mu je vedno uspel pristanek na barki, le moji prsti so dobili nekaj prask od propelerja, ko sem ob pristanku po palubi lovil drona.

Ponoči je burja oslabela, zato se bomo ustavili na Lastovu in počakali na nov veter, ki je napovedan za jutri in ki nas bo ponesel do Palagruže.

Šipanska Luka – Cavtat

Po mirni noči smo zjutraj odjadrali s Šipana proti Cavtatu. Jugo je dopoldne med Elafitskimi otoki kar krepko vlekel, potem pa pri Dubrovniku začel popuščati. Žal so valovi ostali kar zajetni in na odprtem morju mimo starega Dubrovnika smo se kar krepko guncali.

Zgodaj popoldne smo pripluli v Cavtat, kjer je bilo v pristanišču privezanih nekaj razkošnih jaht. Na podlagi prejšnjih izkušenj sem pričakoval sem visoko ceno priveza ob obalo mesteca, a vseeno doživel presenečenje. Kar 120 eur na dan je želel sicer prijazni stric iz luške uprave.

Tako dragega priveza še nisem plačal in ga tudi danes ne bom. Sodelavki sta se izkrcali, z Zlato pa sva odplula v sosednji zaliv in Skokico zasidrala v zavetrju Cavtata.

Jutri popoldne startamo s tečajem odprtomorskega jadranja. Pogledal sem vremenske napovedi za prihodnje dni. Kaže da bo dež počasi izzvenel, jugo pa bosta prve dni zamenjala burja in maestral.

Sobra – Šipanska Luka, Šipan

Moje sodelavke so danes doživele še eno različico jadranja. Tokrat je šlo za tisto “pravo” mokro jadranje. V kanalu med Mljetom in Pelješcem je danes vladal jugo s 25 do 30 vozli hitrosti, večji valovi pa so presegali 3 metre in se pogosto prelivali čez krov Skokice, ko smo jadrali proti vetru proti jugovzhodu.

Žal se valovi niso prelivali le čez krov barke, temveč tudi v barko, ker smo pred odhodom pozabili na tesno zapreti stropna palubna okna in smo zato morali brisati mokro notranjost barke. Kot vedno je vsaka težava tudi za nekaj dobra – Skokica je pod podnicami zdaj veliko bolj čista, kot je bila prej.

Naše vaje iz športnega jadranja so na srečo mojih sopotnic trajale le dve uri in že smo prijadrali v zavetje Elafitskih otokov pred Dubrovnikom ter se ustavili v Luki na Šipanu.

Na dnu zaliva je ob obali pred hotelom morje na dvajsetih metrih obale dovolj globoko tudi za jadrnice in grdemu vremenu primerno ta prostor še ni bil popolnoma zaseden,

zato smo tam lahko spustili sidro in Skokico s krmo privezali ob obalo zraven še ene jadrnice. Ta košček obale je “javno dobro” in nima koncesionarja, ki bi kasiral za privez, hkrati pa ob jugu nudi popolno zavetrje. Ob maestralu je verjetno ravno obratno in je to prvi prostor v luki, s katerega moraš pobegniti ob močnejšem vetru. V vseh krajih, kjer smo se do sedaj ustavili na poti, smo našli brezplačne in varne priveze. Kaže da tudi hrvaška obala glede inkasantstva ni takšna, kot se o njej govori :). Saj vem da bo že jutri v Cavtatu drugače in verjetno je drugače tudi v turističnih krajih ob poletni gužvi.

Težki oblaki s plohami so se cel dan podili po okolici Šipanske Luke, a so se nas izognili in brez dežnikov smo se lahko sprehajali po mirnem otoku.  

Mljet

Za otoke je te dni napovedanega manj dežja kot za celino, zato smo še en dan ostali na Mljetu. V sicer zavetern zaliv so začeli prihajati vse večji valovi okrepljenega juga in smo se iz vasi raje preselili v trajektno pristanišče, ki ima bolj mirno lego in so mi ob bencinski črpalki, potem ko sem natočil gorivo, dovolili privez. Nobene navtične gneče ni v teh krajih in domačini, ki živijo od turizma, negodujejo nad hladnim deževnim vremenom, ki jim odganja obiskovalce.

 

Naša dekleta so si čas med deževnim dopoldnevom krajšala s kvačkanjem :), popoldne pa se je nebo vendarle dovolj dvignilo, da smo odšli na sprehod po stari mulateri, ki po hribih in dolinah vodi čez Mljet.

Sledili smo markacijam po razpihani hribovski sprehajalni poti in pridno hodili, vmes pa je posijalo sonce, da nismo izgubili veselja.

 

 

Mislil sem, da pot vodi do Babinega polja, pa se je čez nekaj ur izkazalo, da vodi do Blata in iz sprehoda je nastal 25 kilometrski pohod čez drn in strn, s katerim smo se oddolžili za vse na barki presedene in preležane ure v preteklih dneh.

Podobno kot drugi jadranski otoki ima tudi Mljet med hribi po sredini otoka vasi in kraška polja, vsaj malo pa sem bil presenečen,

ko sem videl, kako lepo zelena so ta polja in še bolj, ko smo se sprehajali mimo sladkovodnih jezer, ki jih nisem pričakoval.

 

Na srečo smo na poti v hribih še pred Blatom našli odcep za Babino polje in se spustili v dolino.

Na poti smo videli, da tudi na Mljetu vlada olimpijski duh.

 

Zvečer s mo se po čudovitem in napornem izletu (tokrat po cesti) vrnili na barko in z nespečnostjo nismo imeli težav :).