Čez Jadran proti burji

V sredo smo si na barki pripravili okusno večerjo. S piščančjimi ocvrtki se je še posebej izkazal Jan.

Četrtek je posadka izkoristila za izlet v San Marino, mene pa je čez dan zabavalo nekaj pisarniškega dela in redni video izobraževalni seminar o covidu, vse v povezavi z mojim delom pri skokih.

Popoldne so se moji sojadralci nabrušeni vrnili iz San Marina in si zaželeli nočnega jadranja. Nisem bil prepričan, da je to najboljša ideja, saj je bila za naslednja dva dni čez cel Jadran napovedana kar krepka burja, ki za nas pomeni 120 milj in skoraj 24 ur jadranja v veter po razburkanem morju. Svetoval sem jim, da bi se na razgibano morje morda raje podali v petek zgodaj zjutraj in bi se tako z valovi spopadali podnevi, a si jih je večina vseeno zaželela razgibanega nočnega jadranja. Vedel sem, da nam valovi ne bodo pustili počitka, da bi ponoči kdo lahko spal takrat ko ne bo dežural na krovu, a sem vseeno sprejel izziv. Plovba do Riminija je bila očitno preveč mirna in posadka si je pač želela večjih izzivov.

Manca nam je pred odhodom na hitro pripravila rižoto, potem pa smo zvečer iz mirnega zavetja marine odjadrali na morje.

Prvih nekaj ur je burja pihala le z okoli 15 vozli hitrosti in tudi valovi so bili pod enim metrom višine, zato smo lahko jadrali s polnimi jadri kar ostro v veter ter nabrali nekaj višine proti vetru.

 

Ponoči se je burja vse bolj krepila, valovi pa so se višali. Burja je najprej presegala 20 vozlov in jadra smo dvakrat skrajšali, sredi noči smo bili pri 25 vozlih in tretji krajšavi, proti jutru pa se burja tudi med sunki skorajda ni več spustila pod 30 vozlov in nad krovom Skokice smo imeli razpete le še tretjino genove. Valovi so se neprestano prelivali čez krov barke in o kakšnem orcanju sploh nisem več premišljeval. Upočasniti je bilo potrebno barko, da se nismo prehudo zaletavali v valove. Razmere so nam omogočale varno jadranje le še z vetrom v bok in naša smer jadranja se je vse bolj pomikala proti jugovzhodu, proti južni Dalmaciji. Jadranje med nekajmetrskimi valovi že nekaj časa ni bilo udobno, a poskrbeti je bilo potrebno, da je bilo vsaj varno. Pred zalivanjem prekipevajočih valov in pred hladnim vetrom nas je tudi tokrat kar dobro ščitil »šotor«, ki smo ga namestili nad kokpit, a popolnoma suhi vseeno nismo bili.

 

Z jutrom se je burja spustila pod 30 vozlov, da smo na jambor spet lahko dvignili na tretjo krajšavo skrajšano glavno jadro, ki nam je omogočilo lahko orco. Naša smer jadranja se je tako z Visa dvignila proti Severni Dalmaciji, nekam proti Kornatom.

 

Čez dan je burja še nekoliko oslabela, valovi so se razpotegnili, jadra smo postopoma podaljševali in jadrali vse bolj ostro proti vetru.

Barko smo usmerili na jug Dugega otoka in v preliv Proversa nad Kornati. Jadranje je spet postalo užitek, lahko pa smo vmes nadoknadili nekaj izostalega spanca. Že pred odhodom iz Riminija sem se po telefonu prepričal, da je sezonski morski mejni prehod v Saliju še vedno odprt.

 

Pred Dugim otokom je veter skorajda izginil, da smo za dve uri zagnali motor, a se je burja pred Kornati vrnila in nam popestrila jadranje med otoki do Salija.

Pri policaju in cariniku smo zvečer uspeli opraviti hrvaške vstopne formalnosti, kdaj nam jih bo uspelo zaključiti tudi pri luškem kapitanu, pa še ne vem. Na vratih luške kapitanije piše, da je do ponedeljka zaprto. Del večerje smo pojedli v konobi na obali, palačinke so posadko pričakale ob vrnitvi na Skokico, večer pa smo zaključili z ogledom filmov z jadralskih poti po svetu.

Rimini

Za razliko od burne Barcolane, nas je tokrat proti Riminiju pospremil precej šibak severnik.

Na poti proti jugu so se mi včeraj na Skokici pridružili Bojan, Damjan, Maja, Jan in Manca. Veter nas je s hitrostjo primerno za spodobno jadranje osrečil le zvečer mimo Umaga in potem še danes zjutraj zadnjih nekaj ur pred pristankom, vmes pa je bil veter tako šibak, da smo jadrom dodali pomoč motorja.

Mirna in sproščujoča je bila nočna plovba od Istre čez Severni Jadran, kmalu za tem, ko smo  barko opoldne privezali v marini, so Rimini obiskale nevihte.

Barcolana / Barkovljanka 2021

Ponoči je v marini žvižgalo okoli jamborov in jutranji pogled na vremenske napovedi na računalniku mi je narisal nasmeh na obraz :). Skokica zaradi svoje teže pač potrebuje nekaj več vetra od regatnih bark, da se premakne in vremenska napoved je še naprej obetala burjo.

Uroš je po včerajšnjem treningu žal “omagal” in smo zato proti Barkovljam zjutraj odpluli le štirje na krovu Skokice – po starosti: Gregor, Miran, Jelko in Tomaž. Slednjega smo danes izbrali, da bo kriv za vse morebitne težave med jadranjem. To pomembno funkcijo pač pridobiš, če si najmlajši :).

Burja je iz Trsta proti Izoli pošiljala zoprne valove, zato smo raje najprej zavili proti Ankaranu in potem v zavetju Debelega rtiča dvignili jadra, ter odjadrali proti Barkovljam. Bolj kot smo se bližali bojam na startni črti, močnejši sunki burje so “bombardirali” morje, a vmes veter v povprečju ni presegal 20 vozlov.

Za vsak slučaj smo glavno jadro pustili na tretji krajšavi in počakali na start. Razvili smo še genovo in kar dobro startali. Veter se je po startu okrepil nad 30 vozlov, a je postal bolj enakomeren, zato genove nismo prav dosti skrajšali. Bal sem se starta, ko je gneča in veter v krmo, a je tokrat vsaj za nas vse skupaj potekalo gladko in brez hudega stresa :).

Z oddaljenostjo od obale so se valovi večali in nagibali barko, zato sem moral kar skrbno krmariti, da smo jadrali v željeno smer. Kmalu smo z vetrom v polkrmo jadrali z desetimi vozli hitrosti, po valu navzdol pa tudi hitreje. Morje je postajalo vse bolj belo, razpenjeno.

Paziti sem moral na barke okoli nas, ki so imele nekatere na jamborih napetih preveč jader in so jih zato sunki burje polagali in obračali v veter.

Enega od takšnih “napadov” na Skokico so s svojo barko uprizorili Avstrijci, a sem se jim uspel izogniti – glej video  Skokica na Barcolani.

Pred prvo bojo pri Debelem rtiču je veter zelo oslabel in je neprestano menjal smer, da nekajkrat nisem vedel, kam bi bilo najbolj pametno jadrati in smo malo begali po morju do boje, kjer se je burja spet začela krepiti.

Skrajšali smo jadra in do druge boje ter naprej je šlo ostro v veter. Sunki burje so se krepili in ko nas je začelo preveč polagati, smo še dodatno krajšali jadra. Kmalu smo spet pristali na tretji krajšavi in tretjini genove, a smo bili hitrejši od sosedov na regatnem polju, ki so se mučili s večjimi jadri.

Cikcakali smo po regatnem polju proti gradu Miramare in delali obrate v veter na deset minut, da se od direktne smeri ne bi preveč oddaljili. Dvakrat vmes so nas k hitremu obratu prisilile tudi barke na prednostnih uzdah, ko sem pozno spoznal, da nismo dovolj hitri, da bi prečkali pred njihovim premcem.

Pred tretjo bojo je veter v povprečju nekoliko oslabel, krepiti pa so se začeli sunki burje, ki se je vrtinčila čez hrib in so zato sunki kot nekakšne vetrne “bombe” padali na morje in v hipu razpenili morje v okolici barke in jo včasih krepko nagnili.

Objadrali smo bojo in obrnili proti cilju pred Trstom. Nekoliko čudno se mi je zdelo, da na nekaterih barkah že kmalu po obratu za Miramarom pospravljajo jadra, a na radijski postaji nismo slišali nobenega obvestila o skrajšanju regate, le informacijo, da je zmagala jadrnica “Arca”.

Veter je mimo Barkovelj slabel in morje je bilo mirno, občasno pa so še vedno prihajali močni sunki burje. Odločil sem se, da podaljšamo jadra, da bi bili čimprej na cilju. Toda sunki burje so nas zaradi prevelikih jader občasno precej polagali in obračali v veter, da smo proti cilju kar preveč vijugali.

Regato v močnem vetru bi končali popolnoma brez škode, če nas pred Barkovljami nebi “napičila” slovenska barka in nam skrivila ograje. Fantje na barki, ki smo jo prehitevali so snemali in menjavali strgano genovo ter kričali drug na drugega, pri tem pa je krmar pozabil na krmilo in njihova barka je zavila ostro v levo ter se nam s premcem zaletela v bok, preden bi se jim lahko izognil. Ko sem jih vprašal, kaj delajo, sem namesto opravičila dobil odgovor, da smo se jim mi nastavili ??

Iz spoštovanja do krmarja ne bom napisal, kdo je bil za krmilom, saj vem, da se ni zaletel namenoma.

Poravnali smo ograjo in odjadrali še zadnjo miljo do cilja pred Trstom, sunki okrepljenega vetra pa so nas pred ciljem že kar preveč polagali in ne vem, zakaj nismo skrajšali jader.

Po cilju smo pospravili glavno jadro in potem s polovico genove in s tridesetimi vozli burje v krmo odjadrali proti Izoli. Veseli smo bili živahnega in dobrega jadranja na regati in to proslavili s potico, po prihodu v marino v Izoli pa doživeli hladen tuš. Na internetu, ko sem iskal rezultate Barcolane, sem videl, da so nam regato razveljavili že po prihodu v cilj.

Regatni odbor je regato najprej skrajšal in cilj prestavil na tretjo bojo pri Miramaru (te informacije mi na radijski postaji nismo slišali), potem pa opoldne regato odpovedal za jadrnice pod dvanajst metrov in razveljavil rezultate tudi tistim, ki smo bili do takrat že skozi cilj pri Miramaru. Med temi “osmoljenci” smo bili žal tudi mi. Rezultati daljših bark, ki so v cilj prišle za nami, so obveljali ??

Razočarani smo bili nad odločitvijo organizatorja, saj so bile razmere na regatnem polju sicer zahtevne, a obvladljive in nevarne le za tiste, ki so pretiravali z jadri, ali pa so regatirali z barkami, ki so bolj primerne za manjša jezera.

Vseeno nam bo v mislih ostal spomin na lep, vetroven, živahen in pester jadralski dan preživet v Tržaškem zalivu.

Tržaška burja

Vremenska napoved za Barcolano že dolgo ni bila tako lepa in po dvoletnem premoru se bomo spet udeležili ene malo bolj poskočne regate.

Včeraj sem šel po startne številke v Barkovlje in spotoma v tržaškem pristanišču opazoval od burje razpenjeno morje.

Preko 50 vozlov vetra so namerili sredi dneva in burja je organizatorjem največje regate odpihnila vse obalne prireditve.

Danes so bile razmere na morju nekoliko boljše, da smo s Skokico lahko odjadrali na sprehod po Tržaškem zalivu. Nekaj treninga smo vendarle potrebovali, da se bomo jutri bolje znašli med množico jadrnic na regatnem polju.

Jadra so mi na krovu barke pomagali napenjati Gregor, Jelko, Tomaž in Uroš, a smo morali jadra že takoj za Izolo kar krepko skrajšati, saj se je burja okrepila nad 30 vozlov. Tretja krajšava glavnega jadra in tretjina genove je bila dovolj za hitro in uravnoteženo jadranje čez Koprski zaliv in mimo Debelega rtiča do Trsta. Vmes smo za vajo naredili nekaj obratov v veter in ugotovil sem, da še nismo zarjaveli.

Le malo jadrnic je bilo videti na morju, povsem drugače, kot je sicer pred Barcolano.

Pred Trstom smo obrnili, malo podaljšali jadra in odmetuljčkali nazaj proti Izoli. Na barki smo sicer imeli tudi spinaker, a si ga nisem upal dvigniti na jambor in glede na vremensko napoved z zmerno burjo predvidevam, da ga tudi jutri ne bomo uporaljali.

Potepanje po Istri 4 – Tekma z dežjem

Noč na nedeljo je bila ponovno zelo deževna, a nevihtam navkljub je ozračje ostalo mirno. Zjutraj so se plohe in nevihte preselile na vzhod, od koder je začel pihati sprva sramežljiv vzhodnik, z zahoda pa se je začelo jasniti.

Vremenska napoved je za popoldne in zvečer ter za cel ponedeljek napovedovala novo pošiljko dežja in neviht, zato sva s Tomažem iz zaliva pred Banjolami odjadrala že zjutraj. Vetra z obale je bilo sprva le za okrog šest vozlov, a po mirnem morju se da tudi s šibkim vetrom prav lepo jadrati.

Srečala sva ribiče, ki so se v spremstvu številnih galebov vračali z nočnega ribolova.

Pri Brijonih se je veter okrepil in Skokica je pospešila. Zaradi neugodne vremenske napovedi za ponedeljek sem se odločil za vrnitev domov. Prejšnje dni sem užival v lahkotnem jadranju, zdaj pa se mi je začelo muditi, saj sem želel prehiteti za zvečer napovedan dež.

Dokler je pihal vzhodnik, je bilo jadranje kar hitro, pred Rovinjem pa je veter začel slabeti in obračati na jugovzhodnik, s katerim sva potem metuljčkala do Vrsarja, kjer se je Tomaž izkrcal.

Po odhodu iz Vrsarja se je pooblačilo in jugo se je spet nekoliko okrepil. Jadranje je postalo živahnejše, oblaki z zahoda po so čez Jadran s seboj začeli prinašati dežne plohe.

Do Umaga je barka ostala suha, potem pa je začelo rositi in veter je žal skoraj popolnoma izginil. Zanimivo se mi je zdelo, da so bile plohe tako mirne. Dostikrat se veter pred prihodom plohe okrepi, danes pa je bilo ravno obratno in je dež odnesel še tiste sapice, ki so se prej plazile po morju.

V Piranskem zalivu sem spet dobil spremstvo delfinov.

Po obisku pri policajih na mejnem prehodu v Piranu sem odplul proti Izoli. Dež je ponehal in platnena streha, jadra ter druga platna na barki so se spotoma posušila, da sem jih lahko še pred prihodom v Izolo normalno pospravil.

Temni oblaki, ki so napovedovali nov dež, me niso več zanimali. 🙂

 

 

Potepanje po Istri 3 – Izlet na Kvarner

Po mirni noči na sidrišču se je naredilo lepo jutro, ko pa je začela pihati še burja, je dan postal že kar kičast :).

S Tomažem sva se zjutraj, ko je zapihalo, odločila, da si bova zajtrk naredila med jadranjem. Dvignila sva glavno jadro in nato še sidro ter iz zavetja otokov odjadrala proti svetilniku na Porerju. Geografskega cilja si danes nisva postavila, cilj je bil jadranje in uživanje v lepem sončnem in vetrovnem vremenu na morju.

Prvo uro so nama družbo med jadranjem delali delfini. Mimo Kamenjaka se je burja še nekoliko okrepila, zato sva skrajšala jadra, da se Skokica ne bi preveč nagibala in pretrdo zaletavala v valove, ki so se za Kamenjakom na Kvarnerju povišali.

Vremenska napoved je kazala, da bo burja na Kvarnerju dopoldne oslabela, a ker razmere na morju niso kazale na to, sva nadaljevala s hitrim jadranjem proti Unijam. Odločil sem se, da bova na jugovzhod jadrala, dokler bo hitrost barke presegala pet vozlov, če pa bova medtem prijadrala do Unij, bo pa sploh vse super. 

Jadranje je bilo potem hitro še dve uri, nekaj milj pred Unijami pa je burja začela pešati, morje pred nama se je zgladilo in Skokica je jadrala vse bolj počasi. Nič več ni kazalo, da bi Unije na jadra lahko dosegla v doglednem času. Vremenska napoved je bila danes vendarle pravilna.

Skokico sva obrnila nazaj proti Istri, jadra prestavila na levo stran in jih razvila do konca, da bi čim bolje izkoristila preostanek burje. Nazaj je šlo veliko bolj počasi, saj so naju dodatno zaustavljali še valovi, ki so pojemali veliko počasneje od vetra.

Pred Kamenjakom je burja popolnoma opešala, zato sem zagnal motor in kmalu sva mimo prvih otočkov pred Medulinskim zalivom zavila v Portič. Na tem priljubljenem sidrišču danes ni bilo veliko jadrnic. Popoldan sva si popestrila s sprehodom in tekom po Kamenjaku, zvečer pa sva se preselila pred Banjole in kjer je bil danes za kuhanje večerje zadolžen Tomaž, sva se sprehodila do picerije v vasi na hribčku 🙂 in med uživanjem v okusni pici navijala še za naše odbojkarje ter se na koncu veselila njihove zmage.

Potepanje po Istri 2 – Barvit dan

Ponoči se mi je na Skokici pridružil Tomaž, potem pa sva se zasidrala ob otočku Sv. Juraj na vhodu v vrsarsko luko.

Otok je ponoči nudil dobro zavetje pred južnim vetrom, proti jutru pa je z druge strani privršala tramontana in Skokico odsidrala. Zbudilo me je rožljanje verige in stekel sem h krmilu ter zagnal motor, a je sidro spet prijelo še preden bi se srečali z otokom.

Popolnoma sem se zbudil. Pogledal sem po okolici, da bi ocenil, kaj bi bilo najboljše storiti. Na severu so bili temni dežni oblaki, na jugu je bilo nekoliko bolj svetlo, na privetrni strani otoka v naraščajočem vetru ni pametno ostati, severni veter pa je za pot na jug kar ugoden, sploh pa ker so večerne napovedi za danes obetale južni veter.

Ni bilo potrebno veliko premišljevati, dvignil sem sidro, razvil genovo in Skokico usmeril na jug proti Rovinju in naprej. Kmalu se mi je na krovu pridružil Tomaž, ki ga direndaj ob prihodu tramontane pred tem ni kaj dosti motil :).

Za lepih šest vozlov hitrosti je zadoščalo že tričetrt jadra, za Rovinjem pa sva genovo razvila do konca. Glavno jadro je ostalo zapakirano na bumu. Za nama so čez Jadran nad Istro prihajale plohe in podobno je bilo tudi spredaj, le nad nama je bilo nebo svetlo.

Opazovala sva lahko barvito igro sonca dežja in oblakov v okolici, plohe pa so se danes Skokici izogibale.

 

Mimo Brijonov je severnik začel slabeti, pred Pulo pa je izginil, zato sva zvila genovo, zagnal sem motor in po pol ure plovbe sva zavila na sidrišče med otočki Frašker, Fraškerič in Veruda.

Popoldne so se po nebu še naprej sprehajali temni oblaki, proti večeru pa se je zjasnilo. In ja, morje je bilo tudi danes ravno še dovolj toplo za plavanje :).

Potepanje po Istri 1

Po ruskem tednu, ki sem ga preživel ob skakalnicah nad reko Kama, sem se za nekaj dni spet lahko preselil na barko :).

Vremenske napovedi za ta teden obetajo precej pestro in mokro vreme na morju (in ne samo na morju), a včeraj mi je vendarle uspelo ujeti precej lep in topel jadralski dan. Vetra z juga je bilo ob istrski obali ravno prav, da ni dvignil prevelikih valov in je bilo mogoče dobro jadrati ostro v veter.

Delfinov sem letos ob istrski obali videl veliko več kot na ostalem delu Jadrana. Zadnjič sem jih videl celo v Simonovem zalivu, pred vhodom v izolsko marino. Kaže, da jim ribe na severu bolj teknejo kot na jugu.

Po nekaj urah živahnega cikcakanja sem Skokico popoldne zasidral v zalivu pred Červarjem, ki nudi dobro zaščito pred valovi z juga. Dan sem zaključil s sproščujočim tekom ob obali in med oljčnimi nasadi.

Tudi današnji dan se je začel s sončnimi žarki, a se je kmalu pooblačilo. Vetra z juga je bilo dopoldne nekaj manj kot včeraj, a še vedno dovolj za lepo jadranje. Odjadral sem na odprto morje. Po eni uri jadranja v veter proti jugu sem obrnil na vzhod proti Poreču in pred obalo obrnil spet na jug.

Z jugozahoda so čez Jadran začeli prihajati vse temnejši oblaki, zato sem kmalu spet zavil proti obali in sidro opoldne spustil v zalivu v zavetju otočkov pred Vrsarjem. Komaj sem se dobro zasidral, se je že ulilo z neba.

Plohe so prihajale in odhajale, vmes pa je bilo dovolj premora za sprehod in tek ob obali.

Dan se mi je začel s pogledom na vzhajajoče sonce in tudi zvečer je sonce za kratek pozdrav našlo luknjo med oblaki.

Iz Benetk domov

V soboto dopoldne smo se od Benetk in Beneške lagune poslovili in ob severni obali severnega Jadrana odjadrali proti Lignanu. Prvo uro ali dve nas je z dvema vozloma nasprotnega toka zavirala nastopajoča plima, ki je po kanalih v Beneško laguno pošiljala vodo, potem pa je naša hitrost počasi vendarle zlezla nad štiri vozle. Hitreje na jadra pač ni šlo, saj vetra ni bilo v izobilju.

Jadrali smo nekaj milj od obale in se izogibali školjčiščem, ki so v morju postavljena pred obalnimi naselji. Najprej nam je pihalo v bok s severa, potem z juga, popoldne pa se je veter obrnil na zahodnik in smo metuljčkali po precej mirnem morju. Dan smo si popestrili s preizkušanjem krmarjenja z zasilnim krmilom.

Pred Lignanom se je veter nekoliko okrepil, zato smo naše jadranje podaljšali v večer, cilj pa prestavili v Piranski zaliv.

Nekaj ladij smo srečali na poti, proti večeru, ko smo bili že čez slovensko mejo, pa je veter izpuhtel in zagnali smo motor.

Sidro smo zvečer spustili pred starimi skladišči soli v Portorožu. Sidrišče je bilo dobro zapolnjeno s številnimi kar velikimi jadrnicami in motornimi barkami.

V nedeljo zjutraj nas je pozdravila lepa burja, sončen dan pa smo izkoristili za živahno jadranje po Piranskem in Koprskem zalivu, potem pa Skokico za nekaj dni privezali v domači marini v Izoli.