Še vedno na kopnem

Skokica je še vedno na kopnem, a dela napredujejo. Potem, ko smo z Robijem in Jonom pobrusili vse grbine na trupu barke, ki so ostale po laminiranju, sem ugotovil, da je površina preveč valovita.

Dogovoril sem se za dodatno kitanje in z Denisom in Dušanom smo podvodni del trupa prekitali in zgladili. Temu je sledilo ponovno brušenje s pomočjo moje družine. Epoksi je veliko trši od poliestra in temu primerno je tudi brušenje bolj naporno in zamudno.

Zdaj je trup barke dovolj gladek, da smo lahko začeli z barvanjem in tega bo veliko.

Končno nisem več odvisen od drugih izvajalcev, temveč le še od naših pridnih rok – predvsem moje družine. Nanesti je potrebno šest slojev zaščitnih epoksidnih barv in nato še nekaj slojev protivegetativnega premaza.

V dneh, ko ni dežja, Skokica po dvakrat na dan zamenja barvo in če aprilsko vreme ne bo preveč nagajalo, se bo Skokica prihodnji teden že lahko preselila v morje.

Izola

 

Zadnje tedne sem se na Skokici ukvarjal predvsem z drobnimi popravili, za katera med jadranjem ponavadi ne najdem časa.

Okna bodo poslej bolje tesnila, zamenjal sem nekaj dotrajanih luči v notranjosti in na jamboru.

Zlata je začela čistiti po notranjosti barke in tudi z njeno pomočjo se iz različnih omar in prostorov v podpalubju v smetnjake selijo kosi “na pol” delujoče opreme, ki sem jo v preteklih letih na oceanih zamenjal in jo potem s seboj za rezervo vozil po svetu, ker bi se jo morda še dalo popraviti.

Najpomembnejši opravek pri prenovi in popravilu trupa barke se je končno zgodil ta teden. Dušan V. je s svojo ekipo prišel v Izolo in Skokico oblekel v nov plašč iz epoksija, ki bo poskrbel, da bo barka ostala suha in bo še dolgo kljubovala valovom.

Zdaj imam spet več upanja, da bo Skokica še pred začetkom maja skočila nazaj v vodo, a sodelovati bo moralo vreme in več pridnih rok.

V prihodnjih dneh nas čaka veliko brušenja in še več barvanja.

Jadranje čez Južni Atlantik – potopisno predavanje

S popotniško agencijo Lama sem se dogovoril za potopisno predavanje o lanskem jadranju čez Južni Atlantik od Južne Afrike do Francoske Gvajane.

V sredo 17.04.2019 ob 18.00. uri bom imel v knjižnici Otona Župančiča na Kersnikovi 2 v Ljubljani (3. nadstropje) jadralsko potopisno predavanje.

Ob fotografijah in video filmih bom predstavil naše jadralsko in kopensko potepanje po Južni Afriki, Namibiji, Sveti Heleni, Braziliji, Amazoniji in Francoski Gvajani ter moje jadranje preko Južnega Atlantika.
Vstop je prost, med predavanjem pa bo mogoče kupiti tudi moje jadralske knjige.

 

Pomlad prihaja

V večerih med skakalnimi tekmami mi misli vse pogosteje uhajajo k toplejšemu delu leta. Čas namenjam tudi načrtovanju spomladanskih aktivnosti, ki bodo pri meni med drugim seveda povezane tudi z jadranjem. Pripravil sem program odprtomorskega jadralnega tečaja, ki ga bom izvedel konec maja in začetek junija:

Jadralni tečaji

Zimski dnevi tudi na severu Evrope in na azijskih obronkih Urala postajajo vse prijaznejši, a snega je povsod, kamor nas v marcu vodijo skakalne poti, še v izobilju.

 

Še vedno so zasnežene obale v Oselskem in Trondheimskem fjordu.

 

Jjezero v Nižnem Tagilu, kamor smo pred dnevi pripotovali z Norveške, pa bo verjetno potrebovalo še nekaj tednov, da se bo rešilo ledenega oklepa.

 

Le reka Kama v Permu vendarle že kaže bolj pomladansko podobo.

Pred tedni sva z Vilijem s podvodnega dela Skokice odstranila obloge vse do golega laminata, ki se bo zdaj sušil do aprila, ko bom imel spet čas za nadaljevanje prenove barke.

Izola

Skakalna tekmovalna sezona je v polnem zagonu, a med tekmami vendarle najdem čas tudi za obiske v Izoli.

Ko sem na trupu barke brusil mehurje mi je več ljudi svetovalo, naj raje popolnoma odbrusim gel coat, ker bo to dolgoročna rešitev težav z ozmozo.

Nazadnje sem se zares odločil za to in zdaj z bratom s pomočjo obliča in brusilke odstranjujeva gel coat s trupa barke.

Vmes sem tudi že zamenjal ležaje krmila, a so nekoliko pretesni in jih bo potrebno še malo pobrusiti, da se bo krmilo gladko premikalo.

 

Izola – delo na barki

V preteklih tednih sem na barki v Izoli predvsem brusil, odstranjeval, razbijal in razstavljal dotrajano opremo ter s Skokice odnašal dele, ki jih bo potrebno popraviti.

Spisek opravil je zelo dolg in nekaj zadev na njem sem že lahko prečrtal, a žal po vsakem delovnem obisku na barki na spisek dodam še nekaj novih opravil. Na srečo je do začetka jadralne sezone še kar nekaj mesecev.

Po mnogih letih odlašanja sem se lotil brušenja mehurjev na trupu, ki so nastali zaradi hidrolize.

Snel sem krmilo, da bom zamenjal ležaje krmila, ki so se z leti obrabili.

Prav tako sem snel sklopljiv propeler, ki kliče po manjšem popravilu ter os propelerja, ker so na njej popustili semeringi.

Nekaj nove opreme je že na barki, nekaj doma v garaži, nova jadra so že naročena, nekaj opreme pa je še v trgovinah :).

Morda bo Skokica letos dobila tudi ogrevanje, za katerega navija Zlata, vendar bo to odvisno tudi od stanja v denarnici spomladi, ko bodo šla dela na barki proti koncu.

Izola – Dela na barki v novembru

V preteklih dveh tednih sem kar dosti ur preživel v ladjedelnici Izoli, na barki in pod njo. Jo praskal, božal, lupil in gladil.

Obupaval sem pri praskanju trdovratnih starih slojev protivegetativne barve s trupa Skokice in zelo, zelooo počasi napredoval.

Roke so me že precej bolele, ko so mimo prišli mladci iz Izole in se ponudili, da za ustrezno plačilo to lahko naredijo oni. Malo smo se pogajali in se dogovorili.

Barko so zdaj spodaj že na grobo očistili, sam pa sem se lahko posvetil obnovi tika in fug na palubi.

Fuge iz Sike so zdržale 10 let, potem pa so začele preperevati. Za popravilo fug sem v zadnjih letih uporabljal različne vrste UV odpornega kita, pa na tropskem soncu noben ni zdržal več kot dve leti.

Po petnajst letih sem šel zdaj spet po kit in napotke v predstavništvo Sike, potem na barki odstranil stari kit in očistil fuge ter jih zapolnil z novim kitom.

Upam, da bo to spet držalo vsaj naslednjih 10 let.

 

Nekaj mesecev premora bo zdaj pri opravilih na barki, saj se je končno začela zima in z njo moja skakalna tekmovanja.

7.11. Izola

Skokica je danes v Izoli naredila še svoj zadnji letošnji skok.

Na sliki je lepo videti, da je skočila kar visoko 🙂

Po petih letih potepanja pa svetu je prav, da jo do pomladi vsaj malo prenovim.

Konstrukcijsko je barka še čisto v redu, potrebno pa bo zamenjati obrabljena jadra in poservisirati motor.

Potrebni pa bodo predvsem lepotni popravki, saj je na trupu kar nekaj “bojnih prask” z različnih koncev sveta.

6.11. Skokica je doma :)

V Umagu luškega kapitana ni bilo več v pisarni, ko smo tja pred večerom prijadrali, zato so bile formalnosti pri mejni policiji hitro opravljene in podobno je bilo tudi zvečer v Piranu.

Ko smo jadrali proti severu Istre, so se v okolici zbirali vse težji oblaki, zato smo že pred Piranom sneli in zložili jadra. Toda nebo se nas je usmililo in nam namesto dežnih kapelj kazalo zvezde.

Za savudrijskim rtom se nam je prikazal lep pogled na razsvetljeno obalo Pirana in Portoroža.

S Skokico smo zvečer po mirnem morju prispeli v Izolo, v domač pristan in si za večerjo, kot se za zaključek jadranja spodobi, privoščili palačinke.