Izola – Dela na barki v novembru

V preteklih dveh tednih sem kar dosti ur preživel v ladjedelnici Izoli, na barki in pod njo. Jo praskal, božal, lupil in gladil.

Obupaval sem pri praskanju trdovratnih starih slojev protivegetativne barve s trupa Skokice in zelo, zelooo počasi napredoval.

Roke so me že precej bolele, ko so mimo prišli mladci iz Izole in se ponudili, da za ustrezno plačilo to lahko naredijo oni. Malo smo se pogajali in se dogovorili.

Barko so zdaj spodaj že na grobo očistili, sam pa sem se lahko posvetil obnovi tika in fug na palubi.

Fuge iz Sike so zdržale 10 let, potem pa so začele preperevati. Za popravilo fug sem v zadnjih letih uporabljal različne vrste UV odpornega kita, pa na tropskem soncu noben ni zdržal več kot dve leti.

Po petnajst letih sem šel zdaj spet po kit in napotke v predstavništvo Sike, potem na barki odstranil stari kit in očistil fuge ter jih zapolnil z novim kitom.

Upam, da bo to spet držalo vsaj naslednjih 10 let.

 

Nekaj mesecev premora bo zdaj pri opravilih na barki, saj se je končno začela zima in z njo moja skakalna tekmovanja.

7.11. Izola

Skokica je danes v Izoli naredila še svoj zadnji letošnji skok.

Na sliki je lepo videti, da je skočila kar visoko 🙂

Po petih letih potepanja pa svetu je prav, da jo do pomladi vsaj malo prenovim.

Konstrukcijsko je barka še čisto v redu, potrebno pa bo zamenjati obrabljena jadra in poservisirati motor.

Potrebni pa bodo predvsem lepotni popravki, saj je na trupu kar nekaj “bojnih prask” z različnih koncev sveta.

6.11. Skokica je doma :)

V Umagu luškega kapitana ni bilo več v pisarni, ko smo tja pred večerom prijadrali, zato so bile formalnosti pri mejni policiji hitro opravljene in podobno je bilo tudi zvečer v Piranu.

Ko smo jadrali proti severu Istre, so se v okolici zbirali vse težji oblaki, zato smo že pred Piranom sneli in zložili jadra. Toda nebo se nas je usmililo in nam namesto dežnih kapelj kazalo zvezde.

Za savudrijskim rtom se nam je prikazal lep pogled na razsvetljeno obalo Pirana in Portoroža.

S Skokico smo zvečer po mirnem morju prispeli v Izolo, v domač pristan in si za večerjo, kot se za zaključek jadranja spodobi, privoščili palačinke.

6.11. Ob istrski obali

Namesto dežja, nas je zjutraj pozdravilo sonce :).

Z 10 do 15 vozli juga mirno jadramo ob zahodni istrski obali proti severu. Jadramo po “domačem” morju, kjer sem se pred več kot štirimi desetletji učil jadrati.

Lep, delno sončen in za november kar prijetno topel dan je.

Brioni so so bili za nami že dopoldne, Rovinj opoldne, pred nami se kaže Novigrad.

Moje tretje jadralsko potovanje po svetu se počasi bliža koncu. Po 47.925 prejadranih miljah v zadnjih štirih letih se Skokica danes vrača domov. Pred premcem barke je do Izole le še 20 milj.

Zadnje potovanje je bilo precej bolj ovinkasto, kot sta bili prvi dve in tudi trajalo je dlje. V letu 2014 smo iz Izole jadrali do Škotske ter čez severni Atlantik do Islandije in Grenlandije, v letu 2015 smo spet jadrali čez Atlantik in še med Karibskimi otoki, v letu 2016 smo jadrali čez Tihi ocean do Tasmanije, v letu 2017 smo jadrali čez Indijski ocean in v letu 2018 dvakrat čez Atlantik in šli vmes še na izlet z barko po Amazoniji.

Zdaj samo še upam, da uradniki v Umagu in Piranu še niso na “zimskem spanju” in bomo zvečer lahko hitro opravili z mejnimi postopki.

5.11. Banjole, Istra

Jugo se je zjutraj okrepil in nas med otoki severne Dalmacije lepo poganjal proti severozahodu. Namesto napovedanega dežja smo imeli cel dan lepo sončno vreme in se zaradi tega čisto nič ne pritožujemo. Čuti se, da smo prijadrali že na severni Jadran, saj so jutra hladnejša in veter veliko bolj svež, kot je bil še nekaj dni nazaj. Zdaj tudi Darko ne razmišlja več o plavanju v morju.

Na Iloviku smo se ustavili, se sprehodili in kupili nekaj kruha, saj nam je zaloga starega že skoraj pošla. Na iloviškem pomolu sem bil navajen, da so me podili stran še preden sem dobro privezal barko, danes pa so nas pustili na miru in celo dovolili, da smo si v rezervoarje natočili še nekaj vode.

Za Ilovikom smo prišli na odprto morje in nas je med jadranjem čez Kvarner kar lepo guncalo, saj je 25 vozlov juga naredilo ustrezno velike valove.

Med kvarnerskimi valovi so se zabavali tudi delfini in igrivo skakali iz vode okoli Skokice.

Zvečer smo bili mimo svetilnika Porer na jugu Istre in uro za tem sidro spustili v zavetju otočkov pri Banjolah. Za jutri je še naprej napovedan jugo, ki ga bomo seveda izkoristili za nadaljevanje poti proti Sloveniji.

4.11. Rava

Zjutraj smo malo dlje pospali in nas je zbudilo šele sonce, ko je pokukalo iznad Hvara. Dvignili smo sidro in z zmernim jugom odjadrali proti Kornatom.

 

Vetra je bilo manj od napovedi, a dovolj za jadranje s 5 do 6 vozli hitrosti, valovi so se postopoma višali, vendar niso bili naporni.

Žal je bil dan spet prekratek, zato popoldne nismo zavili med Kornate, temveč nadaljevali po odprtem morju do Sestrice, kjer smo zvečer zavili med otoke in skozi kanal Mala Proversa do Dugega otoka in ob njem proti severozahodu do otoka Rava, kjer smo barko za čez noč privezali ob pomol.

Ponoči naj bi otočje prešla nevihtna fronta, zato sem iskal varen privez, pa na zadnje ni bilo nič posebnega, le nekaj ploh.

3.11. Hvar namesto Visa

Popoldne se je skozi oblake začelo prebijati sonce in ko smo bili le še nekaj ur oddaljeni od Visa, nam je nasproti začel pihati zahodnik in nas je vse bolj upočasnjeval.

Dnevi so kratki in do Visa nam tako ne bi uspelo pripluti pred večerom. V motoriranju v veter in nočnemu obisku Visa zato nisem več videl veliko smisla.

Skokico sem preprosto obrnil na sever proti Hvaru, razvili smo jadra in ugasnili motor. Ušesa so nam bila takoj hvaležna.

Tudi Hvar nas je podobno kot te dni druga primorska mesta pričakal prijazno umirjen in zaspan.

Sprehodili smo se po mestu in zaman iskali odprto slaščičarno. Baklave sem potem našel v marketu.

Za čez noč smo se potem z barko preselili med Paklene otoke.

3.10. Korčula

Zjutraj smo po sproščujoče mirni noči v brezvetrju odpluli na obisk k Marku Polu v Korčulo.

Podobno kot v nekaj drugih mestih zadnje tedne tudi v Korčuli nismo imeli težav pri iskanju priveza, saj je bila obala na obeh straneh mesta popolnoma prazna.

Samevale so tudi ozke mestne ulice v starem delu mesta za obzidjem, ki so poleti polne obiskovalcev.

Jadranska mesta v tem obdobju so mi veliko bolj všeč kot v poletni vročini in gneči.

Popoldne smo odvezali vrvi in premec Skokice obrnili proti Visu. Vse kaže, da bomo tja pripluli predvsem s pomočjo motorja.

Letos imam po Sredozemlju razmerje med jadranjem in motoriranjem žal le pri približno 50 : 50. Upam, da se bo razmerje v prid jadranju prevesilo že jutri, ko je spet napovedan jugo.

2.11. Dubrovnik, Koločep, Vrnik

Sredi dneva smo okoli Dubrovnika pripluli v mestno luko Gruž, kjer sem presenetljivo hitro opravil hrvaške vstopne formalosti, le cena hrvaških dovoljenj je zdaj občutno višja, kot je

bila pred 5 leti, ko sem plovno dovoljenje zadnjič potreboval. Kar 120 eur sem moral plačati za en teden plovbe po hrvaških vodah.

Po tem, ko sem se v zahodnem in južnem Sredozemlju že kar razvadil, ko ni bilo potrebno obiskovati uradnikov in nič plačevati za prestop meje in dovoljenja, se cene zadnje dni kar stopnjujejo: 65 eur Grčija, 70 eur Albanija, 120 eur Hrvaška.

Po odhodu iz Dubrovnika smo se ustavili pri Koločepu, kjer sta se Darko in Matej skopala v morju, sam pa sem potem, ko sem preskusil temperaturo morja, ugotovil, da še ne smrdim dovolj.

Popoldne in zvečer smo nadaljevali s potjo proti severozahodu in malo jadrali in malo motorirali mimo Mljeta proti Korčuli. Jugo je bil luknjast in je zvečer popolnoma oslabel, valovi so se tudi dovolj pomirili, da smo si čas med plovbo lahko krajšali s kartanjem.

Sidro smo spustili pri otočku Vrnik pred Korčulo

2.11. Jutranji pogled

Jutranji pogled na Črno Goro, Bosno in Hercegovino in Hrvaško.

Že zvečer smo odjadrali iz Drača in nekaj ur smo potrebovali, da smo se rešili iz smoga, ki ga je na morje gnal vzhodnik.

Veter je bil ponoči zelo prijazen in smo kar hitro jadrali, zdaj pa žal pojenjuje. Sončnega vzhoda ni bilo videti, mraza pa tudi ni.