Turobni in žalostni dnevi

Turobni in žalostni dnevi v Opui

Neprestano dežuje in če ne bi bilo v Opui polno jadrnic, bi rekel, da sem obtičal v zakotju na koncu sveta. Zlata mi je sporočila, da ji je umrla mama, naša priljubljena babi. V teh žalostnih dneh bi moral biti ob Zlati, pa sem tako daleč od doma, da dlje ne bi mogel biti. Preverjal sem letalske karte, pot je zapletena, vmesna prenočevanja, cene poletov so v dneh okoli praznikov zelo visoke, dva do tri dni do doma in tri dni nazaj. Ne vem, kaj naj naredim. Zlata pravi, da nima smisla in ni racionalno, spomin na prijazno babi bo ostal v meni, v nas.

Andrej po poškodbi glave še ni bil v dobrem stanju in mi je sporočil, da odhaja domov,  Mark pa je spet prišel na barko in povedal, da bo jadral z menoj do Nove Kaledonije, ko bo barka pripravljena in bo vreme ugodno.

Za popravilo glavnega jadra sem se uspel hitro dogovoriti, z Markom sva ga odnesla k jadrarju, naslednji dan je bilo zašito in dan pozneje sva ga v presledku med plohami namestila na jambor. Pri popravilu autopilota pa se že tri dni ne premakne kaj dosti. Serviserja vseskozi lovim po marini, dela na več barkah hkrati, ko ga najdem, pride za pol ure na Skokico, kakšen del autopilota odmontira, preveri in potem ga kdo pokliče in gre drugam. Obljubi, da bo čez 10 minut nazaj in ga ni nekaj ur. Danes je na Skokico za eno uro poslal svojega delavca, ki je postopoma odmontiral vse pogonske sklope autopilota in jih odnesel v delavnico. Vedo, da je do preobremenitve prišlo zaradi blokiranega krmila, da je pri tem v hidravlični sistem verjetno prišel zrak in da je pogonski sistem zato oslabljen. Želijo najti napako, a jim ne uspe. Preverili so elektromotor in je v redu, črpalka je v redu, cevke so v redu, jutri bodo razdrli in preverili še tesnila na pogonski roki. Videti je enostavno, a s hidravliko nimam nobenih izkušenj in sem popolnoma odvisen od mehanikov. Od Garminovega svetovalnega centra v Avstraliji ni prave podpore. Čas pa teče in čas je denar. Tega se verjetno zaveda tudi serviser in čas bo šel iz moje denarnice v njegovo. Čas na Novi Zelandiji ni poceni. Ob vsem tem lahko le preklinjam svoje neznanje.

Med čakanjem na popravilo autopilota mi je Mark pomagal pri manjših popravilih na barki in palubna okna zdaj ne puščajo več, navigacijske luči spet svetijo, kompas je zasilno popravljen, okrvavljeno notranjost barke sem večinoma uspel očistiti in razkužiti, kar pa se ni dalo očistiti, sem zavrgel. Napolnila sva tank z nafto in tanke z vodo.

Četrti dan so serviserji ugotovili, da je vzrok morda ali verjetno v skurjeni elektroniki, ki krmili elektromotor pri hidravlični pumpi. Zastopnik Garmina na Novi Zelandiji je sporočil, da škatlice s krmilno elektronike ne prodajajo posebej, temveč le v kompletu s celotnim pogonskim mehanizmom autopilota, kar pa stane preko  dva tisoč evrov.

Tukaj znajo stvari le menjati in nič popraviti. Po štirih dneh poskusov in neuspehov sem obupal, minilo me je potrpljenje in serviserje sem prosil, naj mi autopilota sestavijo nazaj na barko, da bom lahko odjadral. V zameno za to sem moral plačati zajeten račun za njihove »diagnostične storitve« in delo.

Vreme se je začetek maja izboljšalo, naslednjih nekaj dni bo pihalo iz južnih smeri, kar bo zelo ugodno za pot v tople kraje proti severu. S cariniki sem se dogovoril za odhod in z Markom sva drugega maja popoldne končno odjadrala proti Novi Kaledoniji. Autopilot še vedno dela le na pol, dobro dela le v levo stran, v desno pa je slaboten, počasen in se izklaplja. v skladu z mojimi izkušnjami s prejšnjih bark, sem autopilotu dodal pomočnika v obliki elastike napete med ograjo in krmilom, ki je krmilno kolo vlekla v desno. Improvizacija je ob odhodu delovala, kako bo med oceanskimi valovi v prihodnjih dneh, pa bomo videli.

Ta blog pišem s časovnim zamikom in v meni je še vedno dosti grenkobe zaradi kalvarije, ki sem jo pred dvema tednoma doživel z Andrejem in Igorjem na krovu Skokice. Andrej in Igor sta mi pred odhodom na Novo Zelandijo povedala, da sta izkušena jadralca, v dobri telesni kondiciji in me prosila, da bi se mi na krovu Skokice pridružila, ker si želita pridobiti še nekaj oceanskih jadralskih izkušenj. Dogovorili smo se, se mi lahko pridružita pod pogojem, da vsakdo jadra na lastno odgovornost, sodeluje pri dežurstvih in opravilih na barki, krije svoje stroške poti in sorazmerni del skupnih stroškov. Sem seveda spada tudi škoda, ki jo kdo povzroči na barki. Žal mi je, da se njuna pričakovanja niso uresničila. Doživela sta le malo oceana, a je bil odmerek vseeno premočan. Jaz sem se potrudil, da sem po nezgodi po svojih najboljših močeh poskrbel zanju in ju po viharnem morju varno in živa pripeljal nazaj do kopnega in organiziral ustrezno pomoč.

Ob odhodu z barke me nobeden od njiju ni vprašal, ali kaj potrebujem, ali mi lahko pomaga, kako mi lahko povrne škodo, ki jo je na barki povzročil. Zaradi tega sem se počutil trapasto, bil sem precej utrujen in razočaran. Če bi bil na barki sam, bi že en teden užival v toplih krajih in plaval v toplem morju. Zdaj sem po dveh tednih spet nazaj na izhodišču ostal sam, z vsemi stroški popravil in stroški reševanja na mojem hrbtu. Rekel sem si, da bom počakal nekaj dni in se bosta Andrej in Igor zagotovo oglasila. Ker tega ni bilo, sem jima napisal mail, da se mi ne zdi pravično, da se vsi njuni stroški plačajo iz moje denarnice. V odgovor sem dobil na pol užaljen mail le z ene strani, z druge pa nič.

Še vedno upam, da je v Andreju in Igorju kaj čuta za pravičnost. Če ne pa tudi v redu, vsaka šola nekaj stane.

Vesoljni potop na severu Nove Zelandije :)

Vesoljni potop

Na severu Nove Zelandije je zadnje dni aprila deževalo kot da se pripravlja vesoljni potop. V pristanišču v Houhuri sem srečal jadralca Marka, ki je preko svoje radijske postaje slišal, da smo iskali pomoč. Ponudil mi je, da mi lahko pomaga pri prevozih in popravilih na barki. Povedal mi je, da ima oceanske izkušnje, da ima dosti časa in da lahko z menoj jadra do Opue, ča bom potreboval pomoč za krmilom glede na to, da autopilot na barki ne deluje in ne morem računati na pomoč svoje posadke.

Zaradi neugodne vremenske napovedi smo se dogovorili, da bivanje v Houhuri podaljšamo za še en dan in Markovo ponudbo izkoristimo za kopenski izlet z avtom po severu Severnega otoka.

Igor je po 350 prejadranih oceanskih miljah ugotovil, da so Pacifiški valovi zahtevnejši od pričakovanj in se je od Skokice na hitro poslovil. Najprej smo Igorja odpeljali na letališče, potem se odpeljali na zahodno stran otoka na obalo Tasmanskega morja do plaže “90 miles beach”, ki je dolga kar 150 km in se razteza vse do severa otoka.

Z avtom nas je Mark potem skozi nalive po gričevnati pokrajini zapeljal vse do svetilnika na skrajnem severu Nove Zelandije. Ta svetilnik mi je predvčerajšnjim ponoči kazal pot nazaj do Nove Zelandije. Ugotovili smo, da so za sprehode po naravi v tem dežju in močnem vetru še najprimernejša jadralska oblačila, in še ta niso zadoščala.

Dan sva z Andrejem zaključila z obiskom in večerjo pri luškem kapitanu in njegovi ženi, ki sta bila v ekipi reševalnega čolna obalne straže, ki je pred dvema dnevoma na morju prevzela Andreja in Igorja in ju odpeljala v bolnišnico. Zaklepetali smo se pozno v večer, potem pa sva se z Andrejem z našim čolnom skozi divji naliv odpeljala na Skokico.

Po dveh dneh čakanja so se razmere na morju dovolj umirile za pot proti jugu do 70 milj oddaljene Opue. Na krovu Skokice se mi je pridružil Mark in skupaj sva odjadrala iz Houhora, Andrej pa se je z Markovim avtom odpeljal do Opue.

Morje je bilo kar preveč živahno, na srečo pa je bilo vetra dovolj za spodobno jadranje. Z Markom sva se dobro ujela, in videl sem, da zna jadrati. Ponudil sem mu, da lahko z menoj jadra do Nove Kaledonije.

Pogosto so naju zalivale plohe, avtopilot pa je odpovedoval poslušnost, ko so bili valovi višji od enega metra. Dežja imam že vrh glave in upam, da se kmalu preselimo v tople kraje. Še prej me nekaj delovnih dni čaka v Opui, da popravimo poškodbe in okvare na barki nastale med Andrejevim padcem in med vračanjem na Novo Zelandijo. Upam, da kmalu najdem prave mojstre za to.

Težave na poti in obrat nazaj proti Novi Zelandiji

Jadranje proti Novi Kaledoniji se nam ni posrečilo. 130 milj smo z živahnim vetrom skozi plohe prejadrali proti severu, ko je Andrej med svojim dežurstvom izgubil ravnotežje in padel. Slišal sem ropotanje in stekel v kokpit kjer sem pod krmilom našel nezavestnega Andreja, ki je imel na glavi buško, iz presekanega uhlja pa je krvavel. Na pomoč sem poklical še Igorja, da je držal Andreja, da sem lahko pospravil jadra, ki so opletala v vetru in se trgala.

Čez nekaj minut se je Andrej delno ovedel, da sva ga lahko premestila v notranjost barke, kjer sem ga obvezal. Zaradi krepkega krvavenja sem vedel, da nujno potrebuje zdravniško pomoč, zato sem barko usmeril proti dobra dva dni oddaljenim Norfolškim otokom. Andreju sem vmes nekajkrat zamenjal gaze, komprese in obveze, a krvavljenje iz uhlja se ni hotelo ustaviti. Po pogovoru z Igorjem pa sva sklenila, da bo za Andreja bolje, da se vrnemo proti sto milj oz. en dan oddaljeni Novi Zelandiji. Težava med vračanjem na jug pa je bila v vremenu. Prihajajoča fronta z jugovzhodnikom, ki nas je krepko preganjala proti severu, je bila zdaj že na severu NZ in skozi to fronto se je bilo potrebno prebiti nazaj na jug. Valovi so se v primerjavi z dnevom prej že krepko povečali se prelivali čez palubo in poskrbeli, da je z morsko boleznijo obležal še Igor. Sam sem cel dan in noč ostal v kokpitu in vse več tudi za krmilom, ker je opešal še avtopilot. Ponoči sem barko dvakrat vmes ustavil, da sem šel na kratko spat, potem pa nadaljeval z moto-jadranjem.

Oblastem na Novi Zelandiji sem sporočil, da se vračamo in povedal tudi zakaj se vračamo. Začenjali so nas spremljati po sledilniku ( share.garmin.com/HAKWB ) in preko mailov svetovali, kam naj gremo, da bomo čim prej prišli do zdravnika in organizirali so reševalno akcijo.

25. april, Dopoldne, ko smo prišli do severa NZ, je k nam priplul čoln obalne straže in vkrcali so oba bolnika, ter ju odpeljali do rešilca na obali in v bolnico. K meni na krov pa sta prišla dva prostovoljca obalne straže in mi pokazala pot skozi ožine in plitvine do njihovega pristanišča v vasi Houhura.

Proti večeru sta se Andrej in Igor vrnila iz bolnice, Andreju je doktorica zašila uho, obema pa so svetovali počitek. Danes bomo prespali v Houhuri, jutri pa jadramo proti Opui, kjer upam, da bodo v ponedeljek zašili strgano glavno jadro in popravili autopilota.

Odhod proti Novi Kaledoniji

Uspešen dan je za nami. Dopoldne smo zamenjali sidrno verigo, nato je šla Skokica iz vode, da so ji sprali in ostrgali podvozje, natočili smo nafto, uspelo mi je pregovoriti carinika, da nam je že danes napisal izstopne papirje in proti večeru smo v popolnem brezvetrju izpluli iz Opue, se poslovili od Zaliva otokov (Bay of islands) in odpluli proti Novi Kaledoniji.

Glede na napovedi naj bi se z vetrom srečali proti jutru in potem bo jadranje nekaj dni precej pestro.

Ob novozelandski obali proti severu

Ob novozelandski obali proti severu

Igor in Andrej sta vkrcala na barko in v soboto dopoldne nam je uspelo s plimo izpluti iz marine in med plovbo po reki nagovoriti upravnika mostu, da nam je dvignil most, da nam ni bilo potrebno čakati. Vreme je bilo sprva super, nadaljevanje poti pa vse manj.

Kmalu so nebo spet zakrili temni deževni oblaki. Ko sem želel preveriti hitrost vetra, sem videl, da je viharni veter v četrtek s seboj vzel vetrnico anemometra na vrhu jambora. Avtopilot ni hotel delati in je zahteval, da je potrebno skalibrirati kompas in krmilo, tega pa ni mogoče narediti na reki, saj za to potrebuješ dosti prostora in mirno vodo. Barka je z motornim pogonom plula le počasi, ker sta propeler in trup barke zelo obraščena. Razvili smo genovo, a le napol, ker je bil veter preveč sunkovit za polna jadra. Po nekaj urah smo prišli na morje in obrnili na sever. Srečali smo se z nekajmetrskimi nasprotnimi valovi, z nasprotnim tokom in s krepkim nasprotnim vetrom.

Za dnevni cilj smo želeli obiskati Piko Nogavičko v 15 milj oddaljeni Tutukaki, pa proti naravi ni šlo. V petih urah smo napredovali le za polovico poti in naši želodci so bili na hudi preizkušnji, zato sem barko obrnil nazaj na jug in smo se zvečer zasidrali v zalivu ob ustju reke Hatea. Med sidranjem sem videl, da je sidrna veriga že hudo zarjavela in pri koncu svoje življenske dobe. Za nameček sem na internetu videl, da tudi Pika Nogavička ni bila v Tutukaki temveč v Taka-Tuki.

V soboto dopoldne smo se vsi trije potapljali pod barko in strgali školjke s trupa dokler nismo omagali. Tretjino barke smo očistili v bližini vodne linije, potem pa spoznali, da je to delo brezupno.

Vsak drugi dan imajo v tem času Novozelandci praznike, zato se mi še ni uspelo dogovoriti, da bi barko dvignili iz vode kadar ne dežuje in podvozje uredili, tako kot se pred sezono spodobi.

Žal mi tudi kalibriranje avtopilota (še) ni uspelo. Vetra in valov je bilo v zalivu preveč, mojega znanja pa premalo.

Popoldne smo potem še drugič odjadrali proti severu, proti “Piki Nogavički”. Tokrat nam je skorajda uspelo, a nas je prehitela noč in smo sidro zvečer spustili nekaj milj prej v zalivu Ngunguru.

V nedeljo, 20. Aprila, smo sidro dvignili že pred jutrom in v brezvetrju odmotorirali proti severu. Z dnem se je pojavilo nekaj vetra, da smo motornemu pogonu v pomoč dodali še jadra, a barka je zaradi hude obraščenosti trupa še vedno zelo počasna. Popoldne je bilo v Zalivu otokov vetra dovolj, da sem za nekaj časa lahko ustavil motor, potem pa smo Skokico pred Russlom privezali na prosto bojo in se sprehodili po nekdanji prestolnici Nove Zelandije in uživali v večernih razgledih s hribov nad zalivom.

V ponedeljek zjutraj mi je v zalivu končno uspelo dokončati kalibracijo in usposobiti autopilota, da nam ne bo več potrebno ves čas krmariti ročno. Lep dan je postal čudovit.

V ladjedelnici v Opui sem se uspel dogovoriti le na pol. Jutri popoldne bodo dvignili barko iz vode, trup barke in kobilico oprali in ostrgali, potem pa gre Skokica takoj nazaj v vodo. Za normalno jadranje do Nove Kaledonije bi to moralo zadostovati, tam pa bomo barko še enkrat dvignili za nekaj dni in pobarvali s protivegetativnim premazom.

Pri carinikih smo se morali postaviti v vrsto in za odhod z Nove Zelandije smo dobili termin v četrtek dopoldne. Vremenska napoved trenutno kaže na precej poskočno jadranje proti severu.

Vrnitev v Whangarei

Vrnitev v Whangarei

Po skoraj pol leta sem se vrnil na Novo Zelandijo, v Whangarei in na Skokico. Skoraj dva dni je trajala moja pot z letali na drugi konec sveta. Brez zapletov sem priletel do Aucklanda, tam pa so jutranji let proti Whangareiju zaradi vremena odpovedali in sem moral počakati na opoldanski let.

Večer nad Indijskim oceanom

Že med čakanjem na vzlet v Aucklandu nas je pilot opozoril, da je v Whangareiju še vedno deževno in megleno, a da se megla redči in da ima v letalu dovolj goriva za nekaj ponovitev pristankov v primeru, da pristajalne steze ne bi videl.

Pred pristankom smo potem res nekaj časa krožili skozi deževne oblake, se vmes spuščali in dvigali, potem pa je pilot vendarle zagledal tla, našel letališče in pristal na stezi, ki je zaradi obilice dežja spominjala na reko.