Avtor: Miran Tepeš

Turobni in žalostni dnevi v Opui

Neprestano dežuje in če ne bi bilo v Opui polno jadrnic, bi rekel, da sem obtičal v zakotju na koncu sveta. Zlata mi je sporočila, da ji je umrla mama, naša priljubljena babi. V teh žalostnih dneh bi moral biti ob Zlati, pa sem tako daleč od doma, da dlje ne bi mogel biti. Preverjal sem letalske karte, pot je zapletena, vmesna prenočevanja, cene poletov so v dneh okoli praznikov zelo visoke, dva do tri dni do doma in tri dni nazaj. Ne vem, kaj naj naredim. Zlata pravi, da nima smisla in ni racionalno, spomin na prijazno babi bo ostal v meni, v nas.

Andrej po poškodbi glave še ni bil v dobrem stanju in mi je sporočil, da odhaja domov,  Mark pa je spet prišel na barko in povedal, da bo jadral z menoj do Nove Kaledonije, ko bo barka pripravljena in bo vreme ugodno.

Za popravilo glavnega jadra sem se uspel hitro dogovoriti, z Markom sva ga odnesla k jadrarju, naslednji dan je bilo zašito in dan pozneje sva ga v presledku med plohami namestila na jambor. Pri popravilu autopilota pa se že tri dni ne premakne kaj dosti. Serviserja vseskozi lovim po marini, dela na več barkah hkrati, ko ga najdem, pride za pol ure na Skokico, kakšen del autopilota odmontira, preveri in potem ga kdo pokliče in gre drugam. Obljubi, da bo čez 10 minut nazaj in ga ni nekaj ur. Danes je na Skokico za eno uro poslal svojega delavca, ki je postopoma odmontiral vse pogonske sklope autopilota in jih odnesel v delavnico. Vedo, da je do preobremenitve prišlo zaradi blokiranega krmila, da je pri tem v hidravlični sistem verjetno prišel zrak in da je pogonski sistem zato oslabljen. Želijo najti napako, a jim ne uspe. Preverili so elektromotor in je v redu, črpalka je v redu, cevke so v redu, jutri bodo razdrli in preverili še tesnila na pogonski roki. Videti je enostavno, a s hidravliko nimam nobenih izkušenj in sem popolnoma odvisen od mehanikov. Od Garminovega svetovalnega centra v Avstraliji ni prave podpore. Čas pa teče in čas je denar. Tega se verjetno zaveda tudi serviser in čas bo šel iz moje denarnice v njegovo. Čas na Novi Zelandiji ni poceni. Ob vsem tem lahko le preklinjam svoje neznanje.

Med čakanjem na popravilo autopilota mi je Mark pomagal pri manjših popravilih na barki in palubna okna zdaj ne puščajo več, navigacijske luči spet svetijo, kompas je zasilno popravljen, okrvavljeno notranjost barke sem večinoma uspel očistiti in razkužiti, kar pa se ni dalo očistiti, sem zavrgel. Napolnila sva tank z nafto in tanke z vodo.

Četrti dan so serviserji ugotovili, da je vzrok morda ali verjetno v skurjeni elektroniki, ki krmili elektromotor pri hidravlični pumpi. Zastopnik Garmina na Novi Zelandiji je sporočil, da škatlice s krmilno elektronike ne prodajajo posebej, temveč le v kompletu s celotnim pogonskim mehanizmom autopilota, kar pa stane preko  dva tisoč evrov.

Tukaj znajo stvari le menjati in nič popraviti. Po štirih dneh poskusov in neuspehov sem obupal, minilo me je potrpljenje in serviserje sem prosil, naj mi autopilota sestavijo nazaj na barko, da bom lahko odjadral. V zameno za to sem moral plačati zajeten račun za njihove »diagnostične storitve« in delo.

Vreme se je začetek maja izboljšalo, naslednjih nekaj dni bo pihalo iz južnih smeri, kar bo zelo ugodno za pot v tople kraje proti severu. S cariniki sem se dogovoril za odhod in z Markom sva drugega maja popoldne končno odjadrala proti Novi Kaledoniji. Autopilot še vedno dela le na pol, dobro dela le v levo stran, v desno pa je slaboten, počasen in se izklaplja. v skladu z mojimi izkušnjami s prejšnjih bark, sem autopilotu dodal pomočnika v obliki elastike napete med ograjo in krmilom, ki je krmilno kolo vlekla v desno. Improvizacija je ob odhodu delovala, kako bo med oceanskimi valovi v prihodnjih dneh, pa bomo videli.

Ta blog pišem s časovnim zamikom in v meni je še vedno dosti grenkobe zaradi kalvarije, ki sem jo pred dvema tednoma doživel z Andrejem in Igorjem na krovu Skokice. Andrej in Igor sta mi pred odhodom na Novo Zelandijo povedala, da sta izkušena jadralca, v dobri telesni kondiciji in me prosila, da bi se mi na krovu Skokice pridružila, ker si želita pridobiti še nekaj oceanskih jadralskih izkušenj. Dogovorili smo se, se mi lahko pridružita pod pogojem, da vsakdo jadra na lastno odgovornost, sodeluje pri dežurstvih in opravilih na barki, krije svoje stroške poti in sorazmerni del skupnih stroškov. Sem seveda spada tudi škoda, ki jo kdo povzroči na barki. Žal mi je, da se njuna pričakovanja niso uresničila. Doživela sta le malo oceana, a je bil odmerek vseeno premočan. Jaz sem se potrudil, da sem po nezgodi po svojih najboljših močeh poskrbel zanju in ju po viharnem morju varno in živa pripeljal nazaj do kopnega in organiziral ustrezno pomoč.

Ob odhodu z barke me nobeden od njiju ni vprašal, ali kaj potrebujem, ali mi lahko pomaga, kako mi lahko povrne škodo, ki jo je na barki povzročil. Zaradi tega sem se počutil trapasto, bil sem precej utrujen in razočaran. Če bi bil na barki sam, bi že en teden užival v toplih krajih in plaval v toplem morju. Zdaj sem po dveh tednih spet nazaj na izhodišču ostal sam, z vsemi stroški popravil in stroški reševanja na mojem hrbtu. Rekel sem si, da bom počakal nekaj dni in se bosta Andrej in Igor zagotovo oglasila. Ker tega ni bilo, sem jima napisal mail, da se mi ne zdi pravično, da se vsi njuni stroški plačajo iz moje denarnice. V odgovor sem dobil na pol užaljen mail le z ene strani, z druge pa nič.

Še vedno upam, da je v Andreju in Igorju kaj čuta za pravičnost. Če ne pa tudi v redu, vsaka šola nekaj stane.