La Linea de Conception, Španija

23.7. Dopoldne se je megla dvignila, popoldne pa se je razjasnilo in postalo je prijetno toplo. Skokica bo v tukajšnji marini počakala naslednjih nekaj tednov, morda celo do jeseni, ko bomo nadaljevali z jadranjem proti Sloveniji.

Dan sva z Zlato pretežno namenila pospravljanju barke ter pranju in sušenju posteljnine in oblačil, da torbe za domov ne bodo pretežke. V ozadju za sušečimi rjuhami je gibraltarski hrib, v bližini katerega se nahaja marina.

Iskala sva tudi čim boljšo možnost za pot do letališča v Malagi, od koder jutri odletiva proti domu. Na zadnje sva se odločila za najcenejšo in hkrati najbolj zamudno pot z avtobusom in vlakom.

Zvečer sva našla čas tudi za večerjo v mestu. Iz restavracije ob morju sva lahko opazovala, kako se je po sončnem zahodu po morju v zalivu spet začela širiti hladna megla in zagrinjati tam zasidrane ladje in barke.

Meglena dobrodošlica v Sredozemlju

22.7. Vetra je bilo včeraj zvečer dovolj le za zelo počasno jadranje, zato je jadrom skozi noč pomagal motor. Proti jutru je veter izginil in se vrnil šele popoldne, ko je imel dovolj moči, da je bilo končno spet mogoče lepo jadrati vse do rta Spartel na severozahodu Maroka, na vhodu v Gibraltarsko ožino.

Približno ob pravem času sva z Zlato zvečer prijadrala do vhoda v Sredozemlje in ujela nastopajočo plimo, ko se je tok obrnil proti vzhodu in nama dodal vozel hitrosti na naslednjih 30 miljah poti do Gibraltarja.

Sredi ožine pa sem ponoči doživel nekaj tesnobnih ur, ko se je iz smeri Gibraltarja čez ožino nenadoma skupaj s hladnim vetrom privlekla gosta megla, ki je zakrila luno in skrila številne ladje, ki so plule po ožini. Ladijske sirene so tulile z vseh strani in slišal sem lahko motorje ladij, le videl jih nisem.

Na vhodu v Gibraltarski zaliv je zvok motorja prihajajoče ladje postajal vse močnejši in lahko sem le strmel v snopa rdeče in zelene svetlobe, ki sta ju v meglo spredaj pošiljali navigacijski luči Skokice. Seveda sem vseskozi preverjal položaj Skokice na elektronski karti. V meglo sem pobliskaval z žarometom, da bi opozoril nase. Megla se je spredaj začela svetlikati in 20 m pred premcem sem nato zagledal motne modre luči trajekta, ki je plul iz zaliva. Na hitro sem zavil v levo, da se trajektu nisem zaletel v bok, kmalu potem pa se je megla dvignila in prikazala se je luna ter luči rafinerije na levi. Vendar le za nekaj minut in megla se je spet spustila.

Pogledal sem nazaj in videl, da je trajekt obrnil in se vrnil v zaliv. Na Tarifa radio so preko radijske postaje začeli pošiljati securite obvestila in opozarjati na meglo.

Megla se je dvigala in spuščala ali pa v pasovih premikala po morju še naslednjih pet milj plovbe po zalivu mimo Gibraltarja, ko sem bolj kot ne na slepo počasi plul med zasidranimi ladjami do marine Alcaidesa na koncu zaliva. Videti je bilo, kot bi plul skozi zidove. Ko sem zaplul v meglo, je v dvajsetih metrih izginila vsa svetloba iz okolice. Občasno so se izpod megle vendarle prikazale luči Gibraltarja in zasidranih ladij, da sem se lažje orientiral.

Zlate v takšnih razmerah raje nisem budil, da ne bi bilo panike. Barko sem proti jutru privezal ob pomol marine in si oddahnil.

Casablanca in Mohammedia

21.7. Domačine v Mohammediji in potnike na vlaku sva spraševala, kaj se v Casablanci splača pogledati, pa so vsi rekli: “Mošeja Hassana drugega”. Ko sem vprašal: “Je še kaj lepega za videti?”, pa so vsi zmajevali z rameni in nisem dobil pametnega odgovora. Le da je Casablanca milijonsko velemesto in veliko pristanišče.

Ob prihodu na postajo v Casablanci sem potem povprašal enega od taksistov, kaj je lepega za videti v Casablanci in kmalu sva se zmenila, da naju z Zlato za 40 evrov zapelje po mestu in se ustavi na znamenitih točkah.

V nekaj urah sva si potem ogledala znamenitosti Casablance, ki je name naredila vtis razkošnega mesta. Z vlakom sva se sicer ob prihodu v velemesto vozila skozi razsuta barakarska naselja in razpadajoče tovarne, izlet s taksijem po mestu pa je prvi vtis zelo popravil.

Še s kopenske strani sva si ogledala mošejo Hassana II., Rickovo kavarno iz filma

Casablanca, razkošno turistično hotelsko četrt ob obali, urejene zelene avenije v frnacoski četrti, mestne kraljevske palače in parke, na koncu pasva  šla še po nakupih v novo in staro medino.

Po vrnitvi z izleta v Casablanco sva se sprehodila tudi po avenijah in parkih Mohammedije in si s preostalimi Dirhami posladkala v slaščičarni.

Vse to, da bo Zlata zdržala še en dan in pol jadranja do Španije :).

Kolebal sem med dvema možnostima, ali barko čez poletje pustiti v marini v Rabatu, ali pa v Španiji. Zdaj je prevladala odločitev za Španijo in zvečer se odpraviva naprej proti severovzhodu.

Nova napoved zdaj celo obeta nekaj več vetra, da bova precejšen del poti proti Gibraltarju vendarle lahko prejadrala.

Porto Santo

17.7.  Zjutraj sva se vrnila na Porto Santo, se še enkrat sprehodila po otoku, nabavila svežo hrano za nekaj naslednjih dni in pripravljena sva za odhod proti Maroku.

Iz marine v Rabatu sem dobil potrdilo, da imajo konec tedna prostor za Skokico.

Do Rabata je približno 490 milj, kar pomeni dobre tri dni jadranja. Zadnja vremenska napoved je še kar ugodna in kaže, da pasati v naslednjih dneh ne bodo zelo močni. Obeta se med 14 in 20 vozli severo-severovzhodnika in danes ponoči prehod skozi deževno fronto. Proti severu Maroka bova jadrala proti vetru, a orca verjetno ne bo tako ostra, da bi se barka zelo zaletavala v valove. Jadranje bo verjetno malo bolj športno, a upam da dovolj hitro in da z dovolj dobrim kotom v veter, da proti vetru ne bo potrebno križariti.

Madeira

16.6.  Madeira je veliko bolj poseljena, kot sem pričakoval. Glavno mesto Funchal je po številu prebivalcev veliko za pol Ljubljane, z vsemi naselji, ki se skorajda neprekinjeno raztezajo kilometre daleč na obe strani ob obali in po pobočju visoko v hrib, pa je verjetno večje od našega glavnega mesta.

Funchal je tudi turistično mesto z množico razkošnih hotelov ter poslovno središče. Vse skupaj zelo spominja na južni del Tenerifa, le da je otok tukaj še gosteje naseljen.

Glavni cilj najinega obiska na Madeiri ni bil ogled mesta, a med potepanjem po Madeiri sva se veliko vozila po zavitih cestah skozi neskončna naselja. Šele na nadmorski višini nad 800 metrov sva prišla v naravo.

Severozahodna stran otoka zaradi izpostavljenosti vlažnemu oceanskemu vetru dobi veliko padavin in je

precej zelena, poraščena z gozdom in pogosto v oblakih, medtem ko je južna in vzhodna stran otoka bolj suha. V teku stoletij so domačini oziroma njihovi sužnji zgradili namakalni sistem kanalov, ki ga imenujejo Lavada.

Z deževne strani otoka so okoli hriba speljali kanale proti sušnejšemu delu otoka s pomočjo katerih dovajajo vodo do vasi in terasastih polj na južni strani otoka, ki je zaradi namakanja tudi bolj zelena in rodovitna, kot bi ji podnebje to dopuščalo.

Ob teh namakalnih kanalih so v zadnjih letih naredili sprehajalne poti in z Zlato sva danes po teh poteh na nadmorski višini med 1000 in 1400 m prehodila kar dosti kilometrov. V hribih je bila temperatura le okoli 10 stopinj, zato sva morala hoditi nekoliko hitreje, da naju ni zeblo.

Dan sva zaključila s sprehodom po Funchalu, kjer sva med drugim videla tudi kopijo jadrnice Santa Maria, s kakršno je Krištof Kolumb jadral čez Atlantik proti Indiji. Kolumb je bil poročen s hčerko guvernerja Madeire in je zato tukaj preživel kar nekaj let.

Porto Santo, Madeira, Portugalska

15.7.  Proti jutru, ko je Zlata končala svoje dežurstvo, se je severnik vrnil in spet sem lahko razvil jadra in ustavil motor.

Celo noč sva na jugu lahko opazovala luči z Madeire, ki so se jima v drugem delu noči na vzhodu pridružile še luči s Porto Santa. Zlata je povedala, da je bilo na morju kakšnih 20 milj pred Porto Santom polno ribiških čolnov, jaz pa nisem videl nobenega, le dve ladji sta pluli mimo.

S prvo dnevno svetlobo je otok začel vstajati iz teme in zjutraj sva zaplula v pristanišče ter barko privezala v marini.

Jadranje z Azorov do Madeire je bilo, z izjemo nočnega prehoda skozi fronto pred dvema dnevoma, zelo prijazno. Morje je bilo le malo vzvalovano, vetra pa ravno prav za polna jadra in hitrost jadranja med 5 in 7 vozli. Po prehodu fronte se je ohladilo za nekaj stopinj in občutek na barki je bil toplemu soncu navkljub bolj jesenski, še posebej ponoči.

Ko smo barko uspeli stlačiti v edini še prosti ozki privez med pontoni v marini sem pri vojaških pomorskih policajih opravil vstopne formalnosti. Z Zlato sva odšla na potep po otoku, saj so naju po trodnevnem posedanju po barki že pošteno srbeli podplati.

Porto Santo je poleti kar sušen otok, saj večina padavin tukaj pade pozimi, ko se fronte in

cikloni s severnega Atlantika spustijo proti jugu. V bistvu imajo tukaj sredozemsko podnebje podobno kot na Jadranu.

Hribi na otoku niso prestrmi, porasli so s suho travo, sprehajalne poti so udobne in razgledi lepi. Glavna znamenitost otoka je sedemkilometrska svetla plaža, ob kateri je postavljena vrsta hotelov.

Zvečer sva se z ladjo zapeljala do Madeire.

 

 

Ponoči je južna stran Madeire kar žarela v soju luči, saj je otok zelo gosto poseljen vse do nadmorske višine okoli 700 metrov.

Santa Maria

11.7.

Santa Maria je manjši in vendarle tudi drugačen otok, kot so bili ostali azorski otoki, ki sva jih v preteklih dneh obiskala. Je nekoliko manj zelen, vegetacija je bolj sušna, manj je ob cestah pisanih rož.

Občutek je bolj poleten in izgled pokrajine in hišk bolj sredozemski.

 

Tokrat sva se na potep po otoku odpravila s kolesi, pa je Zlata ob kolesarjenju gori doli po valoviti pokrajini ugotovila, da so ti vzponi bolj za Rogliča, kot pa za naju 🙂

 

Pločniki po naseljih so tudi tukaj tlakovani z vulkanskimi kamni ter z različnimi okraski.

 

Otok ni velik in v nekaj urah sva ga večino prekolesarila, le v višje hribe se s kolesom nisva podala.

 

Še pogled proti jugovzhodu, kjer nekje za obzorjem leži Madeira.

Pripravljava se že za 3 do 4 dni dolgo jadranje proti Madeiri, kamor bi glede na razmeroma ugodno vremensko napoved morala prijadrati do nedelje.

Vila do Porto, Santa Maria

10.7.  Jugovzhodnik se je včeraj zvečer polegel in ponoči obrnil na vzhodnik, zato sva že ponoči izplula iz Angre. Današnji cilj je bil Sao Miguel, a vzhodnik čez dan ni hotel obrniti na severovzhodnik, zato sem bil prisiljen jadral nekoliko bolj proti jugu, kot bi si želel. Pred Sao Miguelom sva se z Zlato odločila, da današnjo etapo podaljšava še za 50 milj do Santa Marije, ki med azorskimi otoki leži najbolj na jugu in hkrati najbliže Madeiri.

Čez noč in dopoldne sva pri 10-12 vozlih vzhodnika orcala proti jugovzhodu, sredi dneva sem moral v zavetrju Sao Miguela zagnati motor, popoldne pa je veter vendarle obrnil na severovzhodnik in jadranje je z 18 vozli vetra v bok postalo hitrejše.

Sredi dneva sva jadrala kakšnih 15 milj mimo Sao Miguela, proti večeru pa se je na obzorju prikazala Marija in potem izginila v temi. Sredi noči sva zavila okoli jugozahodnega rta v zaliv pod trdnjavo Bras in pristala v marini Vila do Porto.

Angra do Heroismo, Terceira

9.7. Nič čudnega ni, da so Azori tako zeleni, ko pa tako pogosto dežuje. Vendar je sonce tudi danes popoldne premagalo oblake in z Zlato sva se lahko v lepem vremenu sprehodila po mestu in trdnjavah ter hribih v okolici.

 

Spotoma sva videla, da so Angro že v preteklih letih osvojili Slovenci in na valobranu marine skupaj z veliko drugimi jadralci pustili svoj spominek.

Vesna pravi, da če narediš krog, se moraš narisati, toda krmar Skokice je preveč len za risanje.

 

 

Raje grem v hrib in se razgledam po okolici. Čudovito urejeni in obdelani so vsi azorski otoki, na katerih sva se do sedaj ustavila. Ceste in poti so vzdrževane, hiške lepo pobarvane in s cvetlicami na balkonih, parki so čisti in pokošeni. Vsepovsod je zelenje in pisani cvetovi.

Otoki so raj za pohodnike, saj tukaj po navadi tudi poleti ni vroče, pohodniške poti pa so dobro označene in vzdrževane.

 

S hriba nad Angro sem opazoval morje proti jugovzhodu. Danes so od tam še prihajali valovi, veter in deževni oblaki. Glede na napoved se bo vreme jutri spremenilo in veter bo postopoma dobival bolj severno smer, zato bova z Zlato jutri zjutraj odjadrala proti Sao Miguelu in če bo veter tudi v prihodnjih dneh vztrajal na severnih smereh, bova pot nadaljevala proti Madeiri.

—-

9.7.  Včeraj zvečer sva priplula do Terceire in Skokico privezala ob pomol v pristanišču mesta Angra do Heroismo.

Zjutraj so mi v marini povedali, da za Skokico nimajo prostora, da pa mirno lahko še eno noč ostanem ob glavnem pomolu, ker ne pričakujejo nobene ladje.

Z Zlato sva se že včeraj sprehodila po slikovitem mestu, danes dopoldne pa so nama to preprečile plohe.  Bova popoldne nadoknadila, ko sonce po navadi prežene oblake.

Proti Terceiri

8.7.  Ciklon ni prinesel veliko dežja, je pa spremenil veter in namesto zahodnika zdaj piha jugovzhodnik, ki nama preprečuje načrtovano jadranje proti St. Mariji in jugovzhodnik bo vztrajal še dva dni.

No, jadrati bi se dalo s križarjenjem proti vetru, a to bi enodnevno razdaljo 192 milj raztegnilo v trodnevno počasno jadranje proti valovom, s katerim Zlate ne želim obremenjevati. Tri dni Faiala je bilo dovolj, zato sva se odločila za premik proti vzhodu, kamor naj bi se dalo jadrati brez pretiranega cikcakanja. Zdaj jadrava in motojadrava. Dopoldne sva bila mimo Pica, popoldne proti vetru počasi napredujeva mimo otoka Sao Jorge, cilj pa je otok Terceira, kamor kaže da bova prijadrala šele sredi noči.

Na Terceiri bova počakala na bolj ugoden veter za pot proti vzhodu ali jugovzhodu.