Priprava na tečaje

Po šestih mesecih omejevanja in prepovedi ter s tem povezanim prestavljanjem tečajev jadranja, sta vladi Slovenije in Hrvaške končno toliko sprostili prepovedi in omejitve, da bomo v tem tednu spet lahko “poleteli” v samoto narave, ki jo nudi Jadran.

Prvo jadranje okoli Jabuke do Dalmacije je zasedeno, sta pa zato prosti še dve mesti na drugem odprtomorskem tečaju med prvomajskimi prazniki od 27. aprila do 2. maja. https://www.tepes.info/domov/jadranje/jadralni-tecaji/

Naslednja dva tečaja v maju sta zasedena, ker smo jih zaradi omejitev prestavili iz lanskega leta, bom pa za konec maja in za junij (ko bodo znane možnosti potovanja v Grčijo) pripravil program jadranja z Jadrana med Jonske otoke in potem še med Egejskimi otoki.

 

V preteklih dneh sem se na barki še malo ukvarjal z vzdrževanjem in olepševanjem, da bo Skokica z večjim veseljem sprejela več posadke, kot jo je bila vajena zadnje mesece :).

Na novo sem prebrusil in prebarval tik v kokpitu, z Zlato pa sva se doma lotila tudi postopnega prenavljanja blazin v kabinah.

Ob zahodni obali Istre

V četrtek zvečer je začel pihati jugo, zato je bila noč toplejša kot zadnje dni in zjutraj na barki ni bilo slane :).

Kmalu po sončnem vzhodu sem dvignil sidro, razvil genovo in odjadral proti severu. Vetra je bilo prvih nekaj ur manj kot 8 vozlov in počasi sem se na valovih juga zibal proti Brijonom. Pred otoki se je veter okrepil in lahko sem dvignil še glavno jadro, ki bi prej v šibkejšem vetru na valovih preveč opletalo. Genovo sem na nasprotni strani podprl s tangunom in s polnimi jadri ter vetrom v krmo potem metuljčkal proti Rovinju in naprej.

Premišljeval sem, kje bi se ustavil za čez noč, kje so primerni zalivi za južni veter. Najprej je bil mimo Limski kanal in Vrsar ter kmalu za tem Funtana, jugo pa se je okrepil nad dvanajst vozlov in sem nadaljeval za jadranjem.

Odločil sem se, da bom sidral v zalivu pred Novigradom, ko sem po elektronski pošti dobil izvid covid testa in spet spremenil načrt. Jadral bom, dokler bo dobro pihalo in če bo tako do večera, bom še pred večerom v Sloveniji.

In dobro je pihalo tudi mimo Poreča in Novigrada ter Umaga, a v Umagu je zadnji hrvaški morski mejni prehod in tja sem moral zaviti, da sem se odjavil iz Hrvaške.

Postanek v Umagu je bil kratek, le dva štemplja na spisek posadke in že sem nadaljeval z jadranjem mimo Savudrije proti Piranu. Ko sem zavil v Piranski zaliv, sem pospravil tangun, glavno jadro prestavil na levo in Skokica je z vetrom v bok skorajda glisirala proti domu.

Med pristankom na carinskem pomolu v Piranu, bi mi barka skorajda pobegnila, saj jo je močan veter odnašal od pomola in je nisem dovolj hitro privezal na bitve na pomolu. S precej napora mi jo je potem uspelo privleči nazaj k pomolu.

Tudi obisk pri slovenskih policajih na meji je bil kratek, še krajši kot sem pričakoval, saj mi je policaj, ko sem mu na računalniku hotel pokazati izvid PCR testa, rekel da mi verjame. Presenečen sem pospravil računalnik, se zahvalil in poslovil ter odjadral iz Pirana.

Ko sem jadral mimo Strunjana, me je poklicala Zlata in mi sporočila, da so jo klicali iz pomorske policije v Piranu in ji sporočili, da sem pri njih pozabil dokumente :(. Ja, obisk pri pri policajih v Piranu je bil zares kratek in sem ga moral ponoviti zvečer, ko sem se vrnil po dokumente – a takrat z avtom.

Sonce se je bližalo obzorju, ko sem Skokico privezal na njeno mesto v izolski marini.

Barka bo naslednjih deset dni počivala v marini, potem pa gremo spet jadrati na malo daljše proge. Takrat upam, da nam bo oblast dovolila izhod iz Slovenije, da na barki ne bom več sam.

Lošinj in Srakane

Včeraj se je zelo ohladilo in zjutraj je bil krov barke poledenel. Tudi vrvi so bile zmrznjene in sem jih moral najprej razmajati, da sem lahko razvil jadra in odjadral z Molata.

Ponoči je nehalo žvižgati okoli jambora, a je bilo burje zjutraj še vedno dovolj za hitro jadranje proti Lošinju. Jadral sem po zunanji strani otokov in se tako izognil večjim valovom burje, le pred Ilovikom je bilo jadranje bolj poskočno.

Pri Lošinju se je burja obrnila v krepak severnik, a takrat sem bil že pri Čikatu in sem zavil v zaliv ter Skokico privezal ob pomolček pod vilami in hoteli. Popoldne so se okoli Lošinja začele preganjati plohe in v zaliv z zahoda prignale valove, zato sem Čikat raje zapustil in se za čez noč zasidral v nekaj milj oddaljenem zalivu Artaturi.

Tudi današnja noč je bila hladna in zjutraj je bila na barki slana, za udobno temperaturo v notranjosti Skokice pa je že drugo noč zapored skrbela moja alkoholna pečka, saj ogenj na kuhalniku, s katerim se v hladnih dneh grejem na barki, ni več zadoščal.

Zjutraj sem se odpravil na covid test v Mali Lošinj in pri pristajanju naredil oslarijo. Malo pred mestom sem na starem vojaškem pomolu videl prosto mesto in sem zavil tja. Pripravil sem bokobrane in vrvi, ko pa sem bil nekaj metrov pred pomolom, sem v vodi pod seboj videl potopljeno ribiško ladjo, katere jambori, ograje in drogovi so segali skorajda do površine. Prepozno je bilo, da bi se ustavil, saj sem že pristajal. Le stisnil sem zobe in čakal, kdaj bo zaropotalo pod kobilico ali zahreščalo po trupu in krmilu. Pa ni, Skokica se je čudežno izognila vsem podvodnim oviram in se naslonila na pomol.

Privezal sem jo in se sprehodil do zdravstvenega doma, kjer so me požgečkali po nosu. Z veseljem sem spoznal, da so Hrvati pocenili PCR teste, ki zdaj stanejo 490 kun.

Med hojo do zdravstvenega doma in nazaj me je skrbelo in sem premišljaval, kako se bom rešil iz pasti, v katero sem zapeljal Skokico. Ko sem se vrnil na barko sem si še bolj podrobno ogledal potopljeno ladjo in se še enkrat čudil, kako sem prišel čez njo. Razmik med ograjami je širok morda meter in pol in diagonalno, tako kot sem prišel k pomolu, bom moral odpluti tudi stran. Na srečo je bilo popolno brezvetrje. Bokobrane sem namestil na premec, odvezal barko in krmo močno odrinil od pomola. Ko sem dosegel predvideni odklon od pomola, sem dal v vzvratno prestavo in spet stisnil zobe. Nič ni škrtalo in odleglo mi je. Danes sem imel veliko več sreče kot pameti. Lep pomol za privez imajo tudi petdeset metrov od zdravstvenega doma :).

Ker dopoldne ni bilo vetra, sem se po odhodu z Lošinja ustavil na bližnjih Srakanah, kjer po navadi le jadramo mimo. Lep pomol imajo pod vasico in sprehodil sem se po otoku ter med tekom preganjal ovce, ki kraljujejo na otoku.

Popoldne je zapihal veter z jugozahoda in odjadral sem proti Istri. Nekaj jadrnic sem srečal na poti čez Kvarner, sončni zahod pa sem opazoval med otoki pred Verudo, kjer sem se zasidral za čez noč.

Lavdara, Dugi otok in Molat

Burja je v ponedeljek do jutra dovolj popustila, da so se valovi zmanjšali, a vetra je bilo zjutraj še vedno dovolj za prijetno jadranje.

Ko sem dvignil sidro, sem premišljeval, ali naj jadram med številnimi otoki po Kornatskem kanalu, ali pa izven Kornatov do Žuta.

Objadral sem Smokvico in se odločil za slednje, je bolj enostavno, ni potrebno toliko gledati na zemljevid in se izogibati plitvinam ter čerem.

Jadranje ob severovzhodni strani Velikega Kornata je bilo sproščeno in rahla burja je vztrajala še celo dopoldne, zato sem jadral tudi mimo Žuta, kjer sem se sprva mislil ustaviti.

Pogled na Žut, Sit, Pašman in Velebit v ozadju.

Vetra je potem zares zmanjkalo šele pred Salijem, zato sem zavil k Lavdari, otočku nasproti Dugega otoka, in se zasidral v lepem zalivu z nekaj majhnimi plažami. Zaledje plaž je žal obloženo s kupi plastenk in drugih plastičnih odpadkov, ki jih tja nanosijo valovi.

Medtem ko sem čakal na popoldanski maestral, sem dal čoln v vodo in se sprehodil po otoku. Terase, ostanki oljk in suhi zidovi po otoku kažejo na to, da je bila podobno kot na številnih drugih otokih zemlja tudi na Lavdari nekoč skrbno obdelana. Zdaj je vse zapuščeno, hiše so ruševine, nekaj starih hiš pa je spremenjeno v počitniška stanovanja.

Popoldne se je pojavil rahel zahodnik, vrnil sem se na barko, dvignil sidro in odjadral ob Dugem otoku proti severozahodu.

V torek se bo vreme sfižilo saj je napovedan prehod hladne fronte z dežjem in močno burjo, zato moram poiskati primerno skrivališče za ta veter. Nameraval sem jadrati do Rave in tam Skokico privezati ob rob potniškega pomola, kot sem to na Ravi že dostikrat storil ob močni burji, pa se je veter pred Ravo nekoliko okrepil in nadaljeval sem z jadranjem. Pred Božavo je potem veter dokončno izginil in zavil sem k Dugemu otoku in barko privezal pred bunker v zalivu Dumboka.

Popoln mir sem imel ponoči. Začel je pihati jugo, ki se ga na privezu ni čutilo, a zaliv je odprt proti severu, kar za prehod hladne fronte ni dobro, zato sem še pred jutrom odvezal vrvi in z jugovzhodnikom odjadral proti Molatu, ki je dobro zaščiten pred napovedano burjo. V iztekajoči noči sem jadral med močnimi lučmi številnih ribiških ladij in se zjutraj privezal ob vaški pomol v Molatu.

Ulilo se je, zapihala je burja, ohladilo se je, dež pere barko, vetrni generator polni akumulatorje, barka je varno privezana, jaz grem pa spat :).

Primošten in Smokvica

Burja je včeraj prehitela napoved in začela pihati že zgodaj zjutraj ter me dvignila iz postelje. Ker je pihalo stran od pomola, mi ni bilo potrebno zagnati motorja, le odvezal sem vrvi s pomola, razvil genovo in odjadral proti Kaprijam.

Glavnega jadra se mi ni dalo dvigniti, saj je Skokica tudi samo z genovo po mirnem morju v zavetju Murterja jadrala s čisto spodobnimi petimi vozli hitrosti.

Pozneje se je burja še okrepila in kmalu sem jadral s sedmimi vozli, za menoj pa se je nebo na zahodu vse bolj temnilo. Sredi dneva naj bi šla čez dežna fronta in za njo se bo veter še okrepil. Prehod fronte sem želel prevedriti na Kaprijah, zato sem barko tam privezal ob pomol, a mi je upravitelj pristanišča prišel povedati, da je privez potrebno plačati. Tristo petdeset kun je bila precej huda tarifa za nekaj ur priveza, zato sem si izprosil le polurni brezplačni postanek, da sem šel v trgovino po kruh in potico, vmes pa sem se še malo sprehodil po otoku, ko sem čakal na kruh, ki so ga ravno pripeljali s potniško ladjo.

Potem pa sem odjadral naprej proti vzhodu in za seboj gledal vse bolj črne oblake. Burja se je okrepila nad 25 vozlov in kmalu je za sedem vozlov hitrosti Skokice zadoščala že na tretjino skrajšana genova.

Na obzorju sem opazoval Vis, do katerega bi s takšnim vetrom lahko prijadral do večera, a sem se zaradi prihajajočega dežja raje odločil za postanek v Primoštenu. Dež se je ulil ravno, ko sem spuščal sidro v zalivu v zavetju mesta in spral z barke sol, ki so jo na palubo nametali valovi burje.

Zvečer se je zjasnilo in krepko ohladilo, a pred vetrom, mrazom in dežjem me zdaj spet ščiti šotor, ki sem ga nad kokpit namestil med jadranjem.

Jutro je bilo hladno in kristalno jasno.

Dvignil sem sidro in barko prestavil k bližnjemu pomolu ter se posvetil kopenski rekreaciji po slikovitem mestecu na polotoku in po okolici. Mestece sameva, čeprav sem videl, da so nekateri hoteli odprti.

Popoldne je burja še vedno vlekla s preko dvajsetimi vozli, zato sem se odločil, da bom odjadral do otoka Žirje, ki ima nekaj zalivov, ki so primerni za burjo. Morje je bilo precej bolj valovito kot včeraj in se prelivalo čez krov barke. Tudi danes je za spodobnih sedem in več vozlov hitrosti zadoščalo že pol genove.

V daljavi so se za otoki videli zasneženi vrhovi Velebita.

Kmalu sem bil pri Žirju, a dnevi so zdaj že dolgi in veter ugoden, zato sem z jadranjem kar nadaljeval do Kornatov, kjer sem še pred večerom spusti sidro v zalivu na Smokvici.

Včeraj sem se poslovil od Nesbojevega Harryja Holeja, danes je na vrsti Taras Birsa Tadeja Goloba :).

Spomladanski tečaji jadranja

Za prihodnji teden načrtovani tečaj samostojnega jadranja (skiperski tečaj) smo morali zaradi korona-omejitev prestaviti na prvi teden maja (od 5. do 9. maja). Kaže, da je prosto še eno mesto.

Za ostala dva tečaja odprtomorskega jadranja (https://www.tepes.info/domov/jadranje/jadralni-tecaji/) vse kaže, da ju bomo lahko izvedli v predvidenem terminu. Za drugi tečaj od 27.4. do 2.5. sta prosti še dve mesti.

Pašman in Murter

Zjutraj me je prebudil jugo, ki se je kmalu okrepil na 15 vozlov. Zajtrk sem preskočil, le dvignil sem sidro, razpel jadra in užitek se je začel :).

Končno je dovolj vetra za pravo jadranje, ko se barka tudi malo nagne. Resda je veter pihal nasproti, a med otoki so bili valovi majhni in jadral sem lahko hitro tudi ostro v veter ter križaril od otoka do otoka in pred vsako obalo spet obrnil.

Sproščujoče je popotovanje, kjer je cilj jadranje, dnevne postanke pa si sproti določaš in spreminjaš glede na razpoloženje in vreme. V igri za dnevni cilj so bili Žut, Pašman, Murter in Žirje.

Prvi otok je bil preblizu in razmere za jadranje predobre. Mimo Žuta sem bil že dopoldne, sem si pa za sprehod in tek sposodil Pašman, kjer sem se za uro ali dve spotoma ustavil v zalivčku Sv. Ante.

Popoldne je jugo še vedno lepo pihal, dvignil sem sidro in nadaljeval z jadranjem proti jugovzhodu in križarjenjem med otoki. Nekaj časa se mi je zdelo, da bom do večera prijadral do Kaprij, a sem med obratom pri svetilniku Prišnjak pred Murterjem v zalivu videl prost pomol in zavil kar tja. Pospravil sem jadra in barko privezal za nočni postanek.

Vremenska napoved kaže, da je bil današnji dan za nekaj časa zadnji topel dan, saj jutrišnja deževna fronta prinaša osvežitev in burjo. Verjetno bom nad kokpit spet namesti šotor, ki me bo ščitil pred dežjem in vetrom. Zadnje dni me je sonce razvajalo in te zaščite nisem potreboval.

Čas do večera sem izkoristil še za sprehod po Murterju. Ko sem po skalah in skozi grmovje splezal na hrib nad zalivom, sem na vrhu videl fanta, ki se je igral s svojim mobitelom. Vprašal sem ga, ali na hrib vodi tudi kakšna pot in mi je pokazal na stožce iz kamenja, za katerimi se začne pot.

Nekaj časa sem še užival v razgledu in naredil nekaj fotk, potem pa se odpravil do kupov iz kamenja in zavil levo na kozjo stezico. Toda moja kozja stezica se je po petdesetih metrih končala v grmovju. Nisem se vrnil nazaj na vrh, temveč sem nadaljeval navzdol, čez skale, grmovje in suhe zidove ter si mislil, da se me je fantič malo sposodil. Kmalu sem se skozi goščavo prebil do sprehajalne poti ob obali ter se obrnil proti barki. Čez nekaj minut sem videl fanta z vrha, kako je po lepi potki prišel s hriba :). Še vedno je bil zagledan v svoj telefon.

Na steni v hiši stare mama je bil včasih napis: “Mladost je norost, ki skače čez potok, tam kjer je most”. Ta ljudska modrost včasih ne velja le za mladost.

Ist

Prvoaprilska vodna krila so čez noč izginila. Najbrž sem preveč trdno spal in nisem opazil, kaj se dogaja okoli barke :).

Noč na sidrišču pod vasjo je bila mirna in tudi zjutraj vetra ni bilo na spregled. Barko sem preselil k pomolu na mesto, ki ga je zjutraj izpraznil potniški katamaran, si nadel masko na nos in se odpravil v trgovino po solato. V ponedeljek, ko sem Zlati po SMS-u poslal spisek hrane, ki naj mi jo nabavi za na pot, sem pozabil na solato, zato je do danes nisem imel na barki – imam pa veliko sadja :).

Po obisku trgovine sem se odpravil še na sprehod in tek po otoku. Zelo malo ljudi je bilo videti. Le eno gospo sem srečal na poti in še nekaj vaščanov sem videl pred hišami. Mir in tišina vladata na otoku.

Proti poldnevu so se pojavile sapice z jugozahoda, odvezal sem vrvi s pomola in počasi odjadral proti Molatu in naprej. Pred Dugim otokom so se sapice spremenile v rahel maestral in potem sem celo popoldne križaril ob otoku proti jugovzhodu – obrat na levo in metuljčkanje, obrat na desno in polkrma, in spet na levo in na desno, od obale do obale med Zverincem, Dugim otokom in Ižom, z okrog tremi vozli hitrosti.

Lep topel dan, primeren za kratke rokave in sončenje.

Sidro sem zvečer spustil ob otočku Krknata v prelivu ob Dugem otoku.

Susak

Moja notranja ura se z ruskega časa še ni premaknila na srednjeevropski čas. Zaradi časovne razlike sem šel včeraj zgodaj spat in sem danes zgodaj odjadral.

Burin je rahlo pihal z obale in Skokica je po gladkem morju mirno drsela proti jugu. Pred Brijoni se je sonce pokazalo izza Istre, a žal je veter kmalu zatem popolnoma upešal.

Čez Kvarner je Skokico poganjal motor.

Zadnjič, ko smo v marini barko dvignili na kopno, da sem na trupu in kobilici obnovil premaze proti algam, smo na Skokico namontirali tudi vodna krila (“foile”), ki sem jih pozimi dobil iz Anglije.

S pomočjo vodnih kril bo barka zdaj jadrala občutno hitreje, saj jo vodna krila nekoliko privzdignejo iz vode, zmanjšajo omočeno površino in s tem zmanjšajo tudi vodni upor. Toda pihati mora vsaj 12 vozlov vetra, da bi barka pospešila nad 5 vozlov hitrosti in se dovolj nagnila, da bi vodna krila začela delovati.

Žal takšnega vetra v prvih dneh še nisem dočakal. Sem pa z veseljem opazil, da vodna krila delujejo tudi pri motoriranju, saj Skokica zdaj s pomočjo motorja doseže hitrost desetih vozlov že pri 2400 obratih in pri polnem plinu že skorajda izglisira. Žal za glisiranje motor še vedno porabi zelo veliko nafte :(.

V brezvetrju sem bil po mirnem morju hitro čez Kvarner in sem se spotoma ustavil na Susku, kjer sem si privoščil svoj dnevni odmerek teka in kjer sem hkrati počakal na za popoldne napovedani maestral.

Na otoku se nisem ustavil že kar nekaj let in nazadnje me je koncesionar nagnal od pomola, ko sem se želel (brezplačno) za kratek čas ustaviti v vasi, danes pa sem doživel presenečenje. S kolesom se je k meni na novi pomol pripeljal luški kapitan, me prijazno pozdravil, zaželel dobrodošlico in mi povedal, da so prve tri ure priveza zastonj, če ostanem dlje, pa bom moral za privez plačati. Povabil me je na ogled lepega otoka in mi povedal, da imajo v cerkvi v zgornjem Susku na ogled razpelo iz 12. stoletja.

Lepa sprehajalna pot vodi naokoli po tem peščenem in s trsjem obraščenem otoku.

Na obalni del sprehajalne poti sta morje in burja na debelo nanesla mivko in pot skupaj s klopmi prekrila, navzkreber na vrh otoka pa poti vodijo po jarkih, ki so jih v peščeno podlago izkopali domačini, deževnica in zob časa. V teh jarkih so si domovanje našle čebele in mi je tam zaradi številnih čebel okoli ušes precej zumelo – seveda sem zelo pospešil svoj korak.

Od svetilnika na vrhu otoka je lep razgled po okoliških otokih, po barvi morja pa sem tudi videl, da je začel pihati maestral, zato sem se popoldne kmalu vrnil na barko in odjadral naprej proti jugu.

Sidro sem zvečer spustil na jugovzhodu Ista.

Zahodna Istra

Ko smo se v ponedeljek na Uralu poslovili od ruske zime in vračali proti domu z zadnjih skakalnih tekmovanj v Rusiji

je naša oblast na vrat na nos zaprla meje za izhod iz Slovenije. Po podrobnem prebiranju Hojsovih domislic mi je za tako zaželeni odhod na jadranje ostala le ena možnost – da se odpovem domu in grem v “tranzitu” na Hrvaško.

Dom ki ima zaprte meje, ni pravi dom in se v njem itak ne bi dobro počutil. Tranzit čez Slovenijo po odločitvi Hojsovih sodelavcev lahko traja le 6 ur od meje do meje. Ni mi preostalo drugega, kot da ponoči doma spotoma odložim zimsko obleko, na hitro spokam jadralske stvari in odhitim v Izolo, kjer sem do jutra barko pripravil za odhod.

Načrt bi mi skorajda preprečila zelo nizka oseka, ko je bila voda do sedmih zjutraj na mojem privezu prenizka, da bi lahko izplul. Sonce je že začelo vzhajati, ko je globinomer končno pokazal 2,15 m, da sem lahko odplul proti Piranu.

Piran je bil še zavit v jutranje meglice, skozi katere je sramežljivo kukalo sonce, ko sem pristal na carinskem pomolu. Policaj na mejnem prehodu mi je prijazno povedal, da po novem ne smem iz Slovenije, pa sem mu povedal, da sem v tranzitu, ki je zaenkrat še dovoljen (dokler sledilci Kim Jong Una ne prepovejo tudi tega). Policaj je preveril Hojsov odlok in videl, da je tranzit res še edina izjema za izhod iz države za navadne Slovence, ki še niso cepljeni ali preboleli korone.

Poštempljal mi je izhodne papirja in brez od Hojsa zagrožene kazni sem lahko odjadral čez Piranski zaliv proti Hrvaški. Pri Savudriji je vetra žal zmanjkalo in do Umaga sem motoriral.

Za spremembo od nekaj zadnjih obiskov Umaga, sem tokrat na tamkajšnjem mejnem prehodu naletel na prijaznega mladega policaja in hladnega luškega kapitana. Ko so preverili še moj ruski PCR test, se mi je Jadransko morje odprlo in lahko sem začel uživati na svobodi :).

Kam smo prišli Slovenci? Če želim odjadrti v samoto in lepoto morske narave, moram podrobno brati vladne odloke in iskati izjeme. Zapirajo nas za meje in hočejo kaznovati, če greš iz Slovenije. Namesto nagovarjanja in zaupanja v državljane je oblast spet izbrala represijo, namesto cepljenja epidemiološko stanje blažijo predvsem prebolevniki, namesto da bi se osredotočili  na manjšino, ki podžiga epidemijo, se je oblast spet spravila na skorajda vse po vrsti – v skladu z vojaško taktiko JLA – če posameznik zamoči, nastrada cela četa. Še pred časom sem mislil, da se jim pač odločitve in komunikacija nehote ponesrečijo, zdaj se mi vse bolj dozdeva, da namenoma sprejemajo odločitve, ki so čim bolj boleče za večino. V kolikor mislijo, da so zdomski delavci glavni vir epidemije in ne zaupajo tujim testom, bi lahko na meji ob povratku organizirali testiranje in to vsakemu potniku pravično zaračunali. Lahko bi uvedli še obveznost drugega testa po parih dneh, da bi bili 100 % prepričani v zdravje in to spet zaračunali. A ne po oderuških cenah, ki za samoplačnike za PCR teste v Sloveniji veljajo sedaj. V Munchnu sem v ponedeljek na letališču videl, da imajo vsi, tudi tujci, na voljo brezplačno PCR testiranje.

Čas je že, da pozabim na slovenske ukrepe in oblast ter se odklopim.

Zadnje dni v Rusiji smo imeli na skakalnicah veter, ki je bolj primeren za jadranje, kot za skakanje, ob istrski obali pa je bilo ravno obratno. Maestral je bil šibak in jadranje počasno, a sem bil zadovoljen tudi s tem. Zadnja dva dni sem precej drvel po svetu in sprostitev mi je prijala.

Počasi sem jadral ob zahodni istrski obali mimo Novigrada, Poreča, Vrsarja in Rovinja, ko pa je občasno zmanjkalo vetra, sem vmes zagnal motor in izboljševal povprečno hitrost. Kar nekaj jadrnic sem videl na poti.

Sidro sem popoldne spustil v zalivu Veštar, dal svoj novi (stari) čoln v vodo in šel na tek po kampu ter gozdovih in travnikih v zaledju obale.

Sonce je zvečer zašlo med rovinjske otoke.