Severozahodni prehod (Northwest Passage)

Miran Tepeš

Večino leta je morje severno od polarnega kroga zamrznjeno in preko ledu so Inuiti poseljevali arktične otoke in preko zamrznjenega morja med Sibirijo in Aljasko so potekale tudi prve selitve ljudi iz Azije v Ameriko. Ta potovanja so potekala peš in s pomočjo sani in vpreg.

Od petnajstega stoletja naprej so mnogi raziskovalci poskušali najti alternativno plovno pot med Atlantikom in Pacifikom, po morju severno od ameriške celine. V teku stoletij so raziskovalci v iskanju prehoda po morju prodirali vse globje v Arktiko in odkrivali nove prelive med otoki. Mnogi so pri tem ostali ujeti v ledu tudi po več let in žal se mnogi z raziskovalnih odprav niso vrnili. Njihova imena so za vedno zapisana v imenih otokov in prelivov med arktičnimi otoki. Prvi, ki mu je s svojo odpravo na ladji Gjoa uspelo najti plovno pot skozi Severozahodni prehod, je bil norveški raziskovalec Roald Amundsen v letu 1903. Takrat so za pot z Atlantika na Pacifik potrebovali tri leta in trikrat jih je vmes ujel zimski led in so morali na ladji prezimiti. Da so preživeli v surovem zimskem okolju, so se morali naučiti eskimskega načina življenja v ledu in snegu, ter lova in ribolova.

Od takrat naprej je bilo vse več uspešnih odprav, ki so odkrile nove plovne poti med otoki, vendar je trajalo še dolgo in potrebni so bili ledolomilci, da so te poti postale dovolj zanesljive za trgovsko mornarico in tovorne ter potniške ladje. Zaradi globalnega segrevanja so plovne poti med arktičnimi otoki Kanade in Aljaske v zadnjih desetletjih nekaj tednov na leto dlje odprte oziroma nezmrznjene, zato v zadnjih letih spet narašča zanimanje za severne trgovske poti. Vendar tudi v teh naših zadnjih toplih letih pot skozi severozahodni prehod še vedno ni zanesljiva in v zadnjih dvajsetih letih so bila tri poletja, ko se z manjšimi barkami zaradi ledu ni bilo mogoče v enem letu prebiti skozi prehod z Atlantika na Pacifik. To je bilo takrat mogoče le večjim ladjam z okrepljenim trupom in še tem le s pomočjo ledolomilcev. Zadnje takšno ledeno leto je bilo 2018, med letoma 2020 in 2021 pa so kanadske oblasti zaradi covida in zaščite tamkajšnjih prebivalcev prepovedale plovbo na severu.

Doslej je Severozahodni prehod, od Labradorskega morja do Beringovega morja proti zahodu ali pa v obratno smer proti vzhodu, uspelo prepluti 351 plovilom. Tukaj so všteti tako ledolomilci in tovorne, potniške in ribiške ladje, kot tudi plovila za prosti čas, kamor prištevamo jadrnice, motorne čolne in jahte ter zadnje čase tudi veslače. Ljudje, ki vodijo statistiko prehodov, v šali marsikdaj omenijo, da je doslej več ljudi splezalo na Mont Everest, kot pa preplulo Severozahodni prehod.

No, to razmerje se bo kmalu spremenilo, saj zadnja leta dve manjši potniški križarki, z okrepljenim trupom za plovbo po ledenih vodah, s po nekaj sto gosti na krovu opravita po eno križarjenje letno skozi Severozahodni prehod.

V letu 2022 je severozahodni prehod uspelo prepluti osmim posadkam rekreativnih plovil (jadrnice in motorne barke), štiri so to uspele v vzhodni smeri s Pacifika na Atlantik, štiri pa v zahodno smer. Letos je po mojih podatkih na poti v eno ali drugo stran okoli petnajst jadrnic, motornih bark in celo veslaških ekip.

Mi trije z Dušanom in Alešem na Skokici smo ena od letošnjih jadralskih odprav skozi Severozahodni prehod. Po prejadranih 1900 navtičnih miljah od Grenlandije smo zdaj približno na polovici poti do Beringovega preliva, kjer se ta pot konča. Vendar tam še ne bo konec našega letošnjega jadranja. Aleš se bo sicer že ta teden po dobri polovici poti poslovil od Skokice, z Dušanom pa naju do jeseni po izhodu iz Beringovega preliva na poti proti jugu, proti Britanski Kolumbiji v Kanadi čaka še okrog 2500 navtičnih milj zahtevnega Beringovega morja in severnega Pacifika.

Amundsenov zaliv in Beaufortovo morje

Miran Tepeš

Po dveh dneh čakanja smo tretji dan izkoristili spremembo vetra in po prelivu Dolphin and Union Strait odjadrali proti dobrih 190 navtičnih milj oddaljenemu zalivu Pearce Point Harbor, kjer nas bo glede na vremenske napovedi spet za nekaj dni zaustavil okrepljen zahodnik nove fronte in bomo ponovno morali počakati na novo vremensko okno za nadaljevanje poti proti zahodu.

V bistvu je bilo za našo smer ugodnega jugozahodnika v vremenskih kartah videti le za dober dan, zato smo iz Bernard Harborja izpluli že zvečer, ko je zahodnik pojenjal in so se dovolj znižali valovi.

Nekaj ur smo ponoči motorirali proti valovom preden smo se proti jutru srečali z okrepljenim jugovzhodnikom, ki nam je napolnil jadra in ponesel proti severozahodu. Veter nam je pihal točno v smer, v katero smo bili namenjeni, zato smo, da bi bolje izkoristili veter in bili hitrejši, raje jadrali nekoliko iz smeri, da smo imeli veter v pol-krmo.

Na vsakih nekaj ur smo potem naredili obrat z vetrom in križarili. Dopoldne je veter začel presegati trideset vozlov hitrosti, zato smo pospravili glavno jadro, saj je za hitro jadranje zadoščala že skrajšana genova. Vetru primerno so se dvignili tudi valovi in od zadaj zalivali krmo Skokice.

Morje je postajalo vse bolj kalno in čokoladne barve, saj se na sever Kanade stekajo reke iz notranjosti Kanade in s seboj prinašajo mulj. Morje je tukaj tudi precej plitvo, zato ga veter in valovi hitro skalijo.

Popoldne mi je Aleš, ki je opazoval morje, rekel, da med valovi pred nami vidi hlod. Še sam sem bolj pozorno pogledal naprej in se kar zgrozil, ni bil hlod temveč kit. In ta kit je plaval diagonalno točno proti nam. Prepozno je bilo, da bi obrnil barko, le zakričal sem: »Drži se, zdajle bo butnilo!« Prepričan sem bil, da se bomo zaleteli v kita, pa se je kit deset metrov pred nami potopil in Skokica je gladko odjadrala čezenj in naprej. Srčni utrip mi je v nekaj sekundah krepko narastel in še nekaj časa sem se tresel, Aleš pa se mi je smejal. Trčenja s kitom so bila usodna že za marsikatero barko, v tej ledeno mrzli vodi na severu, pa je to lahko usodno tudi za posadko. Srečno se je končalo in čez nekaj časa sem si oddahnil.

Popoldne in večer nam je popestrilo nekaj ploh, proti jutru pa smo sidro spustili v slikovitem zalivu za rtom Pearce Point.

Zadnje srečanje z ledom

Miran Tepeš

Zjutraj so nas na čolnu prišli pozdraviti z barke Ugly Betty in izmenjali smo si nekaj vtisov in informacij z dosedanje poti po arktičnem severu Kanade. Aleš jim je dal nekaj večjih kosov ribjega mesa, ki smo jih dobili z Admirala Bellinghausna. Za nas je bilo estonsko ribje darilo preobilno in rib ne bi mogli pojesti, kanadska posadka Ugly Betty pa jih je bila vesela.

Vremenska napoved nam je za naslednje tri dni obetala zmeren zahodnik, ki je bil idealen za pot proti 230 milj oddaljenemu jugovzhodu otoka Victoria. Veter se je držal napovedi in se zjutraj pojavil na našem sidrišču, zato smo kmalu zapustili zaliv, na katerega obalah je bilo poleg inuitskega lovskega tabora še vedno mogoče videti tudi severne medvede. Dvignili smo sidro in s polnimi jadri odjadrali proti jugo-jugozahodu.

Cel dan in večino noči smo v megli, soncu in dežju v po aprilsko spremenljivem vremenu z deset do 25 vozli zahodnika živahno jadrali proti jugu. Tam je bilo na včerajšnji karti ledu severno od otoka King William mogoče videti eno manjše polje razredčenega morskega ledu, pred prelivom Victoria pa še eno večje polje strnjenega ledu, ki ga je zahodnik premikal proti sredini preliva. Kurz sem nastavil na sredino med obe polji ledu.

Jesen se bliža in prvič po dolgem času se je ponoči za tri ure tudi zares znočilo, pojavljati se je začela megla, zato smo pospravili glavno jadro, skrajšali genovo in s tem dovolj upočasnili barko, da trčenje s kakšnim kosom ledu, ki bi ga spregledali, za barko ne bi bilo usodno. V daljavi se je v temi dalo sicer slutiti večje kose ledu, manjše pa si ob polni hitrosti jadranja težko pravočasno videl. Po nekaj urah se je dovolj zdanilo, da smo spet dvignili jadra in pospešili naše popotovanje. Zjutraj smo v prelivu Victoria na v oddaljenosti nekaj milj pluli od robu pasu strnjenega ledu, dokler ga po nekaj urah nismo pustili za seboj. V nadaljevanju naše poti med arktičnimi otoki na kanadskih kartah ni bilo več videti nobenega ledu in ga do konca septembra tudi ni več pričakovati.

 

 

V prelivu Victoria smo naleteli na zmedeno morje z navzkrižnimi valovi in protitokom, ki nas je ob nasprotnih valovih še dodatno upočasnjeval. Do večera drugega dne smo prijadrali na jugovzhod otoka Victoria, ki je na tem koncu zelo nizek in smo ga zagledali šele na razdalji nekaj milj. Za preko noči smo Skokico zasidrali v plitvem zalivu pri rtu Kean Point, ker pa je bila obala visoka le morda meter ali dva, nam zaliv ni nudil zaščite pred okrepljenim zahodnikom in je le ta celo noč veselo žvižgal med priponami in vrvmi na jamboru.

Naslednja dva dni smo se zabavali s športnim jadranjem proti okrepljenemu zahodnemu vetru in valovom. Le počasi smo napredovali in križarili ob južni obali Victorije proti zahodu. Skokica se je neprestano zaletavala v metrske strme valove in le ti so se prelivali čez palubo. Vmes smo se v plitvih zalivih ob obali nekajkrat ustavili, ali za kosilo ali za nočni počitek in proti zahodu napredovali le po dobrih petdeset milj na dan. Ker je bila obala vseskozi zelo nizka, smo se šalili, da je videti, kot da bi jadrali ob palačinki.

Tretji dan smo končno prijadrali do zaliva in mesteca Cambridge Bay, kjer smo srečali večjo ladjo kanadske obalne straže. Preko radijske postaje so želeli naše podatke o posadki, barki in načrtu plovbe, pozneje preko maila pa še dokumente in spisek opreme. V odgovor smo zvečer od obalnih stražarjev dobili »čebelico«, saj so nas pohvalili, da imamo barko dobro opremljeno za jadranje po arktičnih vodah in nam zaželeli srečno plovbo:

NORDREG IQALUIT 231132UTC AUG 2023

Skipper S/V SKOKICA III/S5Z2640

Good morning Miran,

Thank you for the reply and all the information, it appears your vessel and crew are very well prepared for this voyage, much appreciated. As well, thank you for checking in with local authorities.

We have VHF coverage in the Cambridge Bay area as you are aware from our conversation last night, however the next area of VHF coverage is not until approaching Tuktoyaktuk. We will monitor your voyage for situational awareness.

Please do not hesitate to reach out for any information or assistance.

Safe sailing!

Regards,

MCTS Iqaluit/VFF and NORDREG Canada

Canadian Coast Guard

V Cambridge Bay-u smo barko privezali ob pomol in potem po mestu spraševali in zbirali informacije, kje je mogoče dobiti nafto, vodo, hrano, plin in kje je kakšna restavracija. Pozno popoldne je že bilo, zato smo se za dobavo nafte in vode dogovorili za naslednji dan. Pri plinu smo bili neuspešni, ker tukaj podobno kot v Pond Inletu ne polnijo plinskih jeklenk. Plina v grenlandskih jeklenkah nam je že zmanjkalo, ker so Gregorju in Dušanu v Ilulisatu ob nakupu podtaknili eno prazno in eno na pol prazno jeklenko in smo zdaj že nekaj časa priklopljeni na zadnjo plinsko jeklenko z evropskim plinom, ki sem jo še imel v rezervi na barki. Restavracija v hotelu pa je bila popoldne že zaprta, zato sta se Aleš in Dušan na barko vrnila slabe volje. Skratka, vse opravke, ki sem jih imel na spisku opravil, smo s prvega dne v Cambridge Bay-u premaknili na drugi dan. Le noge smo si dodobra pretegnili po prašnih ulicah mesteca, kar pa je bilo tudi zelo dobro, saj z barke na kopno nismo stopili že en teden.

Srečali in pogovorili smo se z nekaj domačini, ki podobno kot v drugih inuitskih krajih tudi tukaj živijo v nekakšni komuni, kjer si hrano in druge dobrine delijo po potrebah. Lovci svoj ulov dajo na razpolago skupnosti in vsakdo dobi svoj delež mesa, ne glede na to, ali je pri lovu sodeloval ali ne. Podobno je tudi pri ribolovu, kvotah za vodo in drugih dobrinah. V mestecu so trgovine, pošta, nekaj šol, hotel, restavracije, uprava skupnosti in na obrobju mesteca NATO-va vojaška baza ter letališče. Po mestu in okolici se domačini neprestano vozijo sem ter tja s poltovornjaki in s štirikolesniki, in po mestnih ulicah cisterne neprestano po hišah razvažajo vodo in gorivo. Večino delovanja naselja verjetno sofinancira kanadska država, saj je veliko ljudi zaposlenih v javnih ustanovah, delajo drug za drugega in verjetno za to dobivajo plačo od države.

Drugi dan smo nakupili in na barko prinesli hrano in pijačo za naslednjih osem dni, kolikor računam, da jih bomo rabili do Tuktuyaktuka, kjer bo naša naslednja oskrbovalna postaja.

Za nafto in vodo smo bili za dostavo s cisterno dogovorjeni že za ob osmi uri zjutraj, pa sem po dolgem čakanju moral iti večkrat povprašati v pisarno na sedežu komune in vedno so mi rekli, da jo pripeljejo čez petnajst minut.

Teh petnajst minut se je raztegnilo na več ur, ko je predstavnik firme z gorivom prišel povedati, da bodo za dostavo nafte s cisterno zaračunali 500 dolarjev, če pa gremo do njih s kanticami za gorivo, bo to za nas veliko ceneje. Naslednje pol ure smo v tank za nafto na barki pretakali nafto iz kantic, ki sem jih imel za rezervo spravljene po raznih skladiščnih prostorih na barki. Dvanajst ročk za gorivo smo izpraznili v tank, da je bil poln in s temi dvanajstimi ročkami sta se Dušan in Aleš odpeljala do bencinske črpalke ter jih napolnila, da sem jih potem lahko polne spet pospravil v skladiščne prostore na barki. Popoldne se nas je končno usmilil tudi voznik cisterne z vodo in se s tovornjakom pripeljal na pomol, da smo lahko napolnili še oba vodna tanka.

Na kosilo smo šli v restavracijo v mestu, potem pa smo bili pripravljeni za odhod. Odvezali smo vrvi s pomola, dvignili jadra in odjadrali iz zaliva.

Viharni Lancaster Sound

Miran Tepeš

Ponoči sem med svojim dežurstvom na viharnem sidrišču pregledoval vremenske karte in modele na internetnih straneh in videl, da bo viharni vzhodnik v širokem kanalu Lancaster Soundu sredi dneva za kakšnih deset ur oslabel na dvajset vozlov, preden se bo zvečer spet vrnil s štiridesetimi. Mi bomo za 130 milj dolgo pot po Lancastru potrebovali vsaj dvajset ur. Teh 40 vozlov viharnega vzhodnika bo potem vztrajalo do sobote, kar je pomenilo še štiri dni čakanja na sidrišču v Tay Bay-u. Na tem sidrišču, ki je na koncu ledeniške doline, ki poteka proti vzhodu, zagotovo ne bomo ostali, temveč se bomo preselili na kakšno bolj zavetrno mesto ob obali. V glavi sem preigraval možnosti, da kam lahko pridemo v desetih urah in kam na poti se lahko skrijemo, če bi bile razmere v prelivu prehude. Alternativa je bila 80 milj oddaljeni Artic Bay v zalivu Admiralty za šestdeset milj oddaljenim naslednjim rtom. Tam je čakalo nekaj bark, ki so na severozahodno pot odjadrale en teden pred nami. Takrat je bil Pond Inlet še zamrznjen, zato so se za dopolnitev zalog na barkah ustavili v naslednjem možnem naselju, v Arctic Bay-u. Prav tako je bil takrat še zamrznjeno morje v nadaljevanju poti. Led pred prelivom Bellot se je v zadnjih dneh že razredčil, večja ovira pa je zdaj postalo viharno vreme na poti do tam.

O tem, ali bi že danes poskusili srečo v Lancaster Soundu ali pa še naprej čakali, se ne bom odločil sam, temveč se bom zjutraj pogovoril z Dušanom in Alešem. Zvečer, ko sem spal, so mimo našega sidrišča na svoji barki pluli Estonci in zavili v Lancaster Sound. Ko sem se zbudil za svoje dežurstvo, sem jih poskusil poklicati preko radijske postaje, a so bili že predaleč. Preko maila sem jih povprašal o razmerah na morju, a bom moral na odgovor počakati, da zjutraj kdo odpre računalnik.

Proti jutru se je veter na sidrišču nekoliko unesel, sidro pa je dobro držalo, zato z dežurstvi nismo nadaljevali. Ob zajtrku smo se z Dušanom in Alešem pogovorili pogovorili o naših možnostih in si ogledali zadnje vremenske napovedi, ki so za čez dan v Lancaster Soundu napovedovale dvajset, ponoči pa trideset vozlov vetra, s sunki do štirideset. Z Admirala Bellinghausna je prišel mail, da imajo dobrih dvajset vozlov vetra in zmešano morje.

Skupna odločitev je bila, da odjadramo po Lancaster Soundu proti zahodu in se potem glede na razmere sproti odločimo, ali zavijemo na levo v Admirality Inlet, ali pa nadaljujemo z jadranjem naprej okoli polotoka Brodeur do Prince Regent Inleta.

Dvignili smo sidro in odjadrali proti Lancaster Soundu in čez deset milj zavili na levo proti zahodu. Prve ure smo se srečevali z ledenimi gorami in okrog dvajset vozli severovzhodnika, kar je bilo čisto v redu in obvladljivo. Po še nekaj urah in štirideset prejadranih miljah je veter začel obračati na vzhodnik, kar je pomenilo od zadaj, v krmo, in okrepil se je na trideset vozlov, zato smo skrajšali genovo. Valovi so se višali, a razmere na morju so bile še vedno obvladljive. Autopilot je še vedno brez težav ohranjal pravo smer med valovi, da ni bilo potrebno ročno krmariti. Približali smo se vhodu v zaliv Admiralty Inlet, ki sem si ga pred odhodom postavil za zasilni izhod, če bi bile razmere v Lancastru prehude.

Med zalivom Admiralty in naslednjim velikim zalivom Prince Regent Inlet je bilo spet šestdeset milj razdalje do mirnejšega morja za rtom Cape York na severu polotoka Brodeur. Razmere na morju so bile še vedno čisto obvladljive in v skladu s 30 do 35 vozli vzhodnika v vremenskih napovedih. Odločili smo se, da jadramo naprej. Nekaj je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da bi zavoj v levo pomenil zavoj v slepo ulico, kjer bi morali potem počakati štiri dni do sobote, ko so napovedi obetale, da se bo viharno vreme v Lancastru umirilo.

Po nekaj urah, ko smo prejadrali dobrih dvajset milj širok vhod v zaliv Admiralty in se približali polotoku Brodeur, se je veter okrepil na štirideset vozlov. Genovo smo skrajšali na pet kvadratnih metrov in s pomočjo autopilota še naprej uspešno vijugali med vse večjimi valovi. Na barki imam tudi viharni flok, a je močno navita genova čisto dobro kljubovala viharnemu vetru in še vedno smo imeli sedem vozlov hitrosti, da nas valovi od zadaj niso preveč napadali.

Po petih urah viharnega jadranja, se je vzhodnik začel umirjati in se spustil pod štirideset vozlov, da smo se lahko nekoliko sprostili. Olajšanje je trajalo le kakšno uro, ko se je vzhodnik pred rtom York ponovno okrepil nad štirideset vozlov, posamezni sunki vetra so presegali petdeset vozlov hitrosti in za nameček se je spet pojavila megla in srečali smo se z nasprotnim tokom, ki je dvignil in zaostril valove, ki so nas prehitevali od zadaj.

Prijadrali smo v pospeševalno vetrovno območje pri rtu ob robu kopnega, kjer se veter okrepi, kadar so hribi na rtu dovolj visoki. Računal sem, da bo to trajalo uro ali dve, pa je trajalo štiri. Tesnoba se mi je prikradla za ovratnik in verjetno je bilo tako tudi pri Dušanu in Alešu, a ju raje nisem vprašal, temveč sem se delal, da je vse v redu in da je to nekaj normalnega, kar občasno doživiš na morju. Opazoval sem valove, jambor, jadro, predvsem pa nadzoroval autopilota. Vse je delovalo v redu in Skokica nas ni pustila na cedilu. Za vsak slučaj smo le zaprli vhodna vrata, da nas ne bi spet presenetil in notranjosti barke zalil kakšen val, kot se nam je to zgodilo na začetku Atlantika jugozahodno od Portugalske.

Po treh urah smo zjutraj za rtom York prišli iz pospeševalne cone, veter se je začel umirjati, mi pa smo zavili v levo v mirnejše vode zaliva Prince Regent. Na oddaljenosti nekaj milj smo sledili obali polotoka Brodeur in počasi zavijali proti jugu. Zdaj smo si končno lahko oddahnili, megla je izpuhtela, zjasnilo se je.

Dopoldne smo s petnajstimi vozli severovzhodnika lahkotno jadrali ob obali in se sredi dneva pri zalivu Port Bowen odločili za krajši postanek, da bi si pripravili kosilo in se malo sprehodili po obali. Sidro smo spustili ob lepi prodnati plaži v zavetju manjšega rta. Pospravili smo barko, nekaj pojedli, Aleš in Dušan sta se celo okopala v tri stopinje mrzli vodi, ko pa sem želel dati čoln v vodo, da bi se sprehodil po kopnem, je krepko zapihalo z jugovzhoda, sidro je popustilo in začelo nas je odnašati na odprto morje. Lepa reč, če bi se to zgodilo dvajset minut pozneje, bi moral krepko veslati, da bi ujel barko. Barka nam ne bi pobegnila, saj se je Aleš odločil, da ne gre na obalo, ker se zaradi nevarnosti srečanja s severnimi medvedi, boljše počuti na barki kot na kopnem. V vodiču je skorajda na vsaki strani napisano, da se je na obali potrebno paziti severnih medvedov, vendar ta teden nismo videli še nobenega.