19.6. Zjutraj smo prijadrali na sever St. Martina, francosko-nizozemskega otoka, ki ga je lani razdejal orkan. Mnoge hiše na obali so še vedno brez streh, v marini je veliko pomolov še vedno polomljenih in bark potopljenih.
Dušan in Alma bosta tukaj nadaljevala s počitnicami in sta se že izkrcala, Midva s Skokico pa bova danes odjadrala čez Atlantik.
Vremenske napovedi trenutno napovedujejo za prvih nekaj dni ugoden veter, potem pa se bo začel slalom med anticikloni, cikloni in brezvetrji.
18.6. Zvečer, ko se je veter dovolj polegel, sva z Dušanom dokončala krpanje genove, saj mi je Alma s seboj iz Slovenije prinesla nekaj novih samolepljivih dakronskih tapet.
Zjutraj sem dobro uro čakal pred pisarno luškega kapitana, da sem mu lahko plačal luške takse in so nam policaji potem lahko poštempljali potne liste. Rezervoarji na barki so po dolgem času spet polni, prav tako hladilnik in omara s čipsom in sladkarijami. Tukajšnje cene v trgovinah so kar visoke. Popoldne smo se poslovili od sončne Antigve in odjadrali na severozahod proti 95 milj oddaljenemu St. Martinu.
17.6. Ponoči smo se ustavili v zalivu Deshaies na severu Guadeloupa, zjutraj pa s 15 vozli vzhodnika po razmeroma mirnem morju odjadrali do Antigve in barko privezali v marini turističnega naselja Jollie Harbour na zahodu otoka.
Naš prihod sem oblastem preko interneta najavil že včeraj in izpolnil vse obrazce, zato so bile formalnosti ob prihodu hitro opravljene.
Jolie Harbour je obdan s čudovitimi belimi plažami in s turkiznim morjem, kot ga poznamo s karibskih razglednic. Na plažah v tem obdobju ni nobene gužve, morje pa je čudovito toplo.
Jutri bom tukaj napolnil rezervoarje z nafto, saj je le ta na Antigvi cenejša kot na okoliških otokih. Market je zraven marine, zato bom kar tukaj nabavil tudi hrano za naslednje tedne. Popoldne bomo odjadrali do St. Martina, kjer se v torek izkrcata Alma in Dušan in potem mi bo karibskih otokov na poti proti severu počasi zmanjkalo.
16.6. Dušan je čakal in dočakal. Alma se je vkrcala na barko in zvečer smo iz Fort de France-a odjadrali proti severu, proti Guadeloupu.
Morja je bilo v prelivih med otoki kar živahno, zahodnika smo imeli v povprečju okoli 20 vozlov, ob plohah tudi precej več, da smo se čez noč lahko zabavali s krajšavami.
Proti jutru smo že jadrali mimo danes precej deževne Dominice in se dopoldne za nekaj ur ustavili na mondenih
otokih Saintes južno od Guadeloupa. Z vzponom na 100 metrov visok hrib z napoleonovo trdnjavo na otoku Terre de Haut sem naredil svoj višinski rekord meseca 🙂 (višinski metri narejeni z avtom po Barbadosu seveda ne štejejo).
Popoldne smo odjadrali do mesta Basse Terre, da bi opravili z izstopnimi formalnostmi, pa so marina in uradi zaprti do ponedeljka. Do takrat ne bomo čakali in kaže, da bomo morali na Atigvi, kamor odjadramo jutri, malo improvizirati.
16.6. Siv deževen dan v predmestju glavnega mesta Martinika.
Dan za počitek, dan za brkljanje po barki, dan za kolesarjenje in nabavo hrane.
Za Dušana je bil to dan čakanja.
14.6. Dopoldne smo odjadrali s St. Lucije in Skokico popoldne privezali v marini pri Fort de France na Martiniku.
Miodrag in Blaž sta tako zaključila s svojim oceanskim jadranjem in se zvečer izkrcala, Dušan pa nekaj dni še ostane na barki in jutri dobi obisk iz Slovenije.
13.6. Ponoči smo odjadrali z Barbadosa. Morje na odprtem je še vedno precej razgibano, a jadranje je bilo danes vendarle udobnejše od preteklih dni, saj smo imeli veter in valove v krmo.
Opoldne smo bili že mimo juga St. Lucije, popoldne pa smo sidro spustili v zalivu Rodney na severu otoka.
Moj tretji jadralski krog okoli sveta je s tem sklenjen, vendar cilj ni bil krog, temveč jadralska pot in spoznavanje novih otokov in krajev. Tokratna pot naokoli je bolj vijugasta, kot so bile prejšnje in tudi pot do doma je še dolga, vodila bo še mimo nekaj zame novih otokov in bo končana jeseni.
Pred šestimi leti sva s Klemenom jadrala med Brazilijo in Zelenortskimi otoki. Ko sva prečkala ekvator, sva v morje vrgla steklenico s sporočilom, da sva na ekvatorju južno od Zelenortskih otokov v morje vrgla steklenico in da naj se nama javi tisti, ki bi steklenico našel.
Čez sedem mesecev je Klemen z Barbadosa dobil elektronsko pošto, da so našli steklenico. Najino sporočilo je v steklenici vmes prepotovalo dva tisoč milj.
Danes je zgodba s sporočilom v steklenici dobila prijazno nadaljevanje. Pred nekaj tedni sem Ryanu, kot ja barbadoškemu najditelju ime, poslal elektronsko pošto in mi je odgovoril, da se spomni, da je našel steklenico medtem, ko je ribaril.
Ryana sem danes povabil na pijačo. Doslej sem mislil, da je ribič, pa mi je med pogovorom povedal, da je po poklicu policist in da gre občasno na obalo loviti ribe. Pred šestimi leti je na plaži našel steklenico in v njej videl popisan list. Steklenico jo razbil, prebral sporočilo, zvečer vzel v roke tablico in se nama javil.
Ryan me je danes z avtom zapeljal po Barbadosu in mi po dolgem in počez razkazal svoj zeleni otok. Med vožnjo mi je povedal veliko, a ja angleško govoril v tako močnem karibskem narečju, da sem ga razumel le približno polovico. Vendar je bilo ob videnem tudi to dovolj, da sem spoznal, kako slikovita je njegova domovina.
12.6. Dan za sprehode po mestu, kopanje v toplem morju, počitek in oddih od atlantskih valov.
Po drugi strani pa je žal to tudi dan za opravljanje ponovno zamudnih izstopnih formalnosti, saj jutri odjadramo proti St. Luciji in Martiniku.
Čas je tudi za popravilo jader, ki jim je športno jadranje v minulih dneh zadala kar nekaj novih razpok. Predvsem tretjo krajšavo na glavnem jadru smo skorajda odtrgali in smo potem v močnejšem vetru zadnja dva dni uporabljali četrto.
11.6. Popoldne je zahodni morski tok popustil in takoj smo lahko jadrali hitreje in v v pristanišče v Bridgetownu prijadrali že ponoči. Zjutraj so bile na vrsti po nepotrebnem zelo zamudne formalnosti z veliko izpolnjevanja različnih formularjev, ki jih verjetno potem nikoli nihče več ne prebere.
Dopoldne smo se iz pristanišča prestavili na sidrišče v bližnji Carlisle bay in se prvič sprehodili po eni od belih karibskih plaž. V bistvu so mi fantje kar pobegnili z barke. Še preden je bila barka privezana na bojo v zalivu, je bil čoln že v vodi in fantje na poti proti plaži.
Verjetno so imeli razburkanega morja vrh glave in se klicu Karibov niso mogli upreti.
Seveda ne smem pozabiti Dušanove ribe, ki jo je ujel pred dvema dnevoma in je tokrat za spremembo ni spustil nazaj v vodo. Riba zaenkrat čaka v hladilniku in zdaj ni več izgovorov, da je morje predivje za kuharske operacije.
10.6. Sargaške alge postajajo prava mora. Toliko jih je med valovi, da so podvodni deli barke vseskozi na debelo obloženi s tem šavjem, ki nam krade več kot vozel hitrosti.
Drugi kradljivec je ekvatorialni morski tok, ki nas bočno zanaša na zahod in zaradi katerega moramo jadrati bolj ostro v veter in valove. Barko imamo vseskozi obrnjeno za 30 stopinj desno od Barbadosa, da nam GPS kaže smer proti otoku. S 25-30 vozli vzhodnika imamo na vodi algam navkljub še vedno nad 7 vozlov hitrost, a v pravo smer zaradi bočnega toka napredujemo z le 6 vozli hitrosti.
Sprijazniti se moramo s še eno nočjo jadranja med 4-6 m valovi. Luči Bridgetowna bomo pred seboj zagledali šele proti jutru. Dušan, Miodrag in Blaž pozdravljajo vse domače, jaz tudi 🙂
7.6.
Po dnevu počitka v zelenem okolju reke Suriname in marine Waterland smo se danes odpravili na ogled Paramariba. Zjutraj smo se zabavali z mislijo, da se tukaj sploh ne bi uradno prijavili, saj sem prebral, da so vstopne formalnosti zamudne, pa smo se potem odločili, da vse naredimo, tako kot je prav.
Paul, švicarski jadralec s sosednje barke v marini, nas je zapeljal do 50 km oddaljenega mesta. In potem smo se pet ur sprehajali po mestu od urada do urada in mučili uradnike oz. oni nas, ko sem moral izpolnjevati desetine formularjev, kot da bi v pristanišču pristali s prekooceansko ladjo.
Popoldne smo se vrnili v marino in pripravljeni smo za odhod in večerno plovbo 30 milj po reki navzdol in na Atlantik.
Vremenske napovedi za prihodnje dni obetajo 15 – 30 vozlov vzhodnika do severovzhodnika, kar za našo pot do Barbadosa pomeni dokaj športno jadranje z vetrom v desni bok.
Do Barbadosa imamo približno 550 milj oz dobre tri dni jadranja.
6.6. Proti jutru smo prijadrali do ustja reke Suriname in v jutranjem mraku poiskali svetilnike, ki so označevali plovno pot v reko.
Dopoldne smo že pluli mimo Paramariba, glavnega mesta Surinama, in potem še 20 milj po reki navzgor skozi gozdove do male marine Waterland, kjer smo ob pomol privezali Skokico.
V zadnjih dveh tednih smo po rekah prepluli skorajda toliko milj, kot po morju, a od jutri naprej bo drugače in čaka nas kar nekaj športnega jadranja do Karibov.
5.6. Zjutraj in dopoldne nas je nasprotni tok toliko upočasnil, da smo zamudili opoldansko plimo na vhodu v reko Maroni. Čakati na naslednji dan ni imelo smisla, zato smo Skokico spet usmerili stran od plitvin na odprto morje in potem proti Surinamu.
Dušanu so med ribolovom ribe danes odtrgale še zadnjo vabo in potem je na trnek obesil vrečko od Barcaffeja. Poteza se je izkazala za uspešno, saj mu nove vabe nobena riba ni odtrgala 🙂
Popoldne nas je končno srečal severovzhodnik in zdaj prav lepo jadramo v noč. Dovolj smo že blizu Paramarimba, da jutranje plime za pot čez plitvine in po reki Suriname navzgor tokrat ne bi smeli zamuditi.
4.6. Hudo deževno noč in še bolj mokro dopoldne smo doživeli.
Zjutraj sva z Dušanom v pristanišču v Kourouju hitro opravila vstopne in hkrati tudi že izstopne mejne formalnosti za Francosko Gvajano in potem napolnila nekaj kant z nafto za nadaljevanje poti.
Za izlet po Francoski Gvajani smo sprva nameravali najeti avto, pa sem se na zadnje za prevoz dogovoril kar s Francoisom, upokojenim gvajanskim ribiškim inšpektorjem, ki tukaj pripravlja jadrnico za jadranje proti Evropi. Francois tukaj živi že več kot 20 let in in nam je o Gvajani spotoma lahko veliko povedal.
Žal smo se večino poti vozili po nalivih in nismo prav daleč videli. Na poti proti Cayennu smo se ustavili v parku Montsinery, kjer je sotočje večih rek, ki se potem iztekajo v Atlantik. Zanimiv je bil zaključek našega postanka v tamkajšnji gostilni. Krčmar nam je želel zaračunati dvakrat več pijače, kot smo jo popili, a ni uspel in razčli smo se s polaganjem rok čez notranjo stran komolcev.
Sprehodili smo se po deževnem gozdu, na letališču pobrali Blaža in si v nadaljevanju ogledali tudi glavno mesto Cayenne.
Zvečer smo se vrnili v Kourou in vse kaže, da bomo že ponoči odjadrali proti približno sto milj oddaljenemu St. Laurentu du Maroni na drugi strani Gvajane na meji s Surinamom.
Kaže, da nas čaka še nekaj precej deževnih dni. V teh mesecih je tukaj deževno obdobje.
3.6. Proti jutru je izginil najprej veter nato pa skoraj v celoti še morski tok in zadnje tri ure je Skokico zjutraj poganjal motor. Edino kar ni izginilo je bil dež. Ta se je neprestano ulival z neba, zdaj v obliki debelih kapelj, zdaj v obliki drobnih gostih kapljic. Ni in ni ga hotelo zmanjkati vse do popoldneva, ko je sonce začelo kukati skozi oblake.
Zjutraj sva ob višku plime zaplula v kanal proti mestu Kourou in potem še kakšno miljo po reki navzgor do private marine, kjer so nam dovolili za nekaj ur privezati barko, da smo napolnili tank z vodo in se z domačinom Francoisom odpeljali v trgovino po hrano za naslednje dni.
Na Skokico se je zjutraj že vkrcal Miodrag, Blaž pa ride jutri.
Francois nam je iz avta na hitro razkazal tudi Kourou in nas odpeljal tudi do bližnjega vesoljskega središča, od koder v vesolje izstreljujejo rakete s sateliti.
Še en dan si bomo vzeli za ogled Gvajane, potem pa v torek odjadramo naprej proti severu, proti Surinamu in Barbadosu.
Uredil sem nekaj prejšnjih poročil in dodal fotografije, tudi ribo, na katero je Dušan tako nesrečno ponosen 🙂
2.6. Morje je bilo zvečer spet blatno, a je ponoči kmalu postalo čokoladno ? . Končno sva se prebila iz amazonskih plitvin in območja norih plimskih tokov. Kar hitro sva z 20 vozli severovzhodnika jadrala skozi z mesecem obsijano noč . Morski tokovi so tukaj z boka, izmenično po 6 ur proti obali in od obale. Morje ima danes zjutraj že dosti bolj modro barvo. Pogled na črne oblake v okolici napoveduje moker dan.
Kisel in za trope hladen dan je za nama, a poln dobrega jadranja. Severovzhodni pasati so barko nagnili na levi bok in jo krepko gnali proti severozahodu, da je Skokica postavila nov rekord.
215 prejadranih milj v 24 urah sem zabeležil v ladijski dnevnik.
Skokica je s praznimi tanki za nafto in vodo vse hitrejša. Nekaj je k rekordu pripomogel tudi morski tok, ki je danes v primerjavi z včerajšnjim dnem nekaj ur več in močneje tekel proti severu, kot pa proti jugu.
Pogosto srečujeva ribiške čolne in ladjice. Da je morje bogato z ribami je spoznal tudi Dušan, ko je trnek za nekaj minut pomočil v vodo in ujel polmetrsko pikčasto ribo, jo privlekel na barko in slikal, nato pa izpustil ?? Le poljubil je ni.
Druga riba mu je potem čez nekaj minut vabo odnesla s seboj. Kaže, da v Kourou prijadrava že jutri zjutraj. Na krov barke za pot proti Karibom v prihodnjih dneh dobiva še dva nova člana posadke.
Popoldne sva za rtom Cassipore zavila na levo proti Francoski Gvajani in prijadrala do severnega ekvatorialnega toka, ki se pred obalo J. Amerike odklanja proti SZ, proti Karibom. Tok naju je s 4 vozli hitrosti vzel s seboj in lahkotno sva s preko 10 vozli hitrosti skozi neutruden gost droben dež jadrala proti Francoski Gvajani.
Zvečer sem ugotovil, da sva prehitra, zato sva pospravila jadra in Skokico spremenila v splav, Dusan pa je ponoci postal kapitan splava. Tukaj bi bil s tem tokom celo v sodu dovolj hiter, da bi v tednu ali dveh priplul do Karibskega morja.
Pred Kouroujem so plitvine in ozek plitev kanal do mesta, ki bi ga bilo vsaj prvič pametno preplulti podnevi. Zato ponoči pač splavariva.
1.6. Žal se veter ne drži napovedi. Namesto 12 vzhodnika piha 15-25 severnika, ki je dvignil kratke ostre valove, v katere se neprestano zaletava barka. Z jadri in motorjem zdaj le počasi napredujeva, medtem ko sva bila zvečer s pomocjo toka Amazonke kar hitra. Čim prej.morava stran od razburkane, blatne vode, polne plavajočih dreves, debel in vej, a pred nama je še 60 milj mučnega prebijanja čez plitvine, preden zares zaplujeva v Atlantik.
Dopoldne je veter vendarle obrnil na 15-20 vzhodnika in spet se je dalo jadrati, le hitrost na GPS-u je bila zaradi 4 vozlov nasprotnega toka obupna. Popoldne se je veter še okrepil na 20-25 in jadra sva z Dusanom 2X skrajšala in orcava proti severovzhodu. Popoldne se je končno obrnil tudi tok, ki nama zdaj dodaja kar 5 vozlov hitrosti. Jadranje se je iz skoraj obupa spremenilo v pravo poezijo.
Žal vem, da ne bo trajalo več kot 6 ur, ko se bo plimski tok spet obrnil in jadranje bo spet postalo počasno nabijanje v valove. Zaradi naplavin rek se plitvine pod 5 m tukaj raztezajo kar 80 milj od obale in tako daleč na odprto morava jadrati proti severovzhodu, preden bova lahko zavila proti Gvajani. Morje je še vedno blatno, kakavasto.
Ko je tok od spredaj je blatno, ko pa je od zadaj je čokoladno 🙂