Pacifik – Tepes Info

San Francisco

Za drugo polovico tedna je bil za vzhodni Pacifik pred obalo Oregona in severne Kalifornije napovedan severni veter med 30 in 40 vozli hitrosti. Smer vetra je bila za jadranje proti jugu sicer ugodna, a veter bo valove dvignil nad 5 metrov, zato sva s Sandijem v sredo zajadrala k obali in viharna dva dneva preživela v zavetju marine v Crescent City-ju. Malo sva nadomestila pomanjkanje spanja iz preteklih dni, malo popravljala opremo, zašila jadra, dodala nekaj telovadbe in dneva sta minila.

V petek, 5 aprila zgodaj zjutraj, ko je veter dovolj popustil, sva nadaljevala z jadranjem proti jugu. Odločila sva se, da bova do nedelje poskusila priti do 300 milj oddaljenega Palo Alta južno od San Franciska, kjer sem se dogovoril za privez za Skokico.

Sprva so naju preganjali štirimetrski valovi, v soboto pa je Tihi ocean bolj v skladu s svojim imenom. Delfini so prišli na obisk in popestrili dolgočasno plovbo. Veter se je popoldne vrnil in naju preko noči pospremil vse do San Francisca.

Vhod v veliki zaliv San Francisca je ozek, zato so plimski tokovi v prelivu kar krepki in presegajo 4 vozle hitrosti. Ob plimi teče morje v zaliv, ob oseki pa iz zaliva. Predvsem oseki se je potrebno izogniti, saj je morski tok takrat usmerjen proti valovom s Pacifika, ki v prelivu takrat zrastejo še za nekaj metrov in se prevračajo. Za plovbo pod znamenitim mostom “Golden Gate Bridge” sem izbral čas jutranje plime. Jadranje sva morala ponoči krepko upočasniti in skrajšati jadra, da se ne bi pred jutrom zaletela v nasprotni tok in rolajoče morje na vhodu v zaliv.

V prvi jutranji svetlobi sva zagledala “Zlata vrata”, tok se je obrnil, valovi zgladili in Skokico je kar posesalo v preliv pod mostom, ki ga je kmalu pozlatilo vzhajajoče sonce.

Privoščila sva si panoramski izlet z barko po slikovitem zalivu

Plovbi pod mostom je sledil še jutranji krog okoli otočka Alcatraz z znamenitim zaporom.

Dopoldne sva s Sandijem plula okoli centra San Francisca in potem nadaljevala še skoraj 20 milj proti jugu zaliva, ki je postajal vse plitvejši.

Termometer je v nedeljo pri San Franciscu končno pokazal nekaj nad 10 C. Od doma prebiram novice o rekordnih temperaturah, v Kaliforniji pa jadramo v bundah.

Skokica je svojo aprilsko pot končala v marini Westpoint, kakšnih 40 km južno od San Francisca.

To je nova marina, ki so jo naredili v močvirju in plitvinah na obrobju velikega Sanfranciškega zaliva. Izkopali so blato in ga naložili po obrobju marinskega bazena in na ta nasip postavili marinske objekte in po njem speljali cesto. Posebnost marine je, da vanjo z jadrnico lahko pripluješ samo ob plimi. Približno 3 metre je razlike med plimo in oseko, zato je plovni kanal do marine ob oseki skorajda čisto suh.

Druga posebnost marine pa je, da je voda v njej ob oseki globoka le en meter. Ko sem se dogovarjal za privez, sem jih dvakrat vprašal, ali so prepričani, da je voda v kanalu do marine in v marini sami dovolj globoka. Navionicsova elektronska navtična karta mi namreč kaže globino pod en meter ob najnižji oseki. Zagotovili so mi, da je globina v redu. Na fotografijah s spleta sem videl, da je v marini veliko jadrnic in sem si mislil, da je globina večja, kot kaže zemljevid.

Prvi večer ob oseki sem opazil, da se barka ob plavajočem pomolu skorajda nič ne premika, zato sem vklopil globinomer. Pokazal je 1,0 m ??? Skokica je ponosno stala pokonci, kobilica in krmilo pa sta bila za meter in pol pogreznjena v tla.

Zjutraj sem na recepciji povprašal, kako je z globino vode v marini in so mi odgovorili, da je na dnu marine zelo redko blato, v katerega se globlje kobilice jadrnic in trupi večjih motornih bark vsak dan dvakrat, ob oseki, pogreznejo in ob plimi spet dvignejo. Pri tem menda ni nobenih težav in nobene škode. Sloj blata je debel več kot 15 metrov, okoljevarstveni predpisi pa jim ne dovoljujejo poglobiti bazena marine. Pred odhodom domov sem dal skozi dve plimi in dve oseki, v barki ni bilo nobenih čudnih zvokov, ni se nagibala in celo privezne vrvi so bile vseskozi enako napete.

Spet sem doživel nekaj novega

Zahodna obala ZDA

Prvoaprilski grški foto natečaj in nakazilo sta bila žal le prvoaprilska. O služenju denarja s fotografiranjem lahko še naprej le sanjam.

V soboto proti jutru sva s Sandijem odjadrala iz Port Angelesa. Hladen nočni veter s hribov ob obali je prve ure lepo napenjal jadra Skokice, potem pa dopoldne oslabel. V prelivu Juan de Fuca, ki med otokom Vancouver in ameriško celino vodi na Pacifik, sva jadrom v pomoč dopoldne morala zagnati motor.

Po 50 miljah sva se za nekaj ur ustavila v indijanskem Naselju Neah Bay, kjer sva kupila nekaj hrane za prihodnje dni. Pristanišče je polno lesenih ribiških bark, ki so resnično videti bolj “indijansko”. Mnoge med njimi že dolgo niso videle čopiča, barve, nove opreme ali pa pridne roke, ki bi jih očistila.

Popoldne sva zapustila Neah Bay in odjadrala na Pacifik, kjer sva se srečala z močnejšim vetrom in dolgimi oceanskimi valovi. Za rtom sva zavila na jug proti 600 milj oddaljeni Kaliforniji.

V nedeljo sva se za 20 milj oddaljila od obale, saj je v obalnem morju veliko ribiških ovir (vrš za rake in mrež), ki so sicer označene z bojami, a med valovi niso zelo dobro vidne in v eno od njih se nama je tudi uspelo ujeti. Z vzvratno vožnjo se nama je uspelo brez težav rešiti.

V ponedeljek sva se ustavila v Newportu, pristaniškem mestu v ustju reke na obali države Oregon. Tam ima Garmin razvojni oddelek za avtopilote in z gospodom Jonom, vodjo Garminove prodajne mreže, sem se že lani jeseni dogovoril, da se spomladi spotoma ustavim v Newportu, kjer mi bodo njihovi strokovnjaki avtopilota pregledali in popravili.

Že kmalu po pristanku sta na krov Skokice prišla dva razvojnika in pregledovala aparature. Zame je elektronika in hidraulika precej španska vas, Sandi pa je s temi napravami zelo domač, zato se je ponudil za pomočnika pri pregledu in popravilu. John, vodja razvojnega oddelka, je po softwearskem pregledu naprav ugotovil, da je več možnih vzrokov za občasne odpovedi delovanja avtopilota, a za nobeno ni bil prepričan, da je glavni vzrok. Garminovca sta imela s seboj vrsto rezervnih delov za hidravlično črpalko, motor in drugih naprav v sistemu avtopilota, zato je predlagal, da del za delom zamenjamo in preskusimo kako delujejo, hkrati pa bodo nadgradili tudi obstoječo programsko opremo.

In potem je Sandi celo popoldne čepel v prtljažnem prostoru, kjer je nameščen avtopilot in z njega odstranjeval različne dele in v sistem nameščal nove, John je namontiral nov kompas in krmilno enoto, njegov asistent pa je poskrbel za nadgradnjo programske opreme. Jaz polovice zadev, o katerih so se pogovarjali, itak nisem razumel in sem Sandiju lahko le pomagal pri podajanju ključev, izvijačev in klešč. Vse več je bilo namontirane nove opreme in vse bolj me je skrbelo, kakšen bo račun za to popravilo.

Pred večerom ja bilo vse pravilno nameščeno in skalibrirano, zato smo se odpravili še na testno plovbo po zalivu. Vse je delovalo tako kot mora.

In račun? Garminovca sta se mi nasmehnila in rekla, da je to darilo njihovega prodajnega in razvojnega oddelka. Rekla sta, da sta vesela obiska jadralca, pri katerem je avtopilot veliko v uporabi in da na tak način dobijo tudi povratne informacije in izkušnje. Zaželela sta mi srečno jadranje, za darilo pa sem dobil še daljinca za upravljanje avtopilota. Skorajda brez besed sem ostal ob tej lepi gesti Garmina, le zahvalil sem se lahko. Bil je prvi april, darilo pa je bilo vse prej kot prvoaprilsko.

V torek 2. aprila sva navsezgodaj zjutraj skozi meglo odjadrala iz Newporta. Malo me je skrbelo, kakšni bodo valovi za valobrani na izlivu reke, a je bilo vse v redu in po desetih minutah sva bila na odprtem morju. Večino torka in noči na sredo sva razmeroma udobno lahko prejadrala, le megla in dež zmanjšujeta vidljivost, da sem dodatno zaradi varnosti vklopil še radar. AIS-a tukajšnji ribiči na žalost ne uporabljajo.

V sredo se bova ustavila v Crescent City-ju, potem pa bom moral do konca tedna nekje na poti do San Francisca najti ustrezno marino, kjer bo Skokica lahko počakala na nadaljevanje jadranja v maju.