Indijski ocean

27.10. Napoved je obetavna, zato sva zjutraj odvezala vrvi in izplula iz zavetja Mossel Baya. Vendar je vreme zamujalo za napovedjo in na odprtem sva

še vedno naletela na zahodnik, da sva morala prvi dve jadrati ostro v veter, dokler nisva prišla med plohe in je veter začel obračati. Po dveh urah motoriranja je začelo pihati z juga in popoldne vse bolj z jugozahoda.

Kaže, da bo Indijski ocean za krmo Skokice že proti jutru, ko bova jadrala mimo rta Agulhas.

Zadnje dni sem bil dosti v stikih z marinami v okolici Cape Towna, saj moram za Skokico najti primeren privez za čez zimo. Zaradi predolgega čakanja na ustrezno vreme v preteklih dveh tednih, mi je zmanjkalo časa za pot do Brazilije pred zimo. Po mojem prvotnem načrtu, bi danes moral odjadrati že iz Namibije. Spremeniti sem moral tudi letalske karte in odhod domov me čaka že v ponedeljek.

Marine v Cape Townu so drage, tiste v okolici pa ali nimajo prostora, ali pa so nevarne. Po pogovoru z vodjo marine v Port Ownu sem se odločil, da bo barka prezimila tam, kakšnih 100 milj severno od Cape Towna. Težava Port Owna je, da je reka za Skokico plovna le ob plimi in ta bo v nedeljo okoli 11. ure dopoldne. Bo treba kar pohiteti, da ne zamudim letala.

 

26.10. Zaradi močnega zahodnika bo potrebno še en dan počakati v Mossel Bayu, potem pa vremenske napovedi obetajo, da se bo veter v petek obrnil in vendarle nekaj dni zapored pihal z juga in vzhoda.

V petek zvečer naj bi se vzhodnik okrepil na 30 vozlov in tako naj bi bilo tudi še v soboto. Konec tedna bom zato lahko kar hitro jadral mimo Rta Agulhas in Rta Dobrega upanja, če valovi vetra, ki se bodo mešali z valovi z juga ne bodo prezahtevnega navzkrižnega morja. Rt Dobrega upanja je še zadnji od zgodovinskih velikih južnih rtov, ki mi manjka v ladijskem dnevniku 🙂 . Zadnje dni se je precej ohladilo in sonce se pokaže le zjutraj, čez dan pa je oblačno, deževno in hladno. Morje ima tukaj 16 stopinj in nad morjem je hladno, zato sem zadnje dni med jadranjem oblečen v bundo. Danes zjutraj se je ohladilo pod 10 stopinj Celzija in tudi v barki je bilo le 14 stopinj, zato sem prvič po dolgem času prižgal ogenj na kuhalniku, da se je znotraj malo ogrelo. Sonce je tukaj visoko na nebu, a njegovo toploto začutiš šele v zavetrju, ali ko se sprehodiš malo stran od obale.

25.10. Ob sončnem vzhodu sva dvignila sidro in odjadrala naprej proti zahodu. Vetra je bilo precej več, kot so ga obetale napovedi, a na srečo je danes pihal jugozahodnik,

ki je omogočal jadranje neposredno proti Mossel Bay-u, vendar je bilo potrebno vseskozi jadrati ostro v veter in popoldne sem pri 30 vozlih vetra moral jadra kar precej skrajšati.

Popoldne se je tudi precej ohladilo, morje pa so preletavale plohe in meglice. Močan veter je dvignil tudi strme valove, čez katere se je opotekala barka in včasih na njih tudi krepko tresknila.

Barka je tudi zadnjih 65 milj oceanske orce dobro preživela in zvečer sva Skokico lahko privezala v marini v pristanišču Mossel Bay. Kaže, da bo zaradi vremena tukajšnji postanek spet malo daljši.

24.10. Navsezgodaj sva izplula iz mirnega St. Francisa, saj je napoved za dopoldne obetala jugozahodnik, ki naj bi se čez dan obrnil na južnik 10-15 vozlov. Žal sva že po dveh urah naletela na 20 vozlov zahodnika in 4 m valove.

Nisem se želel vrniti, zato sva pač cel dan orcala proti zahodu in obračala na eno uro. Šele ponoči je veter popustil in sidro sem za kratek počitek spustil v zalivu Plettenberg. Zjutraj greva naprej, saj napoved spet obeta mirnejše dopoldne. Cilj bo 65 milj oddaljeni Mossel Bay.

23.10. Odkar so mi nepridipravi razsuli spletno stran, se je marikaj zgodilo. V četrtek, ko je Zlata odhajala domov, se je v pristanišču razdivjal viharni veter in spet prestavljal plavajoče pomole z barkami vred. Tudi Skokico je skupaj s še nekaj barkami odtrgalo s priveza, a sem jo uspel rešiti na sidro z le nekaj praskami. V petek se je vreme toliko uneslo,in napoved je kazala na ugoden severovzhodnik, da sem se zjutraj odpravil na pot proti jugu. Severovzhodnika je bilo potem samo za vzorec, prevladovali pa so predvsem južni vetrovi, a na srečo le redko preko 20 vozlov. Ugodnega Agulhaškega toka se zaradi prevelikih in prestrmih nasprotnih valov nisem upal preveč uporabljati, ker je barka občasno hudo treskoma padla čez kakšen val. Jadral sem zato po nevtralnem morju med južnim in severnim tokom. Družbo na krovu mi je delal petnajstletni Cameron,

ki sem si ga prisvojil s sosednje barke v Durbanu. Fant rad jadra, mama hodi v službo, oče pa popravlja svojo barko in jo pripravlja za pot po svetu. Fantu je bilo v marini dolgčas, zato sem predlagal, da se mi lahko pridruži. Z veseljem je šel zraven in tako je bila plovba tudi zame bolj varna, saj je ponoči nekaj ur dežural, da sem lahko spal. Po treh dneh jadranja in motojadranja sva prišla do Port St. Francisa, kjer sva ponoči spustila sidro pred marino, zjutraj pa se vanjo preselila.

Cameron ima tukaj deda, ki sva ga šla obiskati. Čez zaliv je danes pihalo med 30 in 40 vozli zahodnika, ki je penil morje. Upam, da bo veter jutri popustil, da bova šla lahko naprej, a vremenska napoved žal ni ugodna.

17.10.  Sprehodila sva se še na sončno stran Durbana, kjer prevladuje

počitniško vzdušje. Okolica je lepo urejena in vzdrževana, sprehajalne poti in zelenice s palmami so ob obali,

vodni parki, široke svetle plaže, deskarji na valovih in nekaj kopalcev, vroče sonce in vroč pesek, le morje ima samo 21 stopinj, zato sem se v vodi hladil le do kolen.

Popoldne sem s teflonskimi ploščicami zatesnil špranjo med osjo in ležajem krmila in upam, da bo krmilo s tem utrjeno vsaj za nekaj tisoč milj.

Pomembnejših opravkov na barki mi je zdaj zmanjkalo, vremensko okno za nadaljevanje poti proti jugu pa napovedi obljubljajo med petkom in nedeljo. Za jutri pa je žal spet napovedan močan jugozahodnik. Upam, da bo okno dovolj dolgo odprto, da bi kulturno prijadral vsaj do 380 milj oddaljenega Port Elizabetha.

Poti do Brazilije časovno nisem zelo razkošno načrtoval, saj me konec novembra čakajo že prve skakalne tekme na Norveškem. Dva dni že imam zamude za planom in vsak naslednji dan čakanja v Durbanu gre na račun postankov v Namibiji in na atlantskih otokih. Če pa do 25. oktobra ne prijadram vsaj do Cape Towna, se mi jadranje čez Atlantik časovno ne bo več izšlo, za Južno Afriko pa mi tudi kmalu poteče viza.

Zlata bo jutri iz Durbana odletela proti domu, kaže pa, da bom imel na poti proti rtu Dobrega upanja vseeno družbo na barki. Na Skokici se mi bo verjetno pridružil Cam, fantič s sosednje barke, ki je navdušen jadralec.

 

16.10.  Skokica je

bogatejša za nov vetromer na vrhu jambora in za novo sidrno verigo. Stara veriga je bila že zelo zarjavela in je bil premec barke umazan z rjo vsakič, ko sem dvigoval ali spuščal sidro.

Kovinski izdelki so v Južni Afriki nekoliko cenejši, kot drugje, a verigo sva morala

prepeljati iz trgovine na drugem koncu pristanišča in preden sva jo namestila na barko, sva nanjo narisala še rumene in rdeče oznake, da ne bo dvomov (in izgovorov) o tem, koliko verige je med sidranjem spuščeno v vodo.

Precej časa mi je vzelo popravili tanguna, ki ga je v soboto med jadranjem do Durbana odtrgalo z jambora. Ni mi uspelo dobiti ustreznih zakovic, zato sem moral tangun sestaviti z vijaki.

Vseskozi opazujem vremenske napovedi. Za sredo se pričakuje obrat vetra na severovzhodnik, a bo kratke sape, saj že v četrtek pride nova pošiljka neugodnega jugozahodnika. Ugodno vremensko okno za pot proti jugozahodu pa se kaže od petka do nedelje, ko bom najbrž vendarle dočakal vsaj dva dni primernega vremena potrebnega za pot do Port Elizabetha.

V Durbanu v zalivu so jutra po navadi mirna in sončna, popoldne in zvečer pa se dvigne kar krepak jugozahodnik in čez mesto se sprehajajo plohe.

16.10.  Kaže, da še nekaj dni ne bo pravega vremena za nadaljevanje poti proti jugozahodu. Veter naj bi se za dva dni obrnil šele konec tedna, če bo vsaj ta napoved zdržala. Med Durbanom in East Londonom je 250 milj odprte obale brez pravega zaliva, do naslednje možnosti za postanek, do Port Elizabetha je še 130 milj dlje. Te dni od tam vseskozi prihajajo valovi vetra s hitrostjo med 30 in 40 vozli, med njimi pa je le po nekaj ur premora, zato sem prisiljen vedriti v Durbanu.

Z Zlato se počasi spoznavava z mestom, poleg tega imam še kar nekaj opravkov s popravili na barki, da mi ni preveč dolgčas, a potrpežljivost bo vseeno na preizkušnji.

Zlati ta malo daljši postanek sicer čisto ustreza, a če se vreme kmalu ne bo zelo spremenilo in bo močan jugozahodnik še naprej prevladoval, bom zaradi omejenega časa moral pozabiti na letošnje jadranje čez Atlantik do Brazilije.

Danes zvečer smo se z novimi prijatelji s sosednjih bark zaklepetali in pogostili s palačinkami.

 

15.10.  Včeraj navsezgodaj, še v jutranjem mraku sva izplula iz Richards Baya proti jugovzhodu, da sva petnajst milj od obale prišla do južnega Agulhaškega morskega toka.

Več kot dve uri sva plula med množico zasidranih ladij, ki na oceanskih valovih čakajo, da pridejo na vrsto v pristanišču. Nekatere ladje so se na sidrišču kar krepko zibale.

Žal je južni tok v teh dneh bolj skromen in je k najini hitrosti dodajal le slab vozel, vendar je takšen ovinek stran od obale z dvajset dodatnimi miljami vseeno boljši, kot plovba po krajši poti bliže obale proti pol vozla severnega protitoka.

Sredi dneva se je pojavil severovzhodnik in se popoldne vse bolj krepil. Jadra sem postopoma krajšal in zadnji dve uri pred Durbanom sva v preko 30 vozlih vetra jadrala le še s tretjino genove, valovi pa so od zadaj že silili v kokpit.

Durban naju je, kot se spodobi, pozdravil z ognjemetom. Ko sva zvečer prijadrala do valobranov pred pristaniščem, se je namreč razbesnela nevihta. Morje je bilo že brez nevihte dovolj kipeče, nevihtni piš in dež pa sta na valove dodala še malo smetane.

Nevihte so čez mesto prihajale v valovih in v vmesnem zatišju sva se uspela zasidrati pred tukajšnjo marino. Dežurati sva morala še do srede noči, ko so nevihte končno izzvenele.

Pontone v marini popravljajo po razdejanju, ki ga je povzročilo torkovo neurje, zato v marini nisva dobila prostora. Z veseljem sve sprejela vabilo domačega jadralca na večji železni jadrnici, da se lahko priveževa ob bok njegove barke, zasidrane v zavetju valobrana. Zvečer naju je v premoru med nevihtami prišel opozoriti, da ni varno sidrati v pristanišču pred marino, ker so na obeh straneh blizu plitvine in bova hitro nasedla, če nama sidro malo popusti. Sidro je zdržalo, a zjutraj sva se vseeno preselila k domačinu, ki nama je povedal, da ima v vodi štiri težka sidra, po eno na vsako stran barke spredaj in zadaj, ki so zdržala tudi torkov vihar, ko so sunki vetra dosegali 300 km/h. Polovico pontonov v marini je takrat skupaj z barkami odtrgalo in odneslo na plitvine in v kot pristanišča, kjer so se barke in pontoni trli drug ob drugega in nekaj bark je potonilo. Plavajoče segmente pomolov zdaj popravljajo in spet sestavljajo v pomol.

13.10.  Kislo in hladno dopoldne v Richards Bayu sva namenila urejanju formalnosti. Južnoafriški predpisi namreč zahtevajo, da se moraš prijaviti za vsak premik v drugo pristanišče ob njihovi obali, kot da bi šel v drugo državo.

Napolnil sem rezervoarje z nafto in vodo, opral barko, vrnila sva izposojeni avto, nabavila nekaj hrane, popoldne pa, ko je manj deževalo, sem s pomočjo Zlate splezal na jambor in zamenjal medkrižni priponi. To sta še zadnji dve od vrste pripon jambora, ki so nastradale letos poleti v neurjih na južnem Indijskem oceanu.

Pripravljena sva za na pot, a vremenska napoved se žal ni še nič spremenila. Takšna kot je, nama omogoča premik le do 90 milj oddaljenega Durbana, potem pa bo tam potrebno nekaj dni počakati, da se napovedani močni jugozahodnik unese.

Danes, ko sem prijavil prihod v Durban, sem izvedel, da je torkovo neurje v Durbanu povzročilo veliko škode in med drugim je hudo nastradala tudi tamkajšnja marina. Kaže, da bo obdobje močnega jugozahodnika potrebno preživeti na sidrišču.

 

12.10.  V naravi bova leve morda videla v kakšnem manjšem naravnem parku. V Krugerju so se žal predobro skrili.

Na poti proti jugu sva s z Zlato želela spotoma ogledati tudi Svaziland, a žal nisva imela pravega zavarovanja za avto in obisk v tej kraljevini je odpadel. Sva pa zato še pred večerom prišla na Skokico v Richards Bayu.

Barka naju je pričakala precej zaprašena in umazana, a znotraj je suha, sončna celica je poskrbela, da so akumulatorji polni in tudi motor je oživel v prvem poskusu.

Kaže, da je na barki vse v redu. Edini razlog za slabo voljo mi daje le pogled na vremenske napovedi za naslednjih 7 dni. Moja želja je jadrati proti Cape Townu na jugozahodu, a ravno od tam bo kar šest dni od sedmih pihal precej močan veter, ki tudi danes kar krepko žvižga okoli jambora.

Edino za v soboto je napovedan severovzhodnik, ki bo morda omogočil jadranje do Durbana. Naslednje možno zatočišče ob obali je 330 milj oddaljeni East London, a to je predaleč, da bi do tja prijadral v enem dnevu.

Konec julija, ko sem jadral proti Južni Afriki, so se vremenske napovedi za nekaj dni v naprej precej zmotile. Upam, da bo tudi v prihodnjih dneh tako in se vendarle pojavi kakšno malo daljše obdobje severnega vetra, ki bi mi omogočil vsaj dva dni jadranja proti jugu.

11.10.  Končno sem spet dočakal selitev na morje in na barko, a vreme v Durbanu nama je včeraj popestrilo in spremenilo načrte. Opoldne bi najino letalo moralo pristali v Durbanu ob obali Indijskega oceana, a se je takrat tam razbesnelo neurje in pilot letala se je potem, ko nas je med priletom zadnjih petnajst minut krepko premetavalo po zraku, tik pred pristajalno stezo odločil, da ne bo tvegal s pristankom in je dodal plin ter letalo preusmeril v Johanesburg.

Tam smo morali počakati do večera, da se je vreme v Durbanu dovolj umirilo, da smo lahko še enkrat poleteli in tam tudi uspešno pristali. Zaradi zamude sva z Zlato izpustila predvideni postanek na barki v Richards Bayu. Z najetim avtom sva se ponoči odpeljala 700 km proti severu do parka Kruger,

kjer sva si danes v naravi ogledovala številne velike in male afriške živali.

Med nekaj sto kilometrsko vožnjo po cestah in poteh tega ogromnega parka sva videla večino živali, ki jih obljubljajo vodiči, le velikih mačk nama ni uspelo videti.

Morda se naju tudi levi in leopardi usmilijo jutri? Lastnik tabora, kjer danes prenočujeva, je rekel, da se levi pogosto sprehajajo ob obali Krokodilje reke.

27.9. Še dva tedna je do vrnitve v Južno Afriko in vse bolj premišljujem o jesenskem jadranju. Kaže, da bom jeseni jadral veliko več, kot sem mislil in bom moral namesto načrtovanih 1000 milj prejadral kar petkrat daljšo razdaljo. Pred nekaj dnevi sem namreč dobil razpored mojih službenih obveznost za prihodnje leto in spomladi med njimi ni prostega obdobja, ki bi bilo daljše od treh tednov, za prečkanje južnega Atlantika pa jih potrebujem vsaj pet.

Zato zdaj preučujem možnosti, da bi južni Atlantik prejadral že to jesen pred začetkom naše zimske tekmovalne sezone. Sredi oktobra lahko začnem z jadranjem in teoretično bi do konca novembra, ko se nam začne zimska tekmovalna sezona, lahko prijadral do Brazilije.Seveda moram pred tem tudi barko usposobiti za novo prečkanje oceana in tudi vreme bo moralo biti ugodno, da se vse skupaj časovno izide v petih tednih. Prvi teden na Indijskem oceanu bom potreboval čim več severnika, naslednje štiri tedne od Rta Dobrega upanja naprej na Atlantiku pa čim več južnika in vzhodnika.

Večino opreme, ki jo moram zamenjati (pripone, vetrni inštrument, servisni material za popravilo jader, …), sem že nabavil. Morda pred odhodom na pot uspem nabaviti še AIS sprejemnik, žal pa nisem uspel dobiti novih ležajev krmila. Stari ležaji so se nekoliko obrabili in os krmila je na poti čez IIndijski ocean začela malo opletati. Najti bom pač moral začasno rešitev za zatesnitev špranje med ležaji in osjo krmila. Med jadranjem poleti sem v špranje tlačil z mastjio namazano vrvico, a je popravilo vedno zaleglo le za  dan ali dva, potem pa je os krmila spet opletala za nekaj milimetrov. Zdaj bom imel s seboj teflonske ploščice, ki bi morale biti boljša rešitev za zatesnitev ležaja.

3.8. Včeraj sem se do Durbana najprej vozil med plantažami dreves, ki jih vsakih nekaj let posekajo in jih zmeljejo v sekance za energijo, urejanje vrtov in za pohištveno industrijo.

Gozdovom so sledili neskončni nasadi sladkornega trsa, ki raste po gričevnati pokrajini do koder seže oko.

Vožnji z avtom je sledilo nekaj letalskih poletov in dopoldne sem priletel domov, v peklensko vročino, ki je to poletje zajela srednjo Evropo. Po nekaj hladnih dneh v Afriki sem hrepenel po toplem vremenu, a kaže, da bom imel domače vročine dovolj že po enem dnevu.

Začenja se obdobje naših poletnih skakalnih tekmovanj, vmes pa bom naštudiral tudi še jesenske jadralske in safari poti po Južni Afriki.

1.8. Na spletu vidim, da je poletje doma s preko 30 stopinjami v polnem zagonu, tukaj pa je drug letni čas in se temperature čez dan komaj povzpnejo nad dvajset. V bistvu v tem delu Južne Afrike poznajo le dva letna časa, pomlad in poletje. Ko se oktobra vrnem na barko, bo tukaj poletje, dnevi bodo za nekaj ur daljši in temperature blizu tridesetih.

Včeraj je bil kisel, hladen dan, ravno pravšnji za kolesarski izlet. S kolesom sem se namreč odpravil po avto na letališče na drugem koncu mesta in me je vmes ujel dež, pa mi tudi brez dežja ni bilo prav nič vroče. Ko sem pred meseci naročal karte za let domov, nisem dobil nobene dobre povezave s tukajšnjega letališča, zato grem jutri proti domu iz 150 km oddaljenega Durbana. Do tja se bom zapeljal z najetim avtom, saj sem ugotovil, da je rent a car kar nekaj cenejši od avtobusne karte, da o taksiju ne govorim. Z avtom sem pred odhodom domov nameraval narediti še kakšen izlet v zaledje, a zaradi dežja za to nisem našel dosti volje.

Raje sem se ukvarjal z barko. Skokico sem pripravil za mirovanje in pospravil vso opremo za katero ni potrebno da je na soncu in dežju. S pomočjo Gilberta, jadralca s sosednje barke Sazu, sem z jambora odstranil tudi še zadnji natrgani priponi in drugo pokvarjeno opremo, ki jo bom jeseni nadomestil z novo.

Domačini pravijo, da se po mlakah, rokavih in jezerih v zaledju marine sprehajajo povodni konji in krokodili. Najbrž jih ni veliko, ali pa se dobro skrivajo?

30.7. Večeri so sveži, ponoči pa je kar hladno na barki in sem pokrit s tremi odejami, da me ne zebe. Sedemnajst stopinj nisem imel na barki že vse od Tasmanije. Kaže, da v tukajšnje zalive ne pride kaj dosti toplega morja iz Agulhaškega toplega toka, ki obliva vzhodni del Južne Afrike. Čez dan je sonce vendarle dovolj toplo, da se naokoli lahko potikam v kratkih rokavih in hlačah.

Zjutraj mi opic ni bilo potrebno iskati, saj so kar same prišle na obisk in se igrale na sosednjih barkah.

Obzorja sem si danes širil na kolesu, za jutri pa sem si naročil avto. Zaledje Richards Baya je precej ravninsko in prepredeno z morskimi in rečnimi rokavi ter jezeri.

Ob obali Indijskega oceana se bele peščene plaže vlečejo na desetine kilometrov v dolžino, za njimi je zeleni pas gozda in travnikov, nato pa si vzporedno z obalo sledijo še z zidovi in bodečimi žicami obdane ter z oboroženimi varnostniki varovane stanovanjske in počitniške soseske razkošnih hiš.

 

29.7. Danes je vendarle uspelo in zdaj sem uradno v Južni Afriki. Včeraj zvečer sem uredil papirje na luški kapitaniji, zjutraj je na barko prišel policaj (imigration) poštempljati

potni list, potem sem se lahko preselil v sosednji zaliv v marino Zululand YC, kjer sem končno pričakal tudi 2 carinika in izpolnil še zadnje potrebne formularje.

Včlanil sem se v jadralni klub Zululand (ZYC), ker je za člane privez v marini cenejši. Marina jahtnega kluba je zelo domačna, njeni pontoni pa so videli tudi že boljše čase, a so videti dovolj varni, da bom doma lahko mirno spal, ko bom tukaj za naslednje tri mesece pustil barko..

Zdaj imam na voljo še štiri dni za potepanje po Richards Bayu in okolici ter za pospravljanje barke, v sredo pa grem na pot proti Sloveniji.

Prva pot je bila kar peš po okolici marine in srečal sem naše daljne sestrične (na slikah).

Povedale so mi, od kod prihajajo naši skupni predniki. Kaže, da to sploh ni tako daleč od tukaj in da je bila Transsilvanija morda le vmesna postaja na poti do Slovenije :).

Na vzhodni strani Indijskega oceana sem s fotoaparatom lovil kenguruje, tukaj pa opice.