Indijski ocean

Jadranje med tajskimi otoki

V petek zjutraj smo z Langkawija odpluli proti Tajskemu turbo-turističnemu otoku Ko Lipe in tam popoldne želeli opraviti formalnosti za vstop na Tajsko, pa so nam uradniki rekli, naj pridemo raje v soboto zjutraj.

Sprehodili smo se po otoku, Zlata in Joli pa sta vmes obiskovali številne trgovinice na sprehajalni poti čez otok. Na napisu nad vhodom na glavno otoško promenado je pisalo »Welcome to walking street«, a na ozki ulici med trgovinicami in gostinskimi lokali je bilo polno motoristov, ki se jim je bilo potrebno vseskozi izogibati.

Na vrata pisarne imigracijskega urada smo potrkali spet v soboto zjutraj, pa so nam policisti tokrat rekli, da se s koncem maja končuje turistična sezona in da za 4 mesece zapirajo pisarne. Policajem se med pospravljanjem pisarn ni dalo opraviti naših formalnosti in poštempljati naših potnih listov, carinik pa je itak že odšel na dopust in bo njegova pisarna ostala zaprta do oktobra zaprta. Policaj je rekel, naj gremo tajske vstopne formalnosti opraviti na Phuket.

Ni nam preostalo drugega, kot da odjadramo proti dobrih sto milj oddaljenemu Phuketu, da bi tam uradno vstopili na Tajsko. Seveda se bomo na poti ustavljali tudi na otokih in ne bomo jadrali direktno, ker sicer naš izlet na Tajsko sploh ne bi imel smisla. Tega verjetno ne bi smeli početi, a sem sklepal, da če so policaji odšli na dopust, potem tudi kontrole na morju ne bo.

Že prvi dan smo morali spremeniti načrt, saj Phuket leži severozahodno od Lipeja, z zahoda in severozahoda pa je pihal kar krepak veter in od tam so prihajali tudi zajetni oceanski valovi. Ni nam uspelo jadrati dovolj ostro v veter, da bi lahko jadrali neposredno proti Phuketu, zato smo cilj že po nekaj urah prestavili proti Krabiju, ki leži bolj severno. Tudi ta smer zahteva jadranje ostro v veter, a jadramo lahko veliko bolj udobno in naravnost proti cilju ter brez zamudnih obratov v veter, le kakšen večji val vsakih nekaj minut bolj na trdo nabijemo.

Prvi in drugi dan po Lipeju smo se vmes ustavili na otokih Ko Rawi in Ko Rok in se po njih sprehodili in zaplavali v veliko bolj čisti vodi, ko smo jo imeli doslej v Maleziji. Na Roku nas je navdušila razgibana pohodniška pot okoli otoka, ki se vzpne tudi na hrib nad klifi.

Tretji dan smo zvečer v dežju prijadrali do razvpitega turističnega otoka Ko Phi Phi, a je potem deževalo spet zjutraj in smo se zato odpovedali izkrcanju na otoku, temveč smo odjadrali proti mestu Krabi, ki leži v rečnem ustju na obali Malajskega polotoka.

Precej namočen je te dni ta del zahodne Tajske obale. Plohe in nevihte druga za drugo prihajajo z Indijskega oceana, vmes pa se na srečo pokaže tudi sonce. Na uradih v Krabiju smo končno opravili Tajske mejne formalnosti. Uradnike na policiji in carini mi je uspelo prepričati, da smo vstopne in izstopne formalnosti lahko opravili kar v enem dnevu, da se nam ni bilo potrebno naslednji dan še enkrat peljati v mesto. Ogled Krabija nam je pokvaril dež, kar pa Zlate in Jolande seveda ni zelo motilo. Trgovine so namreč tudi tukaj postavljene pod streho.

Po dveh dneh v marini Takola pri Krabiju smo izpluli proti jugu. Vračamo se nazaj proti Maleziji in prvi postanek sem načrtoval na Phi Phi-ju, kjer pred nekaj dnevi zaradi dežja nismo šli na otok. Tudi tokratni obisk otoka nam je začinilo viharno vreme. Po lepem nekajurnem jadranju je dve milji pred otokom nad nas privršala divja nevihta s sunki vetra preko 40 vozlov. Hitro smo pospravili jadra in se s pomočjo motorja ob tuljenju vetra in udarcih debelih dežnih kapelj počasi zavlekli v zaliv in zavetje Phi Phija in tam spustili sidro med množico turističnih in ribiških ladij v zalivu. Dež je zvečer ponehal, čez hribe na otoku pa so še celo noč iz različnih smeri prihajali divji sunki vetra.

Naslednji dan se je veter dovolj unesel, da smo ta turistični otok z razkošnimi hoteli lahko obiskali z našim gumenjakom in se sprehodili med številnimi trgovinami in restavracijami. Lavna turistična sezona je že mimo, zato v mestecu ni bilo velike gneče, v trgovinicah pa so blago ponujali z izdatnimi popusti. Le cena hrane in pijače v lokalih je bila v primerjavi z drugimi tajskimi mesti precej višja.

Za nadaljevanje poti proti jugu nas je v četrtek, 4. junija popoldne, osrečilo 25 vozlov zahodnika. Nekoliko manj je bila moja posadka navdušena nad zajetnimi valovi z Indijskega oceana. Zavetje za preko noči smo po hitrem jadranju našli na vzhodni strani otoka Ko Ngai, kjer smo v sicer zaprtem hotelskem naselju na plaži našli restavracijo, ki je bila odprta za delavce, ki v mrtvi sezoni obnavljajo hiške v naselju. Postregli so nam z okusnim Pad Thai-jem.

Zadnji otok na naši jadralski poti po Tajski je bil hriboviti Ko Tarutao. Po njegovih zalivih, plažah in gozdnih poteh smo se potepali zadnja dva dni in si ogledali nekaj kraških jam v zaledju plaž.

Z Zlato sva se sprehodila tudi do bivšega kazenskega taborišča za politične zapornike in pirate, kjer so za turistične namene zdaj obnovili nekaj hiš in skozi močvirje in gozd uredili sprehajalne poti.

Otočje Langkawi

Čez dan smo lepo jadrali in pred nami so se izza obzorja začeli kazati prvi otoki Langkawija. Skokico smo popoldne zasidrali v mirni soteski med južnimi otoki.

Z dreves, ki so se nekako ukoreninila na prepadnih stenah, nas je ponoči pozdravljalo ptičje petje, preletavali so nas orli, po vejah dreves so skakale opice. Lep, umirjen večer v bujni naravi. V spletnem vodiču za Langkawi sem prebral, da temu prelivu pravijo zaliv odmevov. Ko zakličeš v zrak, dobiš nazaj nekaj odmevov s sten okoliških otokov. Čez dan je mirna voda v prelivu privlačna za obiskovalce na čolnih in vodnih skuterjih, popoldne pa se vrnejo v hotele in mir se povrne v naravo.

Otočje Langkawi ima okrog sto tisoč prebivalcev, ki živijo predsem od turizma. Na glavnem otoku Langkawi in na manjših otokih v okolici je postavljenih veliko hotelov in počitniških naselij, v zalivih pa je tudi nekaj marin in manjših ladjedelnic, zato je to otočje priljubljeno tudi med jadralci. Cene marin so za mesečni privez približno polovico cenejše kot na Jadranu, dnevni privezi pa za vsaj petkrat cenejši kot v jadranskih marinah in pristaniščih.

V torek smo se ustavili v marini v Kuah-u, glavnem mestu Langkawija, da smo uredili vstopne formalnosti, se sprehodili, razgledali in nabavili hrano za naslednje dni. Naslednji dan smo se potem preselili v družbo opic na otoku Rebak, kjer smo tri dni uživali v razkošju marine in hotelskega naselja.

Nekaj lepih sprehajalnih poti imajo na otoku, kjer se lahko srečuješ z opicami in drugimi živalmi, in žal tudi s komarji, ki so zelo nadležni, če se pozabiš našpricati ali namazati z repelenti. Med rekreacijo na otoku sem ugotovil, da je Jelko še vedno boljši od mene v tenisu, pri namiznem tenisu pa je bilo drugače.

Skokica v mreži

V ponedeljek smo s Penanga odjadrali proti otočju Langkawi. Okrog štirih zjutraj sem dvignil sidro in potem še ponoči po ladijskem plovnem kanalu odplul iz pristanišča. Ribiči imajo tudi tukaj navado, da ribarijo na ladijskih dostopih v pristanišče in čez plovne poti potegnejo mreže, ki jih označijo z bliskavicami. Dobro uro sem uspešno slalomiral med bliskavicami na čolnih, dokler nisem priplul do ribiča na čolnu, ki je tudi sam slalomiral pred menoj. Poskušal sem se mu izogniti po desni, pa je on zaplul na desno. Potem sem zavil ostro v levo in je on navil plin na motorju ter zavil pred menoj še bolj ostro v levo. Potem sem spet zavil v desno in se ribiču izognil v velikem loku … in Skokico zapeljal v neoznačeno mrežo. Takoj sem ustavil motor, da se mreža ne bi zapletla v propeler. S svetilko sem svetil po morju, da bi videl, kam je napeljana mreža, da bi našel izhod. In potem je ribič skupaj z mrežo, ki jo je vlekel za čolnom, zaokrožil okoli naše barke in nas dokončno ujel v svojo mrežo. Prijel se je za ograjo Skokice, kazal je na mrežo pod kobilico Skokice in kričal: »mani, mani, mani, mani«, ter kazal značilno gesto z drgnjenjem palca in kazalca med seboj. Njegov lesen čoln je ob tem butal ob trup naše barke, da se je prebudila Zlata in prišla pogledati na krov, kaj se dogaja. Čuden način ribolova ima ta ribič. Namesto rib poskuša uloviti barke za denar.

Podobno je poskušal ribič na Timorju, a od mene ni dobil denarja in tudi ta ribič ga ne bo. Zakričal sem nanj, naj se s čolnom odmakne od barke in neha butati ob trup Skokice. Ko to ni pomagalo, sem ga prijel za roko, jo snel z ograje naše barke in mu še enkrat dal vedeti, da ni dobrodošel in da naj se s svojo mrežo odmakne od nas. Zlati sem naročil, naj z reflektorjem sveti v vodo, da bom videl, kje je mreža in zagnal sem motor. Ribič je končno dojel, da denarja od mene ne bo dobil, zato je mrežo zvlekel izpod premca Skokice nazaj na svoj čoln.

Pot je bila prosta in odpluli smo lahko naprej proti severu. Zdanilo se je in ob sončnem vzhodu je bil otok Penang že deset milj za nami. Zapihal je veter z vzhoda in razpel sem jadra. Postopoma je bilo ribiških ovir na morju vse manj in jadranje je postajalo vse bolj sproščujoče. Za popestritev je bilo nekaj nenavadnih ribiških naprav vendarle še videti v morju pred nami. Ribiči v več kot dvajset metrov globoko morje postavijo ali zapičijo dolga bambusova debla, po nekaj debel skupaj, ki potem za meter ali dva štrlijo iz vode. Videli smo, da ribiči s čolni pridejo do takšne skupine debel, se privežejo nanje in potem s čolnov s palicami na trnke lovijo ribe. Najbrž takšna skupina debel privlači morske organizme in ribe, da se zadržujejo v okolici.

Pangkor in Penang

Medtem ko sem se jaz v marini ukvarjal z mehaniki, so Zlata, Jolanda in Jelko z ladjico odšli na izlet po Pangkorju in si na otoku ogledovali naravne, kulturne in verske znamenitosti. Malezija je poznana po mirnem sobivanju ljudi različnih narodnosti in veroizpovedi in na otoku je dosti muslimanskih mošej ter hindujskih in budističnih templjev.

Prebivalci otoka večinoma živijo od ribištva in nekaj manj od turizma. Ribiči se pritožujejo, da je zaradi toplega morja vse manj rib, a glede na število ribiških ladij in čolnov, ki jih srečujemo na morju, je moje mišljenje, da je pomemben vzrok tudi v prekomernem izlovu rib.

Rezervoar za nafto je na Skokici vgrajen fiksno in dostop do revizijske odprtine na vrhu je nemogoč. Izžagati bi moral steno v zadnji kabini, če bi želel premakniti tank, da bi dobil dostop do revizijske odprtine na vrhu tanka. Odločili smo se za drugo možnost, da s pretokom in filtriranjem nafte očistimo usedline in goščo umazanije na dnu tanka. Delavci v marini imajo precej izkušenj s čiščenjem rezervoarjev, saj nafta v državah jugovzhodne Azije ni najbolj čista. Najprej so izčrpali in prefiltrirali vso nafto iz tanka potem pa smo 50 litrov nafte s curkom pognali v tank in na dnu ponovno izčrpali. Ta postopek smo ponovili trikrat, veliki filter za nafto v posodi pred črpalko je potemnel in upam, da smo s tem odstranili vsaj večino nesnage z dna tanka, če že ne vse.

Potem sta prišla na vrsto mehanika. Zamenjala sta zamašene cevke med filtri, očistila ventile in priključke ter sistem napolnila z nafto. Motor na Skokici zdaj spet normalno deluje s polno močjo.

Dotočil sem še nekaj nafte v tank za gorivo in plačal marino ter vse storitve, ko pa so se z izleta po Pangkorju vrnili moji sopotniki in ko je bila popoldne plima dovolj visoka, smo se iz marine z barko preselili med otočke na severu Pangkorja, kjer je morje bistveno bolj čisto in smo si lahko privoščili še nekaj plavanja in osvežitve v morju. V drugem delu noči smo odpluli proti Penangu in čez dan, ko se je veter zbudil, smo dobršen del poti lahko tudi prejadrali.

Popoldne smo se ustavili na otočku Rimau južno od Penanga, kjer smo pred prihodom na obale velemesta nameravali še enkrat sidrati v umirjeni naravi. Odplaval sem na obalo in se sprehodil po gozdu do svetilnika in do plaže in pomola na drugi strani rta. Užival sem v sprehodu, le hrbet me je vse bolj ščemel in srbel. Kmalu sem ugotovil, da so vzrok srbenja komarji, ki jih nikjer nisem niti videl niti slišal. Med sprehodom po otoku so me komarji na skrivaj tako zelo opikali, da sem se na barko vrnil ves mehurjast in sem imel “umirjene narave” že po pol ure popolnoma dovolj. Na obalo sem z barke namreč odplaval in se po gozdu sprehajal v kopalkah, ter ob tem pozabil, da se je v teh krajih po gozdu potrebno sprehajati oblečen in zaščiten z repelentom proti komarjem. Iz narave smo pobegnili v civilizacijo in sidro pod večer spustili pred obalo velemesta George Town.

Težko bi našli boljši dan za obisk Penanga in sprehod po George Townu. Nedelja je bila oblačna in občasno deževna, kar je poskrbelo, da nam med sprehodom po starem, večkulturnem in lepo ohranjenem kolonialnem mestnem središču ni bilo preveč vroče. Pročelja hiš so bila marsikje poslikana z lepimi uličnimi poslikavami. Zlato so bolj kot hiške, templji in mošeje tokrat zanimale številne trgovinice. In jaz sem capljal za svojo ženo in nakupovalne vrečke so bile vse bolj polne raznih predvsem tekstilnih stvari.

Z blizu osemsto tisoč prebivalci je George Town drugo največje malezijsko mesto in se skorajda brez presledka stika z drugimi mesti. V tem somestju na vzhodni obali razmeroma majhnega otoka, na površini približno velikosti Ljubljane, živi skoraj tri milijone ljudi. Na Penangu, ki je velik le približno 10 krat 20 kilometrov, živi torej več prebivalcev kot v celi Sloveniji.

Sprehod po mestu smo začeli med četrtmi različnih kitajskih klanov ob obali, nadaljevali med številnimi trgovinicami v kolonialnem delu mesta, končali pa v restavraciji na 68. nadstropju stolpnice, s katere smo imeli lep razgled na mesto, pristanišče in Skokico . Hrana v restavraciji nad mestom je bila okusna in po zelo zmernih cenah.

Nevihte v Malaški ožini

Naselje Puteri Harbour je nov projekt. Sem so preselili parlament in vladne stavbe malezijske države Johor in zraven zgradili stanovanjsko ter poslovno mestece s 40 in več nadstropnimi stolpnicami ter z nekaj prestižnimi soseskami v okolici.

Narava je povsod naokoli, po marini se sprehajajo in plavajo varani, po drevesih v okolici plezajo opice.

Jolanda in Jelko sta se nama v petek pridružila na krovu Skokice in v soboto, šestnajstega maja, smo se odjavili iz malezijske države Johor ter iz marine med številnimi ladjami zapluli v Malaško ožino. Nebo nad nami so kmalu zagrnili težki oblaki in privršale so plohe in nevihte. Tropske nalivi so vztrajali cel dan. Petnajst do dvajset vozlov severozahodnika je poskrbelo, da so se razvili metrski valovi, ki so Skokico ustavljali na poti proti severozahodu. Za prvi dan z novo posadko na morju sem načrtoval krajšo etapo in sidro smo popoldne spustili v zavetju otoka Pisang.

Ponoči je nehalo deževati, morje se je umirilo, zapihal je jugozahodnik, dvignil sem sidro in odjadrali smo po Malaški ožini naprej proti severozahodu. Skoraj do poldneva smo lepo jadrali, nato pa v pojemajočem vetru motorirali in Skokico popoldne zasidrali pri otočku Besar pred Malako. Dan je bil dovolj dolg tudi še za sprehod in tek po otoku. Nekaj hotelskih naselij je na otoku in igrišče za golf, a je večina hotelov zaprtih, golf igrišče pa opuščeno in zdaj zelo primerno za tek. Na otoku smo v gozdu nad obalo med balvani našli tudi jamo za katero domačini pravijo, da je v njej zavetišče nekoč našel islamski prerok, kateremu vsako leto priredijo en teden praznovanja, ki je med Malezijci priljubljeno in se je izteklo ravno včeraj. Dan smo zaključili s hudo začinjeno večerjo v vaški gostilni.

V ponedeljek smo se ustavili v starem zgodovinskem mestu Melaka (Malacca), po katerem je prometno zelo pomembna ožina dobila ime. Zaradi strateške lege so se tukaj v preteklih stoletjih izmenjevali oblastniki, ki so v mestu zapustili številne zgodovinske stavbe in četrti. Jasen, vroč in soparen dan je bil in mi smo se sprehodili po starem mestnem jedru iz portugalskih in holandskih kolonijalnih časov, ter po kitajski četrti, vmes pa iskali senco in osvežitev v lokalih ob rečnih kanalih.

Ker je zaradi nanosov rek morje pred Melako plitvo, smo morali sidrati več kot kilometer stran od obale in smo se do mesta odpeljali s čolnom ter ga privezali v marini v ustju reke. Popoldne smo se vrnili v marino in pomole ter tam privezane čolne našli pogreznjene v blato. Zaradi oseke je morje iz marine izteklo. Tudi naš čoln je žalostno čakal v blatu. V zapisih jadralcev sem prebral, da je marina dostopna le med plimo in zjutraj sem zato preveril plimske tablice na računalniku. Razlika med plimo in oseko je v tem času brez lune okrog 3 metre. Žal sem se pri odčitavanju višine morja uštel za šest ur, ker imam uro na računalniku še vedno nastavljeno na slovenski čas in namesto plime je bila zdaj v Melaki oseka. Zaradi mojega genialnega načrtovanja smo morali naš čoln, ki skupaj z motorjem tehta preko 100 kilogramov, potegniti iz blata in ga po ozkih pomolih odnesti do konca valobrana na vhodu v marino, kjer je bilo videti še nekaj vode in smo od tam lahko odpluli nazaj na Skokico.

Popoldne smo odjadrali in moto-jadrali proti Port Dicksonu. Zvečer smo sidro spustili pri hotelskem naselju Hibiscus, kjer so hiške na stebrih in mostičkih nad morjem postavljene druga za drugo v obliki hibiskusa.

V torek 19. maja smo se s Skokico prestavili na drugo stran polotoka Tuan, pred plažo Monkey beach. Na obali smo med drugim videli tudi živali, po katerih je opičja plaža dobila svoje ime. Po lepi sprehajalni poti skozi tropski gozd v hrib smo šli na pohod do svetilnika Tuan na vzpetini nad rtom. Popoldne smo se ustavili v bližnjem pristanišču Port Dickson, kjer smo v dobro založeni trgovini nakupili nekaj hrane za nadaljevanje poti, želodce pa napolnili v bližnjem McDonaldsu.

Zvečer smo v brezvetrju odmotorirali ob zahodni malezijski obali naprej proti 140 milj oddaljenemu otoku Pangkor. Pot med Port Dicksonom in otokom Pangkor je bila precej bolj naporna in časovno še enkrat daljša, kot sem predvideval in načrtoval. Življenje so nam grenili nasprotni tok, nasprotni valovi, nevihte in nasprotni veter (ki ga ni bilo v vremenski napovedi) in raznovrstne ribiške zadeve v morju, zaradi katerih je bilo potrebno jadrati in pluti veliko dlje od obale, kot bi si želel.

Smer morskega toka se v Malaški ožini s plimo in oseko sicer zamenja štirikrat na dan in morskega toka je za dva do tri vozle, vendar razporeditev toka ni enakomerna, temveč je severozahodnega toka le ena tretjina, tok proti jugovzhodu pa teče dve tretjini časa. Čez dan je bil veter šibak in ko med jadranjem loviš sapice v smeri proti toku, po nekaj urah ugotoviš, da si spet prijadral na točko, kjer si že bil pred nekaj urami. Da ne bi preveč izgubljali volje ob pogledu na našo hitrost in smer na ploterju, smo jadrali s pomočjo motorja.

Zelo drugačne od pričakovanj in napovedi so bile nočne plohe in nevihte, ki so prinesle močan veter (20 do 30 vozlov) s severa, ki je dvignil valove, ki so postali divji, kadar je bil morski tok za nas ugoden, saj so se valovi ob nasprotnem toku skrajšali in povišali. Skokica se je divje zaletavala v valove in napredovanje ponoči je bilo počasno in naporno. Proti jutru sem zaplul do plitvejšega morja, da smo Skokico za nekaj ur zasidrali in počakali, da so se valovi od nočnih neviht pomirili.

Za nameček se nam je drugi večer med nevihto, ko smo bili že v bližini Pangkorja, ustavil motor. Divji valovi, preko katerih je skakala Skokica, so premešali usedline v rezervoarju in umazanija je zamašila oba filtra za gorivo pred motorjem. Morje je bilo preveč viharno, da bi sidrali ob obali, zato sem obrnil barko z vetrom in valovi nazaj proti jugovzhodu. Barka je na jambor “jadrala” med tremi in štirimi vozli hitrosti in Jelko je za krmilom skrbel, da se obali nismo preveč približali. Sam sem se medtem v notranjosti barke lotil zamenjave filtrov na motorju in poskušal zagnati motor. Na starih filtrih se je nabrala debela plast blata iz usedlin na dnu rezervoarja. Med zibanjem po valovih sem zamenjal oba filtra, vendar mi potem ni in ni uspelo zagnati motorja. Vedno je deloval le nekaj minut, dokler ni porabil goriva, ki sem ga nalil v zadnji filter, potem pa se je ustavil. Po nekaj urah neuspešnega dela s filtri in z odzračevanjem sistema za gorivo sem obupal. Na srečo se je suha nevihta medtem izvihrala in morje se je začelo umirjati.

Veter se je unesel, razvili smo jadra in do jutra prijadrali nazaj do otokov pred Pangkorjem. Tam pa je veter izginil in se nekaj ur ni vrnil. Šest milj smo bili oddaljeni od pristanišča in v marino sem sporočil, da prihajamo dopoldne. Prosil sem za pomoč pri pristajanju, ker ne morem uporabljati motorja. Prosil sem tudi za pomoč mehanika pri popravilu motorja. Šef marine mi je sporočil, da bo popoldne zaradi oseke voda na vhodu v marino preplitva za Skokico in da mehanik predtem na barko ne bo prišel, ker mu je na valovih na morju slabo.

V vodo sem dal čoln in nanj motorček in potem smo zadnjih šest milj Skokico v brezvetrju porivali s pomočjo pomožnega motorčka. Dva do tri vozle je na ta način dosegala Skokica, dokler nam zadnjo miljo ni začel nagajati nasprotni tok, hkrati pa je začel drseti propeler na pomožnem motorju in Skokica je komajda še napredovala. Lani sem med pristajanjem s čolnom s propelerjem Suzukija zadel ob skalo in propeler se je pokvaril oziroma v propelerju se je odtrgala varnostna guma, ki preprečuje poškodbo motorja. To gumo sem potem začasno utrdil z vijaki, da propeler ni drsel. Nabavil sem že nov propeler, a se do danes žal ni hotel sam od sebe namestiti.

James, šef marine, je spoznal, da nam pred oseko ne bo uspelo priti do marine, zato nam je v pomoč poslal motorni čoln, ki nas je potem zadnjo miljo odvlekel čez plitvine v marino. Krmar motornega čolna mi je dvakrat v dvajsetih minutah dvignil pritisk. Prvič, ko je prišel do nas in se predstavil kot »captain of the rescue vessel«, ki nas je prišel reševati in me potem začel komandirati, kaj vse moram in česa ne smem storiti. Prvič sem ga ustavil z besedami, da ne potrebujemo reševanja in da ga nismo naročili. To je »reševalni kapitan« zavestno preslišal, navezal vrv na čoln in nas z osmimi vozli hitrosti odvlekel čez plitvine pred marino do vhoda v marino. Drugič pa me je spet preslišal, ko sem ga preko radijske postaje klical in rotil, naj »ustavi konje«, ker je bilo na plitvinah pod kobilico le še 10 cm vode in me je bilo zelo strah, da bomo nasedli. V marini se mi je nato javil preko radijske postaje, kaj želim, češ da je slišal, da sem ga nekaj klical po radijski postaji 😊. Možakarju sem se vseeno zahvalil za pomoč, da nas je povlekel v marino. Dva dni smo potrebovali za 140 navtičnih milj poti in zdaj smo bili končno privezani v marini. Kmalu po prihodu sta na barko prišla dva mehanika, oče in sin, in se lotila popravila sistema za gorivo, a sta kmalu ugotovila, da so vse cevi, ventili in sesalo v tanku popolnoma zamašeni in da bo bolje, da se najprej očisti rezervoar za gorivo in šele potem popravi vse ostalo.

Za naslednji dan sem se zato dogovoril za izpraznitev in čiščenje rezervoarja. Zamenjal sem tudi propeler na Suzukiju, le pet minut mi je to opravilo vzelo.

Podaljšane počitnice v Indoneziji

Počitnice v Indoneziji sva morala za nekaj dni podaljšati, ker luški kapitan v Maleziji ni bil zadovoljen z mojimi dokumenti, ki sem jih priložil ob najavi prihoda v Malezijo. V marini Pinetree v Puteri Harbourju na jugu Malezije sem rezerviral privez za Skokico za prihodnji teden, saj se tam dobimo z Jelkom in Jolando, ki bosta okrepila posadko Skokice med jadranjem po Maleziji in Tajski.

V marini so želeli, da jim v naprej pošljem dokumentacijo za vstop v Malezijo. Zapletlo se je pri zavarovalniških policah za Skokico, ki so napisane pretežno v slovenščini, nekaj pa je zraven angleškega teksta. Zahtevali so potrdilo od zavarovalnice v angleščini, da zavarovanje odgovornosti krije škodo, ki bi jo povzročil drugim, kakor tudi reševanje plovila in posadke ter morebitno ekološko škodo. Mojemu prevodu in zagotovilom, da je to vključeno v zavarovanje odgovornosti, niso verjeli. In potem je bil petek in potem vikend in iz zavarovalnice nisem uspel dobiti angleškega prevoda za zavarovalno polico. Po nekaj prošnjah so se v ponedeljek v zavarovalnici posvetili mojim težavam, a zaradi časovne razlike je bilo to že po izteku delovnega časa v Maleziji.

Ker nisem videl smisla, da bi na ureditev zapleta čakal pred pristaniščem v Maleziji, sva z Zlato upočasnila jadranje proti severu. Dodatne tri dni čakanja na zavarovalno deklaracijo iz Slovenije sva se z Zlato potepala med Indonezijskimi otočki južno od Singapurja in naredila nekaj nenačrtovanih postankov. Ker sva se pred dnevi že odjavila iz Indonezije, se po otokih sicer ne bi smela sprehajati, a čakati samo na barki bi bilo zelo dolgočasno. Nikogar nisva motila in v restavracijah sva bila dobrodošla 😊. Za hrano in zapravljanje nama je ostalo še kar nekaj rupij in obiskala sva nekaj zanimivih otokov. Kadar se je pojavilo kaj uporabnega vetra sva odjadrala do naslednjega otoka.

V petek in soboto sva se ustavila pri otoku Galangbaru in se sprehodila po jugu otoka, ki je priljubljen med domačini iz konec tedna zelo obiskan. Ob obali imajo vrsto rekreacijskih taborišč z urejenimi paviljoni in prireditvenimi prostori, kjer se vrti glasba in dogaja marsikaj. Med sprehodom po zaledju obale sem slišal zvoke dirkalnih motorjev, zato sem mislil, da je v bližini nekje dirkališče, pa sva z Zlato potem na cesti videla, da je cesta dirkališče, po kateri se s predelanimi in navitimi motorji podijo mladci in sproščajo svoj adrenalin. Hodila sva po robu asfaltirane ceste, ko se je začel približevati hrup motorjev in potem so se izza ovinka prikazali štirje motoristi in s preko dvesto kilometri na uro hitrosti švignili en meter mimo naju in izginili za naslednjim ovinkom. Na koncu ceste na južnem rtu otoka so imeli motoristi med restavracijami svoj tabor, ob cesti je bila parkirana množica motorjev in vsakih nekaj minut se je zbralo nekaj cestnih dirkačev za skupinski start, navijali so motorje in potem po cesti odhrumeli proti severu.

Da bi si spočila ušesa, sva raje odšla do restavracije ob obali, kjer je bila na kolih na koralnem grebenu postavljena domača gostilna. Kot že nekajkrat doslej v Indoneziji sva jedla lignje, solato, riž in krompir oziroma kasavo.

Popoldne sva se premaknila dvajset milj naprej proti severozahodu in sidro spustila v mirnem zalivu med otoki pri otočku Seranju.

V ponedeljek sva se približala Singapurju in v daljavi že videla ladje, ki so kot račke druga za drugo plule proti vzhodu. Po nekaj urah plovbe sva se ustavila pri otočku Geranting. Zanimivost otočkov južno od Singapurja je, da so vaške hiše postavljene na stebrih in kolih nad morjem ob obali, med hišami pa do obale vodijo mostički. Na otoku smem je na suhem postavljenih le še nekaj hiš, mošeja, šola in pokopališče. S čolnom sva odveslala do vasi in Zlata je med sprehodom po vasi hitro dobila spremljevalke, ki so nama pokazale, kje so trgovinice, kjer sva za zadnje rupije kupila nekaj drobnarij. Razkazale so nama še šolo na griču, v katero hodijo k pouku, mošeja pa je itak tako izstopala, da je ni bilo potrebno posebej iskati. Pred sprehodom sem se pozabil namazati proti komarjem, zato so me začeli pikati in sem kmalu pobegnil nazaj na barko.

Popoldne, ko je v Sloveniji nastopilo jutro, sem se dopisoval z zavarovalnico in agenti glede certifikata v angleščini. Obljubili so mi, da ga bodo do konca dneva zagotovo poslali, zato sva se z Zlato popoldne odpravila proti Maleziji.

Prečkati sva morala dva zelo prometna ladijska koridorja okoli Singapurja. Prvega ki vodi proti vzhodu sva prečkala zvečer, drugega ki vodi proti severozahodu pa ponoči.

S pomočjo AIS-a in položajev ladij na AIS monitorju je bilo vse skupaj precej pregledno, saj sem lahko videl, s kakšnimi hitrostmi plujejo posamezne ladje in temu prilagajal našo hitrost. Pred nekaterimi ladjami sem moral pospešiti, druge pa sem počakal, da so šle mimo in potem nadaljeval s potjo do druge strani koridorja sheme ločene plovbe, kjer imajo ladje prednost.

Brez AIS-a se med ladje zagotovo ne bi podal ponoči. Sidro sva potem spustila na sidrišču pred malezijsko obalo zahodno od Singapurja. Angleški certifikat je zavarovalnica ponoči poslala po mailu in zjutraj sva lahko pristala v Puteri Harbourju ter brez težav opravila malezijske vstopne formalnosti. Zdaj sva v Maleziji in Zlata je v civilizaciji.

Singapur ponoči

Puteri Harbour

Čez ekvator proti Maleziji

Med opravljanjem izstopnih formalnosti sva na Belitungu z Zlato med pogovori z uradniki doživela nekaj presenečenj, ki si jim tudi z nekaj časovne oddaljenosti še vedno lahko le čudim. Carinika, ki sem ju dopoldne pričakal na plaži in s čolnom odpeljal na barko, sta me vprašala, po čem je Slovenija poznana. Omenil sem lepo zeleno naravo, gore, gozdove, reke, jezera, griče, kraški svet, ravnice in morje. To kakšnega posebnega vtisa na carinike ni naredilo, saj v takšni in še malo bolj bujni naravi tudi sami živijo.

Poskusil sem z Melanijo, a Trump zadnje čase med muslimani ni najbolj priljubljen in tukaj sem usekal mimo. Potem sem poskusil s športniki, nogometaši, košarkarji, skakalci, kolesarji in rekel »Oblak«. »Ou, Jan Oblak is Slovenian?«, sem dobil odgovor. In potem sem naštel še nekaj priimkov Šeško, Dončič, Pogačar, Prevc, Roglič in vedno sta mi carinika k priimkom dodala imena »Bendžamin, Luka, Tajdaj, Primus«, le k Prevcem sta poleg imen »Pitr, Doumn« dodala še »and a little girl«. »Nika«, sem presenečeno rekel. »Yes, yes, Nika«. Povedala sta mi, da spremljata svetovni šport. Uradniki v pisarnah imajo veliko časa in vseskozi imajo mobitele v rokah.

Največje presenečenje pa sva z Zlato doživela v čakalnici urada za karanteno, kjer se je tudi Zlati povesila čeljust in je izbuljila oči. Uradniku sem izročil dokumente in je z njimi odšel v pisarno, da bo napisal izstopno zdravstveno deklaracijo. Po četrt ure se je vrnil in vprašal, ali sem jaz Miran Tepeš. »Ja«, sem mu odgovoril, »saj sem vam dal svoj potni list.« »Ja, ne, mislil sem športnik Miran Tepeš?« Presenečeno sem mu potrdil, da sem bil športnik. »Oh, this is such a great honour for me. I follow all winter sports and I’m such a big fan of skiing and ski jumping«, mi je mladi zdravstveni delavec navdušeno rekel. Nejeverno sem ga pogledal, ali se morda zafrkava in nisem vedel, kaj naj mu rečem. Od presenečenja sem bil tiho, z Zlato sva se spogledala, potem pa sem se odločil, da mu verjamem in smo se z Indonezijcem pogovorili o zimskih športih.

Svetilniku na otočku Langkuas sem v sredo, šestega maja zgodaj zjutraj, pomahal v slovo in odplul proti Maleziji. Do juga Malajskega polotoka je skoraj 400 milj, zato te poti z Zlato ne bova prejadrala v enem kosu, temveč se bova spotoma ustavila v zalivih na nekaj indonezijskih otokih. Nočna plovba med otoki je zaradi številnih ribičev lahko kar naporna, dodatno težavo pa predstavljajo tudi nenatančne navtične karte.

V sredo popoldne sva sidro za nekaj ur spustila v zalivu na severu nenaseljenega otok Gelasa, kjer sva si med počitkom ogledala koralne grebene. Med plavanjem do koralnih grebenov mi je na žalost uspelo utopiti moj podvodni fotoaparat, s katerim sem v zadnji desetih letih naredil tudi večino kopenskih fotografij in video posnetkov z mojih potovanj po svetu. Ponoči sem polnil baterijo, potem pa slabo zaprl vodotesna vratca fotoaparata. Neumnost sem odkril po nekaj sekundah, ko sem zaplaval s fotoaparatom v roki in skozi potapljaško masko videl odprta vratca. Dvignil sem fotoaparat iz vode, a je bilo že prepozno. Voda je vdrla v fotoaparat in rešiti sem uspel le spominsko kartico.

Vetra ni bilo, zato je na barki postalo zelo vroče in edini način, da si na barki narediš malo vetra je, da odpluješ in veter s premikanjem dela barka sama, seveda s pomočjo motorja. Skokico sva obrnila proti severu otoka Bangka in se ponoči srečevala s številnimi ribiči, z nekaj plohami in celo z nekaj vetra primernega za jadranje. Proti jutru so moje oči postale preveč zaspane za slalom med ribiči, zato sem sidro spustil na odprtem morju na globini 26 m kar med ribiči in šel za nekaj ur v posteljo.

V četrtek sva se čez dan ustavila na severu Bangke, popoldne pa se je pojavil veter, dvignila sva sidro in z 10 vozli vzhodnika odjadrala naprej proti severozahodu . Še pojasnilo, da ne bo kdo mislil, da jaz forsiram jadranje. Zlata je tokrat dala komando za odhod, ker ji zaliv ni bil všeč in ker si želi čimprej priti v civilizacijo. Civilizacija zanjo pomeni, da je v bližnji okolici mogoče videti nebotičnike, da so v bližini trgovine in restavracije in da je na kupu vsaj nekaj sto tisoč ljudi .

Jadranje proti otočju Lingga je bilo ponoči zelo živahno, saj so naju pogosto napadale plohe in nevihte, ki so vsaka po svoje spreminjale smer in jakost vetra, zato je bilo dela z jadri kar dosti. Še vedno pa je tak način potovanja boljši, kot pa sta bila prejšnja dva, ko je bilo potrebno večinoma poslušati motor.

Skokico je nočni dež dodobra opral, veter pa je dvignil valove, ki so zadeli ob nasprotni tok, da je bilo morje precej zmešano. Dopoldne sva prijadrala do otočja Lingga, kjer pa jugovzhodna sidrišča zaradi krepkega valovanja niso bila primerna. Nadaljevala sva pot v zavetje severnega dela otočja, kjer sva potem slalomirala med številnimi plavajočimi ribiškimi hiškami, ki so bile zasidrane med otoki in koralnimi grebeni. Te hiške so videti kot nekakšne »vikendice«, kamor se lahko priveže čoln in imajo streho, pod katero lahko nekaj ljudi na suhem prespi.

Začela sva se približevati ekvatorju in ker bo Zlata prvič plula čez ekvator, mora po pomorskih običajih opraviti tudi pomorski krst. Strašil sem jo, kako jo bom porisal in popisal in da bo morala zapeti pomorsko pesem, nazadnje pa sem v shrambi našel pozabljeno skorajda prazno steklenico viskija, s katero je Zlata ob prečkanju ekvatorja nazdravila Pozejdonu in severni polobli, na katero sva zaplula.

Kmalu zatem sva se ustavila na sidrišču v zavetju otoka Kentar in barko zasidrala za nočni postanek.

Otočje Belitung

Po vrnitvi iz tropskega gozda sva se od Bornea z Zlato poslovila in odjadrala proti otočju Belitung. Dva dni in 260 nm je bila dolga pot. Prvi dan naju je v noč na poti proti zahodu pospremil lep južni veter, ki je proti jutru omagal. Južno od Bornea je morje vseskozi plitvo in sem Skokico proti jutru zasidral kar na odprtem morju dvajset milj od obale in dan ter nov veter počakal v postelji.

Dan je prišel, veter pa šele popoldne, zato sva do večera moto-jadrala. Ponoči je spet pihalo z juga in motor je lahko miroval. V drugem delu noči je nad Skokico privršala nevihta s preko 30 vozli vetra s severa, da sem komajda uspel še pravočasno pospraviti glavno jadro in skrajšati ter prestaviti genovo. Sledila je ura borbe z vetrom in valovi, da na barki ne bi bilo nepotrebne škode, potem pa se je narava začela umirjati in sem sprednje jadro postopoma spet lahko podaljševal. Tretji dan dopoldne sva prijadrala do prvih otokov Belitunga, kjer so nas pozdravili koralni grebeni, ki niso vrisani na navtičnih kartah. Dva od teh grebenov sta bila v naravi točno na poti, ki jo je na elektronski navtični karti samodejno narisal Navionics. Če bi sem prijadrala ponoči, bi slepo sledil črti na elektronskem zemljevidu in bi se zagotovo zaletel v koralni greben, ki je bil tik pod gladino morja.

Pred Belitungom se je dopoldne naredila nova nevihta, zato se med otočki nisva ustavila, temveč sva zavetje raje poiskala v zalivu na jugu glavnega otoka.

Prvega maja sva jadrala med koralnimi in granitnimi otočki južno od Belitunga in se na dveh tudi ustavila za plavanje in sprehode po plažah. Na severu otoka Seliu sva Skokico zasidrala za čez noč, še pred večerom pa sva odšla na daljši sprehod po vasi in otoku. Podobno kot na drugih otokih je tudi tukaj na vaških cestah in otoških poteh mogoče slišati veliko otroškega smeha, na električnih skuterjih in mopedih pa mogoče videti veliko več otrok in mladine kot pa odraslih.

V soboto zjutraj sva odplula proti severu med otoki na zahodni strani Belitunga. V brezvetrju je Skokico poganjal motor. Po nekaj urah plovbe sva barko zasidrala v mirnem zalivu med otoki.

Med sidranjem mi je uspelo s Skokico nasesti na koralnem grebenu. Videl sem plitvino in barko ustavil, med obračanjem pa s krmilom zadel ob korale in potem sta veter in tok po svoje zasukala barko in med korale je zaneslo še kobilico. Z nekaj manevriranja sem barko uspel spraviti s čeri, krmilo in kobilica pa sta dobila nekaj prask. Popoldne se je pooblačilo, zagrmelo in čez Skokico je šlo nekaj ploh, ki so ohladile ozračje in oprale palubo barke, noč pa je bila potem povsem mirna.

Zjutraj sva se preselila na severozahod Belitunga in ob obali glavnega otoka našla skupino lepih koralnih in granitnih otočkov. Na lepe bele plaže in v morje v okolici otokov je narava “nametala” velike granitne skale in balvane.

Kisel dan je bil včeraj in sva ga z Zlato večinoma preživela v različnih pisarnah po Belitungu in v avtu, s katerim naju je šofer prevažal med pisarnami in trgovinami. Urejala sva indonezijske izstopne formalnosti. Pet uradov sva na različnih koncih glavnega mesta sva obiskala – carino, mejno policijo, karanteno, oddelek za pomorsko varnost in veze ter na koncu še luško kapitanijo. Uradniki so bili povsod prijazni, zatikalo pa se je pri plačevanju sicer majhnih zneskov za različne pristojbine. Plačila potekajo preko glavnih pisarn v Džakarti in preko istih pisarn potem izdajo tudi izstopne dokumente. Povezave z Džakarto so bile včeraj očitno počasne in postanki v posameznih uradih so praviloma trajali po več kot eno uro, z izjemo luške kapitanije, kjer sva na končni izstopni dokument čakala skoraj tri ure. Vmes sva nabavila hrano za naslednjih sedem dni na poti do Malezije in na bencinski postaji v kantice natočila nekaj goriva, ker vremenska napoved za naslednje dni ne obeta prav dosti vetra. Kantic za nafto sem imel s seboj šest, a napolnil sem lahko samo štiri, ker so na črpalki sprejemali samo plačila v gotovini. Računal sem, da bova nafto lahko plačala s kartico, zdaj pa sva morala do konca izprazniti denarnici. Ta črpalka v glavnem mestu Pandanu je bila tudi edina bencinska črpalka, kjer so točili nafto dex, ki je čista nafta. Na ostalih črpalkah točijo le nafto solar ali pa lahko nafto, ki je polovična mešanica nafte in palmovega olja. Takšna nafta za tanke na barki ni ugodna, ker v njej zrastejo alge, ki mašijo filtre in sistem goriva. Cena nafte se je zaradi Trumpa v zadnjih treh tednih z enega evra za liter dvignila na evro in štirideset centov za liter oziroma z dvajset na osemindvajset tisoč indonezijskih rupij. Po odhodu s črpalke sem videl, da je bilo do prvega bankomata le sto metrov in že med točenjem nafte v kantice bi se z lahkoto sprehodil do bankomata, dvignil denar in napolnil vseh šest kantic. Zvečer smo se vrnili na sever Belitunga, skupaj s Francozom Patrickom pojedli večerjo v vaški gostilni, potem pa v temi na morju za prvimi otočki poiskali Skokico, ki seveda ni bila osvetljena, ker nisem računal, da bomo za opravljanje izstopnih formalnosti potrebovali cel dan. No ja, prihranil sem tristo evrov, kolikor bi zaračunal agent, če bi ga najel, da bi za naju opravil vse izstopne formalnosti.

V torek sva se z barko in s čolnom potepala med granitnimi otoki na severu Belitunga in se na otokih sprehajala med granitnimi balvani na lepih belih plažah. Popoldne sva si v vaški gostilni privoščila še zadnjo indonezijsko kočerjo, proti večeru pa sva se prestavila k najbolj zunanjemu otočku Langkuas, kjer sva med sprehodom poleg 51 metrov visokega in 145 let starega železnega svetilnika videla še kopico mačk, petelinov in nekaj meter dolgih kuščarjev.

Potepanje po džungli južnega Bornea

Po nekaj urah spanja sva z Zlato v soboto 25. aprila dopoldne zaplula čez plitvine v ustju reke Kumai in potem še pet ur plula po široki reki navzgor do pristaniškega mesteca Kumai. Na poti sva srečevala vlačilce, ki so vlekli splave naložene z rudo in hlodi, srečala pa sva tudi nekaj večjih oceanskih ladij, za katere mi ni bilo jasno, kako jim uspe priti čez plitvine na izlivu reke, kjer je bila voda na plovni poti na nekaj mestih plitvejša od petih metrov. Plima sicer doda meter ali dva, a to se mi še vedno zdi malo za tako velike ladje.

Skokico sva zasidrala na sidrišču ob levem bregu reke nasproti mesta. Popoldne sta se na barki oglasili sestri, ki vodita turistično agencijo Sisters Tours, ki organizira večdnevne izlete v tropski deževni gozd z bivalnimi ladjicami in čolni po rekah in trekinge po gozdu do vasi Dajakov. Za svoj rojstni dan sem že pozimi načrtoval pot v tropski pragozd Bornea in z Nino, eno od sester, sem se pred dnevi dogovoril za dvodnevni izlet v divjino.

Zdaj pa smo na Zlatino željo križarjenje po rekah podaljšali še za en dan in se dogovorili za tridnevni izlet v naravni park Sekonyer, ki so ga pred nekaj desetletji ustanovili, da bi zaščitili tropski pragozd in kjer je tudi nekaj rezervatov za orangutane. Običajnemu programu križarjenja po rekah so na našo željo dodali še dnevne in nočne pohode po gozdu v spremstvu rendžerjev in vodiča. Na potepanju po džungli se nam bo pridružil tudi francoski jadralec Patrick, s katerim smo se pred nekaj dnevi srečali na Baweanu in se je navdušil nad izletom v pragozd, ko sem mu povedal za najine načrte na Borneu. Patrick je z Baweana odjadral nekaj pred nama, vendar jadra sam in na manjši barki, zato bo do Kumai-ja prijadral pol dneva za nama.

V nedeljo zjutraj sva se s skokico preselila na drugo stran reke in v pristanišču napolnila rezervoarje z vodo na Skokici, dogovoril pa sem se tudi za popravilo Suzukija, motorčka za pomožni čoln, ki sem ga sam pred dnevi brez uspeha poskušal popraviti. Mehanik je hitro ugotovil, da je težava v vodi v uplinjaču in motorček je kmalu zabrnel. Skokico sem prestavil nazaj na sidrišče, potem pa sem se pridružil Zlati in Patricku, ki sta se že zjutraj vkrcala na rečno ladjico, ki bo naš dom naslednje tri dni med potepanjem po več kot tri tisoč kvadratnih kilometrov velikem narodnem parku Tanjung Puting, ki leži na polotoku južno od reke Sekonyer. Na tem močvirnem območju živi največje število orangutanov na svetu.

Na spodnji palubi barke je nameščena posadka, na zgornji odprti palubi pa gostje. Posadko ladjice so sestavljali kapitan, mornar, kuharica in vodič, mi trije jadralci pa smo bili tokrat v vlogah novih doživetij željnih gostov. Indonezijci na splošno niso visoki po rasti in tudi naša posadka ni bila, zato so se lahko sproščeno premikali po spodnjih prostorih na barki, kjer je bila višina stropa na približno 160 centimetrih.

S petnajstmetrsko dvonadstropno ladjico smo izpluli iz Kumai-ja in pod mestom zavili proti vzhodu v reko Sekonyer, ki prvih nekaj milj vijuga skozi s koreninovci (mangrove) zaraščeno močvirje. Po nekaj urah smo pripluli prvih višjih dreves tropskega deževnega gozda. Podnebje ima tukaj dve obdobji, pozimi deževno in poleti suho.

V deževnem obdobju se raven rek zviša in je poplavljenega več gozda, v suhem odobju pa je več površine suhe. Drevesa in ostalo rastlinje se je s koreninami prilagodilo na nihanja vode, zato velika gozdna drevesa rastejo tudi iz vode. Mi smo po rekah križarili ob koncu deževne dobe, zato so bili mnogi gozdovi še poplavljeni.

Z dreves na obrežju reke so nas pozdravljale različne ptice, vse pogosteje pa smo na krošnjah dreves videvali tudi živahne dolgorepe opice makake in nosate opice. Popoldne smo pripluli do vstopnega pomola za prvo zavetišče za orangutane. Orangutani sicer živijo in se hranijo prosto v naravi, enkrat na dan pa jim rendžerji ob določeni uri na podest v gozdu nastavijo banane in še nekaj drugega sadja. Orangutani so se navadili, da tukaj lahko dobijo posladek in pridejo na pojedino iz različnih koncev gozda. Vendar ne pridejo po tleh, temveč do sem plezajo po krošnjah dreves in skačejo z drevesa na drevo. Mi smo sedeli na klopeh pod drevesi in s fotoaparati in telefoni v rokah opazovali opičjo predstavo.

Zvečer smo šli še na pohod po gozdu in v soju svetilk iskali in našli živali, ki jih podnevi ni bilo videti. Odlično indonezijsko hrano z veliko zelenjave in sadja nam je pripravljala kuharica na barki, za preko noči pa so barko privezali kar za grmovje ob reki na kakšnem samotnem mestu.

Ponoči smo lahko slišali klice živali iz gozda, zjutraj pa so nam predstavo pripravile ptice in opice makaka ter nosate opice, ki so se v iskanju hrane po obrežju reke premikale z drevesa na drevo. Včasih kakšni opici skok na drugo drevo ni uspel, ali pa se je zlomila veja in opica je potem ob trušču polomljenih vej z velike višine padla v grmovje v podrasti. Vodič je rekel, da opice takšne padce največkrat preživijo brez resnejših posledic. Naš vodič, Deka po imenu, je 25 letni mladenič, ki izhaja iz bornejskega plemena Dajakov, ki so poznani po skrbi za naravo in po sonaravnem življenju. Poznani so tudi po protestih in borbi za ohranitev gozdov, ki so jih velike mednarodne družbe z veliko denarja pokupile, večinoma izsekale in spremenile v nasade palm. Deka veliko ve o naravi in življenju v gozdu in svoje znanje je rad delil z nami.

Drugi dan smo nadaljevali pot po temni reki še nekaj deset kilometrov globlje v gozd in pluli smo mimo nekaj zaselkov razmajanih lesenih hišk postavljenih na kolih ob reki. Večino ljudi so iz naravnega parka izselili in zdaj tukaj lahko prebivajo le še skrbniki parka. Živalski svet je bil še bogatejši in videli smo tudi nekaj krokodilov. Ustavili smo se tudi v naslednjem zavetišču za orangutane in videli podobno predstavo za turiste, kot v prvem zavetišču. Glavna zvezda pa je bil tokrat gibon, ki je izvajal akrobacije visoko v krošnjah dreves nad nami, medtem ko je čakal, da na mizo prinesejo posladke.

Med popoldanskim pohodom po gozdu smo na poti med drugim videli kraljevo kobro, kako je začela požirati meter velikega kuščarja. Pet metrov dolgo kačo sem fotografiral, ko pa sem želel stopiti še bliže, da bi naredil boljši posnetek, me je rendžer začel vleči nazaj, češ da je to zelo nevarno. Tako vodič kot rendžer sta bila precej prestrašena in nas umaknila na varno razdaljo, kača pa nas je medtem opazila, izpustila plen in izginila v gozdu. Pozneje sem na internetu prebral, da je kraljeva kobra največja strupena kača na svetu, zato mi je zdaj jasno, zakaj sta bila vodiča tako previdna.

Kapitan je ladjico med potjo ustavljal, ko je videl da se na obrežju kaj zanimivega dogaja in lahko smo uživali v predstavah opic in ptic.

Tretji dan smo se vračali proti reki Kumai in se spotoma ustavljali na zanimivih mestih in za sprehod po gozdu okoli še tretjega zavetišča za orangutane. Tu smo se srečali in poklepetali z večjo skupino Slovencev, ki na Borneo niso prišli z jadrnico, temveč so si izbrali hitrejši način potovanja. Popoldne po kosilu smo iz naravnega parka zavili na reko Kumai in našega čudovitega tridnevnega izleta je bilo konec. Videli in doživeli smo veliko več, kot sem pričakoval. Zlata je bila zelo zadovoljna, jaz pa tudi 😊.

Proti Borneu

Z Balija do Bornea je potrebno prejadrati okoli 400 navtičnih milj, sprva mimo otokov na vzhodu Sumatre, potem pa čez odprto Javansko morje. Vremenska napoved je za naslednjih nekaj dni kazala šibek do zmeren veter vzhodnih smeri in spremenljivo vreme ko se bo sončno vreme mešalo s plohami in nevihtami. Največjo težavo pri jadranju po Indoneziji predstavljajo številni ribiči na morju in številne ribiške ovire, zato je potrebno biti med jadranjem vseskozi pozoren. Slalomiranje med ribiči ne dovoljuje sprostitve in počitka med jadranjem, zato sem se odločil, da se bova na poti do Bornea nekajkrat vmes ustavila in počivala na sidriščih ob otokih.

Zvečer po vrnitvi z izleta po Baliju sva dvignila sidro in v brezvetrju odmotorirala proti severozahodu. V morju ob Baliju  in na poti proti vzhodu Sumatre je bilo poleg ribičev tudi veliko smeti in vejevja, ki jih z otoka reke odnesejo v morje. Nekajkrat se je Skokica ponoči ujela v plavajoče naplavine, a sem se potem z vzvratno plovbo uspel rešiti šavja, dvakrat pa sem se moral ponoči z baterijsko svetilko v roki potopiti pod barko in odstraniti plastične vreče, ki so se zapletle okoli propelerja. Proti jutru je zapihal severovzhodnik, razvil sem jadra, zaustavil motor in težav z zapletanjem v propeler ni bilo več.

Sredi dneva sva se ustavila v zavetrju otoka Giliyang in se za premor sprehodila po otoku. Z barke je bilo videti, kot da je na obali le majhna vas, potem pa sva se z Zlato kar nekaj kilometrov sprehajala po ulicah in stezah razprostranjene vasi. Presenečen sem bil nad številnimi novimi razkošnimi hišami odetih v keramiko in marmor in z vitraži na oknih. Otok Giliyanng slovi tudi po tem, da so tukaj izmerili drugo največjo koncentracijo kisika v ozračju. Na Zemlji je večja koncentracija kisika le še ob Mrtvem morju.

Zvečer sva odjadrala naprej proti severozahodu, proti otoku Bawean. Spet sva slalomirala med številnimi ribiči, ki so bili tokrat dobro osvetljeni, saj so ribe privabljali z močnimi lučmi. Po nekaj urah, ko sva se od kopnega oddaljila za več kot 25 milj, so se luči na morju zelo razredčile in jadranje je postalo sproščeno. Veter je vztrajal pri 15 vozlih severovzhodnika in Skokica je lepo rezala valove proti jutru in še celo dopoldne, ko smo se sredi dneva pred otokom Bawean srečali z dvema malo bolj divjima plohama, ki sta poleg osvežitve in gostega dežja prinesli tudi preko 25 vozlov severnika, da sva morala z Zlato precej telovaditi, da sva dovolj skrajšala jadra. In jih po plohi spet dvignila.

Na Baweanu sva sidrala v velikem zalivu precej daleč od obale, saj je bilo morje zadnji kilometer pred obalo preplitvo za Skokico. Zlati sem obljubil, da bova tukaj ostala dva dni, da se ona spočije od valov, jaz pa naspim. V zalivu je bila zasidrana še ena jadrnica s Francozom Patrickom na krovu. Pod večer je prišel na obisk in po jadralsko smo se pogovorili. Tudi njemu živce kravžljajo ribiči in njihove mreže, v katere se je v zadnjih tednih med jadranjem že nekajkrat zapletel.

V četrtek sva želela z Zlato na  jutranji sprehod po otoku. V vodo sem spustil čoln in nanj namestil motorček, zapletlo pa se je, ko sem ga želel vžgati. Ni mi ga uspelo zagnati, motorček je bil zablokiran in ga s startno vrvico nisem uspel niti malo zavrteti. Preko whatsappa sem od mehanika Guna z Lomboka dobil navodila, kaj naj naredim. V teku dopoldneva sem potem razstavil zgornji del motorja, sprostil zataknjene ventile in vse skupaj nazaj sestavil. Motor se je zdaj vrtel, vžgal pa še vedno ni. Zamenjal sem svečko, pa še vedno brez uspeha. Vlekel in vlekel sem za vrvico zaganjača, potem pa omagal in obupal.

Na sprehod sva po otoku sva šla z zamudo, pač sredi dneva, ko je najbolj vroče. In da je to napačen čas za sprehod mi je Zlata povedala vsakih pet minut. Ulice v mestu so bile vročini primerno prazne, na srečo pa so bile trgovine odprte, da sva lahko sproti kupovala vodo in sladoled.

Ponoči sva v petek odjadrala proti Borneu in vseh dvesto milj na poti naju je spremljal krepak vzhodnik, ki je omogočal hitro jadranje, da sva bila na Borneu pred izlivom reke Sekonyer v soboto že pred jutrom. V temi si nisem upal pluti po nepoznani reki, zato sem spustil sidro in se do dneva vsaj malo naspal.

Bali

Ko sem se dovolj naspal, sem ponoči dvignil sidro in zapustil otočje Gili. Naslednji cilj je še bolj turističen otok Bali, oddaljen dobrih 60 milj. Prvo uro ni bi vetra, zato je Skokico poganjal motor, ko pa sem zapustil zavetrje Lomboka, sem se srečal s petnajst do dvajset vozli južnega vetra. Razvil sem genovo in ustavil motor. Le eno jadro je popolnoma zadoščalo za lepo, umirjeno, nočno jadranje v soju zvezd. Idilo je čez nekaj ur zmotil le izdaten južni morski tok v prelivu med Lombokom in Balijem, ki je tekel nasproti valovom z juga in krajšal in višal valove. Jadranje je bilo zato bolj poskočno in valovi so se prelivali čez palubo. Zapreti je bilo potrebno okna in potem je postalo vroče v notranjosti barke in dobil sem družbo na palubi 😊. Še nekaj dni bo trajalo, da se bova navadila na tropsko vročino.

Zjutraj se je iz morja pred barko prikazal vulkanski stožec na vzhodni strani Balija, dopoldne pa sva z Zlato prijadrala v zavetrje na severni strani Balija. Najprej sem dvignil še glavno jadro, potem pa v šibkih vetrovih kmalu obupal in zagnal motor. Popoldne sva prispela do Lovine in spustila sidro pred črno plažo turističnega mesteca.

Za ponedeljek sem se s priložnostnim taksistom dogovoril za izlet po otoku in ogled znamenitosti Balija. Zjutraj smo se s šoferjem dobili na parkirišču in se odpeljali v hrib. Prvi postanek na poti je bil namenjen ogledu slapov, brzic in tolmunov, ki jih reka ustvarja na poti z vrha vulkana proti morju. Po strmih stopnicah smo se spustili v sotesko in se potem po lepi gozdni poti sprehodili ob razpenjeni reki.

Ob enem od slapov je bila na skali kakšnih pet metrov visoko narejena polica in zraven napis: »Test your adrenaline«. Vodič mi je rekel, da je voda v tolmunu pod slapom preizkušeno dovolj globoka in da naj kar skočim, če si upam. In sem skočil v razpenjeno hladno vodo. Čudovita osvežitev. Zlata me med prvim skokom ni uspela ujeti na fotoaparat, zato sem potem skočil še enkrat 😊.

Cesta nas je potem od slapov vodila še naprej v hrib na vrh vulkanskega stožca in potem čez greben v krater vulkana, kjer je nekaj vulkanskih jezer. Ustavili smo se v lepem in kičastem hindujskem templju ob jezeru. Prebivalci Balija so pretežno hinduistične vere, ta tempelj pa je eden redkih, ki je odprt tudi za obiskovalce, zato je bila turistična gneča v templju kar precejšnja.

Ogledali smo si še nasad kave, kjer sva z Zlato lahko okusila različne vrste. V nasadu imajo neko žival, ki je po videzu podobna lisici. Hranijo jo s sadeži s kavnih dreves, iztrebko potem poberejo in posušijo ter iz njih poberejo semena kave. Semena potem oluščijo, prepražijo, zmeljejo in skuhajo v vodi. To je znamenita balijska kava. Na zdravje 😊.

Še enkrat smo se (z avtom) povzpeli na krater vulkana in si ogledali znamenito dvojno jezero, potem pa smo se z osrednjega dela Balija začeli spuščati nazaj na severno stran otoka. Bali je kar velik otok, po površini približno kot polovica Slovenije, prebivalcev pa ima dvakrat več.

Ob vznožju hriba smo se sprehajali med terasami riževih polj. Vodič je povedal, da imajo tukaj žetev štirikrat na leto. Pred koncem kar naporne poti smo se ustavili tudi v budističnem templju potem pa pot zaključili na plaži v Lovini. A ni bilo še konec. Zlata je imela še dovolj energije za obisk trgovin, saj je menda normalno, da če si že na Baliju, potem moraš tudi v »šoping«?? Prodajalce v trgovinah je razveselila z nakupom nekaj poletnih balijskih oblačil in tudi jaz sem dobil eno balijsko srajco. Spotoma sem tudi sam našel eno zanimivo trgovino in zaloge čipsa, jabolk, sirov in jogurta na Skokici so se okrepile.

Otoki Gili

Z Lomboka sva z Zlato v soboto popoldne odplula proti šest milj oddaljenim otokom Gili, ki slovijo po lepih belih plažah in koralnih grebenih, zato so turistično zanimivi. Ob obalah otokov so postavljeni številni hoteli in počitniška naselja, ki jih obiskujejo turisti iz mnogih držav.

Po dobri uri plovbe v brezvetrju in po mirnem morju sva Skokico zasidrala med številne čolne v približno 30 metrov globoki vodi ob otoku Gili Trawangan, najzahodnejšem od otokov Gili. Zaradi velike globine je sidro prijelo šele v tretjem poskusu. Bližje otoku nisem upal sidrati, ker se je morsko dno pred otokom strmo dvigalo in so bili koralne glave blizu.

Z Zlato sva si nadela potapljaške maske in si ogledala podvodni svet. Koralni svet ni bil zelo bogat, pisanih tropskih rib pa sva videla kar dosti. Zanimivost dneva pa so bile želve, ki so se pasle na travi med koralnimi glavami. Niso bile plašne in niso bežale pred nama. Ena od njih je celo dovolila, da jo je Zlata pobožala 😊.

Sprehodila sva se po beli plaži ob kateri so bile na lesenih stebrih na gosto postavljene hiške s terasami, z restavracijami in bari, iz katerih je bilo mogoče slišati raznovrstno glasno glasbo. Tak tropski raj ni ravno po mojem okusu, sem že prestar 😊. Popoldne se je veter dvignil in naredil valove, zato sva skokico premaknila ob obalo sosednjega otoka, Gili Meno, ki je nudil dobro zavetja pred vzhodnikom in tudi morje je tukaj plitvejše, zato je bilo sidranje lažje. Plaža je na Menu podobna kot na Trawanganu, le »resorti« in restavracije ob plaži so bolj luksuzni in glasbena scena bolj umirjena.

Lombok, Indonezija

V Labuan Baju mi prvi poskus uradnega vstopa v Indonezijo ni uspel, zato sem po vrnitvi na barko v sredo popoldne poklical v marino Medana Bay na Lomboku, da mi pri njih v marini pomagajo urediti vstopne formalnosti. Njihova provizija je za okoli 100 eur nižja kot na Floresu. V marini Medana Bay sem se v bistvu za urejanje vstopnih formalnosti dogovoril že pred nekaj tedni, vendar sem takrat načrtoval prihod na Lombok za šele prvi teden novembra. Zaradi ugodnega vetra na večini dozdajšnje poti sem svoj načrt prehiteval za en teden in za marino je to predstavljalo težavo, ker uradniki iz glavnega mesta Lomboka pri njih gostujejo le enkrat ali dvakrat na teden. Edina hitrejša možnost se je kazala le, če bi mi na Lombok uspelo priti že ta petek dopoldne. To je pomenilo, da bi moral v dnevu in pol (dve noči in en dan) prepluti 250 milj.

Poznal sem vremensko napoved, ki je obetala le malo vetra in vedel sem, da bom imel večinoma za vozel do dva morskega toka nasproti, a sem termin vseeno potrdil. Doslej sem za 2600 milj od Salomonovih otokov zaradi ugodnega vetra porabil le dobro polovico tanka nafte, to je 170 litrov in večino nafte sem pokuril za polnjenje akumulatorjev ob oblačnih dnevih. Zdaj bom za zadnjih 10 % poti zaradi pospešenega motojadranja porabil vsaj še enkrat toliko nafte. Malce trapasto je to in nič kaj trajnostno, a mi bo omogočilo, da bomo barko na kopno postavili vsaj en teden prej, kot sem načrtoval in tudi domov bom lahko prišel že v začetku novembra in se bolje aklimatiziral na začetek zime, ki se nam začne s prvimi skakalnimi tekmami na Norveškem in na Švedskem v drugi polovici novembra.

Čas je denar, je rek, ki ga uporabljajo podjetniki in poslovneži. Med jadranjem po svetu naj to ne bi veljalo, vendar jaz zaenkrat še vedno kombiniram jadranje po svetu s svojo zaposlitvijo in moram zato včasih “dirkati” po morju, da pridem pravočasno v službo. Spomladi se upokojim in potem bo vse drugače???

Ročko za plin sem prestavil še malo bolj naprej, da je motor dosegal 2200 obratov in je bila hitrost po vodi pri šest in pol vozlih. Jadra sem imel razvita in ko je bilo vsaj nekaj sape, je hitrost barke presegla sedem vozlov. Žal je nasprotni tok barko vseskozi upočasnjeval. Moto-jadral sem bliže obali, kjer je bilo nasprotnega toka manj, a je bilo tam na morju več ribičev, zaradi katerih ponoči nisem smel spati. Spanje sem malo nadoknadil čez dan, ko so ribiči vrnili domov in se je morje izpraznilo. Med potjo sem srečeval potniške in tovorne ladje in spotoma ugotovil, da na ladijskih poteh, ni veliko ribičev in ni položenih mrež. Poslej sem na poti proti zahodu sledil ladjam, ponoči pa sem imel poleg AIS-a prižganih še nekaj več palubnih luči, da so me z ladij lažje opazili in se izogibali.

Precej neprespan in utrujen sem tretji dan zjutraj priplul do Lomboka. Vrh mirujočega vulkana sega preko tri tisoč metrov visoko in je bil zato nad obzorjem viden že od daleč. Dopoldne sem med koralnimi grebeni zavil v zaliv, kjer je marina Medana Bay. Pravočasno sem prišel do sidrišča marine, spustil čoln v vodo in se izkrcal na obalo še preden so iz glavnega mesta sem prišli uradniki in uradnice mejne policije in carine. Cel petek popoldne smo potem skupaj izpolnjevali kopico različnih papirjev in prijavo še novo najavo prihoda preko interneta. Do večera so končali, dobil sem nalepko v potni list in za en zvezek različnih dokumentov, ki naj bi jih potreboval za plovbo po Indoneziji.

Zdaj sem uradno v Indoneziji in uradniki so me obvestili, da se lahko zdaj prosto gibam po državi. Gibanje bom preložil na jutri, danes pa sem si privoščil le še večerjo v marinski restavraciji, potem pa je bilo na vrsti spanje.

V soboto je bila Skokica pripravljena, da iz morja skoči na kopno. Tukaj barko v morju pred plažo naložijo na prikolico in jo potem s pomočjo traktorja potegnejo iz vode. Peter, lastnik marine, mi je povedal, da je zaradi precejšnega ugreza Skokice to mogoče le ob visoki plimi, ta pa v času med ščipom in mlajem ni visoka in v naslednjem tednu bodo plime še nižje. Edino kratkoročno možnost za poteg barke na kopno je videl kar takoj danes sredi dneva, pa še za to je rekel, da bo šlo zelo na tesno.

Dopoldne sem spustil, zložil in pospravil genovo ter pobeglo letvico namestil nazaj v glavno jadro, srečal sem se tudi z mehanikom in dogovoril za popravilo sklopke, potem pa Skokico s sidrišča prestavil do pontona pred marino in čakal da se morje s plimo dvigne. Delavci marine so dopoldne z nekakšnim buldožerjem odrinili mivko in poglobili morje pred navozom in pripravili stojalo na prikolici. Prikolico so s traktorjem porinili pod barko, s hidravliko dvignili Skokico na podporne roke stojalu in začeli vleči prikolico z barko iz vode.

A ni šlo gladko,, ker se je prikolica pod težo barke malo pogreznila v mivko. Potem so z motikami pod vodo odkopali pesek pred kolesi, a spet ni šlo, ker se je morje s plimo še malo dvignilo, kolesa traktorja so bila v vodi in so drsela, zato traktor po klančini ni mogel splezati iz vode. Nato so prinesli močne škripce, en konec škripčevja privezali na traktor, drugi konec pa na Petrov avto in poskusili znova. Barka se je malo premaknila in spet obstala, ko je Petrov avto začel poskakovati po cesti in izgubljal oprijem pod kolesi. In potem so v prtljažnik avtomobila naložili nekaj betonskih blokov in zraven se je v prtljažnik usedlo še nekaj ljudi. To je potem delovalo in Skokica je bila čez četrt ure na kopnem, kjer so jo oprali, nato pa odpeljali med palme v park nekaj sto metrov v zaledju obale. V tako lepem okolju Skokica na kopnem ni bila še nikoli.

Popoldne je na barko splezal mehanik Gun in uspel iz menjalnika ns SD pogonskem sklopu motorja odmontirati sklopko. Obljubil je, da bo sklopko popravil v ponedeljek. Do večera mi je potem ostalo še nekaj časa za sprehod po gosto naseljeni okolici marine. Otok Lombok je po velikosti petkrat manjši od Slovenije, na njem pa živi štiri milijone ljudi.

V naslednjih treh dneh sem barko pripravil za petmesečno mirovanje, pospravil opremo, popravljal malenkosti, se smilil samemu sebi v tej tropski sopari in vročini, se pretepal s komarji in se potepal po okolici. Večere sem preživel ob klepetu v družbi jadralcev z vsega sveta. Nekateri so se na svoji poti po svetu tukaj ustavili za teden ali dva in si ogledujejo Lombok, drugi obnavljajo antifouling na podvodnem delu barke, tretji pa imajo na svojih barkah bolj resne obnovitvene projekte ali pa težave z motorjem in opremo ter vroče dneve preživljajo v barkah zakopani v delo.

Končuje se sušno obdobje in začenja se deževna doba. Listavci bodo ozeleneli in narava bo postala še bolj bujna, kot je že zdaj. Predhodnico smo dobili že včeraj, ko je bil deževen dan. Z dežjem sem dobil še eno opozorilo, da je potrebno barko za mirovanje bolje zaščititi, kot sem to naredil na Salomonovih otokih, ko sem v notranjost le pospravil večino opreme. Ko sem se po dveh mesecih vrnil, sem potreboval dva dni, da sem s palube očistil ptičje dreke in iz jader ter buma odstranil vsa gnezda. Barke na kopenskem delu marine so tukaj verjetno z razlogom prekrite s ceradami in tudi jaz sem šel v trgovino in kupil dve kamionski ponjavi.

V bližini je džamija, na katero imam z barke lep razgled. Na minaretih džamije imajo nameščene močne zvočnike, preko katerih večkrat na dan predvajajo molitve tako na glas, da barka kar vibrira. Še posebej kruta je molitev ob štirih zjutraj.

Zadnja dva dneva v Indoneziji sem preživel predvsem v barki, na barki in pod barko. Opravil sem kompleten vzdrževalni servis motorja, skupaj z mehanikom Gunom pa sva naredila še celovit servis pogonskega sklopa. Pri slednjem sem bil jaz predvsem v vlogi svetilnika in občasnega pomočnika. Gun je iz delavnice prinesel popravljeno (očiščeno) sklopko in jo namestil v menjalnik. V naslednjem koraku sva se lotila razdiranja sail drive pogonske noge, kjer sva na os propelerja namestila nove semeringe in cinke ter zamenjala olje. Nekaj težav sva imela z razstavljanjem propelerja, ker sva ga z Jurijem lansko leto preveč temeljito zalepila.

Po še dveh dneh so bila vsa mehanska servisna dela na barki opravljena in po vrnitvi na barko me spomladi čaka le še barvanje podvodnega dela trupa barke. Zdaj sem že vedel, da so popravila in vzdrževalna dela in pospravljanje na barki že v zaključni fazi, zato sem si za čez dva dni kupil tudi letalske karte za domov. Cela jesenska pot od Salomonovih otokov do Indonezije je potekala bolj gladko kot sem načrtoval in v Slovenijo se bom lahko vrnil že začetek novembra, kar deset dni prej, kot sem predvideval.

Zmanjkalo je časa za popravilo avtopilota, a mehanik Gun je s testiranjem hidravličnega sklopa in pretikanjem cevk ugotovil, da težave dela hidravlična črpalka, ki v eno stran ne deluje dovolj dobro. Na barki imam rezervno črpalko, pri kateri pa je pokvarjen elektromotor, a Gun mi je zagotovil, da ga bo popravil in bomo spomladi črpalko namestili na njeno mesto.

Zdaj lahko naslednjih 5 mesecev upam, da bo narava milostna z mojo barko in da aprila po vrnitvi na Lombok ne bo preveč dela s čiščenjem in popravljanjem.

Komodoški zmaji

Z otoka Sumba sem v ponedeljek zjutraj odjadral proti 50 milj oddaljenemu otoku Rinca, ki je v otočju Komodo. Vzhodnika je bilo za manj kot deset vozlov, a morje je bilo precej mirno in Skokica je v takšnih razmerah z vetrom v bok kar hitro jadrala proti severu. Že sredi popoldneva sem sidro lahko spustil v zaprtem zalivu na jugu otoka Rinca.

Komodo je velik naravni park poznan predvsem po komodoških zmajih, ki so nekaj metrov veliki plazilci, varani. Med sprehodom po otoku sem videl tudi veliko drugih živali, a so precej bolj plašne od varanov. Tukaj na bolj oddaljenih otokih in zalivih, kamor turistov ne pripeljejo pogosto, živali ljudi niso navajene in se že na daleč umaknejo. Opice sem videl na obali, pa so mi pobegnile še preden sem prišel dvesto metrov do njih, podobno je bilo z jeleni in divjimi svinjami. Po zraku nad zalivom letajo orli.

Za varane ljudje ne predstavljamo grožnje, lahko smo celo tudi njihov plen, zato ne zbežijo, ko se jim približaš. Včasih moraš pred zmaji celo bežati. Medtem ko sem pred grmovjem nad plažo fotografiral enega varana, ki se je delal da spi, se mi je drugi približal izza hrbta in se ni ustavil. Zato sem se raje sam umaknil na varno razdaljo. Komodoški zmaji se prehranjujejo z živalmi – opicami, jeleni, … Najbrž tečem hitreje od varanov, a nisem popolnoma prepričan, zato sem jih potem raje opazoval malo bolj od daleč.

Razlika med plimo in oseko je na tem delu Indonezije blizu treh metrov, zato so močni tudi plimski morski tokovi med otoki, ki se v ožinah še okrepijo. Pri načrtovanju poti je potrebno pogledati na plimske tabele in upoštevati, kdaj bo v katero smer med otoki tekel morski tok, saj hitrost nasprotnega toka v ožinah lahko presega hitrost barke. Zjutraj sem izplul iz zaliva na jugu Rince in okoli otoka obrnil proti severu, proti mestu Labuan Bajo, ki leži na severozahodu Floresa. Po dveh urah sem ujel ugoden morski tok, ki je s plimo tekel proti severu. V ožinah med Floresom in komodoškimi otoki je bila hitrost toka okrog 7 vozlov in tam so nastajale brzice in vrtinci, ki so mi srčni utrip dvignili bolj kot včerajšnji varani. Barka je s pomočjo toka plula s preko desetimi vozli hitrosti. Krmilno kolo je bilo potrebno kar precej obračati, da sem med vrtinci ostal na sredi plovne poti in plul v pravo smer.

Navtične karte za Indonezijo so postale težava. Garmin je poleti iz prodaje umaknil Navionicsove elektronske navtične karte za jugovzhodno Azijo in za jesen so obljubili izdajo novih izboljšanih in bolj natančnih kart. Nove karte zdaj zamujajo, zato po Indoneziji jadram s pomočjo Open CPN kart, ki pa so manj priročne, manj pregledne in slabo skalibrirane. Pogosto je napaka pozicije barke na ploterju tudi več sto metrov in barka na karti pluje po kopnem, kar mi kravžlja živce. Elektronske karte na ploterju zato zdaj uporabljam predvsem na način, kot sem včasih papirne karte. Ogledam si karto na tablici, potem pa položaj barke določam vizualno glede na obalo, otoke in svetilnike. Delno si pomagam tudi z googlovo aplikacijo Zemljevidi na podlagi satelitskih posnetkov.

Druga težava s katero se trenutno soočam, pa so indonezijski postopki za vstop v državo. V Indoneziji imajo sistem, ki temelji na korupciji med uradniki in imajo tudi svojo KPK, ki se trudi korupcijo preprečiti. V pisarnah in pri okencih uradnikov visijo plakati, da je podkupovanje prepovedano in so zraven napisane resne zaporne kazni za tistega ki denar da in tistega, ki ga zahteva in prejme. V Indoneziji so v zadnjih letih tudi precej poenostavili postopke za vstop v državo z jadrnico in je vse možno narediti on-line preko računalnika. In ko vstopiš v državo, oni vse podatke že imajo na računalniku in postopek bi moral biti enostaven, hiter in brezplačen. A vse to žal velja le v teoriji. V praksi pa je zdaj tako, da moraš najeti agenta, mu plačati nekaj sto evrov, da ti potem on na imigraciji, carini, zdravstveni inšpekciji in pri luškem kapitanu uredi vso dokumentacijo, za katero si podatke itak že sam vnesel v njihov računalniški sistem. Uradniki to samo natisnejo, poštempljajo in agent jim izplača “nagrado” za to delo. Zdaj ni več korupcije, temveč agentska provizija. Včeraj sem v Labuan Baju poskušal sam urediti svoje vstopne formalnosti, saj uporaba agenta po zakonu ni obvezna, a so me na realna tla postavili že v prvem uradu, kjer se brez agenta z menoj sploh niso hoteli pogovarjati. Tamkajšnja agentka je za postopek zahtevala šest milijonov rupij, kar je okrog 300 eur in to se mi je zdelo predrago. Na Lomboku, kjer bom preko zime pustil barko, sem dogovorjen, da mi v marini vstopne formalnosti uredijo za 230 eur.

Pričakoval sem sicer, da se bom zaletel v uradniški zid, a sem upal, da se morda vendarle da vstop v Indonezijo urediti v skladu z zakonom in brezplačno. Ni mi uspelo, sem pa postanek v Labuan Baju spotoma izkoristil vsaj za sprehod in za nakup hrane, saj mi je čipsa, kruha in jogurtov že zmanjkalo, sadja pa sem imel tudi že zelo malo v hladilniku.

Labuan Bajo je ribiško in turistično mestece in me je presenetilo s svojo urejenostjo. Ozke ulice so po azijsko polne trgovinic in lokalčkov s hrano in pijačo. Na ulicah je poleg domačinov tudi veliko turistov, saj je mestece izhodišče za izlete v naravni park Komodo, ki slovi po pestrem živalskem svetu, komodoških zmajih in po množici dobrih potapljaških točk.

V zalivu pred mestom in v mestni luki je na gosto zasidranih in privezanih na stotine turističnih ladij, ladjic in čolnov, med katerimi je bilo kar težko najti dovolj prostora na morju še za Skokico.

S Pacifika na Indijski ocean

Popoldne, ko je veter začel popuščati, se je morje umirilo. Ekvatorialni morski tok, ki ga čez Pacifik poganjajo pasati, se med indonezijskimi otoki preliva v Indijski ocean in se okrepi v prelivih med otoki. Severno od Timorja se morski tok razdeli in nad severovzhodnim delom otoka teče proti vzhodu, nad zahodnim delom otoka pa proti zahodu. Zadnja dva dneva sem ob Timorju jadral proti toku, ki mi je jemal kakšen vozel hitrosti, popoldne pa sem se končno srečal z dvema vozloma ugodnega zahodnega toka, ki mi je dal dodaten pospešek. Pri petih vozlih južnega vetra zdaj Skokica s preko sedmimi vozli hitrosti mirno jadra v noč.

Karta morskih tokov med Timorjem in Floresom.

Družbo na poti so mi delale morske živali. V daljavi sem videval kite, malo bližje so priplavali delfini in tune, ki med lovom pogosto kot delfini skačejo iz vode. Ribičev na obzorju ni bilo videti veliko. Dan je bil dober in zaključek dneva je super. Mirna noč mi je omogočila nekaj brezskrbnega spanca na palubi in nadoknadil sem primanjkljaj iz preteklih dni.

Čez navidezno črto med Darwinom in Singapurjem sem s Tihega oceana čez noč prijadral na Indijski ocean, zjutraj pa je veter izginil. Tudi ugodni morski tok je žal že ponoči izginil in se noče držati kart morskih tokov, ki jih na internetu objavlja aplikacija Windy.

Preko telefona in interneta sem redno v stikih z mojimi domačimi, včeraj pa sem se pogovarjal s teto Zinko. Praznovala je stoti rojstni dan in vesela je bila tudi moje čestitke. Prva je iz naše družine, ki je prišla do tako lepe številke na torti.

V brezvetrju barko proti zahodu poganja motor, da pa mi ni preveč dolgčas, je spet poskrbel avtopilot. Tokrat je začel javljati napako senzorja položaja krmila, sprožil se je alarm in avtopilot se je na vsakih nekaj minut izklopil. Poskušal sem s starim windowsovim načinom za odpravljanje napak: izklopi, počakaj nekaj sekund in vklopi, izklopi,  vklopi, … . Dostikrat je ob težavah pomagalo, če si trikrat vklopil in izklopil računalnik, a pri avtopilotu to žal ni učinkovalo, čez nekaj minut je avtopilot spet zapiskal in se izklopil. Iz zadnjega prtljažnega prostora sem moral odstraniti za nekaj sto kilogramov kant z vodo, rezervnim gorivom in jadralsko opremo, da sem dobil dostop do avtopilota. Preveril sem kontakte in kable, a težav nisem uspel odpraviti.

Potem sem se zakopal v prtljažnik v srednjem delu barke, kjer imam rezervne dele in našel senzor, ki so ga lansko letov Ameriki pri Garminu preventivno zamenjali, ko so popravljali avtopilota. S krmila sem odmontiral novi senzor in namestil ter priklopil starega in … na ekranu avtopilota je pokazalo pravilen položaj krmila in avtopilot je začel delovati.

Super je občutek, ko mi kdaj samemu uspe kaj popraviti.

Tretji dan po odhodu s Timorja je veter spet začel kodrati morje in prijadral sem do indonezijskega otoka Sumba, kjer sem zvečer na peščenih plitvinah pred obalo spustil sidro.

27.10. Napoved je obetavna, zato sva zjutraj odvezala vrvi in izplula iz zavetja Mossel Baya. Vendar je vreme zamujalo za napovedjo in na odprtem sva

še vedno naletela na zahodnik, da sva morala prvi dve jadrati ostro v veter, dokler nisva prišla med plohe in je veter začel obračati. Po dveh urah motoriranja je začelo pihati z juga in popoldne vse bolj z jugozahoda.

Kaže, da bo Indijski ocean za krmo Skokice že proti jutru, ko bova jadrala mimo rta Agulhas.

Zadnje dni sem bil dosti v stikih z marinami v okolici Cape Towna, saj moram za Skokico najti primeren privez za čez zimo. Zaradi predolgega čakanja na ustrezno vreme v preteklih dveh tednih, mi je zmanjkalo časa za pot do Brazilije pred zimo. Po mojem prvotnem načrtu, bi danes moral odjadrati že iz Namibije. Spremeniti sem moral tudi letalske karte in odhod domov me čaka že v ponedeljek.

Marine v Cape Townu so drage, tiste v okolici pa ali nimajo prostora, ali pa so nevarne. Po pogovoru z vodjo marine v Port Ownu sem se odločil, da bo barka prezimila tam, kakšnih 100 milj severno od Cape Towna. Težava Port Owna je, da je reka za Skokico plovna le ob plimi in ta bo v nedeljo okoli 11. ure dopoldne. Bo treba kar pohiteti, da ne zamudim letala.

 

26.10. Zaradi močnega zahodnika bo potrebno še en dan počakati v Mossel Bayu, potem pa vremenske napovedi obetajo, da se bo veter v petek obrnil in vendarle nekaj dni zapored pihal z juga in vzhoda.

V petek zvečer naj bi se vzhodnik okrepil na 30 vozlov in tako naj bi bilo tudi še v soboto. Konec tedna bom zato lahko kar hitro jadral mimo Rta Agulhas in Rta Dobrega upanja, če valovi vetra, ki se bodo mešali z valovi z juga ne bodo prezahtevnega navzkrižnega morja. Rt Dobrega upanja je še zadnji od zgodovinskih velikih južnih rtov, ki mi manjka v ladijskem dnevniku 🙂 . Zadnje dni se je precej ohladilo in sonce se pokaže le zjutraj, čez dan pa je oblačno, deževno in hladno. Morje ima tukaj 16 stopinj in nad morjem je hladno, zato sem zadnje dni med jadranjem oblečen v bundo. Danes zjutraj se je ohladilo pod 10 stopinj Celzija in tudi v barki je bilo le 14 stopinj, zato sem prvič po dolgem času prižgal ogenj na kuhalniku, da se je znotraj malo ogrelo. Sonce je tukaj visoko na nebu, a njegovo toploto začutiš šele v zavetrju, ali ko se sprehodiš malo stran od obale.

25.10. Ob sončnem vzhodu sva dvignila sidro in odjadrala naprej proti zahodu. Vetra je bilo precej več, kot so ga obetale napovedi, a na srečo je danes pihal jugozahodnik,

ki je omogočal jadranje neposredno proti Mossel Bay-u, vendar je bilo potrebno vseskozi jadrati ostro v veter in popoldne sem pri 30 vozlih vetra moral jadra kar precej skrajšati.

Popoldne se je tudi precej ohladilo, morje pa so preletavale plohe in meglice. Močan veter je dvignil tudi strme valove, čez katere se je opotekala barka in včasih na njih tudi krepko tresknila.

Barka je tudi zadnjih 65 milj oceanske orce dobro preživela in zvečer sva Skokico lahko privezala v marini v pristanišču Mossel Bay. Kaže, da bo zaradi vremena tukajšnji postanek spet malo daljši.

24.10. Navsezgodaj sva izplula iz mirnega St. Francisa, saj je napoved za dopoldne obetala jugozahodnik, ki naj bi se čez dan obrnil na južnik 10-15 vozlov. Žal sva že po dveh urah naletela na 20 vozlov zahodnika in 4 m valove.

Nisem se želel vrniti, zato sva pač cel dan orcala proti zahodu in obračala na eno uro. Šele ponoči je veter popustil in sidro sem za kratek počitek spustil v zalivu Plettenberg. Zjutraj greva naprej, saj napoved spet obeta mirnejše dopoldne. Cilj bo 65 milj oddaljeni Mossel Bay.