Indijski ocean

Proti Borneu

Z Balija do Bornea je potrebno prejadrati okoli 400 navtičnih milj, sprva mimo otokov na vzhodu Sumatre, potem pa čez odprto Javansko morje. Vremenska napoved je za naslednjih nekaj dni kazala šibek do zmeren veter vzhodnih smeri in spremenljivo vreme ko se bo sončno vreme mešalo s plohami in nevihtami. Največjo težavo pri jadranju po Indoneziji predstavljajo številni ribiči na morju in številne ribiške ovire, zato je potrebno biti med jadranjem vseskozi pozoren. Slalomiranje med ribiči ne dovoljuje sprostitve in počitka med jadranjem, zato sem se odločil, da se bova na poti do Bornea nekajkrat vmes ustavila in počivala na sidriščih ob otokih.

Zvečer po vrnitvi z izleta po Baliju sva dvignila sidro in v brezvetrju odmotorirala proti severozahodu. V morju ob Baliju  in na poti proti vzhodu Sumatre je bilo poleg ribičev tudi veliko smeti in vejevja, ki jih z otoka reke odnesejo v morje. Nekajkrat se je Skokica ponoči ujela v plavajoče naplavine, a sem se potem z vzvratno plovbo uspel rešiti šavja, dvakrat pa sem se moral ponoči z baterijsko svetilko v roki potopiti pod barko in odstraniti plastične vreče, ki so se zapletle okoli propelerja. Proti jutru je zapihal severovzhodnik, razvil sem jadra, zaustavil motor in težav z zapletanjem v propeler ni bilo več.

Sredi dneva sva se ustavila v zavetrju otoka Giliyang in se za premor sprehodila po otoku. Z barke je bilo videti, kot da je na obali le majhna vas, potem pa sva se z Zlato kar nekaj kilometrov sprehajala po ulicah in stezah razprostranjene vasi. Presenečen sem bil nad številnimi novimi razkošnimi hišami odetih v keramiko in marmor in z vitraži na oknih. Otok Giliyanng slovi tudi po tem, da so tukaj izmerili drugo največjo koncentracijo kisika v ozračju. Na Zemlji je večja koncentracija kisika le še ob Mrtvem morju.

Zvečer sva odjadrala naprej proti severozahodu, proti otoku Bawean. Spet sva slalomirala med številnimi ribiči, ki so bili tokrat dobro osvetljeni, saj so ribe privabljali z močnimi lučmi. Po nekaj urah, ko sva se od kopnega oddaljila za več kot 25 milj, so se luči na morju zelo razredčile in jadranje je postalo sproščeno. Veter je vztrajal pri 15 vozlih severovzhodnika in Skokica je lepo rezala valove proti jutru in še celo dopoldne, ko smo se sredi dneva pred otokom Bawean srečali z dvema malo bolj divjima plohama, ki sta poleg osvežitve in gostega dežja prinesli tudi preko 25 vozlov severnika, da sva morala z Zlato precej telovaditi, da sva dovolj skrajšala jadra. In jih po plohi spet dvignila.

Na Baweanu sva sidrala v velikem zalivu precej daleč od obale, saj je bilo morje zadnji kilometer pred obalo preplitvo za Skokico. Zlati sem obljubil, da bova tukaj ostala dva dni, da se ona spočije od valov, jaz pa naspim. V zalivu je bila zasidrana še ena jadrnica s Francozom Patrickom na krovu. Pod večer je prišel na obisk in po jadralsko smo se pogovorili. Tudi njemu živce kravžljajo ribiči in njihove mreže, v katere se je v zadnjih tednih med jadranjem že nekajkrat zapletel.

V četrtek sva želela z Zlato na  jutranji sprehod po otoku. V vodo sem spustil čoln in nanj namestil motorček, zapletlo pa se je, ko sem ga želel vžgati. Ni mi ga uspelo zagnati, motorček je bil zablokiran in ga s startno vrvico nisem uspel niti malo zavrteti. Preko whatsappa sem od mehanika Guna z Lomboka dobil navodila, kaj naj naredim. V teku dopoldneva sem potem razstavil zgornji del motorja, sprostil zataknjene ventile in vse skupaj nazaj sestavil. Motor se je zdaj vrtel, vžgal pa še vedno ni. Zamenjal sem svečko, pa še vedno brez uspeha. Vlekel in vlekel sem za vrvico zaganjača, potem pa omagal in obupal.

Na sprehod sva po otoku sva šla z zamudo, pač sredi dneva, ko je najbolj vroče. In da je to napačen čas za sprehod mi je Zlata povedala vsakih pet minut. Ulice v mestu so bile vročini primerno prazne, na srečo pa so bile trgovine odprte, da sva lahko sproti kupovala vodo in sladoled.

Ponoči sva v petek odjadrala proti Borneu in vseh dvesto milj na poti naju je spremljal krepak vzhodnik, ki je omogočal hitro jadranje, da sva bila na Borneu pred izlivom reke Sekonyer v soboto že pred jutrom. V temi si nisem upal pluti po nepoznani reki, zato sem spustil sidro in se do dneva vsaj malo naspal.

Bali

Ko sem se dovolj naspal, sem ponoči dvignil sidro in zapustil otočje Gili. Naslednji cilj je še bolj turističen otok Bali, oddaljen dobrih 60 milj. Prvo uro ni bi vetra, zato je Skokico poganjal motor, ko pa sem zapustil zavetrje Lomboka, sem se srečal s petnajst do dvajset vozli južnega vetra. Razvil sem genovo in ustavil motor. Le eno jadro je popolnoma zadoščalo za lepo, umirjeno, nočno jadranje v soju zvezd. Idilo je čez nekaj ur zmotil le izdaten južni morski tok v prelivu med Lombokom in Balijem, ki je tekel nasproti valovom z juga in krajšal in višal valove. Jadranje je bilo zato bolj poskočno in valovi so se prelivali čez palubo. Zapreti je bilo potrebno okna in potem je postalo vroče v notranjosti barke in dobil sem družbo na palubi 😊. Še nekaj dni bo trajalo, da se bova navadila na tropsko vročino.

Zjutraj se je iz morja pred barko prikazal vulkanski stožec na vzhodni strani Balija, dopoldne pa sva z Zlato prijadrala v zavetrje na severni strani Balija. Najprej sem dvignil še glavno jadro, potem pa v šibkih vetrovih kmalu obupal in zagnal motor. Popoldne sva prispela do Lovine in spustila sidro pred črno plažo turističnega mesteca.

Za ponedeljek sem se s priložnostnim taksistom dogovoril za izlet po otoku in ogled znamenitosti Balija. Zjutraj smo se s šoferjem dobili na parkirišču in se odpeljali v hrib. Prvi postanek na poti je bil namenjen ogledu slapov, brzic in tolmunov, ki jih reka ustvarja na poti z vrha vulkana proti morju. Po strmih stopnicah smo se spustili v sotesko in se potem po lepi gozdni poti sprehodili ob razpenjeni reki.

Ob enem od slapov je bila na skali kakšnih pet metrov visoko narejena polica in zraven napis: »Test your adrenaline«. Vodič mi je rekel, da je voda v tolmunu pod slapom preizkušeno dovolj globoka in da naj kar skočim, če si upam. In sem skočil v razpenjeno hladno vodo. Čudovita osvežitev. Zlata me med prvim skokom ni uspela ujeti na fotoaparat, zato sem potem skočil še enkrat 😊.

Cesta nas je potem od slapov vodila še naprej v hrib na vrh vulkanskega stožca in potem čez greben v krater vulkana, kjer je nekaj vulkanskih jezer. Ustavili smo se v lepem in kičastem hindujskem templju ob jezeru. Prebivalci Balija so pretežno hinduistične vere, ta tempelj pa je eden redkih, ki je odprt tudi za obiskovalce, zato je bila turistična gneča v templju kar precejšnja.

Ogledali smo si še nasad kave, kjer sva z Zlato lahko okusila različne vrste. V nasadu imajo neko žival, ki je po videzu podobna lisici. Hranijo jo s sadeži s kavnih dreves, iztrebko potem poberejo in posušijo ter iz njih poberejo semena kave. Semena potem oluščijo, prepražijo, zmeljejo in skuhajo v vodi. To je znamenita balijska kava. Na zdravje 😊.

Še enkrat smo se (z avtom) povzpeli na krater vulkana in si ogledali znamenito dvojno jezero, potem pa smo se z osrednjega dela Balija začeli spuščati nazaj na severno stran otoka. Bali je kar velik otok, po površini približno kot polovica Slovenije, prebivalcev pa ima dvakrat več.

Ob vznožju hriba smo se sprehajali med terasami riževih polj. Vodič je povedal, da imajo tukaj žetev štirikrat na leto. Pred koncem kar naporne poti smo se ustavili tudi v budističnem templju potem pa pot zaključili na plaži v Lovini. A ni bilo še konec. Zlata je imela še dovolj energije za obisk trgovin, saj je menda normalno, da če si že na Baliju, potem moraš tudi v »šoping«?? Prodajalce v trgovinah je razveselila z nakupom nekaj poletnih balijskih oblačil in tudi jaz sem dobil eno balijsko srajco. Spotoma sem tudi sam našel eno zanimivo trgovino in zaloge čipsa, jabolk, sirov in jogurta na Skokici so se okrepile.

Otoki Gili

Z Lomboka sva z Zlato v soboto popoldne odplula proti šest milj oddaljenim otokom Gili, ki slovijo po lepih belih plažah in koralnih grebenih, zato so turistično zanimivi. Ob obalah otokov so postavljeni številni hoteli in počitniška naselja, ki jih obiskujejo turisti iz mnogih držav.

Po dobri uri plovbe v brezvetrju in po mirnem morju sva Skokico zasidrala med številne čolne v približno 30 metrov globoki vodi ob otoku Gili Trawangan, najzahodnejšem od otokov Gili. Zaradi velike globine je sidro prijelo šele v tretjem poskusu. Bližje otoku nisem upal sidrati, ker se je morsko dno pred otokom strmo dvigalo in so bili koralne glave blizu.

Z Zlato sva si nadela potapljaške maske in si ogledala podvodni svet. Koralni svet ni bil zelo bogat, pisanih tropskih rib pa sva videla kar dosti. Zanimivost dneva pa so bile želve, ki so se pasle na travi med koralnimi glavami. Niso bile plašne in niso bežale pred nama. Ena od njih je celo dovolila, da jo je Zlata pobožala 😊.

Sprehodila sva se po beli plaži ob kateri so bile na lesenih stebrih na gosto postavljene hiške s terasami, z restavracijami in bari, iz katerih je bilo mogoče slišati raznovrstno glasno glasbo. Tak tropski raj ni ravno po mojem okusu, sem že prestar 😊. Popoldne se je veter dvignil in naredil valove, zato sva skokico premaknila ob obalo sosednjega otoka, Gili Meno, ki je nudil dobro zavetja pred vzhodnikom in tudi morje je tukaj plitvejše, zato je bilo sidranje lažje. Plaža je na Menu podobna kot na Trawanganu, le »resorti« in restavracije ob plaži so bolj luksuzni in glasbena scena bolj umirjena.

Lombok, Indonezija

V Labuan Baju mi prvi poskus uradnega vstopa v Indonezijo ni uspel, zato sem po vrnitvi na barko v sredo popoldne poklical v marino Medana Bay na Lomboku, da mi pri njih v marini pomagajo urediti vstopne formalnosti. Njihova provizija je za okoli 100 eur nižja kot na Floresu. V marini Medana Bay sem se v bistvu za urejanje vstopnih formalnosti dogovoril že pred nekaj tedni, vendar sem takrat načrtoval prihod na Lombok za šele prvi teden novembra. Zaradi ugodnega vetra na večini dozdajšnje poti sem svoj načrt prehiteval za en teden in za marino je to predstavljalo težavo, ker uradniki iz glavnega mesta Lomboka pri njih gostujejo le enkrat ali dvakrat na teden. Edina hitrejša možnost se je kazala le, če bi mi na Lombok uspelo priti že ta petek dopoldne. To je pomenilo, da bi moral v dnevu in pol (dve noči in en dan) prepluti 250 milj.

Poznal sem vremensko napoved, ki je obetala le malo vetra in vedel sem, da bom imel večinoma za vozel do dva morskega toka nasproti, a sem termin vseeno potrdil. Doslej sem za 2600 milj od Salomonovih otokov zaradi ugodnega vetra porabil le dobro polovico tanka nafte, to je 170 litrov in večino nafte sem pokuril za polnjenje akumulatorjev ob oblačnih dnevih. Zdaj bom za zadnjih 10 % poti zaradi pospešenega motojadranja porabil vsaj še enkrat toliko nafte. Malce trapasto je to in nič kaj trajnostno, a mi bo omogočilo, da bomo barko na kopno postavili vsaj en teden prej, kot sem načrtoval in tudi domov bom lahko prišel že v začetku novembra in se bolje aklimatiziral na začetek zime, ki se nam začne s prvimi skakalnimi tekmami na Norveškem in na Švedskem v drugi polovici novembra.

Čas je denar, je rek, ki ga uporabljajo podjetniki in poslovneži. Med jadranjem po svetu naj to ne bi veljalo, vendar jaz zaenkrat še vedno kombiniram jadranje po svetu s svojo zaposlitvijo in moram zato včasih “dirkati” po morju, da pridem pravočasno v službo. Spomladi se upokojim in potem bo vse drugače???

Ročko za plin sem prestavil še malo bolj naprej, da je motor dosegal 2200 obratov in je bila hitrost po vodi pri šest in pol vozlih. Jadra sem imel razvita in ko je bilo vsaj nekaj sape, je hitrost barke presegla sedem vozlov. Žal je nasprotni tok barko vseskozi upočasnjeval. Moto-jadral sem bliže obali, kjer je bilo nasprotnega toka manj, a je bilo tam na morju več ribičev, zaradi katerih ponoči nisem smel spati. Spanje sem malo nadoknadil čez dan, ko so ribiči vrnili domov in se je morje izpraznilo. Med potjo sem srečeval potniške in tovorne ladje in spotoma ugotovil, da na ladijskih poteh, ni veliko ribičev in ni položenih mrež. Poslej sem na poti proti zahodu sledil ladjam, ponoči pa sem imel poleg AIS-a prižganih še nekaj več palubnih luči, da so me z ladij lažje opazili in se izogibali.

Precej neprespan in utrujen sem tretji dan zjutraj priplul do Lomboka. Vrh mirujočega vulkana sega preko tri tisoč metrov visoko in je bil zato nad obzorjem viden že od daleč. Dopoldne sem med koralnimi grebeni zavil v zaliv, kjer je marina Medana Bay. Pravočasno sem prišel do sidrišča marine, spustil čoln v vodo in se izkrcal na obalo še preden so iz glavnega mesta sem prišli uradniki in uradnice mejne policije in carine. Cel petek popoldne smo potem skupaj izpolnjevali kopico različnih papirjev in prijavo še novo najavo prihoda preko interneta. Do večera so končali, dobil sem nalepko v potni list in za en zvezek različnih dokumentov, ki naj bi jih potreboval za plovbo po Indoneziji.

Zdaj sem uradno v Indoneziji in uradniki so me obvestili, da se lahko zdaj prosto gibam po državi. Gibanje bom preložil na jutri, danes pa sem si privoščil le še večerjo v marinski restavraciji, potem pa je bilo na vrsti spanje.

V soboto je bila Skokica pripravljena, da iz morja skoči na kopno. Tukaj barko v morju pred plažo naložijo na prikolico in jo potem s pomočjo traktorja potegnejo iz vode. Peter, lastnik marine, mi je povedal, da je zaradi precejšnega ugreza Skokice to mogoče le ob visoki plimi, ta pa v času med ščipom in mlajem ni visoka in v naslednjem tednu bodo plime še nižje. Edino kratkoročno možnost za poteg barke na kopno je videl kar takoj danes sredi dneva, pa še za to je rekel, da bo šlo zelo na tesno.

Dopoldne sem spustil, zložil in pospravil genovo ter pobeglo letvico namestil nazaj v glavno jadro, srečal sem se tudi z mehanikom in dogovoril za popravilo sklopke, potem pa Skokico s sidrišča prestavil do pontona pred marino in čakal da se morje s plimo dvigne. Delavci marine so dopoldne z nekakšnim buldožerjem odrinili mivko in poglobili morje pred navozom in pripravili stojalo na prikolici. Prikolico so s traktorjem porinili pod barko, s hidravliko dvignili Skokico na podporne roke stojalu in začeli vleči prikolico z barko iz vode.

A ni šlo gladko,, ker se je prikolica pod težo barke malo pogreznila v mivko. Potem so z motikami pod vodo odkopali pesek pred kolesi, a spet ni šlo, ker se je morje s plimo še malo dvignilo, kolesa traktorja so bila v vodi in so drsela, zato traktor po klančini ni mogel splezati iz vode. Nato so prinesli močne škripce, en konec škripčevja privezali na traktor, drugi konec pa na Petrov avto in poskusili znova. Barka se je malo premaknila in spet obstala, ko je Petrov avto začel poskakovati po cesti in izgubljal oprijem pod kolesi. In potem so v prtljažnik avtomobila naložili nekaj betonskih blokov in zraven se je v prtljažnik usedlo še nekaj ljudi. To je potem delovalo in Skokica je bila čez četrt ure na kopnem, kjer so jo oprali, nato pa odpeljali med palme v park nekaj sto metrov v zaledju obale. V tako lepem okolju Skokica na kopnem ni bila še nikoli.

Popoldne je na barko splezal mehanik Gun in uspel iz menjalnika ns SD pogonskem sklopu motorja odmontirati sklopko. Obljubil je, da bo sklopko popravil v ponedeljek. Do večera mi je potem ostalo še nekaj časa za sprehod po gosto naseljeni okolici marine. Otok Lombok je po velikosti petkrat manjši od Slovenije, na njem pa živi štiri milijone ljudi.

V naslednjih treh dneh sem barko pripravil za petmesečno mirovanje, pospravil opremo, popravljal malenkosti, se smilil samemu sebi v tej tropski sopari in vročini, se pretepal s komarji in se potepal po okolici. Večere sem preživel ob klepetu v družbi jadralcev z vsega sveta. Nekateri so se na svoji poti po svetu tukaj ustavili za teden ali dva in si ogledujejo Lombok, drugi obnavljajo antifouling na podvodnem delu barke, tretji pa imajo na svojih barkah bolj resne obnovitvene projekte ali pa težave z motorjem in opremo ter vroče dneve preživljajo v barkah zakopani v delo.

Končuje se sušno obdobje in začenja se deževna doba. Listavci bodo ozeleneli in narava bo postala še bolj bujna, kot je že zdaj. Predhodnico smo dobili že včeraj, ko je bil deževen dan. Z dežjem sem dobil še eno opozorilo, da je potrebno barko za mirovanje bolje zaščititi, kot sem to naredil na Salomonovih otokih, ko sem v notranjost le pospravil večino opreme. Ko sem se po dveh mesecih vrnil, sem potreboval dva dni, da sem s palube očistil ptičje dreke in iz jader ter buma odstranil vsa gnezda. Barke na kopenskem delu marine so tukaj verjetno z razlogom prekrite s ceradami in tudi jaz sem šel v trgovino in kupil dve kamionski ponjavi.

V bližini je džamija, na katero imam z barke lep razgled. Na minaretih džamije imajo nameščene močne zvočnike, preko katerih večkrat na dan predvajajo molitve tako na glas, da barka kar vibrira. Še posebej kruta je molitev ob štirih zjutraj.

Zadnja dva dneva v Indoneziji sem preživel predvsem v barki, na barki in pod barko. Opravil sem kompleten vzdrževalni servis motorja, skupaj z mehanikom Gunom pa sva naredila še celovit servis pogonskega sklopa. Pri slednjem sem bil jaz predvsem v vlogi svetilnika in občasnega pomočnika. Gun je iz delavnice prinesel popravljeno (očiščeno) sklopko in jo namestil v menjalnik. V naslednjem koraku sva se lotila razdiranja sail drive pogonske noge, kjer sva na os propelerja namestila nove semeringe in cinke ter zamenjala olje. Nekaj težav sva imela z razstavljanjem propelerja, ker sva ga z Jurijem lansko leto preveč temeljito zalepila.

Po še dveh dneh so bila vsa mehanska servisna dela na barki opravljena in po vrnitvi na barko me spomladi čaka le še barvanje podvodnega dela trupa barke. Zdaj sem že vedel, da so popravila in vzdrževalna dela in pospravljanje na barki že v zaključni fazi, zato sem si za čez dva dni kupil tudi letalske karte za domov. Cela jesenska pot od Salomonovih otokov do Indonezije je potekala bolj gladko kot sem načrtoval in v Slovenijo se bom lahko vrnil že začetek novembra, kar deset dni prej, kot sem predvideval.

Zmanjkalo je časa za popravilo avtopilota, a mehanik Gun je s testiranjem hidravličnega sklopa in pretikanjem cevk ugotovil, da težave dela hidravlična črpalka, ki v eno stran ne deluje dovolj dobro. Na barki imam rezervno črpalko, pri kateri pa je pokvarjen elektromotor, a Gun mi je zagotovil, da ga bo popravil in bomo spomladi črpalko namestili na njeno mesto.

Zdaj lahko naslednjih 5 mesecev upam, da bo narava milostna z mojo barko in da aprila po vrnitvi na Lombok ne bo preveč dela s čiščenjem in popravljanjem.

Komodoški zmaji

Z otoka Sumba sem v ponedeljek zjutraj odjadral proti 50 milj oddaljenemu otoku Rinca, ki je v otočju Komodo. Vzhodnika je bilo za manj kot deset vozlov, a morje je bilo precej mirno in Skokica je v takšnih razmerah z vetrom v bok kar hitro jadrala proti severu. Že sredi popoldneva sem sidro lahko spustil v zaprtem zalivu na jugu otoka Rinca.

Komodo je velik naravni park poznan predvsem po komodoških zmajih, ki so nekaj metrov veliki plazilci, varani. Med sprehodom po otoku sem videl tudi veliko drugih živali, a so precej bolj plašne od varanov. Tukaj na bolj oddaljenih otokih in zalivih, kamor turistov ne pripeljejo pogosto, živali ljudi niso navajene in se že na daleč umaknejo. Opice sem videl na obali, pa so mi pobegnile še preden sem prišel dvesto metrov do njih, podobno je bilo z jeleni in divjimi svinjami. Po zraku nad zalivom letajo orli.

Za varane ljudje ne predstavljamo grožnje, lahko smo celo tudi njihov plen, zato ne zbežijo, ko se jim približaš. Včasih moraš pred zmaji celo bežati. Medtem ko sem pred grmovjem nad plažo fotografiral enega varana, ki se je delal da spi, se mi je drugi približal izza hrbta in se ni ustavil. Zato sem se raje sam umaknil na varno razdaljo. Komodoški zmaji se prehranjujejo z živalmi – opicami, jeleni, … Najbrž tečem hitreje od varanov, a nisem popolnoma prepričan, zato sem jih potem raje opazoval malo bolj od daleč.

Razlika med plimo in oseko je na tem delu Indonezije blizu treh metrov, zato so močni tudi plimski morski tokovi med otoki, ki se v ožinah še okrepijo. Pri načrtovanju poti je potrebno pogledati na plimske tabele in upoštevati, kdaj bo v katero smer med otoki tekel morski tok, saj hitrost nasprotnega toka v ožinah lahko presega hitrost barke. Zjutraj sem izplul iz zaliva na jugu Rince in okoli otoka obrnil proti severu, proti mestu Labuan Bajo, ki leži na severozahodu Floresa. Po dveh urah sem ujel ugoden morski tok, ki je s plimo tekel proti severu. V ožinah med Floresom in komodoškimi otoki je bila hitrost toka okrog 7 vozlov in tam so nastajale brzice in vrtinci, ki so mi srčni utrip dvignili bolj kot včerajšnji varani. Barka je s pomočjo toka plula s preko desetimi vozli hitrosti. Krmilno kolo je bilo potrebno kar precej obračati, da sem med vrtinci ostal na sredi plovne poti in plul v pravo smer.

Navtične karte za Indonezijo so postale težava. Garmin je poleti iz prodaje umaknil Navionicsove elektronske navtične karte za jugovzhodno Azijo in za jesen so obljubili izdajo novih izboljšanih in bolj natančnih kart. Nove karte zdaj zamujajo, zato po Indoneziji jadram s pomočjo Open CPN kart, ki pa so manj priročne, manj pregledne in slabo skalibrirane. Pogosto je napaka pozicije barke na ploterju tudi več sto metrov in barka na karti pluje po kopnem, kar mi kravžlja živce. Elektronske karte na ploterju zato zdaj uporabljam predvsem na način, kot sem včasih papirne karte. Ogledam si karto na tablici, potem pa položaj barke določam vizualno glede na obalo, otoke in svetilnike. Delno si pomagam tudi z googlovo aplikacijo Zemljevidi na podlagi satelitskih posnetkov.

Druga težava s katero se trenutno soočam, pa so indonezijski postopki za vstop v državo. V Indoneziji imajo sistem, ki temelji na korupciji med uradniki in imajo tudi svojo KPK, ki se trudi korupcijo preprečiti. V pisarnah in pri okencih uradnikov visijo plakati, da je podkupovanje prepovedano in so zraven napisane resne zaporne kazni za tistega ki denar da in tistega, ki ga zahteva in prejme. V Indoneziji so v zadnjih letih tudi precej poenostavili postopke za vstop v državo z jadrnico in je vse možno narediti on-line preko računalnika. In ko vstopiš v državo, oni vse podatke že imajo na računalniku in postopek bi moral biti enostaven, hiter in brezplačen. A vse to žal velja le v teoriji. V praksi pa je zdaj tako, da moraš najeti agenta, mu plačati nekaj sto evrov, da ti potem on na imigraciji, carini, zdravstveni inšpekciji in pri luškem kapitanu uredi vso dokumentacijo, za katero si podatke itak že sam vnesel v njihov računalniški sistem. Uradniki to samo natisnejo, poštempljajo in agent jim izplača “nagrado” za to delo. Zdaj ni več korupcije, temveč agentska provizija. Včeraj sem v Labuan Baju poskušal sam urediti svoje vstopne formalnosti, saj uporaba agenta po zakonu ni obvezna, a so me na realna tla postavili že v prvem uradu, kjer se brez agenta z menoj sploh niso hoteli pogovarjati. Tamkajšnja agentka je za postopek zahtevala šest milijonov rupij, kar je okrog 300 eur in to se mi je zdelo predrago. Na Lomboku, kjer bom preko zime pustil barko, sem dogovorjen, da mi v marini vstopne formalnosti uredijo za 230 eur.

Pričakoval sem sicer, da se bom zaletel v uradniški zid, a sem upal, da se morda vendarle da vstop v Indonezijo urediti v skladu z zakonom in brezplačno. Ni mi uspelo, sem pa postanek v Labuan Baju spotoma izkoristil vsaj za sprehod in za nakup hrane, saj mi je čipsa, kruha in jogurtov že zmanjkalo, sadja pa sem imel tudi že zelo malo v hladilniku.

Labuan Bajo je ribiško in turistično mestece in me je presenetilo s svojo urejenostjo. Ozke ulice so po azijsko polne trgovinic in lokalčkov s hrano in pijačo. Na ulicah je poleg domačinov tudi veliko turistov, saj je mestece izhodišče za izlete v naravni park Komodo, ki slovi po pestrem živalskem svetu, komodoških zmajih in po množici dobrih potapljaških točk.

V zalivu pred mestom in v mestni luki je na gosto zasidranih in privezanih na stotine turističnih ladij, ladjic in čolnov, med katerimi je bilo kar težko najti dovolj prostora na morju še za Skokico.

S Pacifika na Indijski ocean

Popoldne, ko je veter začel popuščati, se je morje umirilo. Ekvatorialni morski tok, ki ga čez Pacifik poganjajo pasati, se med indonezijskimi otoki preliva v Indijski ocean in se okrepi v prelivih med otoki. Severno od Timorja se morski tok razdeli in nad severovzhodnim delom otoka teče proti vzhodu, nad zahodnim delom otoka pa proti zahodu. Zadnja dva dneva sem ob Timorju jadral proti toku, ki mi je jemal kakšen vozel hitrosti, popoldne pa sem se končno srečal z dvema vozloma ugodnega zahodnega toka, ki mi je dal dodaten pospešek. Pri petih vozlih južnega vetra zdaj Skokica s preko sedmimi vozli hitrosti mirno jadra v noč.

Karta morskih tokov med Timorjem in Floresom.

Družbo na poti so mi delale morske živali. V daljavi sem videval kite, malo bližje so priplavali delfini in tune, ki med lovom pogosto kot delfini skačejo iz vode. Ribičev na obzorju ni bilo videti veliko. Dan je bil dober in zaključek dneva je super. Mirna noč mi je omogočila nekaj brezskrbnega spanca na palubi in nadoknadil sem primanjkljaj iz preteklih dni.

Čez navidezno črto med Darwinom in Singapurjem sem s Tihega oceana čez noč prijadral na Indijski ocean, zjutraj pa je veter izginil. Tudi ugodni morski tok je žal že ponoči izginil in se noče držati kart morskih tokov, ki jih na internetu objavlja aplikacija Windy.

Preko telefona in interneta sem redno v stikih z mojimi domačimi, včeraj pa sem se pogovarjal s teto Zinko. Praznovala je stoti rojstni dan in vesela je bila tudi moje čestitke. Prva je iz naše družine, ki je prišla do tako lepe številke na torti.

V brezvetrju barko proti zahodu poganja motor, da pa mi ni preveč dolgčas, je spet poskrbel avtopilot. Tokrat je začel javljati napako senzorja položaja krmila, sprožil se je alarm in avtopilot se je na vsakih nekaj minut izklopil. Poskušal sem s starim windowsovim načinom za odpravljanje napak: izklopi, počakaj nekaj sekund in vklopi, izklopi,  vklopi, … . Dostikrat je ob težavah pomagalo, če si trikrat vklopil in izklopil računalnik, a pri avtopilotu to žal ni učinkovalo, čez nekaj minut je avtopilot spet zapiskal in se izklopil. Iz zadnjega prtljažnega prostora sem moral odstraniti za nekaj sto kilogramov kant z vodo, rezervnim gorivom in jadralsko opremo, da sem dobil dostop do avtopilota. Preveril sem kontakte in kable, a težav nisem uspel odpraviti.

Potem sem se zakopal v prtljažnik v srednjem delu barke, kjer imam rezervne dele in našel senzor, ki so ga lansko letov Ameriki pri Garminu preventivno zamenjali, ko so popravljali avtopilota. S krmila sem odmontiral novi senzor in namestil ter priklopil starega in … na ekranu avtopilota je pokazalo pravilen položaj krmila in avtopilot je začel delovati.

Super je občutek, ko mi kdaj samemu uspe kaj popraviti.

Tretji dan po odhodu s Timorja je veter spet začel kodrati morje in prijadral sem do indonezijskega otoka Sumba, kjer sem zvečer na peščenih plitvinah pred obalo spustil sidro.

27.10. Napoved je obetavna, zato sva zjutraj odvezala vrvi in izplula iz zavetja Mossel Baya. Vendar je vreme zamujalo za napovedjo in na odprtem sva

še vedno naletela na zahodnik, da sva morala prvi dve jadrati ostro v veter, dokler nisva prišla med plohe in je veter začel obračati. Po dveh urah motoriranja je začelo pihati z juga in popoldne vse bolj z jugozahoda.

Kaže, da bo Indijski ocean za krmo Skokice že proti jutru, ko bova jadrala mimo rta Agulhas.

Zadnje dni sem bil dosti v stikih z marinami v okolici Cape Towna, saj moram za Skokico najti primeren privez za čez zimo. Zaradi predolgega čakanja na ustrezno vreme v preteklih dveh tednih, mi je zmanjkalo časa za pot do Brazilije pred zimo. Po mojem prvotnem načrtu, bi danes moral odjadrati že iz Namibije. Spremeniti sem moral tudi letalske karte in odhod domov me čaka že v ponedeljek.

Marine v Cape Townu so drage, tiste v okolici pa ali nimajo prostora, ali pa so nevarne. Po pogovoru z vodjo marine v Port Ownu sem se odločil, da bo barka prezimila tam, kakšnih 100 milj severno od Cape Towna. Težava Port Owna je, da je reka za Skokico plovna le ob plimi in ta bo v nedeljo okoli 11. ure dopoldne. Bo treba kar pohiteti, da ne zamudim letala.

 

26.10. Zaradi močnega zahodnika bo potrebno še en dan počakati v Mossel Bayu, potem pa vremenske napovedi obetajo, da se bo veter v petek obrnil in vendarle nekaj dni zapored pihal z juga in vzhoda.

V petek zvečer naj bi se vzhodnik okrepil na 30 vozlov in tako naj bi bilo tudi še v soboto. Konec tedna bom zato lahko kar hitro jadral mimo Rta Agulhas in Rta Dobrega upanja, če valovi vetra, ki se bodo mešali z valovi z juga ne bodo prezahtevnega navzkrižnega morja. Rt Dobrega upanja je še zadnji od zgodovinskih velikih južnih rtov, ki mi manjka v ladijskem dnevniku 🙂 . Zadnje dni se je precej ohladilo in sonce se pokaže le zjutraj, čez dan pa je oblačno, deževno in hladno. Morje ima tukaj 16 stopinj in nad morjem je hladno, zato sem zadnje dni med jadranjem oblečen v bundo. Danes zjutraj se je ohladilo pod 10 stopinj Celzija in tudi v barki je bilo le 14 stopinj, zato sem prvič po dolgem času prižgal ogenj na kuhalniku, da se je znotraj malo ogrelo. Sonce je tukaj visoko na nebu, a njegovo toploto začutiš šele v zavetrju, ali ko se sprehodiš malo stran od obale.

25.10. Ob sončnem vzhodu sva dvignila sidro in odjadrala naprej proti zahodu. Vetra je bilo precej več, kot so ga obetale napovedi, a na srečo je danes pihal jugozahodnik,

ki je omogočal jadranje neposredno proti Mossel Bay-u, vendar je bilo potrebno vseskozi jadrati ostro v veter in popoldne sem pri 30 vozlih vetra moral jadra kar precej skrajšati.

Popoldne se je tudi precej ohladilo, morje pa so preletavale plohe in meglice. Močan veter je dvignil tudi strme valove, čez katere se je opotekala barka in včasih na njih tudi krepko tresknila.

Barka je tudi zadnjih 65 milj oceanske orce dobro preživela in zvečer sva Skokico lahko privezala v marini v pristanišču Mossel Bay. Kaže, da bo zaradi vremena tukajšnji postanek spet malo daljši.

24.10. Navsezgodaj sva izplula iz mirnega St. Francisa, saj je napoved za dopoldne obetala jugozahodnik, ki naj bi se čez dan obrnil na južnik 10-15 vozlov. Žal sva že po dveh urah naletela na 20 vozlov zahodnika in 4 m valove.

Nisem se želel vrniti, zato sva pač cel dan orcala proti zahodu in obračala na eno uro. Šele ponoči je veter popustil in sidro sem za kratek počitek spustil v zalivu Plettenberg. Zjutraj greva naprej, saj napoved spet obeta mirnejše dopoldne. Cilj bo 65 milj oddaljeni Mossel Bay.

23.10. Odkar so mi nepridipravi razsuli spletno stran, se je marikaj zgodilo. V četrtek, ko je Zlata odhajala domov, se je v pristanišču razdivjal viharni veter in spet prestavljal plavajoče pomole z barkami vred. Tudi Skokico je skupaj s še nekaj barkami odtrgalo s priveza, a sem jo uspel rešiti na sidro z le nekaj praskami. V petek se je vreme toliko uneslo,in napoved je kazala na ugoden severovzhodnik, da sem se zjutraj odpravil na pot proti jugu. Severovzhodnika je bilo potem samo za vzorec, prevladovali pa so predvsem južni vetrovi, a na srečo le redko preko 20 vozlov. Ugodnega Agulhaškega toka se zaradi prevelikih in prestrmih nasprotnih valov nisem upal preveč uporabljati, ker je barka občasno hudo treskoma padla čez kakšen val. Jadral sem zato po nevtralnem morju med južnim in severnim tokom. Družbo na krovu mi je delal petnajstletni Cameron,

ki sem si ga prisvojil s sosednje barke v Durbanu. Fant rad jadra, mama hodi v službo, oče pa popravlja svojo barko in jo pripravlja za pot po svetu. Fantu je bilo v marini dolgčas, zato sem predlagal, da se mi lahko pridruži. Z veseljem je šel zraven in tako je bila plovba tudi zame bolj varna, saj je ponoči nekaj ur dežural, da sem lahko spal. Po treh dneh jadranja in motojadranja sva prišla do Port St. Francisa, kjer sva ponoči spustila sidro pred marino, zjutraj pa se vanjo preselila.

Cameron ima tukaj deda, ki sva ga šla obiskati. Čez zaliv je danes pihalo med 30 in 40 vozli zahodnika, ki je penil morje. Upam, da bo veter jutri popustil, da bova šla lahko naprej, a vremenska napoved žal ni ugodna.

17.10.  Sprehodila sva se še na sončno stran Durbana, kjer prevladuje

počitniško vzdušje. Okolica je lepo urejena in vzdrževana, sprehajalne poti in zelenice s palmami so ob obali,

vodni parki, široke svetle plaže, deskarji na valovih in nekaj kopalcev, vroče sonce in vroč pesek, le morje ima samo 21 stopinj, zato sem se v vodi hladil le do kolen.

Popoldne sem s teflonskimi ploščicami zatesnil špranjo med osjo in ležajem krmila in upam, da bo krmilo s tem utrjeno vsaj za nekaj tisoč milj.

Pomembnejših opravkov na barki mi je zdaj zmanjkalo, vremensko okno za nadaljevanje poti proti jugu pa napovedi obljubljajo med petkom in nedeljo. Za jutri pa je žal spet napovedan močan jugozahodnik. Upam, da bo okno dovolj dolgo odprto, da bi kulturno prijadral vsaj do 380 milj oddaljenega Port Elizabetha.

Poti do Brazilije časovno nisem zelo razkošno načrtoval, saj me konec novembra čakajo že prve skakalne tekme na Norveškem. Dva dni že imam zamude za planom in vsak naslednji dan čakanja v Durbanu gre na račun postankov v Namibiji in na atlantskih otokih. Če pa do 25. oktobra ne prijadram vsaj do Cape Towna, se mi jadranje čez Atlantik časovno ne bo več izšlo, za Južno Afriko pa mi tudi kmalu poteče viza.

Zlata bo jutri iz Durbana odletela proti domu, kaže pa, da bom imel na poti proti rtu Dobrega upanja vseeno družbo na barki. Na Skokici se mi bo verjetno pridružil Cam, fantič s sosednje barke, ki je navdušen jadralec.

 

16.10.  Skokica je

bogatejša za nov vetromer na vrhu jambora in za novo sidrno verigo. Stara veriga je bila že zelo zarjavela in je bil premec barke umazan z rjo vsakič, ko sem dvigoval ali spuščal sidro.

Kovinski izdelki so v Južni Afriki nekoliko cenejši, kot drugje, a verigo sva morala

prepeljati iz trgovine na drugem koncu pristanišča in preden sva jo namestila na barko, sva nanjo narisala še rumene in rdeče oznake, da ne bo dvomov (in izgovorov) o tem, koliko verige je med sidranjem spuščeno v vodo.

Precej časa mi je vzelo popravili tanguna, ki ga je v soboto med jadranjem do Durbana odtrgalo z jambora. Ni mi uspelo dobiti ustreznih zakovic, zato sem moral tangun sestaviti z vijaki.

Vseskozi opazujem vremenske napovedi. Za sredo se pričakuje obrat vetra na severovzhodnik, a bo kratke sape, saj že v četrtek pride nova pošiljka neugodnega jugozahodnika. Ugodno vremensko okno za pot proti jugozahodu pa se kaže od petka do nedelje, ko bom najbrž vendarle dočakal vsaj dva dni primernega vremena potrebnega za pot do Port Elizabetha.

V Durbanu v zalivu so jutra po navadi mirna in sončna, popoldne in zvečer pa se dvigne kar krepak jugozahodnik in čez mesto se sprehajajo plohe.

16.10.  Kaže, da še nekaj dni ne bo pravega vremena za nadaljevanje poti proti jugozahodu. Veter naj bi se za dva dni obrnil šele konec tedna, če bo vsaj ta napoved zdržala. Med Durbanom in East Londonom je 250 milj odprte obale brez pravega zaliva, do naslednje možnosti za postanek, do Port Elizabetha je še 130 milj dlje. Te dni od tam vseskozi prihajajo valovi vetra s hitrostjo med 30 in 40 vozli, med njimi pa je le po nekaj ur premora, zato sem prisiljen vedriti v Durbanu.

Z Zlato se počasi spoznavava z mestom, poleg tega imam še kar nekaj opravkov s popravili na barki, da mi ni preveč dolgčas, a potrpežljivost bo vseeno na preizkušnji.

Zlati ta malo daljši postanek sicer čisto ustreza, a če se vreme kmalu ne bo zelo spremenilo in bo močan jugozahodnik še naprej prevladoval, bom zaradi omejenega časa moral pozabiti na letošnje jadranje čez Atlantik do Brazilije.

Danes zvečer smo se z novimi prijatelji s sosednjih bark zaklepetali in pogostili s palačinkami.

 

15.10.  Včeraj navsezgodaj, še v jutranjem mraku sva izplula iz Richards Baya proti jugovzhodu, da sva petnajst milj od obale prišla do južnega Agulhaškega morskega toka.

Več kot dve uri sva plula med množico zasidranih ladij, ki na oceanskih valovih čakajo, da pridejo na vrsto v pristanišču. Nekatere ladje so se na sidrišču kar krepko zibale.

Žal je južni tok v teh dneh bolj skromen in je k najini hitrosti dodajal le slab vozel, vendar je takšen ovinek stran od obale z dvajset dodatnimi miljami vseeno boljši, kot plovba po krajši poti bliže obale proti pol vozla severnega protitoka.

Sredi dneva se je pojavil severovzhodnik in se popoldne vse bolj krepil. Jadra sem postopoma krajšal in zadnji dve uri pred Durbanom sva v preko 30 vozlih vetra jadrala le še s tretjino genove, valovi pa so od zadaj že silili v kokpit.

Durban naju je, kot se spodobi, pozdravil z ognjemetom. Ko sva zvečer prijadrala do valobranov pred pristaniščem, se je namreč razbesnela nevihta. Morje je bilo že brez nevihte dovolj kipeče, nevihtni piš in dež pa sta na valove dodala še malo smetane.

Nevihte so čez mesto prihajale v valovih in v vmesnem zatišju sva se uspela zasidrati pred tukajšnjo marino. Dežurati sva morala še do srede noči, ko so nevihte končno izzvenele.

Pontone v marini popravljajo po razdejanju, ki ga je povzročilo torkovo neurje, zato v marini nisva dobila prostora. Z veseljem sve sprejela vabilo domačega jadralca na večji železni jadrnici, da se lahko priveževa ob bok njegove barke, zasidrane v zavetju valobrana. Zvečer naju je v premoru med nevihtami prišel opozoriti, da ni varno sidrati v pristanišču pred marino, ker so na obeh straneh blizu plitvine in bova hitro nasedla, če nama sidro malo popusti. Sidro je zdržalo, a zjutraj sva se vseeno preselila k domačinu, ki nama je povedal, da ima v vodi štiri težka sidra, po eno na vsako stran barke spredaj in zadaj, ki so zdržala tudi torkov vihar, ko so sunki vetra dosegali 300 km/h. Polovico pontonov v marini je takrat skupaj z barkami odtrgalo in odneslo na plitvine in v kot pristanišča, kjer so se barke in pontoni trli drug ob drugega in nekaj bark je potonilo. Plavajoče segmente pomolov zdaj popravljajo in spet sestavljajo v pomol.

13.10.  Kislo in hladno dopoldne v Richards Bayu sva namenila urejanju formalnosti. Južnoafriški predpisi namreč zahtevajo, da se moraš prijaviti za vsak premik v drugo pristanišče ob njihovi obali, kot da bi šel v drugo državo.

Napolnil sem rezervoarje z nafto in vodo, opral barko, vrnila sva izposojeni avto, nabavila nekaj hrane, popoldne pa, ko je manj deževalo, sem s pomočjo Zlate splezal na jambor in zamenjal medkrižni priponi. To sta še zadnji dve od vrste pripon jambora, ki so nastradale letos poleti v neurjih na južnem Indijskem oceanu.

Pripravljena sva za na pot, a vremenska napoved se žal ni še nič spremenila. Takšna kot je, nama omogoča premik le do 90 milj oddaljenega Durbana, potem pa bo tam potrebno nekaj dni počakati, da se napovedani močni jugozahodnik unese.

Danes, ko sem prijavil prihod v Durban, sem izvedel, da je torkovo neurje v Durbanu povzročilo veliko škode in med drugim je hudo nastradala tudi tamkajšnja marina. Kaže, da bo obdobje močnega jugozahodnika potrebno preživeti na sidrišču.

 

12.10.  V naravi bova leve morda videla v kakšnem manjšem naravnem parku. V Krugerju so se žal predobro skrili.

Na poti proti jugu sva s z Zlato želela spotoma ogledati tudi Svaziland, a žal nisva imela pravega zavarovanja za avto in obisk v tej kraljevini je odpadel. Sva pa zato še pred večerom prišla na Skokico v Richards Bayu.

Barka naju je pričakala precej zaprašena in umazana, a znotraj je suha, sončna celica je poskrbela, da so akumulatorji polni in tudi motor je oživel v prvem poskusu.

Kaže, da je na barki vse v redu. Edini razlog za slabo voljo mi daje le pogled na vremenske napovedi za naslednjih 7 dni. Moja želja je jadrati proti Cape Townu na jugozahodu, a ravno od tam bo kar šest dni od sedmih pihal precej močan veter, ki tudi danes kar krepko žvižga okoli jambora.

Edino za v soboto je napovedan severovzhodnik, ki bo morda omogočil jadranje do Durbana. Naslednje možno zatočišče ob obali je 330 milj oddaljeni East London, a to je predaleč, da bi do tja prijadral v enem dnevu.

Konec julija, ko sem jadral proti Južni Afriki, so se vremenske napovedi za nekaj dni v naprej precej zmotile. Upam, da bo tudi v prihodnjih dneh tako in se vendarle pojavi kakšno malo daljše obdobje severnega vetra, ki bi mi omogočil vsaj dva dni jadranja proti jugu.

11.10.  Končno sem spet dočakal selitev na morje in na barko, a vreme v Durbanu nama je včeraj popestrilo in spremenilo načrte. Opoldne bi najino letalo moralo pristali v Durbanu ob obali Indijskega oceana, a se je takrat tam razbesnelo neurje in pilot letala se je potem, ko nas je med priletom zadnjih petnajst minut krepko premetavalo po zraku, tik pred pristajalno stezo odločil, da ne bo tvegal s pristankom in je dodal plin ter letalo preusmeril v Johanesburg.

Tam smo morali počakati do večera, da se je vreme v Durbanu dovolj umirilo, da smo lahko še enkrat poleteli in tam tudi uspešno pristali. Zaradi zamude sva z Zlato izpustila predvideni postanek na barki v Richards Bayu. Z najetim avtom sva se ponoči odpeljala 700 km proti severu do parka Kruger,

kjer sva si danes v naravi ogledovala številne velike in male afriške živali.

Med nekaj sto kilometrsko vožnjo po cestah in poteh tega ogromnega parka sva videla večino živali, ki jih obljubljajo vodiči, le velikih mačk nama ni uspelo videti.

Morda se naju tudi levi in leopardi usmilijo jutri? Lastnik tabora, kjer danes prenočujeva, je rekel, da se levi pogosto sprehajajo ob obali Krokodilje reke.

27.9. Še dva tedna je do vrnitve v Južno Afriko in vse bolj premišljujem o jesenskem jadranju. Kaže, da bom jeseni jadral veliko več, kot sem mislil in bom moral namesto načrtovanih 1000 milj prejadral kar petkrat daljšo razdaljo. Pred nekaj dnevi sem namreč dobil razpored mojih službenih obveznost za prihodnje leto in spomladi med njimi ni prostega obdobja, ki bi bilo daljše od treh tednov, za prečkanje južnega Atlantika pa jih potrebujem vsaj pet.

Zato zdaj preučujem možnosti, da bi južni Atlantik prejadral že to jesen pred začetkom naše zimske tekmovalne sezone. Sredi oktobra lahko začnem z jadranjem in teoretično bi do konca novembra, ko se nam začne zimska tekmovalna sezona, lahko prijadral do Brazilije.Seveda moram pred tem tudi barko usposobiti za novo prečkanje oceana in tudi vreme bo moralo biti ugodno, da se vse skupaj časovno izide v petih tednih. Prvi teden na Indijskem oceanu bom potreboval čim več severnika, naslednje štiri tedne od Rta Dobrega upanja naprej na Atlantiku pa čim več južnika in vzhodnika.

Večino opreme, ki jo moram zamenjati (pripone, vetrni inštrument, servisni material za popravilo jader, …), sem že nabavil. Morda pred odhodom na pot uspem nabaviti še AIS sprejemnik, žal pa nisem uspel dobiti novih ležajev krmila. Stari ležaji so se nekoliko obrabili in os krmila je na poti čez IIndijski ocean začela malo opletati. Najti bom pač moral začasno rešitev za zatesnitev špranje med ležaji in osjo krmila. Med jadranjem poleti sem v špranje tlačil z mastjio namazano vrvico, a je popravilo vedno zaleglo le za  dan ali dva, potem pa je os krmila spet opletala za nekaj milimetrov. Zdaj bom imel s seboj teflonske ploščice, ki bi morale biti boljša rešitev za zatesnitev ležaja.

3.8. Včeraj sem se do Durbana najprej vozil med plantažami dreves, ki jih vsakih nekaj let posekajo in jih zmeljejo v sekance za energijo, urejanje vrtov in za pohištveno industrijo.

Gozdovom so sledili neskončni nasadi sladkornega trsa, ki raste po gričevnati pokrajini do koder seže oko.

Vožnji z avtom je sledilo nekaj letalskih poletov in dopoldne sem priletel domov, v peklensko vročino, ki je to poletje zajela srednjo Evropo. Po nekaj hladnih dneh v Afriki sem hrepenel po toplem vremenu, a kaže, da bom imel domače vročine dovolj že po enem dnevu.

Začenja se obdobje naših poletnih skakalnih tekmovanj, vmes pa bom naštudiral tudi še jesenske jadralske in safari poti po Južni Afriki.

1.8. Na spletu vidim, da je poletje doma s preko 30 stopinjami v polnem zagonu, tukaj pa je drug letni čas in se temperature čez dan komaj povzpnejo nad dvajset. V bistvu v tem delu Južne Afrike poznajo le dva letna časa, pomlad in poletje. Ko se oktobra vrnem na barko, bo tukaj poletje, dnevi bodo za nekaj ur daljši in temperature blizu tridesetih.

Včeraj je bil kisel, hladen dan, ravno pravšnji za kolesarski izlet. S kolesom sem se namreč odpravil po avto na letališče na drugem koncu mesta in me je vmes ujel dež, pa mi tudi brez dežja ni bilo prav nič vroče. Ko sem pred meseci naročal karte za let domov, nisem dobil nobene dobre povezave s tukajšnjega letališča, zato grem jutri proti domu iz 150 km oddaljenega Durbana. Do tja se bom zapeljal z najetim avtom, saj sem ugotovil, da je rent a car kar nekaj cenejši od avtobusne karte, da o taksiju ne govorim. Z avtom sem pred odhodom domov nameraval narediti še kakšen izlet v zaledje, a zaradi dežja za to nisem našel dosti volje.

Raje sem se ukvarjal z barko. Skokico sem pripravil za mirovanje in pospravil vso opremo za katero ni potrebno da je na soncu in dežju. S pomočjo Gilberta, jadralca s sosednje barke Sazu, sem z jambora odstranil tudi še zadnji natrgani priponi in drugo pokvarjeno opremo, ki jo bom jeseni nadomestil z novo.

Domačini pravijo, da se po mlakah, rokavih in jezerih v zaledju marine sprehajajo povodni konji in krokodili. Najbrž jih ni veliko, ali pa se dobro skrivajo?

30.7. Večeri so sveži, ponoči pa je kar hladno na barki in sem pokrit s tremi odejami, da me ne zebe. Sedemnajst stopinj nisem imel na barki že vse od Tasmanije. Kaže, da v tukajšnje zalive ne pride kaj dosti toplega morja iz Agulhaškega toplega toka, ki obliva vzhodni del Južne Afrike. Čez dan je sonce vendarle dovolj toplo, da se naokoli lahko potikam v kratkih rokavih in hlačah.

Zjutraj mi opic ni bilo potrebno iskati, saj so kar same prišle na obisk in se igrale na sosednjih barkah.

Obzorja sem si danes širil na kolesu, za jutri pa sem si naročil avto. Zaledje Richards Baya je precej ravninsko in prepredeno z morskimi in rečnimi rokavi ter jezeri.

Ob obali Indijskega oceana se bele peščene plaže vlečejo na desetine kilometrov v dolžino, za njimi je zeleni pas gozda in travnikov, nato pa si vzporedno z obalo sledijo še z zidovi in bodečimi žicami obdane ter z oboroženimi varnostniki varovane stanovanjske in počitniške soseske razkošnih hiš.

 

29.7. Danes je vendarle uspelo in zdaj sem uradno v Južni Afriki. Včeraj zvečer sem uredil papirje na luški kapitaniji, zjutraj je na barko prišel policaj (imigration) poštempljati

potni list, potem sem se lahko preselil v sosednji zaliv v marino Zululand YC, kjer sem končno pričakal tudi 2 carinika in izpolnil še zadnje potrebne formularje.

Včlanil sem se v jadralni klub Zululand (ZYC), ker je za člane privez v marini cenejši. Marina jahtnega kluba je zelo domačna, njeni pontoni pa so videli tudi že boljše čase, a so videti dovolj varni, da bom doma lahko mirno spal, ko bom tukaj za naslednje tri mesece pustil barko..

Zdaj imam na voljo še štiri dni za potepanje po Richards Bayu in okolici ter za pospravljanje barke, v sredo pa grem na pot proti Sloveniji.

Prva pot je bila kar peš po okolici marine in srečal sem naše daljne sestrične (na slikah).

Povedale so mi, od kod prihajajo naši skupni predniki. Kaže, da to sploh ni tako daleč od tukaj in da je bila Transsilvanija morda le vmesna postaja na poti do Slovenije :).

Na vzhodni strani Indijskega oceana sem s fotoaparatom lovil kenguruje, tukaj pa opice.