San Francisco

Za drugo polovico tedna je bil za vzhodni Pacifik pred obalo Oregona in severne Kalifornije napovedan severni veter med 30 in 40 vozli hitrosti. Smer vetra je bila za jadranje proti jugu sicer ugodna, a veter bo valove dvignil nad 5 metrov, zato sva s Sandijem v sredo zajadrala k obali in viharna dva dneva preživela v zavetju marine v Crescent City-ju. Malo sva nadomestila pomanjkanje spanja iz preteklih dni, malo popravljala opremo, zašila jadra, dodala nekaj telovadbe in dneva sta minila.

V petek, 5 aprila zgodaj zjutraj, ko je veter dovolj popustil, sva nadaljevala z jadranjem proti jugu. Odločila sva se, da bova do nedelje poskusila priti do 300 milj oddaljenega Palo Alta južno od San Franciska, kjer sem se dogovoril za privez za Skokico.
 
Sprva so naju preganjali štirimetrski valovi, v soboto pa je Tihi ocean bolj v skladu s svojim imenom. Delfini so prišli na obisk in popestrili dolgočasno plovbo. Veter se je popoldne vrnil in naju preko noči pospremil vse do San Francisca.
Vhod v veliki zaliv San Francisca je ozek, zato so plimski tokovi v prelivu kar krepki in presegajo 4 vozle hitrosti. Ob plimi teče morje v zaliv, ob oseki pa iz zaliva. Predvsem oseki se je potrebno izogniti, saj je morski tok takrat usmerjen proti valovom s Pacifika, ki v prelivu takrat zrastejo še za nekaj metrov in se prevračajo. Za plovbo pod znamenitim mostom “Golden Gate Bridge” sem izbral čas jutranje plime. Jadranje sva morala ponoči krepko upočasniti in skrajšati jadra, da se ne bi pred jutrom zaletela v nasprotni tok in rolajoče morje na vhodu v zaliv.
V prvi jutranji svetlobi sva zagledala “Zlata vrata”, tok se je obrnil, valovi zgladili in Skokico je kar posesalo v preliv pod mostom, ki ga je kmalu pozlatilo vzhajajoče sonce.
Privoščila sva si panoramski izlet z barko po slikovitem zalivu 😀⛵⚓.
Plovbi pod mostom je sledil še jutranji krog okoli otočka Alcatraz z znamenitim zaporom.
Dopoldne sva s Sandijem plula okoli centra San Francisca in potem nadaljevala še skoraj 20 milj proti jugu zaliva, ki je postajal vse plitvejši.
Termometer je v nedeljo pri San Franciscu končno pokazal nekaj nad 10 C. Od doma prebiram novice o rekordnih temperaturah, v Kaliforniji pa jadramo v bundah.
Skokica je svojo aprilsko pot končala v marini Westpoint, kakšnih 40 km južno od San Francisca.
To je nova marina, ki so jo naredili v močvirju in plitvinah na obrobju velikega Sanfranciškega zaliva. Izkopali so blato in ga naložili po obrobju marinskega bazena in na ta nasip postavili marinske objekte in po njem speljali cesto. Posebnost marine je, da vanjo z jadrnico lahko pripluješ samo ob plimi. Približno 3 metre je razlike med plimo in oseko, zato je plovni kanal do marine ob oseki skorajda čisto suh.
Druga posebnost marine pa je, da je voda v njej ob oseki globoka le en meter. Ko sem se dogovarjal za privez, sem jih dvakrat vprašal, ali so prepričani, da je voda v kanalu do marine in v marini sami dovolj globoka. Navionicsova elektronska navtična karta mi namreč kaže globino pod en meter ob najnižji oseki. Zagotovili so mi, da je globina v redu. Na fotografijah s spleta sem videl, da je v marini veliko jadrnic in sem si mislil, da je globina večja, kot kaže zemljevid.
Prvi večer ob oseki sem opazil, da se barka ob plavajočem pomolu skorajda nič ne premika, zato sem vklopil globinomer. Pokazal je 1,0 m ??? Skokica je ponosno stala pokonci, kobilica in krmilo pa sta bila za meter in pol pogreznjena v tla.
Zjutraj sem na recepciji povprašal, kako je z globino vode v marini in so mi odgovorili, da je na dnu marine zelo redko blato, v katerega se globlje kobilice jadrnic in trupi večjih motornih bark vsak dan dvakrat, ob oseki, pogreznejo in ob plimi spet dvignejo. Pri tem menda ni nobenih težav in nobene škode. Sloj blata je debel več kot 15 metrov, okoljevarstveni predpisi pa jim ne dovoljujejo poglobiti bazena marine. Pred odhodom domov sem dal skozi dve plimi in dve oseki, v barki ni bilo nobenih čudnih zvokov, ni se nagibala in celo privezne vrvi so bile vseskozi enako napete.
Spet sem doživel nekaj novega 🙂.