Atlantik

2.11. Matej je na spletni strani spet usposobil dodajanje slik in med poročila z jadranja okoli juga Južne Afrike sem lahko dodal nekaj fotografij posnetih v zadnjih dveh tednih.

Prva je je bila posneta pri Rtu Dobrega Upanja.

 

31.10.  Vroča sta bila zadnja dva dneva v Južni Afriki, saj je temperatura v Port Ownu čez dan presegala 30 stopinj C in predstavljala kar majhen šok po tednu hladnega vremena na zadnjem delu Indijskega oceana.

Ob pospravljanju barke in krpanju jader sem imel dovolj časa tudi za sprehode in tek po okolici marine.

Zaledje turističnega mesteca je ravninsko in lagunasto in v laguni imajo tudi soline, ki pa jih vse bolj opuščajo.

Na ravninah, ki se raztezajo na desetine kilometrov proti Cape Townu so obsežne farme. Podnebje je tukaj precej bolj suho, kot je na vzhodni obali Južne Afrike. V bistvu je podnebje enako, kot pri nas v Sredozemlju in podobno grmičasta je tudi pokrajina.

29.10. popoldne: Na morju okoli juga Južne Afrike sem pogosto videl kite, delfine in občasno tjulnje in podobno je bilo tudi danes, ko sem zavil v zaliv Svete Helene, le da so tu prevladovali predvsem tjulnji.

Plovba po reki do marine je bila manj zapletena, kot sem pričakoval. Po telefonu sem od Francka, šefa marine, dobival navodila, kje po reki naj plujem in vmes nikjer nisem nasedel. Pred marino je šef še sam prišel na barko in je on potem krmaril, saj je v marini voda plitva in se je bilo potrebno ponekod s kobilico prebijati skozi blato, da smo prišel do priveza.

Moje letošnje morsko popotovanje je s tem zaključeno. Barka bo tukaj počakala do konca marca, ko se vrnem v Južno Afriko.

Zadnje dni sem razmišljal tudi, da bi vseeno kar nadaljeval z jadranjem do Brazilije. Časovno bi se mi to v treh tednih verjetno tudi izšlo, a le v primeru direktnega jadranja brez postankov v Namibiji, na Sveti Heleni in na Ascesionu. Toda te otoke in Namibijo želim videti, zato bodo za obisk na vrsti prihodnjo pomlad.

 

29.10.  Veter se zadnjo noč ni držal napovedi in je žal zelo opešal. V glavni vlogi za pogon barke sta bila Craftsman in nafta, saj zaradi omejenega časa nisem videl smisla v lovljenju sapic v jadra.

Atlantik se za enkrat kaže v zelo mirni podobi, valovi z juga so precej manjši, kot so bili na Indijskem oceanu. Cameron je ponoči vstal, se igral z igricami na telefonu in želel na krovu pričakati sončni vzhod. Nič se ni dogajalo, zato sem si lahko privoščil nekaj ur brezskrbnega spanca na mirnem morju. Vzhajajoče sonce ja Skokico pozdravilo pri zalivu Saldhan, a sončnega vzhoda Cameron ni dočakal buden.

Vse kaže, da mi bo pred pristanišče Port Owen uspelo pripluti do desetih, še pred viškon plime. Do marine, ki leži v rečnem rokavu, je potrebno pluti kakšno miljo po reki navzgor. Kosija, ki sta bila tu pred dobrim letom s svojo barko Mala, sta po reki navzgor s kobilico občasno rila po blatu.Plima te dni ni najvišja, a upam, da se bo tudi Skokici uspelo pririniti do priveza v marini. Šef marine je rekel, da ob plimi to ne bi smela biti prevelika težava.

28.10. popoldne:  Veter se je dopoldne spet okrepil na 30 – 40 vozlov, da sva s Cameronom kar hitro jadrala proti Rtu Dobrega upanja ali viharnemu rtu, kot mu tudi pravijo domačini, toda veter je pred znamenitim rtom opešal, in rt

Dobrega upanja je danes pokazal svoj mirnejši obraz. Škoda, da spletna stran še ni popravljena do te mere, da bi lahko objavljal slike, a bom to nadoknadil v prihodnjih dneh.

Popoldne se je jugozahodni veter spet začel krepiti, valov pa ni kaj dosti in jadranje je po enem zelo vetrovnem dnevu zdaj prav sproščujoče. Prvi dan spet na Atlantiku je bil jasen in topel, le morje ni tukaj nič toplejše, kot je bil zadnje dni Indijski ocean.

Zvečer bova jadrala mimo Cape Towna, jutri dopoldne pa bi morala prijadrati pred Port Owen.

 

28.10. zjutraj: Veter se je včeraj popoldne obrnil na vzhodnik in okrepil nad 30 vozlov,

potem pa ustalil pri tridesetih. Morje je postalo vetru primerno precej belo. Vendar je jadranje z vetrom in krmnimi valovi za Skokico in njeno posadko pravi balzam v primerjavi z orcanjem in nabijanjem v valove v preteklih dneh.

Ne pretiravam z jadri, le dve tretjini razvite genove je že dovolj za udobnih sedem vozlov hitrosti.

Rt Agulhas in z njim najjužnejša točka Afrike je zdaj že za krmo Skokice in barko sem preusmeril proti severozahodu in genovo prestavil na levo stran.

Jesen 2015 – Karibi

12.11.
Odštevam ure do odhoda domov.
Pogled na panamske kordiljere
z vrhovi preko 2000 metrov.

Opice mi že na daleč zbežijo izpred objektiva fotoaparata, tale kosmatež pa me je počakal na veji celih 20 minut, da sem šel po fotoaparat na barko in ga slikal.
Mislim, da je lenobno še vedno grizljal isti list kot dvajset minut poprej, ko sem ga prvič videl.

Ponoči tukaj skoraj vsak dan dežuje, dnevi pa so lepi. Pravijo, da zdaj prihaja sušnejše obdobje.

 

11.11.
Po nevihtni noči se je naredil lep dan, ravno pravšnji za sušenje blazin, prezračevanje in pospravljanje po barki.
V preteklih tednih smo na barki žal gostili tudi komarje, hrošče in ščurke. Predvsem slednji, ki smo jih nekje vkrcali skupaj s hrano, so še posebej trdoživi in jih ne zmanjka. Včeraj so fantje iz mesta prinesli pršilo proti golazni, s katerim skušam doseči vse skrite kotičke v omarah in upam, da bo operacija čiščenja zalog hrane in razkuževanja uspešna.

Med pospravljanjem sem na barki dobil obisk dveh podjetnih fantičev v kanuju, ki sta mi prišla ponudit pohane banane. Predvidevam, da je bila to njuna malica. Odveslala sta z nekaj zavojčki piškotov iz zaloge sladkarij, ki jih imam poleg čipsa vedno na barki.

Včeraj sem s fotoaparatom po pragozdu otoka Bastimentos preganjal opice, a mi žal nobene ni uspelo posneti dovolj od blizu. Verjetno bo priložnost za to spet spomladi, ko se vrnem.

Za letos imam več kot dovolj morja, jadranja in vročine. Čas je že, da se vrnem domov v hladnejše okolje, saj prihodnji teden začnemo z zimskimi skakalnimi tekmami.

 

10.11.
Skokica je zdaj varno privezana v marini v zavetju otoka Bastimentos, kjer bo letos prezimila.
Marina se seveda nahaja v zatišni legi, zato vetra v njej ni prav veliko, sonce pa je močno in med pospravljanjem na barki ne gre brez potnega čela.

Tomaža sem potegnil na vrh jambora, da je preveril tirnice rol- genove, za katero se mi je zdelo, da se zatika. Spotoma je naredil še nekaj posnetkov okolice marine.

Denis, Tomaž in Tadej jutri zjutraj odpotujejo proti domu, sam pa tukaj ostanem še dober dan dlje.

Dva dneva, ki sem jih imel za rezervo pri načrtovanju letalskih kart bom poleg vzdrževalnih del na barki namenil še sprehodom po gozdovih in plažah bujnega tropskega otoka. Plaže na vzhodni strani otoka so izpostavljene valovom, zato so priljubljene med deskarji, ki jahajo na valovih.

9.11.
Veter se je sinoči vrnil, da smo lepo jadrali skozi noč, le občasno smo vmes še morali zagnati tudi motor, ko je veter oslabel. Ogledovali smo si z bliski osvetljene nevihtne oblake v okolici iin se na poti izogibali plavajočim ribiškim mrežam, ki so jih kostariški ribiči potegnili daleč na odprto morje.Na srečo, so bile mreže označene z bliskavicami.Zjutraj smo prijadrali do otočja Bocas del Toro in se pri opravljanju panamskih vstopnih formalnosti soočili s številnimi uradniki, ki so najbolj prizadevno doslej poskrbeli, da domov ne bomo prinesli preveč denarja. Ker je vsak od uradnikov zelo pomemben in prizadeven, so si za nas in naše “težave” vzeli skorajda cel dan.Popoldne so bile naše vstopne formalnosti opravljene in odpluli smo še do Red Frog marine na otoku Bastimentos. Pot do marine smo komajda našli, saj se marina nahaja na mestu, kjer so na mojih elektronskih navtičnih kartah narisane plitvine in koreninovci.

8.11.

Včeraj sem imel v načrtu potapljanje med koralami, a smo na atol Albaquerque prijadrali šele zvečer in nam bo atol ostal v spominu predvsem po nočnem iskanju poti med koralnimi grebeni.
Navsezgodaj smo odjadrali naprej proti Panami, popoldne je veter oslabel in kaže, da nas bo skozi noč gnal motor.7.11.
Popoldne smo odjardrali iz Providencije proti jugu in po osmih urah hitrega jadranja prišli do še enega kolunbijskega otoka, St. Andresa.

Ponoči smo se prebijali proti pristanišču mimo številnimi koralnimih grebenov in plitvin, ki so sicer označene s številnimi svetilniki. Težava pa je bila v tem, da je svetilnikov na mojih kartah narisanih precej manj, kot jih je bilo na morju, pa tudi ne na istih mestih, zato smo le počasi naprdovali. Med enim od manevrov, ko smo se umikali plitvini, smo povozili lastno vrv, ki jo zaradi varnosti za vsak primer vlečemo za barko in ta vrv se je zapletla v propeler, da smo pot po cikcakastem kanalu med grebeni nadaljevali spet zgolj na jadra.
Po kakšni milji tipanja v temi se mi je vse skupaj zdelo preveč negotovo, zato smo spustili sidro.
Ponoči mi je pod vodo vrv uspelo odmotati s propelerja, da smo lahko mirno spali.Navsezgodaj zjutraj smo dobili obisk posadke čolna kolumbijske obalne straže. Najprej so nas usmerili na sidrišče pred mestom, potem pa so me ošteli, ker nisem odgovarjal na njihove klice preko radijske postaje. Postaja je bila sicer vključena, a kaže, da sem zjutraj preveč trdno spal, da bi jo slisal.St. Andres je turbo turistični otok, ki vre od življenja. Ob plažah je množica hotelov in lokalov. Tak vrvež zagotovo ni po mojem okusu. Tadeju, Tomažu in Denisu pa so se kar zasvetile oči, ko smo priveslali na kopno.

Pred večerom bomo spotoma obiskali še koralne grebene atola Albaquerque, potem pa nas čaka dva dni jadranja do Paname.

 

6.11.

Včeraj smo prijadrali do Providencije.

V preteklih dneh je bilo na morju med Jamajko in Providencijo kar pestro. Doživeli smo nekaj brezveterij, kjer je jadrom moral pomagati motor, da smo se premikali s spodobno hitrostjo, preživeli smo nekaj hudih nalivov in neviht, ko smo zaradi močnih sunkov vetra jadra skrajšali

na le nekaj kvadratov, pa je šlo še vednio zelo hitro, doživeli smo spokojno noč z ravno prav vetra in tudi obisk velike jate delfinov.

Moji Kisovčani so vsemu navkljub še vedno precej dobro razpoloženi :).

Providencija je prijazen, hribovit tropski otok, porasel s palmami in bujnim zelenjem, vse naokoli pa je pred valovi zaščiten s koralnimi grebeni.

4.11.
Plohe so do jutra izzvenele in naredl se je lep sončen dan. Popoldne je jugovzhodnik nekoliko popustil, zmanjšali so se valovi in jadranje je zdaj udobno.3.11.
Večino noči in dopoldneva so nas preganjale nevihte z nalivi. Vetra imamo končno v izobilju in glede na napoved je pred nami nekaj dni športnega jadranja. Zjutraj smo osvojili otoček Pedro Cay, na katerega obale so morje in ptiči nanesli cele skladovnice školjk. Vsi uživamo med valovi.
2.11.
Bob Marley nas je pričakal v svoji hiši nad Kingstonom. No, ne ravno osebno, temveč v obliki slik, risb in video posnetkov. Njegova hiša je zdaj spremenjena v muzej, ljubitelji regija z vsega sveta pa prihajajo na obisk. Zdi se mi, da bi se mi bolj uvrstili v kategorijo radovednežev kot ljubiteljev.

Popoldne smo nabavili hrano in pijačo, zdaj pa spet čakamo na carinika in policaje, da bomo lahko odjadrali na 6 dni in 700 milj dolgo pot proti Panami.
Vmes se bomo čez tri dni za dan ali dva ustavili na kolumbijskem otoku Providencia.Marko se je danes izkrcal in zvečer odleti proti Evropi.

 

 

 

 

1.11.
Čez hrib smo se zjutraj odpeljali na severno stran Jamajke in pot potem nadaljevali mimo številnih hotelov po turistični magistrali proti zahodu do Montego Bay-a.

Cesta čez hribe v osrčju Jamajke je ozka in pot skozi soteske in gozdove zelo spominja na jurski park, le da so namesto dinozavrov po ozki cesti nasproti vozili veliki tovornjaki s priklopniki, da včasih nisem vedel, kje se je na cesti ob nasproti vozečem tovornjaku našel prostor še za naš avto.

Spotoma smo se ustavili tudi pri reki Dunn in se ohladili med njenimi slapovi in brzicami.

Ogled Jamajke brez boba zagotovo ne bi bil popoln. “Danes smo se počutili zelo olimpijsko :)”

31.10.
Včeraj zvečer smo se ustavili v Port Bowdnu na JV Jamajke, kjer naj bi bil po podatkih iz navtičnega vodiča morski mejni prehod, pa so nam vojaki iz vojaške baze, v kateri smo pristali, prijazno povedali, da ne bodo streljali na nas in da je v vodiču napaka ter nas preusmerili v Kingston, kamor smo prišli danes zjutraj.

Uradniki so nas danes tukaj pustili čakati do popoldneva, preden so se pojavili na barki. Potem smo morali za cel zvezek različnih obrazcev, preden so nam v potne liste pritisnili vizume in nas spustili v deželo slavnih atletov. Policaj je celo vedel, da je njihova rojakinja Marlene Ottey nastopala za Slovenijo, vsi pa smo se smejali njegovi opazki, da sem že zelo star mož, saj sem celo za eno leto starejši kot njihova država.

Popoldne smo najeli avto in se odpeljali na izlet do gusarske prestolnice Royal Harbour, zvečer pa smo si ogledovali miljonski Kingston in skozi prometne in slabo označene ulice nekako našli pot do muzeja Boba Marleya, kjer pa smo obstali pred zaprtimi vrati, saj je muzej ob koncih tedna žal zaprt.

 

30.10.
Ponoči je bilo bolj malo vetra, zato smo si pomagali z motorjem.

Čez dan malo več vetra, da lepo jadramo s spinakerjem.

Moji Zagorjani so pri lovljenju rib postali precej uspešni. Zdaj so že tudi izbirčni in ribe krajše od enega metra snamejo s trneka in jih žive vrnejo morju.
Pravijo, da je to športni ribolov ??
No, zaenkrat se jim na trneke ujamejo le doradi, lovijo pa tune 🙂

Jamajka je že na obzorju.

 

29.10.
Zjutraj smo prispeli na lep haitski otok Vache in se med palmami in koreninovci čez laguno sprehodili do vasice Port Morgan.
Vroče je in vetra zelo malo. Zvečer odjadramo proti Jamajki, kamor pridemo predvidoma v soboto.

28.10.
V ponedeljek so se Denis, Tomaž, Tadej in Marko vkrcali na Skokico.

Dopoldne so oni poskrbeli za nabavo hrane in pijače, sam pa sem Zlato in Jona odpeljal na letališče.

Popoldne smo pri uradnikih opravili vse drage formalnosti za izstop iz Dominikanske republike, potem pa smo Tilnu pomahali v slovo in izpluli iz marine ter skušali pobegniti pred prihajajočo nevihto.

Prvih nekaj ur se nam je uspelo izogibati nevihtam, ponoči pa so nas napadle z vseh strani. Zvočne in svetlobne efekte so spremljali viharni sunki vetra in kipeči valovi, da nam ni bilo dolgčas.
Do jutra so nevihte izzvenele in vzhajajoče sonce je napovedalo lep dan. Žal je veter čez dan opešal, da smo se do večera premikali predvsem s pomočjo motorja.
Plovbo nam je popestril mahi mahi oz. dorado, kot se tej ribi tudi reče, ki ga je moja nova posadka že kar ob prvem poskusu ujela na Jonov trnek.

Večer je prinesel nov veter in lepo nočno jadranje po z mesečino obsijanem morju. Sidro smo proti jutru spustili v Orlovem zalivu na zahodu Dominikanske republike.

Današnje jutranje sonce nas je prebudilo  ob lepi beli peščeni plaži.
Po dopoldanskem potapljanju in plavanju bistri turkizni vodi in po sprehodu po dolgi plaži smo dvignili sidro in odjadrali proti haitijskemu otoku Ille a Vache, kamor bomo prijadrali jutri.

 

26.10.

Na Skokici smo danes zamenjali posadko.

Tilen, Jon in Zlata so odpotovali proti domu. Na barki pa so se mi pridružili Denis, Tomaž, Tadej in Marko.

 

25.10.
Napovedan je bil deževen dan, a je bila napoved na srečo napačna, saj je na vzhodu Hispanole večinoma sijalo sonce.

Lep dan smo izkoristili za potep po otoku. Na spletu smo si ogledali, katere so največje znamenitosti Dominikanske republike in ugotovili, da je polovica od najpriljubljenejših 10 dominikanskih znamenitosti od nas oddaljena manj kot 100 kilometrov.

Začeli smo z ogledom amfiteatra in stare vasice Altos de Chavon ter potem nadaljevali z ogledom bazilike v Higueyu, ki po svojem izgledu zelo spominja na McDonaldsov logotip (oziroma na polovico znaka)..

Vozili smo se med razsežnimi plantažami sladkornega trsa in po pokrajini, ki zelo spominja na afriško savano. Na vzhodu smo se priprljali do morja in si ogledali in preskusili plažo pri Punta Cani. Od desetih naj znamenitosti je kar polovica plaž in na eni od njih, plaži Minitas smo ob lepem sončnem zahodu zaključili dan.

Večer je bil namenjen popravilu oken na barki, da bi ob prihodnjih nalivih manj puščala.

Jutri bo dan za menjavo posadke in pripravo na nadaljevanje poti po morju.

 

 

24.10.
V četrtek smo dopoldne jadrali mimo Ameriških Deviških otokov in popoldne prijadrali do Portorika, kjer je veter oslabel in je jadrom večino noči pomagal motor.
V zadnjem letu nisem imel nobene poti v ZDA, da bi tam v potni list dobil žig, ki je pogoj za vstop v Portoriko, istočasno pa se mi je ameriška viza zdela predraga, zato se v Portoriku nismo ustavili.

Ob severni obali Portorika smo se ponoči izogibali nevihtam in včeraj zjutraj prišli do konca otoka in zavili proti jugozahodu proti južni obali Hispanole.
Čez dan se je zjasnilo in spet se je pojavilo dovolj vetra za lepo jadranje, noč pa so spet popestrili svetlobni in zvočni učinki neviht v okolici.

V drugem delu noči smo neprestano bežali pred nevihto in vendarle suhi prijadrali do Dominikanske republike ter barko zjutraj privezali pred marino Casa de Campo.
Tukajšnje vstopne formalnosti so žal precej zapletene, dolgotrajne in drage, a na jadralskih forumih sem prebral, da so postopki v tukajšnji marini vendarle nekoliko hitrejši, kot v Santo Domingu. Dobri dve uri je trajala papirna vojna in postanki v različnih uradih, na barko pa sem na koncu pripeljal četico osmih uradnikov. Na koncu, ko so policajka, dva vojaka, carinik, sanitarni inšpektor, davčni inšpektor, luški kapitan in kriminalist oddelka proti mamilom zapustili pomol pred barko, je bila moja denarnica lažja za 220 dolarjev.
Popoldne, smo lahko uradno vpluli v razkošno marino in Skokico privezali ob določen pomol, potem pa se je tukaj razbesnela nevihta in nas celo popoldne pošteno prala, da sem od znotraj lahko opazoval, katera okna bo potrebno v prihodnjih dneh dodatno zatesniti.

Zvečer smo se z avtom odpeljali do bližnjega mesta La Romana in si spotoma nehote ogledali celotno turistično naselje Campo de Casa z vsemi golf in teniškimi igrišči. Ulic in križišč v naselju je veliko, smerokazov zelo malo, moj občutek za orientacijo pa me je danes za volanom pustil na cedilu, zato sem večkrat zašel in smo po turističnem naselju naredili veš kot 10 km, preden sem našel pravi izhod iz naselja.

 

21.10.
Do Britanskih Deviških otokov smo preko noči bolj motorirali kot jadrali in v ponedeljek zjutraj prišli do koralnih grebenov na severovzhodu Virgin Gorde. S kobilico smo preskušali globino prehoda pri Saba Rocku in ugotovili, da je preplitev in bo potrebno do notranjega zaliva pluti okoli otokov. Prvi dan na Virgin Gordi so nam začinile številne plohe, potem pa se je vreme naslednje dni spet zjasnilo in osrečil nas je tudi veter.

Če odmislim palme nad belimi peščenimi plažami, me Deviški otoki zelo spominjajo na Dalmacijo s številnimi z grmičevjem poraslimi otoki, z mnoľico zalivov in sidriąč ter z mirnim morjem med otoki .

V torek smo si ogledali balvanske plaže in votline na jugu Gorde in potem  pod večer odjadrali do otoka Jost van Dyke.

Danes smo se zjutraj ustavili na otočku Sandy cay in se na lepi beli plaži igrali z valovi, dokler nas niso pregnali komarji.
Popoldne smo Skokico privezali v marini ja jugozahodu Tortole, od koder bosta jutri svojo pot proti domu začela Iztok in Žiga, ostali pa bomo odjadrali na dvo in pol dnevno pot do Dominikanske republike.

 

18.10.
Potepali smo se po St. Martinu in Sint Maartenu ter si ogledovali njegove znamenitosti.Ob cesti, ki pelje okoli otoka in čez otok so skorajda brez presledka postavljena naselja, kot bi se vozil po neskončni ulici.

Danes smo se tudi mi peskali na plaži v pišu motorjev letal na začetku znamenite vzletne steze tukajšnjega letališča.

Popoldne si bomo privoščili še nekaj kopanja ob plaži, potem pa odjadramo proti zahodu, proti Britanskim Deviškim otokom, kamor bomo verjetno prišli jutri dopoldne. Vetra bo nekaj naslednjih dni bolj malo.

17.10.

Z lepim vzhodnikom smo zjutraj hitro prijadrali na sever St. Martina. Po dopoldanskem postanku ob lepi beli plaži, smo pot nadaljevali do marine Fort Louis, kjer smo pričakali Zlato in Jona.

Počasi spoznavam, da zares držijo poročila drugih jadralcev, da so Karibi na severu precej dražji, kot na jugu. To velja na splošno skoraj za vse, za hrano, priveze, izposojo avtov, …

Iztok, Tilen in Žiga so se popoldne odpeljali na “peskanje” na začetek vzletne steze letališča. Peskanje izgleda tako, da se postaviš na plažo za letalom, ki bo ravno vzletelo in ko letalo potem zažene motorje, te piš vetra oz izpuh motorjev skuša odnesti v vodo, ko se temu upiraš, pa te piš vetra pomešan s peskom s plaže žge po nogah.

Naša družina je popoldne izkoristila za izlet na trdnjavo nad zalivom Marigot.

16.10.
Proti jutru smo odjadrali proti severovzhodu in po osmih urah lepega jadranja Skokico privezali v pristanišču Gustavia na St. Barthu.Ta mondeni francoski otok slovi po tem, da je edini na Karibih, kjer so belci v večini, znan pa je tudi po svoji neobičajni letališki pristajalni stezi, kjer morajo letala pristajati čez greben hriba po klancu navzdol.
Nekaj pikirajočih pristankov manjših potniških letal smo si tudi mi ogledali.Jutri bomo odjadrali proti St. Martinu, kjer se nam bosta na krovu barke pridružila še Zlata in Jon.15.10.
Z Nevisa smo se zjutraj preselili na St. Kitts, kjer smo dopoldne v mestu Basseterre opravili ne najbolj poceni mejne formalnosti, potem pa smo se odpravili na potep po otoku.Kot se za prave Slovence spodobi, smo šli na izlet v hrib, kjer smo si ogledali razsežno angleško trdnjavo Brimstone Hill.

Na prvi pogled mi je utrdba za srednjeveške razmere s številnimi obrambnimi zidovi in topovskimi strelskimi položaji delovala neosvojivo, potem pa sem v muzeju prebral, da so jo leta 1782 po enomesečnem obleganju osvojili Francozi.

Po enem letu gospodovanja na otoku, so Francozi St. Kitts v skladu z mirovnim sporazumom spet prepustili Angležem.

 

14.10.
Včeraj popoldne so mi na policiji povedali, da mejni organi delajo samo dopoldne, ker ni sezona in nam hkrati zapovedali, da dokler nimamo opravljenih formalnosti, ne smemo zapustiti barke.Seveda smo to zapoved delno upoštevali.
Zjutraj smo se odločili, da ne bomo več čakali na mejne carinike in policiste na Antigvi, ki so izvensezonsko obdobje vzeli preveč dobesedno.
Poslovili smo se od lepo obnovljenega starega pristaniškega mesteca, izpluli iz English Harbourja in odjadrali proti zahodu.
Po krajšem postanku pri Joly Harbourju smo se odpravili naprej proti St. Kittsu in Nevisu. Prejšnje dni smo spotoma vadili reševanje iz morja, danes pa je imela moja posadka vročo vajo. Med jadranjem sem poskušal zavezati vrv na bumu, pa je malo večji val toliko nagnil barko, da sem padel v vodo. Iztok, Tilen in Žiga so dokazali, da so se nekaj naučili in me v minuti ali dveh našli med valovi. Seveda sem po tem moral požreti marsikatero zbadljivko 🙂
Vsi skupaj smo potem veselo nadaljevali z jadranjem proti Nevisu, kjer smo že malo po sončnem zahodu spustili sidro. .

 

13.10.
Včeraj smo se pozdravili z oceanskimi valovi in ponoči prijadrali do Deshajesa na severu Guadeloupa.

Namesto jutranje gimnastike smo se potapljali okoli Skokice in s trupa barke strgali školjke, ki so se množično zarasle čez poletje. Popoldne smo čez razgibano morje jadrali do Antigve. Večerne plohe so z barke sprale sol, ki so jo čez dan na palubo metali valovi. Uživamo v vročini:)

12.10.
Včeraj sem z Iztokom, Žigo, in Tilnom priletel na Guadeloupe Zapeljali smo se do marine in Skokico našli tam, kjer smo jo julija zapustili.
Dve tropski nevihti, ki sta šli preko poletja čez Guadeloupe, Skokici nista storili nič žalega, da pa je čez poletje tukaj veliko deževalo, sklepam iz dejstva, da je bilo v barki v prekatih pod tlemi veliko sladke vode. Julija smo pred odhodom žal samo priprli enega od stranskih oken v salonu, posledica pa so mokre sedežne blazine in nekaj deset litrov vode v podpalubju.
Vodo smo izčrpali, barko zunaj oprali in znotraj za silo pospravili, potem pa smo se vkrcali v soparne kabine.

Verjetno bomo potrebovali nekaj dni, da se navadimo na tropsko vročino.
Danes bomo barko pripravili za jadranje, potem pa se bomo odpravili na morje.

 

28.9.
Ste vedeli, da obstaja morje, ki nima obale?
Sargaško morje mu pravijo in leži sredi Atlantika.

Do tega morja sem prišel, ko sem iskal izvor imena alg (sargaške alge oz. sargaška trava), v katere smo se zapletali spomladi, ko smo skozi prostrana polja alg jadrali čez Atlantik.

Ugotovil sem, da te plavajoče alge niso dobile imena po Sargaškem morju temveč je bilo ravno obratno. Sargaso po portugalsko pomeni grozdje in ker alge po svoji obliki (majhne kroglice, ki se držijo stebla) spominjajo na grozdje v začetni fazi rasti, so jih tako poimenovali.

Sargaške alge so na poti čez Atlantik nagajale že prvim morjeplovcem, torej nismo odkrili nič novega.
Glede barve teh alg se strokovnjaki za barve na poti nismo mogli poenotiti, saj sva bila dva barvno slepa, pri Miletu pa nisva vedela, kaj mu lahko verjameva :). Torej, so sargaške alge zelene, rjave ali oranžne?

25.9.
Janez je junija z nami napenjal jadra med privetrnimi Malimi Antili.  Jesenske dni si krajša z urejanjem jadralskih spominov in slik, del katerih je zdaj objavil v svojem spletnem dnevniku s spomladanskega jadranja po Karibih.

 

22.9.
Barko imam privezano na Guadeloupu, zato malo bolj pozorno spremljam vremensko dogajanje nad Atlantskim oceanom.
Vreme na Atlantiku je bilo letošnje poletje bolj mirno kot sicer, saj je severni Atlantik hladnejši od dolgoletnega povprečja, ekvatorialni Pacifik pa je toplejši in takšnemu stanju meteorologi pravijo “El Nino”.
Ciklonom, ki nastanejo nad tropskim delom Atlantika, dajejo meteorologi imena po vrstnem redu začetnic ameriške abecede.  Ciklone razlikujejo po moči vetra. Iz vremenske motnje se najprej razvije tropska depresija, če se veter v ciklonu še krepi in depresija poglablja, nastane tropska nevihta, in če se veter še krepi ter preseže hitrost 100 km/h se tropska nevihta preimenuje v orkan (v Ameriki mu pravijo “hurrican”, v Aziji tajfun), ki ga glede na hitrost vetra spet razvrščajo v 5 stopenj od 1 pa vse do 5 pri najbolj divjih ciklonih.
V vremensko bolj burnih letih lahko celo zmanjka črk abecede za poimenovanje ciklonov in jih potem v nadaljevanju poimenujejo po številkah, a letos bomo verjetno prišli le nekje do sredine abecede. Trenutno smo pri ciklonu Ida, ki je deveti v sezoni.
Dva orkana sta letos nastala nad srednjim Atlantikom, prvi (Danny) je oslabel v tropsko nevihto še preden je dosegel Karibe, drugi (Fred) pa je nastal ob afriški obali in prečesal Zelenortske otoke. Večje škode tam ni povzročil, saj so otoki zaradi sušnega podnebja zelo skromno poraščeni, padavin pa so bili domačini morda celo veseli.
Dve tropski nevihti sta šli druga za drugo v avgustu čez Guadeloupe in severne Karibe, a si ju bodo domačini bolj kot po vetru zapomnili po padavinah. Poletje je bilo na Karibih do avgusta precej suho, zato so bili otočani prvega obilnega deževja veseli, a tropska nevihta Erika, ki je po nekaj dneh sledila Danny-ju, je s seboj prinesla še več dežja in predvsem na Dominiki povzročila veliko škode s hudimi poplavami in zemeljskimi plazovi, ki so odnašali hiše, ceste in mostove.
V oktobru se vreme na Karibih glede na vremenske statistike začne umirjati in upam, da bo tudi letos tako, da naše jesensko jadranje med karibskimi otoki ne bo preveč pustolovsko :).

 

17.9.
Odhod na jesensko jadranje se vendarle vse bolj približuje, še tekma prihodnji teden v Avstriji in nekaj sestankov začetek oktobra v Švici, potem pa bomo pred zimo spet lahko nekaj tednov napenjali jadra po toplih morjih.
Prvi del oktobrskega jadranja bo namenjen
tečaju odprtomorskega jadranja, kjer imam na barki prostora še za dva udeleženca za krajši program 11.-17.10. na relaciji Guadeloupe – Les Saintes – Antigva – St. Kitts in Nevis – St. Barth, – St. Maarten.

 

5.9.
Drugo polovico poletja in prvi del jeseni vsako leto preživljam med hribi v družbi s skakalci in tudi letos je podobno, le da nas je pot v začetku septembra tokrat zanesla v bolj ravninsko gozdnato pokrajino v osrednji Rusiji.

Prvič sem v Čajkovskem, mestu ob široki reki Kama, ki se nekaj sto kilometrov južneje izliva v še večjo reko Volgo.

Reke v tem delu Rusije so zelo vodnate in plovne v dolžini nekaj tisoč kilometrov in na njih je vrsta velikih pretočnih elektrarn, ki imajo tudi sisteme plovnih kanalov in zapornic, da se skozi jezove lahko odvija ladijski promet. Tukajšnja vodna elektrarna elektrarma ima več kot 1000 MW moči, torej toliko kot naša Krško in Šoštanj skupaj.  Velike reke so med seboj povezane tudi s plovnimi kanali, da je iz Čajkovskega po rekah mogoče pluti vse do Kaspijskega in Črnega morja na jugu ter do Baltika na zahodni strani in Barentsovega morja na severu..

Za jezovi elektrarn so nastala ogromna jezera in eno takšnih se kot morje v neskončnost razteza tudi za jezom elektrarne pri Čajkovskem.

 

26.7.
Minuli teden je bil namenjen pospešenemu navajanju na kopensko življenje. Zlata in prijatelji so me Takoj po prihodu z morja nagnali visoko v slovenske gore, v naslednjih dneh pa še na izlete s kolesom in tek po gozdovih.

Nisem ravno Tarzan, a nekaj mojih mišic, ki so pretekle tri mesece vlekle vrvi in vrtele vinče, bo v naslednjih mesecih nekoliko ohlapelo, okrepile pa se bodo spet moje “kopenske” okončine 🙂

Čisto brez morja pri meni vendarle še ne gre. Sredi tedna sva z Zlato obiskala otroke, ki počitnikujejjo na Krku.

Jadranje so tam zamenjali drugi vodni športi.

Mojim jadralskim načrtom za prihodnje leto sem nekoliko prilagodil in v bistvu popestril program za jesenski tečaj jadranja.

Po novem si bomo jadralske izkušnje nabirali na poti od Guadeloupa do Britanskih Deviških Otokov in Dominikanske republike.

 

 

Junij in julij 2015 – Karibi

15.7.
Zadnja dva dni naših jadralskih počitnic na zahodu Atlantika je bilo napovedanega veliko dežja, pa je na srečo prevladovalo sonce.Barko smo privezali v marini na Guadeloupu, mi pa smo že odleteli domov.Preko poletja se bomo ukvarjali s smučarskimi skoki, vmes pa bo dovolj časa za raziskovanje lepot Slovenije, kakor tudi za pripravo jesenskih jadralskih poti.

Dodajam še nekaj slik posnetih v preteklih dneh na Martiniku, Dominiki in na otokih okoli Guadeloupa.

14.7.
Skorajda popoln informacijski mrk smo imeli zadnje dni na Skokici, a internet za jadranje vendarle ąe ni popolnoma nujen, zato smo pot do Guadeloupa z lahkoto našli.Zlata in Helena sta si te dni zaľeleli poležavanja na plažah, zato smo na poti proti severu obiskali skoraj vse plaže na Dominiki, Marie Galante in Gossieru, danes pa bomo pospravljali na barki, saj se naše jadralske počitnicw žal končujejo.
Kakšno sliko.in filmček dodam, ko pridem do bolj uporabnega interneta.
10.7.
S potepanjem po dolgem in po čez po Martiniku je bil natrpan naš današnji dan. Dopoldne si je naš ženski del posadke zaželel poležavanja na lepi plaži, zato smo se odpeljali na jug otoka, kjer jih imajo v izobilju.
Prelivajoči se valovi na plaži so bili ravno pravšnji za igranje in drsenje po njih..Potem smo se odpeljali na sever otoka pod vulkan Pelle, se spustili v pravljično deželo v soteski sredi pragozda, se sprehajali med brzicami in slapovi reke in se hladili v njenih tolmunih.Po ovinkasti cesti v osrednjem hribovju otoka smo se skozi pragozd vrnili na naše sidrišče na jugu otoka, kjer smo po dolgem času videli pravi sončni zahod, ko je sonce potonilo v morje.

Doslej je bilo zahodno obzorje na Karibih zvečer vedno oblačno in sonce nam je še pred zahodom izginilo za oblaki.

9.7.
Zjutraj smo odjadrali na ogled Fort de France-a, glavnega mesta Martinika, ki so ga v polurnem taktu preletavale kratke plohe. Sidro smo spustili v mestnem pristanišču in se prilagodili glasbi dežja.

Po vsaki dežni kitici smo naredili premik: najprej s čolnom na obalo in pod streho, potem sprehod po prvih nekaj ulicah in pod streho, pa neuspešno iskanje avta (ni sezone in imajo avte na letališču) in pod streho, še sprehod med bananami na (pokriti) tržnici in obisk restavracije, ki je seveda tudi imela streho.

Ko smo obupali nad rent-a-carji v mestu smo skozi ploho odjadrali do turističnega naselja na drugi strani zaliva, kjer smoi popoldne, ko je minila petindvajseta ploha, odveslali na obalo in si izposodili avto za izlete po notranjosti otoka.

8.7.
Včeraj smo osvojili mondeni Bourg na Svetnikih, danes dopoldne pa smo Skokici spet pustili zadihati in smo po ąportno jadrali mimo Dominike ter ľe popoldne sidro spustili pri Le Carbetu na severozahodu Martinika.

Zaradi ploh je bil veter precej močnejąi, kot so kazale vremenske napovedi, zato smo do Martinika prijadrali dovolj hitro, da se lahko ąe pred večerom izkrcali na eno od pravih karibskih plaž s palmami in ribiči ter si si privoąčili tudi sprehod in tek po drobnem ,temnem, toplem pesku.Na otočju Saintes s(m)o bili začuda v prevladi belci, na Martiniku pa je spet vse postavljeno na pravo mesto in urejeno po Karibsko, saj se sprehajamo med črnci :).
7.7.
Uroš in Marinka sta se odpeljala novim dogodivščinam naproti, na krovu Skokice pa sta se nam pridružila Helena in Miloš.
Jutro je še malo kislo, a kaže, da zmaguje sonce in bomo kmalu odjadrali proti kakšnih deset milj oddaljenim otokom Des Saintes.

6.7.

Po burni noči se je veter včeraj na sidrišču vendarle toliko unesel, da smo se lahko odpeljali z avtom na izlet po hriboviti notranjosti Guadeloupa.

Sprehajali smo se po tropskem pragozdu, po viseečih mostovih speljanimi visoko med krošnjami dreves in obiskali živalski vrt, kjer se je Jon najbolj spoprijateljil z rakuni, ki so mu jedli skorajda z roke.

Popoldne smo odjadrali do jugozahoda Guadeloupa, kjer smo se ustavili pri svetilniku v Vieux Fortu. Za nadaljevanje poti čez razpihani preliv proti Svetnikom, otokom Les Saintes, je nekako zmanjkalo časa in volje.

Med sidranjem tudi v mirnem vremenu po navadi težim svojim jadralcem, naj z varnostno vrvico pritrdijo odprti sidrni pokrov, da jim ga veter ne bo prevrnil na nogo. Včeraj sem se sam igral s sidrom na premcu, pozabil pripeti varnostno vrvico in veter mi je pokrov prevrnil na nogo in preščipnil prste. Posledica je bila rjovenje in veliko krvi na premcu, potreben pa bo tudi nekajdnevni post od plavanja in tekanja. Se bom pač moral malo bolj posvetiti vzdrževalnim opravilom na barki, ki sem jih do zdaj potiskal ob stran.

Preselili smo se v marino Riviere Sans pri Basse Terre, saj bomo jutri delno zamenjali posadko.

4.7.
Na sidrišču v Deshaiesu so nas celo noč napadali sunki vetra med 30 in 40 vozli. Privezani smo bili sicer varno na bojo, a polaganje in zibanje barke pod udari vetra mi ni bilo prav nič všeč, zato smo zjutraj odjadrali proti jugu ob zavetrni strani otoka.
No, vsaj mislil sem, da je zavetrna, pa smo prišli z dežja pod kap, saj je naše jadranje izgledalo, kot bi v burji jadrali po Velebitskem kanalu.

Veter je bil vseskozi nad 40 vozli, sunki so presegali 50 vozlov hitrosti, valove pa je veter z boka nosil čez barko. Razvite smo imeli le en meter genove, pa je bilo dovolj za spodobno hitrost.
Tako močnega vetra nisem videl v nobeni napovedi in ker ni kazalo, da bo popustil, smo šli po desetih miljah norenja sidrati v zalivček južno od otoka Pigeon.
Jon in Uroš sta spotoma na trnek zahakljala enega mahi mahija, a jima je pobegnil malo preden bi ga lahko spravila na barko.
Danes se ne da normalno jadrati, zato je mladina odšla na izlet po otoku, ta stari pa pazimo, da nam veter s sidrišča ne odpihne barke.
3.7.
Zvečer sva z Jonom pripravljala vabe za ribe, zgodaj zjutraj pa smo odjadrali z Antigve. Veter nas je lepo preganjal na poti, valovi pa so se zlivali čez palubo. Da v jadranju uživam, danes nisem smel pokazati, saj so me pred tem svarili mrki obrazi mojih sopotnic.

Na skakalnicah sem pogosto deľurni krivec, kadar skakalcem zapiha iz neprave smeri, danes pa sem si nakopal hudo zamero, ker sem naredil prevelike valove :(.Jadranje sta si Jon in Uroš popestrila z ribolovom, ki je bil uspešen. Jon je z Uroševo pomočjo ujel svojo prvo malo večjo ribo. Približno polmetrski mahi mahi je že popoldne, takoj po pristanku na severu Guadeloupa, končal v ponvi in potem v želodcih mojih jadralcev.
2.7.
Dan smo začeli z nakupi spominkov, hrane, goriva in ribiškega pribora, potem pa smo se iz marine prestavili nekaj milj južneje ob še eno lepo belo antigvansko plažo, ki jih ima ta otok v izobilju na zahodni strani.Danes na sporedu ni bilo kajtanja, saj kaže, da Urošu včerajšnjih 50 prezmajčkanih kilometrov zadošča še za kakšen dan.

Sprehodili smo se po lagunah v zaledju zaliva in povzpeli do trdnjave na bližnjem griču.Pripravljamo se na jadranje do 50 milj oddaljenega Guadeloupa. Napovedi še nekaj dni ne obetajo, da bi vzhodnik kaj popustil, zato upam, da jutrrijšnjih 25 do 30 vozlov vetra ne bo prehud zalogaj za moje sojadralce.

1.7.
Dopoldne smo jadrali okoli Antigve, Uroš na svoji deski in s pomočjo zajčka, ostali pa smo na Skokici razvili jadra in z vetrom drveli ob otoku in skrbno gledali na navtično karto ter bili pozorni na številne plitvine, grebene in čeri, ki obdajajo Antigvo.Za nameček smo morali vseskozi paziti še na Uroša, ki se je s svojim zmajčkom zajčkom razigrano glisiral okoli barke.
Seveda je bil Uroš veliko hitrejši od nas, a nazadnje smo ga morali pred Joly Harbourjem pobrati iz morja, ko mu je na zavetrni strani otoka zmanjkalo vetra.
Dan smo končali z okusno večerjo v zavetju marine.
30.6.
Danes zapuščamo bele peščene plaže Barbude in se selimo proti jugu na sever Antigve.

29.6.

Barbudo sva danes z Zlato raziskovala na kolesih. Morda na zemljevidu ne zgleda ravno velik otok, a dolge peščene ceste so se nama ob vožnji nazaj proti vetru zdele neskončne.

Barbuda je nizek, koralni in sušen otok, ki ga obdajajo koralni grebeni, na njem pa je le ena vas, Codrington, v kateri živi okrog tisoč osemsto prijaznih prebivalcev. Ob plažah je zgrajenih nekaj hotelskih naselij, ki pa so preko poletja zaprta.

V Codringtonu imajo letališče in nekaj majhnih vaških trgovin, v katerih sva z Zlato med drugim dobila tudi nekaj sadja, kruha za dodobra izpraznjeno shrambo na Skokici.

Med najinim kolesarskim maratonom se je mladina zabavala z zmajčkom oziroma zajčkom, kot temu pravi Uroš. Jon in Marinka sta zajčkala po plaži, Uroš pa seveda po morju.

Poletje je orkansko obdobje na Karibih. Za letos meteorologi napovedujejo bolj mirno poletje, a vremenske napovedi vseeno spremljam malo bolj pogosti, kot bi jih sicer. Veter je te dni stalno pri dvajsetih vozlih hitrosti, le občasno se pred kakšno ploho malo okrepi.

Orkanov na srečo ni na vidiku.

28.6.
Na zelenem otoku ne živijo samo kaktusi, agave in ptiči, temveč tudi kače, ki se ne zmenijo za copotanje z nogami in se ne pustijo kar tako odgnati s poti. Šele, ko sem uporabil palico, mi je kažo uspelo pregnati v grmovje.

Vzhodnik ne popušča in vseskozi ga je preko 20 vozlov, kar je seveda ugodno za jadranje na sever ali jug.Mi smo odjadrali še malo bolj na sever do Barbude, kjer so nas pričakale neskončne bele plaže in zelo mirno morje za kakavovim rtom na jugovzhodu otoka.
.
Na vseh otokih in sidriščih, kjer se ustavljamo, je pozimi gneča, v tem obdobju pa imamo povsod na sidriščih le malo sosedov.
26.6.
Zjutraj smo v pristanišču opravili vstopne formalnosti in potem
odjadrali na vzhod otoka, kjer je Uroš ob Zelenem otoku našel svoj “sanjski spot” za zmajčkanje in potem svojega zmaja spuščal v zrak celo popoldne, da smo imeli nekaj miru pred njim 🙂
.

25.6.

Zadnje dni se moji sojadralci nekako nočejo navaditi na karibski čas, zato hodimo spat s kurami in vstajamo s petelini.
Po jutranjem teku smo zjutraj po atlantski strani Guadeloupa odjadrali proti severu.

Po oceanskih valovih smo se prebijali skozi plohe in moji sojadralci so me zbadali z vprašanji:,”Kdaj bomo začeli dopustniško jadrati?”, kot sem jim obljubil.Kakorkoli že, sami, so si izbrali pot proti severnim otokom, meni je bilo jadranje čisto všeč, do večera pa smo prijadrali do Angleške luke na Antigui in spustili sidro v. mirnem zalivu
24.6.
Posadka na barki se je že zamenjala, Zlati in Jonu sta se pridružila še Marinka in Uroš. Jadranje bo poslej bolj dopustniško.


Za uvod smo se podali z avtom po kmetijski notranjosti Guadeloupa, si ogledali klife na severu otoka in potem še zaplavali z ene od lepih svetlih plaž na zavetrni strani.
Nekatere zalive na privetrni strani otoka je morsko grmovje in trava z Atlantika že v celoti prekrila in ker vse to šavje na obali gnije, se od tam širi prav strupen smrad.Zvečer smo si ogledali vremensko napoved in kovali jadralske načrte. Veter se bo jutri okrepil, mi pa jo bomo namesto na jug, mahnili na sever proti Antigui.

Tečaj jadranja – Karibi
23.6.
Odprtomorski jadralni tečaj smo zaključili tako kot se spodobi, s športnim jadranjem proti St. Francoisu na vzhodu Guadeloupa. Moja (Navisova) nova merilna naprava za veter je kazala 7 Bf., atlantski valovi pa so se veselo zlivali čez krov Skokice in poleg nas spet posolili vso opremo, ki jo je včerajšnji dež tako temeljito opral.Janez, Gregor, Aleš in Bogdan zapuščajo barko dobre volje in verjetno bogatejši za nekaj novih jadralskih izkušenj.

22.6.

Včeraj smo z Dominike odjadrali na Svetniške otoke južno od Guadeloupa,

Otoki bolj spominjajo na Sredozemlje kot na Karibe, fantje pa so med obiskom mesteca ugotovili, da v restavracijah točijo zlato pivo in še bolj zlato kavo (glede na cene).

Zvečer smo barko privezali v marini na Guadeloupu, da sta se nam na krovu Skokice pridružila še Zlata in Jon.

Po nevihtni noči danes vseskozi dežuje in dežuje in mi vedrimo ter gledamo v nebo, kdaj se bo nehalo zlivati. Volje za odhod na morje v takšnem vremenu ni veliko.

Vremenska napoved za naslednje dni je vendarle veliko boljša..

20.6.
Včerajšnji dan smo preživeli na morju in uživali v športnem jadranju v krepkem vetru. Jadrali smo rahlo proti vetru, a razgibanemu morju in močno skrajšanim jadrom navkljub smo bili hitro na poti, ugodem morski tok pa je poskrbel, da se je naša hitrost jadranja občasno povzpela tudi čez deset vozlov.
Proti jutru smo prijadrali na sever Dominike, kjer bodo fantje nekaj prostih ur preživeli na izletu po notranjosti otoka, jaz pa bom imel čas za nekaj vzdrževalnih popravil na barki- če bom za to našel tudi dovolj volje :).18.6.
Zelo razpihani so bili danes Grenadini.
Dopoldne smo prijadrali do najbolj južnih otokov na naši tokratni poti, do otočkov Tobago Cays, ki jih pred oceanskimi valovi ščiti obroč koralnih grebenov.

V tem času ni ravno gtlavna sezona, a otoki so priljubljeni in tudi v tem času je bilo okoli otokov zasidranih v kar nekaj.bark.
Po otokih smo se sprehajali v družbi leguanov in ptic, po zalivu plavali med želvami in ribami, na koncu pa smo si privoščili še ribji piknik.
Čas je, da se obrnemo nazaj proti severu, da bomo v nedeljo pravočasno prijadrali do Guadeloupa in na krov sprejeli še Zlato in Jona.

17.6.
Ponoči smo odjadrali proti St. Vincentu in sredi dneva obiskali prijazno carinico v Chateaubelairu, kjer sem opravil vstopne formalnosti za St. Vincent in Grenadine, fantje pa so medtem hitro navezali stike z domačini in se pridružili pokušini ruma. Aleš je končno prišel do pristnega tropskega sadja z domačih vrtov v vasi.

Popoldne smo se odpravili na jug proti gnezdu piratov, ki med tukajšnjimi otoki še vedno skrbijo za tradicijo in skrbno opravljajo svojo obrt, le da se zdaj spravljajo na jadralce namesto na trgovske ladje.

Sidro smo za čez noč spustili v zalivu otoka Bequia (po indijansko “oblačni otok”), jutri pa gremo še malo bolj na jug v lovu za pirati in peščenimi tropskimi otoki.

16.6.
Plohe, nevihte in južni veter so nam ponoči prekrižali načrte za jadranje proti St.Vincentu. Vrniti smo se morali na jug Martinika in počakati, da se veter ustali.

Vsi smo še vedno dobre volje, zato nam danes na poti do St. Lucije ni bilo več potrebno preizkušati vodotesnosti naših jadralnih oblek. Veter je zjutraj ponovno obrnil na vzhodnik in z njim smo skorajda preleteli preliv med Martinikom in St. Lucijo.

Skokico smo privezali v marini v Rodney Bay-u in se popoldne z najetim avtom zapeljali po razgibanem otoku proti jugu.

Hribovita narava notranjosti otoka je lepa, naselja pa po karibsko neurejena. Fantje so pričakovali, da bodo ceste boljše in hiše večinoma lepe, kot bi sodilo k turističnemu otoku, a St. Lucija je vendarle postavljena med Karibske otoke, kamor sodi tudi nekaj več prvinskosti.

Stožčasta hriba, ki kraljujeta nad jugom Lucije ini ju imenujejo Pitons, sta naravna znamenitost otoka.

15.6.
Po večernem postanku na otoku Marie Galante, ki leži južno od Guadeloupa, smo ponoči odjadrali na Atlantik in se pozdravili z oceanskimi valovi in lepim vetrom. Spotoma smo se ustavili na Martiniku. Po postanku za kočerjo bomo nadaljevali z jadranjem proti St. Vincentu, kamor naj bi prijadrali jutri.

14.6.
Skokica nas je včeraj pričakala na vodi, tako kot sem jo prejšnji mesec zapustil v marini. Glede na količino prahu, ki je na barki, lahko sklepam, da v minulih tednih tukaj ni prav dosti deževalo.

Z Janezom, Alešom, Gregorjem in Bogdanom smo se zvečer vkrcali v vroče kabine. Mislil sem, da zaradi vročih dni zadnji teden v Sloveniji tukaj ne bomo imeli težav z aklimatizacijo, a kaže, da se bomo na tropsko savno vendarle še morali navaditi.

Danes bomo barko pripravili za jadranje, potem pa jo bomo mahnili proti jugu.

11.6.
Konec tedna odpotujemo na Guadeloupe in potem se bomo z barko kar nekaj tednov potepali med Malimi Antili.
Zaenkrat kaže, da bo vreme ugodno. Tudi dolgoročne ameriške vremenske napovedi obetajo, da je verjetnost orkanov na Karibskem morju letošnje leto veliko manjša kot sicer. Severni Atlantik je hladnejši od dolgoletnega povprečja, Pacifik pa toplejši, zato naj bi bilo letos več neurij na Pacifiku in manj na Atlantiku.

Odštevam dneve in ure in komaj že čakam, da bomo na Skokici lahko razpeli jadra.

9.6.
Prejšnji teden sem preživel na smučarskih sestankih ob Črnem morju, zdaj pa sem vendarle našel dovolj časa za ureditev video posnetkov z našega jadranja čez Atlantik prejšnji mesec.
Vidite lahko, da na barki vendarle ni bilo samo dolgčas.

Režiser je raje postal glavni igralec, Iztok se je sprostil, le jaz sem ostal zategnjen :).

31.5.
Pripravil sem nov program oceanskega in odprtomorskega jadranja po Atlantiku in med Karibskimi otoki letos jeseni. Ponujam vam priložnost za spoznavanje z razmerami na oceanu  pridobili boste lahko novie odprtomorske izkušnje in se spoznali tudi z dolgotrajnejšim pomorskim načinom življenja.

Četrtek sem preživel med učenci osnovne šole Žužemberk.
S kulturnim programom, ki so ga pripravili in z ogledom naših slik in filmčkov z jadranja med otoki Indijskega oceana in Pacifika smo si vsi skupaj popestrili slovesnosti ob zaključku bralne značke.

Kar dobro sem se moral potruditi, da sem lahko kolikor toliko zadovoljivo odgovoril na številna radovedna vprašanja otrok, tako v povezavi z jadranjem, kot tudi s smučarskimi skoki.

22.5.

Po tednu v Švici sem se zdaj vendarle vrnil domov.. Moje delovne obveznosti so tokrat poskrbele tudi za postopno aklimatizacijo s poletnih Antilov na kislo vreme, kakršnega pač imamo te dni doma.

Večerri ob Ženevskem jezeru so še dajali nekaj primorskih občutkov,, vožnja čez Alpe domov skozi snežne meteže pa me je spomnila, da do poletja v Srednji Evropi vendarle manjka še kakšen mesec.

V prihodnjih dneh bom uredil slike in filmčke z našega jadranja čez Atlantik in kakšnega dodal tudi sem na spletno stran. Seveda bom piskal tudi kakšen posnetek “morskih poljan” za pojasnilo tistim, ki ste dvomili o mojem zdravju, ko sem pisal, da imam sredi Atlantika občutek, kot da jadramo po močvirju :).

Opogumljen z dobro udeležbo na spomladanskem oceanskem tečaju bom pripravil tudi program jadranja za oktober med Malimi Antili. Izmisliti si bom moral neko novo ime namesto tečaja, saj gre pri tem bolj kot za učenje predvsem za pridobivanje novih odprtomorskih izkušenj in spoznavanje z dolgotrajnejšim pomorskim načinom življenja.

Pomlad 2015 – Čez Atlantik

14.5.
Otok Guadeloupe ima obliko metulja in včeraj sva si ogledovala zahodno, bolj gorato krilo tega metulja.
Mile je želel na vsak način videti arheološko najdišče indijancev iz predkolumbove dobe. Zapeljala sva se na jug otoka na ogled risb, ki so jih na skale narisali oziroma vgravirali indijanci.

Izkazalo se je, da je arheološko najdišče v bistvu botanični vrt, kjer nam je vodička na dolgo in široko v francoščini pripovedovala zgodbice o vsakem listku na drevesu posebej in o rožicah (za katere rastline gre ne vem, ker ne razumem francosko), vmes pa je pokazala še nekaj skal, na katerih si večinoma s precej domišljije lahko razbral vklesane obraze.

 

Za peš pot v hribe do delujočega vulkana sva bila prelena, zato sva se po karibski strani otoka zapeljala do plaž na severu, kjer je Mile zelooo užival v opazovanju sončnega zahoda.Danes je na sporedu ogled vzhodnega krila Guadeloupa, popoldne bova uživala v pospravljanju barke, zvečer pa odletiva proti Evropi.

Mile je naračunal, da je od Kanarskih otokov do sem prejadral 3564 morskih milj.

 

12.5.
Na spletu sem prebral, da so se protesti na Dominiki danes končali, ko so nad protestnike poslali dovolj policajev z dovolj solzivca.
Čez hribe sva se zvečer uspešno vrnila na barko in potem  preživela

viharno noč na sidrišču ob sunkih vetra preko 50 vozlov. Z Miletom sva se ponoči izmenjevala na straži na krovu Skokice, saj me je skrbelo, da sidro ne bo zdržalo naletov vetra. Toda sidro se je dobro zakopalo v pesek in je zdržalo medtem, ko so sidra veliko drugih jadrnic orala po zalivu in so se posadke morale večkrat ponovno zasidrati.Zjutraj sva odjadrala proti Guadeloupu in popoldne barko privezala v marini pri mestu Pointe a Pitre.

 

11.5.
Šalil sem se včeraj glede banana republike, danes pa sva jo z Miletom doživela v živo na cestni blokadi ujeta med demonstranti in policaji. Letelo je kamenje, zagoreli so avtomobili, pokali streli, leteli gumijasti naboji in solzivec.

Domačini so zaprli cesto tik preden smo se pripeljali do njihove vasi in protestirali, ker jim oblast noče zgraditi ceste skozi vas. Policaji so njihovo zaporo poskušali odstraniti, pa se vaščani niso strinjali. Dogajanje je postajalo vse bolj glasno, prišlo je 6 posebnih policajev v polni bojni opremi z debelimi puškami, ki so še bolj pokale, vaščani pa so s hriba na njih in na avte na cesti metali kamenje in skale. Policaji so večkrat poskušali odvleči zažgane avte in odpreti cesto, pa so vedno znova zbežali nazaj zaradi kamnometa s hriba nad cesto.Videti je bilo zanimivo, a policajev je bilo premalo in niso hoteli biti preveč nasilni, zato je vse skupaj trajalo predolgo in ni bilo upanja, da bi kmalu lahko šli po tej cesti naprej proti barki, zato smo se morali obrniti nazaj po poti v džunglo in čez gore k miroljubnim indijankam, ki so naju gostile čez dan. Edina še prosta pot na sever otoka gre namreč onkraj gora po atlantski strani otoka.

Dominika je res lep, razgiban, hribovit in bujno poraščen otok, ki sva ga z avtom prekrižarila po dolgem in počez (zaradi protestov in cestne blokade celo dvakrat). Za ogled otoka sva najela vodiča z avtom, kar ni bilo poceni, a se je izkazalo za dobro potezo, saj so ceste ozke in ovinkaste, vozi se po levi, domačini pa po cestah bolj letijo kot vozijo.

Pot naju je najprej vodila skozi pragozd in čez hribe na atlantsko stran otoka in potem ob obali do indijanskih vasi plemena Kalinago.

Od vseh otokov Malih Antilov so indijanci edino na Dominiki preživeli španske osvajalske in morilske pohode. Naseljeni so namreč na privetrni atlantski strani otoka, ki nima sidrišč in ni bila primerna za pristanek španskih ladij, po džungli čez gore pa se ni prebilo dovolj španskih vojakov, da bi indijance lahko zasužnjili.
V indijanski vasi nama je vodička povedala veliko o zgodovini in sonaravnem življenju indijancev. Postregli so nama s kruhom iz korenin grma Wasabi, pokazali kako kmetujejo in kako so nekoč izdelovali hiše in kanuje. Izvedela sva tudi, da grmovje in atlantsko travo, ki nam je grenila življenje med jadranjem čez Atlantik in jo ocean tukaj na debelo naplavlja na obalo, uporabljajo kot gnojilo za na polja.

Prikupnih indijank, ki sva si jih na podlagi prospektov obetala, v vasi žal nisva videla, pač pa indijanske gospe najinih let, ki so pletle košare in okraske za prodajo turistom.

Sva pa z Miletom zato prijetno presenečenje doživela med sprehodom po pragozdu v hribih, kjer so visoko v krošnjah dreves žvrgoleli ptiči, v globelih je žuborela voda, v podrastju ob poti pa rastejo številne cvetice, ki jih pri nas poznamo kot okrasne rastline.

Na Borneu sem videl Raflezijo, za katero trdijo, da ima s 70 cm premera največji cvet, a tukaj sva na skali ob potoku videla cvet, ki je zagotovo še večji. Miletu, ki je v gozdu s kamero posnel vsako rožico in vsak list na drevesih, so se ob pogledu na ta cvet zarosila očala.

Mislim, da se mu reče lotosov cvet. Botaniki naj si ga na desni sliki podrobno ogledajo in sporočijo, ali mislim prav 🙂

 

10.5.
Mile je šel včeraj na sestanek s francoskim predsednikom in domačini, jaz pa sem si medtem ogledal Fort de France.

Danes preko razpenjenega morja vihariva proti Dominiki, za kjer sva v vodiču prebrala in videla, da naju čakajo prikupne indijanke:).

Mile je s svojo kamero vseskozi na lovu za popolnim, valom.

Popoldne sva prijadrala na sever Dominike. Da je to prava banana republika (brez narekovajev) sem videl ľe takoj na carinskem pomolu, kjer so s tovornjaka prekladali banane na ladjo. Vstopne formalnosti so bile hitro opravljene, da mi je pred večerom ostalo dovolj časa tudi za moj redni foto tek (tek s postanki za fotografiranje). Iz dneva v dan sem v boljąši kondiciji in bom kmalu popravil posledice poležľavanja čez Atlantik.

Indijanke v hribih Dominike greva gledati jutri, žľe danes pa si je Mile za ogrevanje našąel eno malo bolj temnopolto spremljevalko. Na sliki ni Mileta, ker je prosil, da ga izreľžem :).

9.5.
Včeraj sva z Miletom odjadrala na izlet
do severa St. Lucije in po nekaj urah hitrega jadranja sidro spustila v Rodneyevem zalivu. Novi bum je zdrľžal, na spremenjeni sistem krajšav pa se še navajam in sproti prilagajam vrvi in škripce.

Interno regato med Martinikom in St. Lucijo je dobil katamaran na sliki, ki so ga krmarili črnci.

Prvi vtis s St. Lucije je, da je to bolj otok zabav, saj se je glasna glasba iz restavracij na obali razlegala čez zaliv šąe pozno v noč. Podobno pa je tudi s party katamarani, ki so križľarili po zalivu.
Danes greva nazaj na Martinik in si bova na poti proti severu spotoma ogledala še Fort de France.

7.5.
Iztok je včeraj zaključil svojo čezatlantsko pustolovščino, se poslovil od Skokice in ostanka njene posadke ter odletel proti domu.

V torek smo se z barko preselili v veliko marino v Le Marinu, kjer imajo vrsto navtičnih trgovin in servisov in med njimi tudi delavnico, kjer so mi v dveh dneh naredili nov bum. Seveda ni šlo čisto gladko, a moji številni obiski v delavnici, sodelovanje pri sestavljanju in priganjanje so vendarle obrodili sadove, da sva novi bum z Miletom danes popoldne že lahko odnesla iz delavnice, ga opremila z vrvmi za krajšave in namestila na jambor.
Sparcraftov bum sicer ni tako razkošen kot Seldnov, a upam, da bo zdržal vsaj toliko kot prejšnji.
Cena je bila kar huda, a vseeno občutno nižja, kot bi stal novi bum s prevozom iz Evrope.

Zvečer greva iz marine na sidrišče, kjer bova namestila še glavno jadro z vsemi novimi krajšavami, potem pospraviva gradbišče na barki in zjutraj odjadrava na jug proti St. Luciji.

5.5.
Veter se je zadnje popoldne in večer le še krepil, da smo morali vse bolj krajšati jadra.
Zvečer smo pred seboj zagledali prve luči na hribih Martinika, ponoči pa zapluli v Karibsko morje in mimo jugovzhodnega rta Martinika zavili v zavetje zaliva pred Santa Anne, kjer smo po dobrih štirinajstih dneh spustili sidro.

Končno smo lahko spali na mirni vodi, zjutraj pa so nam dobrodošlico zaželele palme, ki v vetru vihrajo nad plažami na obali.

4.5.
Barbados smo izpustili, ker v vodiču piše, da nima dobrih sidrišč. Do Martinika imamo popoldne še manj kot 100 milj in bomo tja prijadrali proti jutru. Veter je še naprej ugoden in kaže, da mi bo prvič uspelo ocean prejadrati brez ene same ure motornega pogona. Tudi imobilizirani bum se dobro drži.

3.5. popoldne
Iztok je vendarle rešil svojo ribiško čast in na trnek zahakljal polmetersko tuno, ravno prav veliko za zadnje kosilo na Atlantiku.

3.5.
Zelene poljane so se vendarle zredčile in kaže, da bomo bomo vsaj zadnje dva dni doživeli nekaj pravega oceana:). Vzhodnik nas še ni zapustil, celo okrepil se je danes in me skrbi, da nas ne bo odneslo naprej proti Mehiki. Mile in Iztok še naprej neizmerno uživata in se otokov ne veselita.

2.5.

Noč je bila čudovita, vetrovna, valovita in mesec je osvetljeval razpenjeno brazdo, ki jo za seboj pušča Skokica. Po včerajšnjem mirnem dnevu smo zdaj spet hitro na poti. Da bi bil dan ąe lepši, je ľže zjutraj poskrbela ploha in z jader in barke sprala večino rdečega prahu, ki ga je prejšnje tedne nanosil veter iz Sahare. Skoraj 2000 milj je od Sala že ostalo za Skokičinno krmo in le še trije dnevi nas ločijo do prvih otokov na drugi strani Atlantika.

1.5.
Noč je bila mirna za spokojno jadranje, zjutraj pa se je veter spet dvignil.
Včasih zjutraj zadiši po svežem kruhu iz Iztokove krušne pečice. Da pa ne bi shujšali, s toplimi obroki poskrbi Mile.

Darko je tudi za naslednje dni napovedal lep vzhodnik.

Proge morskega grmovja so neskončne. Vseskozi nas ustavljajo in zmanjšujejo možnosti, da bi se na Barbadosu ustavili v ponedeljek podnevi. Kot bi jadrali po močvirju in ne po oceanu.

30.4.
Nekje na morju pred nami so Volvo barke. Dvignili smo še kater jadro, da jih dohitimo :).

Če zanese vso to solato iz Atlantika na Karibe, se jim slabo piše. Vse dni imamo lep veter, le smer niha, da genovo prestavimo včasih desno na  tangun. Kaže, da bomo do Barbadosa prijadrali v ponedeljek.

29.4.
Odkar smo včeraj spremenili kurs proti Karibom, imamo boljši kot vetra in jadramo hitreje. Prej v povprečju 160, zdaj prejadramo 170 nm dnevno.
Oblačen dan je. Zaradi spremembe in podaljšanja poti smo že drugič jadrali čez polovico poti 🙂

28.4.
Pasati so postali skoraj čisto vzhodni in močnejši, zato nas  krepko ziba levo in desno. Spet smo morali krajšati glavno jadro, da do konca ne zlomimo buma. Vsi smo OK.

Popoldne je Iztok spoznal, da je pot do Francoske Gvajane prekratka, zato bo svoje jadranje podaljšal za dva dni in si ogledal Karibe.
Skokico smo namreč obrnili proti severozahodu, proti Baarbadosu in Martiniku, kjer bom lažje dobil nov bom.

27.4.
V morju je vse več grmovja in alg, tako da se moramo pogosto ustavljati in čistiti krmilo in kobilico.
Prve dni smo to počeli ročno, potem pa sem se naučil hitrih obratov proti vetru in jadranja nazaj, da so se grmički trave v dvajsetih sekundah kar sami sneli s podvozja Skokice 🙂

Kako je videti krmilo, ko ga med jadranjem objamejo grmički plavajočih alg, se lepo vidi na desni sliki.

Ponoči smo prejadrali nekako čez polovico naše poti od Afrike do J Amerike.

26.4. zjutraj
Lepo jutro je in mi še naprej mirno jadramo skozi otoke grmovja in alg, ki se zapletajo okoli kobilice in krmila.

25.4.
Današnji rojstnodnevni dan sem preživel ob lepem jadranju in brez stresa :). Palačinke namesto torte in Danijela v izvedbi Iztoka in Mileta ….

Tudi danes ni bilo sreče z ribolovom. Iztoku je riba “pojedla” še zadnjo vabo. Zdaj prihaja na vrsto skrita (Jonova) zaloga trnkov in vab. Upanje na svežo ribjo pojedino še ostaja :).

24.4.
Dnevi so sivi. Le malo sonca posije skozi oblake. Tokrat je ugoden veter pihal tudi ponoči. Bum smo z dodatno škoto okrepili, da spet lahko jadramo na polno. Ribe so še vedno v morju 🙂

23.4.
Ponoči se je veter malo umiril, čez dan pa okrepil. Lepo napredujemo. Iztok je nahranil še nekaj (pre)velikih rib. Očitno jim plastične vabe kar dobro teknejo.  

22.4. popoldne
Spet imamo dober veter in smo hitri. Iztok je ujel veliko mečarico, a se nas je usmilila in se odtrgala preden jo je zvlekel na barko.

22.4. dopoldne
Včeraj popoldne se nam je ob nepričakovanem sunku vetra in preletu jadra nalomil in skrivil bum :(.
Bum smo imobilizirali, jadra pa skrajšali in krajšave pa uredili na škotine za vsak primer, da našetega buma ne bi preveč obremenili.
Jadrano zmerno, saj ni veliko vetra.
Vsi smo v redu.

21.4.
Naša odprava se po novem imenuje Transatlantik 61. Tako je določil Mile na podlagi letnice rojstva vseh treh članov odprave.
Iztok in Mile sta mi naročila, da moram pisati samo resnico in nič drugega kot resnico, ker na naši barki vlada demokracija ??
Torej, k resnici sodi tudi to, da sta Mile in Iztok ob poskusu odsidranja in izplutja napadla sosednjo barko, a sta Francoza na barki njun napad uspešno odbila :). Kot se za pravega kapitana spodobi, sem bil jaz med tem v podpalubju.

Ponoči smo lepo jadrali in k resnici sodi tudi to, da Iztok pravi, da se je pretežno že navadil na valove. Včeraj so nas namreč ob odhodu s Sala pozdravili veliki oceanski valovi s severa, ki pa so se do jutra že znižali in prilagodili petnajst do dvajset vozlom severovzhodnika, ki nas poganja proti jugozahodu.
Obrise otoka Fogo zjutraj že vidimo pred seboj, a se bomo verjetno ustavili šele popoldne na otoku Brava, če nam bodo valovi to dopustili.

Miren zaliv smo popoldne našli na jugu otoka Brava in si privoščili skok v morje.
Mile in Iztok sta bila prelena za sprehod po otoku, sam pa sem vendarle odplaval do obale in se pri vzponu do vasi na vrhu hriba pridružil ribičem, ki so po stezicah navkreber tovorili ribe, ki so jih v okolici otoka nalovili čez dan. Zelenortski otoki so zelo sušni, Ilha Brava pa vendarle ima nekaj zelenja.

Kmalu bomo zapustili območje zelenortskega interneta in v prihodnjih dneh bodo novice sicer redne, a kratke.

20.4.
Ponoči sem se pridružil Miletu in Iztoku na bark v Palmeirii, zjutraj pa pri pristaniških oblasteh začel urejati izstopne formalnosti za odhod z Zelenortskih otokov. Po šestih urah čakanja na razne uradnike, sem se jih naveličal in smo popoldne odjadrali z na pol urejenimi.papirji. Morda bomo stvari do konca uredili na Fogu ali v Praiji?

Na srečo smo med čakanjem uspeli nabavili vso potrebno hrano po različnih trgovinah v Espargosu, da sta Mile in Iztok lahko brez večjih skrbi dvignila sidro.

Jadramo proti Fogu na jugu Zelenortskih otokov, kjer je ąe nekaj tednov nazaj lavo bruhal vulkan. Pozimi sem načrtoval,, da bi si to ogledal, a se je vulkan vmes ľe pomiril.

18.4.
Namešal sem nekaj slik in filmov z našega jadranja v prvi polovici aprila:

17.4.
Miletu se je včeraj na barki pridružil Iztok in najbrž se je Mile naveličal Santa Marije, saj sta napovedala selitev nazaj v Palmeiro na severozahodu otoka.
Prejšnjo nedeljo so imeli domačini na trgu afriško žurko in kaže, da Miletu dišijo rožice in hoče žurko doživeti še enkrat.

Iz slik, ki mi jih je poslal Iztok, sklepam, da Miletu in Iztoku tudi v Sta. Mariji ni preveč dolgčas in kaže tudi, da bomo imeli prehrano na poti čez Atlantik prihodnja dva tedna bolje urejeno, kot jo imam sicer pri daljših morskih poteh :).

15.4.
Na Skokici je te dni ostal samo Mile, vsi ostali pa smo odleteli v Evropo.
Nekaj sestankov me čaka te dni v Švici, potem pa se vrnem na Zelenortske otoke in v ponedeljek bomo z Miletom in Iztokom odjadrali čez Atlantik proti Južni Ameriki.

13.4.
Dopoldne nam je postalo dolgčas, pa smo se odločili, da barko zapeljemo na sprehod okoli otoka in po dveh urah jadranja smo sidro spustili na južni strani Sala pred Santa Marijo.

Jug otoka nam je s svojimi obsežnimi svetlimi plažami pokazal čisto drugačen obraz, kot so nam ga kazali drugi otoki in kraji na Zelenortskih otokih. Kot se za bele peščene plaže spodobi, jih tudi tukaj obrobljajo številni hoteli, veter pa skrbi, da je na plažah in morju veliko kajtarjev in deskarjev..

12.4.
Tudi na sidrišču pri Palmeiri imamo vetra v izobilju, da Skokica vseskozi poplesuje okoli sidra.

Sal je nizek in sušen otok z nekaj naselji in letališčem, s katerega bomo zvečer poleteli proti Evropi.

Fantje so pretekli teden med jadranjem vse dni za barko vlekli ribiške vabe, a niso nič ujeli. V vodičih piše, da je tukajšnje morje bogato z velikimi ribami in kot dokaz so tukajšnji ribiči včeraj v pristanišče privlekli veliko mečarico, s katero so imeli trije ribiči precej opravka, da so jo dvignili s čolna na pomol. Moji jadralci so hoteli dobiti nekaj zrezkov od mečarice, a niso bili uspešni, saj je bila ta velika riba že v naprej prodana v hotel na jugu otoka.

Pomlad 2015 Od Kanarskih do Zerlenortskih otokov

8.2.

Pripravil sem program za tečaj jadranja v juniju med Karibskimi otoki.

Tri dni premora med tekmami in ugodne cene letalskih kart iz Nemčije do Kanarskih otokov sva z Zlato izkoristila za obisk Skokice na Tenerifu.

Vreme je bilo kislo, temperature pomladanske, mini počitnice pa so bile predvsem delovne narave, saj sva dala barko iz vode, očistila podvozje, zamenjala cinke, servisirala motor in Skokico pripravila za novo jadralno sezono. Nekaj dela je vendarle ostalo tudi še za zadnje dni marca pred odhodom čez Atlantik.

Da je bilo poleg vremena tudi najino razpoloženje kislo, so že prvo uro po prihodu poskrbeli lopovi, ki so nama vlomili v avto in naju pošteno okradli medtem, ko sva v trgovini nakupovala hrano. Med drugim so poskrbeli tudi za to, da bom moral nabaviti nov navtični računalnik in fotoaparate :(.

11.3.
Zimske poti nas vsako leto na severu Evrope pripeljejo tudi do morja v Trondheimskem fjordu.

Prejšnja leta so bile v tem času v pristanišču barke pogosto še zasnežene, letos pa temperature napovedujejo zgodnejšo pomlad.

Še dva tedna skakalnih tekmovanj me čaka, potem pa se bomo odpravili proti toplejšemu delu Atlantika, da bomo na Skokici lahko prezračili jadra.

Odštevam dneve :).


29.3.

Zime je bilo dovolj in čas je za počitnice in jadranje. A ne takoj, saj je barko potrebno najprej še popraviti in pripraviti za letošnje oceanske poti.

Dan smo z Zlato, Jonom in nono preživeli med delfini, kiti in papigami v Loro parku, pod večer pa sem na jambor namestil dve novi priponi, saj sem zadnjič videl, da je bilo potrganih nekaj žičk v pletenicah.

Tudi prihodnjih nekaj dni bo počitniško delovnih, saj bo potrebno do petka, ko odrinemo na pot na jug, zamenjati še nekaj dotrajane opreme na barki..

1.4.
Po treh dneh in nočeh šraufanja, vrtanja in žaganja je bila barka včeraj dovolj sestavljena, da smo lahko prezračili jadra, le hladilnika mi še ni uspelo usposobiti (in poleg njega še vrste drugih drobnarij, za katere bo dovolj časa prihodnji teden na Atlantiku).

Na barki smo včeraj dobili dva nova člana posadke, Matjaža in Tijana, ki sta nam na poti s severa na jug Tenerifa pokazala, kako se jadra na Kanarskih otokih. Veter je tukaj namreč prav poseben in zavija z leve nekoliko bolj na desno, zato so potrebne prav posebne nastavitve jader :).

Še bolj posebne pa so ob Tenerifu leteče pojoče ribe, ki so jih odkrili pred kratkim in so postale že prava atrakcija. Lokalni ornitologi jih intenzivno proučujejo in so zato zaprli morje vzhodno od Tenerifa. Predvidevajo, da so pojoče ribe posledica podvodnih vulkanskih izbruhov in z njimi povezanim sevanjem, ki je najbrž povzročilo mutacije. Te ribe še nimajo znanstvenega imena, preprosto jim pravijo Pavaroti fish.

Matjaž mi za zaporo morja ni povedal, zato smo včeraj vzhodno od Tenerifa jadrali ravno skozi zaprto območje in doživeli napad besnih pojočih rib, ki so letale okoli barke in se oglašale s čivkanjem, ki je bilo podobno petju besnega slavčka in vrane. Pojoče ribe letijo v jatah v krogu, da na daleč izgledajo kot vodna tromba. Ena od jat pojočih rib je letela le nekaj metrov od barke, da smo si jih lahko natančno ogledali.
Na zgornji sliki je lepo vidno, kako moji sopotniki sklanjajo glave pred besnimi napadi pojočih rib.

2.4.
Tistim, ki ste morda podvomili v moje mentalno zdravje, sporočam, da pojoča travica spada v risanke in pravljice, pojoče leteče ribe pa k včerajšnjemu datumu 🙂

Včerajšnje dopoldne smo preživeli na popotovanju od ene elektro trgovine do druge, tretje, četrte, … potreben material (50 A varovalko z ohišjem pa sem dobil šele v sedmi. Spotoma smo obiskali ribiško vas Los Abrigos, ki je nekakšna oaza malo bolj zaspanega tradicionalnega življenja med številnimi turističnimi naselji in golf igrišči na jugu Tenerifa.
Popoldne sem se šel električarja in dokončno usposobil novo AlpiNT-ovo vetrno elektrarno na Skokici ter spotoma popravil hladilnik, večer pa smo preživeli s Kurinčiči v restavraciji v hribih nad mestecem Adeje. Matjaž mi je na moji jadralski tablici nadgradil navtične programe in upam, da jih bom znal uporabljati. V rokah računalničarja je vse videti preprosto, ko pa potem poskušam sam, mi dostikrat nič ni jasno. Vseskozi se poskušam učiti in spremljati razvoj, koliko od tega mi potem tudi ostane v glavi, pa je vprašanje, o katerem naj sodijo drugi.

Danes popoldne se za moje domače končujejo mini počitnice na Tenerifu, popoldne pa na otok priletijo člani moje nove posadke za pot proti Zelenortskim otokom, ki že vsaj tako nestrpno kot jaz čakajo, da bomo dvignili jadra.
Vremenske napovedi nam obetajo dober veter, a ker se bo severnik krepil, jadranje vendarle ne bo čisto lagodno, toda tega od oceanskega jadranja najbrž nihče niti ne pričakuje.

3.4.
Mile, Matjaž, Iztok, Simon in Borut so se sinoči vkrcali na barko, danes zjutraj pa smo z juga Tenerifa odjadrali proti 76 milj oddaljenemu El Hierru, najzahodnejšemu od Kanarskih otokov.

Veter je bil prvo polovico poti precej spremenljiv in se ni hotel držati napovedi, drugo polovico poti pa se nas je usmilil zmeren severnik, s katerim smo hitro jadrali proti zahodu in do Restinge na jugu El Hierra prijadrali ravno ob sončnem zahodu.

Za prilagajanje na valove je bila današnja etapa ravno prav dolga in razgibana.

4.4.
Lepo dopoldne smo izkoristili za zadnje sprehode po kopnem. Že popoldne se odpravimo na jug, proti poletju, proti Zelenortskim otokom. Prvi postanek načrtujem čez pet do šest dni v pristaniškem mestu Mindelo na otoku Sao Vicente.

Z ugaslega vulkana nad La Restingo je lep pogled  na Atlantik.

Pred tremi leti, ko smo bili tukaj, je brbotalo v morju južno od otoka, ko se je z morskega dna dvigal nov vulkanski stožec. Vulkan takrat ni prišel do površja in zdaj je na tem področju mirno.

6.4.
Po kratkem sporočilu preko satalitskega telefona, se posadka počuti dobro. Kljub visokim valovom in kar precej močnemu vetru napredujejo hitro in zanesljivo proti zastavljenemu cilju.

7.4.
Dan se je pričel z manj vetra in se tako tudi nadaljeval. Razpeli smo spinaker in lepo jadrali.
Ponoči se je veter nenadejano in hitro okrepil. Nekaj telovadbe in spretnosti je bilo potrebno, da smo spinaker sneli ne da bi ga poškodovali.

8.4.
Prijetno toplo vreme in ugoden veter za “metuljčkanje proti Zelenortskim otokom. Vsi jadralci uživajo in “se majo fajn”. Predvidoma jutri popoldne naj bi prispeli na zastavljeni cilj.

9.4.
V jutranjem mraku smo jadrali mimo Sao Antao-ja, prvega od Zelenortskih otokov in Skokico zjutraj privezali v marini Mindelo na otoku Sao Vicente.
Pričakalo nas je preko štirideset vozlov severnika, ki krepko žvižga med vrvmi na jamboru.

Lepih pet dni smo preživeli na morju in veter nas je večinoma dobro služil.

Danes je dan za počitek in sprehode po pristaniškem mestu, jutri pa odjadramo proti vzhodu na potep med Zelenortskimi otoki.

10.4.
Zjutraj smo odjadrali iz Mindela in okoli otoka Sao Vicente proti vzhodu.

Veter, ki je v marini celo noč stresal barko, tudi čez dan ni popustil in moja posadka je lahko doživela jadranje v preko štirideset vozlih severnika,. Veter je po morju valil zajetne valove, ki so se prelivali preko palube in preko nas. Skokica je spet zdržala preskus in moji sojadralci prav tako, čeprav precej premočeni.

Popoldne smo sidro spustili v zalivu pred Tarafalom na otoku Sao Vicente.

Res, da se potepamo po otokih, a življenje tukaj zelo spominja na Afriko.

Nič ne kaže, da bo veter v naslednjih dneh popustil, zato bomo morali vsaj še en dan trdo jadrati proti vetru, da bomo prišli do otoka Sal.

11.4.
Po desetih dneh in tisoč prejadranih miljah med Kanarskimi in Zelenortskimi otoki so fantje Skokico danes zvečer  varno pripeljali do otoka Sal, v pristanišču v Palmeiri spustili sidro in s tem uspešno končali naš aprilski oceanski tečaj jadranja.
Matjaž, Simon, Iztok in Borut so zagotovo bogatejši za nekaj novih jadralskih izkušenj, midva z Miletom prav tako.

V programu tečaja sem zapisal, da se bomo pogovorili o jadranju v viharnih razmerah, a da ne morem obljubiti, da jih bomo med tečajem doživeli. No, zadnja dva dni so bile razmere za jadranje med Zelenortskimi otoki precej trde.

Obljubil sem tudi, da bomo iz pomladi na Kanarskih otokih prijadrali v poletje na Zelenortskih otokih. Žal je poletje tukaj te dni zaradi kislega razpihanega vremena hladnejše od pomladi na Kanarskih otokih. Le morje je toplejše.

Ponoči smo dvignili sidro in v divjem vetru najprej nekaj ur jadrali ob miklavževem otoku ter potem pri zadnjem rtu počakali, da je veter v skladu z napovedjo oslabel pod trideset vozlov, da smo kolikor toliko kulturno lahko preorcali še zadnjih šestdeset milj do Sala.

Matjaževe misli ob zaključku tečaja:

Med 2.4 in 13.4.2015 smo se poleg samega oceanskega jadranja, kjer smo dodobra obnovili naše jadralske veščine, naučili mnogo več. Pomembne izkušnje kot so življenje  v skupini, kjer se do sedaj nismo poznali med seboj, medsebojno spoštovanje in tudi potrebno prilagajanje, komuniciranje, reševanje konfliktnih situacij, izvrševanje nalog, vse to je lahko le nadgradnja pridobljenih znanj, ki se pridobivajo na raznoraznih delavnicah in seminarjih.  Z dobro voljo, nekaj poguma in vztrajanjem se lahko doseže marsikaj, kar smo tudi sami spoznali.

Misel, ki sem si jo na tem jadranju potrdil: MANJ JE VEČ. V močnem vetru smo namreč z manjšimi jadri dosegali velike hitrosti, jadrali smo varno in v pravi smeri. Vse to pa mi bo koristilo v poslovnem in zasebnem življenju.

Matjaž Cirar

2014 Od Španije do Kanarskih otokov

Jesensko jadranje od severa Pirenejskega polotoka do Kanarskih otokov

6.11.
Začetek tedna smo se z avtom še enkrat odpravili v gore, v bližino 3.718 m visokega vrha Teide, a je bilo v hribih precej oblačno in smo nad meglo priąli šele na vrhnjem grebenu na viąini preko 2.200 metrov. Izkazalo se je, da smo najvišji španski vrh bolje videli pred nekaj dnevi z morja z oddaljenosti nekaj deset kilometrov, kot pa ob tokratnem obisku iz bližine.

Na Kanarskih otokih takąnemu vremenu z rumenkastimi meglicami pravijo “calima”, ko vzhodnik iz Sahare v viąinah prinese puščavski prah, ki zmanjšuje vidljivosti in občutljivim povzroča tudi težave pri dihanju.

Zadnji dan našega poletja smo oslabelemu soncu navkljub izkoristili tudi za zadnje letošnje kopanje v morju ob eni od plaž na jugu Tenerifa in za jadralski pogovor z Matjažem, ki tukaj živi s svojo družino.

Podaljšano poletje se je za nas izteklo in vrnili smo se v te dni zelo mokro Slovenijo.

2.11.
Skokico smo včeraj pripeljali do marine Tenerife, kjer bo severovzhodno od Santa Cruza prezimila, mi pa si bomo privoščili še dva počitniąka dneva na Tenerifu.

V desetih dneh smo objadrali in obiskali vse večje Kanarske otoke, le Gran Canario smo tokrat izpustili, saj smo si jo dodobra ogledali µe pred dvema letoma, ko smo dva tedna zaman čakali na ugoden veter.

Danaąnji sladko kisel ali deľevno sončnen in vetroven dan smo preľiveli dopoldne v Santa Cruzu, kjer smo neuspeąno iskali avto za potep po Tenerifu. V pristaniąču je bilo privezanih kar 5 velikih potniąkih kriľark, katerih potniki so izpraznili parkirna mesta rent a car agencij. Z Uroąem sva se zato morala zapeljati na hrib do letaliąča, da sva najela avto.

Popoldne smo igrali nogomet na veliki lepi plaľi Teresitas, pod večer pa smo se odpravili ąe čez hrib do Taganane in tamkająnjih plaľ, ki so jih zalivali oceanski valovi, dan pa zaključili s palačinkami na Skokici..

Jutri bo na vrsti jug Tenerifa in po vsej verjetnosti tudi srečanje z Matjaľevimi, za keterega se dogovarjamo ľe nekaj dni.

31.10.
Napovedani okrepljeni severnik je zamujal in prihajal v valovih, da smo morali vmes na poti proti Tenerifu v brezvetrjih pogosto zagnati motor.
Cel dan smo lahko opazovali nekaj čez 3700 m visoki Pico Teide, ki nas je iznad oblakov pozdravljal iz daljave.

Tokrat so nas na poti vendarle obiskali kiti in tudi večja jata delfinov.
Veter se je zares okrepil ąele pod večer, ko smo bili ľe blizu severa Tenerifa, kjer smo ponoči spustili sidro v zalivu Antequera.

30.10.
Včeraj zvečer smo si izposodili dva avtomobila, danes pa smo se zgodaj zjutraj odrinili na kriľarjenje po La Palmi. Najprej smo se odpravili v gore, katerih najviąji vrhovi segajo krepko preko 2000 metrov..Za razliko od ostalih Kanarskih otokov je La Palma zelo zelen otok in ľe na viąini 600 metrov smo se počutili kot doma. Sprva smo se vozili skozi listnate gozdove, nekoliko viąje skozi goste borove gozdove in ąele nad 2000 metri se je gozd zamenjal z ruąevjem. Z avtom smo se pripeljali vse do vi±ine 2400 metrov. Na vrhu velikega vulkanskega kraterja Taburiente smo bili ravno ±e dovolj zgodaj, da smo videli globoko v dno kraterja in tudi daleč naokoli po Atlantiku, potem pa so se vrhovi odeli v oblake.

Na najviąjem vrhu, Roque de la Muchachos, smo videli vrsto velikih teleskopov. Z Jonom sva splezala do njih, se sprehajala od observatorija do observatorija in trkala na vratda v upanju, da bi si lahko katerega ogledala od znotraj. Pri Herschlovem teleskopu se nama je nasmehnila sreča, ko nama je odprl prijazen nizozemski znanstvenik in nama pokazal notranjost astronomskega observatorija ter razloľil, kako teleskop deluje in kako je sestavlljen.

Spustili smo se na zahodno stran otoka in vozili sprva med vinogradi in nasadi mandljev, ±e niµje, µe blizu morja, pa smo cikcakali med obseµnimi plantaµami banan.

Spotoma smo ugotovili, da je morje dovolj toplo za kopanje tudi okoli La Palme, v nadaljevanju dneva smo se če enkrat povzpeli v hribe in si ogledali najnovej±e vulkane, ki so otok v zadnjih stoletjih z izlivi lave povečali proti jugu.

Čisto na jugu otoka smo pri svetilniku na±li tudi soline.

Jutri bomo z La Palme odjadrali proti vzhodu na skoraj sto milj oddaljeni severovzhodni del Tenerifa. Glede na vremensko napoved, bo jadranje iz ure v uro bolj ľvahno in upam, da nam severovzhodnik ne bo preveč zagrenil dneva.

29.10.
Jutro je bilo namenjeno skakalnemu treningu mojih malih sopotnikov in sprehodu v Kraljevsko dolino ter vzponu na hrib nad Vueltasom, kjer sem se lahko sprehajal med zmajskimi drevesi (dragon tree), ki pa so po velikosti precej zaostajala za tistimi, ki sem jih videl na Sokotri.

Ko smo se nadihali, smo odjadrali proti La Palmi. Vetra je bilo več, kot so kazale napovedi, a je bila tudi smer ugodnejąa, bolj vzhodna, da smo kar hitro drseli proti najbolj severozahodnemu Kanarskemu otoku in tja prijadrali ąe pred večerom ter imeli nekaj časa tudi ąe za ogled mesta.

28.10.

Dopoldne smo ąli z barko na ogled kitov in delfinov, ki jih je med Tenerifom in Gomero menda veliko, a mi ľal nismo videli nobenega. Če so nas doslej prihajali delfini med jadranjem vsak dan po nekajkrat obiskati, so nas tukaj popolnoma ignorirali. Najbrľ so kiti in delfini tukaj pravi profesionalci in se prikaľejo le tistim turistom, ki za to plačajo

 

Popoldne se je dvignil veter in odjadrali smo na Gomero. Najprej smo se ustavili na jugu tega robatega otoka, zvečer pa smo Skokico privezali v pristaniąču slikovitega mesteca Vueltas na zahodu Gomere.
27.10.
Po treh mesecih jadranja proti jugu smo vendarle prijadrali do morja, ki je dovolj toplo tudi za moje zmrzljive kosti, da sem si brez prehudega stresa upal zaplavati okoli barke.Včeraj smo se spotoma ustavili ob lepi plaľi na zahodni obali Fuerteventure, čez noč pa smo potem jadrali mimo Gran Canarije do juga Tenerifa, kjer smo Skokico privezali v marini San Miguel.
Na barki bomo naslednje dni med Kanarskimi otoki gostili Simono, Uroąa, Nejca in Karin, domov pa bosta ponoči odąla Robi in Lidija.Popoldne smo se z avtom zapeljali do Santa Cruza, kjer sem si ogledal tamkająnje marine in njih cene. Tukaj nekje nameravam do prihodnje pomladi pustiti barko in ľelim, da bi mi po tem ostalo kaj denarja tudi ąe za jadranje.26.10.
Včeraj smo se najprej ustavili na Papagajski plaľi na Lanzarotu, potem pa smo prenočili v marini Rubicon na jugozahodu otoka.

Danes je spet sončno in veter obetavno ľviľga med jambori, a napoved ľal obeta, da bomo zaradi brezvetrja morali premotorirati vsaj polovico poti proti Tenerifu.

25.10.
Lepo jadranje po mirnem oceanu smo doľiveli včeraj, ľe 10 vozlov severnika je bilo dovolj za spodobnih 6 – 7 vozlov hitrosti in jadransko vzduąje na barki. Ponoči smo se sprva sicer prebijali skozi meglo, ki pa se je na srečo razkadila, ko smo kakąnih 60 milj od obale priąli do ladijskih poti.
Drugo noč je veter oslabel in Lanzarotu, prvemu od Kanarskih otokov, se zdaj pribliľujemo s pomočjo motorja.

23.10.
Ne bi bili Slovenci, če tudi v Maroku ne bi ąli v hribe. No, mi smo ąli kar z avtom, čez visoki Atlas in potem do ravnin juľno od Atlasa.
Nekaj sto kilometrov smo se v vročini vozili med berberskimi naselji po kamniti puąčavi in planotah, ko pa smo se spustili v niľino, sem pričakoval peąčeno puąčavo, pripeljali pa smo se do zelenih dolin in ąirokih obdelanih polj in sadovnjakov. Rečne struge so preteľno izsuąene, a vode z Atlasa je pod tlemi dovolj za obseľne namakalne sisteme.
Cel dan smo se vozili po soncu in vročini, ob morju pa nas je pričakala megla in hlad.
Tomaľ in Ina sta se danes izkrcala z barke in ąe ona dva odąla na potep po Maroku, mi pa gremo popoldne skozi meglo proti Kanarskim otokom.

Carinske formalnosti so se popoldne v Agadirju zavlekle in kaľe, da bomo na dvodnevno pot proti Kanarskim otokom lahko izpluli ąele ponoči. Saj ni nič narobe, le uradniki so si vzeli čas (? za kosilo in večerjo skupaj?).

22.10.Ob sončnem vzhodu smo prijadrali v Agadir. Drugi del noči smo vajeti na barki celo drľali malo nazaj, da nam ni bilo potrebno pristajati ponoči in se ponoči ukvarjati s cariniki in njihovimi nadurami. V Maroku imajo formalnosti namreč urejene tako, da se je potrebno v vsakem pristaniąču prijaviti in odjaviti, kot da bi ąel čez mejo in povsod dvakrat obiskati policaje, carinike, ľandarje in kapitanijo, kar vsakič vzame po uro ali dve izpolnjevanja obrazcev pri sicer praviloma prijaznih uradnikih.Popoldne so v Agadir priąli Zlata, Jon, Robi, in Lidija, potem, pa smo se vsi skupaj odpeljali na potep po notranjosti Maroka. Prva postaja je kraljevsko mesto Marakeą.
21.10.
Veter nas je obiskoval in odhajal, morje pa se je precej zgladilo, da je bilo mogoče ąibkemu zahodniku navkljub, hitro jadrati proti jugu. Občasno smo morali vendarle zagnati tudi motor. Zaradi mojih izkuąenj izpred dveh let, smo tokrat jadrali malo dlje od obale in z maroąkimi ribiči in njihovimi mreľami tokrat nismo imeli nobenih tezav.Vreme nas zadnja dva dni resnično ujčka. Dopoldne smo pristali v Essauiri, ľivahnem in slikovitem maroąkem ribiąkem mestecu, kjer je mogoče videti orient, kot ga poznamo iz starih razglednic. Ribiči na obali prodajajo svoj dnevni ulov in s kupci glasno barantajo za ceno rib, galebi pa letajo nad njihovimi glavami in se motajo med njihovimi nogami ter jih s svojim vreąčanjem skuąajo preglasiti, ko se bojujejo za ostanke rib na tleh.
Proti večeru gremo naprej proti Agadirju, kjer se bom jutri razveselil prihoda mojih domačih.

20.10.
Včeraj nas je vzhodnik krepko preganjal na poti s Portugalske proti jugu in smo danes ľe blizu Maroka. ®al so manjąa pristaniąča ob obali precej plitva in zaradi prevelikih valov z Atlantika zaprta. Nadaljujemo z jadranjem proti Essauiri, kjer je pristaniąče pred valovi dovolj dobro zaąčiteno z otočki in čermi pred vhodom v zaliv..

18.10.
Skozi kislo jutro z drobnim deľjem smo iz Sagresa jadrali do Portimao-ja, ki nas je popoldne pričakal ľe v soncu.
Jug Portugalske je na gosto pozidan s hoteli in počitniąkimi stanovanji, ki se vzpenjajo nad lepimi peąčenimi plaľami. Tudi v tem obdobju so turistična mesta ąe vedno zelo ľivahna.

Barko smo pripravili za dvodnevno pot proti Maroku, natočili gorivo in vodo ter nabavili hrano. Med pregledom pripon jambora sem videl, da je zadnji teden trdega jadranja ob portugalski obali načel podkriľno pripono, ki jo bo kmalu potrebno zamenjati. Na srečo, se bo veter jutri obrnil na vzhodnik, kar bo ugodno za naąo pot proti jugu in manj naporno za barko.
Ponoči izplujemo in če bo ąlo vse po načrtih bomo v ponedeljek popoldne v El Jadidi.

17.10.
Simon je včeraj odąel proti domu, na barko pa sta se vkrcala Tomaľ in Ina.
Mimo Lizbone smo popoldne odjadrali na Atlantik, kjer so nas pričakali zajetni valovi, navzkriľno morje in močan juľni veter.Ne glede na to, v katero stran jadramo proti vetru, vseskozi trdo nabijamo v valove. Da sploh kam pridemo, mora jadrom pomagati tudi motor.
Do Sinesa, kjer sem načrtoval postanek za čez noč, smo prijadrali ąele proti jutru, zato nisem videl smisla, da bi se tam ustavili in smo nadaljevali s kriľarjenjem proti vetru, proti jugu, proti valovom, …

Popoldne smo pripluli do Sagresa, barko privezali na bojo in si privoąčili obisk mesteca.
S klifov na drugi strani Sagresa sem lahko v ľivo opazoval, kako nastajajo znamenite portugalske plaľe, kako se mogočni oceanski valovi razbijajo v pečinah, spodjedajo obalo in skale drobijo v mivko.
Juľni veter bo vztrajal do nedelje, zato smo naredili kriľ čez obisk Madeire in smo morali tudi spremeniti letalske karte. Zlata, Jon, Robi in Lidija bodo tako prihodnji teden, namesto na Madeiro, prileteli v Maroko, kamor bomo odjadrali predvidoma jutri zvečer.

15.10.
Vremenske napovedi za cel teden v naprej obetajo juľni in jugozahodni veter, zato sva včeraj izkoristila zahodnik in odjadrala do Lizbone ter po reki Tejo mimo mesta ąe malo naprej do marine.

Kaľe, da bom moral časovno spremeniti naąe načrte za pot do Madeire in Kanarskih otokov, ter morda ubrati drugačno pot, saj dolgotrajno jadranje proti vetru in valovom ni najbolj udobno, pa tudi barke ne bi rad uničil.

Po navadi med Portugalsko in Kanarskimi otoki piha severnik, a ta teden je ravno obratno in ľal kaľe, da bo ąe nekaj dni tako. Velik ciklon ľe nekaj dni vztraja nad severnim Atlantikom in je popolnoma preusmeril veter.
Lep včerająnji dan sva s Simonom izkoristila za kolesarski izlet v Lizbono, danes pa je vreme spet bolj kislo.

13.10.

Včeraj popoldne sva jadrala mimo Porta, pa je bil vzhodnik obetaven in sva jadrala naprej. Zvečer je veter obrnil na severozahodnik in se ąe okrepil. Ponoči sem nameraval zaviti v Figuero da Foz, pa so bili valovi preveliki za varen prehod mimo valobranov v pristaniąče, zato sva nadaljevala z jadranjem in proti jutru naletela na napovedani jugozahodnik, ki nama je zagrenil napredovanje. Strahoma sem pogledoval na zahod, od koder je bilo napovedano neurje.

©e pred prihodom fronte name je dopoldne uspelo preko vse večjih valov priskakljati do mesteca Peniche in Skokico privezati ob ribiąki pomol, potem pa se je začelo nekajurna veselica z vetrom preko 60 vozlov in pravim tropskim nalivom.

Večer je bil spet prijazen, z lepim sončnim zahodom in dobro večerjo v eni od gostiln.

Simon mi je naročil, da moram napisati, da se je ponoči pogovarjal z Uuuurhom :).

12.10.

Včeraj zvečer sva s Simonom priąla v Vigo in pripravila barko za jadranje, ponoči pa sva skozi deľ odjadrala na Atlantik in proti jugu. Deľ se je do jutra izlil, veter pa se je iz juľnika spremenil v vzhodnik, s katerim lepo jadrava ob portugalski obali navzdol.

Pisano vreme se obeta prihodnje dni in cikloni naj bi si sledili drug za drugim. Ugoden veter za prvim ciklonom izkoriąčava danes, jutri se bova morala nekam skriti, ko bo nad Portugalsko privrąal drugi ciklon, potem pa se bo Evropi pribliľal ąe večji ciklon, ki bo za nekaj dni preusmeril veter na za nas neugodni juľnik.

9.10.
Skakalne zadeve bom naslednjih nekaj tednov postavil nekoliko v ozadje in se za nekaj časa posvetil jadranju.
Konec tedna s Simonom odpotujeva v ©panijo in potem z barko proti jugu. Pogledal sem, kaj kaľejo vremenske napovedi za prihodnji teden in upam, da bo vreme drugačno, kot kaľejo napovedi.

30.9.
Mile se je včeraj zbudil in mi poslal nekaj slik z Grenlandije. Upam, da je bil čez poletje dovolj priden, da je uspel pregledati mnoľico video posnetkov, ki jih je v svoje kamere neutrudno lovil med najinim jadranjem do Grenllandije in nazaj. Morda je Mile med plevelom naąel kaj zrnja in bo kmalu nastal tudi kakąen filmček.
Spomladi sem si mislil, da se bom čez poletje hladil ob pregledovanju fotk z jadranja po severnem Atlantiku, pa je za ohladitve poskrbela kar narava sama, čas za urejanje slik pa upam, da bom naąel jeseni.

Zadnje tedne sem se posvečal tudi iskanju primerne marine na Kanarskih otokih, kjer bo Skokica prezimila. V draľjih marinah imajo dovolj prostora, cenejąe pa so zasedene do konca novembra, ko je vreme za potovanje čez Atlantik najugodnejąe in ko z otokov odpluje mnoľica jadrnic proti Karibom in Ameriki.

Tečaj oceanskega jadranja, 28.8. – 5.9.2014
5.9.

Na morju pred Vigom je bilo vetra minula dva dni zelo malo. Včeraj so nam sapice zadoščale le za kratko pot do zunanjih otokov, ki zaliv ščitijo pred atlantskimi valovi, danes pa smo odjadrali do Punte Lagoe, kjer bo Skokica ostala privezana še dober mesec, potem pa se bomo na barko vrnili in odjadrali proti Madeiri in.Kanarskim otokom.

Islas Atlanticas, kot domačini pravijo zunanjim otokom, po videzu s poraščenostjo in belimi plažami zelo spominjajo na Polinezijske otoke, le koralnega grebena ni okoli njih in toplota morja ne dosega dvajsetih stopinj Celzija. Zame je to žal premalo, da bi šel v vodo dlje kot do kolen.

3.9.
Viana je slikovito pristaniško mesto z lepim starim mestnim jedrom, ki ga na gosto prepredajo ozke ulice.

Podobno kot v Portu imajo tudi tukaj Eiflov most čez reko, podobno kot Ljubljana pa imajo tudi tukaj nad mestom svojoi Šmarno goro s cerkvijo na vrhu.

Za danes je bilo napovedanega več vetra kot včeraj, a ko smo iz reke prišli na morje, je bilo vetra le za vzorec in večino poti nazaj proti Španiji smo prepluli s pomočjo motorja.
Sidro smo zvečer spustili v zalivu Baiona.

2.9.
Vremenska napoved, s katero smo zjutraj odjadrali proti jugu ,nam je obetala lagodno jadranje z rahlim zahodnikom, a že po pol ure smo se zaleteli v 25 vozlov južnika, ki nam je nato grenil dan, češnjo v pelinkovec pa sta dodala še gosta megla in hlad.

Cilj današnje poti je bilo 35 milj oddaljeno portugalsko pristaniško mesto Viana de Castelo, ki leži ob estuariju oziroma ustju reke Lima, a ko smo v šestih urah uspeli proti vetru prejadrati šele polovico poti, sem rasno razmišljal o smislu cikcakanja, jadranja ostro v veter in nabijanja v valove, pa je veter v nadaljevanju nekoliko popustil in smo odločitev o vrnitvi na sever prestavljali iz ure v uro. Nadaljevali smo s kriľarjenjem proti jugu in pod večer vendarle zapluli v reko Lima in barko privezali v tukajšnji marini.

1.9.
Veter nas je celo popoldne in še pol noči izdatno preganjal okoli severozahodnega vogala Pirenejskega polotoka.
Med vse večjimi valovi so nam družbo delali delfini, ladij pa smo videli zelo malo, pa čeprav smo jadrali daleč na odprto morje.

V drugem delu noči, ko smo prijadrali do višine Viga, je veter ugasnil in se ni več pojavil.


Spremenil sem načrt in danes ne bomo jadrali do Portugalske, temveč smo zavili proti Španiji in po osmih urah motoriranja sidro spustili v zalivu pred Baiono.

31.8.
La Coruna je pristaniško mesto s starim mestnim jedrom, katerega ulice se napolnijo in zares zaživijo šele pozno zvečer.

.Severovzhodnika je danes na morju dovolj, da bomo lahko odjadrali daleč v Biskaj med ladje in potem skupaj z njimi proti jugu dokler bo dovolj vetra :).

Domen in Jernej želita videti prekoceanske ladje na morju, a približno 20 milj obalnega pasu je tukaj rezerviranega za obalno plovbo in ribiče, velike ladje pa bomo lahko videli šele pozneje popoldne.
V juliju, ko sva z Miletom tukaj jadrala, je bila na morju gosta megla, danes je vidljivost dobra.

30.8.
Veter nas je včeraj obiskal s severa in popoldne postajal vse krepkejši, jadranje pa zvečer in ponoči že prav živahno.
Za zahodno špansko obalo se spodobi, da veter piha s severa, zato  smo v skladu s pričakovanji jadrali ostro v veter ter cikcakali ob obali navzgor. Ko pa smo prijadrali v Biskajski zaliv in zvečer zavili proti vzhodu, je tudi veter obrnil na vzhodnik in skozi noč smo lahko le nadaljevali s cikcakanjem in nabijanjem v valove vse do La Corune.

Da v La Coruno ne bi prijadrali prehitro, je dodatno poskrbel še nasprotni morski tok, ki ga je bilo ob severni obali Galicije ponoči kar za dva vozla.

Dopoldne smo se spoznavali z vozli in drugimi mornarskimi veščinami, prosto popoldne, pa bomo izkoristili za ogled mesta.

Kaže, da se je na severu Španije začelo poletje, saj sonce po nekaj hladnih dneh kar toplo greje. V naslednjih dneh bomo poskušali čim bolje izkoristiti napovedani severovzhodnik in bomo z vetrom po odprtem morju odjadrali proti Portugalski.

Upam, da se bosta veter in morski tok držala napovedi in bo naše jadranje zato lahko hitrejše in bolj udobno.

28.8.
Včeraj ponoči je naše letalo skozi dež in meglo našlo pot do letališča v Vigu. Doma smo jamrali, da je poletje hladno, a tukaj je bilo danes še nekaj stopinj hladneje. Le trije smo prišli do barke, četrti nam je obležal še pred odhodom.
Zjutraj smo pripravili jardra in odpluli na Atlantik. Vetra smo imeli za jadranje dovolj le kakšno uro, potem pa smo s pomočjo motorja slalomirali med številnimi ribiškimi barkami, mrežami in bojami na poti proti Biskajskemu zalivu.

Ponoči ribiških ovir nismo videli in uspelo se nam je ujeti na vrv vrše in se zaplesti tako, da sem se moral nakajkrat potopiti pod barko, da sem Skokico rešil vrvi.
To je bilo moje prvo letošnje kopanje v morju, pa voda tukaj nima niti 20 stopinj.

Za naslednje dni je napovedanega precej več vetra, da se bosta Domen in Jernej lahko spoznala s pravimi jadralskimi razmerami.

22.8.
Vroče poletje imamo na vzhodu Azije. Prvi del naše poletne tekmovalne sezone se zaključi ta teden s tekmama v Hakubi, vmesni premor pred jesenskim nadaljevanjem pa bom prihodnji teden izkoristil tudi za jadranje :).
Kaže, da bomo štirje na krovu Skokice, ko bomo jadrali po Atlantiku ob obalah severne Portugalske in Španije.

2014 Od Grenlandije do Španije

V preteklih dneh sem imel nekaj časa tudi za premišljevanje o jadralskih načrtih za jesenske mesece. Kaže, da se bomo oktobra in  novembra z družino in prijatelji odpravili proti Maroku in Kanarskim otokom, ki bodo potem odskočna deska za jadranje prihodnje leto. O tem, kam bomo jadrali drugo leto, bom razmišljal pozimi.

Dodajam še nekaj video utrinkov z jadranja od Grenlandije do Španije:

17.7.
Jesen je danes prišla v Vigo. Začel je pihati jugozahodnik in ponoči v zaliv prignal meglo, temperatura pa je sredi dneva le okrog 15 stopinj. Še na Islandiji je bilo čez dan topleje.

Včerajšnji topel dan in sonce sva z Miletom izkoristila tudi za pranje najinih jadralskih oblek, na katerih se je v preteklih tednih nabralo precej soli. Pranje oz. tuširanje sva sva opravila po jadralsko, oblečena in s curkom vode iz cevi.

To tuširanje je bilo hkrati tudi preskus vodotesnosti oblačil (pod curki vode iz različnih smeri).
Le v mojem najnovejšem jadralskem kompletu Sandiline sem pod oblačilij ostal popolnoma suh, res pa je, da je ta obleka letošnja in zato skupno manj nošena. To obleko je med jadranjem še bolj resno vseskozi preskušal Mile, ko je na premcu barke s kamero poskušal posneti svoj “popolni val”, valovi pa so se med tem zlivali čez palubo in seveda tudi čez Mileta.

16.7.
Danes sem krpal jadra ter popravljal in pospravljal drugo opremo na barki in tudi jutri bo še tako, potem pa grem kmalu domov. Navkljub temu, da je bila Skokica zadnje mesece na morjih z veliko vetra, škode na opremi ni veliko, saj je bilo jadranja proti vetru za manj kot 20 odstotkov poti.


V prihodnjih dneh bom urejal slike in filmčke s poti in kaj dodal na spletno stran, danes pa Mile za popestritev spet dodaja še nekaj oceanskih misli iz svojega dnevnika:

13.-14.7.: Megla in moje dežurstvo. Malo čez polnoč se Miran zbudi, ker ga je nekam tiščalo in stvar opravi po mornarsko čez ograjo, potem pa me vpraša: “A je ta ladja na desni edina, ki si jo videl, ali je bila še kakšna?”
“Kakšna ladja?”, sem mislil da se zeza, ker jaz nisem opazil nobene. Pogledam skozi okno in zares vidim ladjo, ki se bliža z desne.
“Samo ena je”, odgovorim.

Moram biti bolj pozoren. Megla je zoprna, ladje se hitro pojavijo iz nje in nato enako hitro izginejo. Nekaj časa nič pretresljivega, potem pa se od zadaj pojavi ogromna ladja, ki je zavila za Skokico, nato nekaj časa peljala vzporedno z nami in nato spet spremenila kurz. Verjetno se je izognila Skokici.
Ob 1.50 z roptanjem po kuhinji zbudim Mirana in mu povem, da je na vrsti. “Saj sva bila dogovorjena za ob dveh”, je rekel Miran, “OK, bom pa tudi jaz tebe zbudil deset do štirih”.
“Ne, čez tri ure sva zmenjena. Ob petih!”
Jaz grem spat, Miran pa na krov prinese rog za meglo in začne trobiti. Trobi in trobi. “Misliš, da me slišijo, ali moram bolj na glas” me vpraša in se smeji.
“Ti si nor”, mu odgovorim in skušam zaspati. Tudi sam sem slišal troblje z drugih ladij. Nekajkrat so ladje trobile le nekaj sto metrov od nas, Miran pa nazaj.
Med mojim naslednjim dežurstvom od petih do osmih sem videl le eno ladjo in jo pozorno opazoval. Megla je bila včasih bolj, včasih manj gosta. Vsakih petnajst minut sem si okolico Skokice ogledoval tudi izven zavetja kokpita. Miran pravi, da na ta način polovice ladij nisem opazil, ker se v megli ladja pojavi in izgine iz vidnega polja v dveh minutah. Moje ladje so se pojavljale in v meglo odhajale bolj počasi. Morda Miranovih ta hitrih nisem opazil :).
(Miranova opomba: Mile je meglo verjetno podcenjeval. Z ladjami smo se podnevi, ko ni bilo megle, nekajkrat srečali na razdalji le nekaj sto metrov, ponoči v megli pa zagotovo ni bilo dosti drugače.)

Ob osmih sem ga komaj zbudil. “OK, čez dve uri boš spet na vrsti”, mi reče Miran.
“Ne, zmenjena sva za tri ure.”
Miran me je pustil spati še precej dlje, da sem se popolnoma naspal. Ko sem se zbudil, je Miran gledal posnetke delfinov, ki jih je med mojim spanjem naredil z Jurijevo podvodno kamero. Včeraj sem pojamral, da imam težave pri podvodnem snemanju, ker zaradi upora vode ne morem držati čaklje s kamero pri več kot 6 vozlih hitrosti barke. Miran je našel rešitev. Na čakljo je spodaj pri kameri privezal vrv, drugi konec vrvi pa spredaj na bitev, da je v bistvu vrv od spodaj vlekla čakljo s kamero in je bilo držanje kamere na čaklji bistveno lažje in mirnejše.
Miranovi posnetki so bili super, a jaz sem hotel delfine pod vodo posneti z boljšo HD kamero z večjo ločljivostjo in to je na ta način postalo mogoče.
Na čakljo sva privezala mojo kamero in čakala, da se spet pojavijo delfini.
Čez nekaj ur so se pred barko spet prišli igrat delfini. Hitro prižgem kamero in snemam. Potem preverim posnetke. Niso slabi, a moram še malo popraviti kot kamere. Jadranje se izteka, a upam, da naju bodo delfini vendarle še kdaj obiskali.

15.7.
Včeraj zvečer sva sidro spustila v zalivu Muros, danes zjutraj pa odjadrala naprej proti Vigu. Jutro je bilo presenetljivo sveže, potem pa je poletno sonce vendarle raztopilo jutranje meglice in toliko ogrelo ozračje, da sem lahko začel razmišljati o poletnih oblačilih.

 

Med jadranjem sva spet preganjala delfine, ki jih je Mile napadel kar s čakljo.
No, da ne bo nesporazuma ali zgražanja, na čaklji je bila nameščena kamera in Mile jih je snemal pod vodo, delfini pa so se mu smejali v kamero :).

Barko sva popoldne privezala v marini v bližini Viga, nato pa sva se s kolesi odpravila na izlet in večerjo po mestu in hriboviti okolici. Izlet po hriboviti okolici je nastal spontano (oziroma pomotoma), ker sva zašla s poti iz mesta proti marini. Stranski proizvod večernega kolesarskega ovinka je zgornja slika zaliva pred Vigom in pogleda čez otoke na Atlantik, ki sem jo posnel s hriba nad marino Lagoa.

14.7.
Španske obale se za meglicami še ne vidi, da pa sva blizu dokazuje internetni signal. ki ga preko gsm-a že dobim na barko.
Za pafine sem izvedel, da se jim po slovensko reče arktični papagaji oziroma mormoni. Na to me je opozoril tudi Srečo, ki zadnje mesece preskuša svojo novo barko na Baltskem morju.
Zadnja noč je bila žal spet meglena, ladijski promet pa precej gost in je bilo ladijske sirene za meglo mogoče slišati povsod naokoli. Videl sem luči le dveh ladij, ki sta se kot duhova le nekaj sto metrov pred nami pripeljali iz megle in že čez minuto izginili v megleno noč. Vse skupaj je malo spominjalo na rusko ruleto in lahko sem le upal, da imajo na ladjah dobre radarje in da na radarski zaslon kdo tudi gleda. Moj radar se je žal pokvaril pred nekaj tedni.
Vse do jutra sva lepo in hitro jadrala, potem pa je dopoldne zmanjkalo vetra in sva zagnala motor.
Zjasnilo se je in popoldne je zapihal še severovzhodnik, s katerim zdaj jadrava zadnje milje do severozahoda Španije. Zvečer si bova nekje pri rtu Finistere poiskala sidrišče za čez noč. Res da sije sonce, a toplo ni tako, kot bi od Španije pričakoval. Najbrž bo treba še malo bolj na jug, kamor bova z Miletom v naslednjih dneh bolj po počitniško nadaljevala z jadranjem po zalivih in med otoki ob obali Pirenejskega polotoka do Viga.

13.7.
Megla se je danes popoldne končno dovolj dvignila, da je ladje mogoče videti tudi od daleč. Ker je ladijski promet precej gost, je bila plovba v megli brez radarja kar nekoliko strašljiva.
Lepo jadrava z zahodnikom in bova jutri popoldne že pred špansko obalo. 


12.7.
Dnevi so si podobni, sivi, megleni. Komaj čakam na špansko sonce. Zahodnika je več kot dovolj za hitro jadranje s skrajšanimi jadri. Še dva dni. Barka in posadka OK.

11.7.
Z Miletovim soncem ni bilo nič. V megli in drobnem dežju sva odplula po reki navzdol do morja in potem našla Puffinov otok, le pafini so zelo plašni in se jim je težko približati in jih od blizu posneti s fotoaparatom.

 

Verjetno se ustaviva še na naslednjem polotoku na irskem jugozahodu, potem pa se odpraviva čez Biskaj proti 540 milj oddaljeni Španiji.

 

10.7.
Dopoldne sva prijadrala do izliva reke Valentia na jugozahodu Irske in potem plula še nekaj kilometrov po reki navzgor do mesteca Cahersiveen. Vreme je še naprej tipično irsko z oblaki in rahlim dežjem, a je že topleje in zdaj na krovu barke med jadranjem ne potrebujeva več bund.
Jutri se bova z barko še malo potepala po jugozahodu Irske. Mile je menda za jutri naročil sonce in se odločil, da greva gledati puffine, ki gnezdijo na bližnjih otokih. Ne vem, kako se po slovensko reče tem pticam, izgledajo pa kot majhni pingvini s papigasto glavo 🙂 Veliko jih je videti na morju, a ko se jim z barko približam, se potopijo še preden jih utegnem slkati. Če bova vendarle uspela katerega slikati na kopnem, bom sliko zagotovo pokazal.

Jutri. zvečer bova verjetno odjadrala naprej proti jugu in čez Biskajski zaliv proti Španiji. Vremenska napoved za prihodnje dni je pretežno oblačno in predvsem zmeren zahodnik, kar bo za najino jadranje proti jugu zelo ugodno.

 

9.7.
Včeraj sva našla miren zaliv ob otoku Inishbofin in se zvečer sprehodila po travnatem otoku. Vasica je bila opustela in skorajda nikogar ni bilo na spregled. Odgovor, zakaj je tako, sva dobila malo kasneje v vaški gostilni, kjer se je kar trlo ljudi ob velikem televizorju, ko so gledali nogometno tekmo med Brazilijo in Nemčijo. Nemci so povsem nadigrali domače Brazilce.


Na SZ Irske je veliko otokov, marin pa ni in tudi ne interneta ob obali.

Zlata, mi je sporočila, da so marine na jugu Irske, kamor zdaj jadrava.
Kisel dan je na morju, a je vetra dovolj, da sva hitro na poti.


8.7.
Kopno je na vidiku. Izkoristila sva ugoden veter in jadrava ob obali še malo naprej proti jugu, dokler ne najdeva primernega sidrišča s signalom mobilnega interneta, da s pomočjo interneta potem najdeva kakšno marino. Irska ni bila v mojem prvotnem načrtu poti, zato za njeno zahodno obalo nimam prav nobenega vodiča in nobenih informacij.

Tudi tretji in četrti dan sva hitro jadrala, morje pa se je danes že umirilo pod 3m. Do Irske sva prijadrala dan hitreje, kot sva računala, saj sva za 640 milj potrebovala manj kot 4 dni.

 

7.7.
Noč je bila burna s številnimi plohami, ki so vsaka po svoje premešale veter in valove. Čez dan se je ustalil zahodnik in spet lepo jadrava. Jutri bova prispela na Z Irsko.

 

6.7.
Uspešno vijugava med valovi in hitro sva na poti: prvi dan sva prejadrala 150 milj, drugi dan pa 183.

Darko sporoča, da morava biti do torka zjutraj na Irskem, ker potem veter obrne v neugodno smer.

 

5.7.
Kar hitro jadrava po razburkanem morju proti JJV in loviva ravnotežje na močno zibajoči se barki. Jutri bova na pol poti do Irske.

 

4.7.
Popoldne greva na pot proti Irski, če bova dovolj hitra, pa se morda vmes ustaviva tudi na katerem od škotskih otokov.

Čez dobra dva tedna se nam začnejo poletne tekme v smučarskih skokih in do takrat mora biti barka v Španiji, jaz pa na Poljskem, zato se na poti do Španije ne bova prav velikokrat ustavljala.

Pred odhodom na pot dodajam še nekaj video utrinkov z izleta do Grenlandije.

 

3.7.
Ko sva včeraj zjutraj iz fjorda prišla na odprto morje, je severnik že prav pošteno vlekel, presenetili pa so me veliki valovi z jugovzhoda, ki so ostali še od prejšnega dne. Na srečo so bili nasprotni valovi dovolj dolgi, da jih barka ni nabijala, zabava pa se je začela nekaj ur pozneje, ko so se tudi s severozahoda dvignili 30 vozlom vetra primerni valovi in je morje postalo povsem zmešano.
Po nekaj urah se je severozahodnik še nekoliko okrepil in prevladal valove z juga. Morje se je takrat uredilo, a valovi so postali veliki, kot sem jih nazadnje videl pred dvema letoma okoli Horna. Skokica se je krepko zibala, oči so se velikih valov počasi navadile, avtopilot na barki pa jih je obvladoval brez večjih težav, zato sva z Miletom najino vse hitrejše jadranje podaljševala od polotoka do polotoka in po dvesto prejadranih miljah barko danes opoldne privezala v ribiški luki na vulkanskem otočju Vestmannaeyjar.

Gledam vremenske napovedi za prihodnje dni in vidim, da udobne vrnitve z zmernim zahodnikom proti Irski in Španiji ni na vidiku. Za ciklon, ki je prišel z Grenlandije in zadnja dva dni tulil okoli Islandije, napovedujejo, da se bo počasi premikal proti jugovzhodu in nama bo od jutri naprej omogočil, da greva za njim, toda jadrati bova morala z okrog 30 vozli severnika in na vetru primerno razburkanem morju.

2.7. popoldne
Razmere na morju so obvladljive, zato nadaljujeva mimo Rifa proti 80 milj oddaljenemu Keflaviku.

2.7.

Ponoči se je veter obrnil na severnik in navsezgodaj sva odjadrala proti jugovzhodu. Vse vremenske napovedi kažejo, da bo popoldne na SZ Islandije spet viharno. Upam, da bova še pred tem prišla vsaj do 60 milj oddaljenega Rifa.

1.7. –  Iz Miletovega grenlandskega dnevnika:

Grenlandija, 27.6.. Prijadrava iz megle in zagledava prvo ledeno goro. Bila je daleč in se je ni dalo dobro posneti. Saj bo še kakšna. Čez nekaj dolgih ur plovbe daleč pred nama zagledava nekaj, kar bi lahko bila ledena gora. Približujeva se in upava, da se ne motiva. Glavni Miranov cilj je videti ledene gore in stopiti na Grenlandijo, a nekaj mu ni bilo jasno – že nekaj časa plujeva po območju, kjer je bil narisan led, ledu pa ni od nikoder.
Jadrava naprej in končno je pred nama ledena gora, pa ne le ena, temveč več. …

Grenlandija, 28.6. Plujeva med ledenimi gorami in ploščami. Miran predlaga, da poskusiva priti do mesteca Tasiilaq s 1500 prebivalci in tam počakava nekaj dni, da gre napovedani ciklon mimo. Jaz sem vesel, ker bi na ta način lahko v nadaljevanju prečkala Atlantik po daljši poti – 14 dni neprekinjenega oceanskega jadranja, kar je bil moj cilj.
Miran se veseli ledu kot majhen otrok, jaz pa snemam ta led s kamero kot zmešan. …
Vedno več ledu. Malo grozljivo. Vijugamo med velikimi ledenimi gmotami.

OK. zdaj jih je malo manj in kapitan je šel počivat za uro ali dve, jaz pa za krmilom. Naenkrat se kocke ledu spet zgostijo in eno povozim. Miran je bil takoj spet na palubi….

Ful sem že zmrznjen in utrujen, kapitan me je poslal spat, a si raje s kamero še nekaj časa ogledujem ledeno okolico. Postaja vse bolj grozljivo, povsod ledene gmote, a “Miško vozi vezanih očiju”. Ful me zebe in sem se šel notri gret k pečki.

Čez nekaj časa se ni dalo več naprej. ” To je to. Naprej ne gre več. Prišla sva do strnjenega ledu”, je rekel Miran, ki ni mogel verjeti, da smo tako blizu obale, a ne moremo do vasice v kateri “v ledu živi 1500 ljudi”.

Obrnila sva. “Za prvi dve milji med ledom bova potrebovala dve uri, potem pa bo lažje.”

“Mile, pojdi spat!” je bila komanda. S svetlobno hitrostjo sem se spravil v posteljo.

Čez nekaj ur, meni se je zdelo nekaj sekund, me Miran zbudi: “Mile, kit!” Priplezal sem na palubo, pogledal naokoli in ąel nazaj v posteljo. “Mile, pridi, kit je!” ©e enkrat pridem zmeden in zaspan ven in vpraąam: “Kaj je to kit?” “Ja morski kit”, se je smejal Miran.
Takrat sem se dokončno zbudil, pograbil kamero in čakal, da iz vode pride “morski” kit….

Kaj je pa zdaj to? Vračava se po isti poti kot prej, ko tukaj ni bilo ledu, zdaj pa ga je polno povsod naokoli. Končno med ledom vidim kita grbavca in tudi tjulna …
Vse bolj goste so te ledene gmote. Miran je že maher in s Skokico kar s premcem odriva manjše kose ledu, da prideva mimo večjih. Ker je naokoli megla, imam občutek, kot da nas led stiska kot v kakšnem kanalu. Sprašujem se, ali bo tega kdaj konec. Meni je to že rahlo klaustrofobično. …

… Končno sva se losala ledu 🙂

1.7.
Zvečer sva Skokico privezala ob pomol ribiške luke v Petreksfjorduru. Po nekaj dneh na morju sem se večernega teka po zeleni naravi zelo razveselil.

Čakava, da bo viharni veter z juga danes popustil, da bi morda že jutri lahko nadaljevala s potjo proti jugovzhodu.
Na sliki vetrovne napovedi za jutri je videti, da bo okoli Islandije tudi jutri še burno, toda veter se bo obrnil na za naju ugodni severozahodnik.

Današnji deževni in vetrovni dan na mirnem privezu v zavetju valobrana izkoriščam za urejanje posnetkov in vtisov s poti do Grenlandije.

Zares je bilo slikovito ob zaledeneli obali. Lepo in grozljivo hkrati ob kristalnih zvokih pokajočega ledu, ko so ga valovi trkali med seboj in lomili ledene plošče.

Pred odhodom sem si na spletu ogledal trenutne karte ledu okoli Grenlandije, do katerih mi je povezave poslala Polona Itkin. Na kartah ledu sem videl, da je vzhodna obala okovana v led na širini 20 – 40 milj, a hkrati sem videl tudi, da je ledeni obroč v zalivu fjorda pri Tasiilaqu najožji (spodaj levo na karti ledu) in da led tam ni 100% strnjen, zato sem upal, da se bo morda našla kakšna dovolj velika razpoka, da bi lahko priplula čisto do obale. Vem, da so te karte delane za ladje in bi se le z ledolomilcem morda uspeli prebiti do obale, a želel in upal sem in upanje je včasih močnejše od razuma. Hkrati sem si obetal, da bova z Miletom na poti lahko videla tudi ledene gore, saj se v omenjeni fjord iztekajo ledeniki.

Na poti proti Grenlandiji sva potem zares začela srečevati ledene gore. Prvo že, ko sva bila od obale oddaljena še kakšnih 70 milj. In potem je bilo gora vse več, da sva jih nehala šteti. Ob obali sva doživela sončni zahod, potem pa so se oblaki spuščali vse nižje in postajalo je temačno in vse hladneje.

Slalomiral sem med ploščami in kosi ledu, a je bilo dovolj prostora za tekočo plovbo. V bistvu je bilo ledu na poti proti Tasiilaqu manj, kot sem pričakoval, dokler zgolj 3 milje pred obalo nisva prijadrala do zgoščenega ledu, kjer med ploščami ni bilo več prostora za barko. Plošče so se zaletavale in zlovešče trle med seboj. Nekaj časa sva plula ob robu tega ledu proti zahodu, a nisva našla prehoda, zato sva se obrnila, saj je vremenska napoved, ki mi jo je poslal Darko, od ponedeljka naprej obetala viharne razmere med Grenlandijo in Islandijo.

Vračala sva se sprva po isti poti, po sledi na GPS-u, a je veter in tok v enem dnevu popolnoma spremenil morsko pokrajino in v vmesnem času na območje kakšnih 20 do 30 milj od obale, kjer prej ni bilo ledu, na široko nagrmadil plošče ledu, med katerimi sem potem kar nekaj ur v megli iskal prehod na odprto morje. Da je bilo vse skupaj še bolj nenavadno, so naju med ledenimi ploščami obiskali še kit in tjulni.
Dopoldne se je led potem razredčil, popoldne pa se je spet pokazalo sonce, da sva z Miletom na odprtem morju lahko naredila nekaj pozerskih posnetkov Skokice, kako jadra mimo ledenih gora. Mile na čolničku sredi oceana, jaz pa varno za krmilom barke.

Za Miletovo prijazno urednico Janjo s televizije dodajam še nekaj slik Mileta v akciji :).

 

30.6.
Zares je bil veter, a žal nasprotni. Zjutraj sva se zaletela v močan jugovzhodnik in vse bolj razburkano navzkrižno morje, ki naju je potem odplaknilo proti severu. Naprej proti vzhodu preprosto ni več šlo in kaže, da nama vreme še kakšen dan ne bo dovolilo poti naprej. Za naslednje tri dni je okoli Islandije napovedanih za več kot 40 vozlov vetra, a se bo pojutrišnjem obrnil na severozahodnik.
Danes bova verjetno pristala v Petreksfjorduru na severozahodu Islandije.

Nekaj dni nazaj sem napisal, da je glede obiska Grenlandije boljši vrabec v roki, kot golob na strehi. Ko pridem do dovolj hitrega interneta, bom dodal nekaj fotografij, ki bodo pokazale, da tam nisva videla le vrabčka. Narava nama je v dveh dneh ob Grenlandiji prikazala pravi arktični Disneyland :).

 

29.6.
Po nočnem brezveterju, nasprotnemu toku in motoriranju, lahko danes z 20 vozli kar hitro jadrava proti Z Islandije. V naslednjih dneh bo VETER.

 

28.6. popoldne
Ko je Miran obrnil Skokico nazaj proti  Islandiji, so se težave z ledom in ledenimi gorami šele pričele. Pojavile so se ogromne plošče ledu. Potrebno je bilo najti pot v razpokah med ploščami. Vse skupaj pa je dodobra otežila še gosta megla. Temperature so izredno nizke, vendar sta Miran in Mile v zavetju zaščitnega “šotora” nad kokpitom. Kurjave imata dovolj.
Za ponedeljek načrtujeta pristanek nekje na JZ Islandije. Ker so vremenske napovedi, za prvo polovico naslednjega tedna, zelo neugodne, bo verjetno potrebno počakati na bolj ugodne razmere za nadaljevanje poti.

 

28.6.
Pribiižno 10 milj. pred Tasilaqom naju je ustavil strnjen led. Na JZ Grenlandije pa naju ne bo spustil veter. Greva proti Evropi.

 

27.6.
Povezava s Skokico je trenutno le satelitski telefon saj internetne povezava ne delujejo.

V kratkem telefonskem pogovoru je bilo posredovano spodje sporočilo.

Ponoči se je megla razkadila in v jasni lepi “noči” je Skokica hitro napredovala proti Grenlandiji. Jutro je zopet prineslo meglo, ki pa na srečo ni bila dolgotrajna in v lepem vremenu se je pot nadaljevala proti zastavljenemu cilju v kraju Tasilaq, ki pa je še zmeraj obdan z ledom. Pristanek bo mogoč le v primeru, če bo do tja vodil kakšen presledek skozi ledeni obroč. V nasprotnem primeru bo bolj varno pot nadaljevati v smeri proti Evropi, saj je za naslednje dni napovedan močan SZ in se bo potrebno umakniti čim dlje od Grenlandije.

 

26.6.
Cel dan sva hitro jadrala skozi gosto meglo in dež. Zvečer pa se je nebo vsaj malo dvignilo. Ledenih gora še ni na obzorju. Morda jih vidiva jutri, ko bova že bližje Grenlandiji.

25.6.
Z Miletom sva se dogovorila, da vendarle izplujeva proti Grenlandiji, a ne proti jugozahodu temveč direktno proti zahodu. Če bo vremenska napoved konec tedna dosti boljša se bova obrnila proti jugu, sicer pa si bova pred Grenlandijo ogledala nekaj ledenih gora in se konec tedna obrnila nazaj.Bolje vrabec v roki kot golob na strehi.
Zlata, Jon, Jelko, Jolanda in Marko ponoči odletijo proti domu.

2014 Od Walesa do Islandije

24.6.

Zadnje dni vse pogosteje gledam vremenske napovedi za prihodnjih 10 dni okoli južne Grenlandije in vse slabše volje postajam. Večina vremenskih modelov kaže, da se bo konec tedna na jugu Grenlandije skuhal resen ciklon z zelo močnim vetrom. Močan južni veter bo potem na večjem delu srednjega severnega Atlantika vztrajal še skorajda cel prihodnji teden. Primernega vremena za pot proti Grenlandiji bo po današnjih napovedih le za tri dni, potem pa se vse skupaj pokvari. Vzhodna obala Grenlandije je zmeraj zaledenela in tja z Miletom z jadrnico zato ne moreva, do prvega varnega sidrišča na jugozahodni obali pa potrebujeva teden dni jadranja, kar pomeni, da bi v nedeljo prišla v veter, ki bi naju odpihnil nazaj proti Islandiji.

Za jutri sem načrtoval odhod proti Grenlandiji, a kaže, da to ne bi bila najbolj modra odločitev in bova morala še nekaj dni ostati na Islandiji.
Prej omenjeni ciklon nama bi preprečil oziroma zelo zagrenil tudi pot proti južni Evropi. Potrpežljivost bo v prihodnjih dneh na preizkušnji.

Mrzel, deževen in vetroven dan smo danes družinsko preľiveli med potomci vikingov v Hafnafjordurju, Reykjaviku in v Modri laguni. V Lonely Planetu piše, da je obisk vulkanskih toplic obvezen, če te pot zanese na Islandijo. Skozi nalive smo se zato odpeljali do modre lagune in se namakali v od vetra razburkani vroči vodi bele barve, za katero na prospektih piše, da bi morala biti modra, a te barve je le, kadar nanjo sije sonce.
To turistično znamenitost Islandije so sredi puste vulkanske pokrajine umetno naredili pred dobrim desetletjem, ko so ugotovili, da se tam hladilna voda iz bližnje vulkanske termoelektrarne čudeľno obarva , ko jo po uporabi po skrepeneli lavi spustijo proti morju.

 

23.6.

Večer je prešel v čudovito, a hladno jutro. V fjorde na severozahodu Islandije se zjutraj steka hladen zrak z ledenika in z zasneženih gora, a toplo sonce je kmalu pregnalo hladen zrak iz Isafjordura.

V vodičih in na spletu po navadi pogledamo, kaj je najzanimivejąega na določenem delu sveta in ko si to ogledamo, rečemo, da smo določeno znamenitost “odkljukali”. V preteklih dneh smo na Islandiji odkljukali fjorde, včeraj kite, danes vulkane, ledenike in gejzirje, kaj pa bomo videli jutri, je zelo odvisno tudi od vremena. Napovedana sta namreč močan dež in veter, ki nam bosta zagrenila potepanje po sicer čudoviti naravi Islandije.


 

22.6.

Kislo jutro se je na naši poti proti zahodu postopoma prelilo v lep dan, ta pa se je na zahodu Islandije končal s kislim meglenim večerom. Vetra na poti skorajda ni bilo in smo večino poti morali premotorirati, da pa nam ni bilo preveč dolgčas, so tokrat poskrbeli kiti, s katerimi smo se srečevali celo popoldne.

Na svoj račun je vendarle prišel tudi Jon, ki je tokrat prav od blizu lahko slikal morske velikane, a kita v bližini barke vseeno ni uspel pobožati. Morda ga je bilo malce strah, ali pa je imel za kakšen meter prekratke roke:

Jutri zjutraj bomo barko privezali v Isafjorduru, potem pa jo bomo tudi mi z avtom za dva dni mahnili na izlet po notranjosti Islandije.

21.6.
Ponoči smo se odločili, da vendarle ne bomo jadrali na severni tečaj. Ugotovili smo, da imamo s seboj premalo kurjave :).
Zavili smo v Husavik, kjer smo v pristaniąču videli floto bark, s katerimi na morje vozijo turiste na opazovanje kitov.

Severni tečaj je bil prvoaprilska šala in zares ni bil v planu. Žal pa zares že dva tedna neuspeąno iščem petrolej in gorilni alkohol, s katerim se grejemo na barki. Zaloga obeh je postala že precej majhna, da me postaja strah, da bova z Miletom zmrzovala na poti na Grenlandijo.
Zjutraj smo v Husaviku vendarle našli petrolej in špirit, potem pa smo si šli ogledati tudi muzej kitov, da jih bomo na morju znali ločiti od rib.Jolanda, Jelko, Mile in Marko so se z avtom odpeljali na potep po notranjosti Islandije, mi pa smo se hoteli z barko odpraviti med kite na severu islandije, a motor se ni hotel zagnati.
Po nekaj neuspešnih poskusih obujanja motorja in preverjanja kontaktov in električne napeljave, sem odmontiral štartni akumulator in ga odnesel na bencinsko črpalko, kjer so ga preverili. Ugotovili so, da se mu je življenska doba iztekla. Skokica ima zdaj nov akumulator, stari pa si boljšega kraja za odhod v pokoj skorajda ni mogel izbrati. Če bi se to zgodilo nekaj dni pozneje, bi imela z Miletom na poti proti Grenlandiji resne težave, če bi morala uporabljati motor.Popoldne je motor zabrnel in z Zlato in Jonom smo lahko izpluli iz Husavika. Na poti proti zahodu smo videli nekaj kitov, a gledali smo jih z razdalje nekaj sto metrov, ker se jih je Zlata bala, Jon pa je bil žalosten, ker niso prišli dovolj blizu, da bi katerega pobožal kar z barke.

Zahodnik je popoldne naraščal, zato smo zvečer zavili v zavetje ribiškega naselja Siglufjordura, kjer smo si med sprehodom po ribji večerji ogledovali s polnočnim soncem obsijane zesnežene vrhove gora v okolici fjorda.
Ko se bo zahodnik nekoliko unesel, gremo naprej.

 

20.6.Ponoči smo prijadrali na severno stran Islandije in danes popoldne se nam je v Raufarhofnu na krovi Skokice pridruľžl Mile in potem smo odjadrali proti severu.

Dan nam traja že več kot en teden, saj smo že toliko severno, da se tukaj poleti ne znoči.

Popoldne smo prečkali severni tečajnik in če ne bi bilo oblačno, bi danes s krova barke lahko opazovali polnočno sonce. Zdaj smo že na dveh tretjinah poti do severnega tečaja.

19.6.
Zgodaj zjutraj smo ąli spet na pot. Severozahodnik je oslabel, a ostali so valovi, ki so nas zavirali pri jadranju proti severu Islandije. Popoldne je veter obrnil na vzhodnik in nam omogočil hitrejąe jadranje proti rtu Langanes, mimo katerega upam, da bomo jadrali zvečer. Jutri na barko pride Mile.


18.6.

Ponoči in danes čez dan smo videli, da smo včeraj ravno pravi čas prijadrali do Islandije, saj se je nebo neutolažljivo jokalo in veter si je dal duška na polno, da nas je ob pomolu nagibalo, kot da bi jadrali.
Carinik nam je včeraj med opravljanjem vstopnih formalnosti povedal, da smo četrta posadka, ki je letos z jadrnico prišla na Islandijo, kmalu za nami pa so prijadrali še Francozi, ki smo jih prehiteli na poti s Ferskih otokov.

Na sliki sta ob pomol privezani barki številka 4 in 5.

Novega snega po hribih v okolici danes nismo opazili, se je pa občutno ohladilo in kaže, da bodo nekaj naslednjih dni na Skokici spet v modi bunde.
Vreme naj bi se do jutri dovolj umirilo, da bomo lahko nadaljevali z jadranjem proti severu.

 

17.6.

Dva dni smo na morju rezali meglo, danes zjutraj pa se je zjasnilo, da smo v daljavi pred seboj lahko videli zasnežene islandske hribe.
Zadnja noč na poti proti islandiji je bila precej živahna, saj je naraščajoči veter razgibal tudi morje, na srečo pa se je obračanje vetra ustavilo na ZJZ smeri in nam ni bilo potrebno jadrati zelo ostro v veter.

Popoldne smo prijadrali do vhoda v fjord Seydiisfjordur, kjer smo zavili med zasnežene hribe in po desetih miljah barko privezali ob obalo boemskega pristaniškega mesteca. Sliši se čudno, a Seydisfjordur je glavno islandsko trajektno pristanišče za povezave z Evropo in hkrati zbirališče raznovrstnih odklopljenih umetnikov z vsega sveta, ki tukaj najdejo ustvarjalni mir ali pa nemir 🙂

Danes je v fjordu pihal topel južni veter in izdatno topil sneg po okoliških hribih in gorah, da so se v zaliv v obliki hudournikov in slapov zlivale izdatne količine snežnice, že za jutri pa je napovedan severni veter, ki bo prinesel dež, ohladitev in morda nov sneg po hribih.

 

16.6.

Včeraj smo si ogledali nekaj fjordov in se ustavili v ribiškem naselju Klaskvik, potem pa smo zvečer odpluli proti Islandiji, da bi  prehiteli neugodno vreme, napovedano od torka naprej. Lepo in hitro jadramo z jugozahodnikom. Veter počasi a vztrajno narašča in se vse bolj obrača na zahodnik.

 

15.6.

Zjutraj smo prijadrali na Ferske otoke.

Na Orkneyih nismo zdržali dolgo, saj je bilo vreme zelo kislo. Prvi dan poti z Orkneyev je bilo vetra zelo malo, zato je pel motor, drugi dan pa se je zahodnik okrepil in nam omogočil lepo jadranje ostro v veter.

Nebo je tukaj vseskozi nizko nad morjem in iz njega pogosto prši ali dežuje, dan pa je neskončen, saj se ponoči le še malo pomrači.

Ljudje na Ferskih otokih živijo predvsem od ribolova in v pristanišču v Torshavnu je privezanih veliko oceanskih ribiških ladij.

Blizu nas se je privezala barka Greenpeace-ovih morskih pastirjev, ki bo tu ostala preko poletja in njeni člani naj bi “opazovali” tukajšnje ribiče pri delu.

Pri domačinih so vzbudili nekaj vznemirjenja in tudi nas so spraševali, ali se bomo pridružili protestu.

Kar se mene tiče, s simpatijami spremljam boj Sea Shepardev proti japonskim kitolovkam na Arktiki, a sami bomo šli v prihodnjih dneh raje preštevati kite na Islandijo. Upam, da bomo na poti zares tudi videli kakšnega kita, v morju in ne na kitolovki.

13.6.
Na poti proti Orkneyu so nam živce kravžljali tokovi, ki so se obnašali drugače, kot so narisani na kartah plimskih tokov. Polna luna je, zato so tokovi te dni močnejši in jutro na morju med Orkneyskimi otoki je bilo živahno, na srečo pa v prelivih vsaj vetra in večjih valov ni bilo.. Nekaj časa smo drveli s trinajst vozli in s tokom v hrbet, potem pa smo zapluli skozi vrtince in tik pred otoki naleteli na naraščajoči protitok, ki je nato presegel hitrost devetih vozlov in nas odnesel stran od otokov. Pot do Stromsnessa smo potem našli z zahodne strani otočja.
Tam, kjer sem najmanj pričakoval, sem končno našel dovolj hiter internet, da sem med besedilo lahko dodal še nekaj slik, da ne bo kdo dobil vtisa, da smo v zadnjem tednu videli samo Nessie.

 

12.6.

Zjutraj smo se skozi zadnji dve zapornici iz kanala spet podali na slano vodo in mimo izliva reke Ness odpluli na morje. Veter je bil dopoldne šibak, zato nas je proti severovzhodu gnal motor, dokler se popoldne nismo srečali z zahodnikom, s katerim smo do večera prijadrali do mesteca Wick na SV Škotske.
Morje okoli otočja Orkney je poznano po močnih plimskih tokovih, zato smo počakali na primeren čas za odhod naprej.

11.6.
Zadnja dva dni smo jadrali skozi škotsko višavje po sladki vodi škotskih jezer, ki jih povezujejo plovni kanali. Višinske razlike med jezeri smo premagovali s pomočjo številnih zapornic. Mislim, da je vseh skupaj blizu 30. Včeraj smo s pomočjo zapornic potovali predvsem navzgor, danes pa smo se spuščali proti morju in nas zdaj do morja ločita le še dve zapornici in šest višinskih metrov.. Precej deževno je bilo te dni na severu Britanskega otočja, a nas je včasih vmes potolažilo tudi sonce, da smo vendarle lahko videli hribe, med katerimi smo jadrali.

 

Eden od upravljalcev zapornic na kanalu nam je v pogovoru rekel, da so na Škotskem obdarjeni s čudovito naravo, cena, ki jo morajo za to plačati pa je “rain, rain, rain and rain almost every day”.

Na desni sliki je niz zapornic v Fort Augustusu, po katerih smo se spustili do jezera Loch Ness.

Dopoldne smo jadrali po znamenitem jezeru Loch Ness in oprezali za Nessie. Po nekaj urah smo ľe mislili, da pošasti ne bomo videli, potem pa jo je Jelko zagledal, ko je v neposredni bliľini barke  pogledala iz vode. Ob tem je bil celo dovolj priseben, da je v roke hitro vzel fotoaparat in jo je slikal še preden se je spet potopila v vodo.

Po nekaj dneh potepanja po vlažni divjini, smo se danes popoldne ustavili v Invernessu, da sta na svoj račun prišli tudi Zlata in Jolanda. Mesto je bilo danes obsijano s soncem in živahno, ima pa tudi mračno zgodovino.

Jutri bomo spet zapluli v morje in potem odjadrali naprej proti severu, proti otočju Orkney.

10.6.
Ne dela mi internet na barki, zato bodo, dokler tega ne uredim, poročila bolj kratka. Predvčerajšnjim smo z vlakom prišli v Holyhead in potem s krepkim južnim vetrom odjadrali čez Irsko morje do severa Irske, kjer smo se v zalivu pred Belfastom ustavili čez noč in počakali na nov plimski val, s katerim smo potem hitro prišli do Škotske.

Med Notranjimi Hibridi smo včeraj jadrali kot po jezeru. Noči so tukaj dolge le še tri ure, zato so naše dnevne etape lahko tudi malo daljše.
Popoldne smo se ustavili v Crinanu, nadaljevali s potjo sredi noči in do jutra potem med ozkimi prelivi med otoki in skozi meglo pripluli do Fort Wiliama.

Danes smo z barko zavili v Calendonski kanal in med hribe ter mimo Glen Nevisa. Trenutno jadramo po jezeru Loch Lochy na nadmorski viąini nekaj nad 30m. Pokrajina zelo spominja na Patagonijo.

 

6.6.
Konec tedna se vračamo v Wales in v naslednjih dveh tednih bo na barki kar številna posadka, saj se bodo Zlati in Jonu na krovu pridruľžli še Jolanda, Jelko in Marko.
Pozimi sem načrtoval, da bi si Škotsko ogledali s pomočjo avta, potem pa mi je naš meteorolog Jure omenil možnost, da gremo čez hribe po sredi Škotske lahko kar z barko. Sliši se zanimivo in ni prvi april. Vsekakor bomo odjadrali v osrčje Škotske, ali nam bo uspelo pobožati Nessie in zares pluti skozi škotsko višavje, pa bomo vedeli čez nekaj dni :).

/ -->