St. Martin

19.6.  Zjutraj smo prijadrali na sever St. Martina, francosko-nizozemskega otoka, ki ga je lani razdejal orkan. Mnoge hiše na obali so še vedno brez streh, v marini je veliko pomolov še vedno polomljenih in bark potopljenih.

Dušan in Alma bosta tukaj nadaljevala s počitnicami in sta se že izkrcala, Midva s Skokico pa bova danes odjadrala čez Atlantik.

Vremenske napovedi trenutno napovedujejo za prvih nekaj dni ugoden veter, potem pa se bo začel slalom med anticikloni, cikloni in brezvetrji.

Proti St. Martinu

18.6. Zvečer, ko se je veter dovolj polegel, sva z Dušanom dokončala krpanje genove, saj mi je Alma s seboj iz Slovenije prinesla nekaj novih samolepljivih dakronskih tapet.

Zjutraj sem dobro uro čakal pred pisarno luškega kapitana, da sem mu lahko plačal luške takse in so nam policaji potem lahko poštempljali potne liste. Rezervoarji na barki so po dolgem času spet polni, prav tako hladilnik in omara s čipsom in sladkarijami. Tukajšnje cene v trgovinah so kar visoke. Popoldne smo se poslovili od sončne Antigve in odjadrali na severozahod proti 95 milj oddaljenemu St. Martinu.

Jolly Harbour, Antigva

17.6. Ponoči smo se ustavili v zalivu Deshaies na severu Guadeloupa, zjutraj pa s 15 vozli vzhodnika po razmeroma mirnem morju odjadrali do Antigve in barko privezali v marini turističnega naselja Jollie Harbour na zahodu otoka.

Naš prihod sem oblastem preko interneta najavil že včeraj in izpolnil vse obrazce, zato so bile formalnosti ob prihodu hitro opravljene.

Jolie Harbour je obdan s čudovitimi belimi plažami in s turkiznim morjem, kot ga poznamo s karibskih razglednic. Na plažah v tem obdobju ni nobene gužve, morje pa je čudovito toplo.

Jutri bom tukaj napolnil rezervoarje z nafto, saj je le ta na Antigvi cenejša kot na okoliških otokih. Market je zraven marine, zato bom kar tukaj nabavil tudi hrano za naslednje tedne. Popoldne bomo odjadrali do St. Martina, kjer se v torek izkrcata Alma in Dušan in potem mi bo karibskih otokov na poti proti severu počasi zmanjkalo.

Illes Saintes, Guadeloupe

16.6. Dušan je čakal in dočakal. Alma se je vkrcala na barko in zvečer smo iz Fort de France-a odjadrali proti severu, proti Guadeloupu.

Morja je bilo v prelivih med otoki kar živahno, zahodnika smo imeli v povprečju okoli 20 vozlov, ob plohah tudi precej več, da smo se čez noč lahko zabavali s krajšavami.

Proti jutru smo že jadrali mimo danes precej deževne Dominice in se dopoldne za nekaj ur ustavili na mondenih

otokih Saintes južno od Guadeloupa. Z vzponom na 100 metrov visok hrib z napoleonovo trdnjavo na otoku Terre de Haut sem naredil svoj višinski rekord meseca 🙂 (višinski metri narejeni z avtom po Barbadosu seveda ne štejejo).

Popoldne smo odjadrali do mesta Basse Terre, da bi opravili z izstopnimi formalnostmi, pa so marina in uradi zaprti do ponedeljka. Do takrat ne bomo čakali in kaže, da bomo morali na Atigvi, kamor odjadramo jutri, malo improvizirati.

Fort de France, Martinik

14.6. Dopoldne smo odjadrali s St. Lucije in Skokico popoldne privezali v marini pri Fort de France na Martiniku.

Miodrag in Blaž sta tako zaključila s svojim oceanskim jadranjem in se zvečer izkrcala, Dušan pa nekaj dni še ostane na barki in jutri dobi obisk iz Slovenije.

Tretji krog je sklenjen

13.6. Ponoči smo odjadrali z Barbadosa. Morje na odprtem je še vedno precej razgibano, a jadranje je bilo danes vendarle udobnejše od preteklih dni, saj smo imeli veter in valove v krmo.

Opoldne smo bili že mimo juga St. Lucije, popoldne pa smo sidro spustili v zalivu Rodney na severu otoka.

 

Moj tretji jadralski krog okoli sveta je s tem sklenjen, vendar cilj ni bil krog, temveč jadralska pot in spoznavanje novih otokov in krajev. Tokratna pot naokoli je bolj vijugasta, kot so bile prejšnje in tudi pot do doma je še dolga, vodila bo še mimo nekaj zame novih otokov in bo končana jeseni.

Sporočilo v steklenici

Pred šestimi leti sva s Klemenom jadrala med Brazilijo in Zelenortskimi otoki. Ko sva prečkala ekvator, sva v morje vrgla steklenico s sporočilom, da sva na ekvatorju južno od Zelenortskih otokov v morje vrgla steklenico in da naj se nama javi tisti, ki bi steklenico našel.

Čez sedem mesecev je Klemen z Barbadosa dobil elektronsko pošto, da so našli steklenico. Najino sporočilo je v steklenici vmes prepotovalo dva tisoč milj.

Danes je zgodba s sporočilom v steklenici dobila prijazno nadaljevanje. Pred nekaj tedni sem Ryanu, kot ja barbadoškemu najditelju ime, poslal elektronsko pošto in mi je odgovoril, da se spomni, da je našel steklenico medtem, ko je ribaril.

Ryana sem danes povabil na pijačo. Doslej sem mislil, da je ribič, pa mi je med pogovorom povedal, da je po poklicu policist in da gre občasno na obalo loviti ribe. Pred šestimi leti je na plaži našel steklenico in v njej videl popisan list. Steklenico jo razbil, prebral sporočilo, zvečer vzel v roke tablico in se nama javil.

Ryan me je danes z avtom zapeljal po Barbadosu in mi po dolgem in počez razkazal svoj zeleni otok. Med vožnjo mi je povedal veliko, a ja angleško govoril v tako močnem karibskem narečju, da sem ga razumel le približno polovico. Vendar je bilo ob videnem tudi to dovolj, da sem spoznal, kako slikovita je njegova domovina.

Bridgetown

12.6.  Dan za sprehode po mestu, kopanje v toplem morju, počitek in oddih od atlantskih valov.

Po drugi strani pa je žal to tudi dan za opravljanje ponovno zamudnih izstopnih formalnosti, saj jutri odjadramo proti St. Luciji in Martiniku.

Čas je tudi za popravilo jader, ki jim je športno jadranje v minulih dneh zadala kar nekaj novih razpok. Predvsem tretjo krajšavo na glavnem jadru smo skorajda odtrgali in smo potem v močnejšem vetru zadnja dva dni uporabljali četrto.

Barbados

11.6.  Popoldne je zahodni morski tok popustil in takoj smo lahko jadrali hitreje in v v pristanišče v Bridgetownu prijadrali že ponoči. Zjutraj so bile na vrsti po nepotrebnem zelo zamudne formalnosti z veliko izpolnjevanja različnih formularjev, ki jih verjetno potem nikoli nihče več ne prebere.

Dopoldne smo se iz pristanišča prestavili na sidrišče v bližnji Carlisle bay in se prvič sprehodili po eni od belih karibskih plaž. V bistvu so mi fantje kar pobegnili z barke. Še preden je bila barka privezana na bojo v zalivu, je bil čoln že v vodi in fantje na poti proti plaži.

Verjetno so imeli razburkanega morja vrh glave in se klicu Karibov niso mogli upreti.

Seveda ne smem pozabiti Dušanove ribe, ki jo je ujel pred dvema dnevoma in je tokrat za spremembo ni spustil nazaj v vodo. Riba zaenkrat čaka v hladilniku in zdaj ni več izgovorov, da je morje predivje za kuharske operacije.