Tepes.info – Tepes Info

Severozahodni prehod smo prejadrali

Zjutraj je veter začel slabeti in na Thindri so kmalu zagnali motor, midva z Dušanom pa sva še nekaj ur lovila sapice v jadra in vztrajala pri hitrosti med štirimi in petimi vozli, zato nama je norveško-švedska posadka dopoldne počasi pobegnila naprej. Vremenska napoved za naslednje dni je bila kar ugodna z vetrom iz severnih kvadrantov, nobenih zelo močnih vetrov ni bilo v napovedi, trenutne sapice severozahodnika pa naj bi že popoldne zamenjalo dvajset vozlov severnika in severovzhodnika.

Ni se nama mudilo, a ko je hitrost Skokice v šibkem vetru padla pod tri vozle, sem vseeno zagnal motor. Plovba je bila takoj hitrejša in motor je hkrati napolnil tudi akumulatorje, saj sončne celice v zadnjih oblačnih in meglenih dneh niso naredile kaj dosti elektrike. Lenobno plovbo skozi meglice po mirnem morju sva izmenično izkoristila za počitek in spanje.

Veter naju je popoldne od zadaj spet dohitel in se postopoma okrepil nad dvajset vozlov. Razvila sva jadra, genovo razpela na tangun in vse hitreje metuljčkala proti jugozahodu. Thindro sva po nekaj urah dohitela in jo prehitela. Preko radijske postaje smo se pogovorili o načrtih za prihodnje dni in o formalnostih v Nomeju ob vstopu v ZDA. Za Norvežane bo vstop v Ameriko bolj enostaven, saj imajo vsi na krovu ameriške vize, midva z Dušanom pa viz v preteklih mesecih na ameriškem veleposlaništvu v Ljubljani nisva uspela dobiti. Za ZDA sva oba pridobila elektronsko vizo, vendar je za prihod v Ameriko z lastnim plovilom potrebna še dodatna viza. Ko sem se spomladi prijavil za vizo, sem izpolnil vse zahtevane formularje, vendar je poleg plačila zajetnega zneska za pridobitev vize potreben tudi pogovor na veleposlaništvu in potem tam za nekaj tednov pustiti še potni list, da vanj nalepijo vizo. V zadnjega pol leta mi v dneh, ko sem bil doma, na veleposlaništvu ni uspelo dobiti prostega termina za pogovor, po katerem bi bil lahko še dva tedna brez potnega lista. Izjeme žal niso želeli narediti, zato zdaj v ZDA prihajava brez vize.

V poročilih jadralcev iz preteklih let sem videl, da na Aljaski zelo spoštujejo jadralce, ki k njim pridejo preko Arktike skozi Severozahodni prehod in zato so vizo tam lahko izjemoma dobili tudi ob prihodu v ZDA. Na to izjemo sem nekako računal oziroma upal tudi v najinem primeru, če pa ne bo uspelo, nama v skladu z mednarodnim pomorskim pravom ostane tudi še možnost neškodljivega prehoda skozi ameriške teritorialne vode do Kanade.

Pred nekaj dnevi sem ob odhodu iz Kanade v skladu s predpisi preko elektronske pošte najavil najin prihod v Ameriko in od CBP (Customs and Border Protection) dobil odgovor z navodili, da se, dokler v Nomeju ne urediva viz in vstopnih formalnosti, v ZDA v kakšnem zalivu lahko ustaviva le v primeru nevarnosti. V Nome bo oficir CBP prišel po štirinajstem septembru, zato bova morala tam nekaj dni počakati, da se oficir vrne iz Anchorage-a in nama uredi začasne vize. Tega odgovora sva bila oba z Dušanom vesela, saj nama je odpiral vrata za čisto legalen vstop v ZDA, kakšen dan počitka v Nomeju pa se nama bo po desetih dneh neprekinjenega jadranja zagotovo prilegel.

Popoldne se je zjasnilo in veter se je okrepil nad 25 vozlov, valovi od zadaj pa so se postopoma dvignili nad dva metra. Valovi so zibali barko in jadra so vse bolj opletala, zato sva smer jadranja spremenila za trideset stopinj in veter potem v jadra lovila nekoliko bolj s strani. Jadra so se umirila in barka je pospešila nad devet vozlov. Obrate z vetrom sva potem preko popoldneva, večera in noči delala na vsakih nekaj ur, da se nisva preveč oddaljila od smeri proti Beringovem prelivu. Skokica je v takšnih razmerah kar hitra in Thindra je do večera izginila za obzorjem za nama.

Hladno jasno noč nama je popestril polarni sij, ki je svoje zelene zavese in meglice kar nekaj ur premikal preko zvezdnega neba.

Zjutraj sva prijadrala do rta Lisburne, kjer je veter oslabel in barka se je upočasnila. Za rtom sva lahko zavila bolj proti jugu, zato je veter poslej pihal bolj s strani v bok barke in še naprej sva lahko jadrala s čisto spodobno hitrostjo petih vozlov. Popoldne sva prijadrala do naslednjega večjega rta in za Pt. Hope zavila proti jugovzhodu. Sonce je Skokico lepo ogrelo in bunde so danes ostale v podpalubju. Dveh lepih sončnih dni zapored na Arktiki nismo doživeli že vse od Grenlandije pred dvema mesecema. Ozračje je bilo čisto in nad zahodnim obzorjem so se na desni videli hribi vzhodne Sibirije, nad vzhodno obalo pa so se levo od Skokice vzpenjale zasnežene gore Aljaske.

Vremenska napoved je za prihodnja dva dni obetala več vetra ob vzhodni obali Čukotskega morja, po sredini pa le šibek in spremenljiv veter, ki sem se mu želel izogniti, zato sem kurz preko noči zastavil po nekoliko daljši poti ob obali.

Zadnji dan naše poti po Arktiki in po Severozahodnem prehodu na jugu Čukotskega morja je bil oblačen. Veter je slabel, a ga je bilo še vedno dovolj za počasno jadranje. Sredi dneva sva jadrala čez severni tečajnik in Skokica se je s tem od Arktike po dobrih dveh mesecih poslovila. Iskrica veselja se je pojavila v mojih mislih, vendar bova praznovanje z Dušanom odložila za pol dneva, kolikor potrebujeva, da bova prijadrala do približno sedemdeset milj oddaljenega Beringovega preliva. Tam se stikata Arktični ocean in Pacifik in tam se konča pot skozi Severozahodni prehod.

Na morju pred barko sva popoldne videvala številne oblačke vodne pare, ki so jih z izdihanim zrakom v zrak pošiljali kiti, ko so na površje izplavali iz globin morja. Kitom sva se počasi bližala in potem so se te ogromne morske živali začele igrati okoli Skokice. Nekateri kiti so se okoli barke potapljali tudi v neposredni bližini, da so mi med fotografiranjem od strahu včasih tudi zadrhtele roke. Na površje so nekajkrat izplavali tik ob boku barke, vendar se Skokice na srečo niso dotaknili. Plavali so v skupinah po dva ali tri skupaj in se potem, ko so se nadihali, po nekaj minutah spet potopili v globino. Po nekaj miljah sva prijadrala do naslednje skupine kitov in njihova igra okoli barke se je ponovila.

Poleg kitov sva na morju srečala tudi dve ladji obalne straže. Meja z Rusijo je tukaj blizu, Rusi in Kitajci pa imajo v teh dneh na Čukotskem morju skupne pomorske vojaške vaje.

Zvečer sva se približala Beringovi ožini in v meglicah na levi pred seboj videla rt Prince of Wales, na desni pa otoka Diomede in rusko sibirsko obalo.

Svetilnik na rtu nama je kazal pot in malo pred polnočjo sva desetega septembra skozi Beringov preliv prijadrala na Tihi ocean. Z Dušanom sva se objela, si čestitala in si nazdravila. Severozahodni prehod je zdaj za nama, uspešno smo ga prejadrali od Labradorskega morja v Atlantiku preko Arktike do Beringovega morja v Pacifiku. Vsi, ki smo letos jadrali na Skokici, smo na to lahko vsaj malo ponosni.

V vsej pomorski zgodovini do letos je Severozahodni prehod uspešno preplulo 351 ladij vseh velikosti in namenov. Letos se bo to število povečalo za trideset do štirideset ledolomilcev, tovornih, ribiških in raziskovalnih ladij ter križark in jadrnic. Skokica je prvo slovensko plovilo, ki je prejadralo ali preplulo Severozahodni prehod.

Glavni cilj mojega letošnjega jadranja je bil zdaj dosežen, a poti za letos še zdaleč ni konec. Pred nama z Dušanom je zahtevno Beringovo morje in v nadaljevanju tudi še jadranje čez Aljaški zaliv do Britanske Kolumbije v Kanadi.

Arktični ocean

Ponoči se je zahodnik polegel in morje na sidrišču se je popolnoma umirilo. S posadko jadrnice Caprivi smo se zvečer dogovorili, da bomo proti Aljaski izpluli v drugem delu noči.

Polovico dneva sem prespal, zato sem bil popolnoma zbujen že sredi noči. Na jadrnici Caprivi, ki je bila zasidrana v bližini, ni bilo luči in nikogar ni bilo videti na palubi. Premišljeval sem, ali naj jih zbudim za skupni odhod, ali pa pustim, naj spijo še naprej. Na računalniku sem preko Starlinka še enkrat pregledal najnovejše vremenske napovedi, ki so še vedno kazale, da se bo veter popoldne začel obračati na ugodni vzhodnik, ki bo potem vztrajal še dva dni in se potem postopoma preko severnika obrnil na zahodnik. Na Capriviju je bilo še vedno vse mirno. Dvignil sem sidro in z Dušanom sva po brezvetrju okoli Herschla odplula proti Aljaski, na Caprivi pa sem poslal mail, da jih nisem želel buditi in da jih bom zjutraj obvestil, kakšne so razmere zunaj na odprtem.

S Caprivija je zjutraj prišel mail, v katerem sta me Jade in Ben v šali obtožila, da sem se spet na skrivaj splazil s sidrišča, da bi jih prehitel do cilja. Napovedala sta, da nas bodo kmalu prehiteli in hkrati sporočila, da sta pred nami trideset in dvajset milj pred nami jadrnici Thindra in Sentijn, ki sta spustili postanek v Tuktoyaktuku in na Herschlu. Za ti dve jadrnici nisem vedel, da sta nas prehiteli med našim postankom na Herschlu. Preko mailov in facebooka smo si v teku dneva z vsemi izmenjali naše pozicije in se dogovorili za interno regato do rta Barrow.

Zjutraj je vzhodnik začel kodrati morje in se do poldneva okrepil do uporabne hitrosti, da sva razpela jadra in ustavila motor. V daljavi na jugu so se lepo videle zasnežene kanadske in ameriške gore. Prejadrala sva mejo med ZDA in Kanado, zato sva z jambora snela kanadsko zastavo in jo nadomestila z ameriško.

Zaradi nasprotnega toka ob obali morava jadrati malo bolj proti severu, kjer je toka manj in napredovanje hitrejše. Za četrtek in petek so popoldanske napovedi pokazale, da se bo vreme spet zapletlo in težko ocenim, ali bova do takrat že lahko objadrala rt Barow ali pa bova morala spet iskati kakšno zatočišče že prej. Toda morje ob obali v daljni okolici Barowa je povsod zelo plitvo in za Skokico v preplitvih zalivih pred rtom najbrž ne bo mogoče najti varnega sidrišča. Poleg nasprotnega toka ob obali so nevarnost pri plovbi ponoči predstavljali še ostanki ledenih plošč, ki so jih za obalno območje prikazovale ameriške karte ledu.

Nasprotni morski tok se je z oddaljenostjo od obale nekoliko zmanjšal, a nama je še vedno kradel blizu dva vozla hitrosti, kar ni ravno najboljše vplivalo na moje razpoloženje. Merilec hitrosti po vodi je kazal hitrost okrog šestih vozlov, GPS pa le štiri. Za nameček pa je veter proti večeru spet oslabel in spustila se je megla. Zagnal sem motor in dežurstvo za krmilom za nekaj ur prepustil Dušanu.

Megla je vztrajala še celo noč, potem pa se je dvignila in veter se je spet dovolj okrepil, da sva ustavila motor in skoraj cel dan uživala v lepem hitrem jadranju. Posledica malo bolj športnega jadranja je bila polomljena ročica vitla, s katerim zategujemo vrvi škotine sprednjega jadra. To je že tretja polomljena ročica na letošnji poti in pri lomljenju ročic sem se zdaj izenačil z Alešem in Dušanom. Iz predala sem vzel še zadnjo rezervo in jo namestil na vitel.

Veter je obrnil na severnik, a sva se od aljaške obale v preteklih dveh dneh oddaljila že za štirideset milj, zato sem kurz zdaj lahko popravil direktno na zahod, kakšnih dvajset milj severno od rta Barrow. Z vetrom v bok sva hitro napredovala in vse je kazalo da bova mimo rta prijadrala še pred večerom tretjega dne in še pred napovedano hladno fronto, s katero bo prišel tudi neugodni zahodnik. V naši interni regati sva preko noči prehitela Sentijn, Thindra je bila dobrih petnajst milj pred nama, Caprivi pa je nekoliko zaostajal in lovil Sentijn.

Medtem ko sem počival v svoji kabini in je na krovu dežural Dušan, me je le ta začel glasno klicati, naj takoj pridem na krov. Hitro sem bil na palubi in videl Dušana na premcu, kako je iz vode vleče genovo. Pomagal sem mu, da sva na krov potegnila še preostanek jadra. Dušan mi je rekel, da se je jadro kar naenkrat odpelo in padlo v vodo. Najprej sem mislil, da se je genova izpulila iz utora v profilu navijalnega mehanizma, potem pa sem v zanki na zgornjem robu jadra videl skrivljeni in izpuljeni škopec, in mi je bilo jasno, da je to vzrok najinih težav.

Pogledal sem na vrh jambora in videl, da je zgornji ležaj navijalnega mehanizma genove ostal na vrhu in ga od spodaj nisem mogel spustiti na palubo, da bi genovo lahko dvignila na jambor. Premišljeval sem, kaj bi bilo najboljše storiti. Nadaljevala sva sicer z jadranjem z glavnim jadrom, a nisva bila hitra. V prtljažnem prostoru imam rezervni flok, ki ga s sponkami lahko spredaj namestim na kater pripono, vendar se tega jadra ne da navijati in krajšati v močnem vetru, zato sem se odločil, da poskusim z Dušanovo pomočjo splezati na vrh jambora in popraviti zgornji ležaj genove ter ga po tirnici spustiti na palubo. Valovi se mi niso zdeli preveliki in jambor ni zelo močno opletal levo in desno, saj sta veter in napeto glavno jadro lepo ublažila zibanje barke.

Toplo sem se oblekel, pripravil nekaj orodja, na dvižnico spinakerja namestil sedež in se pripasal vanj, potem sem kot varovalno vrv nase navezal še rezervno dvižnico genove in začel plezati na jambor. Do sredine jambora imam nameščene stopalke in do tam je bilo plezanje hitro, Dušan je od spodaj le vlekel obe vrvi in me varoval. Od sredine naprej pa je bilo vse odvisno le od Dušana in njegovih mišic, ko je vrtel vitel in me počasi dvigoval proti vrhu jambora. Visel sem kot hruška in se krepko oprijemal jambora, da me opletanje na valovih ne bi odtrgalo stran od jambora in bi me potem metalo naokoli in butalo ob pletenice in jambor. Za popestritev je začel naletavati sneg iz oblakov prihajajoče hladne fronte.

Brez zapletov me je Dušan po nekaj minutah dvignil do vrha, kjer sem videl, da je zgornji ležaj navijalnega mehanizma genove snet s profilne letve in zagozden med jambor in sprednjo pripono. Izpuljen je bil tudi plastični zaključek profilne letve. S tresočimi rokami mi je ležaj uspelo natakniti nazaj na profilno letev in ga potem skupaj z dvižnico spustiti navzdol do palube, zaključka profila pa si na opletajočem jamboru nisem upal popravljati in bo moral počakati na mirnejše morje. Spust z jambora je šel gladko in hitreje kot dvig. Dušan ima dovolj alpinističnih izkušenj, da me je varno spustil na palubo, jaz pa sem se moral le dovolj močno držati jambora, da me zibanje ni odtrgalo. Na jambor sva dvignila genovo, jo napela in lahko sva si oddahnila. Zdelo se mi je, da vse skupaj ni trajalo dolgo, a ko sem pogledal na uro na ploterju, sem videl, da sem na jamboru visel dobro uro in da je avtopilot v tem času po svoje naredil nekaj obratov.

Veter se je vmes obrnil na severozahodnik in oslabel, zato sem kurz popravil na jugozahod, nekoliko nad približno trideset milj oddaljeni rt Barrow. Barka je nekoliko pospešila, čas do prihoda fronte in neugodnega zahodnika se je iztekal. Jadrnica Thindra, ki sva se ji pred težavami približala na deset milj, nama je spet pobegnila in se je zdaj že bližala rtu Barrow.