Zjutraj je veter začel slabeti in na Thindri so kmalu zagnali motor, midva z Dušanom pa sva še nekaj ur lovila sapice v jadra in vztrajala pri hitrosti med štirimi in petimi vozli, zato nama je norveško-švedska posadka dopoldne počasi pobegnila naprej. Vremenska napoved za naslednje dni je bila kar ugodna z vetrom iz severnih kvadrantov, nobenih zelo močnih vetrov ni bilo v napovedi, trenutne sapice severozahodnika pa naj bi že popoldne zamenjalo dvajset vozlov severnika in severovzhodnika.

Ni se nama mudilo, a ko je hitrost Skokice v šibkem vetru padla pod tri vozle, sem vseeno zagnal motor. Plovba je bila takoj hitrejša in motor je hkrati napolnil tudi akumulatorje, saj sončne celice v zadnjih oblačnih in meglenih dneh niso naredile kaj dosti elektrike. Lenobno plovbo skozi meglice po mirnem morju sva izmenično izkoristila za počitek in spanje.

Veter naju je popoldne od zadaj spet dohitel in se postopoma okrepil nad dvajset vozlov. Razvila sva jadra, genovo razpela na tangun in vse hitreje metuljčkala proti jugozahodu. Thindro sva po nekaj urah dohitela in jo prehitela. Preko radijske postaje smo se pogovorili o načrtih za prihodnje dni in o formalnostih v Nomeju ob vstopu v ZDA. Za Norvežane bo vstop v Ameriko bolj enostaven, saj imajo vsi na krovu ameriške vize, midva z Dušanom pa viz v preteklih mesecih na ameriškem veleposlaništvu v Ljubljani nisva uspela dobiti. Za ZDA sva oba pridobila elektronsko vizo, vendar je za prihod v Ameriko z lastnim plovilom potrebna še dodatna viza. Ko sem se spomladi prijavil za vizo, sem izpolnil vse zahtevane formularje, vendar je poleg plačila zajetnega zneska za pridobitev vize potreben tudi pogovor na veleposlaništvu in potem tam za nekaj tednov pustiti še potni list, da vanj nalepijo vizo. V zadnjega pol leta mi v dneh, ko sem bil doma, na veleposlaništvu ni uspelo dobiti prostega termina za pogovor, po katerem bi bil lahko še dva tedna brez potnega lista. Izjeme žal niso želeli narediti, zato zdaj v ZDA prihajava brez vize.

V poročilih jadralcev iz preteklih let sem videl, da na Aljaski zelo spoštujejo jadralce, ki k njim pridejo preko Arktike skozi Severozahodni prehod in zato so vizo tam lahko izjemoma dobili tudi ob prihodu v ZDA. Na to izjemo sem nekako računal oziroma upal tudi v najinem primeru, če pa ne bo uspelo, nama v skladu z mednarodnim pomorskim pravom ostane tudi še možnost neškodljivega prehoda skozi ameriške teritorialne vode do Kanade.

Pred nekaj dnevi sem ob odhodu iz Kanade v skladu s predpisi preko elektronske pošte najavil najin prihod v Ameriko in od CBP (Customs and Border Protection) dobil odgovor z navodili, da se, dokler v Nomeju ne urediva viz in vstopnih formalnosti, v ZDA v kakšnem zalivu lahko ustaviva le v primeru nevarnosti. V Nome bo oficir CBP prišel po štirinajstem septembru, zato bova morala tam nekaj dni počakati, da se oficir vrne iz Anchorage-a in nama uredi začasne vize. Tega odgovora sva bila oba z Dušanom vesela, saj nama je odpiral vrata za čisto legalen vstop v ZDA, kakšen dan počitka v Nomeju pa se nama bo po desetih dneh neprekinjenega jadranja zagotovo prilegel.