Zjutraj je veter začel slabeti in na Thindri so kmalu zagnali motor, midva z Dušanom pa sva še nekaj ur lovila sapice v jadra in vztrajala pri hitrosti med štirimi in petimi vozli, zato nama je norveško-švedska posadka dopoldne počasi pobegnila naprej. Vremenska napoved za naslednje dni je bila kar ugodna z vetrom iz severnih kvadrantov, nobenih zelo močnih vetrov ni bilo v napovedi, trenutne sapice severozahodnika pa naj bi že popoldne zamenjalo dvajset vozlov severnika in severovzhodnika.

Ni se nama mudilo, a ko je hitrost Skokice v šibkem vetru padla pod tri vozle, sem vseeno zagnal motor. Plovba je bila takoj hitrejša in motor je hkrati napolnil tudi akumulatorje, saj sončne celice v zadnjih oblačnih in meglenih dneh niso naredile kaj dosti elektrike. Lenobno plovbo skozi meglice po mirnem morju sva izmenično izkoristila za počitek in spanje.

Veter naju je popoldne od zadaj spet dohitel in se postopoma okrepil nad dvajset vozlov. Razvila sva jadra, genovo razpela na tangun in vse hitreje metuljčkala proti jugozahodu. Thindro sva po nekaj urah dohitela in jo prehitela. Preko radijske postaje smo se pogovorili o načrtih za prihodnje dni in o formalnostih v Nomeju ob vstopu v ZDA. Za Norvežane bo vstop v Ameriko bolj enostaven, saj imajo vsi na krovu ameriške vize, midva z Dušanom pa viz v preteklih mesecih na ameriškem veleposlaništvu v Ljubljani nisva uspela dobiti. Za ZDA sva oba pridobila elektronsko vizo, vendar je za prihod v Ameriko z lastnim plovilom potrebna še dodatna viza. Ko sem se spomladi prijavil za vizo, sem izpolnil vse zahtevane formularje, vendar je poleg plačila zajetnega zneska za pridobitev vize potreben tudi pogovor na veleposlaništvu in potem tam za nekaj tednov pustiti še potni list, da vanj nalepijo vizo. V zadnjega pol leta mi v dneh, ko sem bil doma, na veleposlaništvu ni uspelo dobiti prostega termina za pogovor, po katerem bi bil lahko še dva tedna brez potnega lista. Izjeme žal niso želeli narediti, zato zdaj v ZDA prihajava brez vize.

V poročilih jadralcev iz preteklih let sem videl, da na Aljaski zelo spoštujejo jadralce, ki k njim pridejo preko Arktike skozi Severozahodni prehod in zato so vizo tam lahko izjemoma dobili tudi ob prihodu v ZDA. Na to izjemo sem nekako računal oziroma upal tudi v najinem primeru, če pa ne bo uspelo, nama v skladu z mednarodnim pomorskim pravom ostane tudi še možnost neškodljivega prehoda skozi ameriške teritorialne vode do Kanade.

Pred nekaj dnevi sem ob odhodu iz Kanade v skladu s predpisi preko elektronske pošte najavil najin prihod v Ameriko in od CBP (Customs and Border Protection) dobil odgovor z navodili, da se, dokler v Nomeju ne urediva viz in vstopnih formalnosti, v ZDA v kakšnem zalivu lahko ustaviva le v primeru nevarnosti. V Nome bo oficir CBP prišel po štirinajstem septembru, zato bova morala tam nekaj dni počakati, da se oficir vrne iz Anchorage-a in nama uredi začasne vize. Tega odgovora sva bila oba z Dušanom vesela, saj nama je odpiral vrata za čisto legalen vstop v ZDA, kakšen dan počitka v Nomeju pa se nama bo po desetih dneh neprekinjenega jadranja zagotovo prilegel.

Popoldne se je zjasnilo in veter se je okrepil nad 25 vozlov, valovi od zadaj pa so se postopoma dvignili nad dva metra. Valovi so zibali barko in jadra so vse bolj opletala, zato sva smer jadranja spremenila za trideset stopinj in veter potem v jadra lovila nekoliko bolj s strani. Jadra so se umirila in barka je pospešila nad devet vozlov. Obrate z vetrom sva potem preko popoldneva, večera in noči delala na vsakih nekaj ur, da se nisva preveč oddaljila od smeri proti Beringovem prelivu. Skokica je v takšnih razmerah kar hitra in Thindra je do večera izginila za obzorjem za nama.

Hladno jasno noč nama je popestril polarni sij, ki je svoje zelene zavese in meglice kar nekaj ur premikal preko zvezdnega neba.

Zjutraj sva prijadrala do rta Lisburne, kjer je veter oslabel in barka se je upočasnila. Za rtom sva lahko zavila bolj proti jugu, zato je veter poslej pihal bolj s strani v bok barke in še naprej sva lahko jadrala s čisto spodobno hitrostjo petih vozlov. Popoldne sva prijadrala do naslednjega večjega rta in za Pt. Hope zavila proti jugovzhodu. Sonce je Skokico lepo ogrelo in bunde so danes ostale v podpalubju. Dveh lepih sončnih dni zapored na Arktiki nismo doživeli že vse od Grenlandije pred dvema mesecema. Ozračje je bilo čisto in nad zahodnim obzorjem so se na desni videli hribi vzhodne Sibirije, nad vzhodno obalo pa so se levo od Skokice vzpenjale zasnežene gore Aljaske.

Vremenska napoved je za prihodnja dva dni obetala več vetra ob vzhodni obali Čukotskega morja, po sredini pa le šibek in spremenljiv veter, ki sem se mu želel izogniti, zato sem kurz preko noči zastavil po nekoliko daljši poti ob obali.

Zadnji dan naše poti po Arktiki in po Severozahodnem prehodu na jugu Čukotskega morja je bil oblačen. Veter je slabel, a ga je bilo še vedno dovolj za počasno jadranje. Sredi dneva sva jadrala čez severni tečajnik in Skokica se je s tem od Arktike po dobrih dveh mesecih poslovila. Iskrica veselja se je pojavila v mojih mislih, vendar bova praznovanje z Dušanom odložila za pol dneva, kolikor potrebujeva, da bova prijadrala do približno sedemdeset milj oddaljenega Beringovega preliva. Tam se stikata Arktični ocean in Pacifik in tam se konča pot skozi Severozahodni prehod.

Na morju pred barko sva popoldne videvala številne oblačke vodne pare, ki so jih z izdihanim zrakom v zrak pošiljali kiti, ko so na površje izplavali iz globin morja. Kitom sva se počasi bližala in potem so se te ogromne morske živali začele igrati okoli Skokice. Nekateri kiti so se okoli barke potapljali tudi v neposredni bližini, da so mi med fotografiranjem od strahu včasih tudi zadrhtele roke. Na površje so nekajkrat izplavali tik ob boku barke, vendar se Skokice na srečo niso dotaknili. Plavali so v skupinah po dva ali tri skupaj in se potem, ko so se nadihali, po nekaj minutah spet potopili v globino. Po nekaj miljah sva prijadrala do naslednje skupine kitov in njihova igra okoli barke se je ponovila.

Poleg kitov sva na morju srečala tudi dve ladji obalne straže. Meja z Rusijo je tukaj blizu, Rusi in Kitajci pa imajo v teh dneh na Čukotskem morju skupne pomorske vojaške vaje.

Zvečer sva se približala Beringovi ožini in v meglicah na levi pred seboj videla rt Prince of Wales, na desni pa otoka Diomede in rusko sibirsko obalo.

Svetilnik na rtu nama je kazal pot in malo pred polnočjo sva desetega septembra skozi Beringov preliv prijadrala na Tihi ocean. Z Dušanom sva se objela, si čestitala in si nazdravila. Severozahodni prehod je zdaj za nama, uspešno smo ga prejadrali od Labradorskega morja v Atlantiku preko Arktike do Beringovega morja v Pacifiku. Vsi, ki smo letos jadrali na Skokici, smo na to lahko vsaj malo ponosni.

V vsej pomorski zgodovini do letos je Severozahodni prehod uspešno preplulo 351 ladij vseh velikosti in namenov. Letos se bo to število povečalo za trideset do štirideset ledolomilcev, tovornih, ribiških in raziskovalnih ladij ter križark in jadrnic. Skokica je prvo slovensko plovilo, ki je prejadralo ali preplulo Severozahodni prehod.

Glavni cilj mojega letošnjega jadranja je bil zdaj dosežen, a poti za letos še zdaleč ni konec. Pred nama z Dušanom je zahtevno Beringovo morje in v nadaljevanju tudi še jadranje čez Aljaški zaliv do Britanske Kolumbije v Kanadi.