Ponoči se je zahodnik polegel in morje na sidrišču se je popolnoma umirilo. S posadko jadrnice Caprivi smo se zvečer dogovorili, da bomo proti Aljaski izpluli v drugem delu noči.

Polovico dneva sem prespal, zato sem bil popolnoma zbujen že sredi noči. Na jadrnici Caprivi, ki je bila zasidrana v bližini, ni bilo luči in nikogar ni bilo videti na palubi. Premišljeval sem, ali naj jih zbudim za skupni odhod, ali pa pustim, naj spijo še naprej. Na računalniku sem preko Starlinka še enkrat pregledal najnovejše vremenske napovedi, ki so še vedno kazale, da se bo veter popoldne začel obračati na ugodni vzhodnik, ki bo potem vztrajal še dva dni in se potem postopoma preko severnika obrnil na zahodnik. Na Capriviju je bilo še vedno vse mirno. Dvignil sem sidro in z Dušanom sva po brezvetrju okoli Herschla odplula proti Aljaski, na Caprivi pa sem poslal mail, da jih nisem želel buditi in da jih bom zjutraj obvestil, kakšne so razmere zunaj na odprtem.

S Caprivija je zjutraj prišel mail, v katerem sta me Jade in Ben v šali obtožila, da sem se spet na skrivaj splazil s sidrišča, da bi jih prehitel do cilja. Napovedala sta, da nas bodo kmalu prehiteli in hkrati sporočila, da sta pred nami trideset in dvajset milj pred nami jadrnici Thindra in Sentijn, ki sta spustili postanek v Tuktoyaktuku in na Herschlu.