Ponoči se je zahodnik polegel in morje na sidrišču se je popolnoma umirilo. S posadko jadrnice Caprivi smo se zvečer dogovorili, da bomo proti Aljaski izpluli v drugem delu noči.

Polovico dneva sem prespal, zato sem bil popolnoma zbujen že sredi noči. Na jadrnici Caprivi, ki je bila zasidrana v bližini, ni bilo luči in nikogar ni bilo videti na palubi. Premišljeval sem, ali naj jih zbudim za skupni odhod, ali pa pustim, naj spijo še naprej. Na računalniku sem preko Starlinka še enkrat pregledal najnovejše vremenske napovedi, ki so še vedno kazale, da se bo veter popoldne začel obračati na ugodni vzhodnik, ki bo potem vztrajal še dva dni in se potem postopoma preko severnika obrnil na zahodnik. Na Capriviju je bilo še vedno vse mirno. Dvignil sem sidro in z Dušanom sva po brezvetrju okoli Herschla odplula proti Aljaski, na Caprivi pa sem poslal mail, da jih nisem želel buditi in da jih bom zjutraj obvestil, kakšne so razmere zunaj na odprtem.

S Caprivija je zjutraj prišel mail, v katerem sta me Jade in Ben v šali obtožila, da sem se spet na skrivaj splazil s sidrišča, da bi jih prehitel do cilja. Napovedala sta, da nas bodo kmalu prehiteli in hkrati sporočila, da sta pred nami trideset in dvajset milj pred nami jadrnici Thindra in Sentijn, ki sta spustili postanek v Tuktoyaktuku in na Herschlu. Za ti dve jadrnici nisem vedel, da sta nas prehiteli med našim postankom na Herschlu. Preko mailov in facebooka smo si v teku dneva z vsemi izmenjali naše pozicije in se dogovorili za interno regato do rta Barrow.

Zjutraj je vzhodnik začel kodrati morje in se do poldneva okrepil do uporabne hitrosti, da sva razpela jadra in ustavila motor. V daljavi na jugu so se lepo videle zasnežene kanadske in ameriške gore. Prejadrala sva mejo med ZDA in Kanado, zato sva z jambora snela kanadsko zastavo in jo nadomestila z ameriško.

Zaradi nasprotnega toka ob obali morava jadrati malo bolj proti severu, kjer je toka manj in napredovanje hitrejše. Za četrtek in petek so popoldanske napovedi pokazale, da se bo vreme spet zapletlo in težko ocenim, ali bova do takrat že lahko objadrala rt Barow ali pa bova morala spet iskati kakšno zatočišče že prej. Toda morje ob obali v daljni okolici Barowa je povsod zelo plitvo in za Skokico v preplitvih zalivih pred rtom najbrž ne bo mogoče najti varnega sidrišča. Poleg nasprotnega toka ob obali so nevarnost pri plovbi ponoči predstavljali še ostanki ledenih plošč, ki so jih za obalno območje prikazovale ameriške karte ledu.

Nasprotni morski tok se je z oddaljenostjo od obale nekoliko zmanjšal, a nama je še vedno kradel blizu dva vozla hitrosti, kar ni ravno najboljše vplivalo na moje razpoloženje. Merilec hitrosti po vodi je kazal hitrost okrog šestih vozlov, GPS pa le štiri. Za nameček pa je veter proti večeru spet oslabel in spustila se je megla. Zagnal sem motor in dežurstvo za krmilom za nekaj ur prepustil Dušanu.

Megla je vztrajala še celo noč, potem pa se je dvignila in veter se je spet dovolj okrepil, da sva ustavila motor in skoraj cel dan uživala v lepem hitrem jadranju. Posledica malo bolj športnega jadranja je bila polomljena ročica vitla, s katerim zategujemo vrvi škotine sprednjega jadra. To je že tretja polomljena ročica na letošnji poti in pri lomljenju ročic sem se zdaj izenačil z Alešem in Dušanom. Iz predala sem vzel še zadnjo rezervo in jo namestil na vitel.

Veter je obrnil na severnik, a sva se od aljaške obale v preteklih dveh dneh oddaljila že za štirideset milj, zato sem kurz zdaj lahko popravil direktno na zahod, kakšnih dvajset milj severno od rta Barrow. Z vetrom v bok sva hitro napredovala in vse je kazalo da bova mimo rta prijadrala še pred večerom tretjega dne in še pred napovedano hladno fronto, s katero bo prišel tudi neugodni zahodnik. V naši interni regati sva preko noči prehitela Sentijn, Thindra je bila dobrih petnajst milj pred nama, Caprivi pa je nekoliko zaostajal in lovil Sentijn.

Medtem ko sem počival v svoji kabini in je na krovu dežural Dušan, me je le ta začel glasno klicati, naj takoj pridem na krov. Hitro sem bil na palubi in videl Dušana na premcu, kako je iz vode vleče genovo. Pomagal sem mu, da sva na krov potegnila še preostanek jadra. Dušan mi je rekel, da se je jadro kar naenkrat odpelo in padlo v vodo. Najprej sem mislil, da se je genova izpulila iz utora v profilu navijalnega mehanizma, potem pa sem v zanki na zgornjem robu jadra videl skrivljeni in izpuljeni škopec, in mi je bilo jasno, da je to vzrok najinih težav.

Pogledal sem na vrh jambora in videl, da je zgornji ležaj navijalnega mehanizma genove ostal na vrhu in ga od spodaj nisem mogel spustiti na palubo, da bi genovo lahko dvignila na jambor. Premišljeval sem, kaj bi bilo najboljše storiti. Nadaljevala sva sicer z jadranjem z glavnim jadrom, a nisva bila hitra. V prtljažnem prostoru imam rezervni flok, ki ga s sponkami lahko spredaj namestim na kater pripono, vendar se tega jadra ne da navijati in krajšati v močnem vetru, zato sem se odločil, da poskusim z Dušanovo pomočjo splezati na vrh jambora in popraviti zgornji ležaj genove ter ga po tirnici spustiti na palubo. Valovi se mi niso zdeli preveliki in jambor ni zelo močno opletal levo in desno, saj sta veter in napeto glavno jadro lepo ublažila zibanje barke.

Toplo sem se oblekel, pripravil nekaj orodja, na dvižnico spinakerja namestil sedež in se pripasal vanj, potem sem kot varovalno vrv nase navezal še rezervno dvižnico genove in začel plezati na jambor. Do sredine jambora imam nameščene stopalke in do tam je bilo plezanje hitro, Dušan je od spodaj le vlekel obe vrvi in me varoval. Od sredine naprej pa je bilo vse odvisno le od Dušana in njegovih mišic, ko je vrtel vitel in me počasi dvigoval proti vrhu jambora. Visel sem kot hruška in se krepko oprijemal jambora, da me opletanje na valovih ne bi odtrgalo stran od jambora in bi me potem metalo naokoli in butalo ob pletenice in jambor. Za popestritev je začel naletavati sneg iz oblakov prihajajoče hladne fronte.

Brez zapletov me je Dušan po nekaj minutah dvignil do vrha, kjer sem videl, da je zgornji ležaj navijalnega mehanizma genove snet s profilne letve in zagozden med jambor in sprednjo pripono. Izpuljen je bil tudi plastični zaključek profilne letve. S tresočimi rokami mi je ležaj uspelo natakniti nazaj na profilno letev in ga potem skupaj z dvižnico spustiti navzdol do palube, zaključka profila pa si na opletajočem jamboru nisem upal popravljati in bo moral počakati na mirnejše morje. Spust z jambora je šel gladko in hitreje kot dvig. Dušan ima dovolj alpinističnih izkušenj, da me je varno spustil na palubo, jaz pa sem se moral le dovolj močno držati jambora, da me zibanje ni odtrgalo. Na jambor sva dvignila genovo, jo napela in lahko sva si oddahnila. Zdelo se mi je, da vse skupaj ni trajalo dolgo, a ko sem pogledal na uro na ploterju, sem videl, da sem na jamboru visel dobro uro in da je avtopilot v tem času po svoje naredil nekaj obratov.

Veter se je vmes obrnil na severozahodnik in oslabel, zato sem kurz popravil na jugozahod, nekoliko nad približno trideset milj oddaljeni rt Barrow. Barka je nekoliko pospešila, čas do prihoda fronte in neugodnega zahodnika se je iztekal. Jadrnica Thindra, ki sva se ji pred težavami približala na deset milj, nama je spet pobegnila in se je zdaj že bližala rtu Barrow.