Ponoči sem med svojim dežurstvom na viharnem sidrišču pregledoval vremenske karte in modele na internetnih straneh in videl, da bo viharni vzhodnik v širokem kanalu Lancaster Soundu sredi dneva za kakšnih deset ur oslabel na dvajset vozlov, preden se bo zvečer spet vrnil s štiridesetimi. Mi bomo za 130 milj dolgo pot po Lancastru potrebovali vsaj dvajset ur. Teh 40 vozlov viharnega vzhodnika bo potem vztrajalo do sobote, kar je pomenilo še štiri dni čakanja na sidrišču v Tay Bay-u. Na tem sidrišču, ki je na koncu ledeniške doline, ki poteka proti vzhodu, zagotovo ne bomo ostali, temveč se bomo preselili na kakšno bolj zavetrno mesto ob obali. V glavi sem preigraval možnosti, da kam lahko pridemo v desetih urah in kam na poti se lahko skrijemo, če bi bile razmere v prelivu prehude. Alternativa je bila 80 milj oddaljeni Artic Bay v zalivu Admiralty za šestdeset milj oddaljenim naslednjim rtom. Tam je čakalo nekaj bark, ki so na severozahodno pot odjadrale en teden pred nami. Takrat je bil Pond Inlet še zamrznjen, zato so se za dopolnitev zalog na barkah ustavili v naslednjem možnem naselju, v Arctic Bay-u. Prav tako je bil takrat še zamrznjeno morje v nadaljevanju poti. Led pred prelivom Bellot se je v zadnjih dneh že razredčil, večja ovira pa je zdaj postalo viharno vreme na poti do tam.

O tem, ali bi že danes poskusili srečo v Lancaster Soundu ali pa še naprej čakali, se ne bom odločil sam, temveč se bom zjutraj pogovoril z Dušanom in Alešem. Zvečer, ko sem spal, so mimo našega sidrišča na svoji barki pluli Estonci in zavili v Lancaster Sound. Ko sem se zbudil za svoje dežurstvo, sem jih poskusil poklicati preko radijske postaje, a so bili že predaleč. Preko maila sem jih povprašal o razmerah na morju, a bom moral na odgovor počakati, da zjutraj kdo odpre računalnik.

Proti jutru se je veter na sidrišču nekoliko unesel, sidro pa je dobro držalo, zato z dežurstvi nismo nadaljevali. Ob zajtrku smo se z Dušanom in Alešem pogovorili pogovorili o naših možnostih in si ogledali zadnje vremenske napovedi, ki so za čez dan v Lancaster Soundu napovedovale dvajset, ponoči pa trideset vozlov vetra, s sunki do štirideset. Z Admirala Bellinghausna je prišel mail, da imajo dobrih dvajset vozlov vetra in zmešano morje.

Skupna odločitev je bila, da odjadramo po Lancaster Soundu proti zahodu in se potem glede na razmere sproti odločimo, ali zavijemo na levo v Admirality Inlet, ali pa nadaljujemo z jadranjem naprej okoli polotoka Brodeur do Prince Regent Inleta.

Dvignili smo sidro in odjadrali proti Lancaster Soundu in čez deset milj zavili na levo proti zahodu. Prve ure smo se srečevali z ledenimi gorami in okrog dvajset vozli severovzhodnika, kar je bilo čisto v redu in obvladljivo. Po še nekaj urah in štirideset prejadranih miljah je veter začel obračati na vzhodnik, kar je pomenilo od zadaj, v krmo, in okrepil se je na trideset vozlov, zato smo skrajšali genovo. Valovi so se višali, a razmere na morju so bile še vedno obvladljive. Autopilot je še vedno brez težav ohranjal pravo smer med valovi, da ni bilo potrebno ročno krmariti. Približali smo se vhodu v zaliv Admiralty Inlet, ki sem si ga pred odhodom postavil za zasilni izhod, če bi bile razmere v Lancastru prehude.

Med zalivom Admiralty in naslednjim velikim zalivom Prince Regent Inlet je bilo spet šestdeset milj razdalje do mirnejšega morja za rtom Cape York na severu polotoka Brodeur. Razmere na morju so bile še vedno čisto obvladljive in v skladu s 30 do 35 vozli vzhodnika v vremenskih napovedih. Odločili smo se, da jadramo naprej. Nekaj je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da bi zavoj v levo pomenil zavoj v slepo ulico, kjer bi morali potem počakati štiri dni do sobote, ko so napovedi obetale, da se bo viharno vreme v Lancastru umirilo.

Po nekaj urah, ko smo prejadrali dobrih dvajset milj širok vhod v zaliv Admiralty in se približali polotoku Brodeur, se je veter okrepil na štirideset vozlov. Genovo smo skrajšali na pet kvadratnih metrov in s pomočjo autopilota še naprej uspešno vijugali med vse večjimi valovi. Na barki imam tudi viharni flok, a je močno navita genova čisto dobro kljubovala viharnemu vetru in še vedno smo imeli sedem vozlov hitrosti, da nas valovi od zadaj niso preveč napadali.

Po petih urah viharnega jadranja, se je vzhodnik začel umirjati in se spustil pod štirideset vozlov, da smo se lahko nekoliko sprostili. Olajšanje je trajalo le kakšno uro, ko se je vzhodnik pred rtom York ponovno okrepil nad štirideset vozlov, posamezni sunki vetra so presegali petdeset vozlov hitrosti in za nameček se je spet pojavila megla in srečali smo se z nasprotnim tokom, ki je dvignil in zaostril valove, ki so nas prehitevali od zadaj.

Prijadrali smo v pospeševalno vetrovno območje pri rtu ob robu kopnega, kjer se veter okrepi, kadar so hribi na rtu dovolj visoki. Računal sem, da bo to trajalo uro ali dve, pa je trajalo štiri. Tesnoba se mi je prikradla za ovratnik in verjetno je bilo tako tudi pri Dušanu in Alešu, a ju raje nisem vprašal, temveč sem se delal, da je vse v redu in da je to nekaj normalnega, kar občasno doživiš na morju. Opazoval sem valove, jambor, jadro, predvsem pa nadzoroval autopilota. Vse je delovalo v redu in Skokica nas ni pustila na cedilu. Za vsak slučaj smo le zaprli vhodna vrata, da nas ne bi spet presenetil in notranjosti barke zalil kakšen val, kot se nam je to zgodilo na začetku Atlantika jugozahodno od Portugalske.

Po treh urah smo zjutraj za rtom York prišli iz pospeševalne cone, veter se je začel umirjati, mi pa smo zavili v levo v mirnejše vode zaliva Prince Regent. Na oddaljenosti nekaj milj smo sledili obali polotoka Brodeur in počasi zavijali proti jugu. Zdaj smo si končno lahko oddahnili, megla je izpuhtela, zjasnilo se je.

Dopoldne smo s petnajstimi vozli severovzhodnika lahkotno jadrali ob obali in se sredi dneva pri zalivu Port Bowen odločili za krajši postanek, da bi si pripravili kosilo in se malo sprehodili po obali. Sidro smo spustili ob lepi prodnati plaži v zavetju manjšega rta. Pospravili smo barko, nekaj pojedli, Aleš in Dušan sta se celo okopala v tri stopinje mrzli vodi, ko pa sem želel dati čoln v vodo, da bi se sprehodil po kopnem, je krepko zapihalo z jugovzhoda, sidro je popustilo in začelo nas je odnašati na odprto morje. Lepa reč, če bi se to zgodilo dvajset minut pozneje, bi moral krepko veslati, da bi ujel barko. Barka nam ne bi pobegnila, saj se je Aleš odločil, da ne gre na obalo, ker se zaradi nevarnosti srečanja s severnimi medvedi, boljše počuti na barki kot na kopnem. V vodiču je skorajda na vsaki strani napisano, da se je na obali potrebno paziti severnih medvedov, vendar ta teden nismo videli še nobenega.