Proti Papui Novi Gvineji
Prvi večer je bilo vetra v zavetju Salomonovih otokov zelo malo, zato je Skokico proti jugozahodu poganjal motor in krmaril avtopilot. Ponoči so se brezvetrju pridružili še zajetni valovi z juga, ki so krepko zibali barko in izklapljali avtopilota. Med solo jadranjem ponoči po navadi spim na obroke in se zbujam na pol ure, da preverim, ali je okoli barke vse v redu. Tokrat je avtopilot s svojim alarmom vseskozi skrbel, da moji obroki dremeža niso bili daljši od 10 minut. Zjutraj sem se vendarle primajal do vetra, dvignil jadra, ki so s pomočjo vetra dovolj umirila barko, da je oslabljeni avtopilot zmogel opravljati svoje delo, in sem dopoldne lahko nadoknadil nekaj izgubljenega spanca.
Četrtek mi je minil v sanjskem jadranju. Med osem in štirinajst vozli jugovzhodnika je pihalo v levi bok Skokice in mi podarilo lepo in sproščeno jadranje. Na tropsko vročino se še vedno navajam, pred soncem pa se skrivam v senci kokpita.
V petek, tretjega oktobra zjutraj, sem se za nekaj ur ustavil na otoku Lili (Lililius) v otoški skupini Budibudi na vzhodu Papue Nove Gvineje. Zasidral sem se med koralnimi glavami nad zaplato mivke na plitvini nekaj sto metrov od obale. Ni se mi dalo dajati čolna v vodo, zato sem do otoka kar odplaval. Malo premora in malo sprehoda po obali mi vedno dobro dene. Nekaj več kot sto ljudi živi na otokih okoli lagune, in domačini so prijazni kot večinoma povsod po Pacifiku in veseli so obiskovalcev. Mladenič na plaži, ki sem ga srečal med sprehodom, je pod palmo pobral kokosov oreh, ga olupil in odprl ter mi ga ponudil, da sem se lahko odžejal s kokosovim sokom. Vendar je sok v kokosu že malo zavrel, ni bil več sladek in je spominjal na mošt. Zaradi alkohola v soku je bila moja pot po plaži, ko sem se vračal proti barki, malo bolj ovinkasta.
Domačina sem vprašal, če je šel pred kratkim čez otok kakšen vihar, ker je na obali toliko podrtih palm, pa mi je povedal, da so imeli lansko leto cunami. Pet nekajmetrskih valov je prišlo s severa, zalilo obalni pas otokov, podrlo drevesa ob obali in v morje odplaknilo nekaj deset metrov obalnega pasu otoka. Ponekod so valovi prodrli tudi v notranjost otoka in tam so se drevesa posušila. Domačini so pravočasno dobili opozorilo pred cunamijem in so se umaknili na osrednji nekoliko višji del otokov, zato so cunami vsi preživeli.
Popoldne sem dvignil sidro in odjadral naprej. Naslednja dva dneva sta bila precej oblačna, nedelja tudi deževna. V petek in soboto sem lepo in hitro jadral po mirnem morju do otočja Louisiade na JV Papue. V nedeljo je vetra zmanjkalo, zato sem spustil sidro pri enem od otokov in si po nekaj dneh privoščil sproščen spanec v svoji postelji. Sicer med jadranjem dremam na klopi v kokpitu, zares spati pa si ne upam, ker je bilo na morju tukaj kar nekaj ladijskega prometa. Vseskozi sem moral biti pozoren tudi na navigacijo, saj sem jadral med številnimi otoki in koralnimi grebeni.
V nedeljo in predvsem v noči na ponedeljek sem imel med plohami veliko telovadbe z jadri, da sem jih pravočasno krajšal ob pišu vetra pred plohami in potem podaljševal, ko je veter za ploho praviloma popustil.
