Komodoški zmaji
Z otoka Sumba sem v ponedeljek zjutraj odjadral proti 50 milj oddaljenemu otoku Rinca, ki je v otočju Komodo. Vzhodnika je bilo za manj kot deset vozlov, a morje je bilo precej mirno in Skokica je v takšnih razmerah z vetrom v bok kar hitro jadrala proti severu. Že sredi popoldneva sem sidro lahko spustil v zaprtem zalivu na jugu otoka Rinca.
Komodo je velik naravni park poznan predvsem po komodoških zmajih, ki so nekaj metrov veliki plazilci, varani. Med sprehodom po otoku sem videl tudi veliko drugih živali, a so precej bolj plašne od varanov. Tukaj na bolj oddaljenih otokih in zalivih, kamor turistov ne pripeljejo pogosto, živali ljudi niso navajene in se že na daleč umaknejo. Opice sem videl na obali, pa so mi pobegnile še preden sem prišel dvesto metrov do njih, podobno je bilo z jeleni in divjimi svinjami. Po zraku nad zalivom letajo orli.
Za varane ljudje ne predstavljamo grožnje, lahko smo celo tudi njihov plen, zato ne zbežijo, ko se jim približaš. Včasih moraš pred zmaji celo bežati. Medtem ko sem pred grmovjem nad plažo fotografiral enega varana, ki se je delal da spi, se mi je drugi približal izza hrbta in se ni ustavil. Zato sem se raje sam umaknil na varno razdaljo. Komodoški zmaji se prehranjujejo z živalmi – opicami, jeleni, … Najbrž tečem hitreje od varanov, a nisem popolnoma prepričan, zato sem jih potem raje opazoval malo bolj od daleč.
Razlika med plimo in oseko je na tem delu Indonezije blizu treh metrov, zato so močni tudi plimski morski tokovi med otoki, ki se v ožinah še okrepijo. Pri načrtovanju poti je potrebno pogledati na plimske tabele in upoštevati, kdaj bo v katero smer med otoki tekel morski tok, saj hitrost nasprotnega toka v ožinah lahko presega hitrost barke. Zjutraj sem izplul iz zaliva na jugu Rince in okoli otoka obrnil proti severu, proti mestu Labuan Bajo, ki leži na severozahodu Floresa. Po dveh urah sem ujel ugoden morski tok, ki je s plimo tekel proti severu. V ožinah med Floresom in komodoškimi otoki je bila hitrost toka okrog 7 vozlov in tam so nastajale brzice in vrtinci, ki so mi srčni utrip dvignili bolj kot včerajšnji varani. Barka je s pomočjo toka plula s preko desetimi vozli hitrosti. Krmilno kolo je bilo potrebno kar precej obračati, da sem med vrtinci ostal na sredi plovne poti in plul v pravo smer.
Navtične karte za Indonezijo so postale težava. Garmin je poleti iz prodaje umaknil Navionicsove elektronske navtične karte za jugovzhodno Azijo in za jesen so obljubili izdajo novih izboljšanih in bolj natančnih kart. Nove karte zdaj zamujajo, zato po Indoneziji jadram s pomočjo Open CPN kart, ki pa so manj priročne, manj pregledne in slabo skalibrirane. Pogosto je napaka pozicije barke na ploterju tudi več sto metrov in barka na karti pluje po kopnem, kar mi kravžlja živce. Elektronske karte na ploterju zato zdaj uporabljam predvsem na način, kot sem včasih papirne karte. Ogledam si karto na tablici, potem pa položaj barke določam vizualno glede na obalo, otoke in svetilnike. Delno si pomagam tudi z googlovo aplikacijo Zemljevidi na podlagi satelitskih posnetkov.
Druga težava s katero se trenutno soočam, pa so indonezijski postopki za vstop v državo. V Indoneziji imajo sistem, ki temelji na korupciji med uradniki in imajo tudi svojo KPK, ki se trudi korupcijo preprečiti. V pisarnah in pri okencih uradnikov visijo plakati, da je podkupovanje prepovedano in so zraven napisane resne zaporne kazni za tistega ki denar da in tistega, ki ga zahteva in prejme. V Indoneziji so v zadnjih letih tudi precej poenostavili postopke za vstop v državo z jadrnico in je vse možno narediti on-line preko računalnika. In ko vstopiš v državo, oni vse podatke že imajo na računalniku in postopek bi moral biti enostaven, hiter in brezplačen. A vse to žal velja le v teoriji. V praksi pa je zdaj tako, da moraš najeti agenta, mu plačati nekaj sto evrov, da ti potem on na imigraciji, carini, zdravstveni inšpekciji in pri luškem kapitanu uredi vso dokumentacijo, za katero si podatke itak že sam vnesel v njihov računalniški sistem. Uradniki to samo natisnejo, poštempljajo in agent jim izplača “nagrado” za to delo. Zdaj ni več korupcije, temveč agentska provizija. Včeraj sem v Labuan Baju poskušal sam urediti svoje vstopne formalnosti, saj uporaba agenta po zakonu ni obvezna, a so me na realna tla postavili že v prvem uradu, kjer se brez agenta z menoj sploh niso hoteli pogovarjati. Tamkajšnja agentka je za postopek zahtevala šest milijonov rupij, kar je okrog 300 eur in to se mi je zdelo predrago. Na Lomboku, kjer bom preko zime pustil barko, sem dogovorjen, da mi v marini vstopne formalnosti uredijo za 230 eur.
Pričakoval sem sicer, da se bom zaletel v uradniški zid, a sem upal, da se morda vendarle da vstop v Indonezijo urediti v skladu z zakonom in brezplačno. Ni mi uspelo, sem pa postanek v Labuan Baju spotoma izkoristil vsaj za sprehod in za nakup hrane, saj mi je čipsa, kruha in jogurtov že zmanjkalo, sadja pa sem imel tudi že zelo malo v hladilniku.
Labuan Bajo je ribiško in turistično mestece in me je presenetilo s svojo urejenostjo. Ozke ulice so po azijsko polne trgovinic in lokalčkov s hrano in pijačo. Na ulicah je poleg domačinov tudi veliko turistov, saj je mestece izhodišče za izlete v naravni park Komodo, ki slovi po pestrem živalskem svetu, komodoških zmajih in po množici dobrih potapljaških točk.
V zalivu pred mestom in v mestni luki je na gosto zasidranih in privezanih na stotine turističnih ladij, ladjic in čolnov, med katerimi je bilo kar težko najti dovolj prostora na morju še za Skokico.
