Ladjedelnica

Miran Tepeš

Ladjedelnica

Autopilot je takoj po prihodu na Novo Kaledonijo pred nekaj dnevi popolnoma odpovedal in zadnje dni sva z Markom po laguni krmarila kot v starih časih. Seveda se je autopilot s tem uvrstil na vrh spiska nujnih opravil.

Paluba Skokice je na razburkanem morju, ko so se valovi bogato prelivali čez krov, puščala na nekaj mestih, zato sem mirno dopoldne v marini izkoristil za zatesnitev lukenj v tesnilu okoli jambora, sidrišča pripone in okoli stebričkov ograje. Z Markovo pomočjo sem splezal na jambor in preveril vse pripone ter popravil kontakte na jambornih lučeh, da so spet svetile. Skokica je bila pripravljena za skok iz vode. Ladjedelnica v Noumeji je na drugi strani zaliva le kakšno miljo oddaljena od marine in tam so barko v torek popoldne dvignili iz vode in jo postavili na stojalo. Med dvigovanjem iz vode sem videl, da je poškodovan zadnji rob kobilice, kot bi kdo s kleščami za 10 cm zarezal vanjo. Nič mi ni bilo jasno, dokler se nisem spomnil, da se je medtem, ko smo v Houhouri na Novi Zelandiji vedrili v zalivu, zaradi močnega plimskega toka barka obrnila prečno na veter in se je privezna vrv z boje zavila okoli kobilice. Sile vetra in toka so bile tako močne, da so naredile zarezo v tanek zadnji rob svinčene kobilice.

Z Markom sva se takoj lotila dela na barki. Najprej je bilo s trupa in kobilice potrebno postrgati vse ostanke školjk in skrtačiti staro barvo, in potem nakupiti barve, kit, cink anode in orodje. Na srečo sta trgovini v ladjedelnici dobro založeni, le cena antifoulinga (protivegetativne barve) je občutno višja, kot sem je navajen doma. Najel se še delovni oder in lestev in še pred večerom sva z Markom lahko začela barvati prvi sloj barve. Barval je predvsem Mark, jaz pa sem se lotil klepanja in kitanja kobilice ter menjave cinkov in servisa Gori propelerja.

Naslednji dan je barka dobila še en sloj antifoulinga. Po novem je za spodnje perilo na Skokici zdaj v modi črna barva. Tudi propeler je dobil svojo posebno protivegetativno barvo, da bo bolje kljuboval školjkam. Obiskal se šefico ladjedelnice, plačal dvigalo in po dveh dneh dela od jutra do večera je šla olepšana Skokica v četrtek nazaj v morje. Z Markom sva se preselila v marino v Noumeji na drugi strani zaliva.

Preko konca tedna se nameravam odpraviti proti Vanuatuju in se že pripravljam na pot, Mark, ki mi je v ladjedelnici veliko pomagal, pa se bo v Noumeji po napornem delu lahko spočil in si počitnice podaljšal na otočju Francozov in Kanakov.

V marini na barkah stalno živi kar dosti jadralcev, ki hodijo v službo v mestu. Pogovarjal sem se z enim od njih, Francozom po rodu, in mi je povedal, da se po nemirih lansko leto in po nekajtedenskih spopadih med Kanaki (domorodci) in žandarmerijo, Francozi zdaj tukaj ne počutijo več tako varno kot prej. Nova Kaledonija je francosko prekomorsko ozemlje, ki ima svojo upravo. Francoski parlament je lansko leto sprejel zakon, da Francozi, ki več kot 10 let prebivajo na Novi Kaledoniji, lahko tukaj dobijo volilno pravico in Kaledonsko državljanstvo. Temu so se uprli Kanaki, ki jih je zdaj na otočju že manj kot polovico in izbruhnili so zelo nasilni protesti, ki jih je ob številnih žrtvah francoska vojska in policija lansko leto zatrla. Uveljavitev zakona so potem zamrznili in za letos imajo dogovor za izvedbo novega referenduma za osamosvojitev Nove Kaledonije. Tovrstnih referendumov so imeli v zadnjih letih na Novi Kaledoniji že nekaj, a niso bili uspešni, ker je bila večina prebivalcev prepričana, da bodo bolje živeli pod okriljem Francije, kot pa samostojno.

Po laguni otoka Grande Terre

Miran Tepeš

Veter v laguni

V petek, 9.maja zjutraj, nama je z Markom kar hitro uspelo urediti vstopne formalnosti, potem pa sem se s kolesom odpeljal do nekaj kilometrov oddaljene ladjedelnice in se dogovoril za dvig barke prihodnji teden, da jo bom ali bova lahko končno ustrezno pobarvala s protivegetativnim premazom, da se Skokica na tropskih morjih ne bo preveč obraščala z algami in školjkami.

Leseno palubo Skokice sem v marini v petek in soboto dopoldne temeljito opral, skrtačil in očistil, da bom tik lahko te dni premazal z oljem, potem pa sva iz Noumeje odjadrala ob obali Grande Terre proti severozahodu. Nekaj dni sva se nameravala potepati med otoki v laguni, a vetra na poti je bilo precej več, kot so obetale napovedi. S palmami poraščeni peščeni otočki so ponujali premalo zavetja pred vetrom in valovi, zato sva se med jadranjem držala glavnega otoka. Hitro je šlo proti severu, ker je pihalo od zadaj, a v mislih sem imel tudi to, da se bo potrebno proti tridesetim vozlom vetra in proti valovom čez nekaj dni tudi vrniti. Vremenska napoved za naslednjih nekaj dni je namreč vseskozi enaka, krepak jugovzhodnik in občasne plohe. Sidro sva popoldne spustila pri otoku Ndukue.

Ni se mi dalo dati čolna v vodo, da bi šel na obalo, zato sem do večera raje barval tik in ugotavljal, da ima barka na palubi veliko preveč lesa. “Pribarval” sem se od premca do jambora, potem pa v soju lunine svetlobe odnehal, da me jutri ob pogledu na palubo ne bi preveč zabolela glava. Mark je nekaj dni nazaj rekel, da komaj čaka, da bo šel lahko plavati, zdaj pa se ni spravil v vodo, ker je v marini nekje prebral, da so v laguni morski psi. Zame je voda tukaj premrzla, da bi užival v plavanju. Neumorni veter sproti odplakne toplo površinsko vodo stran od obale in nadomesti jo hladna voda iz globine.

Ko sem v nedeljo zjutraj prišel na palubo, me je vendarle zabolela glava, ko sem videl, da so mi plohe ponoči odplaknile tikovo olje z vsaj tretjine površine tikove palube, ki sem jo včeraj prebarval in bo potrebno zato tam vajo ponoviti.

Dopoldne, dokler se dnevni veter še ni zelo razpihal, sva se prestavila za nekaj milj proti jugovzhodu v zaliv Timbia, ki je ponudil boljše zavetje pred vetrom, lažji dostop na plažo in lepe sprehajalne poti po okolici.

Misel, da bi nadaljeval z barvanjem tika, so mi že v kali zatrle plohe, ki so skoraj vsako uro privršale nad Skokico. Je bila pa nedelja zato polna kopenske rekreacije.

Z Markom sva v ponedeljek spet izplula že ob jutranjem svitu, saj se jugovzhodnik ob otoku zadnje dni čez dan vedno okrepi nad 30 vozlov. Po dveh urah lepega jutranjega jadranja v veter pri 20 vozlih sva se že sredi dopoldneva srečala z razpenjenim morjem in krepkim nasprotnim vetrom. Križarila sva ob obali proti jugovzhodu, vse bolj krajšala jadra in se popoldne počasi prebila do Noumeje in v zavetje marine.

Proti Novi Kaledoniji

Miran Tepeš

Nov odhod proti Novi Kaledoniji

V petek, 2 maja popoldne sva z Markom opravila izstopne formalnosti in skozi plohe odjadrala z nove Zelandije. Autopilot dela v eno smer, v drugo pa je počasen in šibek, zato sem mu v pomoč dodal elastiko, ko pa pride večji val elastika ne zadošča in se autopilot izklopi. Takrat so potrebni ročni popravki smeri. To se zgodi enkrat na deset do dvajset minut. Če ne bo slabše, bova z Markom to brez težav zmogla.

Do noči sva imela veter s severozahoda in jadrala ostro v veter, potem pa se je veter ponoči začel obračati na zahod in jugozahod in jadranje po 3-5 metrskih valovih je postalo nekoliko bolj udobno. Z Markom sva dobro razumeva in se enakomerno na približno tri ure izmenjujeva pri dežurstvih za krmilom. Prve dni jadrava vzhodno od direktne smeri, da bova imela sredi tedna na drugi polovici poti boljši kot jadranje ob napovedanem krepkem vzhodniku in severovzhodniku.

Do nedelje sva jadrala z južnim vetrom, potem pa se je veter v ponedeljek obračal vse bolj na vzhodnik in se v torek okrepil nad 30 vozlov. Okrepljenemu vetru so sledili tudi valovi z jugovzhoda in vzhoda, ki so kmalu začeli presegati 5 metrov višine. Bolj kot naprej sva v takšnih valovih gledala nazaj, od koder so prihajale vodne “gore” z belimi vrhovi, ki se občasno zlijejo v kokpit.

Dva dni sva jadrala z “viharno” navito genovo, z le četrtino sprednjega jadra. V sredo je veter začel popuščati, se v teku dneva spravil proti dvajsetim vozlom hitrosti in se obrnil na vzhodnik-severovzhodnik. Z Markom sva genovo začela podaljševati in do ko dneva na jambor dvignila še na tretjo krajšavo skrajšano glavno jadro. Zavila sva proti severozahodu, direktno proti Novi Kaledoniji. Prejadrala sva pas z najmočnejšim vzhodnikom in prvo linijo ploh. Pred nama je še dobrih 200 milj ciljne ravnine.

Zadnjo noč je deževalo in se bliskalo na zahodu, proti jutru pa je veter popolnoma oslabel in za pol dneva sva morala zagnati motor. Z vetrom smo se spet srečali šele popoldne na vstopu v veliko laguno Nove Kaledonije in zadnjih 50 milj nama je z Markom minilo v sanjskem jadranju po mirni vodi v zavetju koralnih grebenov. Po dobrih šestih dneh živahnega jadranja sva popoldne videla prve otočke. Sidro sva ponoči spustila v zalivu pred Noumejo.

Dostikrat se pred koncem kaj zaplete in tokrat je poslušnost odpovedala ročka za plin pri motorju. Z nekaj truda in improvizacije sem «zajlo za gas» pritrdil nazaj, da bova jutri lahko vplula v marino.

 

Turobni in žalostni dnevi

Miran Tepeš

Turobni in žalostni dnevi v Opui

Neprestano dežuje in če ne bi bilo v Opui polno jadrnic, bi rekel, da sem obtičal v zakotju na koncu sveta. Zlata mi je sporočila, da ji je umrla mama, naša priljubljena babi. V teh žalostnih dneh bi moral biti ob Zlati, pa sem tako daleč od doma, da dlje ne bi mogel biti. Preverjal sem letalske karte, pot je zapletena, vmesna prenočevanja, cene poletov so v dneh okoli praznikov zelo visoke, dva do tri dni do doma in tri dni nazaj. Ne vem, kaj naj naredim. Zlata pravi, da nima smisla in ni racionalno, spomin na prijazno babi bo ostal v meni, v nas.

Andrej po poškodbi glave še ni bil v dobrem stanju in mi je sporočil, da odhaja domov,  Mark pa je spet prišel na barko in povedal, da bo jadral z menoj do Nove Kaledonije, ko bo barka pripravljena in bo vreme ugodno.

Za popravilo glavnega jadra sem se uspel hitro dogovoriti, z Markom sva ga odnesla k jadrarju, naslednji dan je bilo zašito in dan pozneje sva ga v presledku med plohami namestila na jambor. Pri popravilu autopilota pa se že tri dni ne premakne kaj dosti. Serviserja vseskozi lovim po marini, dela na več barkah hkrati, ko ga najdem, pride za pol ure na Skokico, kakšen del autopilota odmontira, preveri in potem ga kdo pokliče in gre drugam. Obljubi, da bo čez 10 minut nazaj in ga ni nekaj ur. Danes je na Skokico za eno uro poslal svojega delavca, ki je postopoma odmontiral vse pogonske sklope autopilota in jih odnesel v delavnico. Vedo, da je do preobremenitve prišlo zaradi blokiranega krmila, da je pri tem v hidravlični sistem verjetno prišel zrak in da je pogonski sistem zato oslabljen. Želijo najti napako, a jim ne uspe. Preverili so elektromotor in je v redu, črpalka je v redu, cevke so v redu, jutri bodo razdrli in preverili še tesnila na pogonski roki. Videti je enostavno, a s hidravliko nimam nobenih izkušenj in sem popolnoma odvisen od mehanikov. Od Garminovega svetovalnega centra v Avstraliji ni prave podpore. Čas pa teče in čas je denar. Tega se verjetno zaveda tudi serviser in čas bo šel iz moje denarnice v njegovo. Čas na Novi Zelandiji ni poceni. Ob vsem tem lahko le preklinjam svoje neznanje.

Med čakanjem na popravilo autopilota mi je Mark pomagal pri manjših popravilih na barki in palubna okna zdaj ne puščajo več, navigacijske luči spet svetijo, kompas je zasilno popravljen, okrvavljeno notranjost barke sem večinoma uspel očistiti in razkužiti, kar pa se ni dalo očistiti, sem zavrgel. Napolnila sva tank z nafto in tanke z vodo.

Četrti dan so serviserji ugotovili, da je vzrok morda ali verjetno v skurjeni elektroniki, ki krmili elektromotor pri hidravlični pumpi. Zastopnik Garmina na Novi Zelandiji je sporočil, da škatlice s krmilno elektronike ne prodajajo posebej, temveč le v kompletu s celotnim pogonskim mehanizmom autopilota, kar pa stane preko  dva tisoč evrov.

Tukaj znajo stvari le menjati in nič popraviti. Po štirih dneh poskusov in neuspehov sem obupal, minilo me je potrpljenje in serviserje sem prosil, naj mi autopilota sestavijo nazaj na barko, da bom lahko odjadral. V zameno za to sem moral plačati zajeten račun za njihove »diagnostične storitve« in delo.

Vreme se je začetek maja izboljšalo, naslednjih nekaj dni bo pihalo iz južnih smeri, kar bo zelo ugodno za pot v tople kraje proti severu. S cariniki sem se dogovoril za odhod in z Markom sva drugega maja popoldne končno odjadrala proti Novi Kaledoniji. Autopilot še vedno dela le na pol, dobro dela le v levo stran, v desno pa je slaboten, počasen in se izklaplja. v skladu z mojimi izkušnjami s prejšnjih bark, sem autopilotu dodal pomočnika v obliki elastike napete med ograjo in krmilom, ki je krmilno kolo vlekla v desno. Improvizacija je ob odhodu delovala, kako bo med oceanskimi valovi v prihodnjih dneh, pa bomo videli.

Ta blog pišem s časovnim zamikom in v meni je še vedno dosti grenkobe zaradi kalvarije, ki sem jo pred dvema tednoma doživel z Andrejem in Igorjem na krovu Skokice. Andrej in Igor sta mi pred odhodom na Novo Zelandijo povedala, da sta izkušena jadralca, v dobri telesni kondiciji in me prosila, da bi se mi na krovu Skokice pridružila, ker si želita pridobiti še nekaj oceanskih jadralskih izkušenj. Dogovorili smo se, se mi lahko pridružita pod pogojem, da vsakdo jadra na lastno odgovornost, sodeluje pri dežurstvih in opravilih na barki, krije svoje stroške poti in sorazmerni del skupnih stroškov. Sem seveda spada tudi škoda, ki jo kdo povzroči na barki. Žal mi je, da se njuna pričakovanja niso uresničila. Doživela sta le malo oceana, a je bil odmerek vseeno premočan. Jaz sem se potrudil, da sem po nezgodi po svojih najboljših močeh poskrbel zanju in ju po viharnem morju varno in živa pripeljal nazaj do kopnega in organiziral ustrezno pomoč.

Ob odhodu z barke me nobeden od njiju ni vprašal, ali kaj potrebujem, ali mi lahko pomaga, kako mi lahko povrne škodo, ki jo je na barki povzročil. Zaradi tega sem se počutil trapasto, bil sem precej utrujen in razočaran. Če bi bil na barki sam, bi že en teden užival v toplih krajih in plaval v toplem morju. Zdaj sem po dveh tednih spet nazaj na izhodišču ostal sam, z vsemi stroški popravil in stroški reševanja na mojem hrbtu. Rekel sem si, da bom počakal nekaj dni in se bosta Andrej in Igor zagotovo oglasila. Ker tega ni bilo, sem jima napisal mail, da se mi ne zdi pravično, da se vsi njuni stroški plačajo iz moje denarnice. V odgovor sem dobil na pol užaljen mail le z ene strani, z druge pa nič.

Še vedno upam, da je v Andreju in Igorju kaj čuta za pravičnost. Če ne pa tudi v redu, vsaka šola nekaj stane.

Vesoljni potop na severu Nove Zelandije :)

Miran Tepeš

Vesoljni potop

Na severu Nove Zelandije je zadnje dni aprila deževalo kot da se pripravlja vesoljni potop. V pristanišču v Houhuri sem srečal jadralca Marka, ki je preko svoje radijske postaje slišal, da smo iskali pomoč. Ponudil mi je, da mi lahko pomaga pri prevozih in popravilih na barki. Povedal mi je, da ima oceanske izkušnje, da ima dosti časa in da lahko z menoj jadra do Opue, ča bom potreboval pomoč za krmilom glede na to, da autopilot na barki ne deluje in ne morem računati na pomoč svoje posadke.

Zaradi neugodne vremenske napovedi smo se dogovorili, da bivanje v Houhuri podaljšamo za še en dan in Markovo ponudbo izkoristimo za kopenski izlet z avtom po severu Severnega otoka.

Igor je po 350 prejadranih oceanskih miljah ugotovil, da so Pacifiški valovi zahtevnejši od pričakovanj in se je od Skokice na hitro poslovil. Najprej smo Igorja odpeljali na letališče, potem se odpeljali na zahodno stran otoka na obalo Tasmanskega morja do plaže “90 miles beach”, ki je dolga kar 150 km in se razteza vse do severa otoka.

Z avtom nas je Mark potem skozi nalive po gričevnati pokrajini zapeljal vse do svetilnika na skrajnem severu Nove Zelandije. Ta svetilnik mi je predvčerajšnjim ponoči kazal pot nazaj do Nove Zelandije. Ugotovili smo, da so za sprehode po naravi v tem dežju in močnem vetru še najprimernejša jadralska oblačila, in še ta niso zadoščala.

Dan sva z Andrejem zaključila z obiskom in večerjo pri luškem kapitanu in njegovi ženi, ki sta bila v ekipi reševalnega čolna obalne straže, ki je pred dvema dnevoma na morju prevzela Andreja in Igorja in ju odpeljala v bolnišnico. Zaklepetali smo se pozno v večer, potem pa sva se z Andrejem z našim čolnom skozi divji naliv odpeljala na Skokico.

Po dveh dneh čakanja so se razmere na morju dovolj umirile za pot proti jugu do 70 milj oddaljene Opue. Na krovu Skokice se mi je pridružil Mark in skupaj sva odjadrala iz Houhora, Andrej pa se je z Markovim avtom odpeljal do Opue.

Morje je bilo kar preveč živahno, na srečo pa je bilo vetra dovolj za spodobno jadranje. Z Markom sva se dobro ujela, in videl sem, da zna jadrati. Ponudil sem mu, da lahko z menoj jadra do Nove Kaledonije.

Pogosto so naju zalivale plohe, avtopilot pa je odpovedoval poslušnost, ko so bili valovi višji od enega metra. Dežja imam že vrh glave in upam, da se kmalu preselimo v tople kraje. Še prej me nekaj delovnih dni čaka v Opui, da popravimo poškodbe in okvare na barki nastale med Andrejevim padcem in med vračanjem na Novo Zelandijo. Upam, da kmalu najdem prave mojstre za to.

Miran Tepeš

Težave na poti in obrat nazaj proti Novi Zelandiji

Jadranje proti Novi Kaledoniji se nam ni posrečilo. 130 milj smo z živahnim vetrom skozi plohe prejadrali proti severu, ko je Andrej med svojim dežurstvom izgubil ravnotežje in padel. Slišal sem ropotanje in stekel v kokpit kjer sem pod krmilom našel nezavestnega Andreja, ki je imel na glavi buško, iz presekanega uhlja pa je krvavel. Na pomoč sem poklical še Igorja, da je držal Andreja, da sem lahko pospravil jadra, ki so opletala v vetru in se trgala.

Čez nekaj minut se je Andrej delno ovedel, da sva ga lahko premestila v notranjost barke, kjer sem ga obvezal. Zaradi krepkega krvavenja sem vedel, da nujno potrebuje zdravniško pomoč, zato sem barko usmeril proti dobra dva dni oddaljenim Norfolškim otokom. Andreju sem vmes nekajkrat zamenjal gaze, komprese in obveze, a krvavljenje iz uhlja se ni hotelo ustaviti. Po pogovoru z Igorjem pa sva sklenila, da bo za Andreja bolje, da se vrnemo proti sto milj oz. en dan oddaljeni Novi Zelandiji. Težava med vračanjem na jug pa je bila v vremenu. Prihajajoča fronta z jugovzhodnikom, ki nas je krepko preganjala proti severu, je bila zdaj že na severu NZ in skozi to fronto se je bilo potrebno prebiti nazaj na jug. Valovi so se v primerjavi z dnevom prej že krepko povečali se prelivali čez palubo in poskrbeli, da je z morsko boleznijo obležal še Igor. Sam sem cel dan in noč ostal v kokpitu in vse več tudi za krmilom, ker je opešal še avtopilot. Ponoči sem barko dvakrat vmes ustavil, da sem šel na kratko spat, potem pa nadaljeval z moto-jadranjem.

Oblastem na Novi Zelandiji sem sporočil, da se vračamo in povedal tudi zakaj se vračamo. Začenjali so nas spremljati po sledilniku ( share.garmin.com/HAKWB ) in preko mailov svetovali, kam naj gremo, da bomo čim prej prišli do zdravnika in organizirali so reševalno akcijo.

25. april, Dopoldne, ko smo prišli do severa NZ, je k nam priplul čoln obalne straže in vkrcali so oba bolnika, ter ju odpeljali do rešilca na obali in v bolnico. K meni na krov pa sta prišla dva prostovoljca obalne straže in mi pokazala pot skozi ožine in plitvine do njihovega pristanišča v vasi Houhura.

Proti večeru sta se Andrej in Igor vrnila iz bolnice, Andreju je doktorica zašila uho, obema pa so svetovali počitek. Danes bomo prespali v Houhuri, jutri pa jadramo proti Opui, kjer upam, da bodo v ponedeljek zašili strgano glavno jadro in popravili autopilota.

Miran Tepeš

Odhod proti Novi Kaledoniji

Uspešen dan je za nami. Dopoldne smo zamenjali sidrno verigo, nato je šla Skokica iz vode, da so ji sprali in ostrgali podvozje, natočili smo nafto, uspelo mi je pregovoriti carinika, da nam je že danes napisal izstopne papirje in proti večeru smo v popolnem brezvetrju izpluli iz Opue, se poslovili od Zaliva otokov (Bay of islands) in odpluli proti Novi Kaledoniji.

Glede na napovedi naj bi se z vetrom srečali proti jutru in potem bo jadranje nekaj dni precej pestro.

Ob novozelandski obali proti severu

Miran Tepeš

Ob novozelandski obali proti severu

Igor in Andrej sta vkrcala na barko in v soboto dopoldne nam je uspelo s plimo izpluti iz marine in med plovbo po reki nagovoriti upravnika mostu, da nam je dvignil most, da nam ni bilo potrebno čakati. Vreme je bilo sprva super, nadaljevanje poti pa vse manj.

Kmalu so nebo spet zakrili temni deževni oblaki. Ko sem želel preveriti hitrost vetra, sem videl, da je viharni veter v četrtek s seboj vzel vetrnico anemometra na vrhu jambora. Avtopilot ni hotel delati in je zahteval, da je potrebno skalibrirati kompas in krmilo, tega pa ni mogoče narediti na reki, saj za to potrebuješ dosti prostora in mirno vodo. Barka je z motornim pogonom plula le počasi, ker sta propeler in trup barke zelo obraščena. Razvili smo genovo, a le napol, ker je bil veter preveč sunkovit za polna jadra. Po nekaj urah smo prišli na morje in obrnili na sever. Srečali smo se z nekajmetrskimi nasprotnimi valovi, z nasprotnim tokom in s krepkim nasprotnim vetrom.

Za dnevni cilj smo želeli obiskati Piko Nogavičko v 15 milj oddaljeni Tutukaki, pa proti naravi ni šlo. V petih urah smo napredovali le za polovico poti in naši želodci so bili na hudi preizkušnji, zato sem barko obrnil nazaj na jug in smo se zvečer zasidrali v zalivu ob ustju reke Hatea. Med sidranjem sem videl, da je sidrna veriga že hudo zarjavela in pri koncu svoje življenske dobe. Za nameček sem na internetu videl, da tudi Pika Nogavička ni bila v Tutukaki temveč v Taka-Tuki.

V soboto dopoldne smo se vsi trije potapljali pod barko in strgali školjke s trupa dokler nismo omagali. Tretjino barke smo očistili v bližini vodne linije, potem pa spoznali, da je to delo brezupno.

Vsak drugi dan imajo v tem času Novozelandci praznike, zato se mi še ni uspelo dogovoriti, da bi barko dvignili iz vode kadar ne dežuje in podvozje uredili, tako kot se pred sezono spodobi.

Žal mi tudi kalibriranje avtopilota (še) ni uspelo. Vetra in valov je bilo v zalivu preveč, mojega znanja pa premalo.

Popoldne smo potem še drugič odjadrali proti severu, proti “Piki Nogavički”. Tokrat nam je skorajda uspelo, a nas je prehitela noč in smo sidro zvečer spustili nekaj milj prej v zalivu Ngunguru.

V nedeljo, 20. Aprila, smo sidro dvignili že pred jutrom in v brezvetrju odmotorirali proti severu. Z dnem se je pojavilo nekaj vetra, da smo motornemu pogonu v pomoč dodali še jadra, a barka je zaradi hude obraščenosti trupa še vedno zelo počasna. Popoldne je bilo v Zalivu otokov vetra dovolj, da sem za nekaj časa lahko ustavil motor, potem pa smo Skokico pred Russlom privezali na prosto bojo in se sprehodili po nekdanji prestolnici Nove Zelandije in uživali v večernih razgledih s hribov nad zalivom.

V ponedeljek zjutraj mi je v zalivu končno uspelo dokončati kalibracijo in usposobiti autopilota, da nam ne bo več potrebno ves čas krmariti ročno. Lep dan je postal čudovit.

V ladjedelnici v Opui sem se uspel dogovoriti le na pol. Jutri popoldne bodo dvignili barko iz vode, trup barke in kobilico oprali in ostrgali, potem pa gre Skokica takoj nazaj v vodo. Za normalno jadranje do Nove Kaledonije bi to moralo zadostovati, tam pa bomo barko še enkrat dvignili za nekaj dni in pobarvali s protivegetativnim premazom.

Pri carinikih smo se morali postaviti v vrsto in za odhod z Nove Zelandije smo dobili termin v četrtek dopoldne. Vremenska napoved trenutno kaže na precej poskočno jadranje proti severu.

Vrnitev v Whangarei

Miran Tepeš

Vrnitev v Whangarei

Po skoraj pol leta sem se vrnil na Novo Zelandijo, v Whangarei in na Skokico. Skoraj dva dni je trajala moja pot z letali na drugi konec sveta. Brez zapletov sem priletel do Aucklanda, tam pa so jutranji let proti Whangareiju zaradi vremena odpovedali in sem moral počakati na opoldanski let.

Večer nad Indijskim oceanom

Že med čakanjem na vzlet v Aucklandu nas je pilot opozoril, da je v Whangareiju še vedno deževno in megleno, a da se megla redči in da ima v letalu dovolj goriva za nekaj ponovitev pristankov v primeru, da pristajalne steze ne bi videl.

Pred pristankom smo potem res nekaj časa krožili skozi deževne oblake, se vmes spuščali in dvigali, potem pa je pilot vendarle zagledal tla, našel letališče in pristal na stezi, ki je zaradi obilice dežja spominjala na reko.