Turobni in žalostni dnevi

Miran Tepeš

Turobni in žalostni dnevi v Opui

Neprestano dežuje in če ne bi bilo v Opui polno jadrnic, bi rekel, da sem obtičal v zakotju na koncu sveta. Zlata mi je sporočila, da ji je umrla mama, naša priljubljena babi. V teh žalostnih dneh bi moral biti ob Zlati, pa sem tako daleč od doma, da dlje ne bi mogel biti. Preverjal sem letalske karte, pot je zapletena, vmesna prenočevanja, cene poletov so v dneh okoli praznikov zelo visoke, dva do tri dni do doma in tri dni nazaj. Ne vem, kaj naj naredim. Zlata pravi, da nima smisla in ni racionalno, spomin na prijazno babi bo ostal v meni, v nas.

Andrej po poškodbi glave še ni bil v dobrem stanju in mi je sporočil, da odhaja domov,  Mark pa je spet prišel na barko in povedal, da bo jadral z menoj do Nove Kaledonije, ko bo barka pripravljena in bo vreme ugodno.

Za popravilo glavnega jadra sem se uspel hitro dogovoriti, z Markom sva ga odnesla k jadrarju, naslednji dan je bilo zašito in dan pozneje sva ga v presledku med plohami namestila na jambor. Pri popravilu autopilota pa se že tri dni ne premakne kaj dosti. Serviserja vseskozi lovim po marini, dela na več barkah hkrati, ko ga najdem, pride za pol ure na Skokico, kakšen del autopilota odmontira, preveri in potem ga kdo pokliče in gre drugam. Obljubi, da bo čez 10 minut nazaj in ga ni nekaj ur. Danes je na Skokico za eno uro poslal svojega delavca, ki je postopoma odmontiral vse pogonske sklope autopilota in jih odnesel v delavnico. Vedo, da je do preobremenitve prišlo zaradi blokiranega krmila, da je pri tem v hidravlični sistem verjetno prišel zrak in da je pogonski sistem zato oslabljen. Želijo najti napako, a jim ne uspe. Preverili so elektromotor in je v redu, črpalka je v redu, cevke so v redu, jutri bodo razdrli in preverili še tesnila na pogonski roki. Videti je enostavno, a s hidravliko nimam nobenih izkušenj in sem popolnoma odvisen od mehanikov. Od Garminovega svetovalnega centra v Avstraliji ni prave podpore. Čas pa teče in čas je denar. Tega se verjetno zaveda tudi serviser in čas bo šel iz moje denarnice v njegovo. Čas na Novi Zelandiji ni poceni. Ob vsem tem lahko le preklinjam svoje neznanje.

Med čakanjem na popravilo autopilota mi je Mark pomagal pri manjših popravilih na barki in palubna okna zdaj ne puščajo več, navigacijske luči spet svetijo, kompas je zasilno popravljen, okrvavljeno notranjost barke sem večinoma uspel očistiti in razkužiti, kar pa se ni dalo očistiti, sem zavrgel. Napolnila sva tank z nafto in tanke z vodo.

Četrti dan so serviserji ugotovili, da je vzrok morda ali verjetno v skurjeni elektroniki, ki krmili elektromotor pri hidravlični pumpi. Zastopnik Garmina na Novi Zelandiji je sporočil, da škatlice s krmilno elektronike ne prodajajo posebej, temveč le v kompletu s celotnim pogonskim mehanizmom autopilota, kar pa stane preko  dva tisoč evrov.

Tukaj znajo stvari le menjati in nič popraviti. Po štirih dneh poskusov in neuspehov sem obupal, minilo me je potrpljenje in serviserje sem prosil, naj mi autopilota sestavijo nazaj na barko, da bom lahko odjadral. V zameno za to sem moral plačati zajeten račun za njihove »diagnostične storitve« in delo.

Vreme se je začetek maja izboljšalo, naslednjih nekaj dni bo pihalo iz južnih smeri, kar bo zelo ugodno za pot v tople kraje proti severu. S cariniki sem se dogovoril za odhod in z Markom sva drugega maja popoldne končno odjadrala proti Novi Kaledoniji. Autopilot še vedno dela le na pol, dobro dela le v levo stran, v desno pa je slaboten, počasen in se izklaplja. v skladu z mojimi izkušnjami s prejšnjih bark, sem autopilotu dodal pomočnika v obliki elastike napete med ograjo in krmilom, ki je krmilno kolo vlekla v desno. Improvizacija je ob odhodu delovala, kako bo med oceanskimi valovi v prihodnjih dneh, pa bomo videli.

Ta blog pišem s časovnim zamikom in v meni je še vedno dosti grenkobe zaradi kalvarije, ki sem jo pred dvema tednoma doživel z Andrejem in Igorjem na krovu Skokice. Andrej in Igor sta mi pred odhodom na Novo Zelandijo povedala, da sta izkušena jadralca, v dobri telesni kondiciji in me prosila, da bi se mi na krovu Skokice pridružila, ker si želita pridobiti še nekaj oceanskih jadralskih izkušenj. Dogovorili smo se, se mi lahko pridružita pod pogojem, da vsakdo jadra na lastno odgovornost, sodeluje pri dežurstvih in opravilih na barki, krije svoje stroške poti in sorazmerni del skupnih stroškov. Sem seveda spada tudi škoda, ki jo kdo povzroči na barki. Žal mi je, da se njuna pričakovanja niso uresničila. Doživela sta le malo oceana, a je bil odmerek vseeno premočan. Jaz sem se potrudil, da sem po nezgodi po svojih najboljših močeh poskrbel zanju in ju po viharnem morju varno in živa pripeljal nazaj do kopnega in organiziral ustrezno pomoč.

Ob odhodu z barke me nobeden od njiju ni vprašal, ali kaj potrebujem, ali mi lahko pomaga, kako mi lahko povrne škodo, ki jo je na barki povzročil. Zaradi tega sem se počutil trapasto, bil sem precej utrujen in razočaran. Če bi bil na barki sam, bi že en teden užival v toplih krajih in plaval v toplem morju. Zdaj sem po dveh tednih spet nazaj na izhodišču ostal sam, z vsemi stroški popravil in stroški reševanja na mojem hrbtu. Rekel sem si, da bom počakal nekaj dni in se bosta Andrej in Igor zagotovo oglasila. Ker tega ni bilo, sem jima napisal mail, da se mi ne zdi pravično, da se vsi njuni stroški plačajo iz moje denarnice. V odgovor sem dobil na pol užaljen mail le z ene strani, z druge pa nič.

Še vedno upam, da je v Andreju in Igorju kaj čuta za pravičnost. Če ne pa tudi v redu, vsaka šola nekaj stane.

Vesoljni potop na severu Nove Zelandije :)

Miran Tepeš

Vesoljni potop

Na severu Nove Zelandije je zadnje dni aprila deževalo kot da se pripravlja vesoljni potop. V pristanišču v Houhuri sem srečal jadralca Marka, ki je preko svoje radijske postaje slišal, da smo iskali pomoč. Ponudil mi je, da mi lahko pomaga pri prevozih in popravilih na barki. Povedal mi je, da ima oceanske izkušnje, da ima dosti časa in da lahko z menoj jadra do Opue, ča bom potreboval pomoč za krmilom glede na to, da autopilot na barki ne deluje in ne morem računati na pomoč svoje posadke.

Zaradi neugodne vremenske napovedi smo se dogovorili, da bivanje v Houhuri podaljšamo za še en dan in Markovo ponudbo izkoristimo za kopenski izlet z avtom po severu Severnega otoka.

Igor je po 350 prejadranih oceanskih miljah ugotovil, da so Pacifiški valovi zahtevnejši od pričakovanj in se je od Skokice na hitro poslovil. Najprej smo Igorja odpeljali na letališče, potem se odpeljali na zahodno stran otoka na obalo Tasmanskega morja do plaže “90 miles beach”, ki je dolga kar 150 km in se razteza vse do severa otoka.

Z avtom nas je Mark potem skozi nalive po gričevnati pokrajini zapeljal vse do svetilnika na skrajnem severu Nove Zelandije. Ta svetilnik mi je predvčerajšnjim ponoči kazal pot nazaj do Nove Zelandije. Ugotovili smo, da so za sprehode po naravi v tem dežju in močnem vetru še najprimernejša jadralska oblačila, in še ta niso zadoščala.

Dan sva z Andrejem zaključila z obiskom in večerjo pri luškem kapitanu in njegovi ženi, ki sta bila v ekipi reševalnega čolna obalne straže, ki je pred dvema dnevoma na morju prevzela Andreja in Igorja in ju odpeljala v bolnišnico. Zaklepetali smo se pozno v večer, potem pa sva se z Andrejem z našim čolnom skozi divji naliv odpeljala na Skokico.

Po dveh dneh čakanja so se razmere na morju dovolj umirile za pot proti jugu do 70 milj oddaljene Opue. Na krovu Skokice se mi je pridružil Mark in skupaj sva odjadrala iz Houhora, Andrej pa se je z Markovim avtom odpeljal do Opue.

Morje je bilo kar preveč živahno, na srečo pa je bilo vetra dovolj za spodobno jadranje. Z Markom sva se dobro ujela, in videl sem, da zna jadrati. Ponudil sem mu, da lahko z menoj jadra do Nove Kaledonije.

Pogosto so naju zalivale plohe, avtopilot pa je odpovedoval poslušnost, ko so bili valovi višji od enega metra. Dežja imam že vrh glave in upam, da se kmalu preselimo v tople kraje. Še prej me nekaj delovnih dni čaka v Opui, da popravimo poškodbe in okvare na barki nastale med Andrejevim padcem in med vračanjem na Novo Zelandijo. Upam, da kmalu najdem prave mojstre za to.

Miran Tepeš

Težave na poti in obrat nazaj proti Novi Zelandiji

Jadranje proti Novi Kaledoniji se nam ni posrečilo. 130 milj smo z živahnim vetrom skozi plohe prejadrali proti severu, ko je Andrej med svojim dežurstvom izgubil ravnotežje in padel. Slišal sem ropotanje in stekel v kokpit kjer sem pod krmilom našel nezavestnega Andreja, ki je imel na glavi buško, iz presekanega uhlja pa je krvavel. Na pomoč sem poklical še Igorja, da je držal Andreja, da sem lahko pospravil jadra, ki so opletala v vetru in se trgala.

Čez nekaj minut se je Andrej delno ovedel, da sva ga lahko premestila v notranjost barke, kjer sem ga obvezal. Zaradi krepkega krvavenja sem vedel, da nujno potrebuje zdravniško pomoč, zato sem barko usmeril proti dobra dva dni oddaljenim Norfolškim otokom. Andreju sem vmes nekajkrat zamenjal gaze, komprese in obveze, a krvavljenje iz uhlja se ni hotelo ustaviti. Po pogovoru z Igorjem pa sva sklenila, da bo za Andreja bolje, da se vrnemo proti sto milj oz. en dan oddaljeni Novi Zelandiji. Težava med vračanjem na jug pa je bila v vremenu. Prihajajoča fronta z jugovzhodnikom, ki nas je krepko preganjala proti severu, je bila zdaj že na severu NZ in skozi to fronto se je bilo potrebno prebiti nazaj na jug. Valovi so se v primerjavi z dnevom prej že krepko povečali se prelivali čez palubo in poskrbeli, da je z morsko boleznijo obležal še Igor. Sam sem cel dan in noč ostal v kokpitu in vse več tudi za krmilom, ker je opešal še avtopilot. Ponoči sem barko dvakrat vmes ustavil, da sem šel na kratko spat, potem pa nadaljeval z moto-jadranjem.

Oblastem na Novi Zelandiji sem sporočil, da se vračamo in povedal tudi zakaj se vračamo. Začenjali so nas spremljati po sledilniku ( share.garmin.com/HAKWB ) in preko mailov svetovali, kam naj gremo, da bomo čim prej prišli do zdravnika in organizirali so reševalno akcijo.

25. april, Dopoldne, ko smo prišli do severa NZ, je k nam priplul čoln obalne straže in vkrcali so oba bolnika, ter ju odpeljali do rešilca na obali in v bolnico. K meni na krov pa sta prišla dva prostovoljca obalne straže in mi pokazala pot skozi ožine in plitvine do njihovega pristanišča v vasi Houhura.

Proti večeru sta se Andrej in Igor vrnila iz bolnice, Andreju je doktorica zašila uho, obema pa so svetovali počitek. Danes bomo prespali v Houhuri, jutri pa jadramo proti Opui, kjer upam, da bodo v ponedeljek zašili strgano glavno jadro in popravili autopilota.

Miran Tepeš

Odhod proti Novi Kaledoniji

Uspešen dan je za nami. Dopoldne smo zamenjali sidrno verigo, nato je šla Skokica iz vode, da so ji sprali in ostrgali podvozje, natočili smo nafto, uspelo mi je pregovoriti carinika, da nam je že danes napisal izstopne papirje in proti večeru smo v popolnem brezvetrju izpluli iz Opue, se poslovili od Zaliva otokov (Bay of islands) in odpluli proti Novi Kaledoniji.

Glede na napovedi naj bi se z vetrom srečali proti jutru in potem bo jadranje nekaj dni precej pestro.

Ob novozelandski obali proti severu

Miran Tepeš

Ob novozelandski obali proti severu

Igor in Andrej sta vkrcala na barko in v soboto dopoldne nam je uspelo s plimo izpluti iz marine in med plovbo po reki nagovoriti upravnika mostu, da nam je dvignil most, da nam ni bilo potrebno čakati. Vreme je bilo sprva super, nadaljevanje poti pa vse manj.

Kmalu so nebo spet zakrili temni deževni oblaki. Ko sem želel preveriti hitrost vetra, sem videl, da je viharni veter v četrtek s seboj vzel vetrnico anemometra na vrhu jambora. Avtopilot ni hotel delati in je zahteval, da je potrebno skalibrirati kompas in krmilo, tega pa ni mogoče narediti na reki, saj za to potrebuješ dosti prostora in mirno vodo. Barka je z motornim pogonom plula le počasi, ker sta propeler in trup barke zelo obraščena. Razvili smo genovo, a le napol, ker je bil veter preveč sunkovit za polna jadra. Po nekaj urah smo prišli na morje in obrnili na sever. Srečali smo se z nekajmetrskimi nasprotnimi valovi, z nasprotnim tokom in s krepkim nasprotnim vetrom.

Za dnevni cilj smo želeli obiskati Piko Nogavičko v 15 milj oddaljeni Tutukaki, pa proti naravi ni šlo. V petih urah smo napredovali le za polovico poti in naši želodci so bili na hudi preizkušnji, zato sem barko obrnil nazaj na jug in smo se zvečer zasidrali v zalivu ob ustju reke Hatea. Med sidranjem sem videl, da je sidrna veriga že hudo zarjavela in pri koncu svoje življenske dobe. Za nameček sem na internetu videl, da tudi Pika Nogavička ni bila v Tutukaki temveč v Taka-Tuki.

V soboto dopoldne smo se vsi trije potapljali pod barko in strgali školjke s trupa dokler nismo omagali. Tretjino barke smo očistili v bližini vodne linije, potem pa spoznali, da je to delo brezupno.

Vsak drugi dan imajo v tem času Novozelandci praznike, zato se mi še ni uspelo dogovoriti, da bi barko dvignili iz vode kadar ne dežuje in podvozje uredili, tako kot se pred sezono spodobi.

Žal mi tudi kalibriranje avtopilota (še) ni uspelo. Vetra in valov je bilo v zalivu preveč, mojega znanja pa premalo.

Popoldne smo potem še drugič odjadrali proti severu, proti “Piki Nogavički”. Tokrat nam je skorajda uspelo, a nas je prehitela noč in smo sidro zvečer spustili nekaj milj prej v zalivu Ngunguru.

V nedeljo, 20. Aprila, smo sidro dvignili že pred jutrom in v brezvetrju odmotorirali proti severu. Z dnem se je pojavilo nekaj vetra, da smo motornemu pogonu v pomoč dodali še jadra, a barka je zaradi hude obraščenosti trupa še vedno zelo počasna. Popoldne je bilo v Zalivu otokov vetra dovolj, da sem za nekaj časa lahko ustavil motor, potem pa smo Skokico pred Russlom privezali na prosto bojo in se sprehodili po nekdanji prestolnici Nove Zelandije in uživali v večernih razgledih s hribov nad zalivom.

V ponedeljek zjutraj mi je v zalivu končno uspelo dokončati kalibracijo in usposobiti autopilota, da nam ne bo več potrebno ves čas krmariti ročno. Lep dan je postal čudovit.

V ladjedelnici v Opui sem se uspel dogovoriti le na pol. Jutri popoldne bodo dvignili barko iz vode, trup barke in kobilico oprali in ostrgali, potem pa gre Skokica takoj nazaj v vodo. Za normalno jadranje do Nove Kaledonije bi to moralo zadostovati, tam pa bomo barko še enkrat dvignili za nekaj dni in pobarvali s protivegetativnim premazom.

Pri carinikih smo se morali postaviti v vrsto in za odhod z Nove Zelandije smo dobili termin v četrtek dopoldne. Vremenska napoved trenutno kaže na precej poskočno jadranje proti severu.

Vrnitev v Whangarei

Miran Tepeš

Vrnitev v Whangarei

Po skoraj pol leta sem se vrnil na Novo Zelandijo, v Whangarei in na Skokico. Skoraj dva dni je trajala moja pot z letali na drugi konec sveta. Brez zapletov sem priletel do Aucklanda, tam pa so jutranji let proti Whangareiju zaradi vremena odpovedali in sem moral počakati na opoldanski let.

Večer nad Indijskim oceanom

Že med čakanjem na vzlet v Aucklandu nas je pilot opozoril, da je v Whangareiju še vedno deževno in megleno, a da se megla redči in da ima v letalu dovolj goriva za nekaj ponovitev pristankov v primeru, da pristajalne steze ne bi videl.

Pred pristankom smo potem res nekaj časa krožili skozi deževne oblake, se vmes spuščali in dvigali, potem pa je pilot vendarle zagledal tla, našel letališče in pristal na stezi, ki je zaradi obilice dežja spominjala na reko.

Prtljaga je skupaj z menoj našla pot do Whangareja in po krajši vožnji s taksijem sem se znašel na obali reke Hatea, kjer me je med stebre privezana pričakala moja barka. V marini sem si izposodil čoln, počakal na presledek med plohami in odveslal nekaj sto metrov do Skokice.

V prihodnjih dneh je napovedan prihod kar zajetnega ciklona, ki bo prinesel veliko dežja in še več vetra. Do petka bo med 30 in 40 vozli bo vetra, kar je preveč za normalno jadranje, zato sem se v marini dogovoril, da barko prestavim k pomolu, da bom imel med čakanjem na boljše vreme vsaj neposreden dostop do kopnega. Jadralec, s katerim sva pod nastreščkom recepcije čakala, da ploha mine, mi je povedal, da so bili zadnji meseci na severu Nove Zelandije precej suhi in da so domačini dežja veseli, saj ga je narava že zelo potrebovala.

Barko je dež že lepo opral, zato je bila paluba presenetljivo čista, notranjost pa je bila na moje veselje suha. Elektrika je delala, akumulatorji so polni in motor se je zagnal brez težav ob prvem obratu ključa. Ko sem priveslal do barke, sem videl, da je podvodni del trupa precej obraščen z algami in školjkami. Počakati sem moral do večera, da je plima dovolj dvignila vodo v reki, da sem iz plitve vode ob robu reke lahko odplul proti delu marine s pomoli. Razlika med plimo in oseko je več kot 2 metra in med oseko je voda globoka le meter in pol, zato se kobilica in krmilo pogrezneta v redko blato na dnu reke.

Pod večer sem odvezal vrvi s stebrov, na katere je bila privezana Skokica in brez težav odplul do marine in tam privezal barko ob pomol. Navtični instrumenti so delovali, le avtopilot me je s piskanjem opozoril, da se bom moral z njim še pozabavati.

Naslednjih nekaj dni bom čakal, da viharno vreme mine, vmes v presledkih med plohami na palubo nameščal opremo, ki sem jo jeseni pospravil v notranjost barke. Namestil bom tudi nove aparature, ki sem jih pripeljal s seboj in upam, da mi bo narava dovolila tudi nekaj kopenske rekreacije.

Ta teden sem imel sicer namen prebarvati trup barke z novim protivegetativnim premazom in sem se za dvig barke iz vode dogovoril v marini Marsden ob izlivu reke v morje, vendar je vreme za to preveč viharno in mokro. Od petka naprej, ko se bo vreme uneslo, pa imajo v marini praznike in dvigalo ne bo delovalo. Načrte bom moral že takoj na začetku spremeniti.

V petek se mi bosta na krovu Skokice pridružila Andrej in Igor, s katerima bomo potem prihodnji teden skupaj odjadrali proti Novi Kaledoniji.

Križarjenja in tečaji 2025

Miran Tepeš

Križarjenja in tečaji 2025

Spomladi in na začetku poletja 2025 nameravam na Skokici organizirati tri sklope jadranja po južnem Pacifiku in sicer: 
 
A – tečaj oceanskega jadranja od Nove Zelandije do Nove Kaledonije, od 19. aprila do 7. maja;
B – Jadralsko križarjenje med otoki Nove Kaledonije in Vanuatuja, od 12. maja do 7. junija; 
C – Jadralsko križarjenje med otoki Vanuatuja in med Salomonovimi otoki, od 10. junija do 3. ali 12 julija. 
 
Podrobnejši program tečaja oceanskega jadranja lahko vidite na strani za tečaje in križarjenja.
Programe križarjenj bom pripravil in postopoma objavil konec januarja in začetek februarja.
 

 

Slovo od Kalifornije

Miran Tepeš

Slovo od Kalifornije

V ponedeljek, 13. maja sva z Jelkom odjadrala iz marine na vzhodni strani San Francisca in šla na izlet po zalivu ter objadrala otok Alcatraz z znamenitim zaporom, dogodek dneva pa je bil vseeno točenje goriva.

Na severu San Francisca je odprta le ena morska bencinska črpalka in tja sva zavila po ogledu Alcatraza. Na navtičnih kartah ni napisanih globin na poti do črpalke, prav tako na njihovi spletni strani črpalke nisem našel podatka o globini vode pri bencinskem pontonu. Zato sem se črpalki previdno in počasi bližal ter na globinomeru opazoval globine. Številke so se neusmiljeno nižale, dokler 80 metrov pred črpalko Skokica ni obstala v blatu. Brez težav sem barko z vzvratno vožnjo izvlekel iz blata. Približno tri metre je razlika med plimo in oseko. Oseka je bila ravno že mimo in voda v zalivu se je dvigovala. V bližini črpalke sva spustila sidro in počakala eno uro, da se je voda dvignila za 40 cm ter poskusila še enkrat priti do črpalke. Tokrat je Skokica nasedla 20 metrov pred pomolom. Ob tretjem poskusu pol ure pozneje sva se z Jelčom skozi blato nekako pririnila do začetka pomola, a nama je tankmojstrica rekla, da nima dovolj dolge cevi in da morava še trideset metrov naprej do konca plavajočega pomola, ali pa se umakniti jahti, ki je pred marino čakala, da ji napolnijo rezervoarje z nafto.

Naprej ni šlo, zato je sledil je še en umik nazaj in čakanje. Trikrat v enem dnevu mi še nikoli ni uspelo nasesti.

Medtem je do črpalke priplula velika motorna jahta in začela točiti nafto.

Čez še eno uro je bila voda že za dva metra višja kot ob prvem poskusu in brez težav sva z Jelkom priplula do pomola in Skokico tam privezala. Vendar sva morala čakati še več kot eno uro, da so na jahti napolnili tanke z nafto in se odmaknili.

Pozno popoldne smo z nafto napolnili rezervoar na Skokici, poslovila sva se od San Francisca in v večer pod mostom Golden Gate izplula na Pacifik. Pod mostom je s Pacifika nasproti pihal krepak zahodnik in veselil sem se jadranja z zahodnikom ob obali proti jugu. Žal je imel veter drugačne namene in zvečer odšel spat, Skokico pa je celo noč proti jugu poganjal motor.

Nekaj kitov sva srečala na poti.

Zjutraj sva skozi meglice priplula do ribiškega in turističnega mesteca Monterey in Skokico privezala v tamkajšnji marini. Kisel in hladen dopoldan sem večinoma prespal, popoldne pa se je zjasnilo in z Jelčom sva odšla na sprehod ob obali, po lepo obnovljenem starem delu mesta in potem še do “slavne” vesoljske sekvoje. Semena sekvoje je imela ena od posadk Apola pred 50 leti s seboj v vesolju in na mesecu. Iz enega od teh semen je tukaj zrastlo drevo. Težava je bila v tem, da nisva vedela, kje ta sekvoja raste. Tega niso vedeli niti domačini, ki sva jih spraševala med sprehodom. Sekvoje so velika drevesa, zato sem po okolici gledal, kje rastejo največja drevesa in seveda so bila največja drevesa na vrhu hriba nad mestom. Odpravila sva se v hrib in tam ugotovila, da na hribu rastejo evkaliptusi. In potem sva srečala možakarja, ki je povedal, da ne mara Bidna in tudi ne ve za sekvojo v mestu. Imel pa je pri sebi telefon in na netu je našel mesečevo sekvojo, ki raste v parku v bližini pristanišča. Čez dvajset minut sva našla najino vesoljsko sekvojo in ugotovila, da jo verjetno slabo zalivajo, saj je bila manjša od okoliških dreves.

V sredo 15. maja popoldne sva se v pristanišču poslovila od številnih morskih levov in tjulnjev ter odjadrala na pot čez Pacifik. Glede na vremenske statistike bi bilo najboljše najprej jadrati ob kalifornijski obali proti jugu in potem čez kakšnih 600 milj zaviti s pasati proti zahodu, proti Havajem. Takšno pot priporočajo tudi navtični vodiči, da se izogneš obsežnemu območju brezvetrja v anticiklonu severovzhodno od Havajev. Vremenska napoved za prihodnji teden pa kaže ravno obratno, da ob obali piha južni veter, malo dlje od obale pa bo brezvetrje. Severni veter pa bo na odprtem morju severozahodno od Montereya. Odločil sem se, da bova odjadrala proti zahodu, da ujameva severnik in bova potem šele čez nekaj dni zavila proti jugu. Le prvih sto milj bova morala proti zahodu premotorirati, potem pa bova večino poti lahko jadrala. Približno 2200 navtičnih milj je do Havajev in dobra dva tedna bova do otokov jadrala. Severnejša pot obeta hitrejše jadranje, hkrati pa to na žalost pomeni, da bova en teden dlje na hladnem oceanu.

V četrtek dopoldne sva priplula do vetra, ustavil sem motor in dvignila sva jadra. Skokica je zadihala, ušesa sva lahko spočila. Okrog 20 vozlov severnika je barko kar hitro preganjalo proti zahodu-jugozahodu. Da je na severu veter še močnejši, pričajo zajetni valovi, ki se pogosto prelivajo čez palubo.

Cel petek in celo soboto je severnik vztrajal med 15 in 25 vozli hitrosti, hitrost Skokice pa se giba med sedmimi in osmimi vozli. Vreme je oblačno in hladno, ponoči je med 10 in 12 stopinjami Celzija, podnevi nekaj stopinj več. Občasno skozi oblake pokuka tudi sonce.

San Francisco Bay

Miran Tepeš

San Francisco Bay

Vrsto opravkov in sestankov sem imel v preteklih tednih in čas je že bil, da svoje kopensko življenje za nekaj časa zamenjam z morskim. Popotovanje včasih ne poteka tako, kot bi si želel in prva dva dneva prihoda na barko nista bila ravno idealna.
Tik pred odhodom sem na letališču izvedel, da so pri Swissu odpovedali let za San Francisco in mi spremenili povezovalni let. Letalo iz Zuricha je imelo potem krepko zamudo in v San Francisco sem namesto sredi dneva, priletel šele zvečer. Na žalost moja prtljaga ni priletela z menoj. Na letališču me je pričakal Jelko in odpeljala sva se do Skokice v marini Westpoint. Drugi dan sva namenila nakupu hrane, pijače, plina, goriva in iskanju moje prtljage. Pr slednjih dveh opravilih se je žal zapletlo. Ko sva v marini izplula iz priveza, da bi pri pomolu z bencinsko črpalko natočili gorivo, je poslušnost odpovedala ročka za plin in Skokica je ostala brez motornega pogona. V ozkem prostoru med pomoli in barkami sva bila z Jelčom nemočno prepuščena vetru, ki je Skokico nosil v plitvejši del marine. Paniko na krovu so opazili mornarji z drugih bark in nama priskočili na pomoč, da smo barko ukrotili in privezali kar počez med pomole.
Z Michaelom s sosednje barke sva poskušala popraviti odtrgano sidrišče “zajle za gas” , a nama ni uspelo, zato sem se lotil druge težave – izgubljene prtljage. Včeraj so mi obljubili, da jo bodo popoldne pripeljali v marino, današnja informacija preko telefona pa je bila, da mojo prtljago še iščejo. Žal sem se po telefonu uspel pogovarjati le z odzivnikom in umetna inteligenca mu je na vsako moje vprašanje odgovorila, da se trudijo po najboljših močeh, da bi našli mojo prtljago. Mike s sosednje barke me je zato prijazno odpeljal do letališča, kjer sem v pisarni Uniteda izvedel, da je moja prtljaga verjetno ostala v Ljubljani in da še ne vedo, kdaj bo prišla v San Francisco. To je bila zares super informacija, sploh pa v kombinaciji z njihovim naslednjim vprašanjem, kam naj mi prtljago dostavijo. Rekel sem jim, da naj mi prtljago dostavijo na Skokico, ki bo vsak dan nekje drugje, čez nekaj dni pa na Pacifiku na poti proti Havajem.

Pri Unitedu imajo pri posredovanju informacij o dostavi izgubljene prtljage ustaljen postopek preko interneta in sledilne kode, ki ga podpira umetna inteligenca, zato ne posredujejo drugih telefonskih številk ali mailov, kjer bi od žive osebe dobil ustrezne podatke. Vendar je uslužbenka Uniteda na koncu vendarle spoznala, da jaz na ta način svoje prtljage ne bom dočakal, zato mi je obljubila, da me bo preko maila obvestila, ko bo kaj novega, jaz pa ji bom potem lahko posredoval informacijo, kam naj mi torbo pošljejo.

V upanju, da bo to delovalo, sem se od letališča poslovil, zvečer pa mi je v prtljažnem prostoru Skokice nekako uspelo z vezicami začasno pritrditi odtrgano sidrišče jeklenice za plin, da sva ob nočni plimi lahko izplula iz marine in potem po kanalih čez plitvine med svetilniki našla pot do zaliva. Skokico sva usmerila proti severu, proti 25 milj oddaljenemu San Franciscu. Noč je bila hladna, veliko hladnejša, kot sem od Kalifornije pričakoval.

Moja improvizacija je ob previdni uporabi še vedno delovala in motorni pogon je ubogal premike ročice za plin. V dobro voljo me je spravil tudi mail od Uniteda, ki je ponoči priletel na moj računalnik in v katerem mi je uslužbenka sporočila, da moja torba prišla v San Francisco, da jo bodo kmalu pregledali cariniki in jo zjutraj lahko pridem prevzeti. Letališče leži ob morju v zalivu, na pol poti do San Francisca, zato sva bila z Jelčom še pred jutrom mimo letališča in sva potem v bližini spustila sidro.

Zjutraj sva šla z barko v bližnjo marino, kjer sem se po telefonu dogovoril za nekajurni postanek, a je bila zaradi oseke voda v marini preplitva in sva v blatu nasedla še preden bi prišla do pomola za goste, zato sva obrnila in Skokico privezala ob pomol na začetku marine. Z Uberjem sem se odpeljal na 10 km oddaljeno letališče, tam prevzel torbo, nazaj do Skokice pa sem se pripeljal kar s skirojem, ki sem ga imel v »izgubljeni« torbi. Sonce je medtem pregnalo hladno sivo meglo, zapihal je veter in za nadaljevanje poti proti San Franciscu sva lahko razvila jadra.

Skokico sva z Jelčom kmalu lahko privezala v marini South Beach in si potem med dolgim popoldanskim sprehodom po mestu ogledala nekaj največjih znamenitosti mesta.

Med mestne znamenitosti sodi tudi megla, ki jo nad mestnimi griči ustvarja vlažen veter s Pacifika in ki pogosto zakriva vrhove stolpnic v mestu.

Sprehodila sva se do znamenitega pomola Pier 39, kjer so nekdanja pristaniška skladišča zamenjale restavracije in zabavišče. Skokico sem se sprva želel ustaviti v tamkajšnji marini, a so mi sporočili, da je marina tam za mojo barko preplitva. Dobršen del pomolov so tam zasedli morski levi, ki so prav tako ena od mestnih znamenitosti.

Z Jelčom sva se morala povzpeti na hrib, da sva videla naslednje znamenitosti, tramvaj, strme kaskadne ceste in cestne serpentine med rožnimi vrtovi.

Vseskozi je po mestnih ulicah bril neprijeten hladen veter s Pacifika, pred katerim sva se popoldne umaknila v picerijo. Ponoči je temperatura v Skokici padla pod 15 stopinj C in me je zeblo, zato sem zagnal ogrevanje. Še dober teden bo potrebno potrpeti, da bova prijadrala do toplejših voda Pacifika. Komaj čakam.

San Francisco

Miran Tepeš

San Francisco

Za drugo polovico tedna je bil za vzhodni Pacifik pred obalo Oregona in severne Kalifornije napovedan severni veter med 30 in 40 vozli hitrosti. Smer vetra je bila za jadranje proti jugu sicer ugodna, a veter bo valove dvignil nad 5 metrov, zato sva s Sandijem v sredo zajadrala k obali in viharna dva dneva preživela v zavetju marine v Crescent City-ju. Malo sva nadomestila pomanjkanje spanja iz preteklih dni, malo popravljala opremo, zašila jadra, dodala nekaj telovadbe in dneva sta minila.

V petek, 5 aprila zgodaj zjutraj, ko je veter dovolj popustil, sva nadaljevala z jadranjem proti jugu. Odločila sva se, da bova do nedelje poskusila priti do 300 milj oddaljenega Palo Alta južno od San Franciska, kjer sem se dogovoril za privez za Skokico.
 
Sprva so naju preganjali štirimetrski valovi, v soboto pa je Tihi ocean bolj v skladu s svojim imenom. Delfini so prišli na obisk in popestrili dolgočasno plovbo. Veter se je popoldne vrnil in naju preko noči pospremil vse do San Francisca.
Vhod v veliki zaliv San Francisca je ozek, zato so plimski tokovi v prelivu kar krepki in presegajo 4 vozle hitrosti. Ob plimi teče morje v zaliv, ob oseki pa iz zaliva. Predvsem oseki se je potrebno izogniti, saj je morski tok takrat usmerjen proti valovom s Pacifika, ki v prelivu takrat zrastejo še za nekaj metrov in se prevračajo. Za plovbo pod znamenitim mostom “Golden Gate Bridge” sem izbral čas jutranje plime. Jadranje sva morala ponoči krepko upočasniti in skrajšati jadra, da se ne bi pred jutrom zaletela v nasprotni tok in rolajoče morje na vhodu v zaliv.
V prvi jutranji svetlobi sva zagledala “Zlata vrata”, tok se je obrnil, valovi zgladili in Skokico je kar posesalo v preliv pod mostom, ki ga je kmalu pozlatilo vzhajajoče sonce.
Privoščila sva si panoramski izlet z barko po slikovitem zalivu 😀⛵⚓.
Plovbi pod mostom je sledil še jutranji krog okoli otočka Alcatraz z znamenitim zaporom.
Dopoldne sva s Sandijem plula okoli centra San Francisca in potem nadaljevala še skoraj 20 milj proti jugu zaliva, ki je postajal vse plitvejši.
Termometer je v nedeljo pri San Franciscu končno pokazal nekaj nad 10 C. Od doma prebiram novice o rekordnih temperaturah, v Kaliforniji pa jadramo v bundah.
Skokica je svojo aprilsko pot končala v marini Westpoint, kakšnih 40 km južno od San Francisca.
To je nova marina, ki so jo naredili v močvirju in plitvinah na obrobju velikega Sanfranciškega zaliva. Izkopali so blato in ga naložili po obrobju marinskega bazena in na ta nasip postavili marinske objekte in po njem speljali cesto. Posebnost marine je, da vanjo z jadrnico lahko pripluješ samo ob plimi. Približno 3 metre je razlike med plimo in oseko, zato je plovni kanal do marine ob oseki skorajda čisto suh.
Druga posebnost marine pa je, da je voda v njej ob oseki globoka le en meter. Ko sem se dogovarjal za privez, sem jih dvakrat vprašal, ali so prepričani, da je voda v kanalu do marine in v marini sami dovolj globoka. Navionicsova elektronska navtična karta mi namreč kaže globino pod en meter ob najnižji oseki. Zagotovili so mi, da je globina v redu. Na fotografijah s spleta sem videl, da je v marini veliko jadrnic in sem si mislil, da je globina večja, kot kaže zemljevid.
Prvi večer ob oseki sem opazil, da se barka ob plavajočem pomolu skorajda nič ne premika, zato sem vklopil globinomer. Pokazal je 1,0 m ??? Skokica je ponosno stala pokonci, kobilica in krmilo pa sta bila za meter in pol pogreznjena v tla.
Zjutraj sem na recepciji povprašal, kako je z globino vode v marini in so mi odgovorili, da je na dnu marine zelo redko blato, v katerega se globlje kobilice jadrnic in trupi večjih motornih bark vsak dan dvakrat, ob oseki, pogreznejo in ob plimi spet dvignejo. Pri tem menda ni nobenih težav in nobene škode. Sloj blata je debel več kot 15 metrov, okoljevarstveni predpisi pa jim ne dovoljujejo poglobiti bazena marine. Pred odhodom domov sem dal skozi dve plimi in dve oseki, v barki ni bilo nobenih čudnih zvokov, ni se nagibala in celo privezne vrvi so bile vseskozi enako napete.
Spet sem doživel nekaj novega 🙂.

Zahodna obala ZDA

Miran Tepeš

Zahodna obala ZDA

Prvoaprilski grški foto natečaj in nakazilo sta bila žal le prvoaprilska. O služenju denarja s fotografiranjem lahko še naprej le sanjam.

V soboto proti jutru sva s Sandijem odjadrala iz Port Angelesa. Hladen nočni veter s hribov ob obali je prve ure lepo napenjal jadra Skokice, potem pa dopoldne oslabel. V prelivu Juan de Fuca, ki med otokom Vancouver in ameriško celino vodi na Pacifik, sva jadrom v pomoč dopoldne morala zagnati motor.

Po 50 miljah sva se za nekaj ur ustavila v indijanskem Naselju Neah Bay, kjer sva kupila nekaj hrane za prihodnje dni. Pristanišče je polno lesenih ribiških bark, ki so resnično videti bolj “indijansko”.  Mnoge med njimi že dolgo niso videle čopiča, barve, nove opreme ali pa pridne roke, ki bi jih očistila.

Popoldne sva zapustila Neah Bay in odjadrala na Pacifik, kjer sva se srečala z močnejšim vetrom in dolgimi oceanskimi valovi. Za rtom sva zavila na jug proti 600 milj oddaljeni Kaliforniji.

V nedeljo sva se za 20 milj oddaljila od obale, saj je v obalnem morju veliko ribiških ovir (vrš za rake in mrež), ki so sicer označene z bojami, a med valovi niso zelo dobro vidne in v eno od njih se nama je tudi uspelo ujeti. Z vzvratno vožnjo se nama je uspelo brez težav rešiti.

V ponedeljek sva se ustavila v Newportu, pristaniškem mestu v ustju reke na obali države Oregon. Tam ima Garmin razvojni oddelek za avtopilote in z gospodom Jonom, vodjo Garminove prodajne mreže, sem se že lani jeseni dogovoril, da se spomladi spotoma ustavim v Newportu, kjer mi bodo njihovi strokovnjaki avtopilota pregledali in popravili.

Že kmalu po pristanku sta na krov Skokice prišla dva razvojnika in pregledovala aparature. Zame je elektronika in hidraulika precej španska vas, Sandi pa je s temi napravami zelo domač, zato se je ponudil za pomočnika pri pregledu in popravilu. John, vodja razvojnega oddelka, je po softwearskem pregledu naprav ugotovil, da je več možnih vzrokov za občasne odpovedi delovanja avtopilota, a za nobeno ni bil prepričan, da je glavni vzrok. Garminovca sta imela s seboj vrsto rezervnih delov za hidravlično črpalko, motor in drugih naprav v sistemu avtopilota, zato je predlagal, da del za delom zamenjamo in preskusimo kako delujejo, hkrati pa bodo nadgradili tudi obstoječo programsko opremo.

In potem je Sandi celo popoldne čepel v prtljažnem prostoru, kjer je nameščen avtopilot in z njega odstranjeval različne dele in v sistem nameščal nove, John je namontiral nov kompas in krmilno enoto, njegov asistent pa je poskrbel za nadgradnjo programske opreme. Jaz polovice zadev, o katerih so se pogovarjali, itak nisem razumel in sem Sandiju lahko le pomagal pri podajanju ključev, izvijačev in klešč. Vse več je bilo namontirane nove opreme in vse bolj me je skrbelo, kakšen bo račun za to popravilo.

Pred večerom ja bilo vse pravilno nameščeno in skalibrirano, zato smo se odpravili še na testno plovbo po zalivu. Vse je delovalo tako kot mora.

In račun? Garminovca sta se mi nasmehnila in rekla, da je to darilo njihovega prodajnega in razvojnega oddelka. Rekla sta, da sta vesela obiska jadralca, pri katerem je avtopilot veliko v uporabi in da na tak način dobijo tudi povratne informacije in izkušnje. Zaželela sta mi srečno jadranje, za darilo pa sem dobil še daljinca za upravljanje avtopilota. Skorajda brez besed sem ostal ob tej lepi gesti Garmina, le zahvalil sem se lahko. Bil je prvi april, darilo pa je bilo vse prej kot prvoaprilsko.

V torek 2. aprila sva navsezgodaj zjutraj skozi meglo odjadrala iz Newporta. Malo me je skrbelo, kakšni bodo valovi za valobrani na izlivu reke, a je bilo vse v redu in po desetih minutah sva bila na odprtem morju. Večino torka in noči na sredo sva razmeroma udobno lahko prejadrala, le megla in dež zmanjšujeta vidljivost, da sem dodatno zaradi varnosti vklopil še radar. AIS-a tukajšnji ribiči na žalost ne uporabljajo.

V sredo se bova ustavila v Crescent City-ju, potem pa bom moral do konca tedna nekje na poti do San Francisca najti ustrezno marino, kjer bo Skokica lahko počakala na nadaljevanje jadranja v maju.

Ladja na Zakintosu

Miran Tepeš

Ladja na Zakintosu

Pozimi so me iz Grčije poklicali, da so na moji spletni strani videli serijo fotografij z Zakintosa, kjer sva se predlani ustavila z Alešem. Povedali so, da jim je vihar razbil znamenito nasedlo ladjo na plaži in da nameravajo to turistično znamenitost obnoviti, zato so razpisali natečaj za izbor najboljših fotografij ladje iz preteklih let.
Mislil sem da se šalijo in sem jim dovolil, da moje fotografije lahko uporabijo.
Pred dvema tednoma sem iz Grčije dobil mail, da so moje fotografije zmagale na natečaju in da sem za nagrado dobil 50.000 evrov.
Še vedno nisem verjel, dokler predvčerajšnjim nisem preveril svojega bančnega računa in na njem videl nakazilo tega denarja.
Pravljice se vendarle dogajajo.
Kaže, da mi letos ne bo več potrebno iti v službo in bom lahko kar nadaljeval z jadranjem. Super!⛵
Razbitine ladje danes.
 
 
Ena od fotografij ladje, kakršna je bila pred letošnjim zimskim viharjem. Boljših fotografij ladje ne smem objaviti, ker sem Grkom odstopil vse pravice. (Skokica je zasidrana v ozadju.)

Začetek poti proti jugu Pacifika

Miran Tepeš

Začetek poti proti jugu Pacifika

Lastniki bark vedo, da je z njimi pred sezono kar nekaj dela, če želiš, da ti bo barka preko leta dobro služila. Pri Skokici ni nič drugače. Pri delu na barki mi je pomagal Jurij, oz. sem jaz pomagal njemu. Veliko je bilo barvanja, nekaj kitanja in popravil, servisiranje pogonskega sklopa in namestitev jader in opreme, ki sem jo pred zimo in snegom jeseni pospravil v barko.

Mrzlo in precej deževno je bilo cel teden, da sva morala loviti suhe ure in je šlo delo počasi od rok. Nekaj opravkov na palubi bo kot vedno počakalo na boljše čase.

Skokica je zdaj spet v vodi in zadnja dva dneva nama je uspelo v presledkih med dežjem tudi jadrati med lepimi otoki v okolici otoka Vancouver.

Z Jurijem sva se danes zjutraj na pomolu marine poslovila. On je šel proti domu, jaz pa proti jugu, proti toplješim krajem, ki jih že zelo pogrešam. Jadralske poti se začnejo s prvo miljo in le ta je zdaj že za krmo Skokice. Vzhodnik me je danes lepo pospremil in omogočil nekaj hitrega jadranja ob otoku Vancouver navzdol. Popoldne se je celo zjasnilo in nekoliko otoplilo.

Avtopilot mi je danes delal kot žmigovec, malo je delal in malo ne. Na srečo je bilo večinoma dovolj vetra in se je dalo krmariti tudi z jadri, pa tudi obdobja, ko ni delal, so bila dosti krajša od tistih, ko je delal.

Dopoldne sem v prelivu Juan de Fuca južno od Victorije prečkal mejo med Kanado in ZDA, popoldne pa v pristanišču Port Angeles brez zapletov opravil ameriške vstopne formalnosti.

Zvečer se mi bo na krovu Skokice pridružil Sandi. Jutri odjadrava na zahod proti Pacifiku.

 

 

Aljaški zaliv

Miran Tepeš

Z zamudo objavljam še zadnjih nekaj utrinkov z mojih lanskih jadralskih poti od Jadrana preko Atlantika in Arktike do Pacifika. Več bo zapisano v knjigi, ki že nastaja.

Ko sva dopoldne prijadrala med Aleutske otoke, so se oblaki že tako zgostili, da so zakrili zasneženi vrh več kot tri tisoč metrov visokega vulkana Šišaldin na Unimaku. Morje je v prelivu postalo čisto zmešano, saj so oceanski valovi z juga prihajali po različnih poteh okoli otokov in se križali, sestavljali v piramide in prelivali čez krov barke. Na srečo se je Skokica zmešanega morja rešila že po treh urah, ko sva okoli otoka Unimak zavila proti severovzhodu. Prijadrala sva skozi Aleute, na Pacifik in zdaj sva bila na južni, privetrni strani otočja. Kakšnih dvajset vozlov vetra z juga je pihalo v desni bok barke in valovi so bili poravnani z vetrom, zato je jadranje postalo čisto udobno. In avtopilot je še vedno delal.

Žal se je z juga priplazila megla in zastrla pogled na otoke, z meglo pa je prišel tudi dež. Zaradi zmanjšane vidljivosti sem prižgal radar in vključil AIS, da bi vsaj na zaslonu radarja videl, kaj se dogaja na morju pred nama in da bi bila tudi Skokica vidna drugim. Ribiči so bili na morju med otoki in predvideval sem, da tudi oni opazujejo svoje elektronske naprave na barkah in na zaslonih vidijo AIS signal Skokice.

Veter se je čez dan okrepil na petindvajset vozlov, vremenska napoved pa je kazala, da bo jedro ciklona ponoči prešlo Aleute in se bo veter za njim obrnil na še močnejši severnik. Od Nomeja naprej sva z Dušanom že cel teden brez postanka vseskozi na barki in prilegel bi se nama kakšen sprehod po kopnem in nekaj počitka, zato sem si na navtični karti ob Aljaškem polotoku ogledoval zalive in sidrišča, kjer bi se lahko ustavila. Dobrih sto milj pred nama sem našel Sand Point, ribiško vas s pristaniščem na otoku Popof. Po mailu sem obvestil g. Domingueza, CBP oficirja z Unalaske, da se nameravava ustaviti v Sand Pointu in ga prosil za dovoljenje za pristanek, da bi se spočila in dopolnila zaloge nafte in hrane na barki.

V prelivu med otoki pred Sand Point-om sva pospravila jadra, zagnala motor in mimo valobrana zavila v ribiško pristanišče, kjer je bila ob plavajoče pomole privezana množica ribiških ladij in med njimi tudi nekaj jadrnic.

Skokico sva privezala na prosto mesto ob pomolu, potem pa sem poiskal luškega kapitana, da sem uredil formalnosti in plačal luške pristojbine. Pri kapitanu in ribičih v pristanišču sem dobil tudi vrsto informacij, kje v naselju mogoče kupiti hrano, kje nafto in plin ter kje je kakšna gostilna. Pri slednjem vprašanju sem bil presenečen nad odgovorom, saj je v Sand Pointu jeseni odprta le ena restavracija, kitajska in še ta je zunaj naselja ter kakšna dva kilometra oddaljena od pristanišča. V isti stavbi kot kitajska restavracija je tudi največja trgovina v vasi in na poti do tja sva si lahko dodobra pretegnila noge.

Popoldne so nad otoke druga za drugo prihajale plohe, proti večeru pa se je nekoliko razvedrilo, kar sem izkoristil za malo daljši tek po hribih nad obalo. Po treh mesecih sem na kopnem v naravi končno spet lahko videl še kaj drugega kot skale poraščene s tundrskimi mahovi in lišaji. Tekal sem po poteh, ki so vodile skozi grmovje in po redkem nizkem listnatem gozdu. V zraku je bilo tudi tukaj mogoče videti veliko ptic, za razliko od drugod pa je bilo med njimi mogoče videti tudi sokole in beloglave orle. Slednji so se razkazovali tudi na pomolih in jamborih v pristanišču.

Pregledal sem vremenske napovedi za Aljaški zaliv in za severovzhodni Pacifik, da bi videl kakšne bodo v prihodnjih dneh razmere za prečkanje zaliva na poti proti Britanski Kolumbiji v Kanadi. Cikloni so še vedno prihajali čez severni Pacifik in med njimi ni bilo videti za več kot dva dni premora. Prvi ciklon v napovedi bo že jutri prišel čez Aljaški polotok, a tokrat s severa in s seboj prinesel okrog 30 do 40 vozlov severnika. Vremenska napoved ni obetala varnega jadranja neposredno proti Kanadi, zato bova še nekaj naslednjih dni nadaljevala z jadranjem po daljši poti proti severovzhodu, med otoki ob Aljaškem polotoku.

Dopoldne so rafali vetra začeli slabeti in sredi dneva sva dvignila sidro ter odjadrala proti sto petdeset milj oddaljenemu velikemu otoku Kodiak. Oblaki so se razredčili in na celini so se pokazale s snegom pokrite gore. Na morju sva srečala nekaj ribiških ladij. Zvečer je veter dovolj oslabel, da sva z Dušanom poleg genove lahko dvignila tudi glavno jadro, valovi pa so se postopoma znižali in jadranje je postajalo vse bolj udobno. Ponoči na petek 22. septembra je veter oslabel in jadrom v pomoč sem zagnal še motor, saj naju je preko enega vozla nasprotnega morskega toka preveč upočasnjevalo. Med Kodiakom in Aljaškim polotokom sva videla luči nekaj ribiških ladij, ki se jim je bilo potrebno izogniti. Predvsem Dušan je imel ponoči težave z eno od ribiških bark, ki je nepredvidljivo cikcakala po morju pred nama in je moral narediti dolg ovinek, da se ji je varno izognil.

Po dveh dneh brezvetrja in neprestanega motoriranja preko konca tedna se je tank za nafto vse bolj praznil, bencinske črpalke pa tukaj niso za vsakim vogalom, zato sva se namenila proti Sewardu, slikovitemu zalivu med gorami in ledeniki na jugu polotoka Kenai, kjer imajo marino in bencinsko črpalko. Ameriškega CBP oficirja na Unalaski sem obvestil, da nameravava zaviti na bencinsko črpalko v Seward in kmalu sem po elektronski pošti od gospoda Domingueza dobil dovoljenje, da se v Sewardu lahko ustaviva in natočiva nafto. Za srečanje v tamkajšnji marini sem se pred dnevi preko elektronske pošte dogovoril tudi z Juho Karhujem in njegovo prijateljico Sohvi, ki sta zadnje leto sem prijadrala z juga ZDA. V to smer bo letošnjo jesen in prihodnjo pomlad jadrala Skokica, medtem ko Juho in Sohvi za prihodnje leto načrtujeta jadranje skozi Severozahodni prehod po poti, ki smo jo mi prejadrali letos. Dogovorili smo se za izmenjavo informacij in izkušenj.

Pristanišče in marino pred oceanskimi valovi z juga ščitijo visoki valobrani, med katerimi sva našla pot do marine in bencinske črpalke v njej. Ob pristanku sva z Dušanom vsak na svojem koncu barke vrgla privezne vrvi na pomol, potem pa sem za vrvmi še sam brez pomisleka skočil na pomol in pri tem pozabil, da moram paziti na poškodovano nogo, ki me je po nekaj dneh posedanja na barki že nehala boleti. Ob pristanku na pomol me je ostra bolečina v nogi kar spodsekala. Na novo sem si natrgal mišico, ki se je v preteklih dneh delno že zarastla in spet bom nekaj dni šepal, stokal in se smilil samemu sebi.

Dotočila sva nafto v tank na barki, potem pa odplula na drugi konec marine, kjer je privezana aluminijasta jadrnica Lumi, s katero Juho in Sohvi jadrata po svetu. Juho in Sohvi sta mlad par in nekakšna sodobna pustolovca, ki z jadrnico potujeta po severnih zasneženih krajih, sidrata v zasneženih in zaledenelih zalivih in z barke delata smučarske ture, o katerih potem Juho objavlja dobre in odklopljene zimsko smučarsko jadralske video filme: https://www.facebook.com/alluringarctic.

Skokico sva zraven Lumi privezala ob pomol v kotu marine in potrkal sem po trupu bele finske barke. Doma je bila le Sohvi, Juho pa se je potepal naokoli. Dušan se je zapletel v pogovor s Sohvi, jaz pa sem šepajoč odpravil proti navtični trgovini v mestecu ob marini. Želel sem kupiti dve ročki za vitla na barki, saj mi jih je začelo primanjkovati, ker smo kar tri polomili čez poletje na poti od Grenlandije do Aljaske. Izlet do navtične trgovine žal ni bil uspešen, na vratih trgovine sem poleg urnika z delovnim časom lahko prebral le obvestilo, da je trgovina od včeraj do prihodnje pomladi zaprta. Odšepal sem nazaj do marine in se spoznal tudi z Juhom, ki je medtem prišel na obisk na Skokico.

Jadralski pogovori največkrat niso kratki. Pogovarjali smo se o njunih in naših jadralskih poteh, o načrtih in težavah ter se med klepetom čez nekaj časa preselili najprej na Lumi, potem pa še v lokalno restavracijo na obali.

Prva noč je bila jasna, mirna in brez vetra. Zvezde so nama osvetljevale pot, ko sva preko noči na nekaj ur izmenjevala pri dežurstvih za krmilom. Pot nama je grenil le vztrajen nasprotni tok, ki nama je vseskozi kradel po vozel ali dva hitrosti. Dopoldne je zapihal severozahodnik in se čez dan okrepil nad dvajset vozlov, da sva lahko zelo lepo jadrala. Za nameček je sam od sebe spet začel delati avtopilot in naju razbremenil pri dežurstvih za krmilom.

Ponoči so čez morje prihajale izdatne plohe in veter se je okrepil nad dvajset vozlov. Večjim in dolgim valovom z juga so se pridružil krajši in strmejši valovi z jugozahoda in za nameček še valovi z vzhoda. Morje je postalo zelo razburkano, zmešano in Skokica je vse bolj poskakovala na valovih. Na manj kot štiri vozle hitrosti je bilo potrebno upočasniti barko. Včerajšnja večerna napoved je kazala, da je do prihoda ciklona še 24 ur časa, iz današnje jutranje pa sem videl, da je ciklon že tukaj in da ni zavil proti kopnemu temveč naju je polovica že prešla, do večera pa bo že mimo.

Odločil sem se, da ne zavijeva med otoke, kjer bi se ukvarjala z občutnimi plimskimi tokovi in nočno navigacijo po ožinah, temveč pot nadaljujeva po krajši poti po oceanu saj je bilo jedro ciklona z močnimi nalivi, popolnoma zmešanim morjem in nasprotnim vetrom itak že skorajda mimo. Valovi, ki so se križali iz različnih smeri, niso dovoljevali ne jadranja ne normalnega motoriranja, zato je bilo potrebno barko upočasniti pod 4 vozle hitrosti, da Skokica ni prehudo nabijala v valove.

V naslednjih dveh urah se je avtopilot še nekajkrat izklopil sam od sebe, a se ga je vedno dalo obuditi s cukanjem krmila v levo in desno.  S to novo izkušnjo sem ob predaji dežurstva seznanil Dušana. Dogovorila sva se, da bova dežurstva, če bo avtopilot deloval, z dveh podaljšala na tri ure.

Do jutra sva se prebila iz ciklona, dež je ponehali in žal tudi veter, le visoki navzkrižni valovi so ostali in se do večera počasi zmanjševali. Zvečer se je zjasnilo in avtopilot je še vedno deloval, kadar pa je nagajal, sva zdaj vedela, kaj morava storiti. Vem, da tako ne bo šlo na dolge proge in sem že navezal stik z Garminom, a do prvega serviserja na jugu Britanske Kolumbije v Kanadi je še tisoč milj.

Po četrtkovem prehodu ciklona se v petek, 29. septembra, valovi postopoma umirjajo, žal pa vetra še vedno ni in cel dan sva z Dušanom morala poslušati drdranje motorja. Za dogajanje med dolgočasno plovbo poskrbijo le otoki odtrganega kelpa, oz. halug po slovensko, ki ga morski tokovi zanesejo na odprto morje. Med valovi je haluge težko opaziti, ko pa Skokica zapluje v te alge, propeler kar zarohni in začne vibrirati, ko se trdožive vejice alg zapletejo okrog kobilice, krmila in propelerja. Včasih traja tudi deset minut, da se z vzvratno vožnjo in zavijanjem rešiš zelenega oklepa in vibracij na propelerju.

Plovna pot je tukaj tudi v naravi kar dobro označena s svetilniki na izpostavljenih rtih otokov in z bojami na plitvinah sredi prelivov. Od najožjega dela preliva med otokoma Dall in Prince of Wales sva bila oddaljena le še nekaj sto metrov, ko so se pred nama začeli delati vrtinci in velika rdeča boja nad plitvino je nenadoma izginila. V nekaj sekundah se je dva vozla toka v krmo na drugi strani vrtincev spremenilo v sedem vozlov nasprotnega toka, ki je potapljal dvometrsko bojo, okoli naju pa so v ožini kar naenkrat nastale brzice. Eno uro pred napovedanim časom se je to zgodilo in me presenetilo. Plima je vodo v zalivu pred nama dvignila za nekaj metrov in iz zaliva na drugi strani ožine nama je nasproti začela teči mogočna morska reka. Obstala sva skorajda na mestu. Ročko za plin sem porinil naprej in motor je rohnel v višjih obratih, da sva lahko vsaj malo napredovala. Na najožjem delu preliva je na sredini otoček, ki ožino razdeli na dva stometrska kraka. Nasprotni morski tok se je tam zgostil in še okrepil ter presegal osem vozlov hitrosti. Skokica je bila prepočasna. Še malo sem premaknil ročko za plin in povečal obrate motorja, a po sredini ni šlo več naprej oz. je bil morski tok celo hitrejši od Skokice in naju je počasi odnašal nazaj. Zaplul sem k obali, kjer je bil tok nekoliko šibkejši in sva se lahko le počasi, meter za metrom, skozi vrtince prebijala naprej. Srce mi je razbijalo od vznemirjenja in sem ga čutil v grlu, Dušan pa se je smejal, vidno užival in fotografiral. Prosil sem ga, da gre na premec in gleda, ali v vodi pred nama ni morda skrita kakšna čer, saj sva plula zelo blizu obale.

Zadnji dan v septembru se je začel. Otoki so se odmaknili in nekaj deset milj odprtega morja je bilo pred nama, polna luna je lepo osvetljevala okolico, hlodov na morju ni bilo videti in v drugem delu noči sva se med dežurstvi lahko nekoliko sprostila ob mirnem jadranju proti kanadski obali. Jutranje sonce naju je pozdravilo izza kanadskih gora, veter pa je in pospravil sem jadra. Približala sva se skupini otokov, čeri, plitvin in prelivov pred vhodom do pristanišča Prince Rupert. Na prvi pogled je na elektronski karti vse skupaj videti zelo zapleteno, a ko sem karte na ploterju dovolj povečal, sem videl, da so plovne poti dobro označene s svetilniki in drugimi oznakami. Na ploterju sem narisal pot med plitvinami in otočki ter Dušanu zjutraj predal dežurstvo, da se malo naspim pred prihodom v pristanišče.

Po prejadranih 5457 navtičnih miljah od odhoda z Grenlandije okoli severa Amerike sva Skokico danes privezala v marini mesteca Prince Rupert. Tekma s časom in ledom se je končala. Z Dušanom sva zavriskala, se objela in si čestitala. Potem pa je Dušana postalo strah, da bo od mene dobil še poljub in je z barke pobegnil v objem svoje Alme, ki je danes sem priletela iz Evrope in ga je že čakala na pomolu.

S temi utrinki zaključujem poročila o lanskem jadranju po Arktiki. Dosti več bo napisano v knjigi, ki že nastaja in v njej bo tudi veliko fotografij. Izšla bo spomladi.

Aleuti

Miran Tepeš

Celo noč sva pospešeno moto-jadrala skozi kislo noč in ko se je nedelja prevešala v ponedeljek, se je po treh dneh stavke nenadoma spet zbudil avtopilot. Kar nisem mogel verjeti, da avtopilot spet deluje in od veselja ter olajšanja so mi stopile solze v oči. Dušan je ponoči prišel v kokpit, da bi začel s svojim dežurstvom. Želel me je nagovoriti, a me je le začudeno pogledal, ko je videl, da mi po obrazu tečejo solze. Pokazal sem mu na krmilno kolo in ko je videl, da se premika samo od sebe, je takoj dojel in se zasmejal.

»Čisto nič nisem naredil, kar sam od sebe je spet začel delati«, sem mu rekel. Preden sem šel v posteljo sem Dušanu dal še navodila, da bova motorirala, dokler se spet ne pojavi veter.

V ponedeljek 18. septembra zjutraj se je zjasnilo in na obzorju so se prikazali Aleutski otoki, katerih zasnežene vrhove je kmalu obsijalo vzhajajoče sonce. Z juga ob zahodni obali Severne Amerike nasproti vseskozi teče morski tok, ki ga južni veter in nastopajoča plima pospeši, v prelivih med otoki pa se tok še okrepi. V vodiču za Aljasko piše, da je morski tok močnejši in bolj zvrtinčen ob zahodnih rtih otokov, zato priporočajo da se jim izogneš na razdalji vsaj nekaj milj. V skladu s tem priporočilom sva kurz barke nastavila na sredino kakšnih petnajst milj širokega preliva med otokoma Unimak in Akun, v katerem je še nekaj manjših otokov.

Jugozahodnik je pred otoki vse bolj polnil jadra, zato sva lahko ustavila motor in uživala v lepem razgledu na vse večje otoke pred nama in ob pogledu na ledenik na otoku Unimak. Pred Aleuti se je veter vse bolj krepil in pihal vse bolj z juga, da je bilo potrebno skrajšati in zategniti jadra. Tudi valovi so se zvišali in jadranje je postajalo vse živahnejše, napredek pa počasen, saj je nasprotni tok postajal vse močnejši in je presegal dva vozla hitrosti. Z juga so dopoldne prihajali vse temnejši oblaki in napovedovali prihod novega ciklona.

Crknil je avtopilot

Miran Tepeš

V petkovo dopoldne sva še naprej lepo, hitro in sproščeno jadrala proti jugu, potem pa je poslušnost odpovedal avtopilot. Barko je obrnilo v veter in jadra so zaplapolala ter stresala jambor.

Takoj sva bila oba na krovu in Skokico sem na roke obrnil spet proti jugu ter pritisnil na tipko za vklop avtopilota, vendar le ta ni želel krmariti. Večkrat se mi je že zgodilo, da se je avtopilot ob obremenjenosti izklopil, a je doslej potem, ko sem ga vklopil, vedno spet normalno deloval, tokrat pa je bilo drugače. Avtopilot je sicer zablokiral krmilo, a krmilno kolo se ni obračalo in barka je potem skrenila iz smeri. Večkrat sem vklopil in izklopil avtopilota, a mi ga ni uspelo obuditi. Z Dušanom sva potem celo popoldne preverjala kable, stike in hidravliko, da bi ugotovila, kaj je narobe in da bi avtopilota spet usposobila za delovanje, a žal popolnoma brez uspeha. Krmariti je bilo potrebno na roke.

Dokler je pihal veter, so jadra pomagala držati pravilno smer in je bilo potrebno popravke smeri narediti le na vsakih nekaj minut, ko pa je popoldne veter oslabel, je bilo potrebno vseskozi krmariti ročno, da barka ni zavila s poti. Vsak val je malo po svoje preusmeril Skokico. Noč je bila hladna in deževna in z Dušanom sva se zunaj na dežju na uro do dve izmenjevala za krmilom. Nič kaj prijetno ni bilo dežurati zunaj na hladnem, v temi in na dežju. Nobene oporne točke ni bilo na obzorju, da bi jo imel za orientacijo pri usmerjanju barke. Edina pomoč je bil kompas in pozicija Skokice na zaslonu GPS ploterja. Sled, ki se je na zaslonu risala za Skokico, ni bila ravna, a je bila večinoma vendarle usmerjena proti jugu. Nad krmilnim kolesom sva si naredila nekakšno začasno kurjo streho, ki naju je vsaj delno ščitila pred vetrom in dežjem od zadaj.

Na pol poti do Aleutov sva že bila in otočju na jugu se je z jugozahoda začel približevati ciklon z vetrom nad 40 vozlov hitrosti in dva dni za njim mu je sledil še en ciklon. Pri napovedi, kje bo potoval ciklon, so se vremenski prognostični modeli razlikovali. Ameriški model GFS je napovedoval, da bo ciklon potoval čez Aleute in zavil na vzhod čez Aljaški zaliv, evropski model ECMF pa je napovedoval, da bo ciklon potoval proti Aljaski severno od Aleutov. V kolikor bova nadaljevala z nezmanjšano hitrostjo nadaljevala z jadranjem proti jugu, se bova po evropski napovedi s ciklonom srečala v soboto nad Aleuti, če pa se bo uresničila ameriška napoved, bo prvi ciklon najino pot prečkal pred nama, drugi ciklon pa bo prišel za nama v začetku prihodnjega tedna in zavil proti severu.

Nisem želel preveč tvegati, zato sem Skokico v petek usmeril proti dvesto milj oddaljenemu otoku Saint Paul, kjer bi lahko našla zatočišče pred viharjem. Čez dan ali dva bodo napovedi že bolj natančne in se bova takrat odločila, ali naj poiščeva zavetje na otoku, ali pa naj nadaljujeva s potjo proti jugu.

V soboto sta se obe napovedi zbližali in kazali, da bo šel ciklon v noči na nedeljo pred nama po sredini čez otoke. Odločil sem se, da barko upočasniva in nadaljujeva s počasnim jadranjem brez vmesnega pristanka ter na odprtem morju počakava, da gre prvi ciklon čez Aleute pred nama, potem pa v ponedeljek še midva zavijeva med otoke in nekje poiščeva zavetje pred naslednjim ciklonom.

Z neprestanim ročnim krmarjenjem dan in noč sva se hočeš nočeš morala sprijazniti. Dežurstva za krmilom sem nama nekoliko olajšal tako, da sem na krmilno kolo na vsako stran privezal vrv in jo preko škripcev napeljal v toplo zavetje kokpita. S to vrvjo sem potem kot z uzdami iz kokpita krmaril barko. Ko sem vrv potegnil z levo roko, je barka zavila v levo in ko sem potegnil z desno, je zavila v desno. Dušan mi sprva ni verjel, da ta konjeniški sistem deluje in je svoja dežurstva še vedno raje opravljal zunaj za krmilom in izpostavljen mrzlemu vetru. Naslednji dan pa ga je srečala pamet in je tudi on poprijel za vajeti.

Ko sva se približala Aleutom sva na morju začela srečevati ribiške ladje, ki na tem območju lovijo rake in ribe.

Od otoka Unalaska sva bila v soboto oddaljena še kakšnih dvesto milj, a je bil ta otok na jugu in točno v smeri, iz katere je prihajal naslednji ciklon, zato je pristanek v Dutch Harbourju postal misija nemogoče. Preko satelitskega telefona sem poklical CBP oficirja v pristanišče in mu povedal, da do Dutch Harborja zaradi neugodnega vremena ne bova uspela prijadrati. Gospod George Dominguez, kot je bilo CBP oficirju ime, je vedel, kakšne so vremenske napovedi in mi je rekel, da ni problema ter svetoval, naj poskrbiva za svojo varnost. Prosil je, naj mu po mailu pošljem kopije najinih potnih listov ter dokumente od barke, potem pa naj ga preko maila dnevno obveščam o svoji poziciji in kje nameravam na poti pristati. Tako sem potem tudi storil.

Pred prihodom ciklona je začelo deževati, veter pa je zelo oslabel, da sva morala celo nedeljo motorirati proti Aleutom, lepo počasi, na nizkih obratih. Le dolgi valovi so nakazovali, da južno od naju potuje ciklon. Večerna napoved vremena je potem v nedeljo pokazala, da je šlo jedro ciklona nekoliko južno od Aleutov in da je ciklon v bistvu že mimo, naslednji ciklon pa je pospešil in bo šel čez Aleute že v noči s ponedeljka na torek.

Potem ko sva morala zadnja dva dni najino plovbo upočasniti, da bi se ciklonu izognila, je zdaj potrebno precej pospešiti, da bi nekako ušla okrepljenemu južnemu vetru, ki nama bo v ponedeljek zapihal nasproti pred prihodom naslednjega ciklona. Ko prideva do Aleutov, bova za prvimi otoki zavila na levo proti severovzhodu, proti Aljaškemu polotoku in bo veter prihajajočega ciklona za naju postal ugoden, saj bo Skokici pihal od zadaj, v pol-krmo. Za prehod skozi Aleute sem si izbral preliv med otokoma Akun in Unimak in barko usmeril na jugovzhod.

Odhod čez Beringovo morje

Miran Tepeš

Odhod čez Beringovo morje

Na spletu sem si zadnje dni ogledoval vremenske karte in napovedi za Beringovo morje, ki slovi po precej surovih razmerah na morju in ki ga pogosto prečkajo cikloni in viharji. Večdnevnega premora med cikloni na vremenskih kartah ni bilo videti.

Na naravoslovnih televizijskih kanalih, kot sta Discovery in National Geografic sem v preteklih letih doma dostikrat gledal TV serijo »Deadliest catch« in druge oddaje o ribičih, zlatokopih in lovcih na tem delu sveta in videl, kako divje so lahko tukaj razmere na morju, zdaj pa se bova z Dušanom lahko z Beringovim morjem spoznala v živo.

Od Nomeja do otočja Aleuti je okrog 700 navtičnih milj in za jadranje čez Beringovo morje do Aleutov bova potrebovala približno pet dni. Glede na sosledje ciklonov na vremenskih kartah je težko pričakovati, da bova čez Beringovo morje lahko prijadrala brez postanka, če ne želiva jadrati skozi vihar, zato sem si ogledoval tudi možnosti, kje bi lahko vmes našla zavetje pred viharjem. Obala na vzhodu je precej plitva z neizrazitimi zalivi, ki ne obetajo ustreznega zavetja pred vetrom in oceanskimi valovi, sredi morja pa je nekaj otokov in dva med njimi Saint Paul in Saint George sta poseljena in imata ribiški pristanišči. Ti dve pristanišči bi lahko služili za zatočišče pred viharnim morjem.

Še pred odhodom čez Beringovo morje pa morava z Dušanom dokončati tudi ameriške vstopne formalnosti na uradu CBP (U.S. Customs and Border Protection), ki ima podobno funkcijo kot mejna policija in carina pri nas. Toda CBP oficir iz Nomeja mi je preko maila sporočil, da se bo v aljaškem glavnem mestu Anchorage zadržal še dan dlje, kot je sprva načrtoval. Zraven mi je napisal tudi možnost, da če želiva, lahko proti jugu odjadrava že pred koncem tedna in brez prijave v Nomeju. V tem primeru lahko ameriške vstopne formalnosti opraviva v Dutch Harbourju na Aleutskem otoku Unalaska, kjer je tudi uradna vstopna luka za ZDA in se bo za to dogovoril s tamkajšnjim CBP oficirjem.

Jesen je bila pred vrati in z njo še pogostejši viharji na Beringovem morju in na severu Pacifika, zato sem ponujeno možnost sprejel in z Dušanom sva se začela pripravljati za odhod.

V sredo 13. septembra sva zjutraj izplula iz pristanišča, sprva v brezvetrju s pomočjo motorja, čez dan pa se je pojavil veter z juga, da sva lahko razpela jadra. Žal je z vetrom prišel tudi dež. Dokler je veter pihal z jugozahoda, sva jadrala ostro v veter proti jugu, ko pa se je zvečer veter obrnil na jugovzhodnik, sva pot zastavila proti jugozahodu in se od tem zaletavala v nasprotne valove, ki jih je čez dan naredil prejšnji veter. Da bi zmanjšal zoprno nabijanje v navzkrižne valove, sem preko noči skrajšal jadra in upočasnil barko. Dodatno naju je upočasnjeval še nasprotni tok.

Četrtek nama je prinesel spremenljiv veter in nekajkrat sva vmes zagnala motor, ko je jadranje postalo prepočasno, večer pa je prinesel lep severozahodnik in mirno ter hitro jadranje čez noč. Zjasnilo se je in zvezde so se lesketale na nebu.