Čez Jonsko morje

Miran Tepeš

Po dnevu postanka v marini Santa Maria Leuca na peti italijanskega škornja, smo z Anito, Samom, Gregorjem , Tomažem in Tinetom na krovu Skokice odjadrali na Jonsko morje in čez Tarantski zaliv proti Messinski ožini.

Med jadranjem čez Jadran se je prismodil Webasto in nam pošteno zakadil notranjost barke, zato sva s Tomažem originalnega med postankom zamenjala za kitajskega in se celo deževno popoldne ukvarjala s predelavo instalacij. Ob zagonu v marini je bil prvi vtis, da kitajec dela bolje od originala, potem pa nas je čez noč v marini grela elektrika. Danes zjutraj pa sem med zagonom webasta ugotovil, da ima izpušna cev nekaj lukenj tam, kjer jih ne bi smela imeti in nekaj izpušnega dima je zato prihajalo v notranjost barke. Uporabo ogrevanja smo prestavili na čas, ko bo morje dovolj mirno, da bom izpušno cev lahko zamenjal.

Iz Leuce smo odjadrali s 25 vozli severnika in obema jadroma na jamboru, sicer skrajšanima na polovico, a smo po krepko vzvalovanem morju lahko jadrali kar hitro. Sredi Tarantskega zaliva se je veter med plohami okrepil nad trideset vozlov in obrnil na severozahodnik, zato smo glavno jadro pospravili in se čez nekajmetrske valove do druge strani zaliva prebijali le s skrajšano genovo. Za nekaj dodatnega dogajanja je poskrbela vrv navijalca genove, ki se je strgala in genova se je glasno razvila. Zadevo smo rešili z moškim vozlom, s katerim smo začasno povezali oba konca strgane vrvi, da smo genovo spet lahko pokrajšali. Vozlanje vrvi na premcu Skokice v nekajmetrskih valovih ni bilo suho opravilo. Tudi sicer so nas valovi z boka cel dan kar krepko zalivali in tudi šotor nad kokpitom pred zajetnimi valovi ni nudil popolne zaščite.

Pod večer je veter pod Crotonejem začel slabeti in ustrezno vetru so se zmanjšali tudi valovi, da smo strgano vrv navijalca genove lahko zamenjali z novo. Tudi med tem opravilom me je krepko stuširalo, pač za kazen, ker vrvi nisem pravočasno zamenjal kljub temu, da je bilo to napisano na mojem spisku nujnih opravil pred odhodom na pot.

Preko noči se zdaj v rahlem vetru z občasno pomočjo motorja pomikamo proti prstom italijanskega škornja in proti Messinski ožini. Pot nam razsvetljujejo polna luna in zvezde.

 

Z burjo po Dalmaciji in čez Jadran

Miran Tepeš

Po mirni noči na sidrišču na južni strani otoka Sv. Klement smo s krepko burjo odjadrali proti Korčuli. V Korčuli smo se dogovorili, da nam bodo s plinom napolnili jeklenko, saj so jo moji kulinarično navdahnjeni sopotniki uspeli izprazniti v štirih dneh.

Burja se je že kmalu po odhodu s Paklenih otokov okrepila nad trideset vozlov, zato smo genovo skrajšali na tretjino in tudi to je zadostovalo za hitrost Skokice nad sedmimi vozli. Jadrali smo le dve milji stran od obale Hvara, a so se valovi na tej razdalji dvignili na dva metra in se vseskozi prelivali čez krov barke in silili tudi v šotor nad kokpitom, ki nas je sicer uspešno ščitil pred vetrom in prščem valov.

Veter se je postopoma krepil proti štiridesetim vozlom in burja je dobivala vse bolj vzhodno smer, zato je bilo potrebno rahlo orcati v smeri proti Pelješcu, kar pa v močnem vetru ni bilo najbolj enostavno s samo sprednjim jadrom, glavnega jadra pa nismo dvignili, ker še nisem dokončal priveznih vrvi za tretjo krajšavo.

Pri Ščedru smo zavili v zavetern zaliv na južni strani in si privoščili zajtrk, sam pa sem v jadro med postankom napeljal še manjkajočo vrv tretje krajšave.