Lastniki bark vedo, da je z njimi pred sezono kar nekaj dela, če želiš, da ti bo barka preko leta dobro služila. Pri Skokici ni nič drugače. Pri delu na barki mi je pomagal Jurij, oz. sem jaz pomagal njemu. Veliko je bilo barvanja, nekaj kitanja in popravil, servisiranje pogonskega sklopa in namestitev jader in opreme, ki sem jo pred zimo in snegom jeseni pospravil v barko.

Mrzlo in precej deževno je bilo cel teden, da sva morala loviti suhe ure in je šlo delo počasi od rok. Nekaj opravkov na palubi bo kot vedno počakalo na boljše čase.

Skokica je zdaj spet v vodi in zadnja dva dneva nama je uspelo v presledkih med dežjem tudi jadrati med lepimi otoki v okolici otoka Vancouver.

Z Jurijem sva se danes zjutraj na pomolu marine poslovila. On je šel proti domu, jaz pa proti jugu, proti toplješim krajem, ki jih že zelo pogrešam. Jadralske poti se začnejo s prvo miljo in le ta je zdaj že za krmo Skokice. Vzhodnik me je danes lepo pospremil in omogočil nekaj hitrega jadranja ob otoku Vancouver navzdol. Popoldne se je celo zjasnilo in nekoliko otoplilo.

Avtopilot mi je danes delal kot žmigovec, malo je delal in malo ne. Na srečo je bilo večinoma dovolj vetra in se je dalo krmariti tudi z jadri, pa tudi obdobja, ko ni delal, so bila dosti krajša od tistih, ko je delal.

Dopoldne sem v prelivu Juan de Fuca južno od Victorije prečkal mejo med Kanado in ZDA, popoldne pa v pristanišču Port Angeles brez zapletov opravil ameriške vstopne formalnosti.

Zvečer se mi bo na krovu Skokice pridružil Sandi. Jutri odjadrava na zahod proti Pacifiku.