V petkovo dopoldne sva še naprej lepo, hitro in sproščeno jadrala proti jugu, potem pa je poslušnost odpovedal avtopilot. Barko je obrnilo v veter in jadra so zaplapolala ter stresala jambor.

Takoj sva bila oba na krovu in Skokico sem na roke obrnil spet proti jugu ter pritisnil na tipko za vklop avtopilota, vendar le ta ni želel krmariti. Večkrat se mi je že zgodilo, da se je avtopilot ob obremenjenosti izklopil, a je doslej potem, ko sem ga vklopil, vedno spet normalno deloval, tokrat pa je bilo drugače. Avtopilot je sicer zablokiral krmilo, a krmilno kolo se ni obračalo in barka je potem skrenila iz smeri. Večkrat sem vklopil in izklopil avtopilota, a mi ga ni uspelo obuditi. Z Dušanom sva potem celo popoldne preverjala kable, stike in hidravliko, da bi ugotovila, kaj je narobe in da bi avtopilota spet usposobila za delovanje, a žal popolnoma brez uspeha. Krmariti je bilo potrebno na roke.

Dokler je pihal veter, so jadra pomagala držati pravilno smer in je bilo potrebno popravke smeri narediti le na vsakih nekaj minut, ko pa je popoldne veter oslabel, je bilo potrebno vseskozi krmariti ročno, da barka ni zavila s poti. Vsak val je malo po svoje preusmeril Skokico. Noč je bila hladna in deževna in z Dušanom sva se zunaj na dežju na uro do dve izmenjevala za krmilom. Nič kaj prijetno ni bilo dežurati zunaj na hladnem, v temi in na dežju. Nobene oporne točke ni bilo na obzorju, da bi jo imel za orientacijo pri usmerjanju barke. Edina pomoč je bil kompas in pozicija Skokice na zaslonu GPS ploterja. Sled, ki se je na zaslonu risala za Skokico, ni bila ravna, a je bila večinoma vendarle usmerjena proti jugu. Nad krmilnim kolesom sva si naredila nekakšno začasno kurjo streho, ki naju je vsaj delno ščitila pred vetrom in dežjem od zadaj.

Na pol poti do Aleutov sva že bila in otočju na jugu se je z jugozahoda začel približevati ciklon z vetrom nad 40 vozlov hitrosti in dva dni za njim mu je sledil še en ciklon. Pri napovedi, kje bo potoval ciklon, so se vremenski prognostični modeli razlikovali. Ameriški model GFS je napovedoval, da bo ciklon potoval čez Aleute in zavil na vzhod čez Aljaški zaliv, evropski model ECMF pa je napovedoval, da bo ciklon potoval proti Aljaski severno od Aleutov. V kolikor bova nadaljevala z nezmanjšano hitrostjo nadaljevala z jadranjem proti jugu, se bova po evropski napovedi s ciklonom srečala v soboto nad Aleuti, če pa se bo uresničila ameriška napoved, bo prvi ciklon najino pot prečkal pred nama, drugi ciklon pa bo prišel za nama v začetku prihodnjega tedna in zavil proti severu.

Nisem želel preveč tvegati, zato sem Skokico v petek usmeril proti dvesto milj oddaljenemu otoku Saint Paul, kjer bi lahko našla zatočišče pred viharjem. Čez dan ali dva bodo napovedi že bolj natančne in se bova takrat odločila, ali naj poiščeva zavetje na otoku, ali pa naj nadaljujeva s potjo proti jugu.

V soboto sta se obe napovedi zbližali in kazali, da bo šel ciklon v noči na nedeljo pred nama po sredini čez otoke. Odločil sem se, da barko upočasniva in nadaljujeva s počasnim jadranjem brez vmesnega pristanka ter na odprtem morju počakava, da gre prvi ciklon čez Aleute pred nama, potem pa v ponedeljek še midva zavijeva med otoke in nekje poiščeva zavetje pred naslednjim ciklonom.

Z neprestanim ročnim krmarjenjem dan in noč sva se hočeš nočeš morala sprijazniti. Dežurstva za krmilom sem nama nekoliko olajšal tako, da sem na krmilno kolo na vsako stran privezal vrv in jo preko škripcev napeljal v toplo zavetje kokpita. S to vrvjo sem potem kot z uzdami iz kokpita krmaril barko. Ko sem vrv potegnil z levo roko, je barka zavila v levo in ko sem potegnil z desno, je zavila v desno. Dušan mi sprva ni verjel, da ta konjeniški sistem deluje in je svoja dežurstva še vedno raje opravljal zunaj za krmilom in izpostavljen mrzlemu vetru. Naslednji dan pa ga je srečala pamet in je tudi on poprijel za vajeti.

Ko sva se približala Aleutom sva na morju začela srečevati ribiške ladje, ki na tem območju lovijo rake in ribe.

Od otoka Unalaska sva bila v soboto oddaljena še kakšnih dvesto milj, a je bil ta otok na jugu in točno v smeri, iz katere je prihajal naslednji ciklon, zato je pristanek v Dutch Harbourju postal misija nemogoče. Preko satelitskega telefona sem poklical CBP oficirja v pristanišče in mu povedal, da do Dutch Harborja zaradi neugodnega vremena ne bova uspela prijadrati. Gospod George Dominguez, kot je bilo CBP oficirju ime, je vedel, kakšne so vremenske napovedi in mi je rekel, da ni problema ter svetoval, naj poskrbiva za svojo varnost. Prosil je, naj mu po mailu pošljem kopije najinih potnih listov ter dokumente od barke, potem pa naj ga preko maila dnevno obveščam o svoji poziciji in kje nameravam na poti pristati. Tako sem potem tudi storil.