Vesoljni potop

Na severu Nove Zelandije je zadnje dni aprila deževalo kot da se pripravlja vesoljni potop. V pristanišču v Houhuri sem srečal jadralca Marka, ki je preko svoje radijske postaje slišal, da smo iskali pomoč. Ponudil mi je, da mi lahko pomaga pri prevozih in popravilih na barki. Povedal mi je, da ima oceanske izkušnje, da ima dosti časa in da lahko z menoj jadra do Opue, ča bom potreboval pomoč za krmilom glede na to, da autopilot na barki ne deluje in ne morem računati na pomoč svoje posadke.

Zaradi neugodne vremenske napovedi smo se dogovorili, da bivanje v Houhuri podaljšamo za še en dan in Markovo ponudbo izkoristimo za kopenski izlet z avtom po severu Severnega otoka.

Igor je po 350 prejadranih oceanskih miljah ugotovil, da so Pacifiški valovi zahtevnejši od pričakovanj in se je od Skokice na hitro poslovil. Najprej smo Igorja odpeljali na letališče, potem se odpeljali na zahodno stran otoka na obalo Tasmanskega morja do plaže “90 miles beach”, ki je dolga kar 150 km in se razteza vse do severa otoka.

Z avtom nas je Mark potem skozi nalive po gričevnati pokrajini zapeljal vse do svetilnika na skrajnem severu Nove Zelandije. Ta svetilnik mi je predvčerajšnjim ponoči kazal pot nazaj do Nove Zelandije. Ugotovili smo, da so za sprehode po naravi v tem dežju in močnem vetru še najprimernejša jadralska oblačila, in še ta niso zadoščala.

Dan sva z Andrejem zaključila z obiskom in večerjo pri luškem kapitanu in njegovi ženi, ki sta bila v ekipi reševalnega čolna obalne straže, ki je pred dvema dnevoma na morju prevzela Andreja in Igorja in ju odpeljala v bolnišnico. Zaklepetali smo se pozno v večer, potem pa sva se z Andrejem z našim čolnom skozi divji naliv odpeljala na Skokico.

Po dveh dneh čakanja so se razmere na morju dovolj umirile za pot proti jugu do 70 milj oddaljene Opue. Na krovu Skokice se mi je pridružil Mark in skupaj sva odjadrala iz Houhora, Andrej pa se je z Markovim avtom odpeljal do Opue.

Morje je bilo kar preveč živahno, na srečo pa je bilo vetra dovolj za spodobno jadranje. Z Markom sva se dobro ujela, in videl sem, da zna jadrati. Ponudil sem mu, da lahko z menoj jadra do Nove Kaledonije.

Pogosto so naju zalivale plohe, avtopilot pa je odpovedoval poslušnost, ko so bili valovi višji od enega metra. Dežja imam že vrh glave in upam, da se kmalu preselimo v tople kraje. Še prej me nekaj delovnih dni čaka v Opui, da popravimo poškodbe in okvare na barki nastale med Andrejevim padcem in med vračanjem na Novo Zelandijo. Upam, da kmalu najdem prave mojstre za to.