V ponedeljek, 13. maja sva z Jelkom odjadrala iz marine na vzhodni strani San Francisca in šla na izlet po zalivu ter objadrala otok Alcatraz z znamenitim zaporom, dogodek dneva pa je bil vseeno točenje goriva.

Na severu San Francisca je odprta le ena morska bencinska črpalka in tja sva zavila po ogledu Alcatraza. Na navtičnih kartah ni napisanih globin na poti do črpalke, prav tako na njihovi spletni strani črpalke nisem našel podatka o globini vode pri bencinskem pontonu. Zato sem se črpalki previdno in počasi bližal ter na globinomeru opazoval globine. Številke so se neusmiljeno nižale, dokler 80 metrov pred črpalko Skokica ni obstala v blatu. Brez težav sem barko z vzvratno vožnjo izvlekel iz blata. Približno tri metre je razlika med plimo in oseko. Oseka je bila ravno že mimo in voda v zalivu se je dvigovala. V bližini črpalke sva spustila sidro in počakala eno uro, da se je voda dvignila za 40 cm ter poskusila še enkrat priti do črpalke. Tokrat je Skokica nasedla 20 metrov pred pomolom. Ob tretjem poskusu pol ure pozneje sva se z Jelčom skozi blato nekako pririnila do začetka pomola, a nama je tankmojstrica rekla, da nima dovolj dolge cevi in da morava še trideset metrov naprej do konca plavajočega pomola, ali pa se umakniti jahti, ki je pred marino čakala, da ji napolnijo rezervoarje z nafto.

Naprej ni šlo, zato je sledil je še en umik nazaj in čakanje. Trikrat v enem dnevu mi še nikoli ni uspelo nasesti.

Medtem je do črpalke priplula velika motorna jahta in začela točiti nafto.

Čez še eno uro je bila voda že za dva metra višja kot ob prvem poskusu in brez težav sva z Jelkom priplula do pomola in Skokico tam privezala. Vendar sva morala čakati še več kot eno uro, da so na jahti napolnili tanke z nafto in se odmaknili.

Pozno popoldne smo z nafto napolnili rezervoar na Skokici, poslovila sva se od San Francisca in v večer pod mostom Golden Gate izplula na Pacifik. Pod mostom je s Pacifika nasproti pihal krepak zahodnik in veselil sem se jadranja z zahodnikom ob obali proti jugu. Žal je imel veter drugačne namene in zvečer odšel spat, Skokico pa je celo noč proti jugu poganjal motor.

Nekaj kitov sva srečala na poti.

Zjutraj sva skozi meglice priplula do ribiškega in turističnega mesteca Monterey in Skokico privezala v tamkajšnji marini. Kisel in hladen dopoldan sem večinoma prespal, popoldne pa se je zjasnilo in z Jelčom sva odšla na sprehod ob obali, po lepo obnovljenem starem delu mesta in potem še do “slavne” vesoljske sekvoje. Semena sekvoje je imela ena od posadk Apola pred 50 leti s seboj v vesolju in na mesecu. Iz enega od teh semen je tukaj zrastlo drevo. Težava je bila v tem, da nisva vedela, kje ta sekvoja raste. Tega niso vedeli niti domačini, ki sva jih spraševala med sprehodom. Sekvoje so velika drevesa, zato sem po okolici gledal, kje rastejo največja drevesa in seveda so bila največja drevesa na vrhu hriba nad mestom. Odpravila sva se v hrib in tam ugotovila, da na hribu rastejo evkaliptusi. In potem sva srečala možakarja, ki je povedal, da ne mara Bidna in tudi ne ve za sekvojo v mestu. Imel pa je pri sebi telefon in na netu je našel mesečevo sekvojo, ki raste v parku v bližini pristanišča. Čez dvajset minut sva našla najino vesoljsko sekvojo in ugotovila, da jo verjetno slabo zalivajo, saj je bila manjša od okoliških dreves.

V sredo 15. maja popoldne sva se v pristanišču poslovila od številnih morskih levov in tjulnjev ter odjadrala na pot čez Pacifik. Glede na vremenske statistike bi bilo najboljše najprej jadrati ob kalifornijski obali proti jugu in potem čez kakšnih 600 milj zaviti s pasati proti zahodu, proti Havajem. Takšno pot priporočajo tudi navtični vodiči, da se izogneš obsežnemu območju brezvetrja v anticiklonu severovzhodno od Havajev. Vremenska napoved za prihodnji teden pa kaže ravno obratno, da ob obali piha južni veter, malo dlje od obale pa bo brezvetrje. Severni veter pa bo na odprtem morju severozahodno od Montereya. Odločil sem se, da bova odjadrala proti zahodu, da ujameva severnik in bova potem šele čez nekaj dni zavila proti jugu. Le prvih sto milj bova morala proti zahodu premotorirati, potem pa bova večino poti lahko jadrala. Približno 2200 navtičnih milj je do Havajev in dobra dva tedna bova do otokov jadrala. Severnejša pot obeta hitrejše jadranje, hkrati pa to na žalost pomeni, da bova en teden dlje na hladnem oceanu.

V četrtek dopoldne sva priplula do vetra, ustavil sem motor in dvignila sva jadra. Skokica je zadihala, ušesa sva lahko spočila. Okrog 20 vozlov severnika je barko kar hitro preganjalo proti zahodu-jugozahodu. Da je na severu veter še močnejši, pričajo zajetni valovi, ki se pogosto prelivajo čez palubo.

Cel petek in celo soboto je severnik vztrajal med 15 in 25 vozli hitrosti, hitrost Skokice pa se giba med sedmimi in osmimi vozli. Vreme je oblačno in hladno, ponoči je med 10 in 12 stopinjami Celzija, podnevi nekaj stopinj več. Občasno skozi oblake pokuka tudi sonce.