Zadnja dva dni naših jadralskih počitnic na zahodu Atlantika je bilo napovedanega veliko dežja, pa je na srečo prevladovalo sonce.
Barko smo privezali v marini na Guadeloupu, mi pa smo že odleteli domov.
Preko poletja se bomo ukvarjali s smučarskimi skoki, vmes pa bo dovolj časa za raziskovanje lepot Slovenije, kakor tudi za pripravo jesenskih jadralskih poti.
Dodajam še nekaj slik posnetih v preteklih dneh na Martiniku, Dominiki in na otokih okoli Guadeloupa.
Skorajda popoln informacijski mrk smo imeli zadnje dni na Skokici, a internet za jadranje vendarle ąe ni popolnoma nujen, zato smo pot do Guadeloupa z lahkoto našli.
Zlata in Helena sta si te dni zaľeleli poležavanja na plažah, zato smo na poti proti severu obiskali skoraj vse plaže na Dominiki, Marie Galante in Gossieru, danes pa bomo pospravljali na barki, saj se naše jadralske počitnicw žal končujejo.Kakšno sliko.in filmček dodam, ko pridem do bolj uporabnega interneta.
S potepanjem po dolgem in po čez po Martiniku je bil natrpan naš današnji dan. Dopoldne si je naš ženski del posadke zaželel poležavanja na lepi plaži, zato smo se odpeljali na jug otoka, kjer jih imajo v izobilju. 
Prelivajoči se valovi na plaži so bili ravno pravšnji za igranje in drsenje po njih..Potem smo se odpeljali na sever otoka pod vulkan Pelle, se spustili v pravljično deželo v soteski sredi pragozda, se sprehajali med brzicami in slapovi reke in se hladili v njenih tolmunih.
Po ovinkasti cesti v osrednjem hribovju otoka smo se skozi pragozd vrnili na naše sidrišče na jugu otoka, kjer smo po dolgem času videli pravi sončni zahod, ko je sonce potonilo v morje.
Doslej je bilo zahodno obzorje na Karibih zvečer vedno oblačno in sonce nam je še pred zahodom izginilo za oblaki.
9.7.
Zjutraj smo odjadrali na ogled Fort de France-a, glavnega mesta Martinika, ki so ga v polurnem taktu preletavale kratke plohe. Sidro smo spustili v mestnem pristanišču in se prilagodili glasbi dežja
.
Po vsaki dežni kitici smo naredili premik: najprej s čolnom na obalo in pod streho, potem sprehod po prvih nekaj ulicah in pod streho, pa neuspešno iskanje avta (ni sezone in imajo avte na letališču) in pod streho, še sprehod med bananami na (pokriti) tržnici in obisk restavracije, ki je seveda tudi imela streho.
Ko smo obupali nad rent-a-carji v mestu smo skozi ploho odjadrali do turističnega naselja na drugi strani zaliva, kjer smoi popoldne, ko je minila petindvajseta ploha, odveslali na obalo in si izposodili avto za izlete po notranjosti otoka.
Včeraj smo osvojili mondeni Bourg na Svetnikih, danes dopoldne pa smo Skokici spet pustili zadihati in smo po ąportno jadrali mimo Dominike ter ľe popoldne sidro spustili pri Le Carbetu na severozahodu Martinika.
Zaradi ploh je bil veter precej močnejąi, kot so kazale vremenske napovedi, zato smo do Martinika prijadrali dovolj hitro, da se lahko ąe pred večerom izkrcali na eno od pravih karibskih plaž s palmami in ribiči ter si si privoąčili tudi sprehod in tek po drobnem ,temnem, toplem pesku.Na otočju Saintes s(m)o bili začuda v prevladi belci, na Martiniku pa je spet vse postavljeno na pravo mesto in urejeno po Karibsko, saj se sprehajamo med črnci :).
Uroš in Marinka sta se odpeljala novim dogodivščinam naproti, na krovu Skokice pa sta se nam pridružila Helena in Miloš.
Jutro je še malo kislo, a kaže, da zmaguje sonce in bomo kmalu odjadrali proti kakšnih deset milj oddaljenim otokom Des Saintes.
6.7.
Po burni noči se je veter včeraj na sidrišču vendarle toliko unesel, da smo se lahko odpeljali z avtom na izlet po hriboviti notranjosti Guadeloupa.
Sprehajali smo se po tropskem pragozdu, po viseečih mostovih speljanimi visoko med krošnjami dreves in obiskali živalski vrt, kjer se je Jon najbolj spoprijateljil z rakuni, ki so mu jedli skorajda z roke.
Popoldne smo odjadrali do jugozahoda Guadeloupa, kjer smo se ustavili pri svetilniku v Vieux Fortu. Za nadaljevanje poti čez razpihani preliv proti Svetnikom, otokom Les Saintes, je nekako zmanjkalo časa in volje.
Med sidranjem tudi v mirnem vremenu po navadi težim svojim jadralcem, naj z varnostno vrvico pritrdijo odprti sidrni pokrov, da jim ga veter ne bo prevrnil na nogo. Včeraj sem se sam igral s sidrom na premcu, pozabil pripeti varnostno vrvico in veter mi je pokrov prevrnil na nogo in preščipnil prste. 
Posledica je bila rjovenje in veliko krvi na premcu, potreben pa bo tudi nekajdnevni post od plavanja in tekanja. Se bom pač moral malo bolj posvetiti vzdrževalnim opravilom na barki, ki sem jih do zdaj potiskal ob stran.
Preselili smo se v marino Riviere Sans pri Basse Terre, saj bomo jutri delno zamenjali posadko.
Na sidrišču v Deshaiesu so nas celo noč napadali sunki vetra med 30 in 40 vozli. Privezani smo bili sicer varno na bojo, a polaganje in zibanje barke pod udari vetra mi ni bilo prav nič všeč, zato smo zjutraj odjadrali proti jugu ob zavetrni strani otoka.No, vsaj mislil sem, da je zavetrna, pa smo prišli z dežja pod kap, saj je naše jadranje izgledalo, kot bi v burji jadrali po Velebitskem kanalu.
Veter je bil vseskozi nad 40 vozli, sunki so presegali 50 vozlov hitrosti, valove pa je veter z boka nosil čez barko. Razvite smo imeli le en meter genove, pa je bilo dovolj za spodobno hitrost.
Tako močnega vetra nisem videl v nobeni napovedi in ker ni kazalo, da bo popustil, smo šli po desetih miljah norenja sidrati v zalivček južno od otoka Pigeon.
Jon in Uroš sta spotoma na trnek zahakljala enega mahi mahija, a jima je pobegnil malo preden bi ga lahko spravila na barko.
Danes se ne da normalno jadrati, zato je mladina odšla na izlet po otoku, ta stari pa pazimo, da nam veter s sidrišča ne odpihne barke.
Zvečer sva z Jonom pripravljala vabe za ribe, zgodaj zjutraj pa smo odjadrali z Antigve. Veter nas je lepo preganjal na poti, valovi pa so se zlivali čez palubo. Da v jadranju uživam, danes nisem smel pokazati, saj so me pred tem svarili mrki obrazi mojih sopotnic.
Na skakalnicah sem pogosto deľurni krivec, kadar skakalcem zapiha iz neprave smeri, danes pa sem si nakopal hudo zamero, ker sem naredil prevelike valove :(.Jadranje sta si Jon in Uroš popestrila z ribolovom, ki je bil uspešen. Jon je z Uroševo pomočjo ujel svojo prvo malo večjo ribo. Približno polmetrski mahi mahi je že popoldne, takoj po pristanku na severu Guadeloupa, končal v ponvi in potem v želodcih mojih jadralcev.
Dan smo začeli z nakupi spominkov, hrane, goriva in ribiškega pribora, potem pa smo se iz marine 
prestavili nekaj milj južneje ob še eno lepo belo antigvansko plažo, ki jih ima ta otok v izobilju na zahodni strani.Danes na sporedu ni bilo kajtanja, saj kaže, da Urošu včerajšnjih 50 prezmajčkanih kilometrov zadošča še za kakšen dan.
Sprehodili smo se po lagunah v zaledju zaliva in povzpeli do trdnjave na bližnjem griču.
Pripravljamo se na jadranje do 50 milj oddaljenega Guadeloupa. Napovedi še nekaj dni ne obetajo, da bi vzhodnik kaj popustil, zato upam, da jutrrijšnjih 25 do 30 vozlov vetra ne bo prehud zalogaj za moje sojadralce.
Dopoldne smo jadrali okoli Antigve, Uroš na svoji deski in s pomočjo zajčka, ostali pa smo na Skokici razvili jadra in z vetrom drveli ob otoku in skrbno gledali na navtično karto ter bili pozorni na številne plitvine, grebene in čeri, ki obdajajo Antigvo.
Za nameček smo morali vseskozi paziti še na Uroša, ki se je s svojim zmajčkom zajčkom razigrano glisiral okoli barke.Seveda je bil Uroš veliko hitrejši od nas, a nazadnje smo ga morali pred Joly Harbourjem pobrati iz morja, ko mu je na zavetrni strani otoka zmanjkalo vetra.
Dan smo končali z okusno večerjo v zavetju marine.
Danes zapuščamo bele peščene plaže Barbude in 
se selimo proti jugu na sever Antigve.29.6.
Barbudo sva danes z Zlato raziskovala na kolesih. Morda na zemljevidu ne zgleda ravno velik otok, a dolge peščene ceste so se nama ob vožnji nazaj proti vetru zdele neskončne.
Barbuda je nizek, koralni in sušen otok, ki ga obdajajo koralni grebeni, na njem pa je le ena vas, Codrington, v kateri živi okrog tisoč osemsto prijaznih prebivalcev. Ob plažah je zgrajenih nekaj hotelskih naselij, ki pa so preko poletja zaprta.
V Codringtonu imajo letališče in nekaj majhnih vaških trgovin, v katerih sva z Zlato med drugim dobila tudi nekaj sadja, kruha za dodobra izpraznjeno shrambo na Skokici.
Med najinim kolesarskim maratonom se je mladina zabavala z zmajčkom oziroma zajčkom, kot temu pravi Uroš. Jon in Marinka sta zajčkala po plaži, Uroš pa seveda po morju.
Poletje je orkansko obdobje na Karibih. Za letos meteorologi napovedujejo bolj mirno poletje,
a vremenske napovedi vseeno spremljam malo bolj pogosti, kot bi jih sicer. Veter je te dni stalno pri dvajsetih vozlih hitrosti, le občasno se pred kakšno ploho malo okrepi.
Orkanov na srečo ni na vidiku.
Na zelenem otoku ne živijo samo kaktusi, agave in ptiči, temveč tudi kače, ki se ne zmenijo za copotanje z nogami in se ne pustijo kar tako odgnati s poti. Šele, ko sem uporabil palico, mi je kažo uspelo pregnati v grmovje.
Vzhodnik ne popušča in vseskozi ga je preko 20 vozlov, kar je seveda ugodno za jadranje na sever ali jug.Mi smo odjadrali še malo bolj na sever do Barbude, kjer so nas pričakale neskončne bele plaže in zelo mirno morje za kakavovim rtom na jugovzhodu otoka..
Na vseh otokih in sidriščih, kjer se ustavljamo, je pozimi gneča, v tem obdobju pa imamo povsod na sidriščih le malo sosedov.
Zjutraj smo v pristanišču opravili vstopne formalnosti in potem 
odjadrali na vzhod otoka, kjer je Uroš ob Zelenem otoku našel svoj “sanjski spot” za zmajčkanje in potem svojega zmaja spuščal v zrak celo popoldne, da smo imeli nekaj miru pred njim 🙂.
25.6.
Zadnje dni se moji sojadralci nekako nočejo navaditi na karibski čas, zato hodimo spat s kurami in vstajamo s petelini.
Po jutranjem teku smo zjutraj po atlantski strani Guadeloupa odjadrali proti severu.
Po oceanskih valovih smo se prebijali skozi plohe in moji sojadralci so me zbadali z vprašanji:,”Kdaj bomo začeli dopustniško jadrati?”, kot sem jim obljubil.Kakorkoli že, sami, so si izbrali pot proti severnim otokom, meni je bilo jadranje čisto všeč, do večera pa smo prijadrali do Angleške luke na Antigui in spustili sidro v. mirnem zalivu
Posadka na barki se je že zamenjala, Zlati in Jonu sta se pridružila še Marinka in Uroš. Jadranje bo poslej bolj dopustniško.
Za uvod smo se podali z avtom po kmetijski notranjosti Guadeloupa, si ogledali klife na severu otoka in potem še zaplavali z ene od lepih svetlih plaž na zavetrni strani.Nekatere zalive na privetrni strani otoka je morsko grmovje in trava z Atlantika že v celoti prekrila in ker vse to šavje na obali gnije, se od tam širi prav strupen smrad.Zvečer smo si ogledali vremensko napoved in kovali jadralske načrte. Veter se bo jutri okrepil, mi pa jo bomo namesto na jug, mahnili na sever proti Antigui.
Odprtomorski jadralni tečaj smo zaključili tako kot se spodobi, s športnim jadranjem proti St. Francoisu na vzhodu Guadeloupa. Moja (Navisova) nova merilna naprava za veter je kazala 7 Bf., atlantski valovi pa so se veselo zlivali čez krov Skokice in poleg nas spet posolili vso opremo, ki jo je včerajšnji dež tako temeljito opral.Janez, Gregor, Aleš in Bogdan zapuščajo barko dobre volje in verjetno bogatejši za nekaj novih jadralskih izkušenj.22.6.
Včeraj smo z Dominike odjadrali na Svetniške otoke južno od Guadeloupa,
Otoki bolj spominjajo na Sredozemlje kot na Karibe, fantje pa so med obiskom mesteca ugotovili, da v restavracijah točijo zlato pivo in še bolj zlato kavo (glede na cene).
Zvečer smo barko privezali v marini na Guadeloupu, da sta se nam na krovu Skokice pridružila še Zlata in Jon.
Po nevihtni noči danes vseskozi dežuje in dežuje in mi vedrimo ter gledamo v nebo, kdaj se bo nehalo zlivati. Volje za odhod na morje v takšnem vremenu ni veliko.
Vremenska napoved za naslednje dni je vendarle veliko boljša..
Včerajšnji dan smo preživeli na morju in uživali v športnem jadranju v krepkem vetru. Jadrali smo rahlo proti vetru, a razgibanemu morju in močno skrajšanim jadrom navkljub smo bili hitro na poti, ugodem morski tok pa je poskrbel, da se je naša hitrost jadranja občasno povzpela tudi čez deset vozlov.
Proti jutru smo prijadrali na sever Dominike, kjer bodo fantje nekaj prostih ur preživeli na izletu po notranjosti otoka, jaz pa bom imel čas za nekaj vzdrževalnih popravil na barki- če bom za to našel tudi dovolj volje :).18.6.Zelo
razpihani so bili danes Grenadini.Dopoldne smo prijadrali do najbolj južnih otokov na naši tokratni poti, do otočkov Tobago Cays, ki jih pred oceanskimi valovi ščiti obroč koralnih grebenov.
V tem času ni ravno gtlavna sezona, a otoki so priljubljeni in tudi v tem času je bilo okoli otokov zasidranih v kar nekaj.bark.
Po otokih smo se sprehajali v družbi leguanov in ptic, po zalivu plavali med želvami in ribami, na koncu pa smo si privoščili še ribji piknik.
Čas je, da se obrnemo nazaj proti severu, da bomo v nedeljo pravočasno prijadrali do Guadeloupa in na krov sprejeli še Zlato in Jona.
17.6.
Ponoči smo odjadrali proti St. Vincentu in sredi dneva obiskali prijazno carinico v Chateaubelairu, kjer sem opravil vstopne formalnosti za St. Vincent in Grenadine, fantje pa so medtem hitro navezali stike z domačini in se pridružili pokušini ruma. Aleš je končno prišel do pristnega tropskega sadja z domačih vrtov v vasi.
Popoldne smo se odpravili na jug proti gnezdu piratov, ki med tukajšnjimi otoki še vedno skrbijo za tradicijo in skrbno opravljajo svojo obrt, le da se zdaj spravljajo na jadralce namesto na trgovske ladje.
Sidro smo za čez noč spustili v zalivu otoka Bequia (po indijansko “oblačni otok”), jutri pa gremo še malo bolj na jug v lovu za pirati in peščenimi tropskimi otoki.
16.6.
Plohe, nevihte in južni veter so nam ponoči prekrižali načrte za jadranje proti St.Vincentu. Vrniti smo se morali na jug Martinika in počakati, da se veter ustali.
Vsi smo še vedno dobre volje, zato nam danes na poti do St. Lucije ni bilo več potrebno preizkušati vodotesnosti naših jadralnih oblek. Veter je zjutraj ponovno obrnil na vzhodnik in z njim smo skorajda preleteli preliv med Martinikom in St. Lucijo.
Skokico smo privezali v marini v Rodney Bay-u in se popoldne z najetim avtom zapeljali po razgibanem otoku proti jugu.
Hribovita narava notranjosti otoka je lepa, naselja pa po karibsko neurejena. Fantje so pričakovali, da bodo ceste boljše in hiše večinoma lepe, kot bi sodilo k turističnemu otoku, a St. Lucija je vendarle postavljena med Karibske otoke, kamor sodi tudi nekaj več prvinskosti.
Stožčasta hriba, ki kraljujeta nad jugom Lucije ini ju imenujejo Pitons, sta naravna znamenitost otoka.
15.6.
Po večernem postanku na otoku Marie Galante, ki leži južno od Guadeloupa, smo ponoči odjadrali na Atlantik in se pozdravili z oceanskimi valovi in lepim vetrom. Spotoma smo se ustavili na Martiniku. Po postanku za kočerjo bomo nadaljevali z jadranjem proti St. Vincentu, kamor naj bi prijadrali jutri.
14.6.
Skokica nas je včeraj pričakala na vodi, tako kot sem jo prejšnji mesec zapustil v marini. Glede na količino prahu, ki je na barki, lahko sklepam, da v minulih tednih tukaj ni prav dosti deževalo.
Z Janezom, Alešom, Gregorjem in Bogdanom smo se zvečer vkrcali v vroče kabine. Mislil sem, da zaradi vročih dni zadnji teden v Sloveniji tukaj ne bomo imeli težav z aklimatizacijo, a kaže, da se bomo na tropsko savno vendarle še morali navaditi.
Danes bomo barko pripravili za jadranje, potem pa jo bomo mahnili proti jugu.
11.6.
Konec tedna odpotujemo na Guadeloupe in potem se bomo z barko kar nekaj tednov potepali med Malimi Antili.
Zaenkrat kaže, da bo vreme ugodno. Tudi dolgoročne ameriške vremenske napovedi obetajo, da je verjetnost orkanov na Karibskem morju letošnje leto veliko manjša kot sicer. Severni Atlantik je hladnejši od dolgoletnega povprečja, Pacifik pa toplejši, zato naj bi bilo letos več neurij na Pacifiku in manj na Atlantiku.
Odštevam dneve in ure in komaj že čakam, da bomo na Skokici lahko razpeli jadra.
9.6.
Prejšnji teden sem preživel na smučarskih sestankih ob Črnem morju, zdaj pa sem vendarle našel dovolj časa za ureditev video posnetkov z našega jadranja čez Atlantik prejšnji mesec.
Vidite lahko, da na barki vendarle ni bilo samo dolgčas.
Režiser je raje postal glavni igralec, Iztok se je sprostil, le jaz sem ostal zategnjen :).
31.5.
Pripravil sem nov program oceanskega in odprtomorskega jadranja po Atlantiku in med Karibskimi otoki letos jeseni. Ponujam vam priložnost za spoznavanje z razmerami na oceanu pridobili boste lahko novie odprtomorske izkušnje in se spoznali tudi z dolgotrajnejšim pomorskim načinom življenja.
Četrtek sem preživel med učenci osnovne šole Žužemberk.
S kulturnim programom, ki so ga pripravili in z ogledom naših slik in filmčkov z jadranja med otoki Indijskega oceana in Pacifika smo si vsi skupaj popestrili slovesnosti ob zaključku bralne značke.
Kar dobro sem se moral potruditi, da sem lahko kolikor toliko zadovoljivo odgovoril na številna radovedna vprašanja otrok, tako v povezavi z jadranjem, kot tudi s smučarskimi skoki.
22.5.
Po tednu v Švici sem se zdaj vendarle vrnil domov.. Moje delovne obveznosti so tokrat poskrbele tudi za postopno aklimatizacijo s poletnih Antilov na kislo vreme, kakršnega pač imamo te dni doma.
Večerri ob Ženevskem 
jezeru so še dajali nekaj primorskih občutkov,, vožnja čez Alpe domov skozi snežne meteže pa me je spomnila, da do poletja v Srednji Evropi vendarle manjka še kakšen mesec.
V prihodnjih dneh bom uredil slike in filmčke z našega jadranja čez Atlantik in kakšnega dodal tudi sem na spletno stran. Seveda bom piskal tudi kakšen posnetek “morskih poljan” za pojasnilo tistim, ki ste dvomili o mojem zdravju, ko sem pisal, da imam sredi Atlantika občutek, kot da jadramo po močvirju :).
Opogumljen z dobro udeležbo na spomladanskem oceanskem tečaju bom pripravil tudi program jadranja za oktober med Malimi Antili. Izmisliti si bom moral neko novo ime namesto tečaja, saj gre pri tem bolj kot za učenje predvsem za pridobivanje novih odprtomorskih izkušenj in spoznavanje z dolgotrajnejšim pomorskim načinom življenja.
Otok Guadeloupe ima obliko metulja in včeraj sva si ogledovala zahodno, bolj gorato krilo tega metulja.
Zapeljala sva se na jug otoka na ogled risb, ki so jih na skale narisali oziroma vgravirali indijanci.
Izkazalo se je, da je arheološko najdišče v bistvu botanični vrt, kjer nam je vodička na dolgo in široko v francoščini pripovedovala zgodbice o vsakem listku na drevesu posebej in o rožicah (za katere rastline gre ne vem, ker ne razumem francosko), vmes pa je
pokazala še nekaj skal, na katerih si večinoma s precej domišljije lahko razbral vklesane obraze.
Na spletu sem prebral, da so se protesti na Dominiki danes končali, ko so nad protestnike poslali dovolj policajev z dovolj solzivca.
Videti je bilo zanimivo, a policajev je bilo premalo in niso hoteli biti preveč nasilni, zato je vse skupaj trajalo predolgo in ni bilo upanja, da bi kmalu lahko šli po tej cesti naprej proti barki, zato smo se morali obrniti nazaj po poti v džunglo in čez gore k miroljubnim indijankam, ki so naju gostile čez dan. Edina še prosta pot na sever otoka gre namreč onkraj gora po atlantski strani otoka.
Dominika je res lep, razgiban, hribovit in bujno poraščen otok, ki sva ga z avtom prekrižarila po dolgem in počez (zaradi protestov in cestne blokade celo dvakrat). Za ogled otoka sva najela vodiča z avtom, kar ni bilo poceni, a se je izkazalo za dobro potezo, saj so ceste ozke in ovinkaste, vozi se po levi, domačini pa po cestah bolj letijo kot vozijo.
Naseljeni so namreč na privetrni atlantski strani otoka, ki nima sidrišč in ni bila primerna za pristanek španskih ladij, po džungli čez gore pa se ni prebilo dovolj španskih vojakov, da bi indijance lahko zasužnjili.
Postregli so nama s kruhom iz korenin grma Wasabi, pokazali kako kmetujejo in kako so nekoč izdelovali hiše in kanuje. Izvedela sva tudi, da grmovje in atlantsko travo, ki nam je grenila življenje med jadranjem čez Atlantik in jo ocean tukaj na debelo naplavlja na obalo, uporabljajo kot gnojilo za na polja.
Sva pa z Miletom zato prijetno presenečenje doživela med sprehodom po pragozdu v hribih, kjer so visoko v krošnjah dreves žvrgoleli ptiči, v globelih je žuborela voda, v podrastju ob poti pa rastejo številne cvetice, ki jih pri nas poznamo kot okrasne rastline.
Mile je šel včeraj na sestanek s francoskim predsednikom in domačini, jaz pa sem si medtem ogledal Fort de France.
Popoldne sva prijadrala na sever Dominike. Da je to prava banana republika (brez narekovajev) sem videl ľe takoj na carinskem pomolu, kjer so s tovornjaka prekladali banane na ladjo. Vstopne formalnosti so bile hitro opravljene, da mi je pred večerom ostalo dovolj časa tudi za moj redni foto tek (tek s postanki za fotografiranje). Iz dneva v dan sem v boljąši kondiciji in bom kmalu popravil posledice poležľavanja čez Atlantik.
Včeraj sva z Miletom odjadrala na izlet
Iztok je včeraj zaključil svojo čezatlantsko pustolovščino, se poslovil od Skokice in ostanka njene posadke ter odletel proti domu.
V torek smo se z barko preselili v veliko marino v Le Marinu, kjer imajo vrsto navtičnih trgovin in servisov in med njimi tudi delavnico, kjer so mi v dveh dneh naredili nov bum. Seveda ni šlo čisto gladko, a moji številni obiski v delavnici, sodelovanje pri sestavljanju in priganjanje so vendarle obrodili sadove, da sva novi bum z Miletom danes popoldne že lahko odnesla iz delavnice, ga opremila z vrvmi za krajšave in namestila na jambor.
Veter se je zadnje popoldne in večer le še krepil, da smo morali vse bolj krajšati jadra.
Današnji rojstnodnevni dan sem preživel ob lepem jadranju in brez stresa :). Palačinke namesto torte in Danijela v izvedbi Iztoka in Mileta ….
22.4. popoldne
Ponoči sem se pridružil Miletu in Iztoku na bark v Palmeirii, zjutraj pa pri pristaniških oblasteh začel urejati izstopne formalnosti za odhod z Zelenortskih otokov. Po šestih urah čakanja na razne uradnike, sem se jih naveličal in smo popoldne odjadrali z na pol urejenimi.papirji. Morda bomo stvari do konca uredili na Fogu ali v Praiji?
Na srečo smo med čakanjem uspeli nabavili vso potrebno hrano po različnih trgovinah v Espargosu, da sta Mile in Iztok lahko brez večjih skrbi dvignila sidro.
Miletu se je včeraj na barki pridružil Iztok in najbrž se je Mile naveličal Santa Marije, saj sta napovedala selitev nazaj v 
Tudi na sidrišču pri Palmeiri imamo vetra v izobilju, da Skokica vseskozi poplesuje okoli sidra.
Sal je nizek in sušen otok z nekaj naselji in letališčem, s katerega bomo zvečer poleteli proti Evropi.
Fantje so pretekli teden med jadranjem vse dni za barko vlekli ribiške vabe, a niso nič ujeli. V vodičih piše, da je tukajšnje morje bogato z velikimi ribami in kot dokaz so tukajšnji ribiči včeraj v pristanišče privlekli veliko mečarico, s katero so imeli trije ribiči precej opravka, da so jo dvignili s čolna na pomol. Moji jadralci so hoteli dobiti nekaj zrezkov od mečarice, a niso bili uspešni, saj je bila ta velika riba že v naprej prodana v hotel na jugu otoka.
Pripravil sem program za 
Zimske poti nas vsako leto na severu Evrope pripeljejo tudi do morja v Trondheimskem fjordu.
Zime je bilo dovolj in čas je za počitnice in jadranje. A ne takoj, saj je barko potrebno najprej še popraviti in pripraviti za letošnje oceanske poti.
Po treh dneh in nočeh šraufanja, vrtanja in žaganja je bila barka včeraj dovolj sestavljena, da smo lahko prezračili jadra, le hladilnika mi še ni uspelo usposobiti (in poleg njega še vrste drugih drobnarij, za katere bo dovolj časa prihodnji teden na Atlantiku).
Na barki smo včeraj dobili dva nova člana posadke, Matjaža in Tijana, ki sta nam na poti s severa na jug Tenerifa pokazala, kako se jadra na Kanarskih otokih. Veter je tukaj namreč prav poseben in zavija z leve nekoliko bolj na desno, zato so potrebne prav posebne nastavitve jader :).
Matjaž mi za zaporo morja ni povedal, zato smo včeraj vzhodno od Tenerifa jadrali ravno skozi zaprto območje in doživeli napad besnih pojočih rib, ki so letale okoli barke in se oglašale s čivkanjem, ki je bilo podobno petju besnega slavčka in vrane. Pojoče ribe letijo v jatah v krogu, da na daleč izgledajo kot vodna tromba. Ena od jat pojočih rib je letela le nekaj metrov od barke, da smo si jih lahko natančno ogledali.
Tistim, ki ste morda podvomili v moje mentalno zdravje, sporočam, da pojoča travica spada v risanke in pravljice, pojoče leteče ribe pa k včerajšnjemu datumu 🙂
večer pa smo preživeli s Kurinčiči v restavraciji v hribih nad mestecem Adeje. Matjaž mi je na moji jadralski tablici nadgradil navtične programe in upam, da jih bom znal uporabljati. V rokah računalničarja je vse videti preprosto, ko pa potem poskušam sam, mi dostikrat nič ni jasno. Vseskozi se poskušam učiti in spremljati razvoj, koliko od tega mi potem tudi ostane v glavi, pa je vprašanje, o katerem naj sodijo drugi.
Mile, Matjaž, Iztok, Simon in Borut so se sinoči vkrcali na barko, danes zjutraj pa smo z juga Tenerifa odjadrali proti 76 milj oddaljenemu El Hierru, najzahodnejšemu od Kanarskih otokov.
Veter je bil prvo polovico poti precej spremenljiv in se ni hotel držati napovedi, drugo polovico poti pa se nas je usmilil zmeren severnik, s katerim smo hitro jadrali proti zahodu in do Restinge na jugu El Hierra prijadrali ravno ob sončnem zahodu.
Lepo dopoldne smo izkoristili za zadnje sprehode po kopnem. Že popoldne se odpravimo na jug, proti poletju, proti Zelenortskim otokom.
Prvi postanek načrtujem čez pet do šest dni v pristaniškem mestu Mindelo na otoku Sao Vicente.
La Restingo je lep pogled na Atlantik.
V jutranjem mraku smo jadrali mimo Sao Antao-ja, prvega od Zelenortskih otokov in Skokico zjutraj privezali v marini Mindelo na otoku Sao Vicente.
Danes je dan za počitek in sprehode po pristaniškem mestu, jutri pa odjadramo proti vzhodu na potep med Zelenortskimi otoki.
Zjutraj smo odjadrali iz Mindela in okoli otoka Sao Vicente proti vzhodu.
Veter, ki je v marini celo noč stresal barko, tudi čez dan ni popustil in moja posadka je lahko doživela jadranje v preko štirideset vozlih severnika,. Veter je po morju valil zajetne valove, ki so se prelivali preko palube in preko nas. Skokica je spet zdržala preskus in moji sojadralci prav tako, čeprav precej premočeni.
Po desetih dneh in tisoč prejadranih miljah med Kanarskimi in Zelenortskimi otoki so fantje Skokico danes zvečer varno pripeljali do otoka Sal, v pristanišču v Palmeiri spustili sidro in s tem uspešno končali naš aprilski oceanski tečaj jadranja.
Začetek tedna smo se z avtom še enkrat odpravili v gore, v bližino 3.718 m visokega vrha Teide, a je bilo v hribih precej oblačno in smo nad meglo priąli šele na vrhnjem grebenu na viąini preko 2.200 metrov. Izkazalo se je, da smo najvišji španski vrh bolje videli pred nekaj dnevi z morja z oddaljenosti nekaj deset kilometrov, kot pa ob tokratnem obisku iz bližine.
prinese puščavski prah, ki zmanjšuje vidljivosti in občutljivim povzroča tudi težave pri dihanju.
Skokico smo včeraj pripeljali do marine Tenerife, kjer bo severovzhodno od Santa Cruza prezimila, mi pa si bomo privoščili še dva počitniąka dneva na Tenerifu.
Danaąnji sladko kisel ali deľevno sončnen in vetroven dan smo preľiveli dopoldne v Santa Cruzu, kjer smo neuspeąno iskali avto za potep po Tenerifu. V pristaniąču je bilo privezanih kar 5 velikih potniąkih kriľark, katerih potniki so izpraznili parkirna mesta rent a car agencij. Z Uroąem sva se zato morala zapeljati na hrib do letaliąča, da sva najela avto.
Napovedani okrepljeni severnik je zamujal in prihajal v valovih, da smo morali vmes na poti proti Tenerifu v brezvetrjih pogosto zagnati motor.
Cel dan smo lahko opazovali nekaj čez 3700 m visoki Pico Teide, ki nas je iznad oblakov pozdravljal iz daljave.
Včeraj zvečer smo si izposodili dva avtomobila, danes pa smo se zgodaj zjutraj odrinili na kriľarjenje po La Palmi. Najprej smo se odpravili v gore, katerih najviąji vrhovi segajo krepko preko 2000 metrov..
Za razliko od ostalih Kanarskih otokov je La Palma zelo zelen otok in ľe na viąini 600 metrov smo se počutili kot doma. Sprva smo se vozili skozi listnate gozdove, nekoliko viąje skozi goste borove gozdove in ąele nad 2000 metri se je gozd zamenjal z ruąevjem. Z avtom smo se pripeljali vse do vi±ine 2400 metrov. Na vrhu velikega vulkanskega kraterja Taburiente smo bili ravno ±e dovolj zgodaj, da smo videli globoko v dno kraterja in tudi daleč naokoli po Atlantiku, potem pa so se vrhovi odeli v oblake.
Na najviąjem vrhu, Roque de la Muchachos, smo videli vrsto velikih teleskopov. Z Jonom sva splezala do njih, se sprehajala od observatorija do observatorija in trkala na vratda v upanju, da bi si lahko katerega ogledala od znotraj. Pri Herschlovem teleskopu se nama je nasmehnila sreča, ko nama je odprl prijazen nizozemski znanstvenik in nama pokazal notranjost astronomskega observatorija ter razloľil, kako teleskop deluje in kako je sestavlljen.
Spustili smo se na zahodno stran otoka in vozili sprva med vinogradi in nasadi mandljev, ±e niµje, µe blizu morja, pa smo cikcakali med obseµnimi plantaµami banan.
Jutro je bilo namenjeno skakalnemu treningu mojih malih sopotnikov in sprehodu v Kraljevsko dolino ter vzponu na hrib nad Vueltasom, kjer sem se lahko sprehajal med zmajskimi drevesi 
(dragon tree), ki pa so po velikosti precej zaostajala za tistimi, ki sem jih videl na Sokotri.
Dopoldne smo ąli z barko na ogled kitov in delfinov, ki jih je med Tenerifom in Gomero menda veliko, a mi ľal nismo videli nobenega. Če so nas doslej prihajali delfini 
Po treh mesecih jadranja proti jugu smo vendarle prijadrali do morja, ki je dovolj toplo tudi za moje zmrzljive kosti, da sem si brez prehudega stresa upal zaplavati okoli barke.
Včeraj smo se spotoma ustavili ob lepi plaľi na zahodni obali Fuerteventure, čez noč pa smo potem jadrali mimo Gran Canarije do juga Tenerifa, kjer smo Skokico privezali v marini San Miguel.
Na barki bomo naslednje dni med Kanarskimi otoki gostili Simono, Uroąa, Nejca in Karin, domov pa bosta ponoči odąla Robi in Lidija.Popoldne smo se z avtom zapeljali do Santa Cruza, kjer sem si ogledal tamkająnje marine in njih cene. Tukaj nekje nameravam do prihodnje pomladi pustiti barko in ľelim, da bi mi po tem ostalo kaj denarja tudi ąe za jadranje.
a napoved ľal obeta, da bomo zaradi brezvetrja morali premotorirati vsaj polovico poti proti Tenerifu.
Ne bi bili Slovenci, če tudi v Maroku ne bi ąli v hribe. No, mi smo ąli kar z avtom, čez visoki Atlas in potem do ravnin juľno od Atlasa.
Ob sončnem vzhodu smo prijadrali v Agadir. Drugi del noči smo vajeti na barki celo drľali malo nazaj, da nam ni bilo potrebno pristajati ponoči in se ponoči ukvarjati s cariniki in njihovimi nadurami. V Maroku imajo formalnosti namreč urejene tako, da se je potrebno v vsakem pristaniąču prijaviti in odjaviti, kot da bi ąel čez mejo in povsod dvakrat obiskati policaje, carinike, ľandarje in kapitanijo, kar vsakič vzame po uro ali dve izpolnjevanja obrazcev pri sicer praviloma prijaznih uradnikih.Popoldne so v Agadir priąli Zlata, Jon, Robi, in Lidija, potem, pa smo se vsi skupaj odpeljali na potep po notranjosti Maroka. Prva postaja je kraljevsko mesto Marakeą.
Občasno smo morali vendarle zagnati tudi motor. Zaradi mojih izkuąenj izpred dveh let, smo tokrat jadrali malo dlje od obale in z maroąkimi ribiči in njihovimi mreľami tokrat nismo imeli nobenih tezav.
Skozi kislo jutro z drobnim deľjem smo iz Sagresa jadrali do Portimao-ja, ki nas je popoldne pričakal ľe v soncu.
Barko smo pripravili za dvodnevno pot proti Maroku, natočili gorivo in vodo ter nabavili hrano. Med pregledom pripon jambora sem videl, da je zadnji teden trdega jadranja ob portugalski obali načel podkriľno pripono, ki jo bo kmalu potrebno zamenjati. Na srečo, se bo veter jutri obrnil na vzhodnik, kar bo ugodno za naąo pot proti jugu in manj naporno za barko.
Do Sinesa, kjer sem načrtoval postanek za čez noč, smo prijadrali ąele proti jutru, zato nisem videl smisla, da bi se tam ustavili in smo nadaljevali s kriľarjenjem proti vetru, proti jugu, proti valovom, …
Vremenske napovedi za cel teden v naprej obetajo juľni in jugozahodni veter, zato sva včeraj izkoristila zahodnik in odjadrala do Lizbone ter po reki Tejo mimo mesta ąe malo naprej do marine.
Včeraj popoldne sva jadrala mimo Porta, pa je bil vzhodnik obetaven in sva jadrala naprej. Zvečer je veter obrnil na severozahodnik in se ąe okrepil. Ponoči sem nameraval zaviti v Figuero da Foz, pa so bili valovi preveliki za varen prehod mimo valobranov v pristaniąče, zato sva nadaljevala z jadranjem in proti jutru naletela na napovedani jugozahodnik, ki nama je zagrenil napredovanje. Strahoma sem pogledoval na zahod, od koder je bilo napovedano neurje.
©e pred prihodom fronte name je dopoldne uspelo preko vse večjih valov priskakljati do mesteca Peniche in Skokico privezati ob ribiąki pomol
Mile se je včeraj zbudil in mi poslal nekaj slik z Grenlandije. Upam, da je bil čez poletje dovolj priden, da je uspel pregledati mnoľico video posnetkov, ki jih je v svoje kamere neutrudno lovil med najinim jadranjem do Grenllandije in nazaj. Morda je Mile med plevelom naąel kaj zrnja in bo kmalu nastal tudi kakąen filmček.
Na morju pred Vigom je bilo vetra minula dva dni zelo malo. Včeraj so nam sapice zadoščale le za kratko pot do zunanjih otokov, ki zaliv ščitijo pred atlantskimi valovi, danes pa smo odjadrali do Punte Lagoe, kjer bo Skokica ostala privezana še dober mesec, potem pa se bomo na barko vrnili in odjadrali proti Madeiri in.Kanarskim otokom.
Islas Atlanticas, kot domačini pravijo zunanjim otokom, po videzu s poraščenostjo in belimi plažami zelo spominjajo na Polinezijske otoke, le koralnega grebena ni okoli njih in toplota morja ne dosega dvajsetih stopinj Celzija. Zame je to žal premalo, da bi šel v vodo dlje kot do kolen.
Viana je slikovito pristaniško mesto z lepim starim mestnim jedrom, ki ga na gosto prepredajo ozke ulice.
Podobno kot v Portu imajo tudi tukaj Eiflov most čez reko, podobno kot Ljubljana pa imajo tudi tukaj nad mestom svojoi Šmarno goro s cerkvijo na vrhu.
Vremenska napoved, s katero smo zjutraj odjadrali proti jugu ,nam je obetala lagodno jadranje z rahlim zahodnikom, a že po pol ure smo se zaleteli v 25 vozlov južnika, ki nam je nato grenil dan, češnjo v pelinkovec pa sta dodala še gosta megla in hlad.
Veter nas je celo popoldne in še pol noči izdatno preganjal okoli severozahodnega vogala Pirenejskega polotoka.
La Coruna je pristaniško mesto s starim mestnim jedrom, katerega ulice se napolnijo in zares zaživijo šele pozno zvečer.
Domen in Jernej želita videti prekoceanske ladje na morju, a približno 20 milj obalnega pasu je tukaj rezerviranega za obalno plovbo in ribiče, velike ladje pa bomo lahko videli šele pozneje popoldne.
Veter nas je včeraj obiskal s severa in popoldne postajal vse krepkejši, jadranje pa zvečer in ponoči že prav živahno.
Za zahodno špansko obalo se spodobi, da veter piha s severa, zato smo v skladu s pričakovanji jadrali ostro v veter ter cikcakali ob obali navzgor. Ko pa smo prijadrali v Biskajski zaliv in zvečer zavili proti vzhodu, je tudi veter obrnil na vzhodnik in skozi noč smo lahko le nadaljevali s cikcakanjem in nabijanjem v valove vse do La Corune.
Včeraj ponoči je naše letalo skozi dež in meglo našlo pot do letališča v Vigu. Doma smo jamrali, da je poletje hladno, a tukaj je bilo danes še nekaj stopinj hladneje. Le trije smo prišli do barke, četrti nam je obležal še pred odhodom.
nam je ujeti na vrv vrše in se zaplesti tako, da sem se moral nakajkrat potopiti pod barko, da sem Skokico rešil vrvi.
Jesen je danes prišla v Vigo. Začel je pihati jugozahodnik in ponoči v zaliv prignal meglo, temperatura pa je sredi dneva le okrog 15 stopinj. Še na Islandiji je bilo čez dan topleje.
(Miranova opomba: Mile je meglo verjetno podcenjeval. Z ladjami smo se podnevi, ko ni bilo megle, nekajkrat srečali na razdalji le nekaj sto metrov, ponoči v megli pa zagotovo ni bilo dosti drugače.)
Včeraj zvečer sva sidro spustila v zalivu Muros, danes zjutraj pa odjadrala naprej proti Vigu. Jutro je bilo presenetljivo sveže, potem pa je poletno sonce vendarle raztopilo jutranje meglice in toliko ogrelo ozračje, da sem lahko začel razmišljati o poletnih oblačilih.
Med jadranjem sva spet preganjala delfine, ki jih je Mile napadel kar s čakljo.
Z Miletovim soncem ni bilo nič. V megli in drobnem dežju sva odplula po reki navzdol do morja in potem našla Puffinov otok, le pafini so zelo plašni in se jim je težko približati in jih od blizu posneti s fotoaparatom.
Dopoldne sva prijadrala do izliva reke Valentia na jugozahodu Irske in potem plula še nekaj kilometrov po reki navzgor do mesteca Cahersiveen. Vreme je še naprej tipično irsko z oblaki in rahlim dežjem, a je že topleje in zdaj na krovu barke med jadranjem ne potrebujeva več bund.
ajo pa kot majhni pingvini s papigasto glavo 🙂 Veliko jih je videti na morju, a ko se jim z barko približam, se potopijo še preden jih utegnem slkati. Če bova vendarle uspela katerega slikati na kopnem, bom sliko zagotovo pokazal.
Včeraj sva našla miren zaliv ob otoku Inishbofin in se zvečer sprehodila po travnatem otoku. Vasica je bila opustela in skorajda nikogar ni bilo na spregled. Odgovor, zakaj je tako, sva dobila malo kasneje v vaški gostilni, kjer se je kar trlo ljudi ob velikem televizorju, ko so gledali nogometno tekmo med Brazilijo in Nemčijo. Nemci so povsem nadigrali domače Brazilce.
Ko sva včeraj zjutraj iz fjorda prišla na odprto morje, je severnik že prav pošteno vlekel, presenetili pa so me veliki valovi z jugovzhoda, ki so ostali še od prejšnega dne. Na srečo so bili nasprotni valovi dovolj dolgi, da jih barka ni nabijala, zabava pa se je začela nekaj ur pozneje, ko so se tudi s severozahoda dvignili 30 vozlom vetra primerni valovi in je morje postalo povsem zmešano.
Zvečer sva Skokico privezala ob pomol ribiške luke v Petreksfjorduru. Po nekaj dneh na morju sem se večernega teka po zeleni naravi zelo razveselil.
bo okoli Islandije tudi jutri še burno, toda veter se bo obrnil na za naju ugodni severozahodnik.
Pred odhodom sem si na spletu ogledal trenutne karte ledu okoli Grenlandije, do katerih mi je povezave poslala Polona Itkin. Na kartah ledu sem videl, da je vzhodna obala okovana v led na širini 20 – 40 milj, a hkrati sem videl tudi, da je ledeni obroč v zalivu fjorda pri Tasiilaqu najožji (spodaj levo na karti ledu) in da led tam ni 100% strnjen, zato sem upal, da se bo morda našla kakšna dovolj velika razpoka, da bi lahko priplula čisto do obale. Vem, da so te karte delane za ladje in bi se le z ledolomilcem morda uspeli prebiti do obale, a želel in upal sem in upanje je včasih močnejše od razuma. Hkrati sem si obetal, da bova z Miletom na poti lahko videla tudi ledene gore, saj se v omenjeni fjord iztekajo ledeniki.
Na poti proti Grenlandiji sva potem zares začela srečevati ledene gore. Prvo že, ko sva bila od obale oddaljena še kakšnih 70 milj. In potem je bilo gora vse več, da sva jih nehala šteti. Ob obali sva doživela sončni zahod, potem pa so se oblaki spuščali vse nižje in postajalo je temačno in vse hladneje.
času na območje kakšnih 20 do 30 milj od obale, kjer prej ni bilo ledu, na široko nagrmadil plošče ledu, med katerimi sem potem kar nekaj ur v megli iskal prehod na odprto morje. Da je bilo vse skupaj še bolj nenavadno, so naju med ledenimi ploščami obiskali še kit in tjulni.
Dopoldne se je led potem razredčil, popoldne pa se je spet pokazalo sonce, da sva z Miletom na odprtem morju lahko naredila nekaj pozerskih posnetkov Skokice, kako jadra mimo ledenih gora. Mile na čolničku sredi oceana, jaz pa varno za krmilom barke.
severu. Naprej proti vzhodu preprosto ni več šlo in kaže, da nama vreme še kakšen dan ne bo dovolilo poti naprej. Za naslednje tri dni je okoli Islandije napovedanih za več kot 40 vozlov vetra, a se bo pojutrišnjem obrnil na severozahodnik.
Po nočnem brezveterju, nasprotnemu toku in motoriranju, lahko danes z 20 vozli kar hitro jadrava proti Z Islandije. V naslednjih dneh bo VETER.
Ko je Miran obrnil Skokico nazaj proti Islandiji, so se težave z ledom in ledenimi gorami šele pričele. Pojavile so se ogromne plošče ledu. Potrebno je bilo najti pot v razpokah med ploščami. Vse skupaj pa je dodobra otežila še gosta megla. Temperature so izredno nizke, vendar sta Miran in Mile v zavetju zaščitnega “šotora” nad kokpitom. Kurjave imata dovolj.
vremenske napovedi, za prvo polovico naslednjega tedna, zelo neugodne, bo verjetno potrebno počakati na bolj ugodne razmere za nadaljevanje poti.
Jutro je zopet prineslo meglo, ki pa na srečo ni bila dolgotrajna in v lepem vremenu se je pot nadaljevala proti zastavljenemu cilju v kraju Tasilaq, ki pa je še zmeraj obdan z ledom. Pristanek bo mogoč le v primeru, če bo do tja vodil kakšen presledek skozi ledeni obroč. V nasprotnem primeru bo bolj varno pot nadaljevati v smeri proti Evropi, saj je za naslednje dni napovedan močan SZ in se bo potrebno umakniti čim dlje od Grenlandije.
Skozi nalive smo se zato odpeljali do modre lagune in se namakali v od vetra razburkani vroči vodi bele barve, za katero na prospektih piše, da bi morala biti modra, a te barve je le, kadar nanjo sije sonce.
Večer je prešel v čudovito, a hladno jutro. V fjorde na severozahodu Islandije se zjutraj steka hladen zrak z ledenika in z zasneženih gora, a toplo sonce je kmalu pregnalo hladen zrak iz Isafjordura.
Kislo jutro se je na naši poti proti zahodu postopoma prelilo v lep dan, ta pa se je na zahodu Islandije končal s kislim meglenim večerom. Vetra na poti skorajda ni bilo in smo večino poti morali premotorirati, da pa nam ni bilo preveč dolgčas, so tokrat poskrbeli kiti, s katerimi smo se srečevali celo popoldne.
Na svoj račun je vendarle prišel tudi Jon, ki je tokrat prav od blizu lahko slikal morske velikane, a kita v bližini barke vseeno ni uspel pobožati. Morda ga je bilo malce strah, ali pa je imel za kakšen meter prekratke roke:
Ponoči smo se odločili, da vendarle ne bomo jadrali na severni tečaj. Ugotovili smo, da imamo s seboj premalo kurjave :).
Skokica ima zdaj nov akumulator, stari pa si boljšega kraja za odhod v pokoj skorajda ni mogel izbrati. Če bi se to zgodilo nekaj dni pozneje, bi imela z Miletom na poti proti Grenlandiji resne težave, če bi morala uporabljati motor.
Popoldne je motor zabrnel in z Zlato in Jonom smo lahko izpluli iz Husavika. Na poti proti zahodu smo 
Ponoči smo prijadrali na severno stran Islandije in danes popoldne se nam je v Raufarhofnu na krovi Skokice pridruľžl Mile in potem smo odjadrali proti severu.
povedal, da smo četrta posadka, ki je letos z jadrnico prišla na Islandijo, kmalu za nami pa so prijadrali še Francozi, ki smo jih prehiteli na poti s Ferskih otokov.
Dva dni smo na morju rezali meglo, danes zjutraj pa se je zjasnilo, da smo v daljavi pred seboj lahko videli zasnežene islandske hribe.
Zjutraj smo prijadrali na Ferske otoke.
em od ribolova in v pristanišču v Torshavnu je privezanih veliko oceanskih ribiških ladij.
Včeraj smo s pomočjo zapornic potovali predvsem navzgor, danes pa smo 
se spuščali proti morju in nas zdaj do morja ločita le še dve zapornici in šest višinskih metrov.. Precej deževno je bilo te dni na severu Britanskega otočja, a nas je včasih vmes potolažilo tudi sonce, da smo vendarle lahko videli hribe, med katerimi smo jadrali.
Dopoldne smo jadrali po znamenitem jezeru Loch Ness in oprezali za Nessie. Po nekaj urah smo ľe mislili, da pošasti ne bomo videli, potem pa jo je Jelko zagledal, ko je v neposredni bliľini barke pogledala iz vode. Ob tem je bil celo dovolj priseben, da je v roke hitro vzel fotoaparat in jo je slikal še preden se je spet potopila v vodo.
Ne dela mi internet na barki, zato bodo, dokler tega ne uredim, poročila bolj kratka. Predvčerajšnjim smo z vlakom prišli v Holyhead in potem s krepkim južnim vetrom odjadrali čez Irsko morje do severa Irske, kjer smo se v zalivu pred Belfastom ustavili čez noč in počakali na nov plimski val, s katerim smo potem hitro prišli do Škotske.
potjo sredi noči in do jutra potem med ozkimi prelivi med otoki in skozi meglo pripluli do Fort Wiliama.
Vzel sem si nekaj časa za preučevanje moľnosti in povezav na spletni strani mapme.at, kjer gostujem s prikazovanjem poloľaja Skokice med jadranjem. Kaľe, da sem se naučil nekaj novega in od zdaj naprej naj bi se s klikom na zgornji zemljevid poleg trenutnega poloľaja barke prikazovala tudi opravljena pot oziroma zgodovina poslanih pozicij, ki jih med jadranjem ponavadi poąljem dvakrat dnevno. S premikanjem časovne osi v zgornjem delu slike je mogoče nastaviti krająe ali daljąe obdobje.
Dopoldne sem priąel na končno postajo mojega spomladanskega jadranja in barko privezal v marini Holyhead na otoku Holy na severozahodu Walesa. Načrtoval sem sicer ąe nekaj milj več, da bi prijadral do juga ©kotske, a nam vreme zadnja dva tedna ni bilo najbolj naklonjeno. Bilo je preprosto preveč severnega vetra.
Popoldne se je za nameček začelo ąe zlivati z neba, da sem zvečer kar teľko pričakal samotni otok Bardsey, kjer sem spustil sidro in nekaj ur počakal, da je ąel tok oseke mimo.
preučevanje plimskih tablic. Razlika med plimo in oseko je te dni 5 – 6 metrov, zato so tudi tako močni tokovi, ko se voda seli iz enega konca morja na drugega.
Zunaj na morju je zares preveč vetra za kulturno jadranje, zato čakam na za jutri napovedano izboljąanje. Damjan je danes z barke ľe odąel v sluľbo, jutri zjutraj bo podobno naredil ąe Primoľ, sam pa bom odjadral naprej ob Waleąki obali proti severu.
Včeraj zvečer smo ob angleąki obali ľeleli ujeti plimski val za hitrejąo pot proti severu, pa nam je načrte prekriľal močan severovzhodnik nad Scillyjem, zato smo do obale prijadrali ąele sredi noči in poleg močnega vetra in nasprotnih valov ujeli ąe nasprotni tok, ki je ąe dodatno zmeąal morje in ustavil naąe napredovanje, da smo do jutra prejadrali vsega 35 milj v pol dneva, za nameček pa nas je začel prati ąe deľ, ki se je neusmiljeno zlival z neba. Razpoloľenje na barki je nekoliko dvignila ąele dopoldanska plima, ki nam je s svojim tokom dovolila, da smo se vendarle premaknili stran od obale in začeli svojo pot čez Bristolski zaliv proti Irskemu morju.
Dopoldne smo prijadrali do otočja Scilly pred angleąko obalo in sidro spustili ob otoku St. Mary’s.
hud zalogaj, saj je za vse dni napovedan kar močan severnik, spotoma pa se bomo spoznavali tudi z velikanskim plimovanjem in z njim povezanimi tokovi..
Popoldne smo s Primoľem in Damjanom odjadrali iz Portosina, bili pred večerom mimo znamenitega rta Fenistere,
potem pa nas je ponoči 40 vozlov severovzhodnika spomnilo, da potrebujemo ąe nekaj počitka in smo za nekaj ur zavili v zaliv Camarinas.
Veter je včeraj sredi dneva popustil in omogočal lenobno jadranje po zalivih oziroma riah, kot jih imenujejo tukaj, da sem si sproti ogledoval, kje bi se ustavil za čez noč. Nazadnje sem se odločil za ąe en dan udobja v marini in barko privezal v Portosinu. Naslednje dni bomo veliko na morju in nič na kopnem.
Mladina si je na telefonu budilko za danes zjutraj nastavila na tiho zvonenje :)) in reąila nas je moja budilka, ki sem jo nastavil na čas, ko naj bi jim pomahal v slovo. Sledilo je hitro vstajanje, pokanje in dvokilometrski ąprint s torbami do ľelezniąke postaje, da smo četrt čez pet ujeli vlak za Santiago de Compostela, od koder so zjutraj odleteli proti domu. Tudi nona je morala zjutraj teči, njena torba pa je tekla na mojih ramah.
Ponoči smo z vzhodnikom odjadrali iz Porta in potem sem moral ob obali vse do jutra voziti slalom med mnoľico luči ribiąkih bark, ko se je zdanilo pa ąe med zastavicami, s katerimi imajo ribiči označene vrąe in mreľe. A jadranje z vetrom, ki piha z obale je bilo vseeno sproąčujoče in ľe sredi dneva smo iz Portugalske prijadrali nazaj v ©panijo, popoldne pa Skokico privezali v Vigu ob stavbo tukająnjega kraljevskega jadralnega kluba.
Ko gledam vremenske napovedi za pot do Anglije v prihodnjih dneh, ne dobim jasne slike, kaj nas čaka, saj so napovedi iz različnih virov zelo različne, kar lahko pomeni le to, da bo vreme precej spremenljivo.
Sprva sem mislil, da je otok premajhen, da bi nudil dovolj zaąčite pred zajetnimi oceanskimi valovi, pa me je vodja marine prepričal, da je na JV strani otoka sidriąče primerno za takąne razmere. Portugalci ob obali nimajo veliko otokov, zato je Berlenga naravni rezervat in hkrati priljubljena izletniąka točka, na njem pa je tudi srednjeveąka trdnjava, ki je uvrąčena na UNESCO-v seznam kulturne dediąčine.
a ni preveč divje nabijala v valove.
Ponoči z nedelje na ponedeljek je bil ob dveh zjutraj viąek plime v estuariju (lijakastem izlivu) reke Tagus in to je bil pravi čas za odhod, saj se je tok reke takrat spet obrnil v pravo smer, torej proti morju. Z nastopajočo oseko in vetrom smo hitro jadrali mimo nočne Lizbone in Cascaisa, ko se je začelo daniti pa nas je pri rtu Da Roca spet pričakal divji severnik in vetru primerni valovi. Jadra so ąla na drugo krająavo in začeli smo z rodeom. Cikcakanje proti vetru ob portugalski obali navzgor smo včeraj končali popoldne v ribiąkem mestecu Peniche.
Cabo da Roca je najzahodnejąa točka celinske Evrope, Lizbona pa je najzahodnejąa evropska prestolnica.
Mestece Peniche je na gosto poseljeno in polno majhnih hią, od katerih je vsaka tretja ali gostilna, bife ali pa trgovinica s čevlji ali oblekami, pekarno pa sem danes zjutraj moral iskati skoraj eno uro, da sem se na barko lahko vrnil s sveľim kruhom za zajtrk. Mamice, ki sem jih na ulicah spraąeval za “supermercado” so me poąiljale zdaj v eno zdaj v drugo smer in poskrbele za mojo rekreacijo.
Veter ľe nekaj dni neprestano ľviľga med vrvmi na jamboru, a vremenske napovedi obetajo, da mu bo danes zvečer za dan ali dva poąla sapa. Za jutri napovedani vzhodnik bomo poskusili čim bolje izkoristiti za hitrejąo pot proti severu, da bi do četrtka zvečer vendarle priąli do ©panije, od koder v petek zjutraj moji domači letijo domov in kamor v soboto priletita Primoľ in Tadej, da bomo skupaj jadrali čez Biskajski zaliv proti Angliji.
Navsezgodaj zjutraj smo se iz Sesimbre odpravili proti Lizboni, da smo na ustju rekeTagus ujeli dopoldansko plimo, na katere toku smo lahko hitreje jadrali po reki navzgor mimo Lizbone do marine v parku Nacioes..
Zanimivosti zgodovinskega pristaniąkega mesta smo si najprej ogledali z vodne strani, popoldne pa ąe po kopnem.
V prihodnjih dneh bomo poskusili narediti kakąno miljo več po morju, da bi pravočasno priąli do severa Pirenejskega polotoka. Dokler nam bo nagajal severnik, bomo morali zelo zgodaj vstajati, ko je severnik ąibkejąi, saj se le ta popoldne močno okrepi in ľviľga tudi ąe pozno v noč.
Po nekaj urah motoriranja čez zaliv smo se popoldne ustavili v ribiąkem in turističnem mestecu Sesimbra. Toplo sonce, bliľina Lizbone in konec tedna so poskrbeli, da so bile plaľe kar dobro zasedene.
Naporen dan trdega jadranja ostro v veter je za nami in do večera nam je uspelo prijadrati do Sinesa, rojstnega mesta znamenitega morjeplovca in raziskovalca Vasca da Gamme.
izkoristek pri jadranju.
Upam, da nam bo dnevno uspelo pridelati vsaj 50 do 60 milj proti severu.
Nova posadka je čisto v redu preľivela noč na boku zibajoče barke, le tla so se nam vsem majala, ko smo pristali v marini.
Proti jutru se je veter nekoliko unesel, da smo za nekaj ur spustili sidro pred Cadizom, potem pa smo se preselili na drugo stran mesta v tamkająnjo marino.
Po dolgem času smo si pri jadranju vzeli cel dan dopusta in se odpravili na obisk Gibraltarja ter si pri tem dodobra izpraąili podplate, da bi videli čim več Gibraltarskih znamenitosti.
Minula dva dneva se nas je veter nekoliko usmilil in smo vsaj polovico poti lahko prejadrali, pri drugi polovici pa nam je spet pomagal motor.
Z Ibize smo se preselili ob Pirenejski otok in se na poti nekajkrat ustavili za sprehode in oglede mest ter, da bi si tudi sam uredil mobilni internet na barki. Do ąpanske sim kartice sem danes priąel, a ker se mi na splet ne uspe povezati z barke, zato, moram na internet in po vremenske napovedi ąe naprej hoditi na kopno.
Darko, Jelena in Lan so včeraj naąli Porto Cristo in navsezgodaj zjutraj smo ľe izpluli proti Ibizi. Veter se je ponoči popolnoma polegel in večino poti 
smo “jadrali” s pomočjo Ceaftsmana. Morje je bilo popolnoma gladko, le zadnjih nekaj milj pred Ibizo ga je veter nakodral, da smo lahko raztegnili jadra.
Na morju je vse polno majhnih nekaj cm velikih mehkuľcev, ki izgledajo kot majhne jadrnice (na sliki) in jih valovi mečejo tudi na barko, ko pa to bitje primeą v roke, ti na prstih pusti modro sled.
Včerająnje popoldne sem preteľno preľivel v avtu, ko sem se z juga Sardinije peljal na sever po Zlato in Jona, ki sta tja v Alghero priletela zvečer.
Notranjost Sardinije je v tem deľevnem obdobju zelo zelena in s svojimi hribi in travniki polnimi ovc in krav bolj spominja na notranjost kontinenta, kot pa na Sredozemlje. Velik otok je Sardinija, večji kot Slovenija.
Zadnjih nekaj dni me je zabolela glava vsakič, ko sem si ogledal vremenske napovedi za konec tedna. No danaąnja je za jutri vendarle nekoliko bolj umirjena, da omogoča razmiąljanje o jutriąnjem izplutju proti Mallorci. Veter preteľno sicer ne bo ugoden, saj bo večinoma pihal z zahoda, a daje upanje, da bomo na Baleare priąli s celo barko 🙂 in da bomo na letalo pravočasno oddali Domna ter na barko vkrcali Tankote.
Prvo noč s Sicilije sva z Domnom kar hitro jadrala, potem pa sva včeraj dopoldne priąla do napovedanega severozahodnika, ki nama je upočasnil napredovanje proti Sardiniji. A močan veter je bil le manjąi del teľav, bolj so nama jo zagodli zajetni valovi, ki so prihajali s severa in z jugozahoda, da jih je Skokica bučno nabijala, ne glede na to, v katero smer sva jadrala. Najbrľ je na severu in jugu Sredozemlja te dni močno pihalo. Barko sva morala upočasniti na 4 vozle, da bi bilo jadranje v navskriľnem morju kolikor toliko znosno in zdravo.
Pretekla dva dni sva imela precej dela z vetrom in jadri ter le malo povezav na splet, zato nekaj premora med mojimi poročili.
Vetru so včeraj zvečer ob hrvaąki obali popolnoma poąle moči in smo iz Cavtata proti Italiji morali odpluti s pomočjo motorja, Sredi Jadrana smo se potem z vetrom ponovno srečali in severozahodnik nas je potem kar hitro gnal proti Otrantskim vratom. Srečali smo tudi nekaj ploh, ki so s palube in vrvi dodobra sprale sol, ki so jo tja nametali valovi Jadranske burje. Pod večer smo pri Otrantskem svetilniku ľe zapustili Jadransko morje in se preselili v Jonskega.
V skladu z načrti smo ponoči prijadrali do Korčule, kjer pa se je severnik razbesnel ravno, ko smo se hoteli zasidrati pri Lumbardi. Sunki vetra so presegali 50 vozlov in morje je pod udarci vetra kipelo tudi v “zatiąnih” legah za otoki.
akąne razmere so nam iz glav kar hitro pregnale ľeljo po sidranju in nočnem počitku. Z zelo skrająanimi jadri smo zgolj odjadrali naprej proti Dubrovniku. Veter se je do jutra precej polegel in tako smo v prvi jutranji svetlobi namesto Korčule pred premcem Skokice zagledali dubrovniąke otoke.
Zadnja dva dni se spoznavamo predvsem s krająanjem jader in z jadranjem v močnem vetru, saj severnik in burje, ki se vseskozi izmenjujeta na n
aąi poti, 
pogosto presegata 40 vozlov hitrosti in nas pospeąeno preganjata proti jugu Jadrana.
Včeraj smo se ustavili na Ravi, danes na hitro na Hvaru, čez noč pa bomo jadrali naprej proti Dubrovniku, dokler se ponoči (verjetno pri Korčuli) ne bomo naveličali ľviľganja vetra. Vtis imam, da moja
Zjutraj smo se zbrali v Izoli, na Skokico vkrcali veliko hrane in torb te se sredi dneva odpravili na pot, ki nas bo prvih nekaj dni vodila ob hrvaąki obali in otokih proti jugovzhodu. Vetra je bilo ravno prav za lepo jadranje, le njegova smer je bila danes ravno v nos, da smo zato cikcakali ob istrski obali in se pred večernimi nevihtami skrili ob pomol v Zeleni laguni.
Konec tedna sem vendarle naąel dovolj časa (in tudi na Skokici smo ľe končali z vzdrľevalnimi deli), da smo na morju pred Izolo lahko dodobra prezračili jadra.
Razvili so jo v Izolirki, ko so v laboratoriju pod visokimi temperaturami uspeli spojiti baker in stiropor.
Letoąnja zima je bila tudi na severu Evrope zelo topla, zato se je ľe sedaj stopilo veliko arktičnega ledu in bo po napovedih strokovnjakov, letos poleti prvič po mnogih tisočletjih Arktika ostala skorajda brez ledu. Po napovedih morskih glaciologov obstaja velika verjetnost, da bo ob sedanjjem trendu umikanja arktičnega ledu mogoče julija prijadrati vse do severnega tečaja.
Burja se naju je ponoči zares usmilila in naju s petindvajsetimi vozli hitrosti vetra kar pregnala čez Kvarner, da sva od Lošinja do Brijonov potrebovala le za dobre štiri ure športnega jadranja. Valovi so se prelivali čez palubo in morje je sililo tudi v notranjost barke, da sem moral zjutraj brisati lužice pod tlemi.
Prvotni namen je bil, da bi sidrala pri Banjolah, a lep nočni veter sem hotel čim bolj izkoristiti, zato sva se ustavila šele pred Rovinjem.
Včeraj zvečer sva se ustavila na Korčuli, danes pa že navsezgodaj izplula, da bi čim bolj izkoristila južni veter. Zvečer sva prijadrala do Dugega otoka, kjer bova poskušala najti ustrezno zaklonišče pred jutrišnjo nevihtno fronto.
V četrtek zvečer smo Skokico, nič hudega sluteč, privezali na prosto mesto ob obali živahnega mesteca Preveza, sredi noči pa so se v baru tik ob nas žal odločili, da bodo imeli rejversko zabavo in nočni počitek je šel po zlu. Po nekaj urah neuslišanega upanja, da bodo še pred jutrom nehali, me je postalo strah, da se bo zaradi silnih vibracij premočnih zvočnikov naša barka delaminirala, zato smo z nočno in jutranjo sapico pobegnili proti Antipaxosu in Paxsosu, dan pa zaključili ob pomolu mesteca Mourtos, kjer pa so si jadralci iz angleške flotilje zvečer, kot zakleto spet ravno pred našo barko, priredili zabavo ob dnevu čarovnic. Njihovo rajanje je bilo vendarle dovolj kratko, da smo med otoki Sivote ujeli nekaj več nočnega počitka.
Grško turnejo desetih otokov smo nadaljevali na Kafaloniji, kjer smo spustili sidro v Fiskardu in šli na sladoled in po spominke, dan pa zakljičili pri Odiseju v Polisu pod Stavrosom na Itaki.
Ostali to sicer počnejo vsak dan, s Tomažem pa sva se za skok v Jonsko morje ojunačila prvič – in sva preživela :).
Dan in pol smo potrebovali, da smo od Dubrovnika prijadrali do prvih grških otokov. 
Ponoči sva barko privezala med ribiške barke na pomolu v Igranah, zjutraj pa nadaljevala s potjo mimo Hvara proti Pelješcu in Korčuli.
Jugo je včeraj še naprej kraljeval na Jadranu in z Iztokom sva cel dan lepo in hitro jadrala ter “žagala” morje med severnimi dalmatinskimi otoki. Kisel dan se je spremenil v prijaznega šele južno od Kornatov. Po krajšem postanku v Primoštenu sva potovanje zvečer še malo nadaljevala in sidro ponoči spustila v zalivu Stari Trogir.
Danes sva v jadra lovila sapice mimo Drvenika, Šolte in Čiova ter priplula do Kaštelov, kjer je Iztok prestopil na svojo barko, na Skokici pa se mi je pridružil Luka.
Zadnje tri mesece sem veliko “skakal”, jadral pa le v redkih premorih, zdaj pa sledijo trije tedni dopusta pred začetkom zimske tekmovalne sezone, ki jih bom seveda preživel na barki.
V soboto popoldne smo v jadra lovili sapice v Tržaškem zalivu in v sklopu hudo resnih priprav na Barkovljanko vadili jadranje s spinakerjem, zvečer pa smo spustili sidro pred Ankaranom in se pridružili veseli družbi Morjeplovcev na kostanjevem pikniku.
Vetra je bilo sprva zelo malo tudi za velike in lahke regatne jadrnice, da se je celo poznejša zmagovalka Esimit Europa le počasi prebijala mimo nas.
Zmagovalce so nam pred nami kmalu zakrile druge barke, a smo vseskozi uspešno skrbeli, da je bilo za nami več bark kot pred nami. Za razliko od drugih regat, smo tokrat večino poti jadrali s spinakerjem. Opoldne se je zjasnilo in pojavil se je celo maestralček, ki je dajal upanje, da se do večera privlečemo do cilja. Potem pa so se nas usmilili v regatnem odboru in preko radija sporočili, da zaradi brezvetrja skrajšujejo regatno polje in so cilj prestavili k drugi boji pred Debelim rtičem.
Skipper cup regate smo se neugodni vremenski napovedi navkljub v soboto vendarle udeležili in se v dežjju ter rahlem vetru po najboljših močeh trudili za čim boljšo uvrstitev.
Po dnevu gurmansko obarvanega postanka na Kornatih, smo dozdajšnje jadranje z vetrom zamenjali z jadranjem proti vetru. Lep maestral je pihal cel dan v Kornatskem kanalu in naprej ob Dugem otoku, mi pa smo z njim v čudovitem vremenu cikcakali med številnimi otoki pred Zadrom.
Po dnevu in dveh nočeh jadranja z lepo burjo in maestralom smo včeraj dopoldne po sredini Jadrana mimo Jabuke prijadrali do Visa. Skokica je v formi, posadka pa še bolj.
Na Visu smo si privoščili sprehod, pico in karanje luškega kapitana, ki nas je oštel, ker se na Hrvaškem nismo prijavili v Sloveniji najbližji kapitaniji, a le ta je bila v Umagu v nedeljo zvečer že zaprta.
V nedeljo smo precej napredovali in se na regati Val navtike v Izoli prvič letos uspeli uvrstiti nekje v sredino med nastopajočimi. Poleg vse večje uvežbanosti moje posadke nam je nekoliko pomagala tudi sreča, saj smo v šibkem vetru na poti do Kopra jadrali ravno prav počasi, da smo po obratu ujeli jezik nastajajoče burjice, ki nas je pognala proti Izoli in Piranu.
Po nekaj skakalnih tednih so v družbi družine in prijateljev spet na vrsti jadralni dnevi in različni vodni športi.
Po nekaj letih mi je uspelo na barki zbrati celo mojo družino, a je bilo za to potrebno svojevrstno odrekanje – dnevno smo lahko jadrali le približno tri ure in na tak način smo v nekaj dneh uspeli prijadrati le do Rovinja in nazaj.
Danes smo se na regati za pokal Val navtike trudili, da bi bilo za nami uvrščenih čim več bark in da bi pri jadranju naredili čim manj škode. Pri jadranju smo iz plova v plov napredovali, pri trganju jader pa smo bili prav tako uspešni.
Luknje v naši regatni genovi so postajale iz obrata v obrat večje in v odmorih med plovi nam lukenj ni uspelo sproti zakrpati. V regatnem odboru so se šalili, da so skozi naša jadra lahko videli jambor, na koncu pa se je skozi jadra videlo celo do Pirana.
Uroš in Marinka sta se konec julija s Skokico potepala med dalmatinskimi otoki in na barko dovolj dobro pazila, da je ostala nad vodo, pretekli teden 
pa smo se vrnili v Dalmacijo in barko v družinski zasedbi ter s Tilnovo pomočjo pripeljali nazaj v Izolo.
Prvi del naših jadralskih počitnic je žal že za nami, a nam tudi prihodnje dni ne bo dolgčas, saj se ta teden začenjajo tekmovanja za Veliko nagrado v smučarskih skokih.
Po nekaj letih odsotnosti z Jadrana sem si glede na komentarje po jadralskih forumih predstavljal, da so Hrvati v večino zalivov postavili boje in da bo za plačila privezov potrebno nameniti veliko denarja.
Sedaj, po dveh tednih počitnikovanja med dalmatinskimi otoki, pa z veseljem lahko napišem, da je lepih, samotnih in varnih zalivov (pa tudi pomolov po vaseh) na Jadranu brezplačno še vedno veliko na razpolago in da se je plačljivim zalivom brez težav mogoče izogniti.Res pa je tudi, da se v okolici Zadra in Biograda nismo ustavljali.
Nekajdnevni postanek pri izlivu Neretve je bil namenjen predvsem meni, saj sem se prijavil v tečaj kajtanja, a se je šola kajtanja Kaikala izkazala bolj kot ne predvsem za izposojevalnico kajtov. Način delovanja šole je bil prve dni predvsem v stilu: “Tukaj imaš kajt, spravi ga v zrak, korakaj z njim po blatu v laguni in čim manjkrat naj ti pade v vodo”. Žal je bilo to zame premalo, da bi se kaj dosti novega naučil in šele, ko sem se pritožil, sem zadnji dan dobil nekaj več pozornosti inštruktorjev. V štirih dneh se mi je na ta način uspelo dodobra spoznati s travo in blatom v laguni, na deski prekajtal pa sem zgolj nekajkrat po nekaj deset metrov.
Da bi čim prej pozabil na neretvansko blato, smo odjadrali do Korčule, kjer smo nekaj lepih dni in večerov med tamkajšnjimi otoki preživeli s Peklaji, včeraj pa smo se preselili K Ferlanom na Brač. Bol je bil še zvečer hudo razpihan, da smo nočni mir našli čez preliv v zavetju Hvara. Upam, da bodo naslednji dnevi bolj mirni, da bi si morje okrog Brača lahko ogledoval tudi od zgoraj.
Za dva dni so nam posadko na barki okrepili Darko, Jelena in Lan, s katerimi smo jadra raztegovali med Hvarom, Ščedrom in Korčulo.
Dočakal sem družinski dopust. Tokrat ga bomo preživeli na Jadranu, seveda na barki. Družinsko posadko je okrepila še nečakinja Urška.
Z Zlato sva se pred odhodom nekaj pogovarjala, da ne bomo veliko jadrali, a z burjo in maestralom prepihani dnevi se mi vendarle zdijo primernejši za jadranje, kot za kopanje.
Skokica je bila konec tedna zares skakalna barka, saj smo na njej s skakalnimi robinzoni iz našega skakalnega društva Dolomiti preučevali slovensko morsko obalo vse od hrvaške do italijanske meje. No, preučevali smo predvsem veter, ki je bil te dni prijazen in vodo, ki je zame zaenkrat še premrzla za kopanje, a skakalčki so bili drugačnega mnenja. 
Morjeplovka Maja z barke Alea, s katero smo prejšnji teden nekaj časa jadrali skupaj na poti na morjeplovsko ruto, mi je poslala nekaj lepih slik Skokice med jadranjem ob istrski obali. Takšnih slik svoje barke “v akciji” posnetih med jadranjem z druge barke skorajda nimam na zalogi, zato vam zgornjo sliko Skokice z veseljem pokažem 🙂
Nekaj dni in predvsem večerov smo z Zlato, Jonom, Izijem, Janjo, 
Urošem in Marinko preživeli v družbi živahnih Morjeplovcev.
Z jadralnimi tečaji bomo skupaj z jadralno šolo Ahil nadaljevali jeseni.
Kvarner nam je včerajšnjo noč pripravil ognjen sprejem, a nam je na poti proti Kamenjaku brez večjih pretresov uspelo najti dovolj velike luknje med nevihtami. Čez dan se je veter toliko ustalil, da smo mimo Brionov lahko napenjali spinaker, dokler nam nevihta v bližini ponovno ni premešala vetra.
Luki sta se v Cavtatu na Skokici v petek pridružila Marko in Jure, v soboto pa smo odjadrali proti Sloveniji. Šibke sapice smo v jadra lovili do Korčule, potem pa se je v nedeljo okrepil jugo, ki nas je ponesel najprej do Visa.
Na regati za pokal MIPC pretekli konec tedna smo precej neuspešno lovili sapice pred Izolo in se borili predvsem le za zadnja mesta. Za oceansko Skokico je bilo vetra preprosto premalo, da bi lahko naredili kaj več.
Jadralsko druženje z rotarijci je bilo veliko bolj športno, kot sem pričakoval. Veliko je k temu prispevalo vreme oziroma burja, ki nas je ta teden preganjala med Izolo in Tržičem, a slovenski rotarijci so pokazali, da znajo dobro jadrati in regate so bile vseskozi zanimive.
Veliko smo minuli konec tedna jadrali ob slovenski obali, saj smo se udeležili regat za Pokal One in Marinade.
V nedeljo smo v dežju nekaj časa čakali na veter, potem pa je pred Izolo vendarle malo bolj zapihalo in popoldne je Skokica veliko manj zaostajala za lahkimi regatnimi barkami s črnimi jadri. Moji posadki je trodnevna vaja koristila in obrati so bili vse hitreje izvedeni, le krmar ga je na startih lomil, da smo praviloma vedno startali kot zadnji, a smo potem v teku regate prehiteli nekaj bark in bili iz plova v plov višje uvrščeni.
Skokico smo pretekli teden spet uspešno splovili in na njej z družino in prijatelji preživeli nekaj počitniških dni ob istrski obali ter vmes zmontirali še nekaj opreme na jamboru, za kar mi je v ladjedelnici zmanjkalo časa. Barka je skoraj prenovljena, potrebno je preurediti predvsem samo še elekrtiko, za kar upam, da si bo Joško kmalu vzel dovolj časa.
Na barki smo v preteklih dneh na jamboru zamenjali vse natrgane pripone in zamenjali dotrajane vrvi, trup Skokice je bogatejši za nekaj slojev novih barv, v notranjost pa smo predelali ležišče motorja in nanj tudi že namestili nov Craftsman – Mitsubishi motor.
V preteklih tednih sem imel pogosto vaje v stilu priprav na akcije NNNP (za mlajše: Nič Nas Ne sme Presenetiti :), ko sem v povezavi s popravili spoznaval različne obalne trgovine in mojstre.
potrebnih še nekaj hitrih predelav v notranjosti, le sproti smo lahko tudi spoznavali, kaj vse za sestavljanje in priključevanje motorja potrebujemo.
seveda nisem jadral, saj je Skokica na suhem in doživlja popolno prenovo. Nekaj glavnih pripon jambora, ki so bile natrgane, sem že zamenjal, nekaj jih še bom, ko bom Zlato spet uspel nagovoriti, da pride v Izolo in me obesi na jambor :). Stari motor Lombardini je že zapustil Skokico in dobil novega lastnika, na novega Craftsmana bom moral še nekaj dni počakati.
Skakalni tekmovalni koledar gre počasi proti koncu in kmalu se bomo preselili v toplejše kraje. Seveda mi misli vse bolj uhajajo tudi na morje.
se nama najditelj oglasi, potem pa jo je Klemen predal valovom.
Z mamo sva včeraj prišla na Skokico, ki naju je (zaradi dežja v preteklih tednih) pričakala spodobno čista.
Prva polovica poti s Formentere mimo Ibize do Mallorce je bila precej poskočna, potem pa je veter oslabel, žal pa so ostali zajetni valovi.
Udobje mobilnega interneta, ki sem ga imel na voljo v Španiji kar z barke, bodo spet zamenjali priložnostni obiski v spletnih kavarnah ob ostankih na poti. Spremljanje vremenskih napovedi bo zato malo bolj zapleteno, prav tako pa tudi objavljanje novic na tej strani.
Po dnevnem postanku na jugu Sardinije smo jadrali naprej proti Siciliji. Večino poti nas je pral dež, a je bil veter na slalomski poti med nevihtami ugoden. Vreme na Siciliji je zaenkrat lepo in Robi je že sredi noči odšel na Etno.
Podplat italjanskega škornja je zelo skop z varnimi marinami. Ponoči smo
1.11.
Za spremembo smo si privoščili nekaj sproščenega dopustniškega jadranja po mirnem morju med otoki na poti od Šibenika do Zadra. Spotoma smo se ustavili v Biogradu in kupili vrvico iz katere smo popoldne med jadranjem po Pašmanskem kanalu “spletli” novega lenega Jako (lazy jack), saj je stari že tako razpadal, da bi mi bilo nerodno z njim prijadrati v Izolo.
Ko sem iskal naslednjo možnost in malo bolj podrobno prebral informacije o hrvaških morskih mejnih prehodih, sem videl, da so konec oktobra zaprli mejne prehode na otokih in so v zimskem delu leta odprti le še v večjih mestih, zato smo se usmerili proti Šibeniku, saj je Darko napovedal, da se bo jugo kmalu obrnil na severozahodnik.
Nevihte so ponoči odšle na vzhod in na morju pred Virom se je zbudill kristalno jasen in mrzel dan z zmerno burjo, ki nas je premaknila na Silbo.
Veter je popoldne obrnil na severozahodnik, zato smo zavili na Lošinj in barko za čez noč privezali ob nov pomol v Čikatu. Zlata se je pred nekaj dnevi pritoževala, da se preveč ustavljamo v picerijah, zato smo tokrat v Malem Lošinju poiskali gostilno, kjer so nam spekli palačinke. No, saj vmes pojemo tudi kaj zdravega, npr. čokolado :), sadje, zelenjavo, …
Med potjo čez Kvarner sva s Tomažem modrovala, kje bi se ustavili in kje bi sidrali zadnjo noč pred prihodom v Slovenijo, pa so nas prestregli policaji in preusmerili v Medulinski zaliv. Na morju zahodno od Istre med Kamenjakom in Brijoni potekajo pomorske vojaške vaje in zato so na tem območju Hrvati zaprli ves teritorialni pas.
Hrvaške izstopne formalnosti smo včeraj opravili pri prijaznem luškem kapitanu v Umagu, nakar je veter ugasnil in v Slovenijo smo pripluli s pomočjo motorja in nekaj litrov brazilske nafte iz kantice, saj mi je brezvetrje na koncu poti preprečilo namero, da bi iz Španije vse do doma prijadrali
Pred Izolo so nas z barkami pričakali Joško in njegovi morjeplovski
Deležen sem bil častnega pozdrava mojih jadralcev in prijateljev, od Rogerja in Milanke sem za dobrodošlico dobil šampanjec,
S Tomažem sva v soboto pospravila jadra in barko, nato pa sem Skokico prepeljal v ladjedelnico v Izoli, kjer je skočila iz vode in bo na kopnem počakala do konca zime.
Valovi, ki so se prelivali čez barko, so s palube spotoma sprali ves prah in pesek, ki se je v preteklih dveh mesecih nabral na Skokici, le jambor in zgornji deli jader so še vedno rdeči in kosmati, saj barka že nekaj mesecev ni videla dežja.
Videl sem, da imajo v marini zlate bitve, zato me je postalo strah, kakšen bo danes račun za privez.
O Agadirju pred prihodom nisem vedel veliko, predvsem le to, da so ga po uničujočem potresu pred desetletji zgradili na novo, da leži na jugu Atlasa in da imajo v njem varno pristanišče, kjer se bom lahko naspal pred nadaljevanjem poti. Predvsem slednje me je najbolj zanimalo.
Mesto je dobilo ime po obzidju in prav del obzidja okoli starega mesta na hribu (Kasbah) je eden redkih objektov, ki je nekako preživel potres, staro mesto pa je bilo in je še zravnano z zemljo. Preživel je stari vhod v mesto, na katerem piše: »Boj se boga, spoštuj vladarja«.
Neprestano sem moral slalomirati tudi med plavajočimi ribiškimi mrežami, ki so v razponu po nekaj sto metrov razpete med bojami po morju, včasih vzporedno z obalo, včasih prečno. V eno od prečnih sem se včeraj ponoči v megli tudi zapletel. 
Več kot eno uro sem se potem z baterijo potapljal pod barko v mrzlem Atlantiku in razpletal ter snemal mrežo s kobilice, propelerja in krmila. Večinoma mi je uspelo, le s propelerja mreže nisem in nisem mogel odmotati, zato sem jo bil prisiljen odrezati. Ribiči luknje v mreži najbrž ne bodo najbolj veseli. S propelerja sem mrežni ovoj dokončno odstranil šele dopoldne, ko sem se po nočnem podvodnem zmrzovanju tudi s pomočjo sonca spet nekoliko ogrel in ko se je pod vodo dovolj videlo.
Rabat je bil v srednjem veku piratska luka in morski razbojniki so za utrjenimi zidovi mesta dolgo kljubovali Špancem in Portugalcem, ki so jih zaman poskušali pokoriti. Je pa to uspelo Arabcem, ki so imeli na razvoj Maroka največji vpliv, saj so med Berbere prinesli svoj jezik in vero.
Včeraj sem iz Rabata ob afriški obali odjadral proti severu in dopoldne pri Tarifi po dobrih dveh letih prijadral nazaj v Sredozemsko morje. Bal sem se gostega ladijskega prometa, a sem se ponoči na poti spet moral izogibati la ribičem. V gibraltarski ožini je bilo potem zares veliko ladijskega prometa, a ožina je, pojmu oz. pomenu navkljub, vseeno dovolj široka za vse, celo za maroške ribiče, ki v ožini med ladjami nemoteno lovijo ribe in se ne zmenijo dosti za opozorilno trobljenje ladijskih siren.
Popoldne sem se ustavil v marini v La Lineji in potem čez mejo odšel na potep po Gibraltarju.
Včeraj zjutraj sem se kar hitro pobral iz La Lineje, saj sem v napovedi videl, da se bo veter obrnil.
Še nekaj lepega se mi je zgodilo včeraj pred večerom. Od daleč sem videl skupino kitov, ki so se igrali na površju. Zajadral sem proti njim in upal, da ne bodo prehitro pobegnili, ko me bodo zagledali. Toda kiti se niso preplašili, temveč so se približali Skokici in se potem igrali okoli barke in me nato vsaj pol ure spremljali na poti proti vzhodu. V skupini je bilo več mladičev in trije večji kiti, a so bili še vedno malo manjši od Skokice.
Ugotovili smo, da sem na poti od Gibraltarja do Almerimarja videl pilotske kite, ki spadajo v družino delfinov, ki pa potem spet spadajo med kite. V šali bi lahko rekel, da sem videl živali, ki so nekje vmes med delfini in kiti, ko so mladiči so delfini, ko zrastejo pa kiti 🙂
V marini sem se dogovoril za privez za naslednjih pet tednov po ceni, ki je približno pol nižja od kanarske. Ponudili so mi tudi ceno za polletni privez, ki je v primerjavi z jadranskimi mamljivo nizka. Kaže, da si prizadevajo z nizkimi izven sezonskimi cenami napolniti marino. Marina v Almerimarju ima preko tisoč privezov in je postavljena kar sredi počitniškega naselja, levo in desno od marine pa kilometrske peščene plaže. Stanovanjski bloki so postavljeni na pomolih, barke pa so privezane v kanalih med bloki. Nekaj pomolov v marini pa je tudi običajnih, kakršne poznamo pri nas.
S potjo v Almerimar sem si nekoliko zapletel pot domov, saj od tu ni neposredne avtobusne povezave do Malage in bi moral vmes nekajkrat prestopiti in tudi prespati. Taksi za več kot dvesto kilometrsko pot bi bil precej drag, zato sem se glede na ceno odločil za srednjo pot in za tri dni najel avto, ki ga bom potem oddal na letališču v Malagi.
Vozil sem se po suhih skalnih planotah onstran Siera Nevade, med velikimi nasadi oljk in mandljev, po velikih poljih vetrnic, prvič sem v živo videl sončno termo elektrarno. Ogledal sem si Granado in Alhambro ter se vzpel tudi na Sierra Nevado, seveda večino poti z avtom, le zadnjih nekaj sto višinskih metrov proti vrhu sem potem nadaljeval še peš. Vroče je čez dan na jugu Španije in šele na triglavskih višinah je bilo prijetno hladno.
Po dnevu in pol potovanja oziroma predvsem postopanja po letališčih sem včeraj spet lahko stopil na Skokico. Pred dvema tednoma sem jo zapustil v kislem jesenskem vremenu, zdaj pa je tukaj spet sončno in poletno vroče, da vseskozi teče z mene. Spotoma z letališča sem že nabavil hrano in pijačo za prvih nekaj dni. Večje zaloge hrane za čez ocean bova s Klemenom nabavila v Recifeju. Popoldne sem šel z avtobusom na izlet v mesto. Najprej sem se moral javiti na carini, da so mi spet dovolili uporabo barke, potem pa sem na policiji in kapitaniji pridobil še dovoljenje za odhod iz Salvadorja.
Kaže, da bova še kakšen dan ostala na Sao Vicenteju, saj napovedi za konec tedna obetajo precej vetra s severa. Skokica me je opozorila, da morda ne bo zdržala vsakega vremena, zato bom raje počakal na nekoliko primernejše.razmere na morju vsaj za prvih nekaj dni proti Kanarskim otokom.
Vetra imamo na Sao Vicenteju sedaj že drugi dan v izobilju in neprestano žvižga med jambori jadrnic privezanimi v Marini v Mindelu. Sunki vetra presegajo 40 vozlov hitrosti in Skokico polaga, kot da bi jadrala. 
Severnik naj bi se glede na napovedi danes še okrepil. Vremenski modeli za sever Zelenortskih otokov sicer kažejo le 20 vozlov vetra, a se žal motijo, upam pa, da vsaj za jutri držijo, ko napovedujejo, da bo veter popustil pod 15 vozlov.
Zaradi prevladujočega severnega vetra ob afriški obali bo šla najina pot verjetno precej naokoli po Atlantiku.
Las Galletas, Tenerife
Zaman sem danes v marini čakal na jadrarja. Najbrž je bilo lukenj v jadrih preveč in se je popravilo zavleklo. Jadrar je obljubil, da bodo jadra popravljena do jutri zjutraj. Dopoldne se mi je vendarle uspelo dogovoriti za popravilo strgane spodnje sprednje pripone. Tudi to je obljubljeno za jutri zjutraj. Z nekaj sreče bo Skokica jutri zjutraj spet jadralsko neoporečna. Le še popravilo motorja sem ji dolžan in upam, da bo to uspelo prihodnji teden na Gran Canariji. Seveda bo morala barka spet iz vode in v zvezi s tem še čakam na odgovor iz tamkajšnje marine.
Pokrpana jadra so vendarle prišla nazaj na Skokico in prav tako pa smo na jambor spet namestili popravljeno sprednjo spodnjo pripono. Med plezanjem po jamboru sem opazil, da bo kmalu potrebno poskrbeti še za nekaj drugih pripon in pa bolj zmerno jadrati.
Včerajšnje popoldne smo preživeli v družbi živali iz bližnjega živalskega parka. Še posebej navdušujoča je bila ptičja predstava, ko so iz kletk spustili številne pisane ptice z vseh koncev sveta, da so nam letale dobesedno okoli glav.
Zanimivo je, da so na primer orli in jastrebi, ko so jih spustili, 
odleteli visoko pod nebo in se od tam spuščali med gledalce, ko pa je bilo predstave konec, so so na poziv skrbnikov ubogljivo odleteli nazaj v kletke.
Pasito Blanco, Gran Canaria
na katerega nalegajo tesnilni ležaji. Tega dela nimam s seboj na barki, zato smo sail drive nogo le spet zaprli, namestili propeler in barko v manj kot pol ure postavili nazaj v vodo. Prihranil sem sicer strošek ene operacije dvigala, a vajo bom moral ponoviti še enkrat čez nekaj tednov. Motorni pogon bo spet popolnoma usposobljen, ko bom na barko dobil ustrezen rezervni del.
Naši dopustniški dnevi na Gran Canariji se počasi iztekajo. Iz morskih bitij smo se že prelevili v kopenska in temu primerno naše poti po otoku te dni vodijo stran od morja. 
Na Gran Canariji je zanimiva tudi gorata vulkanska notranjost otoka, ki pa te dni tudi na višinah blizu dva tisoč metrov ni ponudila osvežujočih temperatur, so pa vrhovi otoka poraščeni z borovim gozdom, da smo si oči lahko spočili na zelenju, ki ga bližje morju v sušni naravi ni prav veliko.
Pasito Blanco, kjer smo včeraj v marini pustili Skokico, se nahaja na južni, zavetrni strani Gran Canarie, a vse ostale strani otoka, kakor tudi morje med otoki je bilo vse zadnje dni hudo na prepihu. Dolgoletne vremenske statistike za morje okoli Kanarskih otokov sicer kažejo, da je severovzhodnika v tem času v povprečju za okrog petnajst vozlov, a v zadnjih dveh tednih so bili redki dnevi z vetrom pod trideset vozlov.
puščajoči rezervoar za vodo, v katerega sem potem natočil vodo, da bi preveril, ali še pušča, a sem to pred odhodom domov pozabil storiti in celo zimo me je skrbelo, da bo Skokica poplavljena. Barka je znotraj popolnoma suha in tudi motor se je zagnal ob prvem poskusu.
Položaj S44.53; W73.31; kanal Moraleda
Po živahni noči z jadranjem proti vetru po ozkih kanalih se je naredil lep dan, le veter ja ne žalost ugasnil. Po čudovitih prelivih in zalivih med otoki sva se s pomočjo motorja vozila pod vrhovi tisočakov, kot da bi bila na panoramskem izletu na kaksnem alpskem jezeru. Čudovita in divja je narava na jugu Čila.
Danes je pot potekala pretežno proti zahodu, da sva se skozi labirint prehodov prebila do Pacifika. Ocean naju je pod večer pričakal v
Položaj S48.38; W74.24
Pred večerom bova sidrala v zalivu pred kanalom Iceberg.
V preteklih dneh sva srečala kar nekaj ladij in ribiskih čolnov, danes pa prvič tudi jadrnico, švedsko Dawnbreaker. Verjetno so nama
Ob 22.20 je Miran sporočil, da sta z Robijem previharila mimo rta Horn.
Trenutni položaj: S 55.10; W67.01 
Trenutni položaj: S54.38; W71.49 (Caleta Yahgan)
Upal sem, da bo najinih težav z motorjem danes konec, a ko sem na tukajšnjem DHL-u vprašal po pošiljki z rezervnim delom, so me obvestili, da je na carini v Montevideu in da je prej kot v enem tednu ne morem dobiti. Žal nimam toliko časa na razpolago za
nekaj sekund, ko so se oblaki toliko dvignili, da smo lahko videli do Ria. Ko smo se vrnili v Rio, nas je Kristus spet veselo pozdravljal z vrha gore, obsijan z večernim soncem.
Rio de Janeiro je veliko bolj urejeno in zeleno mesto, kot sem to lahko do sedaj prebral v vodičih in tudi glede varnosti nismo imeli do sedaj prav nikakršnih težav. Jutri bomo verjetno »odkljukali« vse, kar smo v Riu želeli videti in bomo nato lahko odjadrali naprej.
10.5.
e sicer oblačno in ohladilo se je na prijetnih dvajset stopinj, a dež je suho naravo obdaril le ponoči. Tudi veter se ne meni ravno veliko za napovedi in piha z zahoda.
Zlati in Jonu se počitnice v Braziliji iztekajo in jutri odpotujeta proti domu, sam pa bom odjadral proti približno teden dni oddaljenemu Salvadorju, kjer bo Skokica potem v marini počakala dva tedna na mojo vrnitev v Brazilijo, ko bova s Klemenom odjadrala čez Atlantik proti Evropi.
Drugo oslarijo sem storil dopoldne, ko v naraščajočem vetru nisem dovolj skrajšal genove in s tem pridelal pet metrsko luknjo v jadru. No, potem sem razvil cutter in dvignil glavno jadro na tretjo krajšavo. Genovo bom snel in zašil, ko se bo veter dovolj polegel.
