Z jugom in burjo domov

Po obvezni kavi v restavraciji ob obali smo v soboto dopoldne izpluli iz rovinjskega pristanišča. Veter je že precej oslabel in obrnil na jugo, a ga je bilo vendarle še dovolj za počasno metuljčkanje proti severu.

Najprej smo jadrali mimo skupine Melgesov, ki so imeli regato nad Rovinjem, potem pa smo gledali zalive na navtični karti in se sproti odločali, kje bi spustili sidro za čez noč.

Limski kanal je bil kmalu mimo in prav tako Vrsar. Za postanek pri Funtani je bilo sonce še previsoko na nebu in tudi veter nas še ni zapustil. Nazadnje smo Skokico privezali ob pomolček pri Zeleni laguni.

Do večera je bilo še dovolj časa za sprehod in tek ob obali, Aljoša, Vlado in Aleks pa so si v bližnji restavraciji še enkrat lahko privoščili nekaj pijače :).

Zadnji večer na tej poti smo preživeli na barki ob palačinkah in jadralskih filmih.

V nedeljo se je zbudila burja, a je imela tako severno smer, da smo morali ob istrski obali navzgor cikcakati proti vetru.

V Umagu smo spotoma natočili nekaj nafte in se odjavili s Hrvaške, dobro uro pozneje pa prijadrali do Pirana in pri policistu potrdili vstop v Slovenijo.

Po novem za vrnitev domov ni več potrebno kazati covidnih potrdil.

Končno!

Rimini, San Marino in Istra

V četrtek so se oblaki nad Riminijem dovolj razredčili, da smo se lahko brez dežnikov sprehodili po mestu.

Po malo daljši jadralski etapi mi je sprehod po trdih tleh zelo ustrezal.

Cilj sprehoda je bil Avgustov in Tiberijev most iz starih rimskih časov.

 

Večer nam je popestril Aljoša s svojo kitaro.

V petek smo kar zgodaj vstali, a vendarle ne dovolj in nismo ujeli prvega avtobusa, ki izpred železniške postaje odpelje proti San Marinu. Celo tekli smo do dva kilometra oddaljene postaje, pa vseeno zamudili avtobus. Dobili pa smo nekaj jutranje telovadbe :).

Naslednji avtobus je proti San Marinu z nami na krovu odpeljal čez dobro uro. Rekreacija se zame tudi po prihodu na hrib še ni končala. Kmalu po prihodu sem namreč ugotovil, da mi je na avtobusu med slačenjem bunde iz žepa padla denarnica, zato sem stekel nazaj na avtobusno postajo, a je avtobus medtem že odpeljal.

S pomočjo prometnika na postaji mi je uspelo po telefonu poklicati v avtobusno podjetje in od tam so poklicali voznika in le ta je javil, da je pod sedežem našel denarnico in da se v San Marino spet pripelje zgodaj popoldne. Precej sem si oddahnil, saj sem imel v denarnici poleg denarja tudi dokumente in kartice.

Vrnil sem se na hrib in ujel prijatelje na sprehodu med trdnjavami na grebenu. Po vrnitvi v glavno mesto pa smo pomagali ustoličiti predsednika :).

Na ozkih mestnih ulicah in trgih smo namreč videli veliko ljudi v svečanih uniformah, vsakih nekaj minut pa so zadonele salve iz topov pred trdnjavami. Policajko sem vprašal, kaj se dogaja. Odgovorila mi je, da imajo slovesnosti ob zaprisegi predsednika, in to ne le enega, temveč dveh. V San Marinu vsakih šest mesecev v parlamenu izvolijo dva nova predsednika (regenta) republike, ki oblast v svoje roke prevzameta prvega aprila in naslednji par prvega oktobra.

Popoldne sem šel še enkrat na avtobusno postajo in pričakal avtobus. Voznik mi je izročil denarnico, ki pa je bila žal olajšana in je bilo v njej le še nekaj manjših bankovcev. Na srečo so v njej nedotaknjeni ostali vsaj vsi dokumenti in kartice. Voznik je sicer rekel, da je takšno denarnico dobil v roke, a si je verjetno sam iz nje vzel zajetno “najdnino”.

Do odhoda avtobusa za Rimini nam je ostalo še dovolj časa za obisk picerije.

Po vrnitvi v marino smo videli, da je izginila prvoaprilska zapora pristanišča, zato smo kar takoj izpluli na morje.

Načrtovali smo sicer jadranje do Beneške lagune, a smo zaradi vremenske napovedi naše načrte spremenili. Za konec tedna je bila napovedana burja, ki bi nam podaljšala in zagrenila jadranje od Benetk do Izole, zato smo se odločili, da iz Riminija odjadramo proti Istri.

Prve ure do večera smo imeli lep veter z juga in smo hitro jadrali. Zvečer je veter oslabel, ostali pa so zajetni valovi, ki so zibali barko, da so jadra zoprno opletala.

Pospravili smo glavno jadro, za nekaj ur zagnali motor in se z bočnimi valovi guncali v noč.

Sredi noči smo bili pri črpalnih ploščadih sredi Jadrana in veter se je vrnil. Zapihalo je z zahoda, veter se je okrepil nad dvajset vozlov in za jadranje z več kot šestimi vozli hitrosti je zadoščala že samo genova. Veter se je v drugem delu noči še nekoliko okrepil in dvignil dvometrske valove.

Sidro smo v soboto proti jutru spustili v zavetrju otoka Sveti Andrija pred Rovinjem. Ko smo se malo naspali, smo dopoldne odjadrali do carinskega pomola v Rovinj in obiskali policajko na morskem mejnem prehodu, da smo opravili hrvaške vstopne formalnosti.

Danes smo želeli odjadrati iz Riminija, pa so nas ustavili. Ob vzhodni jadranski obali napeljujejo plinovod iz Afrike in ker te dni kopljejo ravno mimo Riminija, so z žerjavi in ladjami za polaganje cevi preprosto zaprli izhod iz luke.☹️
V marini smo ujeti kakor v mišolovki.
Pravijo, da bodo z deli končali do ponedeljka.

 

Mokra noč pod jadri

Včeraj smo se odpravili na prvo spomladansko jadranje. Vremenska napoved ni bila najlepša, najslabša pa tudi ne. Po nekaj tednih milega vremena z rahlim vetrom na morju smo dočakali tudi dež. Zagotovo so ga bili veseli kmetje in posušena narava, a tudi našega razpoloženja na barki “nekaj” kapelj dežja ni preveč zmotilo. Pomembno je bilo, da je na morju pihalo iz prave smeri.

Z Aljošo, Vladom in Aleksandrom smo popoldne odvezali vrvi v marini in se odpravili na pot proti Riminiju. Start se mi ni najbolje posrečil, saj smo na blatno dno v marini nasedli že dvajset metrov od priveza, potem pa smo se s kobilico zakvačkali še muringe sosednjih bark. Ob nizki oseki imam zaradi plitvine pred pomolom včasih težave z nasedanjem na blatno dno pri vplutju ali izplutju s priveza. Žal je bilo tudi včeraj tako, a smo se z nekaj zunanje pomoči v nekaj minutah izkopali iz blata in vrvi muringov napeljanih po dnu. Ob začetku poti nisem naredil prav dobrega vtisa na moje sojadralce.

Namesto napovedanega neugodnega juga nas je že na izhodu iz marine pozdravil lep vzhodnik, s katerim smo kar hitro lahko jadrali mimo Pirana in Savudrije proti jugu. Cilj naše poti je Rimini in naslednji dan obisk San Marina, a glede na vremensko napoved je kazalo, da bomo morali jadrati najprej proti Benetkam.

No, veter je bil lepši od napovedi in pot smo za Savudrijo vendarle lahko zastavili proti končnemu cilju na jugu. Dež se je popoldne še obotavljal in skozi oblake se je kazalo tudi sonce.

V morju je še vedno veliko ogromnih meduz. Upam, da se bodo do začetka kopalne sezone umaknile, saj bo sicer plavanje med njimi pravo adrenalinsko doživetje :).

Zvečer je veter vse bolj slabel, zato smo jadrom dodali pomoč motorja, ponoči pa je začelo tudi deževati. Dežurstvo ob krmilu smo si razdelili po parih na štiri ure. Vzhodnik se je vmes spet okrepil nad deset vozlov, da smo lahko ustavili motor in uživali v tišini jadranja.

V drugem delu noči smo slalomirali med pliskimi ploščadmi, ki so kar na gosto postavljene po sredini severnega Jadrana in še naprej proti italijanski obali.

Presledki med plohami so proti jutru postajali vse krajši in streha šotora nad kokpitom je vse bolj puščala, zato si je bilo potrebno obleči jadralska oblačila. Veter je oslabel, z juga pa so nasproti prihajali valovi, ki so zibali barko, da so jadra nemočno opletala in smo jih pospravil ter zagnali motor.

 

Zadnjih nekaj ur pred Riminijem nas je dopoldne osrečil zahodnik in nas skoz dež ponesel do Riminija, kjer smo sredi dneva pristali v marini na vhodu v mesto.

Prvo pomladansko jadranje

Vreme na slovenskem morju je bilo zadnja dva tedna zares prijazno, sonce že toplo greje, a za pravo jadranje je manjkalo nekaj več vetra :).

V prostih dneh smo zadnje čase na Skokici veliko vrtali, “šraufali” in barko pripravljali na jadralno sezono, konec tedna pa sva šla z Zlato na morje preveriti, ali vse deluje tako kot je prav. Predvsem pri novem ogrevanju je bilo nekaj porodnih težav in sem minuli konec tedna lahko z veseljem ugotovil, da deluje tako med motoriranjem, kot med jadranjem in tudi ponoči na sidrišču :).

Skakalnih tekem sem videl že ogromno, a jih večinoma gledam le s sodniškega stolpa, kjer je ponavadi moje delovno mesto, letos pa se je ponudila priložnost, da si planiška tekmovanja v poletih lahko pogledam kar z barke. Vse je enkrat prvič in itak se počasi že bližam “penziji”, ko upam, da bom to lahko pogosteje počel. Užitek je bil dvojen, v spremljanju sanjskih poletov slovenskih skakalcev in zraven še v jadranju z rahlim maestralom po mirnem morju.

Kar nekaj jadralskega prometa je bilo tokrat v Tržaškem zalivu med Izolo in Gradežem, popoldne pa sva z Zlato sidro spustila v zalivu pred Strunjanom, odveslala na obalo in se sprehodila čez hrib nad laguno.

Sonce je kmalu zašlo in hladni večerni vetrič je spomnil, da se je pomlad še zelo mlada. Večer sva zaključila ob morskih sadežih v restavraciji na obali. No ja, Zlata je pojedla “sadeže”, jaz pa priloge :).

Kot sem že na začetku omenil, ogrevanje na barki zdaj deluje in barka naju je ponoči ob vrnitvi pričakala prijetno topla :).

 

Morda je slika naslednjega: vodno teloSredi tedna se odpravljamo na prvo malo bolj resno spomladansko jadranje in kaže, da bo vreme v prihodnjih dneh vendarle bolj pestro.

Najbrž nam bo zelo prav prišel tudi predelani in prenovljeni šotor, ki sem ga za bolj hladno in mokro jadranje namestil nad kokpit, da ga bomo preskusili.

 

Prvomajsko jadranje

Za prvomajske praznike sem pripravil malo bolj bogat program tečaja jadranja, ki bo kombinacija odprtomorskega in navigacijskega jadranja.

Jadrali bomo med 27. aprilom in 4. majem od Izole do San Marina in Dalmacije.

Več informacij na tej povezavi: https://www.tepes.info/domov/jadranje/jadralni-tecaji/

Toplo bo

Toplo bo na Skokici, tudi pozimi.

Po nekaj premorih smo včeraj na barki končali z vgradnjo Autotermovega sistema za ogrevanje. V krmnem delu smo med množico cevi in kablov našli primeren prostor tudi za namestitev grelca, potem pa od tam v vse kabine razpeljali cevi, po katerih bo pihal topel zrak in ogreval notranjost Skokice. Izkazalo se je, da je v prekatih pod posteljami, omarami in tlemi ravno še dovolj prostora za razvod cevi, da so cevi skrite očem in hkrati ne motijo skladiščnih prostorov na barki.

 

Da smo z Edom in Mihom cevi speljali tja, kamor smo želeli, je bilo potrebno dosti plazenja po ozkih luknjah in iskanja dovolj velikih prehodov med kabinami. Nekaj sten med kabinami je bilo potrebno tudi prevrtati, kjer drugih možnosti ni bilo.

Edo se je včeraj na koncu moral le še potruditi, da je od tanka za gorivo do gorilca po cevki pritekla nafta, da se je grelec zagnal in notranjost barke je potem postajala vse toplejša.

Lep sončen dan nama je prišepnil, da je pravi test ogrevanja pravzaprav potrebno opraviti na morju, zato sva odvezala vrvi s pomola in izplula iz marine. V skladu z nenapisanimi pravili Sončne uprave je preizkus delovanja ogrevanja opravil vodja montaže, zato je imela Skokica me preizkusom za krmilom novega krmarja.

 

Na morju so bile le rahle sapice, a da sva z Edom sploh lahko jadrala, sem se moral z Edovo pomočjo  povzpeti na jambor, saj se je dvižnica genove na vrhu zapletla tako grdo, da jadra nisem mogel razviti. Po opičji telovadbi na vrhu jambora sem vrv hitro razpletel. Navijalni sistem je spet deloval in v genovo sva na poti proti Piranu lahko ujela nekaj vetra.

 

Ogrevanje je uspešno opravilo preizkus tudi med plovbo, med jadranjem naju je na palubi grelo sonce, notranjost barke pa je ogreval Autoterm :). V hladni polovici leta nas na Skokici poslej ne bo zeblo.

Objavil sem tudi program prvega spomladanskega tečaja odprtomorskega jadranja: https://www.tepes.info/domov/jadranje/jadralni-tecaji/

Oaza

Pretekli vikend nisem načrtoval, da bom šel v januarju še enkrat na morje, a so zadnje dni korona-razmere v Sloveniji postale precej čudne in sem še enkrat pobegnil na barko.

Saj ne, da bi me bilo strah, da bi zbolel (cepljen sem in fit ter s tem proti koroni dobro opremljen), težava so predpisi. Moja služba in moja želja je sodelovati na tekmovanjih in predvsem na Olimpijadi, ki je pred vrati. Predpisi pa pravijo, da vrata tja odpira le serija negativnih PCR testov, ki jih morajo športniki (in tudi mi ostali) opraviti v prihodnjih dneh.

Ob današnjih številkah o okužbah je vse skupaj videti precej negotovo, težko veš od kod bo priletelo, športniki imajo občutek, kot bi hodili po minskem polju, pozitiven PCR test pa bi bil v tem času oslarija na kvadrat in velika smola za vsakogar, ki želi v Peking.

Doma ne morem zahtevati, da se zapremo v hišo, da naj se ne posluje in hodi v šolo. Vsi smo cepljeni, zdravi in fit, zdrav razum mi govori, da korona nikomur od nas nič ne more. Upam, da se bo kmalu izkazalo, da je omnikron darilo iz Afrike za vse tiste, ki se niso cepili, da stvar brez resnejših posledic opravijo po naravni poti, in da so stari necepljeni lovci na srečo z omnikronom dobili dobitno srečko :). Ja, upam, a predno bodo tudi vlade držav to spoznale, priznale in spremenile predpise, bo olimpijada in zima že mimo.

Svoje pribežališče, svojo oazo sem spet našel na Skokici.

V soboto zjutraj sem odvezal vrvi in izplul iz izolske marine. Med plovbo do Pirana sem namestil jadra, potem pa me je iz Piranskega zaliva pospremil vzhodnik.

Med lagodnim jadranjem sem spet enkrat lahko opazoval predstavo, kako slovenski in hrvaški policaji ter hrvaški ribiči določajo mejo v Piranskem zalivu.

Hrvaški ribiči s svojo barko zaplujejo v slovensko morje, do njih s čolnom pribrzijo slovenski policaji in jih opozorijo ter popišejo, kmalu se jim pridružijo še hrvaški policaji na svoji policijski ladji in se pridružijo popisovanju, potem pa se vsi skupaj “prijateljsko” razidejo.

Na fotki je hrvaški ribič in njegovi “telesni stražarji”.

Za Savudrijo je veter za nekaj časa izpuhtel, a se je kmalu vrnil z druge strani.

Kam grem sredi dneva še ne vem. Jadram in uživam v lepem dnevu.

Zahodnika je le za nekaj vozlov in Skokica zato le počasi reže velove ob zahodni istrski obali proti jugu. Za Novigradom se pooblači in z zahoda začenjajo prihajati vse večji valovi ter zibajo barko. Za Porečom je valovanja že toliko, da veter ne zmore več dovolj napihniti jader, zato le ta začnejo opletati in frfotati.

Pospravim jadra, zaženem motor in barko usmerim proti Sv. Andriji, otočku za Rovinjem, ki ima pred hotelom pomolček, ki bo nudil ustrezno zavetje pred zahodnimi valovi.

 

Postanek na Svetem Andriji je bil v igri že prejšnji teden, a Gregorju ni bil všeč hotel, ki je na otoku :).

 

 

Skokico sem popoldne privezal ob pomol, hotel na otoku pa je v tem času zaprt, tako da imam zase na voljo cel otok :). Pravzaprav imam na voljo kar dva otoka, saj je Sv. Andrija z nasuto potjo povezan še s sosednjim otočkom Maškinom. Ob obali okoli obeh otokov ja speljana lepa trim steza, ki sem si jo pod večer sposodil za sprehod in tek.

Nazaj v domači pristan

Gregor me je zadnje dni večkrat zbadal, kdaj bom spekel palačinke, ki so menda nekakšna dodatna znamenitost Skokice. Odgovarjal sem mu, da palačinke na barki po navadi spečem ob koncu jadranja.

V petek zvečer je Gregor palačinke vendarle dočakal :).

Namazala sva jih s šipkovo marmelado in smetano, potem pa sva jih z veseljem zmazala.

Sobotno jutro je bilo hladno in kristalno jasno, le vetra ni bilo na spregled, zato se nama z odhodom ni mudilo.

Dopoldne sva izplula iz Zelene lagune proti severu. Brezvetrju primerno je bilo morje gladko in plovba mirna. Dogovorila sva se, da se med plovbo proti Sloveniji enkrat vmes ustaviva ob obali, da lep sončen dan izkoristiva še za nekaj kopenske rekreacije.

Opazovala sva obalo in izbirala kraj za pristanek: Poreč je bil preblizu, Novigrad preveč s poti, v Dajli nisva bila prepričana, ali je morje ob pomolu dovolj globoko, v Lovrečici sva poskusila pristati, a bi se kmalu s kobilico prepričala, da je morje ob pomolu preplitvo za Skokico.

Nazadnje sva pristala ob starem industrijskem pomolu pred Umagom.

Ob tem pomolu bivše cementarne sem že večkrat pristal za čez noč ali pa za dnevno kopanje, nikoli prej pa se še nisem sprehodil po okolici. Tokrat sem si za tek izbral krog okoli jezera, ki je nastalo v veliki luknji, ki je posledica izkopa rude za proizvodnjo cementa v preteklosti.

 

Popoldne sva odplula v Umag, kjer sva na črpalki najprej napolnila tank za nafto na barki in se nato ob carinskem pomolu na drugi strani zaliva še odjavila s Hrvaške.

Savudrijski svetilnik s Triglavom v ozadju.

Veter naju zadnji dan nikakor ni hotel osrečiti, zato je Skokico tudi mimo Savudrije in v Piranski zaliv poganjal motor. Morje je bilo še naprej gladko in vremenska napoved ni obetala vetra, zato sva začela pospravljati jadra in opremo.

Piran naju je, za razliko od megle ob odhodu, tokrat sprejel obsijan z zahajajočim soncem.

Formalnosti na mejnem prihodu so bile hitro za nama in naredila sva le še ovinek mimo piranske punte in mimo Strunjana ter Skokico zvečer privezala v domačem pristanu v izolski marini. Zimske jadralske počitnice so končane.

Lepa in aktivna dva tedna sva z Gregorjem preživela na Jadranu, dobro sva se ujela in najadrala. Kakšni so Gregorjevi vtisi z jadranja, boste v prihodnjih dneh lahko prebrali na njegovem blogu: http://gregorcampa.blogspot.com/2022/01/divje-in-divje-lepo-jadranje-z-miranom.html

V prihodnjih tednih imam na programu veliko zimskih skakalnih poti, barka pa bo medtem počivala v marini, le v februarju jo bom dal za nekaj dni na suho zaradi vzdrževanja. Spomladi bomo spet dvignili jadra.

V februarju bom tudi objavil program za spomladanske tečaje jadranja.