Avtor: Miran Tepeš

Otok Kolombangara

Skupaj z Zlato, Marinko, Suzano in Mino smo se zjutraj na obali srečali z vodičem in odpravili v hribe. Najprej so nas s terenskim poltovornjakom peljali kakšnih 20 km po gozdnih cestah skozi tropski gozd in skozi prostrane nasade mavričnega evkaliptusa, tika, akacij in še nekaj drugih vrst dreves. Vozil nas je šef turističnega dela gozdarskega podjetja, ki upravlja z gozdovi na Kolombangari. Pohvalil se je, da z gozdovi gospodarijo sonaravno, da kombinirajo različne vrste dreves, ne delajo golosekov, da posekana drevesa sproti nadomestijo z mladikami iz lastnih drevesnic in da je v podjetju s tajvanskimi lastniki zaposlenih nekaj sto domačih gozdarjev, ki s plačo kar dobro živijo. Pripeljali smo se do koče ob vznožja vulkana, od koder smo imeli lep razgled na z bujnim gozdom poraščen gorski greben.

Šef nam je dodelil dva vodiča, v spremstvu katerih smo se potem nekaj ur po lepi razgibani poti vzpenjali v hrib. Steza nas je vodila med mogočnimi debli visokih dreves po grebenu kraterja že davno ugaslega vulkana, največ navzgor in včasih vmes tudi malo navzdol. Sem ter tja se nam je med drevesi ponudil lep razgled na otok in morje pod nami in na okoliške otoke.

Najvišji vrh na vulkanu sega do višine 1780 metrov in pot do vrha in nazaj bi po razgibanem terenu trajala vsaj dva dni. Mi smo našo malho vtisov napolnili že po nekaj urah in se obrnili na enem od nižjih vrhov, saj nismo nameravali prenočevati na hribu.

Ena od znamenitosti otoka so tudi slapovi in brzice na reki, ki priteče z vulkana. Po vrnitvi z vulkana in po krajšem počitku ob koči sem ocenil, da mi je v nogah ostalo dovolj moči še za za spust v sotesko in ogled slapov. Iz opisa poti na spletni strani gozdarskega podjetja sem sklepal, da je pot dobro prehodna in se je potrebno le spustiti po strmi poti v 200 metrov globoko sotesko in potem še za nekaj kilometrov sprehajati po razgibani poti ob reki in po reki do slapa Myles, kjer se soteska konča s strmo steno pred vhodom v krater vulkana.

Planinska pot v hrib po grebenu okoli kraterja vulkana, po kateri smo hodili dopoldne, je bila dobro prehodna. Mislil sem, da je tako tudi s potjo po soteski in sem se na pot odpravil sam. Vodičem sem po hribovskem pohodu povedal, da nameravam popoldne še v sotesko in do slapa, a so mislili, da sem že dovolj utrujen in mi niso verjeli.

Kar sam sem se odpravil po poti navzdol v sotesko, a na srečo je vodič kmalu prišel za menoj in me dohitel, ko sem prišel do reke. Šef ga je poslal v sotesko za menoj, ko je slišal, da sem se sam odpravil k slapu. Pot navzdol do reke je bila dobro vidna, pri reki pa bi se zame končala, saj je bilo potrebno reko večkrat prečkati in potem na drugi strani med grmovjem poiskati nadaljevanje poti po gozdu in čez skale mimo brzic in manjših slapov. Gozdna pot je bila marsikje zaraščena in pogosto nama jo je moral vodič čistiti in utirati z mačeto.

Zanimivo je, da sta oba vodiča, tako tisti po hribu kot ta po soteski, pot prehodila v opankah. Vodič je na podlagi izkušenj vedel, katere korenine in debla na poti ali pa skale v reki in ob reki so spolzke in je varno skakal z ene na drugo. Meni je v mojih pohodniških čevljih marsikje spodrsnilo in sem potem raje naredil še kakšen vmesni korak več.

Kakšno uro sva potrebovala za mokro pot po soteski in potem še uro nazaj. Slap sam po sebi se mi ni zdel nič posebnega, veliko lepša in zanimiva je bila sama pot po soteski, po reki in čez brzice ter po gozdu pod krošnjami mogočnih dreves.

Doživetij poln dan smo po vrnitvi s hriba zaključili z večernim plavanjem okoli Skokice v mirnem zalivu Ringgi.

Za nedeljo sem se na Kolombangari poskušal dogovoriti, da nam v vasi ob obali pripravijo kulturno predstavo z njihovimi tradicionalnimi plesi in pesmimi, a sem se uspel dogovoriti le na pol. Na spletu sem prebral nekaj poročil navdušenih jadralcev, ki so takšno predstavo z igranjem na cevasta tolkala doživeli, zato sem se že cel teden trudil in se poskušal dogovoriti za obisk vasi, vendar na moje maile in klice nisem dobil odgovora.

Ko smo v petek pozno popoldne jadrali proti Kolombangari, smo pred otokom srečali ribiča, ki se mu je mudilo domov, saj so prebivalci v glavnem adventisti, ki imajo med petkom zvečer in soboto zvečer šabat, ki je namenjen počitku. Zaplul sem k njemu in mu povedal, da bi želeli videti njihovo glasbeno predstavo. Fant je nekaj zamomljal, prikimal in odveslal naprej. Če enkrat smo ga dohiteli in vprašal sem, ali pri njih igrajo na cevasta tolkala. Odgovoril je: “Yes”, in hitro veslal naprej, da ne bi zamudil sončnega zahoda in šabata. Zaklical sem za njim, naj v vasi sporoči, da bi jih v nedeljo radi obiskali. Mislim, da je še enkrat rekel yes in s kanujem izginil med mangrovami. V nedeljo zjutraj je do nas v zaliv Ringi priveslalo dekle s hčerkico v kanuju in me vprašalo, ali bi res radi videli glasbeno predstavo njihovega ljudskega benda na tolkala. Navdušeno nas je povabila v vas in sporočila, da nas bodo z veseljem sprejeli.

Dvignili smo sidro in odpluli do tri milje oddaljenega zaliva Vovohe, kjer nas je v vasi ob obali pričakal cel orkester tolkačev na cevaste bobne (Pan pipe band). Ne vem, kako bi takšno glasbo pravilno imenoval. S podplati opank so muzikanti živahno tolkli po ceveh iz bambusa in plastike in super je zvenelo.

https://www.facebook.com/jadrnicaskokica/videos/1826834894532834

Priredili so nam dvourno glasbeno-plesno zabavo, ki jo bomo težko pozabili. Naša dekleta so se med predstavo tako vživela, sprostila, zaplesala in se “odklopila”, da sem moral zelo skrbno “cenzurirati” video posnetke, da sem našel primernega za objavo (klikni na zgornjo povezavo).

Živahne Korošice

Sredi julija so se nama na Skokici pridružile tri živahne Korošice, s katerimi sem se pred nekaj meseci dogovoril, da pridejo na križarjenje po Salomonovih otokih. Da bi bilo vkrcanje čim lažje, sva se z Zlato z barko zapeljala do Munde, kjer je letališče. Pot do Munde na drugi strani otoka New Georgija je bila zdaj bistveno lažja in hitrejša, saj sem pot že poznal in lahko sem tudi sledil črti z GPS sledjo Skokice izpred enega tedna, ki sem jo imel vrisano na zaslonu navtičnega ploterja, ko sva se po varnih globinah morja izognila vsem plitvinam, podvodnim čerem in grebenom.

Skokico sem zasidral ob obali le kakšnih 200 metrov od letališča, zato Suzana, Marinka in Mina niso imele dolge poti do barke. Popolnoma ženske posadke še nikoli nisem imel na barki. Vse je enkrat prvič. Bomo videli, kako dolgo bodo zdržale, oz. kako dolgo bom pod komando štirih žensk zdržal jaz 😊.

Popoldne smo v trgovinah nabavili nekaj hrane in pijače za naslednje dni, potem pa je spet začelo deževati, zato smo čez noč ostali kar v Mundi. Večerjali smo v bližnji restavraciji na obali, kjer sva z Zlato že prejšnji teden dobro jedla.

V torek 15. julija smo zjutraj izpluli iz lagune otoka New Georgia in obrnili na zahod proti nekaj ur oddaljenemu otočju Ghizo. Vreme je bilo lepo, le vetra je bilo samo za vzorec, zato je Skokico proti zahodu poganjal motor. V laguni otoka Ghizo smo sidro spustili v bližini otočka Olasana in lepo popoldne preživeli ob potapljanju med koralnimi grebeni in ob sprehodih po otoški plaži.

Naslednji dan smo se preselili še nekaj deset milj dlje proti zahodu do otoka Vella Lavella in tudi tam ob sprehodih raziskovali lepe bele plaže in tropske koralne otočke na grebenu. Dekleta so se preskusila tudi v supanju in ob tem je bilo kar nekaj smeha. Medtem ko se je ženski del posadke zabaval na vodi, sem sam malo popravljal na barki in upam, da mi je s kitom končno uspelo dovolj dobro zatesniti palubno okno, da ne bo več puščalo ob hudih nalivih.

V četrtek je končno vsaj malo zapihalo, da smo lahko raztegnili jadra in se v tišini s pomočjo vetra preselili na naslednji otok. Tokrat smo jadrali proti vzhodu, nazaj do otoka Ghizo in se sprehodili po prašnih ulicah, trgovinah in živahni veliki tržnici mesteca Gizo. Hrana na Salomonovih otokih ni draga, zato smo dan zaključili z bučno juho ter “kumaro” (pečenim sladkim krompirjem) v restavraciji nad obalo.

V petek zjutraj smo se ustavili pri Kennedy-jevem otoku in se potapljali med pisanimi ribicami okrog tamkajšnjega koralnega grebena. Otok so poimenovali po ameriškem predsedniku J.F. Kennedy-ju, ker se je bivši ameriški predsednik med drugo svetovno vojno skupaj s posadko rešil na ta otok, potem ko so jim Japonci v bližini prerešetali in potopili patruljni čoln.

Popoldne smo odjadrali do Kolombangare, kjer smo za konec tedna z vodičem dogovorjeni za planinski pohod do roba kraterja vulkana do višine okrog tisoč metrov.

Pet dni je mimo in še vedno sem živ 😊, dekleta pa so tudi vseskozi dobre volje in Zlata se je z njimi lepo ujela.

New Georgia, Ghizo in Kolombangara

Po dnevih divjine sva z Zlato odjadrala do otoka New Georgia, kjer sva si privoščila nekaj udobja civilizacije in dopolnila zaloge hrane in vode na barki.

Za prvi postanek na otoku sem si izbral naselje Munda, kjer je tudi otoško letališče. Preglavice na poti so nama spet povzročali številni koralni grebeni, ki obkrožajo otok, a niso vrisani na navtičnih kartah oziroma so narisani na napačnih mestih. Tudi satelitski posnetki tega dela otoka so zelo slabi, ali so prekriti z oblački ali pa je morje na posnetkih zaslepljeno s soncem. Pomagala sva si lahko le s počasno plovbo med grebeni in s skrbnim opazovanjem barv morja pred premcem barke.

Zlatini živci so bili spet na preizkušnji še posebej, ko se je pooblačilo in je začelo deževati. Takrat se v morju svetlih barv grebenov ni več videlo že na daleč, temveč so se prikazali šele tik pred barko in sva potem morala na hitro ustaviti barko in se vračati iz slepe ulice. Dve uri sva potrebovala za zadnje tri milje poti in do Munde nama je uspelo pripluti ne da bi nasedla. Za nagrado sva si v gostilni ob obali privoščila večerjo, naslednji dan pa še sprehod po vasi in okolici ter obisk trgovin in tržnice.

Za privez za Skokico preko poletja sem se dogovoril v marini v pristaniškim mestecu v Noro, ki leži na severozahodni strani otoka. Pot med Mundo in Norom naju je spet vodila med številnimi koralnimi grebeni, otoki, otočki in čermi ter na koncu še po nekaj milj dolgem ozkem prelivu med otoki. Ta del poti me je zelo spominjal na plovbo po rekah in rokavih Amazonije pred nekaj leti.

Pred Norom se je kanal razširil v zaliv in na desni sva videla marino in kakšnih deset tam privezanih bark. Edina še prosta boja je čakala na Skokico. To ni marina, kakršne poznamo na Jadranu, temveč je v zalivu zasidranih nekaj boj, na katere se priveže barko. Na obali je pipa z vodo in sanitarije, zagotovljeno imajo tudi 24 urno varovanje. Obalni del marine je še v izgradnji in ko bo končan, bo imela marina nekaj deset privezov tudi ob obali. Lastnik je Avstralec, marino pa upravlja nemška jadralka Hilde, ki je s svojo jadrnico v Noru obtičala med korono in se tukaj dovolj dobro počuti, da svoje jadralske poti okoli sveta po epidemiji in odprtju meja še ni nadaljevala. S Hilde sva bila v zadnjih mesecih večkrat v stiku preko mailov, zdaj pa smo se spoznali še v živo.

Noro je pristaniško mestece v katerem je tudi dokaj velika tovarna ribjih konzerv »Soltuna«, ki daje zaposlitev veliko domačinom. Hiše v mestu so zato bolje grajene in bolj razkošne, kot smo jih do zdaj, z izjemo Honiare, videvali po Salomonovih otokih. V Noru sem imel opravek tudi na carini, saj mi carinik ob našem prihodu na Salomonove otoke pred nekaj tedni ni izdal carinskega potrdila in sem le tega dobil šele tukaj.

Deževno-sončni so bili zadnji dnevi in napoved je kazala, da se bo spremenljivo vreme nadaljevalo še nekaj dni. Jutra so lepa, sončna, popoldnevi in večeri oblačni in plohasti. Iz Nora sva odjadrala še nekaj deset milj naprej proti zahodu do Giza, ki je glavno mesto province Zahodne province Salomonovih otokov. Otok Ghizo je podobno kot mnogi drugi tukajšnji otoki obdan z laguno, koralnimi grebeni in otočki na zunanjem koralnem grebenu. V Gizu je veliko kitajskih trgovin in trgovinic, po luknjastih cestah pa je v mestu gost promet z avtomobili, čeprav je otok majhen in cest tukaj ni veliko. V zapisov jadralcev sem prebral, da sidrišče v mestu ni varno, a ne zaradi vremena temveč zaradi tolovajev, zato sva preko noči sidrala v sosednjem zalivu, čoln pa sem dvignil na palubo in pospravil motorček.

Na poti z Ghiza nazaj proti Noru sva se z Zlato ustavila na otoku Kolombangara, ki je s 1770 metri najvišji otok v Salomonovem otočju. Ime otoka v jeziku staroselcev pomeni božanstvo voda, saj ima otok zaradi višine gora veliko padavin in po pobočjih se k morju zato stekajo številne reke in potoki. Kolombangara je poraščena z gostim gozdom in gozdarstvo daje domačinom kruh.

Iz mirnega zaliva Ringgi sva se sprehodila skozi gozd po rahlo vzpenjajočih poteh na nižjem delu otoka. Gozd na tem delu otoka so gozdarji precej spremenili in so zdaj tu obsežni nasadi predvsem hitro rastočega mavričnega evkaliptusa, ki zraste v višino preko 60 metrov. Višje po hribih na otoku je prvobitni tropski deževni gozd, a po planinskih poteh Kolombangare se bomo raje sprehajali čez nekaj dni, ko bo vreme bolj suho.

Otok Tetepare

V nedeljo sva z Zlato odjadrala proti laguni Marovo na zahodu otoka New Georgia, a mi ni uspelo priti v laguno. Z juga Pacifika so se valili dolgi oceanski valovi in so se na prehodu čez greben krepko povišali in se potem še dvesto metrov valjali in penili po plitvini. Na navtični karti je bila na prehodu v laguno napisana globina med 8 in 10 metri, globinomer na barki pa mi je začel kazati globino pod petimi metri, zato sem se ustrašil in barko obrnil ter pobegnil iz razpenjene vode. Nato sem poskusil še enkrat malo stran na drugem mestu in takrat je poleg morja popenila še Zlata in me nadrla, da sem še enkrat obrnil barko in pobegnil z grebena. In potem sva nekaj ur jadrala ob grebenu in okoli grebena. Oceansko valovanje je bilo neizprosno in nisem našel varnega prehoda, zato sem na navtični karti poiskal nov cilj. Konec popoldneva sva pristala v zavetju otoka Tetepare. Čez opevano laguno Marovo sva naredila križ, upam pa, da nama bo jutri uspelo narediti kljukico vsaj na prav tako opevanem otoku in narodnem parku Tetepare. Tukaj pred krokodili menda ne strašijo, temveč vodiči goste odpeljejo do krokodiljega jezera, da si jih lahko od blizu ogledajo – krokodili goste in gostje krokodile.

Tetepare je bujno poraščen s tropskim pragozdom. Pred dvesto leti so z otoka pred lovci na glave in pred črno magijo pobegnili vsi prvotni prebivalci in od takrat je otok brez stalnih prebivalcev. Otok je že dolgo nenaseljen, zato se je narava na otoku prosto razvijala in je v njej polno rastlin in živali, ki jih na drugih otokih ni več v izobilju. V gozdu kraljujejo ogromna stoletna drevesa in živalski svet je bogat. Potomci Teteparejčanov so ostali lastniki otoka in ga razglasili za narodni park. Na otoku so naredili eko naselje za 20 gostov, kjer imajo tudi rendžersko postajo. Gostje naselja so v veliki meri razni znanstveniki, ki preučujejo rastlinski in živalski svet na otoku.

Pri rendžerjih plačaš vstopnino in se z vodiči dogovoriš za ogled otoka. Žal v laguni na južni strani otoka ne dovolijo sidranja, zato sva sidrala na severni strani otoka in želela od najinega zaliva do rendžerjev priti po gozdni poti čez otok. Našla sva stezo, ki je s plaže vodila v notranjost otoka in po njej skozi goščavo hodila kakšen kilometer, potem pa se je pot na poseki končala in nisem našel nadaljevanja. Vrnila sva se v zaliv in se potem s čolnom odpeljala nekaj milj okoli severozahodnega rta na drugo stran otoka do eko naselja in rendžerjev, s katerimi smo se dogovorili za ogled krokodilov in tropskega gozda.

Najprej smo se z vodičem kar z našim gumenjakom odpravili ob obali do zalivov, kjer se nahajajo krokodili. Vodič nama je rekel, da imajo krokodili tukaj dovolj hrane in ne napadajo ljudi, pa vendar je bil občutek čuden, ko smo šli z gumenjakom na srečanje s krokodili.

V prvem zalivu nismo našli krokodila in tudi v drugem zalivu na obali ni bilo nobenega. Po pol ure sem že mislil, da bo podobno kot pred dvema letoma na Arktiki, kjer so vsi svarili pred severnimi medvedi, mi pa dolgo nismo uspeli videti nobenega. A vodič je bil vztrajen in smo nadaljevali pot še v tretji zaliv in tam smo končno videli krokodila, ki je ležal med skalami na obali. Vodič je povedal, da so krokodili tukaj lepših barv, ker živijo v bolj čisti vodi. Ali je krokodil spal ali ne si nisem upal iti pogledati. Raje sem ostal v čolnu nekaj metrov od obale in že tako se mi je zdelo, da smo zelo blizu.

Sledil je sprehod po tropskem gozdu, kjer nama je vodič pokazal različne zdravilne rastline za različne bolezni ali rane, ali pa je odsekal kakšno vejo lijane, iz katere je tekel sok, s katerim se je bilo mogoče lepo odžejati.

Za nameček sva z Zlato v laguni videla tudi želve usnjače. Dan je bil skorajda popoln, le večerje v eko naselju nama ni uspelo dobiti, ker se nisva že nekaj dni prej najavila.

Slovo v Honiari in odhod proti zahodnim Salomonovim otokom

Za razliko od prejšnjega obiska nas je Honiara tokrat sprejela obsijana s soncem in prej blatne ulice mesta so se zdaj spremenile v prašne ulice. Glavno ulico prenavljajo in širijo, a je še niso asfaltirali, zato se izpod koles množice avtomobilov vseskozi dvigujejo oblaki prahu, ki jih veter raznaša po okolici.

Nina in Robert v Honiari zaključujeta jadralski del svojega popotovanja, midva z Zlato pa se pripravljava na nadaljevanje križarjenja med pacifiškimi otoki, zato sem se posvetil predvsem nabavi hrane in vode za naprej, na bencinski črpalki pa sem uspel v reciklažo oddati tudi staro olje, ki mi je ostalo po opravljenem servisu motorja. V trgovini so dobili novo pošiljko sadja, sira in jogurtov in del tega se je poleg čipsa preselil na Skokico.

Robert in Nina sta naju z Zlato zvečer povabila v hotel na obali na okusno poslovilno večerjo, ki nam je minila ob veselem obujanju spominov na naša doživetja v preteklih tednih. Po večerji smo se prijateljsko objeli in naše poti so se razšle. Naslednje dni nama bo kar manjkala njuna družba na barki.

V petek 4. julija sva z Zlato zgodaj zjutraj odjadrala proti zahodu, proti otočju Russel, kjer sva v dobro zaprtem zalivu pri otoku Mbanika spustila sidro ravno, ko je začelo deževati. In potem je deževalo celo popoldne in še v noč.

Dežju navkljub sva iz okoliških vasi dobivala obiske domačinov v kanujih. Povedali so, da tudi tukaj sobivajo s krokodili, a so le ti majhni in menda ne napadajo ljudi. Izogibajo se vasi, zadržujejo se v močvirju, po morju pa menda le ponoči. V zalivu je danes zasidrana ladja, ki odkupuje kopro. K ladji so domačini z okoliških otokov celo popoldne in zvečer s čolni dovažali vreče s kopro. Kopra je bela sredica iz kokosovih orehov, iz katere iztisnejo olje. Kokosovo olje se veliko uporablja v prehrambni, farmacevtski in kozmetični industriji. Prečiščeno kokosovo olje na pacifiških otokih uporabljajo tudi za pogon dizelskih motorjev v avtomobilih in generatorjih.

Namesto krokodila sva ponoči dobila obisk domačina, ki je zahteval denar za sidranje. Nisem bil prepričan, da bo denar prišel v vaško blagajno, a ponoči sem želel imeti mir in sem plačal, le ceno za sidranje sva s prvotnih 50 evrov med pogajanji znižala na 10.

Z otočja Russell sva odjadrala do osamljenega in nenaseljenega vulkanskega otoka Mborokua. Vulkanski stožec se je enkrat v geološki zgodovini na južni strani podrl v morje in nastal je zaliv. Skokico sva lahko zasidrala sredi potopljenega kraterja. Tukaj zvečer nihče ne bo prišel kasirati za sidranje, oz. pobrati prispevka za vas, kakor to tukaj večinoma imenujejo.

Otočje Florida

Fotografije z otoka Nggela Sule, ki sem jih našel na spletu, so lepe in zapisi jadralcev, ki so otok v preteklih leti obiskali, so pohvalni, zato smo se na Skokici dogovorili, da se bomo nekaj naslednjih dni potepali po slikovitem mirnem zalivu Roderick Bay med otoki na severozahodu otoka Nggela Sule. Zaliv je zaradi čiste vode, pisanih koral in podvodnega življenja priljubljen med potapljači.

V zalivu smo si najprej ogledali nasedlo in na pol potopljeno potniško križarko Discovery, ki se bo že v nekaj letih verjetno spremenila v s tropskim rastlinjem porastli otok. Med počasno plovbo proti razbitini sem več pozornosti namenjal ladji kot pa morju pod nami, zato je tudi Skokica v znak solidarnosti z Discovery s kobilico rahlo pobožala po koralnem grebenu pod nami.

Takoj po pristanku na sidrišču, so k nam s čolnom priveslali domačini iz bližnje vasi, in ponudili, da nam za plačilo lahko pripravijo kulturni program s plesi in pesmimi. Za 50 evrov smo v njihovi družbi potem preživeli lep glasbeni večer.

Naslednji dan smo se potapljali med koralnimi grebeni in se zabavali na plaži in po hribu nad zalivom, potem pa smo se preselili na drugo stran lepega in mirnega zaliva med otoke zahodno od Nggella Sule. Med postankom sem se lotil menjave olja in filtra v motorju, Nina in Robert pa sta šla na plažo bližnjega otoka, kjer pa ju je “napadla” zadrogirana mladenka iz vasi in od njiju zahtevala zasoljeno vstopnino za na otok. Pri tej zahtevi je dobila družbo še drugih mladeničev, ki niso bili miroljubni, zato sta se kmalu vrnila na barko. Po končanem servisu motorja smo dvignili sidro in se preselili na tretjo stran zaliva.

Mirno sidrišče za preko noči smo našli v rokavu med otočki zaraščenimi s koreninovci. Mojo pripombo, da smo našli Jurski park, so moji sojadralci takoj popravili, češ da jih okolica bolj spominja na film Odrešitev (Deliverance) in da le še zvoki brenkanja na bendžo manjkajo iz bližnjega zaselka, da bo vzdušje popolno.

S čolnom sem odveslal do zaselka, kjer so me pričakali radovedni domačini in kopica otrok. Prosil sem za dovoljenje za sidranje v njihovem rokavu in ga brez težav dobil, otroci pa si si za to prislužili piškote. Domačini so nas prijazno opozorili, da v bližnjem rokavu živi krokodil in nam zato plavanje tukaj odsvetujejo.

Tretji dan smo izpluli iz “krokodilovega” rokava, se potem ob zunanjem koralnem grebenu še enkrat ustavili in zaplavali v čistem morju brez krokodilov, potem pa se poslovili od otočja Florida in z vzhodnikom odjadrali proti Guadalcanalu in Honiari.

Honiara

Po treh dneh jadranja proti zahodu in nekaj vmesnih postankih za sidranje preko noči, smo se ustavili v Honiari, glavnem mestu Salomonovih otokov. Zadnje ure pred prihodom so nam popestrile plohe in veter, ki je kar dobro razgibal morje in valovi so okrog rta prihajali tudi na sidrišče pred mestom in zibali našo barko. Prvo sidranje nam ni uspelo, ker se je sidro zapletlo v platneno vrečo na dnu, v drugem poskusu pa je sidro dovolj dobro prijelo, da sem si upal zapustiti barko.

Zaloge hrane na barki so bile že zelo skromne in hladilnik prazen, zato so bili naši sprehodi po mestu namenjeni predvsem obisku trgovin in tržnice. V Honiari smo po dveh tednih iskanja vendarle našli tudi bankomat in denarnice končno obogatili s tukajšnjimi dolarji.

Honiara je hrupno, živahno, obalno in pristaniško mesto s preko sto tisoč prebivalci ter z gostim avtomobilskim prometom ki se le počasi premika po blatni glavni cesti vzporedno z obalo. Trgovine v mestu so bile dovolj dobro založene, da smo lahko ustrezno napolnili hladilnik in shrambe za hrano na barki. Kupil sem tudi motorno olje, da bom v prihodnjih dneh lahko opravil redni vzdrževalni servis motorja.

Vreme je bilo kislo in hrupno mesto nam nekako ni dišalo, zato smo že naslednje jutro dvignili sidro in skozi dež odjadrali proti severu proti otoku Nggela Sule v otočju Florida. Po nekaj urah smo na sredi poti na morju videli domačine v dveh motornih čolnih, ki so se nam počasi približali. Z enega čolna nas je krmar vprašal, kam smo namenjeni. Povedal sem mu, da proti otoku Nggela Sule. Potem me je vprašal, ali lahko plujejo za nami. To vprašanje se mi je zdelo malo čudno in nisem takoj odgovoril. Krmar je videl, da ga čudno in nezaupljivo gledam, zato mi je pojasnil, da so se v dežju in megli izgubili in nimajo elektronske navigacije.

Med otoki so navajeni pluti tako, da otoke vidijo, danes pa jih je zelo zmanjšana vidljivost presenetila. Kakšno uro so nam potem z obema čolnoma sledili, dokler dež ni ponehal in so se oblaki dovolj dvignili, da so v daljavi pred seboj zagledali obrise otoka. Motorji na njihovih čolnih so zarohneli, pomahali so nam in odglisirali za obzorje.

Otok Uki Ni Masi

Nekaj ur smo zjutraj udobno jadrali, ko pa se je moja posadka dopoldne zbudila in iz svojih kabin prišla na krov, smo bili že pri otoku Uki Ni Masi. Navtične karte tudi za ta otok niso natančne, zato smo se obali približali previdno in počasi. Sidro smo spustili v širokem zalivu na zahodni strani otoka. Koralni grebeni ob obali so bili prekinjeni na mestih, kjer so se v morje izlivali potoki in reke, ki ob močnejših nalivih s seboj v morje prinesejo pesek s hribov. Tam so rečne naplavine v teku tisočletij prekrile korale in se je dalo sidrati na peščenem dnu sorazmerno blizu obale. Ob obali so se vrstile plaže, v zaledju je bilo videti nekaj osamljenih hišk, do vasi na drugi strani zaliva pa je skozi gozd ob obali vodila nekaj kilometrov dolga pot.

Domačini so bili prijazni in nevsiljivi. Zlato in Nino je domačinka Ani naučila splesti košaro iz palmovih listov, Robertu so bile za sprehode na voljo slikovite plaže, meni pa so prijazne gozdne poti omogočale malo daljše tekaške potepe po otoku.

Med tekom sem v vasi videl, kako iz bambusovih stebel in iz palminih listov naredijo hišo. Ko sem tekel v eno stran, so postavljali ogrodje hiše, ko sem se vračal, pa so že prekrivali streho.

Na hribu nad vasjo imajo postavljeno osnovno in srednjo šolo, pred njo pa košarkarsko igrišče, na katerem sem pri metanju na koš videl 5 fantov. Podali so mi žogo, poskusil sem srečo in iz prve zadel koš. Opravil sem »sprejemni izpit« in potem smo nekaj časa igrali tri na tri na en koš in se pri tem zabavali, saj jaz nisem bil edini, ki je pogosto zgrešil pri metu na koš. Fantje so mi povedali, da imajo zdaj počitnice, zato je okoli šole bolj mirno. Vprašal sem jih, kdo je njihov idol pri košarki, in so mi skorajda v en glas rekli »Lebron James«. Za Luko Dončiča še niso slišali, saj na otokih ne gledajo televizije. Filmčki z Youtuba na zaslone njihovih telefonov pridejo z zamudo in temnopolti otroci se seveda zgledujejo po temnopoltih športnikih.

Dva dneva na prijaznem otoku Uki Ni Masi sta nam hitro minila, potem pa smo dvignili sidro in odjadrali proti sto milj oddaljenemu glavnemu salamonskemu otoku Guadalcanal. Vmes smo se preko konca tedna ustavili na treh lepih otokih Tavanipupu, Marapa in Rua Sura.

Otok San Cristobal

Po nekaj dneh smo se poslovili od lepega otoka Santa Ana in dopoldne odjadrali do deset milj oddaljenega velikega otoka San Cristobal. Skokico smo zasidrali v dobro zaprtem zalivu na jugovzhodu otoka. Zadnje čase smo v zalivih večinoma sidrali na globinah preko 25 metrov, tukaj pa smo vendarle spet našli zaliv, kjer je globina vode le 5 metrov. Premor med plohami smo izkoristili za sprehod po vasi Namuga in bližnji okolici.

Kislo vreme je vztrajalo in ker je takšno vreme bolj primerno za jadranje kot za sprehode po naravi, smo naslednji dan že zgodaj zjutraj odjadrali proti 40 milj oddaljeni Kirakiri, ki je regijsko središče in glavno mesto otoka, kjer smo si obetali, da bomo končno našli banko in menjalnico, da bi kupili salomonske dolarje. Prav tako smo želeli malo dopolniti zaloge hrane na barki.

Vetra na morju je bilo za 10 vozlov več, kot ga je obetala napoved, zato je bilo jadranje živahno. Večinoma nas je proti severozahodu preganjalo okrog 30 vozlov vzhodnika. Tudi valovi so se precej povišali in imeli nekateri med njimi že kar spoštljive dimenzije. Še posebej visoki so postali v bližini rtov na otoku, kjer je bil nasprotni morski tok močnejši.

Sidro smo spustili v zalivu pred mestom. Kirakira je bila rahlo razočaranje. Na tržnici v naselju so prodajali predvsem le ribe in beetlove orehe, s katerimi se drogirajo domačini in si uničujejo zobe in zdravje. Zelo smo se morali potruditi, da smo dobili nekaj zelenjave in sadja ter kruha. Banka je bila odprta, a tam nismo nič opravili, ne menjajo tujih valut in tudi na tem otoku nimajo bankomata.

Kitajci v Kirakiri gradijo novo pristanišče, zato je ves obalni pas hrupno gradbišče, naselje v zaledju pa zelo spominja na obdobje po vesoljnem potopu in na filme “Mad Max-a”, zato smo se od Kirakire in otoka San Cristobal kmalu poslovili in odjadrali k nekaj deset milj oddaljenemu mirnemu otoku Uki Ni Masi.

Otok Santa Ana

Sončna nedelja nam je omogočila lepe sprehode po vasi in otoku Santa Ana, a najprej smo se morali posvetiti uradnim zadevam. Poglavar vasi vodi dnevnik in spominsko knjigo obiskov jadralcev in povedali so nam, da se moramo v dnevnik vpisati tudi mi. John me je včeraj med mojim prvim obiskom vasi prosil, da s seboj prinesem tudi fotografijo Skokice za v njegov dnevnik, a je žal nimam, zato je Nina določila Roberta, da bo glavni ladijski risar, ki bo jadrnico narisal. Risba Skokice mu je zelo dobro uspela in je zadovoljila tudi poglavarjeve zahteve .

Med uradne zadeve ob obiskih vasi na Salomonovih otokih sodi tudi ogled in nakup različnih ročnih izdelkov, nakita iz koral in školjk ter različnih tradicionalnih rezbarij in drugih spominkov. Nekaj lesenih mask in iz lesa izrezljanih rib, morskih psov in želv je našlo pot na Skokico.

Moji sopotniki so z vaščani barantali za ceno spominkov, vmes pa mi je poglavar John potožil, da se mu je razbila solarna svetilka in vprašal, ali mu jo lahko popravim. Povedal sem mu, da o elektroniki nimam dosti pojma, a sem šel vseeno z njim do njegove koče. Izkazalo se je, da je njegova solarna svetilka pravzaprav odlomljena zarjavela ulična svetilka s solarnim panelom na zgornji strani. In ta panel se je odlomil s svetilke, ko se je podrla luč. Zdelo se mi je, da bi se to dalo skupaj zlepiti s Sika lepilno maso, ki jo imam za lepljenje, zatesnitev ali druga popravila na zalogi na barki zato sem Johnu obljubil, da bom svetilko poskusil popraviti.

Z Zlato sva se po opravljenih protokolarnih obveznostih in nakupu spominkov odpravila najprej na nekaj kilometrski sprehod skozi džunglo na hrib do velikega jezera, ki leži v kraterju ugaslega vulkana. Voda iz jezera skozi hrib pronica tudi do vasi in iz izvirov vaščanom zagotavlja pitno vodo. Vseskozi sva na gozdnih poteh imela glasno družbo živahnih malih vodičev. Poglavar je rekel, da moramo biti previdni in da se v jezeru ne smemo kopati, ker v njem živi krokodil. Nisem prepričan, da to ni le pravljica za otroke, da se ne bi preveč potepali po otoku.

Ušesa sva si z Zlato lahko spočila šele ob sprehodu na drugi konec otoka, ko sva pospešila korak in vmes malo tekla, da je korak z nama lahko držalo le še nekaj najvztrajnejših otrok, ki so sapo potem raje uporabljali za dihanje in nič več za glasen pogovor in vreščanje.

Popoldne sem šel še enkrat na obisk k poglavarju in njegovi svetilki. S seboj sem z barke prinesel izvijač, klešče, lepilni trak in Siko, ter svetilko po MacGyversko popravil in zlepil skupaj. Johnu sem zabičal, da svetilke vsaj šest ur ne sme premikati, da se lepilna masa strdi. Pomislil sem še, da tukaj časa verjetno ne merijo v urah temveč v dnevih, zato sem dopolnil navodila, da svetilke ne sme premikati do srede noči.

Na hribu nad vasjo imajo pri izviru potoka narejeno zajetje in od tam v vas speljan vodovod in na katerem so na vsakih nekaj deset metrov nameščene pipe, kjer se domačini oskrbujejo z vodo za pitje, kuhanje in umivanje. Z Robertom sva pod večer v nekaj vožnjah s čolnom od pipe vaškega vodovoda do barke v kanticah znosila vodo in jo pri poglavarju plačala s prispevkom v vaški proračun, potem pa smo se z barko preselili v oddaljenejši del zaliva, da smo se rešili glasne in vse bolj nadležne družbe vaških otrok v kanujih. Obisk jadrnice je za njih dogodek, a nismo se dobro počutili v vlogi cirkuških medvedov.

Vreme nam je v ponedeljek z močnimi plohami in krepkim vetrom namenilo dan za počitek na barki. Otrok danes ni na morju, le nekaj ribičev, ki v svojih majhnih kanujih dan in noč kljubujejo vremenu in okoli otoka lovijo ribe. Popoldne se je vreme nekoliko uneslo in Z Robertom sva še nekajkrat obiskala vaški vodovod in do vrha napolnila oba rezervoarja za vodo na Skokici. Vmes sem se sprehodil do Johna, ki je sedel na klopci pod mogočnim drevesom. Rekel mi je: »Miran, I’m very happy«. Solarna svetilka je delovala in že zvečer so si kočo lahko razsvetlili z lučjo. Tudi jaz sem bil vesel, da je moja improvizacija uspela in še vode nam ni bilo potrebno plačati.

Otočje Santa Cruz, Salomonovi otoki

V torek zvečer smo prijadrali do otoka Nendo na Salomonovih otokih. V temi si nisem upal iskati poti skozi ozke prelive med otoki in koralnimi grebeni, saj navtične karte tukaj niso zelo natančne. Zaspan sem bil, zato sem se odločil, da bomo do jutra počakali kar na morju v zavetrju otoka, ne da bi sidrali. Zavil sem k otoku in pospravil jadra. Pri pospravljanju jader pa sem se dovolj zbudil, da sem si premislil glede nočnega postanka. Zagnal sem motor in naredili smo še dvourni krog okoli otoka Malo, da smo prišli na sever Nenda, od koder je veliko bolj preprost vstop v zaliv pri Lati. Lata je glavno mestece vzhodnih Salomonovih otokov in eno od petih pomorskih vstopnih točk za vstop z jadrnico v državo.

Ponoči smo sidro spustili na vzhodni strani zaliva v mirnem zalivčku nasproti Late. Dopoldne smo v skladu z dogovorom dobili obisk prijaznih uradnikov carine in imigracije. V eni uri smo opravili vstopne formalnosti, le carinskih dokumentov še nisem dobil in mi je carinik obljubil, da mi jih bo poslal po elektronski pošti.

Popoldne nas je ravnateljica Hilda povabila na ogled svoje srednje tehnične šole in dijaškega naselja, ki je postavljeno nad zalivčkom, kjer smo sidrali.

Preostanek dneva smo namenili sprehodu in teku po z bujnim gozdom poraščeni okolici. Na ta konec zaliva je še nekaj let nazaj vodila cesta, potem pa je narastla reka pred leti podrla most, po cesti so se nehali voziti avti in cesto si je nazaj prisvojila džungla. Po bivši cesti zdaj med grmovjem in drevesi vodi le še ozka stezica, po kateri otroci iz okoliških vasi hodijo v šolo. Zvečer smo na barki pogostili ravnateljičino družino, ki je s kanujem prišla na obisk in so nam zaželeli dobrodošlico ter s seboj prinesli cvetje in zelenjavo.

V četrtek smo šli z našim gumenjakom na izlet čez zaliv do glavnega naselja Lata in se po peščeni cesti polni velikih luž sprehodili po mestecu s skromnimi hiškami. Spet lahko napišem, da imajo skoraj vse, kar imajo veliki, le da so banka, pošta, trgovine, bolnica, policija, … v skromnih, majhnih hiškah ali kontejnerjih. Le nogometno igrišče imajo v velikosti, kot smo ga navajeni pri nas. Imajo tudi letališče, smučarske skakalnice pa na otoku nismo videli.

Popoldne smo se želeli vrniti čez zaliv nazaj proti Skokici, pa nas je v pristanišču pričakal okrepljen veter, ki je dvignil metrske bele valove, čez katere bi postala plovba z malim gumenjakom in štirimi ljudmi na krovu kar huda pustolovščina. Robert, Nina in Zlata so se zato na obali raje dogovorili z enim od domačinov, da jih je 3 milje čez zaliv odpeljal z ribiškim čolnom. Z našim gumenjakom je bila plovba čez valove z le eno osebo na čolni še vedno živahna, a veliko hitrejša in bolj suha, kot bi bila s kompletno posadko.

V zalivčku so se nam na katamaranu pridružili izraelski jadralci, s katerimi smo se srečali na Vanuatuju in si potem preko mailov izmenjevali informacije o formalnostih in sidriščih na poti. Z Zlato sva se odzvala povabilu na pijačo. Pogovarjali smo se sicer večinoma o jadranju, a se nisem mogel premagati in sem jih povprašal po njihovem mnenju o vojnah, ki jih ima Izrael s Palestinci in drugimi državami v okolici. Njihov pogled na problematiko je popolnoma drugačen kot naš in Izraelci zdaj samo osvobajajo ozemlja, ki naj bi bila nekoč že njihova in so jih v preteklih stoletjih zasedli muslimani. Še posebej ostra ali divja je bila žena od enega od jadralcev, ki bi pobila kar vse v bližnji in daljni okolici Izraela. Mož jo je miril, a brez uspeha. Jezna je bila, ker so bila zaradi izmenjave raket med Izraelom in Iranom zaprta letališča v Izraelu in je morala zato podaljšati obisk na jadrnici in v nedogled prestaviti vrnitev z letalom domov. Izraelci so s katamaranom na poti okoli sveta, na zadnjem delu pa jih pot med otoki vodi skozi pretežno muslimanske države, zato se na poti proti Izraelu verjetno ne bodo veliko ustavljali.

V petek smo skupaj z Izraelci navsezgodaj odjadrali proti zahodu, proti 210 milj oddaljenemu otoku Santa Ana. Vzhodnika smo imeli med 15 in 25 vozli in lepo smo metuljčkali z vetrom in se guncali po dvometrskih valovih. Pričakoval sem, da bodo Izraelci na katamaranu s krmnim vetrom vsaj toliko hitri kot mi, a so jadrali počasneje in smo jih popoldne izgubili za obzorjem. Ponoči smo prijadrali do neviht, ki so vseskozi razsvetljevale nebo okoli nas, a so bile dovolj daleč od nas, da nas niso motile pri jadranju. Le veter so preusmerjale vsaka malo po svoje od severovzhoda do jugovzhoda in temu sem prilagajal tudi našo smer jadranja.

Proti jutru pa je vreme začelo divjati in je krepko skočilo iz okvirov, ki so jih obetale vremenske napovedi. Divje plohe in nevihte so se spravile nad nas in okrepile veter nad 30 vozlov. Avtopilot se je vse pogosteje izklapljal. Zamujal sem s krajšanjem jader, a mi je na koncu vendarle nekako uspelo pospraviti glavno jadro z jambora, ne da bi se strgalo na križih. Nastradal je le radarski odbojnik, ki ga je s seboj odnesel viharni veter. Dopoldne se je veter med nevihtami okrepil nad 40 vozlov in jadrali smo le še s petino genove. Vseskozi je hudo lilo z neba, valovi so se dvignili na 4 – 5 metrov in avtopilot temu ni bil kos. Vse več sem moral krmariti ročno, zunaj na dežju. Krepko je deževalo, da se je videlo le nekaj deset metrov okoli barke, grmelo, bliskalo, …

Zadnjih 20 milj pred Santa Ano so se nevihte, ki so vseskozi prihajale od zadaj, še okrepile in sunki vetra so presegali 50 vozlov, zato sem do konca zvil genovo in zagnal motor. Itak smo že samo na jambor dosegali preko 6 vozlov hitrosti, a krmarjenje med valovi je bilo s pomočjo motornega pogona vseeno lažje. Strah me je bilo, da bo viharni veter odtrgal platneno streho biminija nad kokpitom, a je na srečo zdržala.

Pred Santa Ano se je izpela še zadnja nevihta, zavil sem v desno in iz velikih valov smo se umaknili v čudovito mirno zavetje otoka in v zalivu med koralnimi grebeni sredi dneva spustili sidro.

Zlata, Nina in Robert so bili preveč utrujeni od valovite poti in so popoldne ostali na barki, jaz pa sem se vendarle odpravil na krajši sprehod po otoku in v skladu z običaji pri Johnu, poglavarju vasi, izprosil dovoljenje za pristanek in za obisk otoka.

Ponoči so v zaliv prijadrali tudi Izraelci, ki jim vreme v zadnjem delu poti prav tako ni prizanašalo in jim je veter vzel nekaj blazin in opreme iz kokpita.

Slovo od Vanuatuja

Drugi dan smo zvečer iz Port Olry-ja odjadrali proti dobrih 80 milj oddaljenem otoku Vanua Lava. Celo noč nas je poganjal dober vzhodnik, zato smo že zjutraj lahko spustili sidro v zavetrnem delu zaliva nad Solo, glavnim naseljem otoške skupine Banks na severu Vanuatuja.

Za ta del Pacifika ni tiskanih navtičnih vodičev, na spletu pa se najde poročila posameznih jadralcev, ki so jih objavili na svojih blogih in ta poročila so drugi jadralci povezali v nekakšen smiseln snop poročil po skupinah otokov. Ta poročila zdaj tudi sam pri načrtovanju poti uporabljam namesto vodiča in prebral sem, da na Vanua Lavi živijo tudi morski krokodili. Jutranje plavanje je zaradi krokodilov danes odpadlo, sem pa zato v postelji nadoknadil nekaj ur spanja, ki si ga ponoči zaradi jadranja nisem privoščil prav veliko.

Po jutranjem počitku smo odveslali na obalo do anglikanskega misijona, kjer imajo šolo za duhovnike Melanezijske protestantske cerkve. Na plaži nas je pričakal mlad kandidat za duhovnika s svojo družino. Prijazno nas je postregel s sokom iz s sveže nabranih kokosovih orehov in nam nato razkazal misijon, šolo in študentsko naselje. Med drugim nam je povedal, da v bližnji reki zares živijo krokodili, ki plavajo tudi v morju in imajo za hrano ribe, želve in divje prašiče. Ljudi menda ne napadajo ??

Popoldne smo odpluli na južno stran zaliva in se sprehodili tudi po Soli. Naselje me je presenetilo s svojo čistostjo, urejenostjo in zelo lepo betonsko cesto speljano skozi razpotegnjeno naselje z večinoma preprostimi lesenimi hiškami. Da so domačini povsod prijazni, smo se že navadili. S policistom sem se spotoma dogovoril, da ga jutri obiščemo s potnimi listi pred odhodom proti Salomonovim otokom. Od sredine tedna naprej je napovedan precej krepak jugovzhodnik, katerega začetek bi rad čim bolje izkoristil za pot proti severu, še preden veter naredi prevelike valove.

V Soli na Vanua Lavi smo v ponedeljek dopoldne v vaških trgovinicah in v vrtnariji pustili še zadnje vatuje in opravili izstopne formalnosti, nato pa dvignili sidro, razvili jadra in odpluli proti severu.

Jadranje prvi dan je bilo živahno čez dan in še bolj živahno ponoči, ko so nas s krepkim vetrom in gostim dežjem preganjale plohe. Do večera smo jadrali mimo zadnjih severnih Vanuatskih otokov, na katerih se zaradi predpisov nismo smeli ustaviti. Drugi dan smo prišli do otoške skupine Santa Cruz na vzhodu Salomonovih otokov in jadrali mimo prvih otokov, na katerih se prav tako nismo smeli ustaviti, preden jutri na otoku Nendo ne opravimo Salomonskih vstopnih formalnosti. Carinik z Nenda, kateremu sem preko elektronske pošte najavil naš prihod in ga zraven prosil za dovoljenje za postanek na kateren od salomonskih otokov ob poti, me je v odgovoru in potrditvi še posebej opozoril na to, da se na teh otokih ne smemo ustaviti.

Jug otoka Espiritu Santo

K potepanju po eksotičnih krajih sodi tudi to, da na obali ni pip za vodo in tudi ni bencinskih črpalk, zato si moraš vodo in nafto na barko prinesti sam v kanticah. Dežju navkljub so pipe iz katerih priteče čista voda tukaj tudi stran od obale redke, še redkejše pa so na otokih bencinske črpalke. Kakšen kilometer stran od obale v Luganvillu stoji bencinska črpalka, zato sva z Zlato najela taksi, da sva nafto v kanticah pripeljala do morja. Spotoma sva na črpalki s plinom napolnila tudi plinsko jeklenko.

Med sprehodom po Luganvillu sva si ogledovala in izbirala trgovine, kjer bomo lahko kupili hrano za nadaljevanje poti med odročnimi otoki. V poročilih jadralcev, ki so po tem koncu Pacifika jadrali v preteklih letih, sem lahko prebral, da je tukaj zadnja priložnost za dobro oskrbo s hrano. V naslednjih tednih se bomo potepali med otoki, kjer se v preprostih trgovinah lahko dobi le riž in nekaj konzerv. Zlata je spotoma seveda poskrbela tudi za to, da se z ogleda mesta domov nisva vrnila čisto praznih rok.

Drugi teden junija sta na Espiritu Santo priletala Nina in Robert in se vkrcala na Skokico. Skupaj smo naredili nakupovalni spisek, potem pa smo šli v mesto na tržnico in v trgovino po hrano in pijačo. V dveh urah nakupovanja nam je uspelo odkljukati vse kar smo imeli na spisku in v vreče ter nahrbtnike dodati še nekaj drugih dobrot, da smo bili vsi štirje kar krepko otovorjeni na poti proti barki. V kanticah smo zvečer na barko znosili še nekaj vod in do vrha napolnili rezervoar z vodo. Skokica je bila zdaj z vsemi novimi zalogami tekočin in hrane za dobro tono težja, kot pred nekaj dnevi in za vsaj pet centimetrov globje pogreznjena v morje. Zvečer smo si v restavraciji napolnili še želodce in bili smo pripravljeni za na pot.

Ob vzhodni obali otoka Espiritu Santo smo zgodaj zjutraj odjadrali proti severu. Ob sončnem vzhodu smo jadrali mimo rta Million Dollar Point, ki je sedanje ime dobil po drugi svetovni vojni. Vanuatu (prej Novi Hibridi) so bili francosko-britanska kolonija. Med drugo svetovno vojno so imeli poleg Britancev in Francozov tukaj svojo vojaško bazo tudi Američani. Po vojni so se Američani odpravili domov in Francozom ter Britancem vso vojaško opremo in orožje ponudili v odkup s krepkim popustom. Francozi in Britanci so odkup preračunljivo zavrnili, ker so predvidevali, da bodo Američani opremo baze in topove, tanke in drugo težko opremo itak pustili na Vanuatuju. Računali so, da bodo vse skupaj dobili zastonj, a so se ušteli. Američani so bili po zavrnitvi ponudbe užaljeni in so vse težko orožje in opremo odpeljali na obalo. Naredili so nasip do roba koralnega grebena in potem na tem mestu čez rob koralnega grebena vse skupaj zapeljali in zmetali v morje.
Milion Dollar Point je zdaj priljubljena točka za potapljače.

Dopoldne nam je zmanjkalo vetra in smo zagnali motor ter se opoldne spotoma ustavili v lepem zalivu Champagne bay, ki so ga jadralci preimenovali v »1000 vatu beach«, kolikor v zalivu domačini zahtevajo za vstopnino za na plažo. V komentarjih jadralcev sem prebral, da vstopnine ne pobirajo vedno, zato smo preskusili srečo, saj na veliki plaži skorajda ni bilo kopalcev. V izvidnico sva z Robertom odplavala na plažo, ko pa sva iz vode stopila na kopno, je k nama iz grmovja iz »zasede« prišla domačinka in zahtevala vstopnino. Le nasmehnil sem lahko in pokazal, da v kopalkah nimam denarnice in rekel: “Good Bye”.

Neumno se mi zdi plačati vstopnino za vstop na plažo, ko imam z barke dostop do veliko lepih samotnih zalivov. Z Robertom sva se obrnila od osuple ženske, zakorakala nazaj v vodo, odplavala na barko, dvignili smo sidro in odpluli eno uro naprej proti severu, kjer je v Port Olry-ju podobna plaža, a brez vstopnine. Žal je poleg vstopnine med zalivoma pomembna razlika tudi v tem, da je Champagne bay na elektronskih kartah podrobno kartiran, v Port Olry-ju pa je cel zaliv na karti brez vrisanih globin. Vedel sem le, da je v zaliv tudi z jadrnico z globoko kobilico mogoče vpluti in v njem sidrati. Počasi smo pluli globlje v zaliv in s palube oprezali za grebeni in plitvinami ter spremljali številke na globinomeru. Sidro smo spustili, ko se je morsko dno kobilici približalo na manj kot štiri metre.

V Port Olryju smo se dva dni sprehajali po plažah na otoku, ki na vzhodu ščiti zaliv pred oceanskimi valovi, ter po vasi vasi na drugi strani zaliva in po gozdu v okolici. V gostilni na plaži smo se hladili s pijačo in med klepetom opazovali ribiče v kanujih, kako po zalivu napenjajo dolgo mrežo v krog, da bi zajeli čim več rib. Enkrat so ujeli malo rib, drugič nekaj več, a so bili vztrajni in do večera nalovili dovolj rib za celo vas.

Sever Malekule

Voda v zalivih na jugu Malekule je kalna zaradi številnih rek, ki se v zalive izlivajo. Plavanje v kalni vodi ni predstavljalo velikega užitka zato sva jug Malekule že naslednji dan zapustila in odjadrala nekaj deset milj proti severu, ki obljublja bistrejše morje. Da se ne bi preveč dolgočasil na poti proti severu, sem se obnašal trajnostno in iz stare majice zašil prevleko za bokobran. Le tega je načelo sonce in je v zgornjem delu postal lepljiv ter zato puščal madeže na trupu barke. Po nekaj urah krojenja in šivanja, sem bil ponosen na svoj čudoviti izdelek, Zlata pa se je kot profesionalka nasmihala in zgražala nad  rezultatom mojega dela.

Sidrala sva pri otočku Norsup na severovzhodni strani Malakule, na katerem v vasici živi nekaj deset prijaznih otočanov. Ko sva s čolnom pristala na plaži pred vasjo, je do naju prišel domačin in naju pospremil na sprehod po vasi. Med sprehodom med večinoma lesenimi in s palmovimi listi prekritimi hiškami nama je opisal kako skromno živijo in hkrati povedal, da se sama brez spremstva po njihovem otoku ne smeva sprehajati.

Popoldne sva se s čolnom zapeljala do obale glavnega otoka in si privoščila malo daljši sprehod po cesti med vasmi, dokler nisva prišla do vaške trgovine, kjer so prodajali tudi sladoled.

 Naslednji dan sva šla na še malo daljši sprehod po Malekuli, vse do glavne vasi Lakatore. V vasi imajo skoraj vse, kot druga glavna mesta, le bolj mini so trgovina, pošta, bencinska črpalka, cerkev, šola, … . Malo večje so upravne stavbe, še večje je športno igrišče, največji pa so razsežni nasadi kokosovih palm povsod na tem delu Malekule. Na nekaterih napisih piše Malekula, na drugih Malakula, otočani pravijo, da je oboje pravilno.

Zlata mi je s seboj prinesla elektronsko nadzorno enoto za autopilota in le ta je po menjavi enote začetek tedna oživel in po enem dnevu delovanja pa spet zaspal. Včeraj sem imel posvet s serviserjem po telefonu in mi je na podlagi kontrolnih lučk na računalniku autopilota rekel, da je težava verjetno v kablu med enotami. Kabel so imeli v Zagrebu in Jona sem prosil, da je šel v Zagreb po kabel, da ga bosta Nina in Robert prinesla s seboj na barko. Upam, da bo z menjavo kabla potem vendarle konec težav z autopilotom. Ko sem včeraj odklapljal kable, da sem slikal konektorje in jih poslal Jonu, se je autopilot spet zbudil in mi olepšal soboto.

Popoldne sva z Zlato z lepim jugovzhodnikom odjadrala proti severu in sidro zvečer spustila pri otoku Aore južno od velikega otoka Spiritu Santo. Autopilot je tokrat delal celo pot.

Jug Malekule

V četrtek dopoldne je sonce za nekaj ur pregnalo deževne oblake in z Zlato sva odplula proti Embrymu, od koder je potem le še nekaj ur jadranja do Pentecosta. V načrtu sem imel, da bi si na otoku Pentecost v petek ogledala skoke z lesenega stolpa, kjer si domačini okoli gležnjev privežejo lijane in se potem z višine dvajsetih metrov vržejo v globino. To med domačini velja za preizkus moškosti in velja za predhodnico »bungee jumpinga«.

Med potjo proti Embrymu sem na računalniku pogledal nove vremenske napovedi, ki za prihodnja dva dni kažejo na nevihte in zahodnik. Načrte bo žal odneslo vreme, saj Pentecost nima zalivov, zahodna obala otoka pa bo izpostavljena vetru in nevihtam. Sredi poti sva zato zavila nazaj proti Malekuli in sidro popoldne spustila v lepem zaprtem zalivu Sendwich, ki bo verjetno nudil dobro zavetje ob nocojšnjem prehodu nevihtne fronte, katere predhodnica že bobni in bliska v okolici.

Zadnji dnevi so bili tukaj zelo deževni, kar se pozna v naravi in predvsem na otoških cestah.

Po nočnih nevihtah je bilo jutro skoraj brez oblaka, le morje v zalivu je bilo kalno zaradi rek in potokov, ki se po obilnem deževju s hribov izlivajo v zaliv. Lepo jutro sem izkoristil za tek do vasi Lamap, kjer je francoski misijon in kamor otroci iz okoliških vasi hodijo v šolo. Domačini so mi povedali, da je tukaj francoski del Vanuatuja in da za pogovorni jezik uporabljajo francoščino, a sem se z vsemi, tudi z otroki, lahko pogovarjal v angleščini.

Ljudje v vaseh živijo umirjeno in sonaravno. Okrog preprostih hišk imajo vrtove in sadna drevesa, perutnino in prašiče po travnikih se pasejo krave. Ob obali domačini lovijo ribe. V okolici vasi so nasadi kokosovih palm.

Tudi tukaj se srednja generacija sprehaja z mobitelom v rokah, otrokom je ta razvada zaenkrat še prihranjena.

Jadranje bo bolj zabavno

Začel se je junij in Zlata je končno priletela na Vanuatu in kot se za šefico spodobi, je debelo zamudila. Popoldne sem s kolesom dirkal do letališča, da bi ujel prihod njenega letala, potem pa sem na ekranu v letališki stavbi videl, da Zlatino letalo zamuja. Za iztekanje sem se lahko še eno uro vozil okoli letališča, da sem nehal švicati in gledal v nebo, kdaj se bo prikazalo letalo iz Avstralije.

No, našla sva se, se objela, odpeljala do barke in se še pred večerom sprehodila po razkošnem počitniškem naselju na otoku Iririki, pred katerim je danes privezana Skokica. Za obisk otoka Iririki zaračunajo 15 eur vstopnine na osebo, po 17. uri pa je obisk brezplačen. Zlata je imela ob prihodu ravno prav zamude, da sva se pred večerom po otoku lahko sprehajala brezplačno.

Jutranje plohe so v ponedeljek izvenele in z Zlato sva se dopoldne sprehodila po Port Vili, spotoma nakupila še nekaj zelenjave za prihodnje dni, potem pa sva odjadrala do zaliva Havannah na severu otoka Efate, kjer sem med čakanjem in delom na barki večinoma preživel zadnja dva tedna. Popoldne sva se sprehodila po gričih v zaledju zaliva, potem pa sva barko pripravila za ja jadranje proti severnim otokom Vanuatuja.

Zvečer sem imel preko satelitskega interneta video sestanek z mednarodno smučarsko zvezo, potem pa sva ponoči odjadrala proti 60 milj oddaljenemu otoku Epi. Na poti so bile napovedane plohe, a jih ponoči ni bilo, je pa bilo zato dosti vzhodnika, ki je Skokico kar lepo poganjal proti severu. Polovica razvite genove je že zadoščala za hitro in razmeroma udobno jadranje. Vsaj meni, ki sem zadnje čase jadral proti vetru in pri tem nabijal v valove, se je zdelo jadranje sproščujoče. Zlatin komentar na prijazno guncanje na valovih je bil vse kaj drugega.

Zjutraj sva bila že blizu Epija in prebijala sva se skozi plohe in nevihte. V takem vremenu je vseeno, ali jadraš ali pa sidraš, zato sem jadranje podaljšal do Maskelynskih otokov, kjer zalivi obetajo boljše zavetje pred valovi in spremenljivim vetrom v naslednjih dveh dneh. Sidro sva sredi dneva spustila v zalivu Gaspard Bay na jugu Malekule. Zlatina ugotovitev ob pogledu na hribe v okolici zaliva je bila, da sva prišla v Jurski park.

V zalivu so okoli barke plavale velike morske krave, a mi ni nobene uspelo ujeti s fotoaparatom, ko pridejo na površje po zrak. Slišal sem čofotanje in videl gobec, ko pa sem fotoaparat usmeril tja, krave ni bilo več na spregled. Nekaj več uspeha je imela Zlata, a ji ni uspelo izostiti slike. Morda je pa na sliki Nessie.

Prihod na Vanuatu

Vremenska napoved, ki sem jo videl na spletu, je bila ugodna za dvodnevno jadranje od Nove Kaledonije do Vanuatuja, vremenske razmere na morju pa žal ne. V nedeljo po odhodu z otoka Lifou je bilo vzhodnika bolj malo in sem do večera jadral le s hitrostjo med tremi in štirimi vozli, zvečer pa se je veter začel krepiti. Nekaj ur je bilo idealno in po razmeroma mirnem morju sem lahko v prvem delu noči jadral ostro v veter proti severo-severovzhodu, neposredno proti Tanni, proti najbližjemu vanuatskemu otoku.

Sredi noči na ponedeljek se je veter okrepil nad 25 vozlov in dvignil valove, da se je Skokica vse bolj trdo zaletavala vanje. Kurz sem moral spremeniti na sever, proti 50 milj dlje oddaljenemu otoku Efate, in krepko skrajšati jadra, da jadranje za barko ni bilo prenaporno. Valovi so se vse bolj prelivali čez krov, a sprayhood (streha nad kokpitom) me je dovolj uspešno branil pred njimi, sistem elastik, vrvi in škripcev, s katerim sem nadomestil autopilota, pa je tudi nekako deloval, da mi ni bilo potrebno pogosto popravljati smeri ali pa vseskozi stati za krmilnim kolesom.

V ponedeljek zjutraj se je veter obrnil na severovzhodnik in ni mi več uspelo jadrati proti severu neposredno proti Port Vili na Efateju. Barko so valovi in zahodni tok vse bolj odnašali proti severozahodu, stran od Vanuatuja. Na spletu sem si ogledal novo vremensko napoved in ta je kazala, da bo veter v noči na torek popustil in obrnil na za južne pasate običajno jugovzhodno smer. Nadaljeval sem z jadranjem ostro v veter čim bolj proti severu, po živahnem morju in z jadri skrajšanimi na tretjo krajšavo in tretjino genove. Upal sem, da bo vremenska napoved držala in bom v noči na torek s spremenjenim vetrom lahko zavil proti Efateju. Preko Starlinka (satelitskega interneta) sem oblastem na Vanuatuju najavil svoj prihod v Port Vilo za torek zjutraj.

Po treh dneh trdega jadranja ostro v veter sem v torek proti jutru prijadral do Port Vile na Vanuatuju. Krepak vzhodnik in severovzhodnik ter strmi valovi so me dva dni odganjali od Vanuatuja, zadnjo noč pa se me je veter usmilil in zapihal iz običajne jugovzhodne smeri, da sem brez križarjenja (oz. obratov ostro v veter) lahko zavil k otoku Efate. Sidro sem pred Port Vilo v skladu s predpisi spustil v bližini rumene boje za karanteno, vendar nisem šel takoj spat. Čakal me je video sestanek za FIS, med katerim sem se delal, da sem buden in bolj malo oglašal. Ko je bilo sestanka konec in se je na obzorju že začelo daniti, pa sem padel v posteljo.

Dopoldne sem na barko dobil obisk predstavnikov oblasti. »Bio security officer« se je spravil nad moje zaloge hrane, mi spraznil hladilnik in s seboj v vreči odnesel vse sadje, zelenjavo, sire, jogurte in svežo hrano, ter za svojo »uslugo« dodatno zaračunal še okrog 80 evrov. Carinica je bila prijazna, preverila je moje dokumente in listine od barke in ker je bilo vse v redu, mi je brez težav in brezplačno popoldne po mailu poslala plovno dovoljenje za Vanuatu. Bolj zapleten oz. drag je bil obisk dveh »Immigration Officer-jev«, pa ne zaradi mene ali mojih dokumentov, temveč zaradi gostov, ki pridejo k meni na barko na Vanuatu v prihodnjih tednih. Za to je potrebno posebno dovoljenje, za katero je potrebno dostaviti ustrezne dokumente in plačati zajetne takse. Ni bilo zelo zapleteno, le zamudno, nekaj mailov z dokumenti posadke, letalskimi kartami, planom jadranja in garancijo, da jih bom na barki odpeljal z Vanuatuja. V dveh dneh smo tudi to uredili.

Na Novi Kaledoniji sem si domišljal, kako super hitro sem se letos prilagodil na tropsko vročino, pa zdaj vem, da tam zaradi vetra z juga sploh ni bilo vroče. Tropska vročina in predvsem sopara pa me je zdaj tukaj na Vanuatuju kar krepko udarila in sem že dva dni kot zombi. Vendar se prilagajam. Prvi dan sem po dveh neprespanih prejadranih nočeh in po opravljenih vanuatskih formalnostih itak pretežno prespal. V sredo pa sem si že upal na sprehod po mestu, do super marketa na hribu in na večerni tek ob obali.

Pred pol leta je Port Vilo in Efate prizadel rušilni potres, ki je vzel nekaj življenj in ki ga mnoge  v mestu niso preživele. Obalni pas so zdaj že precej počistili in obnovili, malo dlje v notranjosti mesta pa so posledice potresa še zelo vidne. Stavbe so marsikje na pol podrte in zaplankane ali pa so ruševine že odstranili in zdaj prazne parcele na ulicah kot škrbine v zobovju čakajo, da jih nadomestijo nove stavbe.

Slovo od Nove Kaledonije

Z Markom sva se dogovorila, da se mi pridruži na Skokici na približno tisoč milj dolgem oceanskem jadranju od Nove Zelandije do Nove Kaledonije, za doživeto svojevrstno jadralsko pustolovščino pa se mi na koncu oddolži s pomočjo pri delu na barki. Dogovor sva izpolnila in v petek zjutraj sva si z Markom segla v roke in se prijateljsko poslovila. Hvaležen sem mu za vso pomoč na poti in predvsem zadnja dva dni pri delu v ladjedelnici.

Hitro sem opravil z izstopnimi formalnostmi pri mejni policiji, carinikih in na luški kapitaniji. Ker uradniki čez konec tedna ne delajo, moraš formalnosti opraviti v petek dopoldne v naprej, hkrati pa dobiš rok 48 ur, da zapustiš Novo Kaledonijo. To sem želel izkoristiti še za obisk Lojalnih otokov na vzhodu nove Kaledonije, zato sem kar takoj odjadral iz Noumeje proti jugu Nove Kaledonije. A jadranje je bilo kratko, saj sem se kmalu spet srečal s krepkim jugovzhodnikom, ki me je skorajda ustavil. Ker je kot jadranja proti 30 vozlom vetra in nasprotnim valovom zelo slab, sem jadrom v pomoč najprej dodal motorni pogon in ko tudi to ni bilo dovolj uspešno, sem pospravil jadro in se umaknil proti obali otoka, kjer so bili valovi manjši in plovba zato hitrejša.

Autopilot je prejšnji teden takoj po prihodu na Novo Kaledonijo popolnoma odpovedal in potem mi ni ga več uspelo obuditi k življenju. Elektronska kontrolna enota je do konca pregorela. Gospod Nejc iz slovenskega Garmina je našel in naročil rezervni del in Zlata mi ga bo čez dva tedna prinesla na Vanuatu.

Do takrat pa me čaka dva tedna prvinskega jadranja na poti proti Vanuatuju. Ker mi nočno jadranje na roke ne ustreza najbolj, bom skušal čimveč prejadrati podnevi in ponoči sidrati ob otokih. Žal so dnevi na južni polobli zdaj kratki, razdalje med otoki pa dolge, zato bom dobršen del poti proti severovzhodu vseeno moral prejadrati tudi ponoči.

V petek sem proti vetru in valovom uspel napredovati le za 32 milj in sem zavetje pred vetrom zvečer našel v zalivu bone Anse na jugu otoka Grande Terre.

Ponoči sem se zbudil, ker je bilo okoli barke nenavadno mirno. Nič več ni žvižgalo okoli jambora, nobene plohe, popolno brezvetrje na sidrišču.

Preveril sem vremensko napoved in ta je še vedno kazala, da se bo vzhodnik šele popoldne spustil pod dvajset vozlov. Mislil sem, da je vreme prehitelo vremensko napoved in sem to želel izkoristiti.

Dvignil sem sidro, izplul iz zaliva in se zafrknil. Srečal sem se s popolnoma zmedenim morjem, za južnim rtom Grande Terre pa še s krepkim vzhodnikom in trimetrskimi valovi. Zaradi trme se nisem vrnil na sidrišče. Poskušal sem jadrati in moto-jadrati, a sem proti jutru obupal, ker je jadrnica krepko nabijala v valove, čim je presegla 4 vozle hitrosti. Krmaril sem bolj slabo, saj me je vsak val postavil iz smeri in je sled Skokice na ploterju bolj spominjala na slalom kot na ravno linijo. Pospravil sem jadra, ustavil barko in šel spat. Dovolj sem bil utrujen, da me guncanje na valovih na odprtem morju ni zelo motilo.

Dopoldne sem spet poskušal jadrati proti severovzhodu, a me je šele po dveh urah nabijanja v nasprotne valove srečala pamet. Kurz sem spremenil na sever in jadranje je takoj postalo udobnejše in hitrejše. Po izkušnjah z Beringovega morja sem si iz škripcev, vrvi in elastik naredil “autopilota” in z nastavitvami jader in elastik postopoma dosegel, da je stvar delovala tako dobro, da je bilo potrebno smer popravljati le še na približno 10 minut, ko so se popoldne zmanjšali valovi pa je bilo dela s krmarjenjem še manj in sem vmes lahko tudi nekajkrat na kratko zadremal.

Zaradi neugodne smeri vetra, valov in morskega toka sem opustil načrt, da bi jadral na Tanno na jugu Vanuatuja, temveč bom naslednje dni jadral proti malo bolj oddaljeni Port Vili na Efateju. Tudi vmesni cilj na Lojalnih otokih sem prestavil proti severu in se bom, namesto na Mareju, za en dan ustavil na kaledonskem otoku Lifou.

Na otok Lifou sem ponoči prijadral še dovolj zgodaj, da sem se do jutra naspal. Dopoldne sem se sprehodil po lepem mirnem otoku, potem pa otvoril svojo kopalno sezono. Končno je morje tudi zame dovolj toplo, da z barke z veseljem skočim v vodo.

Popoldne sem odjadral proti otočju Vanuatu. Vremenska napoved za nocoj obeta umirjeno jadranje z ravno prav vetra za skoraj polna jadra.