Slovo v Honiari in odhod proti zahodnim Salomonovim otokom
Za razliko od prejšnjega obiska nas je Honiara tokrat sprejela obsijana s soncem in prej blatne ulice mesta so se zdaj spremenile v prašne ulice. Glavno ulico prenavljajo in širijo, a je še niso asfaltirali, zato se izpod koles množice avtomobilov vseskozi dvigujejo oblaki prahu, ki jih veter raznaša po okolici.
Nina in Robert v Honiari zaključujeta jadralski del svojega popotovanja, midva z Zlato pa se pripravljava na nadaljevanje križarjenja med pacifiškimi otoki, zato sem se posvetil predvsem nabavi hrane in vode za naprej, na bencinski črpalki pa sem uspel v reciklažo oddati tudi staro olje, ki mi je ostalo po opravljenem servisu motorja. V trgovini so dobili novo pošiljko sadja, sira in jogurtov in del tega se je poleg čipsa preselil na Skokico.
Robert in Nina sta naju z Zlato zvečer povabila v hotel na obali na okusno poslovilno večerjo, ki nam je minila ob veselem obujanju spominov na naša doživetja v preteklih tednih. Po večerji smo se prijateljsko objeli in naše poti so se razšle. Naslednje dni nama bo kar manjkala njuna družba na barki.
V petek 4. julija sva z Zlato zgodaj zjutraj odjadrala proti zahodu, proti otočju Russel, kjer sva v dobro zaprtem zalivu pri otoku Mbanika spustila sidro ravno, ko je začelo deževati. In potem je deževalo celo popoldne in še v noč.
Dežju navkljub sva iz okoliških vasi dobivala obiske domačinov v kanujih. Povedali so, da tudi tukaj sobivajo s krokodili, a so le ti majhni in menda ne napadajo ljudi. Izogibajo se vasi, zadržujejo se v močvirju, po morju pa menda le ponoči. V zalivu je danes zasidrana ladja, ki odkupuje kopro. K ladji so domačini z okoliških otokov celo popoldne in zvečer s čolni dovažali vreče s kopro. Kopra je bela sredica iz kokosovih orehov, iz katere iztisnejo olje. Kokosovo olje se veliko uporablja v prehrambni, farmacevtski in kozmetični industriji. Prečiščeno kokosovo olje na pacifiških otokih uporabljajo tudi za pogon dizelskih motorjev v avtomobilih in generatorjih.
Namesto krokodila sva ponoči dobila obisk domačina, ki je zahteval denar za sidranje. Nisem bil prepričan, da bo denar prišel v vaško blagajno, a ponoči sem želel imeti mir in sem plačal, le ceno za sidranje sva s prvotnih 50 evrov med pogajanji znižala na 10.
Z otočja Russell sva odjadrala do osamljenega in nenaseljenega vulkanskega otoka Mborokua. Vulkanski stožec se je enkrat v geološki zgodovini na južni strani podrl v morje in nastal je zaliv. Skokico sva lahko zasidrala sredi potopljenega kraterja. Tukaj zvečer nihče ne bo prišel kasirati za sidranje, oz. pobrati prispevka za vas, kakor to tukaj večinoma imenujejo.
Fotografije z otoka Nggela Sule, ki sem jih našel na spletu, so lepe in zapisi jadralcev, ki so otok v preteklih leti obiskali, so pohvalni, zato smo se na Skokici dogovorili, da se bomo nekaj naslednjih dni potepali po slikovitem mirnem zalivu Roderick Bay med otoki na severozahodu otoka Nggela Sule. Zaliv je zaradi čiste vode, pisanih koral in podvodnega življenja priljubljen med potapljači.
V zalivu smo si najprej ogledali nasedlo in na pol potopljeno potniško križarko Discovery, ki se bo že v nekaj letih verjetno spremenila v s tropskim rastlinjem porastli otok. Med počasno plovbo proti razbitini sem več pozornosti namenjal ladji kot pa morju pod nami, zato je tudi Skokica v znak solidarnosti z Discovery s kobilico rahlo pobožala po koralnem grebenu pod nami.
Takoj po pristanku na sidrišču, so k nam s čolnom priveslali domačini iz bližnje vasi, in ponudili, da nam za plačilo lahko pripravijo kulturni program s plesi in pesmimi. Za 50 evrov smo v njihovi družbi potem preživeli lep glasbeni večer.
Naslednji dan smo se potapljali med koralnimi grebeni in se zabavali na plaži in po hribu nad zalivom, potem pa smo se preselili na drugo stran lepega in mirnega zaliva med otoke zahodno od Nggella Sule. Med postankom sem se lotil menjave olja in filtra v motorju, Nina in Robert pa sta šla na plažo bližnjega otoka, kjer pa ju je “napadla” zadrogirana mladenka iz vasi in od njiju zahtevala zasoljeno vstopnino za na otok. Pri tej zahtevi je dobila družbo še drugih mladeničev, ki niso bili miroljubni, zato sta se kmalu vrnila na barko. Po končanem servisu motorja smo dvignili sidro in se preselili na tretjo stran zaliva.
Mirno sidrišče za preko noči smo našli v rokavu med otočki zaraščenimi s koreninovci. Mojo pripombo, da smo našli Jurski park, so moji sojadralci takoj popravili, češ da jih okolica bolj spominja na film Odrešitev (Deliverance) in da le še zvoki brenkanja na bendžo manjkajo iz bližnjega zaselka, da bo vzdušje popolno.
S čolnom sem odveslal do zaselka, kjer so me pričakali radovedni domačini in kopica otrok. Prosil sem za dovoljenje za sidranje v njihovem rokavu in ga brez težav dobil, otroci pa si si za to prislužili piškote. Domačini so nas prijazno opozorili, da v bližnjem rokavu živi krokodil in nam zato plavanje tukaj odsvetujejo.
Tretji dan smo izpluli iz “krokodilovega” rokava, se potem ob zunanjem koralnem grebenu še enkrat ustavili in zaplavali v čistem morju brez krokodilov, potem pa se poslovili od otočja Florida in z vzhodnikom odjadrali proti Guadalcanalu in Honiari.
Po treh dneh jadranja proti zahodu in nekaj vmesnih postankih za sidranje preko noči, smo se ustavili v Honiari, glavnem mestu Salomonovih otokov. Zadnje ure pred prihodom so nam popestrile plohe in veter, ki je kar dobro razgibal morje in valovi so okrog rta prihajali tudi na sidrišče pred mestom in zibali našo barko. Prvo sidranje nam ni uspelo, ker se je sidro zapletlo v platneno vrečo na dnu, v drugem poskusu pa je sidro dovolj dobro prijelo, da sem si upal zapustiti barko.
Zaloge hrane na barki so bile že zelo skromne in hladilnik prazen, zato so bili naši sprehodi po mestu namenjeni predvsem obisku trgovin in tržnice. V Honiari smo po dveh tednih iskanja vendarle našli tudi bankomat in denarnice končno obogatili s tukajšnjimi dolarji.
Honiara je hrupno, živahno, obalno in pristaniško mesto s preko sto tisoč prebivalci ter z gostim avtomobilskim prometom ki se le počasi premika po blatni glavni cesti vzporedno z obalo. Trgovine v mestu so bile dovolj dobro založene, da smo lahko ustrezno napolnili hladilnik in shrambe za hrano na barki. Kupil sem tudi motorno olje, da bom v prihodnjih dneh lahko opravil redni vzdrževalni servis motorja.
Vreme je bilo kislo in hrupno mesto nam nekako ni dišalo, zato smo že naslednje jutro dvignili sidro in skozi dež odjadrali proti severu proti otoku Nggela Sule v otočju Florida. Po nekaj urah smo na sredi poti na morju videli domačine v dveh motornih čolnih, ki so se nam počasi približali. Z enega čolna nas je krmar vprašal, kam smo namenjeni. Povedal sem mu, da proti otoku Nggela Sule. Potem me je vprašal, ali lahko plujejo za nami. To vprašanje se mi je zdelo malo čudno in nisem takoj odgovoril. Krmar je videl, da ga čudno in nezaupljivo gledam, zato mi je pojasnil, da so se v dežju in megli izgubili in nimajo elektronske navigacije.
Med otoki so navajeni pluti tako, da otoke vidijo, danes pa jih je zelo zmanjšana vidljivost presenetila. Kakšno uro so nam potem z obema čolnoma sledili, dokler dež ni ponehal in so se oblaki dovolj dvignili, da so v daljavi pred seboj zagledali obrise otoka. Motorji na njihovih čolnih so zarohneli, pomahali so nam in odglisirali za obzorje.
Nekaj ur smo zjutraj udobno jadrali, ko pa se je moja posadka dopoldne zbudila in iz svojih kabin prišla na krov, smo bili že pri otoku Uki Ni Masi. Navtične karte tudi za ta otok niso natančne, zato smo se obali približali previdno in počasi. Sidro smo spustili v širokem zalivu na zahodni strani otoka. Koralni grebeni ob obali so bili prekinjeni na mestih, kjer so se v morje izlivali potoki in reke, ki ob močnejših nalivih s seboj v morje prinesejo pesek s hribov. Tam so rečne naplavine v teku tisočletij prekrile korale in se je dalo sidrati na peščenem dnu sorazmerno blizu obale. Ob obali so se vrstile plaže, v zaledju je bilo videti nekaj osamljenih hišk, do vasi na drugi strani zaliva pa je skozi gozd ob obali vodila nekaj kilometrov dolga pot.
Domačini so bili prijazni in nevsiljivi. Zlato in Nino je domačinka Ani naučila splesti košaro iz palmovih listov, Robertu so bile za sprehode na voljo slikovite plaže, meni pa so prijazne gozdne poti omogočale malo daljše tekaške potepe po otoku.
Med tekom sem v vasi videl, kako iz bambusovih stebel in iz palminih listov naredijo hišo. Ko sem tekel v eno stran, so postavljali ogrodje hiše, ko sem se vračal, pa so že prekrivali streho.
Na hribu nad vasjo imajo postavljeno osnovno in srednjo šolo, pred njo pa košarkarsko igrišče, na katerem sem pri metanju na koš videl 5 fantov. Podali so mi žogo, poskusil sem srečo in iz prve zadel koš. Opravil sem »sprejemni izpit« in potem smo nekaj časa igrali tri na tri na en koš in se pri tem zabavali, saj jaz nisem bil edini, ki je pogosto zgrešil pri metu na koš. Fantje so mi povedali, da imajo zdaj počitnice, zato je okoli šole bolj mirno. Vprašal sem jih, kdo je njihov idol pri košarki, in so mi skorajda v en glas rekli »Lebron James«. Za Luko Dončiča še niso slišali, saj na otokih ne gledajo televizije. Filmčki z Youtuba na zaslone njihovih telefonov pridejo z zamudo in temnopolti otroci se seveda zgledujejo po temnopoltih športnikih.
Dva dneva na prijaznem otoku Uki Ni Masi sta nam hitro minila, potem pa smo dvignili sidro in odjadrali proti sto milj oddaljenemu glavnemu salamonskemu otoku Guadalcanal. Vmes smo se preko konca tedna ustavili na treh lepih otokih Tavanipupu, Marapa in Rua Sura.
Po nekaj dneh smo se poslovili od lepega otoka Santa Ana in dopoldne odjadrali do deset milj oddaljenega velikega otoka San Cristobal. Skokico smo zasidrali v dobro zaprtem zalivu na jugovzhodu otoka. Zadnje čase smo v zalivih večinoma sidrali na globinah preko 25 metrov, tukaj pa smo vendarle spet našli zaliv, kjer je globina vode le 5 metrov. Premor med plohami smo izkoristili za sprehod po vasi Namuga in bližnji okolici.
Kislo vreme je vztrajalo in ker je takšno vreme bolj primerno za jadranje kot za sprehode po naravi, smo naslednji dan že zgodaj zjutraj odjadrali proti 40 milj oddaljeni Kirakiri, ki je regijsko središče in glavno mesto otoka, kjer smo si obetali, da bomo končno našli banko in menjalnico, da bi kupili salomonske dolarje. Prav tako smo želeli malo dopolniti zaloge hrane na barki.
Vetra na morju je bilo za 10 vozlov več, kot ga je obetala napoved, zato je bilo jadranje živahno. Večinoma nas je proti severozahodu preganjalo okrog 30 vozlov vzhodnika. Tudi valovi so se precej povišali in imeli nekateri med njimi že kar spoštljive dimenzije. Še posebej visoki so postali v bližini rtov na otoku, kjer je bil nasprotni morski tok močnejši.
Sidro smo spustili v zalivu pred mestom. Kirakira je bila rahlo razočaranje. Na tržnici v naselju so prodajali predvsem le ribe in beetlove orehe, s katerimi se drogirajo domačini in si uničujejo zobe in zdravje. Zelo smo se morali potruditi, da smo dobili nekaj zelenjave in sadja ter kruha. Banka je bila odprta, a tam nismo nič opravili, ne menjajo tujih valut in tudi na tem otoku nimajo bankomata.
Kitajci v Kirakiri gradijo novo pristanišče, zato je ves obalni pas hrupno gradbišče, naselje v zaledju pa zelo spominja na obdobje po vesoljnem potopu in na filme “Mad Max-a”, zato smo se od Kirakire in otoka San Cristobal kmalu poslovili in odjadrali k nekaj deset milj oddaljenemu mirnemu otoku Uki Ni Masi.
Sončna nedelja nam je omogočila lepe sprehode po vasi in otoku Santa Ana, a najprej smo se morali posvetiti uradnim zadevam. Poglavar vasi vodi dnevnik in spominsko knjigo obiskov jadralcev in povedali so nam, da se moramo v dnevnik vpisati tudi mi. John me je včeraj med mojim prvim obiskom vasi prosil, da s seboj prinesem tudi fotografijo Skokice za v njegov dnevnik, a je žal nimam, zato je Nina določila Roberta, da bo glavni ladijski risar, ki bo jadrnico narisal. Risba Skokice mu je zelo dobro uspela in je zadovoljila tudi poglavarjeve zahteve .
Med uradne zadeve ob obiskih vasi na Salomonovih otokih sodi tudi ogled in nakup različnih ročnih izdelkov, nakita iz koral in školjk ter različnih tradicionalnih rezbarij in drugih spominkov. Nekaj lesenih mask in iz lesa izrezljanih rib, morskih psov in želv je našlo pot na Skokico.
Moji sopotniki so z vaščani barantali za ceno spominkov, vmes pa mi je poglavar John potožil, da se mu je razbila solarna svetilka in vprašal, ali mu jo lahko popravim. Povedal sem mu, da o elektroniki nimam dosti pojma, a sem šel vseeno z njim do njegove koče. Izkazalo se je, da je njegova solarna svetilka pravzaprav odlomljena zarjavela ulična svetilka s solarnim panelom na zgornji strani. In ta panel se je odlomil s svetilke, ko se je podrla luč. Zdelo se mi je, da bi se to dalo skupaj zlepiti s Sika lepilno maso, ki jo imam za lepljenje, zatesnitev ali druga popravila na zalogi na barki zato sem Johnu obljubil, da bom svetilko poskusil popraviti.
Z Zlato sva se po opravljenih protokolarnih obveznostih in nakupu spominkov odpravila najprej na nekaj kilometrski sprehod skozi džunglo na hrib do velikega jezera, ki leži v kraterju ugaslega vulkana. Voda iz jezera skozi hrib pronica tudi do vasi in iz izvirov vaščanom zagotavlja pitno vodo. Vseskozi sva na gozdnih poteh imela glasno družbo živahnih malih vodičev. Poglavar je rekel, da moramo biti previdni in da se v jezeru ne smemo kopati, ker v njem živi krokodil. Nisem prepričan, da to ni le pravljica za otroke, da se ne bi preveč potepali po otoku.
Ušesa sva si z Zlato lahko spočila šele ob sprehodu na drugi konec otoka, ko sva pospešila korak in vmes malo tekla, da je korak z nama lahko držalo le še nekaj najvztrajnejših otrok, ki so sapo potem raje uporabljali za dihanje in nič več za glasen pogovor in vreščanje.
Popoldne sem šel še enkrat na obisk k poglavarju in njegovi svetilki. S seboj sem z barke prinesel izvijač, klešče, lepilni trak in Siko, ter svetilko po MacGyversko popravil in zlepil skupaj. Johnu sem zabičal, da svetilke vsaj šest ur ne sme premikati, da se lepilna masa strdi. Pomislil sem še, da tukaj časa verjetno ne merijo v urah temveč v dnevih, zato sem dopolnil navodila, da svetilke ne sme premikati do srede noči.
Na hribu nad vasjo imajo pri izviru potoka narejeno zajetje in od tam v vas speljan vodovod in na katerem so na vsakih nekaj deset metrov nameščene pipe, kjer se domačini oskrbujejo z vodo za pitje, kuhanje in umivanje. Z Robertom sva pod večer v nekaj vožnjah s čolnom od pipe vaškega vodovoda do barke v kanticah znosila vodo in jo pri poglavarju plačala s prispevkom v vaški proračun, potem pa smo se z barko preselili v oddaljenejši del zaliva, da smo se rešili glasne in vse bolj nadležne družbe vaških otrok v kanujih. Obisk jadrnice je za njih dogodek, a nismo se dobro počutili v vlogi cirkuških medvedov.
Vreme nam je v ponedeljek z močnimi plohami in krepkim vetrom namenilo dan za počitek na barki. Otrok danes ni na morju, le nekaj ribičev, ki v svojih majhnih kanujih dan in noč kljubujejo vremenu in okoli otoka lovijo ribe. Popoldne se je vreme nekoliko uneslo in Z Robertom sva še nekajkrat obiskala vaški vodovod in do vrha napolnila oba rezervoarja za vodo na Skokici. Vmes sem se sprehodil do Johna, ki je sedel na klopci pod mogočnim drevesom. Rekel mi je: »Miran, I’m very happy«. Solarna svetilka je delovala in že zvečer so si kočo lahko razsvetlili z lučjo. Tudi jaz sem bil vesel, da je moja improvizacija uspela in še vode nam ni bilo potrebno plačati.
V torek zvečer smo prijadrali do otoka Nendo na Salomonovih otokih. V temi si nisem upal iskati poti skozi ozke prelive med otoki in koralnimi grebeni, saj navtične karte tukaj niso zelo natančne. Zaspan sem bil, zato sem se odločil, da bomo do jutra počakali kar na morju v zavetrju otoka, ne da bi sidrali. Zavil sem k otoku in pospravil jadra. Pri pospravljanju jader pa sem se dovolj zbudil, da sem si premislil glede nočnega postanka. Zagnal sem motor in naredili smo še dvourni krog okoli otoka Malo, da smo prišli na sever Nenda, od koder je veliko bolj preprost vstop v zaliv pri Lati. Lata je glavno mestece vzhodnih Salomonovih otokov in eno od petih pomorskih vstopnih točk za vstop z jadrnico v državo.
Ponoči smo sidro spustili na vzhodni strani zaliva v mirnem zalivčku nasproti Late. Dopoldne smo v skladu z dogovorom dobili obisk prijaznih uradnikov carine in imigracije. V eni uri smo opravili vstopne formalnosti, le carinskih dokumentov še nisem dobil in mi je carinik obljubil, da mi jih bo poslal po elektronski pošti.
Popoldne nas je ravnateljica Hilda povabila na ogled svoje srednje tehnične šole in dijaškega naselja, ki je postavljeno nad zalivčkom, kjer smo sidrali.
Preostanek dneva smo namenili sprehodu in teku po z bujnim gozdom poraščeni okolici. Na ta konec zaliva je še nekaj let nazaj vodila cesta, potem pa je narastla reka pred leti podrla most, po cesti so se nehali voziti avti in cesto si je nazaj prisvojila džungla. Po bivši cesti zdaj med grmovjem in drevesi vodi le še ozka stezica, po kateri otroci iz okoliških vasi hodijo v šolo. Zvečer smo na barki pogostili ravnateljičino družino, ki je s kanujem prišla na obisk in so nam zaželeli dobrodošlico ter s seboj prinesli cvetje in zelenjavo.
V četrtek smo šli z našim gumenjakom na izlet čez zaliv do glavnega naselja Lata in se po peščeni cesti polni velikih luž sprehodili po mestecu s skromnimi hiškami. Spet lahko napišem, da imajo skoraj vse, kar imajo veliki, le da so banka, pošta, trgovine, bolnica, policija, … v skromnih, majhnih hiškah ali kontejnerjih. Le nogometno igrišče imajo v velikosti, kot smo ga navajeni pri nas. Imajo tudi letališče, smučarske skakalnice pa na otoku nismo videli.
Popoldne smo se želeli vrniti čez zaliv nazaj proti Skokici, pa nas je v pristanišču pričakal okrepljen veter, ki je dvignil metrske bele valove, čez katere bi postala plovba z malim gumenjakom in štirimi ljudmi na krovu kar huda pustolovščina. Robert, Nina in Zlata so se zato na obali raje dogovorili z enim od domačinov, da jih je 3 milje čez zaliv odpeljal z ribiškim čolnom. Z našim gumenjakom je bila plovba čez valove z le eno osebo na čolni še vedno živahna, a veliko hitrejša in bolj suha, kot bi bila s kompletno posadko.
V zalivčku so se nam na katamaranu pridružili izraelski jadralci, s katerimi smo se srečali na Vanuatuju in si potem preko mailov izmenjevali informacije o formalnostih in sidriščih na poti. Z Zlato sva se odzvala povabilu na pijačo. Pogovarjali smo se sicer večinoma o jadranju, a se nisem mogel premagati in sem jih povprašal po njihovem mnenju o vojnah, ki jih ima Izrael s Palestinci in drugimi državami v okolici. Njihov pogled na problematiko je popolnoma drugačen kot naš in Izraelci zdaj samo osvobajajo ozemlja, ki naj bi bila nekoč že njihova in so jih v preteklih stoletjih zasedli muslimani. Še posebej ostra ali divja je bila žena od enega od jadralcev, ki bi pobila kar vse v bližnji in daljni okolici Izraela. Mož jo je miril, a brez uspeha. Jezna je bila, ker so bila zaradi izmenjave raket med Izraelom in Iranom zaprta letališča v Izraelu in je morala zato podaljšati obisk na jadrnici in v nedogled prestaviti vrnitev z letalom domov. Izraelci so s katamaranom na poti okoli sveta, na zadnjem delu pa jih pot med otoki vodi skozi pretežno muslimanske države, zato se na poti proti Izraelu verjetno ne bodo veliko ustavljali.
V petek smo skupaj z Izraelci navsezgodaj odjadrali proti zahodu, proti 210 milj oddaljenemu otoku Santa Ana. Vzhodnika smo imeli med 15 in 25 vozli in lepo smo metuljčkali z vetrom in se guncali po dvometrskih valovih. Pričakoval sem, da bodo Izraelci na katamaranu s krmnim vetrom vsaj toliko hitri kot mi, a so jadrali počasneje in smo jih popoldne izgubili za obzorjem. Ponoči smo prijadrali do neviht, ki so vseskozi razsvetljevale nebo okoli nas, a so bile dovolj daleč od nas, da nas niso motile pri jadranju. Le veter so preusmerjale vsaka malo po svoje od severovzhoda do jugovzhoda in temu sem prilagajal tudi našo smer jadranja.
Proti jutru pa je vreme začelo divjati in je krepko skočilo iz okvirov, ki so jih obetale vremenske napovedi. Divje plohe in nevihte so se spravile nad nas in okrepile veter nad 30 vozlov. Avtopilot se je vse pogosteje izklapljal. Zamujal sem s krajšanjem jader, a mi je na koncu vendarle nekako uspelo pospraviti glavno jadro z jambora, ne da bi se strgalo na križih. Nastradal je le radarski odbojnik, ki ga je s seboj odnesel viharni veter. Dopoldne se je veter med nevihtami okrepil nad 40 vozlov in jadrali smo le še s petino genove. Vseskozi je hudo lilo z neba, valovi so se dvignili na 4 – 5 metrov in avtopilot temu ni bil kos. Vse več sem moral krmariti ročno, zunaj na dežju. Krepko je deževalo, da se je videlo le nekaj deset metrov okoli barke, grmelo, bliskalo, …
Zadnjih 20 milj pred Santa Ano so se nevihte, ki so vseskozi prihajale od zadaj, še okrepile in sunki vetra so presegali 50 vozlov, zato sem do konca zvil genovo in zagnal motor. Itak smo že samo na jambor dosegali preko 6 vozlov hitrosti, a krmarjenje med valovi je bilo s pomočjo motornega pogona vseeno lažje. Strah me je bilo, da bo viharni veter odtrgal platneno streho biminija nad kokpitom, a je na srečo zdržala.
Pred Santa Ano se je izpela še zadnja nevihta, zavil sem v desno in iz velikih valov smo se umaknili v čudovito mirno zavetje otoka in v zalivu med koralnimi grebeni sredi dneva spustili sidro.
Zlata, Nina in Robert so bili preveč utrujeni od valovite poti in so popoldne ostali na barki, jaz pa sem se vendarle odpravil na krajši sprehod po otoku in v skladu z običaji pri Johnu, poglavarju vasi, izprosil dovoljenje za pristanek in za obisk otoka.
Ponoči so v zaliv prijadrali tudi Izraelci, ki jim vreme v zadnjem delu poti prav tako ni prizanašalo in jim je veter vzel nekaj blazin in opreme iz kokpita.
Drugi dan smo zvečer iz Port Olry-ja odjadrali proti dobrih 80 milj oddaljenem otoku Vanua Lava. Celo noč nas je poganjal dober vzhodnik, zato smo že zjutraj lahko spustili sidro v zavetrnem delu zaliva nad Solo, glavnim naseljem otoške skupine Banks na severu Vanuatuja.
Za ta del Pacifika ni tiskanih navtičnih vodičev, na spletu pa se najde poročila posameznih jadralcev, ki so jih objavili na svojih blogih in ta poročila so drugi jadralci povezali v nekakšen smiseln snop poročil po skupinah otokov. Ta poročila zdaj tudi sam pri načrtovanju poti uporabljam namesto vodiča in prebral sem, da na Vanua Lavi živijo tudi morski krokodili. Jutranje plavanje je zaradi krokodilov danes odpadlo, sem pa zato v postelji nadoknadil nekaj ur spanja, ki si ga ponoči zaradi jadranja nisem privoščil prav veliko.
Po jutranjem počitku smo odveslali na obalo do anglikanskega misijona, kjer imajo šolo za duhovnike Melanezijske protestantske cerkve. Na plaži nas je pričakal mlad kandidat za duhovnika s svojo družino. Prijazno nas je postregel s sokom iz s sveže nabranih kokosovih orehov in nam nato razkazal misijon, šolo in študentsko naselje. Med drugim nam je povedal, da v bližnji reki zares živijo krokodili, ki plavajo tudi v morju in imajo za hrano ribe, želve in divje prašiče. Ljudi menda ne napadajo ??
Popoldne smo odpluli na južno stran zaliva in se sprehodili tudi po Soli. Naselje me je presenetilo s svojo čistostjo, urejenostjo in zelo lepo betonsko cesto speljano skozi razpotegnjeno naselje z večinoma preprostimi lesenimi hiškami. Da so domačini povsod prijazni, smo se že navadili. S policistom sem se spotoma dogovoril, da ga jutri obiščemo s potnimi listi pred odhodom proti Salomonovim otokom. Od sredine tedna naprej je napovedan precej krepak jugovzhodnik, katerega začetek bi rad čim bolje izkoristil za pot proti severu, še preden veter naredi prevelike valove.
V Soli na Vanua Lavi smo v ponedeljek dopoldne v vaških trgovinicah in v vrtnariji pustili še zadnje vatuje in opravili izstopne formalnosti, nato pa dvignili sidro, razvili jadra in odpluli proti severu.
Jadranje prvi dan je bilo živahno čez dan in še bolj živahno ponoči, ko so nas s krepkim vetrom in gostim dežjem preganjale plohe. Do večera smo jadrali mimo zadnjih severnih Vanuatskih otokov, na katerih se zaradi predpisov nismo smeli ustaviti. Drugi dan smo prišli do otoške skupine Santa Cruz na vzhodu Salomonovih otokov in jadrali mimo prvih otokov, na katerih se prav tako nismo smeli ustaviti, preden jutri na otoku Nendo ne opravimo Salomonskih vstopnih formalnosti. Carinik z Nenda, kateremu sem preko elektronske pošte najavil naš prihod in ga zraven prosil za dovoljenje za postanek na kateren od salomonskih otokov ob poti, me je v odgovoru in potrditvi še posebej opozoril na to, da se na teh otokih ne smemo ustaviti.
K potepanju po eksotičnih krajih sodi tudi to, da na obali ni pip za vodo in tudi ni bencinskih črpalk, zato si moraš vodo in nafto na barko prinesti sam v kanticah. Dežju navkljub so pipe iz katerih priteče čista voda tukaj tudi stran od obale redke, še redkejše pa so na otokih bencinske črpalke. Kakšen kilometer stran od obale v Luganvillu stoji bencinska črpalka, zato sva z Zlato najela taksi, da sva nafto v kanticah pripeljala do morja. Spotoma sva na črpalki s plinom napolnila tudi plinsko jeklenko.
Med sprehodom po Luganvillu sva si ogledovala in izbirala trgovine, kjer bomo lahko kupili hrano za nadaljevanje poti med odročnimi otoki. V poročilih jadralcev, ki so po tem koncu Pacifika jadrali v preteklih letih, sem lahko prebral, da je tukaj zadnja priložnost za dobro oskrbo s hrano. V naslednjih tednih se bomo potepali med otoki, kjer se v preprostih trgovinah lahko dobi le riž in nekaj konzerv. Zlata je spotoma seveda poskrbela tudi za to, da se z ogleda mesta domov nisva vrnila čisto praznih rok.
Drugi teden junija sta na Espiritu Santo priletala Nina in Robert in se vkrcala na Skokico. Skupaj smo naredili nakupovalni spisek, potem pa smo šli v mesto na tržnico in v trgovino po hrano in pijačo. V dveh urah nakupovanja nam je uspelo odkljukati vse kar smo imeli na spisku in v vreče ter nahrbtnike dodati še nekaj drugih dobrot, da smo bili vsi štirje kar krepko otovorjeni na poti proti barki. V kanticah smo zvečer na barko znosili še nekaj vod in do vrha napolnili rezervoar z vodo. Skokica je bila zdaj z vsemi novimi zalogami tekočin in hrane za dobro tono težja, kot pred nekaj dnevi in za vsaj pet centimetrov globje pogreznjena v morje. Zvečer smo si v restavraciji napolnili še želodce in bili smo pripravljeni za na pot.
Ob vzhodni obali otoka Espiritu Santo smo zgodaj zjutraj odjadrali proti severu. Ob sončnem vzhodu smo jadrali mimo rta Million Dollar Point, ki je sedanje ime dobil po drugi svetovni vojni. Vanuatu (prej Novi Hibridi) so bili francosko-britanska kolonija. Med drugo svetovno vojno so imeli poleg Britancev in Francozov tukaj svojo vojaško bazo tudi Američani. Po vojni so se Američani odpravili domov in Francozom ter Britancem vso vojaško opremo in orožje ponudili v odkup s krepkim popustom. Francozi in Britanci so odkup preračunljivo zavrnili, ker so predvidevali, da bodo Američani opremo baze in topove, tanke in drugo težko opremo itak pustili na Vanuatuju. Računali so, da bodo vse skupaj dobili zastonj, a so se ušteli. Američani so bili po zavrnitvi ponudbe užaljeni in so vse težko orožje in opremo odpeljali na obalo. Naredili so nasip do roba koralnega grebena in potem na tem mestu čez rob koralnega grebena vse skupaj zapeljali in zmetali v morje. Milion Dollar Point je zdaj priljubljena točka za potapljače.
Dopoldne nam je zmanjkalo vetra in smo zagnali motor ter se opoldne spotoma ustavili v lepem zalivu Champagne bay, ki so ga jadralci preimenovali v »1000 vatu beach«, kolikor v zalivu domačini zahtevajo za vstopnino za na plažo. V komentarjih jadralcev sem prebral, da vstopnine ne pobirajo vedno, zato smo preskusili srečo, saj na veliki plaži skorajda ni bilo kopalcev. V izvidnico sva z Robertom odplavala na plažo, ko pa sva iz vode stopila na kopno, je k nama iz grmovja iz »zasede« prišla domačinka in zahtevala vstopnino. Le nasmehnil sem lahko in pokazal, da v kopalkah nimam denarnice in rekel: “Good Bye”.
Neumno se mi zdi plačati vstopnino za vstop na plažo, ko imam z barke dostop do veliko lepih samotnih zalivov. Z Robertom sva se obrnila od osuple ženske, zakorakala nazaj v vodo, odplavala na barko, dvignili smo sidro in odpluli eno uro naprej proti severu, kjer je v Port Olry-ju podobna plaža, a brez vstopnine. Žal je poleg vstopnine med zalivoma pomembna razlika tudi v tem, da je Champagne bay na elektronskih kartah podrobno kartiran, v Port Olry-ju pa je cel zaliv na karti brez vrisanih globin. Vedel sem le, da je v zaliv tudi z jadrnico z globoko kobilico mogoče vpluti in v njem sidrati. Počasi smo pluli globlje v zaliv in s palube oprezali za grebeni in plitvinami ter spremljali številke na globinomeru. Sidro smo spustili, ko se je morsko dno kobilici približalo na manj kot štiri metre.
V Port Olryju smo se dva dni sprehajali po plažah na otoku, ki na vzhodu ščiti zaliv pred oceanskimi valovi, ter po vasi vasi na drugi strani zaliva in po gozdu v okolici. V gostilni na plaži smo se hladili s pijačo in med klepetom opazovali ribiče v kanujih, kako po zalivu napenjajo dolgo mrežo v krog, da bi zajeli čim več rib. Enkrat so ujeli malo rib, drugič nekaj več, a so bili vztrajni in do večera nalovili dovolj rib za celo vas.
Sidrišče v zalivu Aisari je bilo bolj valovito, kot sem si obetal zvečer glede na zavetrno lego in položaj med otoki. V zaliv so med otoki prihajali ostanki dolgih oceanskih valov in barko z boka celo noč kar občutno zibali, zato sva se z Zlato naslednji dan zjutraj preselila na južno stran otoka Aore v zavetrje rajskega otoka in resorta Ratua.
Na spletu sem videl informacijo, da so jadralci v restavraciji v resortu dobrodošli, a ko sva se dopoldne želela dogovoriti za večerjo, nama je upravnik rekel, da imajo nove lastnike in ti zdaj ne dovolijo obiska zunanjih gostov v restavraciji. Otok je v mojih očeh postal malo manj rajski.
Nasproti Ratue je na Aoru lepo urejen misijon s srednjo šolo za dijake s celega Vanuatuja. Tja sva se z Zlato po spodletelem obisku Ratue odpravila s čolnom in med sprehodom na priložnostni tržnici pod drevesi od domačinov kupila nekaj pomel, za obogatitev najine prehrane z vitamini.
Miren zaliv na jugu Aoreja nama je bil všeč, zato sva tam ostala nekaj dni in se po zalivu potepala tako po kopnem, kot po morju. Mirna voda v zalivu (in Zlata na vitlu) pa mi je omogočila tudi plezanje na jambor. Na vrh jambora sem moral, da sem namestil novo vetrnico na vetrni instrument, da bomo vedeli, kako hitro piha veter okoli barke. Prejšnjo vetrnico mi je odpihnil viharni veter na Novi Zelandiji.
Po laguni sva se z Zlato odpravila s čolnom iz radovednosti, kakšne so plaže na drugi strani otoka Ratua. Lepe so in tam sva se srečala z mogočnimi ležečimi drevesi.
En dan sem se s popoldanskega teka vrnil z vrečo sadja. Ko sem šel s plaže proti gozdu, je bila pot zagrajena z ograjo. Domačina sem videl na vrtu pred hišo in ga prosil, da sem šel lahko preko njegovega dvorišča do gozdne poti. Čez dobre pol ure sem se vrnil in s prijaznim domačinom in njegovo ženo sem se zapletel v pogovor, na koncu pa sta mi za popotnico dala s seboj vrečo sadja, ki sta ga na hitro nabrala na vrtu pred hišo.
Naslednje jutro sva šla z Zlato na malo daljši sprehod po otoku Aore in pri domačiji, kjer sem včeraj dobil sadje, pustila vrečo s piškoti in jabolki. Moža in žene ni bilo doma, so pa zato bili doma otroci in na podlagi njihovega vriskanja, ki se je razlegalo iz hiše po najinem odhodu, sklepam, da vsebina vreče najbrž ne bo dočakala vrnitve njihovih staršev domov.
Četrti dan je bil brez oblačka na nebu. Postalo je vroče, soparno in nobene sapice ni bilo na spregled, zato sva popoldne dvignila sidro in s pomočjo motorja odplula na drugo stran otoka in si s premikanjem barke ustvarila nekaj vetra, da je bilo lažje prenašati vročino. Ustavila sva se pred mestom Luganville na jugu Spiritu Santa.
V resortu ob obali, kjer sva sidrala, sva si zvečer privoščila nekaj razvajanja. Večer sva preživela v družbi geka, kokosovega piščančjega karija in hamburgerja. Zlata pravi, da je potrebno poskusiti tudi lokalno hrano in jaz sem zato jedel lokalni hamburger in pil lokalno kokakolo. Večerja v restavraciji je bila na koncu cenejša od 100 litrov vode, ki sva jo popoldne v istem resortu kupila in iz pipe natočila v kantice ter prenesla na barko in pretočila v vodni rezervoar na barki.
Voda v zalivih na jugu Malekule je kalna zaradi številnih rek, ki se v zalive izlivajo. Plavanje v kalni vodi ni predstavljalo velikega užitka zato sva jug Malekule že naslednji dan zapustila in odjadrala nekaj deset milj proti severu, ki obljublja bistrejše morje. Da se ne bi preveč dolgočasil na poti proti severu, sem se obnašal trajnostno in iz stare majice zašil prevleko za bokobran. Le tega je načelo sonce in je v zgornjem delu postal lepljiv ter zato puščal madeže na trupu barke. Po nekaj urah krojenja in šivanja, sem bil ponosen na svoj čudoviti izdelek, Zlata pa se je kot profesionalka nasmihala in zgražala nad rezultatom mojega dela.
Sidrala sva pri otočku Norsup na severovzhodni strani Malakule, na katerem v vasici živi nekaj deset prijaznih otočanov. Ko sva s čolnom pristala na plaži pred vasjo, je do naju prišel domačin in naju pospremil na sprehod po vasi. Med sprehodom med večinoma lesenimi in s palmovimi listi prekritimi hiškami nama je opisal kako skromno živijo in hkrati povedal, da se sama brez spremstva po njihovem otoku ne smeva sprehajati.
Popoldne sva se s čolnom zapeljala do obale glavnega otoka in si privoščila malo daljši sprehod po cesti med vasmi, dokler nisva prišla do vaške trgovine, kjer so prodajali tudi sladoled.
Naslednji dan sva šla na še malo daljši sprehod po Malekuli, vse do glavne vasi Lakatore. V vasi imajo skoraj vse, kot druga glavna mesta, le bolj mini so trgovina, pošta, bencinska črpalka, cerkev, šola, … . Malo večje so upravne stavbe, še večje je športno igrišče, največji pa so razsežni nasadi kokosovih palm povsod na tem delu Malekule. Na nekaterih napisih piše Malekula, na drugih Malakula, otočani pravijo, da je oboje pravilno.
Zlata mi je s seboj prinesla elektronsko nadzorno enoto za autopilota in le ta je po menjavi enote začetek tedna oživel in po enem dnevu delovanja pa spet zaspal. Včeraj sem imel posvet s serviserjem po telefonu in mi je na podlagi kontrolnih lučk na računalniku autopilota rekel, da je težava verjetno v kablu med enotami. Kabel so imeli v Zagrebu in Jona sem prosil, da je šel v Zagreb po kabel, da ga bosta Nina in Robert prinesla s seboj na barko. Upam, da bo z menjavo kabla potem vendarle konec težav z autopilotom. Ko sem včeraj odklapljal kable, da sem slikal konektorje in jih poslal Jonu, se je autopilot spet zbudil in mi olepšal soboto.
Popoldne sva z Zlato z lepim jugovzhodnikom odjadrala proti severu in sidro zvečer spustila pri otoku Aore južno od velikega otoka Spiritu Santo. Autopilot je tokrat delal celo pot.
V četrtek dopoldne je sonce za nekaj ur pregnalo deževne oblake in z Zlato sva odplula proti Embrymu, od koder je potem le še nekaj ur jadranja do Pentecosta. V načrtu sem imel, da bi si na otoku Pentecost v petek ogledala skoke z lesenega stolpa, kjer si domačini okoli gležnjev privežejo lijane in se potem z višine dvajsetih metrov vržejo v globino. To med domačini velja za preizkus moškosti in velja za predhodnico »bungee jumpinga«.
Med potjo proti Embrymu sem na računalniku pogledal nove vremenske napovedi, ki za prihodnja dva dni kažejo na nevihte in zahodnik. Načrte bo žal odneslo vreme, saj Pentecost nima zalivov, zahodna obala otoka pa bo izpostavljena vetru in nevihtam. Sredi poti sva zato zavila nazaj proti Malekuli in sidro popoldne spustila v lepem zaprtem zalivu Sendwich, ki bo verjetno nudil dobro zavetje ob nocojšnjem prehodu nevihtne fronte, katere predhodnica že bobni in bliska v okolici.
Zadnji dnevi so bili tukaj zelo deževni, kar se pozna v naravi in predvsem na otoških cestah.
Po nočnih nevihtah je bilo jutro skoraj brez oblaka, le morje v zalivu je bilo kalno zaradi rek in potokov, ki se po obilnem deževju s hribov izlivajo v zaliv. Lepo jutro sem izkoristil za tek do vasi Lamap, kjer je francoski misijon in kamor otroci iz okoliških vasi hodijo v šolo. Domačini so mi povedali, da je tukaj francoski del Vanuatuja in da za pogovorni jezik uporabljajo francoščino, a sem se z vsemi, tudi z otroki, lahko pogovarjal v angleščini.
Ljudje v vaseh živijo umirjeno in sonaravno. Okrog preprostih hišk imajo vrtove in sadna drevesa, perutnino in prašiče po travnikih se pasejo krave. Ob obali domačini lovijo ribe. V okolici vasi so nasadi kokosovih palm.
Tudi tukaj se srednja generacija sprehaja z mobitelom v rokah, otrokom je ta razvada zaenkrat še prihranjena.
Začel se je junij in Zlata je končno priletela na Vanuatu in kot se za šefico spodobi, je debelo zamudila. Popoldne sem s kolesom dirkal do letališča, da bi ujel prihod njenega letala, potem pa sem na ekranu v letališki stavbi videl, da Zlatino letalo zamuja. Za iztekanje sem se lahko še eno uro vozil okoli letališča, da sem nehal švicati in gledal v nebo, kdaj se bo prikazalo letalo iz Avstralije.
No, našla sva se, se objela, odpeljala do barke in se še pred večerom sprehodila po razkošnem počitniškem naselju na otoku Iririki, pred katerim je danes privezana Skokica. Za obisk otoka Iririki zaračunajo 15 eur vstopnine na osebo, po 17. uri pa je obisk brezplačen. Zlata je imela ob prihodu ravno prav zamude, da sva se pred večerom po otoku lahko sprehajala brezplačno.
Jutranje plohe so v ponedeljek izvenele in z Zlato sva se dopoldne sprehodila po Port Vili, spotoma nakupila še nekaj zelenjave za prihodnje dni, potem pa sva odjadrala do zaliva Havannah na severu otoka Efate, kjer sem med čakanjem in delom na barki večinoma preživel zadnja dva tedna. Popoldne sva se sprehodila po gričih v zaledju zaliva, potem pa sva barko pripravila za ja jadranje proti severnim otokom Vanuatuja.
Zvečer sem imel preko satelitskega interneta video sestanek z mednarodno smučarsko zvezo, potem pa sva ponoči odjadrala proti 60 milj oddaljenemu otoku Epi. Na poti so bile napovedane plohe, a jih ponoči ni bilo, je pa bilo zato dosti vzhodnika, ki je Skokico kar lepo poganjal proti severu. Polovica razvite genove je že zadoščala za hitro in razmeroma udobno jadranje. Vsaj meni, ki sem zadnje čase jadral proti vetru in pri tem nabijal v valove, se je zdelo jadranje sproščujoče. Zlatin komentar na prijazno guncanje na valovih je bil vse kaj drugega.
Zjutraj sva bila že blizu Epija in prebijala sva se skozi plohe in nevihte. V takem vremenu je vseeno, ali jadraš ali pa sidraš, zato sem jadranje podaljšal do Maskelynskih otokov, kjer zalivi obetajo boljše zavetje pred valovi in spremenljivim vetrom v naslednjih dveh dneh. Sidro sva sredi dneva spustila v zalivu Gaspard Bay na jugu Malekule. Zlatina ugotovitev ob pogledu na hribe v okolici zaliva je bila, da sva prišla v Jurski park.
V zalivu so okoli barke plavale velike morske krave, a mi ni nobene uspelo ujeti s fotoaparatom, ko pridejo na površje po zrak. Slišal sem čofotanje in videl gobec, ko pa sem fotoaparat usmeril tja, krave ni bilo več na spregled. Nekaj več uspeha je imela Zlata, a ji ni uspelo izostiti slike. Morda je pa na sliki Nessie.
Zjutraj je v Port Vili deževalo, potem pa sem se še enkrat sprehodil po mestu na hribu in se spotoma ustavil na tržnici. Že nekaj sto metrov stran od obale in od parlamenta ter vladne palače, se izgled mesta popolnoma spremeni.
Ulice so peščene in blatne zaradi dežja, hiške pod drevesi so skromne, lesene, krite s pločevinasto streho, med hiškami se sprehajajo prašiči in perutnina. Glavno mesto tukaj postane velika vas, ki jo prekine nekaj bogatejših četrti zaprtih v ograjo in z varnostniki na vhodu. Na vaški tržnici sem si kupil nekaj solate, banan in za poskus še bananinega čipsa.
Sprehodov po mestu in mestnega vrveža sem imel po dveh dneh dovolj. Formalnosti z oblastmi so bile urejene, imam vse papirje in pred poldnevom sem odvezal vrv z boje v mestni marini in odjadral proti severu na drugo stran Efateja v lep in miren zaliv Havannah, ki ga pred oceanskimi valovi ščiti veriga otočkov.
Še en teden moram tukaj počakati na Zlato in upam, da bom vmes uspel kaj skrajšati spisek potrebnih opravil na Skokici, ki ga imam še od lanskega leta nalepljenega nad navigacijsko mizo. Dosti popravil je že prečrtanih, a na spisek vseskozi prihajajo tudi nove zadeve.
Prve štiri dni sem barval les na palubi. Skoraj 50 kvadratnih metrov je tika na palubi in če želim, da bo spet zdržalo nekaj let, sta potrebna vsaj dva sloja. Tudi les je potrebno vsake toliko časa “pobožati”, da bo dlje trajal. Skorajda sem že končal, a se še vedno ne morem odločiti, ali mi je bolj všeč prejšnja barva lesa, ali nova. Siv tik mi je všeč, nova rjava barva pa je tudi v redu in če ne kaj drugega, priča vsaj o tem, da barka ni zanemarjena.
Mimo Skokice je prijadrala avstralska barka in ko so videli, da barvam tik na palubi, so jadralci zaklicali: “Ahoj, maintenance works on exotic places?”. Dvignil sem palec, zasmejali smo se in si pomahali.
Ne spomnim se, da bi kdaj na barki preživel pet dni skupaj na enem in istem sidrišču, in da vmes sploh ne bi dvignil sidra. Barka je zdaj tudi zgoraj olepšana, zamenjal sem nekaj vijakov, ki so bili sicer iz nerjavečega jekla, a so vseeno rjaveli, pokrpal vrvi na mestih, kjer so cvetele, očistil večino rjavih madežev na ograjici in palubi. V bližnji okolici tudi že poznam skoraj vse poti ob obali in po gričih v zaledju. Čas je bil za premik.
Premaknil sem se za tri milje k izlivu reke, ker se mi je narava tam zdela zanimiva. Elektronska navtična karta na moji tablici tukaj ni natančna, a pričakoval sem, da bodo pri izlivu reke plitvine in se bo globina morja okoli ustja reke le počasi nižala. A ni bilo tako. Že dvajset metrov od obale je bila globina morja tudi tukaj preko 15 metrov, 50 metrov od obale pa preko 30 metrov. Sidral sem na 20 metrih globine, spustil 50 metrov verige in upal, da se veter ne bo okrepil in bi me ponoči odsidralo, ali pa da bi se veter obrnil in bi barko zaneslo na obalo.
Sprehodil sem se po poti, ki je ob reki po gozdu vodila v notranjost otoka in prišel do vasice. Srečal sem dva fantiča, ki sta mi povedala, da v vasi živi nekaj deset prebivalcev, v šolo pa otroci hodijo na otok, ki leži na nasprotni strani zaliva. V šolo jih vsako jutro odpeljejo s čolnom.
Narava ob reki je bujna in lepa, a je bilo lepo le čez dan. Zvečer je z reke na barko prišlo preveč narave, ki mi je brenčala okoli glave in ji niso bili kos niti špirale proti komarjem, niti elektronski odganjalci mrčesa. Pomagal je repelent, zares rešil pa me je šele nočni veter, ki je mrčes odpihnil z barke.
Vremenska napoved, ki sem jo videl na spletu, je bila ugodna za dvodnevno jadranje od Nove Kaledonije do Vanuatuja, vremenske razmere na morju pa žal ne. V nedeljo po odhodu z otoka Lifou je bilo vzhodnika bolj malo in sem do večera jadral le s hitrostjo med tremi in štirimi vozli, zvečer pa se je veter začel krepiti. Nekaj ur je bilo idealno in po razmeroma mirnem morju sem lahko v prvem delu noči jadral ostro v veter proti severo-severovzhodu, neposredno proti Tanni, proti najbližjemu vanuatskemu otoku.
Sredi noči na ponedeljek se je veter okrepil nad 25 vozlov in dvignil valove, da se je Skokica vse bolj trdo zaletavala vanje. Kurz sem moral spremeniti na sever, proti 50 milj dlje oddaljenemu otoku Efate, in krepko skrajšati jadra, da jadranje za barko ni bilo prenaporno. Valovi so se vse bolj prelivali čez krov, a sprayhood (streha nad kokpitom) me je dovolj uspešno branil pred njimi, sistem elastik, vrvi in škripcev, s katerim sem nadomestil autopilota, pa je tudi nekako deloval, da mi ni bilo potrebno pogosto popravljati smeri ali pa vseskozi stati za krmilnim kolesom.
V ponedeljek zjutraj se je veter obrnil na severovzhodnik in ni mi več uspelo jadrati proti severu neposredno proti Port Vili na Efateju. Barko so valovi in zahodni tok vse bolj odnašali proti severozahodu, stran od Vanuatuja. Na spletu sem si ogledal novo vremensko napoved in ta je kazala, da bo veter v noči na torek popustil in obrnil na za južne pasate običajno jugovzhodno smer. Nadaljeval sem z jadranjem ostro v veter čim bolj proti severu, po živahnem morju in z jadri skrajšanimi na tretjo krajšavo in tretjino genove. Upal sem, da bo vremenska napoved držala in bom v noči na torek s spremenjenim vetrom lahko zavil proti Efateju. Preko Starlinka (satelitskega interneta) sem oblastem na Vanuatuju najavil svoj prihod v Port Vilo za torek zjutraj.
Po treh dneh trdega jadranja ostro v veter sem v torek proti jutru prijadral do Port Vile na Vanuatuju. Krepak vzhodnik in severovzhodnik ter strmi valovi so me dva dni odganjali od Vanuatuja, zadnjo noč pa se me je veter usmilil in zapihal iz običajne jugovzhodne smeri, da sem brez križarjenja (oz. obratov ostro v veter) lahko zavil k otoku Efate. Sidro sem pred Port Vilo v skladu s predpisi spustil v bližini rumene boje za karanteno, vendar nisem šel takoj spat. Čakal me je video sestanek za FIS, med katerim sem se delal, da sem buden in bolj malo oglašal. Ko je bilo sestanka konec in se je na obzorju že začelo daniti, pa sem padel v posteljo.
Dopoldne sem na barko dobil obisk predstavnikov oblasti. »Bio security officer« se je spravil nad moje zaloge hrane, mi spraznil hladilnik in s seboj v vreči odnesel vse sadje, zelenjavo, sire, jogurte in svežo hrano, ter za svojo »uslugo« dodatno zaračunal še okrog 80 evrov. Carinica je bila prijazna, preverila je moje dokumente in listine od barke in ker je bilo vse v redu, mi je brez težav in brezplačno popoldne po mailu poslala plovno dovoljenje za Vanuatu. Bolj zapleten oz. drag je bil obisk dveh »Immigration Officer-jev«, pa ne zaradi mene ali mojih dokumentov, temveč zaradi gostov, ki pridejo k meni na barko na Vanuatu v prihodnjih tednih. Za to je potrebno posebno dovoljenje, za katero je potrebno dostaviti ustrezne dokumente in plačati zajetne takse. Ni bilo zelo zapleteno, le zamudno, nekaj mailov z dokumenti posadke, letalskimi kartami, planom jadranja in garancijo, da jih bom na barki odpeljal z Vanuatuja. V dveh dneh smo tudi to uredili.
Na Novi Kaledoniji sem si domišljal, kako super hitro sem se letos prilagodil na tropsko vročino, pa zdaj vem, da tam zaradi vetra z juga sploh ni bilo vroče. Tropska vročina in predvsem sopara pa me je zdaj tukaj na Vanuatuju kar krepko udarila in sem že dva dni kot zombi. Vendar se prilagajam. Prvi dan sem po dveh neprespanih prejadranih nočeh in po opravljenih vanuatskih formalnostih itak pretežno prespal. V sredo pa sem si že upal na sprehod po mestu, do super marketa na hribu in na večerni tek ob obali.
Pred pol leta je Port Vilo in Efate prizadel rušilni potres, ki je vzel nekaj življenj in ki ga mnoge v mestu niso preživele. Obalni pas so zdaj že precej počistili in obnovili, malo dlje v notranjosti mesta pa so posledice potresa še zelo vidne. Stavbe so marsikje na pol podrte in zaplankane ali pa so ruševine že odstranili in zdaj prazne parcele na ulicah kot škrbine v zobovju čakajo, da jih nadomestijo nove stavbe.
Z Markom sva se dogovorila, da se mi pridruži na Skokici na približno tisoč milj dolgem oceanskem jadranju od Nove Zelandije do Nove Kaledonije, za doživeto svojevrstno jadralsko pustolovščino pa se mi na koncu oddolži s pomočjo pri delu na barki. Dogovor sva izpolnila in v petek zjutraj sva si z Markom segla v roke in se prijateljsko poslovila. Hvaležen sem mu za vso pomoč na poti in predvsem zadnja dva dni pri delu v ladjedelnici.
Hitro sem opravil z izstopnimi formalnostmi pri mejni policiji, carinikih in na luški kapitaniji. Ker uradniki čez konec tedna ne delajo, moraš formalnosti opraviti v petek dopoldne v naprej, hkrati pa dobiš rok 48 ur, da zapustiš Novo Kaledonijo. To sem želel izkoristiti še za obisk Lojalnih otokov na vzhodu nove Kaledonije, zato sem kar takoj odjadral iz Noumeje proti jugu Nove Kaledonije. A jadranje je bilo kratko, saj sem se kmalu spet srečal s krepkim jugovzhodnikom, ki me je skorajda ustavil. Ker je kot jadranja proti 30 vozlom vetra in nasprotnim valovom zelo slab, sem jadrom v pomoč najprej dodal motorni pogon in ko tudi to ni bilo dovolj uspešno, sem pospravil jadro in se umaknil proti obali otoka, kjer so bili valovi manjši in plovba zato hitrejša.
Autopilot je prejšnji teden takoj po prihodu na Novo Kaledonijo popolnoma odpovedal in potem mi ni ga več uspelo obuditi k življenju. Elektronska kontrolna enota je do konca pregorela. Gospod Nejc iz slovenskega Garmina je našel in naročil rezervni del in Zlata mi ga bo čez dva tedna prinesla na Vanuatu.
Do takrat pa me čaka dva tedna prvinskega jadranja na poti proti Vanuatuju. Ker mi nočno jadranje na roke ne ustreza najbolj, bom skušal čimveč prejadrati podnevi in ponoči sidrati ob otokih. Žal so dnevi na južni polobli zdaj kratki, razdalje med otoki pa dolge, zato bom dobršen del poti proti severovzhodu vseeno moral prejadrati tudi ponoči.
V petek sem proti vetru in valovom uspel napredovati le za 32 milj in sem zavetje pred vetrom zvečer našel v zalivu bone Anse na jugu otoka Grande Terre.
Ponoči sem se zbudil, ker je bilo okoli barke nenavadno mirno. Nič več ni žvižgalo okoli jambora, nobene plohe, popolno brezvetrje na sidrišču.
Preveril sem vremensko napoved in ta je še vedno kazala, da se bo vzhodnik šele popoldne spustil pod dvajset vozlov. Mislil sem, da je vreme prehitelo vremensko napoved in sem to želel izkoristiti.
Dvignil sem sidro, izplul iz zaliva in se zafrknil. Srečal sem se s popolnoma zmedenim morjem, za južnim rtom Grande Terre pa še s krepkim vzhodnikom in trimetrskimi valovi. Zaradi trme se nisem vrnil na sidrišče. Poskušal sem jadrati in moto-jadrati, a sem proti jutru obupal, ker je jadrnica krepko nabijala v valove, čim je presegla 4 vozle hitrosti. Krmaril sem bolj slabo, saj me je vsak val postavil iz smeri in je sled Skokice na ploterju bolj spominjala na slalom kot na ravno linijo. Pospravil sem jadra, ustavil barko in šel spat. Dovolj sem bil utrujen, da me guncanje na valovih na odprtem morju ni zelo motilo.
Dopoldne sem spet poskušal jadrati proti severovzhodu, a me je šele po dveh urah nabijanja v nasprotne valove srečala pamet. Kurz sem spremenil na sever in jadranje je takoj postalo udobnejše in hitrejše. Po izkušnjah z Beringovega morja sem si iz škripcev, vrvi in elastik naredil “autopilota” in z nastavitvami jader in elastik postopoma dosegel, da je stvar delovala tako dobro, da je bilo potrebno smer popravljati le še na približno 10 minut, ko so se popoldne zmanjšali valovi pa je bilo dela s krmarjenjem še manj in sem vmes lahko tudi nekajkrat na kratko zadremal.
Zaradi neugodne smeri vetra, valov in morskega toka sem opustil načrt, da bi jadral na Tanno na jugu Vanuatuja, temveč bom naslednje dni jadral proti malo bolj oddaljeni Port Vili na Efateju. Tudi vmesni cilj na Lojalnih otokih sem prestavil proti severu in se bom, namesto na Mareju, za en dan ustavil na kaledonskem otoku Lifou.
Na otok Lifou sem ponoči prijadral še dovolj zgodaj, da sem se do jutra naspal. Dopoldne sem se sprehodil po lepem mirnem otoku, potem pa otvoril svojo kopalno sezono. Končno je morje tudi zame dovolj toplo, da z barke z veseljem skočim v vodo.
Popoldne sem odjadral proti otočju Vanuatu. Vremenska napoved za nocoj obeta umirjeno jadranje z ravno prav vetra za skoraj polna jadra.
Autopilot je takoj po prihodu na Novo Kaledonijo pred nekaj dnevi popolnoma odpovedal in zadnje dni sva z Markom po laguni krmarila kot v starih časih. Seveda se je autopilot s tem uvrstil na vrh spiska nujnih opravil.
Paluba Skokice je na razburkanem morju, ko so se valovi bogato prelivali čez krov, puščala na nekaj mestih, zato sem mirno dopoldne v marini izkoristil za zatesnitev lukenj v tesnilu okoli jambora, sidrišča pripone in okoli stebričkov ograje. Z Markovo pomočjo sem splezal na jambor in preveril vse pripone ter popravil kontakte na jambornih lučeh, da so spet svetile. Skokica je bila pripravljena za skok iz vode. Ladjedelnica v Noumeji je na drugi strani zaliva le kakšno miljo oddaljena od marine in tam so barko v torek popoldne dvignili iz vode in jo postavili na stojalo. Med dvigovanjem iz vode sem videl, da je poškodovan zadnji rob kobilice, kot bi kdo s kleščami za 10 cm zarezal vanjo. Nič mi ni bilo jasno, dokler se nisem spomnil, da se je medtem, ko smo v Houhouri na Novi Zelandiji vedrili v zalivu, zaradi močnega plimskega toka barka obrnila prečno na veter in se je privezna vrv z boje zavila okoli kobilice. Sile vetra in toka so bile tako močne, da so naredile zarezo v tanek zadnji rob svinčene kobilice.
Z Markom sva se takoj lotila dela na barki. Najprej je bilo s trupa in kobilice potrebno postrgati vse ostanke školjk in skrtačiti staro barvo, in potem nakupiti barve, kit, cink anode in orodje. Na srečo sta trgovini v ladjedelnici dobro založeni, le cena antifoulinga (protivegetativne barve) je občutno višja, kot sem je navajen doma. Najel se še delovni oder in lestev in še pred večerom sva z Markom lahko začela barvati prvi sloj barve. Barval je predvsem Mark, jaz pa sem se lotil klepanja in kitanja kobilice ter menjave cinkov in servisa Gori propelerja.
Naslednji dan je barka dobila še en sloj antifoulinga. Po novem je za spodnje perilo na Skokici zdaj v modi črna barva. Tudi propeler je dobil svojo posebno protivegetativno barvo, da bo bolje kljuboval školjkam. Obiskal se šefico ladjedelnice, plačal dvigalo in po dveh dneh dela od jutra do večera je šla olepšana Skokica v četrtek nazaj v morje. Z Markom sva se preselila v marino v Noumeji na drugi strani zaliva.
Preko konca tedna se nameravam odpraviti proti Vanuatuju in se že pripravljam na pot, Mark, ki mi je v ladjedelnici veliko pomagal, pa se bo v Noumeji po napornem delu lahko spočil in si počitnice podaljšal na otočju Francozov in Kanakov.
V marini na barkah stalno živi kar dosti jadralcev, ki hodijo v službo v mestu. Pogovarjal sem se z enim od njih, Francozom po rodu, in mi je povedal, da se po nemirih lansko leto in po nekajtedenskih spopadih med Kanaki (domorodci) in žandarmerijo, Francozi zdaj tukaj ne počutijo več tako varno kot prej. Nova Kaledonija je francosko prekomorsko ozemlje, ki ima svojo upravo. Francoski parlament je lansko leto sprejel zakon, da Francozi, ki več kot 10 let prebivajo na Novi Kaledoniji, lahko tukaj dobijo volilno pravico in Kaledonsko državljanstvo. Temu so se uprli Kanaki, ki jih je zdaj na otočju že manj kot polovico in izbruhnili so zelo nasilni protesti, ki jih je ob številnih žrtvah francoska vojska in policija lansko leto zatrla. Uveljavitev zakona so potem zamrznili in za letos imajo dogovor za izvedbo novega referenduma za osamosvojitev Nove Kaledonije. Tovrstnih referendumov so imeli v zadnjih letih na Novi Kaledoniji že nekaj, a niso bili uspešni, ker je bila večina prebivalcev prepričana, da bodo bolje živeli pod okriljem Francije, kot pa samostojno.
V petek, 9.maja zjutraj, nama je z Markom kar hitro uspelo urediti vstopne formalnosti, potem pa sem se s kolesom odpeljal do nekaj kilometrov oddaljene ladjedelnice in se dogovoril za dvig barke prihodnji teden, da jo bom ali bova lahko končno ustrezno pobarvala s protivegetativnim premazom, da se Skokica na tropskih morjih ne bo preveč obraščala z algami in školjkami.
Leseno palubo Skokice sem v marini v petek in soboto dopoldne temeljito opral, skrtačil in očistil, da bom tik lahko te dni premazal z oljem, potem pa sva iz Noumeje odjadrala ob obali Grande Terre proti severozahodu. Nekaj dni sva se nameravala potepati med otoki v laguni, a vetra na poti je bilo precej več, kot so obetale napovedi. S palmami poraščeni peščeni otočki so ponujali premalo zavetja pred vetrom in valovi, zato sva se med jadranjem držala glavnega otoka. Hitro je šlo proti severu, ker je pihalo od zadaj, a v mislih sem imel tudi to, da se bo potrebno proti tridesetim vozlom vetra in proti valovom čez nekaj dni tudi vrniti. Vremenska napoved za naslednjih nekaj dni je namreč vseskozi enaka, krepak jugovzhodnik in občasne plohe. Sidro sva popoldne spustila pri otoku Ndukue.
Ni se mi dalo dati čolna v vodo, da bi šel na obalo, zato sem do večera raje barval tik in ugotavljal, da ima barka na palubi veliko preveč lesa. “Pribarval” sem se od premca do jambora, potem pa v soju lunine svetlobe odnehal, da me jutri ob pogledu na palubo ne bi preveč zabolela glava. Mark je nekaj dni nazaj rekel, da komaj čaka, da bo šel lahko plavati, zdaj pa se ni spravil v vodo, ker je v marini nekje prebral, da so v laguni morski psi. Zame je voda tukaj premrzla, da bi užival v plavanju. Neumorni veter sproti odplakne toplo površinsko vodo stran od obale in nadomesti jo hladna voda iz globine.
Ko sem v nedeljo zjutraj prišel na palubo, me je vendarle zabolela glava, ko sem videl, da so mi plohe ponoči odplaknile tikovo olje z vsaj tretjine površine tikove palube, ki sem jo včeraj prebarval in bo potrebno zato tam vajo ponoviti.
Dopoldne, dokler se dnevni veter še ni zelo razpihal, sva se prestavila za nekaj milj proti jugovzhodu v zaliv Timbia, ki je ponudil boljše zavetje pred vetrom, lažji dostop na plažo in lepe sprehajalne poti po okolici.
Misel, da bi nadaljeval z barvanjem tika, so mi že v kali zatrle plohe, ki so skoraj vsako uro privršale nad Skokico. Je bila pa nedelja zato polna kopenske rekreacije.
Z Markom sva v ponedeljek spet izplula že ob jutranjem svitu, saj se jugovzhodnik ob otoku zadnje dni čez dan vedno okrepi nad 30 vozlov. Po dveh urah lepega jutranjega jadranja v veter pri 20 vozlih sva se že sredi dopoldneva srečala z razpenjenim morjem in krepkim nasprotnim vetrom. Križarila sva ob obali proti jugovzhodu, vse bolj krajšala jadra in se popoldne počasi prebila do Noumeje in v zavetje marine.
V petek, 2 maja popoldne sva z Markom opravila izstopne formalnosti in skozi plohe odjadrala z nove Zelandije. Autopilot dela v eno smer, v drugo pa je počasen in šibek, zato sem mu v pomoč dodal elastiko, ko pa pride večji val elastika ne zadošča in se autopilot izklopi. Takrat so potrebni ročni popravki smeri. To se zgodi enkrat na deset do dvajset minut. Če ne bo slabše, bova z Markom to brez težav zmogla.
Do noči sva imela veter s severozahoda in jadrala ostro v veter, potem pa se je veter ponoči začel obračati na zahod in jugozahod in jadranje po 3-5 metrskih valovih je postalo nekoliko bolj udobno. Z Markom sva dobro razumeva in se enakomerno na približno tri ure izmenjujeva pri dežurstvih za krmilom. Prve dni jadrava vzhodno od direktne smeri, da bova imela sredi tedna na drugi polovici poti boljši kot jadranje ob napovedanem krepkem vzhodniku in severovzhodniku.
Do nedelje sva jadrala z južnim vetrom, potem pa se je veter v ponedeljek obračal vse bolj na vzhodnik in se v torek okrepil nad 30 vozlov. Okrepljenemu vetru so sledili tudi valovi z jugovzhoda in vzhoda, ki so kmalu začeli presegati 5 metrov višine. Bolj kot naprej sva v takšnih valovih gledala nazaj, od koder so prihajale vodne “gore” z belimi vrhovi, ki se občasno zlijejo v kokpit.
Dva dni sva jadrala z “viharno” navito genovo, z le četrtino sprednjega jadra. V sredo je veter začel popuščati, se v teku dneva spravil proti dvajsetim vozlom hitrosti in se obrnil na vzhodnik-severovzhodnik. Z Markom sva genovo začela podaljševati in do ko dneva na jambor dvignila še na tretjo krajšavo skrajšano glavno jadro. Zavila sva proti severozahodu, direktno proti Novi Kaledoniji. Prejadrala sva pas z najmočnejšim vzhodnikom in prvo linijo ploh. Pred nama je še dobrih 200 milj ciljne ravnine.
Zadnjo noč je deževalo in se bliskalo na zahodu, proti jutru pa je veter popolnoma oslabel in za pol dneva sva morala zagnati motor. Z vetrom smo se spet srečali šele popoldne na vstopu v veliko laguno Nove Kaledonije in zadnjih 50 milj nama je z Markom minilo v sanjskem jadranju po mirni vodi v zavetju koralnih grebenov. Po dobrih šestih dneh živahnega jadranja sva popoldne videla prve otočke. Sidro sva ponoči spustila v zalivu pred Noumejo.
Dostikrat se pred koncem kaj zaplete in tokrat je poslušnost odpovedala ročka za plin pri motorju. Z nekaj truda in improvizacije sem «zajlo za gas» pritrdil nazaj, da bova jutri lahko vplula v marino.
Neprestano dežuje in če ne bi bilo v Opui polno jadrnic, bi rekel, da sem obtičal v zakotju na koncu sveta. Zlata mi je sporočila, da ji je umrla mama, naša priljubljena babi. V teh žalostnih dneh bi moral biti ob Zlati, pa sem tako daleč od doma, da dlje ne bi mogel biti. Preverjal sem letalske karte, pot je zapletena, vmesna prenočevanja, cene poletov so v dneh okoli praznikov zelo visoke, dva do tri dni do doma in tri dni nazaj. Ne vem, kaj naj naredim. Zlata pravi, da nima smisla in ni racionalno, spomin na prijazno babi bo ostal v meni, v nas.
Andrej po poškodbi glave še ni bil v dobrem stanju in mi je sporočil, da odhaja domov, Mark pa je spet prišel na barko in povedal, da bo jadral z menoj do Nove Kaledonije, ko bo barka pripravljena in bo vreme ugodno.
Za popravilo glavnega jadra sem se uspel hitro dogovoriti, z Markom sva ga odnesla k jadrarju, naslednji dan je bilo zašito in dan pozneje sva ga v presledku med plohami namestila na jambor. Pri popravilu autopilota pa se že tri dni ne premakne kaj dosti. Serviserja vseskozi lovim po marini, dela na več barkah hkrati, ko ga najdem, pride za pol ure na Skokico, kakšen del autopilota odmontira, preveri in potem ga kdo pokliče in gre drugam. Obljubi, da bo čez 10 minut nazaj in ga ni nekaj ur. Danes je na Skokico za eno uro poslal svojega delavca, ki je postopoma odmontiral vse pogonske sklope autopilota in jih odnesel v delavnico. Vedo, da je do preobremenitve prišlo zaradi blokiranega krmila, da je pri tem v hidravlični sistem verjetno prišel zrak in da je pogonski sistem zato oslabljen. Želijo najti napako, a jim ne uspe. Preverili so elektromotor in je v redu, črpalka je v redu, cevke so v redu, jutri bodo razdrli in preverili še tesnila na pogonski roki. Videti je enostavno, a s hidravliko nimam nobenih izkušenj in sem popolnoma odvisen od mehanikov. Od Garminovega svetovalnega centra v Avstraliji ni prave podpore. Čas pa teče in čas je denar. Tega se verjetno zaveda tudi serviser in čas bo šel iz moje denarnice v njegovo. Čas na Novi Zelandiji ni poceni. Ob vsem tem lahko le preklinjam svoje neznanje.
Med čakanjem na popravilo autopilota mi je Mark pomagal pri manjših popravilih na barki in palubna okna zdaj ne puščajo več, navigacijske luči spet svetijo, kompas je zasilno popravljen, okrvavljeno notranjost barke sem večinoma uspel očistiti in razkužiti, kar pa se ni dalo očistiti, sem zavrgel. Napolnila sva tank z nafto in tanke z vodo.
Četrti dan so serviserji ugotovili, da je vzrok morda ali verjetno v skurjeni elektroniki, ki krmili elektromotor pri hidravlični pumpi. Zastopnik Garmina na Novi Zelandiji je sporočil, da škatlice s krmilno elektronike ne prodajajo posebej, temveč le v kompletu s celotnim pogonskim mehanizmom autopilota, kar pa stane preko dva tisoč evrov.
Tukaj znajo stvari le menjati in nič popraviti. Po štirih dneh poskusov in neuspehov sem obupal, minilo me je potrpljenje in serviserje sem prosil, naj mi autopilota sestavijo nazaj na barko, da bom lahko odjadral. V zameno za to sem moral plačati zajeten račun za njihove »diagnostične storitve« in delo.
Vreme se je začetek maja izboljšalo, naslednjih nekaj dni bo pihalo iz južnih smeri, kar bo zelo ugodno za pot v tople kraje proti severu. S cariniki sem se dogovoril za odhod in z Markom sva drugega maja popoldne končno odjadrala proti Novi Kaledoniji. Autopilot še vedno dela le na pol, dobro dela le v levo stran, v desno pa je slaboten, počasen in se izklaplja. v skladu z mojimi izkušnjami s prejšnjih bark, sem autopilotu dodal pomočnika v obliki elastike napete med ograjo in krmilom, ki je krmilno kolo vlekla v desno. Improvizacija je ob odhodu delovala, kako bo med oceanskimi valovi v prihodnjih dneh, pa bomo videli.
Ta blog pišem s časovnim zamikom in v meni je še vedno dosti grenkobe zaradi kalvarije, ki sem jo pred dvema tednoma doživel z Andrejem in Igorjem na krovu Skokice. Andrej in Igor sta mi pred odhodom na Novo Zelandijo povedala, da sta izkušena jadralca, v dobri telesni kondiciji in me prosila, da bi se mi na krovu Skokice pridružila, ker si želita pridobiti še nekaj oceanskih jadralskih izkušenj. Dogovorili smo se, se mi lahko pridružita pod pogojem, da vsakdo jadra na lastno odgovornost, sodeluje pri dežurstvih in opravilih na barki, krije svoje stroške poti in sorazmerni del skupnih stroškov. Sem seveda spada tudi škoda, ki jo kdo povzroči na barki. Žal mi je, da se njuna pričakovanja niso uresničila. Doživela sta le malo oceana, a je bil odmerek vseeno premočan. Jaz sem se potrudil, da sem po nezgodi po svojih najboljših močeh poskrbel zanju in ju po viharnem morju varno in živa pripeljal nazaj do kopnega in organiziral ustrezno pomoč.
Ob odhodu z barke me nobeden od njiju ni vprašal, ali kaj potrebujem, ali mi lahko pomaga, kako mi lahko povrne škodo, ki jo je na barki povzročil. Zaradi tega sem se počutil trapasto, bil sem precej utrujen in razočaran. Če bi bil na barki sam, bi že en teden užival v toplih krajih in plaval v toplem morju. Zdaj sem po dveh tednih spet nazaj na izhodišču ostal sam, z vsemi stroški popravil in stroški reševanja na mojem hrbtu. Rekel sem si, da bom počakal nekaj dni in se bosta Andrej in Igor zagotovo oglasila. Ker tega ni bilo, sem jima napisal mail, da se mi ne zdi pravično, da se vsi njuni stroški plačajo iz moje denarnice. V odgovor sem dobil na pol užaljen mail le z ene strani, z druge pa nič.
Še vedno upam, da je v Andreju in Igorju kaj čuta za pravičnost. Če ne pa tudi v redu, vsaka šola nekaj stane.
