Egej, Peloponez in Zakintos

Odhod z Milosa ni bil zgoden, a dnevi so vse krajši, zato sva sončni vzhod z Alešem spet ujela na morju.

 

Jadranje čez Egej z Milosa proti Peloponezu nama je v ponedeljek dopoldne popestrila grška vojna mornarica. Do Skokice so pridrveli z bojno ladjo in nama po radijski postaji »toplo priporočali«, da se umakneva iz območja njihovih strelskih vaj.

Povedali so mi, da se nahajava tri milje znotraj njihovega »firing zone« in da naj se obrneva na sever in potem čez pol ure nadaljujeva proti zahodu. Niso mi povedali, kje je zahodna meja njihove »tarče«, le zahtevali so da se umakneva nad severno mejo.

Na krovu ladje so imeli dovolj argumentov, da jih je bilo pametno ubogati, vendar je pihalo med 15 in 20 vozli severnika in tudi valovi so prihajali s severa, zato ta smer za jadrnico ni bila dobra za najhitrejši za umik iz »tarče«. To sem jim razložil in smo se dogovorili, da se lahko umakneva proti severozahodu.

Zahvalili so se za sodelovanje, z Alešem pa sva zategnila jadra in Skokico obrnila za 60 stopinj v veter in valove. Skokica je s šestih vozlov hitrosti pospešila na osem, le smer jadranja naslednjo uro ni bila več proti Peloponezu temveč proti Pireju.

Potem sva obrnila na zahod in čez nekaj časa, ko sva prišla do ladijskih poti, spet v prvotno smer proti jugu Peloponeza. Zgodba grško mornarico s tem za naju še ni bila zaključena. Po dveh urah se nama je približala druga bojna ladja, s katere naju niso nič opozarjali preko radijske postaje. Naenkrat so se okoli nje začele pojavljati podvodne eksplozije, da je voda brizgala visoko v zrak, kot gejzirji na Islandiji. Čez nekaj časa je ta ladja odplula proti vzhodu in podvodne detonacije skupaj z njo.

Nasproti nama je kmalu za tem priplula velika potniška križarka, ki so jo po radijski zvezi prav tako kmalu opozorili, da naj se umakne iz območja strelskih vaj. To so takoj storili in zavili v levo, zanimivo pa je, da tovornih ladij niso opozarjali in so lahko plule po tem območju.

Do večera sva prijadrala do jugovzhodnega prsta Peloponeza in v preliv severno od otoka Kitira. Veter naju je tukaj zapustil, zelo pa se je ponoči zgostil ladijski promet. Ladje sva v prvem delu noči srečevala ali pa so naju po levi ali desni prehitevale na vsakih nekaj minut. Presenečen sem bil, da so si kapitani ladij za pot mimo Peloponeza večinoma izbrali ozko pot severno od otoka, namesto udobnejše bolj južno. Morda pa je bilo vse skupaj vendarle povezano z mornariškimi vajami na morju. Za srednjim rtom Peloponeza čez nekaj ur se je gost ladijski promet oddaljil od polotoka in plovba je bila v nadaljevanju noči bolj sproščena. Z Alešem sva se na tri ure menjavala na dežurstvu pri krmilu.

Zjutraj se je veter vrnil, razvila sva jadra, ustavila motor in si spočila ušesa. Pri Metoniju sva se ustavila za krajši plavalni postanek, nato pa nadaljevala z jadranjem ob Peloponezu proti severu. Nameravala sva se ustaviti v Pilosu, a je vmes začelo deževati in sva z jadranjem kar nadaljevala, dokler plohe niso odšle na vzhod.

Zavila sva v pristanišče mesta Kyparissia in Skokico privezala ob pomol. Po dveh dneh morja mi je prijal tek do gradu na hribu nad mestom, s katerega je lep razgled na hribe v zaledju, obalo Peloponeza in na obsežne nasade oljk. Prav tako je prijala večerja, ki sva si jo z Alešem privoščila v taverni ob obali.

Za sredo dopoldne je bil napovedan burin, zato sva zgodaj izplula, a vetra ni bilo in sva motorirala celo pot do juga Zakintosa, kjer sva se pri Porto Romi ustavila za plavanje.

 

Popoldne je vendarle zapihal maestral, s katerim sva križarila med Peloponezom in Zakintosom navzgor do Ay Nikolaosa na severu otoka, kjer sva barko zvečer v pristanišču privezala ob obalo. V preteklih letih sem velikokrat jadral mimo Zakintosa, tokrat pa sem se na otoku prvič tudi ustavil.

 

Četrtkovo dopoldne sva izkoristila za kopensko rekreacijo po pobočjih v zaledju zaliva, potem pa odplula do zaliva Navagio na severozahodni strani Zakintosa, kjer je pred desetletji na plažo nasedla ladja, ki je postala turistična znamenitost tega dela otoka. Ja, enkrat je potrebno tudi to odkljukati 😊.

 

 

Našla sva znameniti zaliv in Skokico v turkiznem morju zasidrala pod visokimi previsnimi stenami v bližini lepe bele plaže, na kateri kraljuje zarjavela ladja. Temperatura morja je te dni z 22 stopinjami že pod mojo spodnjo mejo ugodja, a sem vseeno kar dvakrat z barke odplaval na plažo, prvič da sem si barko ogledal in drugič, ko sem se vrnil po fotoaparat, da sem jo še pofotkal.

Po kakšni uri sva se umaknila vse večjemu številu bark in obiskovalcev, ki so pripluli v zaliv in odplula proti Itaki. Vetra spet ni bilo dovolj, zato sva večino poti motorirala. Za noč na petek in za petek je napovedan prehod nevihtne fronte, zato sva si za postanek izbrala pristanišče Vathi, ki se nahaja v zelo zaprtem zalivu, dovolj varnem za vedrenje med nevihtami.

Amorgos, Ios in Milos

Zgodaj zjutraj sva v soboto z Alešom dvignila sidro in s Patmosa odjadrala proti petdeset milj oddaljenemu Amorgosu v Kikladih.

Vremenska napoved je obetala, da bo severnik čez vikend oslabel, a ni bilo tako. Meltemi je s 25 do 30 vozli hitrosti še vedno belil valove in Skokica je s krepko skrajšanimi jadri kar poskočno jadrala čez nekajmetrske valove, ki so naju pričakali, ko sva izza zavetrja Patmosa prijadrala na odprto morje. Z vetrom v polkrmo je bila barka na moje zadovoljstvo večinoma hitrejša od osmih vozlov, kar kaže na to, da se podvodni del trupa v preteklih tednih v marini na Samosu ni tako zelo obrasel s školjkami in algami, kot se je to dogajalo v kalni vodi Soluna v poletnih mesecih.

Valovi so se tekom dneva vse bolj večali, saj sva jadrala čez osrednji del Egejskega morja, kjer na severu ni kaj dosti otokov in imajo valovi prosto pot, da se lahko razvijejo. Valovi so se z boka pogosto prelivali čez krov in naju zalivali, da sva lahko preskušala vodotesnost najinih jadralskih oblek in škornjev.

Z novo Skokico sem tokrat prvič v zahtevnejših razmerah po krepko vzvalovanem morju jadral z obema jadroma, sicer skrajšanima, a skorajda brez rezerve.

Oprema je zdržala, z obnašanjem barke med valovi sem bil kar zadovoljen in moje zaupanje v barko se krepi 😊.

Edini kos opreme, ki je nastradal med trdim jadranjem, je bila ročica vitla, ki je bila na poti vrvem škote med nenačrtovanim preletom glavnega jadra.

Sredi popoldneva sva prijadrala na severozahodno stran Amorgosa in zavila v zavetrni zaliv Katapola. Pospravila sva jadra, spustila sidro in si oddahnila po precej športnem jadranju. Aleš je kar dobro prestal svoje prvo pravo odprtomorsko jadranje.

Ostalo nama je še dovolj dneva, da sva dala čoln v vodo in se še pred sončnim zahodom sprehodila po otoku.

V nedeljo sva s prvo jutranjo svetlobo odjadrala z Amorgosa.

Vetra je bilo tokrat na morju vsaj za stopnjo manj kot pretekle dni, valovi so se čez noč krepko zmanjšali in po dolgem času so bila na jamboru razpeta polna jadra. Čisti jadralski užitek.

Dnevni cilj je bil sicer sedemdeset milj oddaljeni otok Milos, a sva sredi dneva ugotovila, da na barki nimava kruha, zato sva zavila na jug na otok Ios in si tam v pristanišču privoščila nedeljsko grško kosilo 😊.

Po kosilu v živahnem in turistov polnem mestu sva odvezala vrvi s pomola in odjadrala naprej proti zahodu. Severnik je popoldne pričel slabeti in temu primerno se je upočasnilo tudi najino jadranje.

Pod večer, ko sva bila od Milosa oddaljena še nekaj milj, je hitrost Skokice padla pod tri vozle in jadrom sva v pomoč zagnala še motor.

Morje se je med otoki umirilo, mesec pa je poskrbel za pravljično razsvetljavo. Bilo bi idilično, če nama med plovbo ne bi bilo potrebno poslušati brnenja motorja.

Pozno zvečer sva na severu Milosa zavila v zaliv, ki se nahaja v kraterju nekdanjega ognjenika in Skokico privezala ob pomol v pristanišču mesta Adhamas.

 

Samos in Patmos

Poletna tekmovalna sezona se je pretekli konec tedna končala s tekmami v Nemčiji, nekaj prostih tednov do začetka zimske sezone pa bom spet preživel pod jadri.

Včeraj popoldne sva z Alešom priletela na Samos in se kmalu po pristanku že lahko vkrcala na Skokico v nekaj kilometrov oddaljeni marini pri Pitagoriju. Barka je bila kar pošteno zaprašena, zasoljena in pokakana.

Kaže da so imeli v preteklih tednih ptiči na njej množično zasedanje, saj za odstranjevanje njihovih drekcov s palube ni zadoščal zgolj curek vode in sem moral pri čiščenju palube izdatno uporabiti tudi krtačo.

 

 

 

Do večera je bila barka dovolj oprana in očiščena, da sva se z njo iz marine preselila do bližnjega pristanišča, kjer sva imela z barke do trgovin le nekaj korakov in nama tako hrane za naslednje dni ni bilo potrebno tovoriti čez hrib.

 

Vetra je tukaj še vedno dovolj in zjutraj sva lahko z dvajset do trideset vozli severnika kar hitro jadrala proti jugu.

Trideset milj po razgibanem morju do Patmosa je bilo ravno prav za Aleševo spoznavanje s Skokico.

Med jadranjem sva dobila obisk patruljnega čolna grške obalne straže. Najbrž sva bila dovolj bela v obraz, saj naju niso ustavili, temveč so stražniki s čolnom le zakrožili okoli Skokice in odglisirali nazaj proti Samosu.

Glavnega jadra danes sploh nisva dvignila, saj je bila že genova čisto dovolj, za udobnih šest do sedem vozlov hitrosti barke in sva do Patmosa prijadrala že zgodaj popoldne.

Sidro sva spustila v zavetrnem zalivu severno od pristanišča Skala. No ja, sidro sva spustila kar trikrat, saj nama je dvakrat popustilo in sva šele v tretjem poskusu na morskem dnu našla prostor z dovolj redko travo, da se je sidro lahko vkopalo.

S čolnom sva odveslala na obalo in se čez hrib sprehodila do pristanišča, od tam pa sem se povzpel še do Hore na naslednjem hribu in si želel ogledati samostan na vrhu hriba, pa se ni izšlo po mojih željah. Vrata v obzidju so bila zaklenjena, na njih pa je pisalo, da samostan ob petkih popoldne ni odprt za javnost.

Za tolažilno nagrado sem dobil lep razgled z vrha hriba po Patmosu in okoliških otokih.

Vzhodni Sporadi 2

Privezi v pristaniščih po Grčiji so večinoma brezplačni ali pa so poceni, marina v Kirikosu pa je v rednem obratovanju in prvič v zadnjem tednu smo morali za privez plačati. No ja, še vedno je bilo to le za tretjino običajne cene dnevnega priveza na Jadranu. Varen privez v marini nam je omogočal miren spanec in to je tudi nekaj vredno.

Ponoči je veter prenehal žvižgati okoli jambora in v prvi jutranji svetlobi so se izza luškega valobrana prikazali otoki Fournoi na desni in v ozadju Samos na levi.

Lep razgled z Ikarije proti vzhodu nas je kmalu zvabil na morje in dopoldne smo že jadrali proti otočju Fuornoi. Vremenska napoved je obetala lahkotno jadranje v šibkem severozahodniku, a že nekaj milj po izplutju se je severozahodnik okrepil čez dvajset vozlov, da smo morali krajšati jadra. V prelivu med otoki je veter presegal 30 vozlov hitrosti in smo imeli nekaj težav s pospravljanjem glavnega jadra, ker sem se prepozno odločil za krajšanje.

Metuljčkali smo med eksotičnimi otoki in mimo lepih zalivov Fournoija ter iskali najprimernejši zaliv za postanek, pa so si Branko, Christian, Matevž in Nina zaželeli, da bi ugoden veter raje izkoristili za jadranje do Samosa.

Sprememba torej, postanek na Fournoiju bo pač prišel na vrsto kdaj drugič, mi pa smo za zadnjim rtom na jugu otoka zavili proti severovzhodu, proti Samosu.

Veter je za otoki nihal med 15 in 26 vozli in smo ga imeli popoldne v nadaljevanju poti v levi bok, zato smo na jambor ponovno dvignili na drugo krajšavo skrajšano glavno jadro. Ustrezno smo skrajšali tudi genovo, da nas valovi vetra niso preveč nagibali in s hitrostjo med šestimi in devetimi vozli brzeli proti vzhodni strani Samosa.

Valovi so občasno prelivali čez palubo, a je poletje v Grčiji še vedno dovolj toplo, da nas osvežitev z morja ni prav dosti motila.

Pod večer smo sidro spustili v zavetju valobrana pred naseljem Ireo in poskakali v vodo, ki je bila tukaj nekoliko toplejša in prijetnejša za plavanje, kot med zadnjimi postanki. Po večerji smo si ogledali ogledali nekaj filmov z jadralskih poti po svetu, pa nam je sproščen večer zmotil vzhodnik, ki se je krepil in v zaliv začel prinašati vse večje valove.

Dvignili smo sidro in se pred vetrom s turških hribov umaknili do uro oddaljenega Pitagoreija, katerega zaliv in pristanišče nudi dobro zavetje pred skorajda vsemi vetrovi in valovi.

Pristaniško mestece Pitagoreio zelo spominja na dalmatinska mesteca.

V soboto dopoldne smo okoli rta odpluli do bližnje marine, kjer bo Skokica ostala privezana naslednjih nekaj tednov do oktobra, ko bo na vrsti še zadnji od letošnjih tečajev odprtomorskega jadranja, ko bomo križarili med egejskimi, jonskimi in jadranskimi otoki.

Christian, Nina in Matevž si bodo počitnice na Samosu podaljšali še za nekaj dni, midva z Brankom pa sva popoldne odletela proti Solunu in potem naprej proti domu. Spotoma sem lahko iz zraka opazoval otoke, med katerimi smo jadrali v preteklih dneh in se od njih še enkrat poslovil. Ne vem, ali me bodo jadralske poti še kdaj zanesle na sever Egejskega morja.

Iz letala se je lepo videl tudi Atos, ki se nam je prejšnji teden vseskozi skrival za oblaki.

Vzhodni Sporadi 1

V ponedeljek je veter tudi na sidrišču pod Sigrijem že krepko kazal zobe, zato se mi je zdelo primerneje, da se za obisk mesteca kar z barko preselimo k bližnjemu pomolu pod trdnjavo, kot pa da v tridesetih vozlih vetra v vodo spuščamo čoln.

Dvignili smo sidro in odpluli na zavetrno stran pomola ob Sigriju. Pripravljali smo se za pristanek, ko se je skozi oblake prahu, ki jih je nosil veter, k nam pripeljala policajka z napisom »Port Police« na jakni in nam prepovedala pristanek ob industrijskem pomolu. Pokazala nam je na nov veliki pomol za potniške ladje na drugi strani in rekla, da tam lahko pristanemo za dve uri. Ni kaj, policajko je treba ubogati. Odpluli smo do pomola na severni strani, ki pa je severniku in valovom veliko bolj izpostavljen, zato smo imeli pri pristajanju nekaj težav, saj se pomolu nisem upal dovolj na tesno približati. Drugi poskus pristajanja v veter nam je bolje uspel in vrvi so bile na pomolu, ko se je na pomolu spet pojavila policajka in zahtevala, da zaradi varnosti med postankom vsaj dva člana posadke ostaneta na barki. Naš namen je bil sprehod po mestecu, kar se ni skladalo s policistkinimi zahtevami, zato smo odvezali vrvi in se vrnili na sidrišče pod mestecem.

Tokrat smo se lahko zasidrali v bolj zavetrni legi globlje v zalivu, kjer je sidrišče med tem zapustila ena jadrnica. Posadka se je lahko s čolnom odpravila na »kratek« jutranji ogled ribiškega mesta, sam pa sem raje ostal na barki, saj so sunki vetra presegali trideset vozlov.

Sojadralci so se s kratkega sprehoda vrnili popoldne, dvignili smo sidro in s polovico genove odjadrali na južno stran Lezbosa.

Za jugozahodnim rtom smo se za nekaj časa poslovili od večjih valov, severnik pa je tudi na »zavetrni« strani vztrajal pri tridesetih vozlih, občasni navali vetra so presegali štirideset vozlov hitrosti. Zaradi varnosti smo si nadeli rešilne jopiče. Morje je bilo podobno razpenjeno, kot pri nas pri burji, le sunki vetra niso prihajali tako nenadno, kot pri burji.

Po nekaj urah živahnega jadranja, smo prijadrali do lepega peščenega zaliva, ki je obetal primerno zavetje za čez noč. Pospravili smo jadro, zavili v prostoren zaliv, v katerem sta bila že dva katamarana, in na globini štirih metrov v mivko spustili sidro. Sidro je dobro prijelo.

S čolnom sem se odpravil na obalo in na tek po gričih, poljih in med kmetijami v zaledju zaliva.

Ponoči je veter prehodno oslabel, v proti jugu odprti zaliv pa so pričeli prihajati vse večji valovi in Skokico s strani tako zibali, da se ni dalo spati. Dvignili smo sidro, razvili tretjino genove in ob obali Lezbosa počasi odjadrali proti vzhodu. Veter v jadrih je dovolj umiril barko, da spanja valovi niso zelo motili, le dežurni ob krmilu je moral ostati buden. Do sončnega vzhoda smo v torek prijadrali na jugovzhodni konec Lezbosa in sidro spustili ob obali.

Veter je nažigal s preko trideset vozli, vendar je sidro je v mivki dobro držalo in smo lahko nadoknadili nekaj spanca.

Sredi dneva smo z 20 – 30 vozli vetra odjadrali proti jugu, proti otoku Hiosu. Tudi tokrat je za jadranje s spodobno hitrostjo zadoščalo že skrajšano sprednje jadro.

Na severovzhodni strani Hiosa je nekaj otočkov, kamor smo zavili in sidro spustili v zavetrnem zalivu otočka Oinousa, potem pa se s čolnom odpravili na obalo in na potep do vasi v sosednjem zalivu.

V vasi sem med sprehodom videl nov pomol, ki na mojih elektronskih kartah še ni vrisan, in ob pomolu je bilo privezanih nekaj jadrnic, ob njih pa dovolj globine in prostora tudi za Skokico.

Vrnil sem se na barko in jo zvečer prestavil v vaško pristanišče. Večer smo preživeli v klepetu v solu sveč ob grški solati v eni od vaških tavern.

Za sredo in četrtek je bil še naprej napovedan meltemi in ugodni severnik smo seveda izkoristili za pot proti jugu. Dopoldne smo odvezali vrvi s pomola in z dobrimi dvajsetimi vozli vetra odjadrali proti jugu Hiosa. Veter in valovi so bili v krmo, zato smo za udobnejše in hitrejše jadranje raje križarili z vetrom v pol-krmo in vmes naredili nekaj obratov z vetrom. Morska meja Grčije s Turčijo poteka blizu Hiosa in ob podrobnejšem pogledu na elektronsko navtično karto sem med enim od obratom videl, da smo zajadrali v turške vode, zato smo zavili nazaj k Hiosu in se raje držali grške strani preliva.

Ustavili smo se v zalivu pri Komiju, saj smo ugotovili, da na barki nimamo dovolj mleka za palačinke, pa tudi zaloge sadja in zelenjave so nam že pošle. Trgovina v naselju je bila že zaprta, zato bomo sadje kupili kje drugje, za mleko pa sva z Brankom naprosila natakarico v kavarni, da nama ga je prodala.

Med potjo do skrajnega juga Hiosa smo med skalami zagledali zalivček Emporios, zavili vanj, pospravili jadra in spustili sidro. Christian, Nina in Branko so nam za kosilo družno skuhali okusno rižoto, potem pa smo odveslali na obalo do taverne in na tek po hribih v okolici.

Običaj na Skokici je, da krmar enkrat na teden speče palačinke in ob njih smo v mirnem zalivu zaključili sredin večer.

Napovedi obetajo, da naj bi se meltemi v petek za nekaj časa poslovil in zadnji dan krepkega vetra smo v četrtek izkoristili za skok do 35 milj oddaljenega otoka Ikaria.

Vetra je bilo okrog dvajset vozlov in pihal je dovolj s strani, da smo imeli tokrat na jamboru razpeti obe jadri, genovo na polno, glavno jadro pa na drugi krajšavi.

Pred Ikarijo se je veter okrepil nad 25 vozlov in spremenil smer na severozahodnik, zato smo jadra prestavili na levo in skrajšali genovo. Pričakoval sem, da bomo za Ikarijo prišli v zavetrje, a je bilo ravno obratno.

S hribov otoka so se spuščali pravi rafali vetra in tako nagibali barko, da smo morali pospraviti glavno jadro in na tretjino skrajšati genovo, da je jadranje v preko trideset vozlov vetra spet postalo varno.

 

Zavetje za čez noč smo našli v lepi majhni marini na robu pristanišča Kirikos na jugovzhodni strani Ikarije.

Do Ikarije je veter prinesel tudi sporočilo, da se je naša družina okrepila za novo članico. Moja žena je namreč drugič postala babica 🙂 in to smo seveda s šampanjcem “Bela štorklja” seveda primerno proslavili.

 

Veliki valobran in pomol pristanišča krasi skulptura Ikarusa, za katerega legenda govori, da je letal tako blizu sonca, da mu je toplota stopila krila in je potem tukaj v bližini strmoglavil v morje. Po Ikarusu naj bi otok dobil svoje ime.

Slovo od polotoka Halkidiki

V četrtek smo se z avtom navsezgodaj odpeljali proti Zagrebu in od tam odleteli v Solun, se vkrcali na barko, nabavili hrano, popoldne pa smo že lahko odvezali vrvi s pomola in odjadrali iz marine.

Branko, Christian, Matevž in Nina mi bodo v naslednjih desetih dneh delali družbo na krovu Skokice v okviru odprtomorskega in skiperskega tečaja jadranja. No ja, to velja le za starejša dva, za Matevža in Nino bo to predvsem zgoščeno spoznavanje z jadranjem in jadrnico na poti po severnem Egejskem morju od Soluna do Samosa.

Iz marine nas je pospremil južni veter, ki nam je v Solunskem zalivu pihal v bok in smo kar hitro lahko jadrali, ko pa smo za rtom Megalo zavili zavili proti jugu v veliki zaliv Thermaikos, smo se srečali z večjimi valovi in jadrali smo ostro v veter.

Po nekaj urah jadranja smo zavili k obali in barko za preko noči privezali v ribiškem pristanišču pred Nea Mikhonio. Posadka je šla na večerjo v mesto, jaz pa sem na barki v kuhinji do srede noči uspel namestiti nov hladilni sistem za hladilnik, saj se je staremu med zadnjim jadranjem iztekla življenska doba.

Veter se je ponoči obrnil na vzhodnik, ki smo ga želeli čimbolj izkoristiti, zato smo v petek že zgodaj odjadrali na pot, a nismo bili hitri, saj je bilo vetra dopoldne le nekje med 5 in 8 vozli.

Sredi dneva je v okolici pričelo grmeti in nebo so nam zakrili temni oblaki. Kmalu se je ulilo, veter pa je povsem izginil in skozi dež nas je proti jugu poganjal motor. Krmarjenje je prevzel autopilot.

Do večera je dež vendarle opešal, nevihte so se preselile na vzhod, mi pa smo na jugu polotoka Halkidiki zavili v pristanišče Nea Skioni. Nekajkrat smo poskušali s krmnim vezom na zahodni pomol, a nam sidro na travnem dni ni prijelo, zato smo Skokico nazadnje privezali kar bočno na prazno mesto na koncu ribiškega pomola.

V soboto je bilo na morju okoli južnih prstov Halikdike zalo malo vetra, zato smo nekaj časa počasi jadrali, potem pa zagnali motor, da smo se nekoliko hitreje premaknili do juga Sithonie, srednjega prsta polotoka Halkidiki in tam v enem od peščenih zalivov spustili sidro.

Brezvetrno popoldne smo si popestrili s plavanjem, zvečer pa smo se od polotoka Halkidiki poslovili in v brezvetrju odpluli na vzhod, saj je bil za ponoči napovedan prihod severnika, ki je pod imenom meltemi značilen za Egejsko morje.

Meltemi je zamujal in jadra smo na jambor dvignili le za zadnji dve uri v drugem delu noči, ko smo se že približevali otoku Efstratios, kjer smo Skokico v izdihljajih noči privezali ob notranji pomol pristanišča.

Naspali smo se, dopoldne pa se razkropili po zanimivem otoku, kjer živi nekaj sto prijaznih domačinov. Zjutraj smo na krovu barke našli rože, ki k nam med našim spanjem zagotovo niso prišle z vetrom.

Veter se je čez dan krepil, za nekaj prihodnjih dni pa je napovedanih preko 30 vozlov vetra, zato smo že popoldne odjadrali proti 50 milj oddaljenemu Lezbosu.

Valovi na poti so naraščali in prav tako veter, da je jadranje postajalo vse bolj živahno, jadra pa smo postopoma krajšali. Ko se je proti večeru veter okrepil nad 25 vozlov smo pospravili glavno jadro in zadnjih nekaj ur do Lezbosa jadrali le s polovico genove.

 

Zvečer smo za otočkom Megalonisi zavili v zaliv pod vasjo Sigri na zahodu Lezbosa in v zavetju zaliva spustili sidro. Večkrat smo morali ponoviti vajo iz sidranja, saj je sidro na travnem dnu približno dovolj zadovoljivo prijelo šele v četrtem poskusu.

Skokica 2 in Skokica 3

Veliko sveta sem videl na Skokici 2 in veliko lepega na njej doživel. V preteklem tednu smo ji na jugu Istre še enkrat prezračili jadra, potem pa je “odjadrala” k novim lastnikom.

Morda je slika naslednjega: 2 osebi in na prostem

 

Na Skokici 3 bomo imeli v septembru in oktobru tri tečaje odprtomorskega in samostojnega jadranja.

Septembrski tečaj je že zaseden, za oktobrsko jadranje pa je na krovu Skokice še nekaj prostora:

Jadralni tečaji

Ribiška pristanišča

Zadnja dva dni avgustovskega skiperskega tečaja smo jadrali ob severozahodni obali polotoka Halkidiki. Veliki zaliv Termaikos ima zelo malo primernih zalivov za sidranje, veter pa večinoma ni pihal z obale, zato smo se za čez noč ustavljali v ribiških pristaniščih, ki pa so bila tokrat kar precej zasedena.

V torek dopoldne sta v Nea Kalikratiji z jadranjem zaključila Rok in Dorotej ter odpotovala domov, ostali trije pa smo z južnim vetrom odjadrali proti severu in spotoma naredili krajši plavalni postanek za peščenim rtom Epanomi.

Popoldne so nebo na severu ponovno začeli prekrivati nevihtni oblaki, zato smo dvignili sidro in odjadrali do pristanišča Nea Mihaniona, kjer smo v kotu pristanišča ravno še pred nevihto našli nekaj prostega pomola za sidranje in krmni privez med ribiške ladje. Potem pa se je dobro uro bliskalo, grmelo in deževalo.

Po nevihti je zvečer zapihal vzhodnik in z desnega boka pritiskal na Skokico, da je sidro začelo popuščati. Odvezati smo morali vrvi in potem smo se v prostornem pristanišču nekajkrat poskušali zasidrati, a je sidro vedno znova popustilo. Kakšno uro je trajalo naše oranje morskega dna, da je sidro v sedmem poskusu vendarle zadovoljivo prijelo. Celotno obnočje nekaj sto metrov velikega pristanišča je poglobljeno na 3,5 do 4 metre, zato je po dnu zdaj zelo tanek sloj mivke ali blata v katerega se sidro težko zakoplje.

Veter je ponoči popustil, a sem za vsak primer na tablici vklopil sidrni alarm, da sem lahko bolj brezskrbno spal.

V sredo smo v družbi delfinov v zmernem severniku odjadrali še zadnjih petnajst milj do Kalamarije, predmestja Soluna, in v marini privezali Skokico za naslednja dva tedna. Aga je domov odpotovala že v sredo, midva z Robijem pa sva popoldne pospravila barko in se v Slovenijo vrnila v četrtek.

Začetek septembra bomo iz Soluna med severnimi egejskimi otoki jadrali do Samosa in eno mesto na tečaju je še prosto.

Severni Sporadi in zaliv Thermaikos

V soboto dopoldne smo se poslovili od mirnega zaliva Planitis na Pelagosu in odjadrali proti Skiatosu. No ja, bolj moto-jadrali smo, ker je veter precej nihal, valovi pa so bili večji od vetra in Skokici niso dovolili jadranja s kakšno razumno hitrostjo brez pomoči motorja.

Šele pri Skopelosu se je veter dovolj okrepil, da smo za dve uri lahko ustavili motor.

Za sidranje preko noči smo si najprej izbrali sidrišče nad živahnim pristaniščem, ki nudi dobro zavetje pred za ponoči napovedanimi nevihtami s severa. Po sprehodu po mestu in okolici, sem si ogledal večerne vremenske napovedi in videl, da so navihte prestavili na nedeljo, zato smo se zvečer premaknili na bolj mirno sidrišče v zaliv južno od mesta.

V nedeljo smo s Skiatosa s severnikom odjadrali v veliki zaliv Thermaikos in križarili ob njegovi zahodni obali navzgor proti vetru. Tri ali štiri milje proti odprtemu morju in potem obrat in enako nazaj proti obali, in spet in spet … .

Veter se je okrepil na dvajset vozlov in dobil severozahodno smer, a je bilo morje sprva še dovolj mirno, da smo dobro napredovali v veter. Po nekaj urah so se valovi dvignili in začeli prelivati čez palubo, naš kot jadranja v veter pa je padel na šestdeset stopinj. Izplen prejadranih milj v primerjavi z napredkom proti severozahodu je bil le še polovičen.

Za dnevni cilj smo si postavili petindvajset milj oddaljeni Ayios Ioannis, turistični kraj z valobranom in pomolom, ki je zaščiten pred severnimi vetrovi.

Popoldne se je pred nami začelo temniti in ko smo bili le še miljo oddaljeni od Ayiosa Ioannisa, je nad nas privršala navihta s celotnim orkestrom trobil, piskal, tolkal in bliskal. Pred viharnim pišom smo pravočasno pospravili jadra, zagnali motor in si oblekli jadralske jakne. Premišljeval sem, ali naj gremo v pristanišče, ali pa naj nevihto raje prevedrimo na odprtem. Odločil sem se za prvo, saj sem imel na krovu dovolj posadke in smo se v preteklih dneh pri pristajanju že dobro uigrali. Našli smo prost košček za privez barke na koncu pomola in pristanek v plohi ter močnem vetru nam je dobro uspel.

Ponoči se je zjasnilo, mokra oblačila so se do jutra posušila, Ioannis pa nas je navdušil z zeleno naravo, lepimi plažami in živahnimi tavernami :).

 

Severnik in njegovi valovi so še kar vztrajal, zato smo z jadranjem proti polotoku Halkidiki v ponedeljek nadaljevali šele popoldne, ko je veter dovolj dovolj opešal in začel obračati na zahodno smer.

Valovi so se do večera zmanjšali in poravnali z vetrom, naše jadranje ni bilo hitro, a je bilo udobno. Sončni zahod smo videli že sredi zaliva, proslavili smo ga s palačinkami, potem pa smo si razdelili nočna dežurstva za drugo polovico poti.

Vetra je bilo med šest in deset vozli, obrnil pa je najprej na južnik in proti jutru na vzhodnik. Ob štirih zjutraj smo v torek prijadrali do Nea Kalikratije ob obali Halkidike in Skokico privezali ob pomol tamkajšnjega ribiškega pristanišča.