Otok San Cristobal
Po nekaj dneh smo se poslovili od lepega otoka Santa Ana in dopoldne odjadrali do deset milj oddaljenega velikega otoka San Cristobal. Skokico smo zasidrali v dobro zaprtem zalivu na jugovzhodu otoka. Zadnje čase smo v zalivih večinoma sidrali na globinah preko 25 metrov, tukaj pa smo vendarle spet našli zaliv, kjer je globina vode le 5 metrov. Premor med plohami smo izkoristili za sprehod po vasi Namuga in bližnji okolici.
Kislo vreme je vztrajalo in ker je takšno vreme bolj primerno za jadranje kot za sprehode po naravi, smo naslednji dan že zgodaj zjutraj odjadrali proti 40 milj oddaljeni Kirakiri, ki je regijsko središče in glavno mesto otoka, kjer smo si obetali, da bomo končno našli banko in menjalnico, da bi kupili salomonske dolarje. Prav tako smo želeli malo dopolniti zaloge hrane na barki.
Vetra na morju je bilo za 10 vozlov več, kot ga je obetala napoved, zato je bilo jadranje živahno. Večinoma nas je proti severozahodu preganjalo okrog 30 vozlov vzhodnika. Tudi valovi so se precej povišali in imeli nekateri med njimi že kar spoštljive dimenzije. Še posebej visoki so postali v bližini rtov na otoku, kjer je bil nasprotni morski tok močnejši.
Sidro smo spustili v zalivu pred mestom. Kirakira je bila rahlo razočaranje. Na tržnici v naselju so prodajali predvsem le ribe in beetlove orehe, s katerimi se drogirajo domačini in si uničujejo zobe in zdravje. Zelo smo se morali potruditi, da smo dobili nekaj zelenjave in sadja ter kruha. Banka je bila odprta, a tam nismo nič opravili, ne menjajo tujih valut in tudi na tem otoku nimajo bankomata.
Kitajci v Kirakiri gradijo novo pristanišče, zato je ves obalni pas hrupno gradbišče, naselje v zaledju pa zelo spominja na obdobje po vesoljnem potopu in na filme “Mad Max-a”, zato smo se od Kirakire in otoka San Cristobal kmalu poslovili in odjadrali k nekaj deset milj oddaljenemu mirnemu otoku Uki Ni Masi.