Nov odhod proti Novi Kaledoniji

V petek, 2 maja popoldne sva z Markom opravila izstopne formalnosti in skozi plohe odjadrala z nove Zelandije. Autopilot dela v eno smer, v drugo pa je počasen in šibek, zato sem mu v pomoč dodal elastiko, ko pa pride večji val elastika ne zadošča in se autopilot izklopi. Takrat so potrebni ročni popravki smeri. To se zgodi enkrat na deset do dvajset minut. Če ne bo slabše, bova z Markom to brez težav zmogla.

Do noči sva imela veter s severozahoda in jadrala ostro v veter, potem pa se je veter ponoči začel obračati na zahod in jugozahod in jadranje po 3-5 metrskih valovih je postalo nekoliko bolj udobno. Z Markom sva dobro razumeva in se enakomerno na približno tri ure izmenjujeva pri dežurstvih za krmilom. Prve dni jadrava vzhodno od direktne smeri, da bova imela sredi tedna na drugi polovici poti boljši kot jadranje ob napovedanem krepkem vzhodniku in severovzhodniku.

Do nedelje sva jadrala z južnim vetrom, potem pa se je veter v ponedeljek obračal vse bolj na vzhodnik in se v torek okrepil nad 30 vozlov. Okrepljenemu vetru so sledili tudi valovi z jugovzhoda in vzhoda, ki so kmalu začeli presegati 5 metrov višine. Bolj kot naprej sva v takšnih valovih gledala nazaj, od koder so prihajale vodne “gore” z belimi vrhovi, ki se občasno zlijejo v kokpit.

Dva dni sva jadrala z “viharno” navito genovo, z le četrtino sprednjega jadra. V sredo je veter začel popuščati, se v teku dneva spravil proti dvajsetim vozlom hitrosti in se obrnil na vzhodnik-severovzhodnik. Z Markom sva genovo začela podaljševati in do ko dneva na jambor dvignila še na tretjo krajšavo skrajšano glavno jadro. Zavila sva proti severozahodu, direktno proti Novi Kaledoniji. Prejadrala sva pas z najmočnejšim vzhodnikom in prvo linijo ploh. Pred nama je še dobrih 200 milj ciljne ravnine.

Zadnjo noč je deževalo in se bliskalo na zahodu, proti jutru pa je veter popolnoma oslabel in za pol dneva sva morala zagnati motor. Z vetrom smo se spet srečali šele popoldne na vstopu v veliko laguno Nove Kaledonije in zadnjih 50 milj nama je z Markom minilo v sanjskem jadranju po mirni vodi v zavetju koralnih grebenov. Po dobrih šestih dneh živahnega jadranja sva popoldne videla prve otočke. Sidro sva ponoči spustila v zalivu pred Noumejo.

Dostikrat se pred koncem kaj zaplete in tokrat je poslušnost odpovedala ročka za plin pri motorju. Z nekaj truda in improvizacije sem «zajlo za gas» pritrdil nazaj, da bova jutri lahko vplula v marino.