Sever Malekule
Voda v zalivih na jugu Malekule je kalna zaradi številnih rek, ki se v zalive izlivajo. Plavanje v kalni vodi ni predstavljalo velikega užitka zato sva jug Malekule že naslednji dan zapustila in odjadrala nekaj deset milj proti severu, ki obljublja bistrejše morje. Da se ne bi preveč dolgočasil na poti proti severu, sem se obnašal trajnostno in iz stare majice zašil prevleko za bokobran. Le tega je načelo sonce in je v zgornjem delu postal lepljiv ter zato puščal madeže na trupu barke. Po nekaj urah krojenja in šivanja, sem bil ponosen na svoj čudoviti izdelek, Zlata pa se je kot profesionalka nasmihala in zgražala nad rezultatom mojega dela.
Sidrala sva pri otočku Norsup na severovzhodni strani Malakule, na katerem v vasici živi nekaj deset prijaznih otočanov. Ko sva s čolnom pristala na plaži pred vasjo, je do naju prišel domačin in naju pospremil na sprehod po vasi. Med sprehodom med večinoma lesenimi in s palmovimi listi prekritimi hiškami nama je opisal kako skromno živijo in hkrati povedal, da se sama brez spremstva po njihovem otoku ne smeva sprehajati.
Popoldne sva se s čolnom zapeljala do obale glavnega otoka in si privoščila malo daljši sprehod po cesti med vasmi, dokler nisva prišla do vaške trgovine, kjer so prodajali tudi sladoled.
Naslednji dan sva šla na še malo daljši sprehod po Malekuli, vse do glavne vasi Lakatore. V vasi imajo skoraj vse, kot druga glavna mesta, le bolj mini so trgovina, pošta, bencinska črpalka, cerkev, šola, … . Malo večje so upravne stavbe, še večje je športno igrišče, največji pa so razsežni nasadi kokosovih palm povsod na tem delu Malekule. Na nekaterih napisih piše Malekula, na drugih Malakula, otočani pravijo, da je oboje pravilno.
Zlata mi je s seboj prinesla elektronsko nadzorno enoto za autopilota in le ta je po menjavi enote začetek tedna oživel in po enem dnevu delovanja pa spet zaspal. Včeraj sem imel posvet s serviserjem po telefonu in mi je na podlagi kontrolnih lučk na računalniku autopilota rekel, da je težava verjetno v kablu med enotami. Kabel so imeli v Zagrebu in Jona sem prosil, da je šel v Zagreb po kabel, da ga bosta Nina in Robert prinesla s seboj na barko. Upam, da bo z menjavo kabla potem vendarle konec težav z autopilotom. Ko sem včeraj odklapljal kable, da sem slikal konektorje in jih poslal Jonu, se je autopilot spet zbudil in mi olepšal soboto.
Popoldne sva z Zlato z lepim jugovzhodnikom odjadrala proti severu in sidro zvečer spustila pri otoku Aore južno od velikega otoka Spiritu Santo. Autopilot je tokrat delal celo pot.
