Na spletu sem si zadnje dni ogledoval vremenske karte in napovedi za Beringovo morje, ki slovi po precej surovih razmerah na morju in ki ga pogosto prečkajo cikloni in viharji. Večdnevnega premora med cikloni na vremenskih kartah ni bilo videti.

Na naravoslovnih televizijskih kanalih, kot sta Discovery in National Geografic sem v preteklih letih doma dostikrat gledal TV serijo »Deadliest catch« in druge oddaje o ribičih, zlatokopih in lovcih na tem delu sveta in videl, kako divje so lahko tukaj razmere na morju, zdaj pa se bova z Dušanom lahko z Beringovim morjem spoznala v živo.

Od Nomeja do otočja Aleuti je okrog 700 navtičnih milj in za jadranje čez Beringovo morje do Aleutov bova potrebovala približno pet dni. Glede na sosledje ciklonov na vremenskih kartah je težko pričakovati, da bova čez Beringovo morje lahko prijadrala brez postanka, če ne želiva jadrati skozi vihar, zato sem si ogledoval tudi možnosti, kje bi lahko vmes našla zavetje pred viharjem. Obala na vzhodu je precej plitva z neizrazitimi zalivi, ki ne obetajo ustreznega zavetja pred vetrom in oceanskimi valovi, sredi morja pa je nekaj otokov in dva med njimi Saint Paul in Saint George sta poseljena in imata ribiški pristanišči. Ti dve pristanišči bi lahko služili za zatočišče pred viharnim morjem.

Še pred odhodom čez Beringovo morje pa morava z Dušanom dokončati tudi ameriške vstopne formalnosti na uradu CBP (U.S. Customs and Border Protection), ki ima podobno funkcijo kot mejna policija in carina pri nas. Toda CBP oficir iz Nomeja mi je preko maila sporočil, da se bo v aljaškem glavnem mestu Anchorage zadržal še dan dlje, kot je sprva načrtoval. Zraven mi je napisal tudi možnost, da če želiva, lahko proti jugu odjadrava že pred koncem tedna in brez prijave v Nomeju. V tem primeru lahko ameriške vstopne formalnosti opraviva v Dutch Harbourju na Aleutskem otoku Unalaska, kjer je tudi uradna vstopna luka za ZDA in se bo za to dogovoril s tamkajšnjim CBP oficirjem.

Jesen je bila pred vrati in z njo še pogostejši viharji na Beringovem morju in na severu Pacifika, zato sem ponujeno možnost sprejel in z Dušanom sva se začela pripravljati za odhod.

V sredo 13. septembra sva zjutraj izplula iz pristanišča, sprva v brezvetrju s pomočjo motorja, čez dan pa se je pojavil veter z juga, da sva lahko razpela jadra. Žal je z vetrom prišel tudi dež. Dokler je veter pihal z jugozahoda, sva jadrala ostro v veter proti jugu, ko pa se je zvečer veter obrnil na jugovzhodnik, sva pot zastavila proti jugozahodu in se od tem zaletavala v nasprotne valove, ki jih je čez dan naredil prejšnji veter. Da bi zmanjšal zoprno nabijanje v navzkrižne valove, sem preko noči skrajšal jadra in upočasnil barko. Dodatno naju je upočasnjeval še nasprotni tok.

Četrtek nama je prinesel spremenljiv veter in nekajkrat sva vmes zagnala motor, ko je jadranje postalo prepočasno, večer pa je prinesel lep severozahodnik in mirno ter hitro jadranje čez noč. Zjasnilo se je in zvezde so se lesketale na nebu.