Skradin – Prvić – Pašman – Sestrunj – Ist

Včeraj zjutraj sem se poslovil od Skradina, dvignil sidro in po reki Krki odplul proti Šibeniku in morju.

Po ožinah proti Šibeniku je sicer pihala burja, a je bil veter zelo zvrtinčen in mi je vseskozi zapiralo jadra. Zares sem lahko jadral šele, ko so se obale pred Šibenikom razmaknile in je imel veter bolj prosto pot.

Po izhodu na morje sem najprej jadral do otoka Prvić in se po pristanku sprehodil po mirnem naselju in še bolj mirnem otoku.

Starejšega otočana, ki je s pomola namakal trnek, sem kot ponavadi po pristanku vprašal, ali lahko barka tam ostane in mi je prijazno odgovoril: “Naravno, niko vam ne brani”.

Po kakšni uri potepanja po gozdu in med nasadi oljk ter okoli bunkerjev na hribu, sem se vrnil v pristanišče in z lepo burjo odjadral proti severozahodu.

Popoldne je pred Murterjem burjo za dve uri zamenjal maestral, da sem moral proti vetru cikcakati po Murterskem morju, proti večeru pa se je burja vrnila in spet sem lahko jadral neposredno v željeno smer.

Vse od Prviča mi je celo popoldne sledila jadrnica in seveda, ko sta na morju dve jadrnici, je to že regata. Počasi so se mi približevali in po nekaj urah jadranja so me zvečer pri Pašmanu prehiteli :(.

Zavetje za čez noč sem našel v zalivčku Sv. Ante na Pašmanu, v katerem je bilo ponoči tako mirno, da še signala za internet ni bilo. Namesto računalnika sem imel ta večer v rokah knjigo in se prej kot po navadi odpravil spat.

Zjutraj sem prvi dve uri le še za rep ujel burjo, ki je pri Ugljanu opešala in zagnati sem moral motor. Na Ugljanu se je z druge strani dvigoval dim in v akciji je bil gasilski avion.

Kmalu sem se potem ustavil na Sestrunju in si privoščil svoj dnevni tek po otoku. Vas je na vrhu hriba, njena cerkvica pa mi je ostala v spominu iz časa hrvaške vojne pred tridesetimi leti.

Ko smo se takrat tukaj ustavili, smo s hriba opazovali, kako srbske topovske granate padajo po Zadru, iznad katerega se je vil črn dim. Takrat sem med opazovanjem slišal lepo petje in sem šel za zvokom. Petje me je pripeljalo do cerkve na grebenu in pokukal sem vanjo. Skupina žena in deklet je stala v krogu in tako lepo prepevala hrvaške narodne pesmi, da sem obsedel na pragu in dolgo poslušal. Kakšno nasprotje, petje in vojna, a pesmi so preglasile bobnenje iz Zadra.

 

Popoldne sem po gladkem morju odplul naprej proti Istu in v prelivu med Molatom in Istom doživel še en lep morski sončni zahod.

Zvečer sem Skokico zasidral pred vasjo, a tokrat je bilo še dovolj svetlo, da sem videl dno in sem sidro spustil v mivko in ne med skale, tako kot prejšnji teden. Upam, da bom zato lahko bolj mirno spal :).