Iž – Žut – Murter

Zadevo z rdečimi regijami in vrnitvijo domov sem še malo premislil in se odločil, da nadaljujem z jadranjem po Dalmaciji. Zdaj ko je NIJZ celo Hrvaško označil za rdečo, mi v bistvu ni več potrebno paziti, kje jadram in kje so meje hrvaških županij.

Zdrava pamet mi pravi, da so nenaseljeni ali redko naseljeni otoki varni in zdravi in da moja barka ni okužena, zato bom še nekaj časa raje ostal v zdravem okolju. Za telesno in duševno zdravje bom tukaj lažje poskrbel, kot doma. Pa saj sem v bistvu tudi na barki doma in se težko odločim, ali je to moj prvi ali drugi dom :).

Dokler Hrvati ne bodo panicirali zaradi covida, bom ostal v Dalmaciji, ko bom šel v trgovino pa se bom primerno zaščitil. Kako se to naredi, smo se v zadnjih mesecih že naučili :). Hrvaški politiki zaenkrat pravijo, da Hrvaške ne nameravajo zapreti.

Vreme me te dni dobesedno boža in napoved za naslednje dni je tudi še čisto v redu. Če bi pihalo še za nekaj vozlov več vetra, bi bilo že kičasto. Vsaka fotka, ki jo naredim, se mi zdi, da je čisto lepa.

Zjutraj je bilo na barki že kar hladno. Včeraj sem Skokico privezal ob pomol na vzhodni strani zalivčka, zato je zjutraj ostala v senci in je sonce ni pogrelo. Ker je termometer v salonu vztrajal pri 14 stopinjah in ker je burin še vedno pihal, sem kar odvezal vrvi in odjadral na sonce. Rosa na oknih se je kmalu posušila in temperatura je bila hitro pri udobnih dvajsetih.

Na Žutu še nisem bil. Velikokrat sem jadral mimo, tudi sidrali smo že ob Žutu, a po otoku se še nisem sprehajal, zato sem barko usmeril proti Žutu.

Burin je oslabel in izginil že nekaj milj pred ciljem, zato sem zagnal motor. V bistvu bi ga moral kmalu zagnati in napolniti akumulatorja, tudi če bi še pihalo, saj sta bila akumulatorja zelo prazna in avtopilot je jokal (piskal). Porabniška akumulatorja sta stara šest let in morda nista več v najboljšem stanju, ali pa morda jaz preveč bluzim na računalniku in internetu in pokurim preveč elektrike.

Nekaj zalivčkov z zaselki in pomoli je na jugovzhodni strani Žuta in v vodiču sem videl, da je ob enem od pomolov globina vode čez dva metra, zato sem pristal ob tem pomolu.

Takoj me je prišla pozdraviti mala kosmata domačinka. Že ko sem bil še sto metrov oddaljen od pomola je bilo slišati njeno glasno mijavkanje. To je bila tudi edina živa duša, če odmislim ptice, ki sem jo danes videl na otoku.

Mucko sem potolažil s sirom, potem pa se sprehodil na hrib do cerkvice in užival v lepem razgledu po Kornatih na eni strani ter množico otokov proti Pašmanu na drugi strani. Pot me je vodila tudi med nasadi oljk, a olive marsikje (še ?) niso bile pobrane.

Popoldne se je pojavilo nekaj maestrala, zato sem Žut zapustil in odjadral proti Vrgadi, na kateri tudi še nikoli nisem bil in ko sem prijadral do otoka, je bilo sonce še dosti visoko na nebu in sem nadaljeval mimo otoka.

Pri Murterju se je sonce potem vendarle spustilo do obzorja in zašlo za Kornate, jaz pa sem primerno sidrišče za čez noč našel v zalivu Koširina na zahodni strani otoka.