Izola – Piran – Umag – Dajla

Po dveh tednih lepe zime v Planici in Ramsau-u sem spet na barki.

Korona nam je na žalost vzela nekaj skakalnih tekmovanj v Aziji, zato imamo naslednje tekme v smučarskih skokih za ženske šele v drugi polovici januarja na Ljubnem. Čakanje in posedanje doma je zame naporno in v teh časih preveč duhamorno, zato bom raje preveril, kako se pozimi jadra po Jadranu.

Upam, da bom na barki zdržal vsaj en teden. Vem, da mi ne bo vroče in gneče na morju tudi ne pričakujem :).

Ob odhodu iz Izole mi je nagajal motor oziroma lučka in alarm za olje na kontrolni plošči. Prvič se mi je to zgodilo, zato sem potreboval nekaj nasvetov, kako zadevo rešiti. Igor in Doris sta mi svetovala, naj preverim stikalo oz. tipalo za tlak olja in počasi smo ugotovili, da ima tipalo bolj slab stik in spušča olje, kmalu pa bo morda spustilo tudi dušo.

Nekako mi je uspelo toliko zdrmati konektor na tipalu, da je alarm utihnil in sem lahko izplul iz marine. Zaradi zamude ob odhodu in zaradi zelo kratkega dneva, je bil že večer, ko sem priplul v Piran in opravil s formalnostmi ob prehodu meje.

Precej bolj zamudno je bilo potem v Umagu, kjer sem moral počakati skoraj dve uri, da so policaji preverili moje dokumente in predvsem covid test.

Ugotovili so, da je vse v redu in ko mi je policajka vrnila papirje, me je v šali najprej vprašala, če sem jim med čakanjem skuhal večerjo, potem pa še, ali sem pobegnil iz Slovenije.

S prvim vprašanjem je popolnoma zgrešila, saj večerje tudi samemu sebi  (skoraj) nikoli ne skuham. Drugo vprašanje pa mi je dalo misliti. Izgovoril sem se, da sem šel v izolacijo :).