Ob zahodni obali Istre

Miran Tepeš

V četrtek zvečer je začel pihati jugo, zato je bila noč toplejša kot zadnje dni in zjutraj na barki ni bilo slane :).

Kmalu po sončnem vzhodu sem dvignil sidro, razvil genovo in odjadral proti severu. Vetra je bilo prvih nekaj ur manj kot 8 vozlov in počasi sem se na valovih juga zibal proti Brijonom. Pred otoki se je veter okrepil in lahko sem dvignil še glavno jadro, ki bi prej v šibkejšem vetru na valovih preveč opletalo. Genovo sem na nasprotni strani podprl s tangunom in s polnimi jadri ter vetrom v krmo potem metuljčkal proti Rovinju in naprej.

Premišljeval sem, kje bi se ustavil za čez noč, kje so primerni zalivi za južni veter. Najprej je bil mimo Limski kanal in Vrsar ter kmalu za tem Funtana, jugo pa se je okrepil nad dvanajst vozlov in sem nadaljeval za jadranjem.

Odločil sem se, da bom sidral v zalivu pred Novigradom, ko sem po elektronski pošti dobil izvid covid testa in spet spremenil načrt. Jadral bom, dokler bo dobro pihalo in če bo tako do večera, bom še pred večerom v Sloveniji.

In dobro je pihalo tudi mimo Poreča in Novigrada ter Umaga, a v Umagu je zadnji hrvaški morski mejni prehod in tja sem moral zaviti, da sem se odjavil iz Hrvaške.

Postanek v Umagu je bil kratek, le dva štemplja na spisek posadke in že sem nadaljeval z jadranjem mimo Savudrije proti Piranu. Ko sem zavil v Piranski zaliv, sem pospravil tangun, glavno jadro prestavil na levo in Skokica je z vetrom v bok skorajda glisirala proti domu.

Med pristankom na carinskem pomolu v Piranu, bi mi barka skorajda pobegnila, saj jo je močan veter odnašal od pomola in je nisem dovolj hitro privezal na bitve na pomolu. S precej napora mi jo je potem uspelo privleči nazaj k pomolu.

Tudi obisk pri slovenskih policajih na meji je bil kratek, še krajši kot sem pričakoval, saj mi je policaj, ko sem mu na računalniku hotel pokazati izvid PCR testa, rekel da mi verjame. Presenečen sem pospravil računalnik, se zahvalil in poslovil ter odjadral iz Pirana.

Ko sem jadral mimo Strunjana, me je poklicala Zlata in mi sporočila, da so jo klicali iz pomorske policije v Piranu in ji sporočili, da sem pri njih pozabil dokumente :(. Ja, obisk pri pri policajih v Piranu je bil zares kratek in sem ga moral ponoviti zvečer, ko sem se vrnil po dokumente – a takrat z avtom.

Sonce se je bližalo obzorju, ko sem Skokico privezal na njeno mesto v izolski marini.

Barka bo naslednjih deset dni počivala v marini, potem pa gremo spet jadrati na malo daljše proge. Takrat upam, da nam bo oblast dovolila izhod iz Slovenije, da na barki ne bom več sam.

Lošinj in Srakane

Miran Tepeš

Včeraj se je zelo ohladilo in zjutraj je bil krov barke poledenel. Tudi vrvi so bile zmrznjene in sem jih moral najprej razmajati, da sem lahko razvil jadra in odjadral z Molata.

Ponoči je nehalo žvižgati okoli jambora, a je bilo burje zjutraj še vedno dovolj za hitro jadranje proti Lošinju. Jadral sem po zunanji strani otokov in se tako izognil večjim valovom burje, le pred Ilovikom je bilo jadranje bolj poskočno.

Pri Lošinju se je burja obrnila v krepak severnik, a takrat sem bil že pri Čikatu in sem zavil v zaliv ter Skokico privezal ob pomolček pod vilami in hoteli. Popoldne so se okoli Lošinja začele preganjati plohe in v zaliv z zahoda prignale valove, zato sem Čikat raje zapustil in se za čez noč zasidral v nekaj milj oddaljenem zalivu Artaturi.

Tudi današnja noč je bila hladna in zjutraj je bila na barki slana, za udobno temperaturo v notranjosti Skokice pa je že drugo noč zapored skrbela moja alkoholna pečka, saj ogenj na kuhalniku, s katerim se v hladnih dneh grejem na barki, ni več zadoščal.

Zjutraj sem se odpravil na covid test v Mali Lošinj in pri pristajanju naredil oslarijo. Malo pred mestom sem na starem vojaškem pomolu videl prosto mesto in sem zavil tja. Pripravil sem bokobrane in vrvi, ko pa sem bil nekaj metrov pred pomolom, sem v vodi pod seboj videl potopljeno ribiško ladjo, katere jambori, ograje in drogovi so segali skorajda do površine. Prepozno je bilo, da bi se ustavil, saj sem že pristajal. Le stisnil sem zobe in čakal, kdaj bo zaropotalo pod kobilico ali zahreščalo po trupu in krmilu. Pa ni, Skokica se je čudežno izognila vsem podvodnim oviram in se naslonila na pomol.

Privezal sem jo in se sprehodil do zdravstvenega doma, kjer so me požgečkali po nosu. Z veseljem sem spoznal, da so Hrvati pocenili PCR teste, ki zdaj stanejo 490 kun.

Med hojo do zdravstvenega doma in nazaj me je skrbelo in sem premišljaval, kako se bom rešil iz pasti, v katero sem zapeljal Skokico. Ko sem se vrnil na barko sem si še bolj podrobno ogledal potopljeno ladjo in se še enkrat čudil, kako sem prišel čez njo. Razmik med ograjami je širok morda meter in pol in diagonalno, tako kot sem prišel k pomolu, bom moral odpluti tudi stran. Na srečo je bilo popolno brezvetrje. Bokobrane sem namestil na premec, odvezal barko in krmo močno odrinil od pomola. Ko sem dosegel predvideni odklon od pomola, sem dal v vzvratno prestavo in spet stisnil zobe. Nič ni škrtalo in odleglo mi je. Danes sem imel veliko več sreče kot pameti. Lep pomol za privez imajo tudi petdeset metrov od zdravstvenega doma :).

Ker dopoldne ni bilo vetra, sem se po odhodu z Lošinja ustavil na bližnjih Srakanah, kjer po navadi le jadramo mimo. Lep pomol imajo pod vasico in sprehodil sem se po otoku ter med tekom preganjal ovce, ki kraljujejo na otoku.

Popoldne je zapihal veter z jugozahoda in odjadral sem proti Istri. Nekaj jadrnic sem srečal na poti čez Kvarner, sončni zahod pa sem opazoval med otoki pred Verudo, kjer sem se zasidral za čez noč.

Lavdara, Dugi otok in Molat

Miran Tepeš

Burja je v ponedeljek do jutra dovolj popustila, da so se valovi zmanjšali, a vetra je bilo zjutraj še vedno dovolj za prijetno jadranje.

Ko sem dvignil sidro, sem premišljeval, ali naj jadram med številnimi otoki po Kornatskem kanalu, ali pa izven Kornatov do Žuta.

Objadral sem Smokvico in se odločil za slednje, je bolj enostavno, ni potrebno toliko gledati na zemljevid in se izogibati plitvinam ter čerem.

Jadranje ob severovzhodni strani Velikega Kornata je bilo sproščeno in rahla burja je vztrajala še celo dopoldne, zato sem jadral tudi mimo Žuta, kjer sem se sprva mislil ustaviti.

Pogled na Žut, Sit, Pašman in Velebit v ozadju.

Vetra je potem zares zmanjkalo šele pred Salijem, zato sem zavil k Lavdari, otočku nasproti Dugega otoka, in se zasidral v lepem zalivu z nekaj majhnimi plažami. Zaledje plaž je žal obloženo s kupi plastenk in drugih plastičnih odpadkov, ki jih tja nanosijo valovi.

Medtem ko sem čakal na popoldanski maestral, sem dal čoln v vodo in se sprehodil po otoku. Terase, ostanki oljk in suhi zidovi po otoku kažejo na to, da je bila podobno kot na številnih drugih otokih zemlja tudi na Lavdari nekoč skrbno obdelana. Zdaj je vse zapuščeno, hiše so ruševine, nekaj starih hiš pa je spremenjeno v počitniška stanovanja.

Popoldne se je pojavil rahel zahodnik, vrnil sem se na barko, dvignil sidro in odjadral ob Dugem otoku proti severozahodu.

V torek se bo vreme sfižilo saj je napovedan prehod hladne fronte z dežjem in močno burjo, zato moram poiskati primerno skrivališče za ta veter. Nameraval sem jadrati do Rave in tam Skokico privezati ob rob potniškega pomola, kot sem to na Ravi že dostikrat storil ob močni burji, pa se je veter pred Ravo nekoliko okrepil in nadaljeval sem z jadranjem. Pred Božavo je potem veter dokončno izginil in zavil sem k Dugemu otoku in barko privezal pred bunker v zalivu Dumboka.

Popoln mir sem imel ponoči. Začel je pihati jugo, ki se ga na privezu ni čutilo, a zaliv je odprt proti severu, kar za prehod hladne fronte ni dobro, zato sem še pred jutrom odvezal vrvi in z jugovzhodnikom odjadral proti Molatu, ki je dobro zaščiten pred napovedano burjo. V iztekajoči noči sem jadral med močnimi lučmi številnih ribiških ladij in se zjutraj privezal ob vaški pomol v Molatu.

Ulilo se je, zapihala je burja, ohladilo se je, dež pere barko, vetrni generator polni akumulatorje, barka je varno privezana, jaz grem pa spat :).

Primošten in Smokvica

Miran Tepeš

Burja je včeraj prehitela napoved in začela pihati že zgodaj zjutraj ter me dvignila iz postelje. Ker je pihalo stran od pomola, mi ni bilo potrebno zagnati motorja, le odvezal sem vrvi s pomola, razvil genovo in odjadral proti Kaprijam.

Glavnega jadra se mi ni dalo dvigniti, saj je Skokica tudi samo z genovo po mirnem morju v zavetju Murterja jadrala s čisto spodobnimi petimi vozli hitrosti.

Pozneje se je burja še okrepila in kmalu sem jadral s sedmimi vozli, za menoj pa se je nebo na zahodu vse bolj temnilo. Sredi dneva naj bi šla čez dežna fronta in za njo se bo veter še okrepil. Prehod fronte sem želel prevedriti na Kaprijah, zato sem barko tam privezal ob pomol, a mi je upravitelj pristanišča prišel povedati, da je privez potrebno plačati. Tristo petdeset kun je bila precej huda tarifa za nekaj ur priveza, zato sem si izprosil le polurni brezplačni postanek, da sem šel v trgovino po kruh in potico, vmes pa sem se še malo sprehodil po otoku, ko sem čakal na kruh, ki so ga ravno pripeljali s potniško ladjo.

Potem pa sem odjadral naprej proti vzhodu in za seboj gledal vse bolj črne oblake. Burja se je okrepila nad 25 vozlov in kmalu je za sedem vozlov hitrosti Skokice zadoščala že na tretjino skrajšana genova.

Na obzorju sem opazoval Vis, do katerega bi s takšnim vetrom lahko prijadral do večera, a sem se zaradi prihajajočega dežja raje odločil za postanek v Primoštenu. Dež se je ulil ravno, ko sem spuščal sidro v zalivu v zavetju mesta in spral z barke sol, ki so jo na palubo nametali valovi burje.

Zvečer se je zjasnilo in krepko ohladilo, a pred vetrom, mrazom in dežjem me zdaj spet ščiti šotor, ki sem ga nad kokpit namestil med jadranjem.

Jutro je bilo hladno in kristalno jasno.

Dvignil sem sidro in barko prestavil k bližnjemu pomolu ter se posvetil kopenski rekreaciji po slikovitem mestecu na polotoku in po okolici. Mestece sameva, čeprav sem videl, da so nekateri hoteli odprti.

Popoldne je burja še vedno vlekla s preko dvajsetimi vozli, zato sem se odločil, da bom odjadral do otoka Žirje, ki ima nekaj zalivov, ki so primerni za burjo. Morje je bilo precej bolj valovito kot včeraj in se prelivalo čez krov barke. Tudi danes je za spodobnih sedem in več vozlov hitrosti zadoščalo že pol genove.

V daljavi so se za otoki videli zasneženi vrhovi Velebita.

Kmalu sem bil pri Žirju, a dnevi so zdaj že dolgi in veter ugoden, zato sem z jadranjem kar nadaljeval do Kornatov, kjer sem še pred večerom spusti sidro v zalivu na Smokvici.

Včeraj sem se poslovil od Nesbojevega Harryja Holeja, danes je na vrsti Taras Birsa Tadeja Goloba :).

Spomladanski tečaji jadranja

Miran Tepeš

Za prihodnji teden načrtovani tečaj samostojnega jadranja (skiperski tečaj) smo morali zaradi korona-omejitev prestaviti na prvi teden maja (od 5. do 9. maja). Kaže, da je prosto še eno mesto.

Za ostala dva tečaja odprtomorskega jadranja (https://www.tepes.info/domov/jadranje/jadralni-tecaji/) vse kaže, da ju bomo lahko izvedli v predvidenem terminu. Za drugi tečaj od 27.4. do 2.5. sta prosti še dve mesti.

Pašman in Murter

Miran Tepeš

Zjutraj me je prebudil jugo, ki se je kmalu okrepil na 15 vozlov. Zajtrk sem preskočil, le dvignil sem sidro, razpel jadra in užitek se je začel :).

Končno je dovolj vetra za pravo jadranje, ko se barka tudi malo nagne. Resda je veter pihal nasproti, a med otoki so bili valovi majhni in jadral sem lahko hitro tudi ostro v veter ter križaril od otoka do otoka in pred vsako obalo spet obrnil.

Sproščujoče je popotovanje, kjer je cilj jadranje, dnevne postanke pa si sproti določaš in spreminjaš glede na razpoloženje in vreme. V igri za dnevni cilj so bili Žut, Pašman, Murter in Žirje.

Prvi otok je bil preblizu in razmere za jadranje predobre. Mimo Žuta sem bil že dopoldne, sem si pa za sprehod in tek sposodil Pašman, kjer sem se za uro ali dve spotoma ustavil v zalivčku Sv. Ante.

Popoldne je jugo še vedno lepo pihal, dvignil sem sidro in nadaljeval z jadranjem proti jugovzhodu in križarjenjem med otoki. Nekaj časa se mi je zdelo, da bom do večera prijadral do Kaprij, a sem med obratom pri svetilniku Prišnjak pred Murterjem v zalivu videl prost pomol in zavil kar tja. Pospravil sem jadra in barko privezal za nočni postanek.

Vremenska napoved kaže, da je bil današnji dan za nekaj časa zadnji topel dan, saj jutrišnja deževna fronta prinaša osvežitev in burjo. Verjetno bom nad kokpit spet namesti šotor, ki me bo ščitil pred dežjem in vetrom. Zadnje dni me je sonce razvajalo in te zaščite nisem potreboval.

Čas do večera sem izkoristil še za sprehod po Murterju. Ko sem po skalah in skozi grmovje splezal na hrib nad zalivom, sem na vrhu videl fanta, ki se je igral s svojim mobitelom. Vprašal sem ga, ali na hrib vodi tudi kakšna pot in mi je pokazal na stožce iz kamenja, za katerimi se začne pot.

Nekaj časa sem še užival v razgledu in naredil nekaj fotk, potem pa se odpravil do kupov iz kamenja in zavil levo na kozjo stezico. Toda moja kozja stezica se je po petdesetih metrih končala v grmovju. Nisem se vrnil nazaj na vrh, temveč sem nadaljeval navzdol, čez skale, grmovje in suhe zidove ter si mislil, da se me je fantič malo sposodil. Kmalu sem se skozi goščavo prebil do sprehajalne poti ob obali ter se obrnil proti barki. Čez nekaj minut sem videl fanta z vrha, kako je po lepi potki prišel s hriba :). Še vedno je bil zagledan v svoj telefon.

Na steni v hiši stare mama je bil včasih napis: “Mladost je norost, ki skače čez potok, tam kjer je most”. Ta ljudska modrost včasih ne velja le za mladost.

Ist

Miran Tepeš

Prvoaprilska vodna krila so čez noč izginila. Najbrž sem preveč trdno spal in nisem opazil, kaj se dogaja okoli barke :).

Noč na sidrišču pod vasjo je bila mirna in tudi zjutraj vetra ni bilo na spregled. Barko sem preselil k pomolu na mesto, ki ga je zjutraj izpraznil potniški katamaran, si nadel masko na nos in se odpravil v trgovino po solato. V ponedeljek, ko sem Zlati po SMS-u poslal spisek hrane, ki naj mi jo nabavi za na pot, sem pozabil na solato, zato je do danes nisem imel na barki – imam pa veliko sadja :).

Po obisku trgovine sem se odpravil še na sprehod in tek po otoku. Zelo malo ljudi je bilo videti. Le eno gospo sem srečal na poti in še nekaj vaščanov sem videl pred hišami. Mir in tišina vladata na otoku.

Proti poldnevu so se pojavile sapice z jugozahoda, odvezal sem vrvi s pomola in počasi odjadral proti Molatu in naprej. Pred Dugim otokom so se sapice spremenile v rahel maestral in potem sem celo popoldne križaril ob otoku proti jugovzhodu – obrat na levo in metuljčkanje, obrat na desno in polkrma, in spet na levo in na desno, od obale do obale med Zverincem, Dugim otokom in Ižom, z okrog tremi vozli hitrosti.

Lep topel dan, primeren za kratke rokave in sončenje.

Sidro sem zvečer spustil ob otočku Krknata v prelivu ob Dugem otoku.

Susak

Miran Tepeš

Moja notranja ura se z ruskega časa še ni premaknila na srednjeevropski čas. Zaradi časovne razlike sem šel včeraj zgodaj spat in sem danes zgodaj odjadral.

Burin je rahlo pihal z obale in Skokica je po gladkem morju mirno drsela proti jugu. Pred Brijoni se je sonce pokazalo izza Istre, a žal je veter kmalu zatem popolnoma upešal.

Čez Kvarner je Skokico poganjal motor.

Zadnjič, ko smo v marini barko dvignili na kopno, da sem na trupu in kobilici obnovil premaze proti algam, smo na Skokico namontirali tudi vodna krila (“foile”), ki sem jih pozimi dobil iz Anglije.

S pomočjo vodnih kril bo barka zdaj jadrala občutno hitreje, saj jo vodna krila nekoliko privzdignejo iz vode, zmanjšajo omočeno površino in s tem zmanjšajo tudi vodni upor. Toda pihati mora vsaj 12 vozlov vetra, da bi barka pospešila nad 5 vozlov hitrosti in se dovolj nagnila, da bi vodna krila začela delovati.

Žal takšnega vetra v prvih dneh še nisem dočakal. Sem pa z veseljem opazil, da vodna krila delujejo tudi pri motoriranju, saj Skokica zdaj s pomočjo motorja doseže hitrost desetih vozlov že pri 2400 obratih in pri polnem plinu že skorajda izglisira. Žal za glisiranje motor še vedno porabi zelo veliko nafte :(.

V brezvetrju sem bil po mirnem morju hitro čez Kvarner in sem se spotoma ustavil na Susku, kjer sem si privoščil svoj dnevni odmerek teka in kjer sem hkrati počakal na za popoldne napovedani maestral.

Na otoku se nisem ustavil že kar nekaj let in nazadnje me je koncesionar nagnal od pomola, ko sem se želel (brezplačno) za kratek čas ustaviti v vasi, danes pa sem doživel presenečenje. S kolesom se je k meni na novi pomol pripeljal luški kapitan, me prijazno pozdravil, zaželel dobrodošlico in mi povedal, da so prve tri ure priveza zastonj, če ostanem dlje, pa bom moral za privez plačati. Povabil me je na ogled lepega otoka in mi povedal, da imajo v cerkvi v zgornjem Susku na ogled razpelo iz 12. stoletja.

Lepa sprehajalna pot vodi naokoli po tem peščenem in s trsjem obraščenem otoku.

Na obalni del sprehajalne poti sta morje in burja na debelo nanesla mivko in pot skupaj s klopmi prekrila, navzkreber na vrh otoka pa poti vodijo po jarkih, ki so jih v peščeno podlago izkopali domačini, deževnica in zob časa. V teh jarkih so si domovanje našle čebele in mi je tam zaradi številnih čebel okoli ušes precej zumelo – seveda sem zelo pospešil svoj korak.

Od svetilnika na vrhu otoka je lep razgled po okoliških otokih, po barvi morja pa sem tudi videl, da je začel pihati maestral, zato sem se popoldne kmalu vrnil na barko in odjadral naprej proti jugu.

Sidro sem zvečer spustil na jugovzhodu Ista.

Zahodna Istra

Miran Tepeš

Ko smo se v ponedeljek na Uralu poslovili od ruske zime in vračali proti domu z zadnjih skakalnih tekmovanj v Rusiji

je naša oblast na vrat na nos zaprla meje za izhod iz Slovenije. Po podrobnem prebiranju Hojsovih domislic mi je za tako zaželeni odhod na jadranje ostala le ena možnost – da se odpovem domu in grem v “tranzitu” na Hrvaško.

Dom ki ima zaprte meje, ni pravi dom in se v njem itak ne bi dobro počutil. Tranzit čez Slovenijo po odločitvi Hojsovih sodelavcev lahko traja le 6 ur od meje do meje. Ni mi preostalo drugega, kot da ponoči doma spotoma odložim zimsko obleko, na hitro spokam jadralske stvari in odhitim v Izolo, kjer sem do jutra barko pripravil za odhod.

Načrt bi mi skorajda preprečila zelo nizka oseka, ko je bila voda do sedmih zjutraj na mojem privezu prenizka, da bi lahko izplul. Sonce je že začelo vzhajati, ko je globinomer končno pokazal 2,15 m, da sem lahko odplul proti Piranu.

Piran je bil še zavit v jutranje meglice, skozi katere je sramežljivo kukalo sonce, ko sem pristal na carinskem pomolu. Policaj na mejnem prehodu mi je prijazno povedal, da po novem ne smem iz Slovenije, pa sem mu povedal, da sem v tranzitu, ki je zaenkrat še dovoljen (dokler sledilci Kim Jong Una ne prepovejo tudi tega). Policaj je preveril Hojsov odlok in videl, da je tranzit res še edina izjema za izhod iz države za navadne Slovence, ki še niso cepljeni ali preboleli korone.

Poštempljal mi je izhodne papirja in brez od Hojsa zagrožene kazni sem lahko odjadral čez Piranski zaliv proti Hrvaški. Pri Savudriji je vetra žal zmanjkalo in do Umaga sem motoriral.

Za spremembo od nekaj zadnjih obiskov Umaga, sem tokrat na tamkajšnjem mejnem prehodu naletel na prijaznega mladega policaja in hladnega luškega kapitana. Ko so preverili še moj ruski PCR test, se mi je Jadransko morje odprlo in lahko sem začel uživati na svobodi :).

Kam smo prišli Slovenci? Če želim odjadrti v samoto in lepoto morske narave, moram podrobno brati vladne odloke in iskati izjeme. Zapirajo nas za meje in hočejo kaznovati, če greš iz Slovenije. Namesto nagovarjanja in zaupanja v državljane je oblast spet izbrala represijo, namesto cepljenja epidemiološko stanje blažijo predvsem prebolevniki, namesto da bi se osredotočili  na manjšino, ki podžiga epidemijo, se je oblast spet spravila na skorajda vse po vrsti – v skladu z vojaško taktiko JLA – če posameznik zamoči, nastrada cela četa. Še pred časom sem mislil, da se jim pač odločitve in komunikacija nehote ponesrečijo, zdaj se mi vse bolj dozdeva, da namenoma sprejemajo odločitve, ki so čim bolj boleče za večino. V kolikor mislijo, da so zdomski delavci glavni vir epidemije in ne zaupajo tujim testom, bi lahko na meji ob povratku organizirali testiranje in to vsakemu potniku pravično zaračunali. Lahko bi uvedli še obveznost drugega testa po parih dneh, da bi bili 100 % prepričani v zdravje in to spet zaračunali. A ne po oderuških cenah, ki za samoplačnike za PCR teste v Sloveniji veljajo sedaj. V Munchnu sem v ponedeljek na letališču videl, da imajo vsi, tudi tujci, na voljo brezplačno PCR testiranje.

Čas je že, da pozabim na slovenske ukrepe in oblast ter se odklopim.

Zadnje dni v Rusiji smo imeli na skakalnicah veter, ki je bolj primeren za jadranje, kot za skakanje, ob istrski obali pa je bilo ravno obratno. Maestral je bil šibak in jadranje počasno, a sem bil zadovoljen tudi s tem. Zadnja dva dni sem precej drvel po svetu in sprostitev mi je prijala.

Počasi sem jadral ob zahodni istrski obali mimo Novigrada, Poreča, Vrsarja in Rovinja, ko pa je občasno zmanjkalo vetra, sem vmes zagnal motor in izboljševal povprečno hitrost. Kar nekaj jadrnic sem videl na poti.

Sidro sem popoldne spustil v zalivu Veštar, dal svoj novi (stari) čoln v vodo in šel na tek po kampu ter gozdovih in travnikih v zaledju obale.

Sonce je zvečer zašlo med rovinjske otoke.

Tečaj odprtomorskega jadranja

Miran Tepeš

Minule dni sem barko pripravljal za novo jadralsko sezono in se kot vsako pomlad za nekaj dni spremenil v malarja in mehanika :).

Kaže, da je prvi tečaj odprtomorskega jadranja od 22. do 27. aprila zdaj že zaseden, zato bom tudi za od 27. aprila do 2. maja načrtovani program aktivnih prvomajskih počitnic zelo verjetno spremenil v tečaj odprtomorskega jadranja od Dalmacije mimo Jabuke do Izole.

Eno mesto je prosto tudi še na tečaju samostojnega jadranja (skiperski tečaj) od 7. do 11. aprila iz Izole v Kvarner in nazaj. Tečaja nisem posebej razpisal, ker smo ga prestavili iz lanske jeseni. Na tem tečaju bo poudarek na samostojnem vodenju jadrnice, sidranju in pristajanju.

Prejšnji teden sem v praksi preskusil, kakšne so zdaj formalnosti ob prestopanju morske meje. V bistvu gre vse skupaj tekoče, le dan pred odhodom je potrebno v Sloveniji opraviti PCR test, dan pred vrnitvijo v Slovenijo pa na Hrvaškem hitri antigenski test. Ni zelo zamudno, je pa povezano z nekaj manj kot 100 eur dodatnimi stroški.

Slovensko morje

Miran Tepeš

Ko sva ponoči priplula v Piran, se je policist na mejnem prehodu samo zasmejal, ko je pregledal najine dokumente. Seveda je imel takrat v roki izvid covid testa.

Nisem ga vprašal, ali je vesel zato, ker je izvid negativen, ali zato, ker sem izvid sploh prinesel s seboj :).

 

Dopoldne v Izoli je bilo namenjeno službenim obveznostim in sestankom preko video-konference, popoldne pa sem na barko dobil obisk japonskih skakalcev.

 

Vreme je bilo lepo in na morju je lepo pihalo, zato z barko seveda nismo ostali v marini. Naredili smo malo daljši krog iz Izole do Portoroža in se zvečer vrnili v Izolo.

Vrsar – Izola

Miran Tepeš

Noči postajajo krajše, a so še vedno predolge za velikost kartuše v moji prenosni alkoholni pečki. Jutra so te dni na morju kar hladna in proti jutru zmanjka alkohola v peči, zato le ta ugasne in notranjost barke se ohladi. In ko me potem začne zebsti v nos in ušesa se začne borba s samim seboj, se pokriti čez glavo in vztrajati v vse manj topli postelji ali pa stopiti iz postelje v mraz in naliti alkohol v peč. Te dni je na barki tudi Zlata, zato dileme v bistvu ni – vstanem v mraz, nalijem alkohol in prižgem peč, da šefica lahko spi naprej :).

Kadar jadram pozimi, vedno premišljujem, da bi v barko vgradil resno ogrevanje, pa potem pride pomlad in poletje in o ogrevanju spet premišljujem naslednjo zimo … .

Zjutraj sva zamudila burin, zato sva počakala na maestral, ki je začel pihati že zgodaj dopoldne, a je bil sramežljiv in sva do Poreča jadrala več kot dve uri.

Prednost jadranja v pozni zimi je tudi ta, da so pomoli ob obali večinoma prazni in tako sva Skokico lahko privezala ob pomol v Plavi laguni in se sprehodila po poljih in med nasadi oljk v zaledju obale. Spotoma sva videla, da je Poreč priljubljena točka za zimske priprave športnikov, saj so bila številna teniška igrišča polno zasedena s tenisači, parkirni prostori pred hoteli pa s tovornjaki in bivalniki mednarodnih kolesarskih ekip. V Istri je tudi pozimi večinoma »pomlad«.

Slovenski predpisi za vrnitev domov so se te dni spremenili, zato sva se za popoldne v Poreču v tamkajšnji polikliniki dogovorila za covid test.

Če so Hrvati s svojimi omejitvami vstopa že pred časom poskrbeli, da s covid testi služijo slovenski zdravniki, je zdaj naša oblast poskrbela za to, da s covid testi na račun Slovencev služijo še hrvaški zdravniki :). Število mojih covid testov to zimo se že približuje številki 30.

Popoldne se je veter nekoliko okrepil, a hkrati obrnil v severozahodnik. Pihal je točno iz smeri, v katero sva bila namenjena in premalo ga je bilo za kakšno resno križarjenje proti vetru, zato je glavnino pogona prevzel motor, jadra pa so bila na jamboru razpeta bolj kot ne le za okras.

Proti večeru je veter oslabel, ohladilo se je in sončni zahod sva z Zlato med plovbo lahko občudovala v toplem zavetju šotora nad kokpitom.

Sv. Pavao – Sv. Andrija – Vrsar

Miran Tepeš

Zjutraj sem se moral kar nekaj časa prepričevati, da sem splezal iz tople postelje in se pozdravil z vzhajajočim soncem.

Sledil je ogled vremenske napovedi na računalniku in zajtrk, potem pa sem dvignil sidro in z rahlim burinom odjadral proti severozahodu.

Počasi je šlo, morje mirno, jadranje lenobno, a se nikamor ne mudi. Čez čas je iz podpalubja pokukala tudi Zlata in ustavila sva se na otoku Sv. Andrija pred Rovinjem.

Pristala sva ob pomol pod hotelom in se sprehodila ob obali okoli obeh otokov. Hotel je še zaprt in nikogar nisva srečala med sprehodom, le galebi kraljujejo na otoku.

Popoldne je zapihal rahel maestral in odjadrala sva še malo naprej ob istrski obali.

Na morju tokrat vendarle nisva bila čisto sama – nekaj ribičev je bilo videti na obzorju in tudi jadrnico. Po dveh urah počasnega jadranja sva se ustavila pred Vrsarjem, spustila sidro in čoln v vodo ter se sprehodila do mesteca.

Sprehod sva zaključila s pečenimi lignji, ki sva jih popoldne “nalovila na kune” – okusno večerjo sva si privoščila na terasi restavracije nad marino :).

Čim se je sonce spustilo za obzorje, se je krepko ohladilo in nazaj do barke sva kar pohitela, da naju ni preveč zeblo. Pred odhodom na sprehod sem prižgal ogenjček na štedilniku in barka naju je pričakala prijetno topla.

Zelena laguna – Rovinj – Sv. Pavao

Miran Tepeš

Po deževni noči je sonce zjutraj pregnalo oblake in naredil se je lep dan. Le napovedana burja je izostala, zato se mi zjutraj ni prav nikamor mudilo.

Vidljivost je bila danes veliko boljša in z morja pred Vrsarjem se je videlo vse do Triglava.

Z Zlato sva dopoldne odplula do Rovinja na krajši sprehod po starem delu mesta, potem pa je vendarle zapihal maestral, da sva sredi dneva lahko odjadrala mimo otokov pred Rovinjem proti Brijonom.

Lepo, mirno, a nekoliko počasno je bilo to jadranje, dokler pred Brijoni veter ni oslabel in sem zato zavil v zaliv Sv. Pavao, kjer sem spustil sidro. Z Zlato sva šla na daljši sprehod po gozdovih ter med travniki in močvirji v zaledju, potem pa sva si ogledale še zadnjo skakalno tekmo na letošnjem svetovnem prvenstvu.

Morje se je zvečer v zalivu popolnoma umirilo in kaže, da bo noč mirna, a hladna.

Na barki še vedno nimam vgrajenega pravega ogrevanja, zato za primerno toploto v notranjosti skrbi ogenj, ki sva ga prižgala na “ognjišču” v salonu.

Izola – Poreč

Miran Tepeš

Po dobrih dveh mesecih sem spet našel nekaj časa za krajše pomorsko potepanje. Pravzaprav mi je en teden dopusta dala korona, zaradi katere so nam žal odpovedali tri skakalne tekme na Norveškem prihodnji teden. Do konca zimske tekmovalne sezone nam tako ostane še pet tekem v Rusiji v drugi polovici marca.

Nekajdnevni umik od neprestanih testov, zaščitnih mask in skakalnega direndaja mi dobro dene, sploh če je to lahko v samoti narave in na barki. Tokrat sem na krov Skokice uspel privabiti tudi Zlato, zato bom moral še posebej paziti, da bo jadranje zares udobno :).

V petek zjutraj sva izplula iz Izole do mejnega prehoda v Piranu in po opravljenih formalnostih še proti Umagu. Spotoma sva namestila jadra, da sva lahko izkoristila nekaj južnega vetra. Napovedan je bil sicer sončen dan, a se je sonce le občasno in zelo sramežljivo prikazalo skozi oblake.

Tudi mejna kontrola dokumentov v Umagu je potekala tik tak. Zadnjič so več kot eno uro preverjali moj PCR test, tokrat pa je šlo hitro.

Južni veter je oslabel in v nadaljevanju poti ob istrski obali proti jugu je barko poganjal motor. Nič posebnega se ni dogajalo, morje je bilo mirno in na morju sva bila z Zlato sama. Dan je bil pretežno siv, le proti večeru, ko sva Skokico že privezala ob pomol pri Zeleni laguni in se odpravila na sprehod, se je malo bolj odločno prikazalo sonce.

Tečaji jadranja

Miran Tepeš

Za tečaj jadranja 22.-27. aprila je prosto še eno mesto.

V začetku aprila (predvidoma 7.-11.4.) nameravam okoli Istre izvesti tudi tečaj samostojnega jadranja (skiperski tečaj) – prosti sta še dve mesti.

Nekaj več prostora na krovu barke je še za “Prvomajske jadralske počitnice”.

Več informacij o spomladanskih tečajih jadranja lahko vidite na tej povezavi: https://www.tepes.info/domov/jadranje/jadralni-tecaji/

Molat – Premuda – Lošinj – Soline – Štinjan – M. Brijon – Umag – Piran – Izola

Miran Tepeš

Spletni jadralski dnevnik po navadi pišem zvečer, zadnje dni pa sem bil zvečer in ponoči večinoma med valovi, zato zapis zadnjih treh dni objavljam z nekaj zamude. Je pa zato današnje poročilo malo obširnejše :).

Z Molata sem v nedeljo z lepo burjo odjadral še preden se je zdanilo. Še vedno je sicer pihalo okrog dvajset vozlov vetra, a ker sem jadral v zavetju otokov, je bilo morje mirno kot na jezeru in jadranje hitro in udobno.

Dopoldne sem se ustavil na Premudi. Vsaj dvajset let me že ni bilo na tem otoku in videl sem, da so na Premudi naredili novo pristanišče in zgradili veliko novih lepih hiš po pobočju nad pristaniščem.

Za razliko od drugih otokov, ki sem jih v prejšnjih dneh obiskal, sem tukaj med sprehodom vendarle videl nekaj domačinov, ki so urejali okolico svojih hiš in iz vaške cerkve je tudi odmevalo petje med nedeljsko mašo.

Popoldne sem odjadral proti Susku, na katerem se tudi že zelo dolgo nisem ustavil in kjer sem nameraval počakati na za zvečer napovedani jugo, da bi z njim prečkal Kvarner. Vendar je moje načrte na sredi poti prekrižal dokaj močan severnik in me “odpihnil” proti Lošinju.

Popoldne se je zjasnilo, oblaki burje na Velebitu so se razkadili in razkrili zasnežene vršace.

S skrajšanimi jadri sem se ostro v veter prebil do Čikata pri Malem Lošinju in ob pomolu čakal do večera, da severnik popusti in zapiha jugo.

Namesto napovedanega juga, je zvečer zapihala burja, kar je v bistvu tudi v redu za prečkanje Kvarnerja. Odjadral sem iz zaliva, a me je burja spremljala le do Srakan, potem pa je veter obrnil na severnik in se okrepil. Skrajšal sem jadra in jadral ostro v veter in v vse večje valove.

Sredi Kvarnerja se je veter obrnil, a ne na napovedani jugo, temveč na zahodnik, da sem le prestavil jadra na drugo stran in spet jadral ostro v veter in nabijal v valove prejšnjega vetra. Pred Kamenjakom je veter pojenjal in s pomočjo motorja sem se proti jutru po valovitem morju priguncal do Solin in v zalivu spustil sidro.

Ko sem se v ponedeljek dopoldne zbudil, je jugo že pošteno navijal po zalivu. Po zajtrku sem odjadral iz zaliva in se na odprtem srečal z nekajmetrskimi valovi in štiridesetimi vozli vetra. Presenečen sem bil, da je jugo v zgolj petih urah naredil tako velike valove.

Skokica se je pošteno opotekala med valovi in z le tretjino razvite genove sem jadral s sedmimi ali osmimi vozli hitrosti. Valovi so se od zadaj zlivali v kokpit, da sem moral vedno znova dvigovati noge, da ne bi bil moker. Kmalu mi je bilo dovolj norenja morja in ko sem bil mimo Pule sem zavil proti Brijonom, se skril v zavetrje Štinjana in čakal, da se veter nekoliko unese.

V dveh urah je šlo čez nekaj ploh in nevihta, potem pa se je veter nekoliko umiril. Dvignil sem sidro in ob Brijonih po notranji strani odjadral proti Rovinju. Ko sem bil mimo Fažane, se je morje spet pobelilo od sunkov močnega vetra. Tokrat je s preko petdeset vozli zapihalo z jugozahoda. Še drugič ta dan nisem videl smisla v nadaljevanju poti v tako divjem vremenu, zato sem zavil v zavetje Malega Brijona in ob obali spustil sidro. V narodnem parku Brijoni je sidranje sicer prepovedano, a prepričan sem bil, da me v takšnem vremenu zaradi tega nihče ne bo prišel gnjaviti.

Poskušal sem malo zaspati, pa mi ni uspelo. Vedel sem, da zahodna obala Istre od Rovinja navzgor nima dobrih sidrišč za močan zahodnik in da bo zato potrebno ponoči brez postanka jadrati proti Sloveniji. Zvečer je veter padel pod trideset vozlov in tudi sunki niso več presegali štiridesetih, zato sem spet dvignil sidro in še tretjič odjadral na pot. Ko sem prijadral iz zavetja Brijonov, sem se spet srečal z nekajmetrskimi valovi, a razmere so se mi zdaj vendarle zdele bolj obvladljive. Veter, ki je zdaj pihal jadrnici v levi bok z jugozahoda, je barko večinoma lepo držal postrani, da se ni več tako močno opotekala med valovi. Hitro sem bil mimo Rovinja, potem pa se je veter postopoma zmanjševal proti dvajsetim vozlom hitrosti in obrnil je na zahodnik. Popolnoma se je zjasnilo in polna luna je osvetljevala Skokico in razburkano morje v okolici. Podaljšal sem jadra in še vedno kar hitro jadral proti Umagu, kjer sem se nameraval odjaviti s Hrvaškega.

Za ponazoritev je tukaj kratek video s ponedeljkovega jadranja ob istrski obali proti Sloveniji: Jadranje ob istrski obali

 

Valovi so bili ob severni istrski obali ponoči še vedno visoki dva do tri metre, pred vhodom v luko v Umagu pa je plitvina, na kateri so se valovi lomili. Poklical sem v pristanišče, da bi izvedel, ali je vplutje varno in dobil odgovor od policaja, da so valovi veliki in da lahko vplujem le na lastno odgovornost. Itak da plujem na lastno odgovornost.

Na moje presenečenje valovi v plovnem kanalu med svetilniki na vhodu v luko sploh niso bili težavni, toda morje v pristanišču je bilo razburkano in valovi so močno oblivali carinski pomol. Nisem se upal pristati ob pomol, da ne bi razbil barke. Policaju sem želel dati dokumente kar iz roke, ko sem se približal na odvetrni strani pomola, a jih ni hotel vzeti. Rekel mi je, naj sidram in počakam do jutra, da se bo morje umirilo.

Deloma sem ga ubogal. Sidral sem, a sem potem v morje spustil čoln in odveslal k pomolu. Počakal sem na primeren val, da sem iz čolna stopil na pomol in potem naslednji val, da sem na pomol dvignil še čoln.

Policaj ni bil najboljše volje, ker sem ga motil pri nočnem počitku in mi je potem napletal, da bi mi moral v takšnih razmerah prepovedati nadaljevanje plovbe, a pri petnajstih vozlih vetra, kolikor ga je bilo v Umagu, so bili njegovi pomisleki malo mimo.

Prepričal sem ga, da so trenutne razmere na morju popolnoma obvladljive in da jadram na lastno odgovornost in potem mi je v pol ure uspel pregledati dokumente in poštempljati spisek posadke.

Odjadral sem iz Umaga in mimo Savudrije ob treh zjutraj prijadral v Piran. Tudi tukaj so valovi vdirali v pristanišče, a valovanja ob pomolu je bilo bistveno manj kot v Umagu. Policaj v Piranu je bil za razliko od hrvaškega kolega dobro razpoložen in vstopne formalnosti so bile hitro opravljene.

Potem sem odjadral še do Izole, privezal barko na svoje mesto v marini in padel v posteljo :).

Jadranja imam za letos dovolj, drugo leto pa ….

Molat

Miran Tepeš

Celo noč je lilo z neba, veter je žvižgal okoli pripon in krepko se je ohladilo. Plamenček s kuhalnika ni več zadoščal za ogrevanje notranjosti barke, zato sem zjutraj iz omare vzel prenosno alkoholno pečico, kartušo napolnil z alkoholom in prižgal ogenj v njej. Temperatura se je kmalu dvignila na prijetnih 19 stopinj.

Včeraj so v zaliv in k pomolu zahajali valovi juga z odprtega morja, danes pa je bilo morje v luki mirno, le burja je nagibala barko. Vetrni generator vseskozi dela na visokih obratih in elektrike imam v izobilju.

Za sprehod po otoku sem si danes oblekel bundo, saj vetrovka v hladni burji ni več zadoščala. Sprehodil sem se čez otok na privetrno stran do zaliva Jazi, ki je priljubljeno sidrišče na Molatu, a ni varno za vetrove s severa.

Valovi burje so se v zalivu prelivali in vztrajno butali ob obalo.

Cel dan je bil siv, hladen in zelo vetroven. Ob takem hladu kar nekako nisem našel volje in smisla, da bi odjadral z Molata in se med jadranjem namakal v valovih, ki bi silili čez krov barke.

Dan sem si zapolnil s sprehodom, z bluzenjem po računalniku in z branjem knjige. Jadral bom spet jutri, ko bo burja popustila. Topleje bo šele v ponedeljek, ko je napovedan močan jugo in žal spet tudi dež.