Molat – Premuda – Lošinj – Soline – Štinjan – M. Brijon – Umag – Piran – Izola

Spletni jadralski dnevnik po navadi pišem zvečer, zadnje dni pa sem bil zvečer in ponoči večinoma med valovi, zato zapis zadnjih treh dni objavljam z nekaj zamude. Je pa zato današnje poročilo malo obširnejše :).

Z Molata sem v nedeljo z lepo burjo odjadral še preden se je zdanilo. Še vedno je sicer pihalo okrog dvajset vozlov vetra, a ker sem jadral v zavetju otokov, je bilo morje mirno kot na jezeru in jadranje hitro in udobno.

Dopoldne sem se ustavil na Premudi. Vsaj dvajset let me že ni bilo na tem otoku in videl sem, da so na Premudi naredili novo pristanišče in zgradili veliko novih lepih hiš po pobočju nad pristaniščem.

Za razliko od drugih otokov, ki sem jih v prejšnjih dneh obiskal, sem tukaj med sprehodom vendarle videl nekaj domačinov, ki so urejali okolico svojih hiš in iz vaške cerkve je tudi odmevalo petje med nedeljsko mašo.

Popoldne sem odjadral proti Susku, na katerem se tudi že zelo dolgo nisem ustavil in kjer sem nameraval počakati na za zvečer napovedani jugo, da bi z njim prečkal Kvarner. Vendar je moje načrte na sredi poti prekrižal dokaj močan severnik in me “odpihnil” proti Lošinju.

Popoldne se je zjasnilo, oblaki burje na Velebitu so se razkadili in razkrili zasnežene vršace.

S skrajšanimi jadri sem se ostro v veter prebil do Čikata pri Malem Lošinju in ob pomolu čakal do večera, da severnik popusti in zapiha jugo.

Namesto napovedanega juga, je zvečer zapihala burja, kar je v bistvu tudi v redu za prečkanje Kvarnerja. Odjadral sem iz zaliva, a me je burja spremljala le do Srakan, potem pa je veter obrnil na severnik in se okrepil. Skrajšal sem jadra in jadral ostro v veter in v vse večje valove.

Sredi Kvarnerja se je veter obrnil, a ne na napovedani jugo, temveč na zahodnik, da sem le prestavil jadra na drugo stran in spet jadral ostro v veter in nabijal v valove prejšnjega vetra. Pred Kamenjakom je veter pojenjal in s pomočjo motorja sem se proti jutru po valovitem morju priguncal do Solin in v zalivu spustil sidro.

Ko sem se v ponedeljek dopoldne zbudil, je jugo že pošteno navijal po zalivu. Po zajtrku sem odjadral iz zaliva in se na odprtem srečal z nekajmetrskimi valovi in štiridesetimi vozli vetra. Presenečen sem bil, da je jugo v zgolj petih urah naredil tako velike valove.

Skokica se je pošteno opotekala med valovi in z le tretjino razvite genove sem jadral s sedmimi ali osmimi vozli hitrosti. Valovi so se od zadaj zlivali v kokpit, da sem moral vedno znova dvigovati noge, da ne bi bil moker. Kmalu mi je bilo dovolj norenja morja in ko sem bil mimo Pule sem zavil proti Brijonom, se skril v zavetrje Štinjana in čakal, da se veter nekoliko unese.

V dveh urah je šlo čez nekaj ploh in nevihta, potem pa se je veter nekoliko umiril. Dvignil sem sidro in ob Brijonih po notranji strani odjadral proti Rovinju. Ko sem bil mimo Fažane, se je morje spet pobelilo od sunkov močnega vetra. Tokrat je s preko petdeset vozli zapihalo z jugozahoda. Še drugič ta dan nisem videl smisla v nadaljevanju poti v tako divjem vremenu, zato sem zavil v zavetje Malega Brijona in ob obali spustil sidro. V narodnem parku Brijoni je sidranje sicer prepovedano, a prepričan sem bil, da me v takšnem vremenu zaradi tega nihče ne bo prišel gnjaviti.

Poskušal sem malo zaspati, pa mi ni uspelo. Vedel sem, da zahodna obala Istre od Rovinja navzgor nima dobrih sidrišč za močan zahodnik in da bo zato potrebno ponoči brez postanka jadrati proti Sloveniji. Zvečer je veter padel pod trideset vozlov in tudi sunki niso več presegali štiridesetih, zato sem spet dvignil sidro in še tretjič odjadral na pot. Ko sem prijadral iz zavetja Brijonov, sem se spet srečal z nekajmetrskimi valovi, a razmere so se mi zdaj vendarle zdele bolj obvladljive. Veter, ki je zdaj pihal jadrnici v levi bok z jugozahoda, je barko večinoma lepo držal postrani, da se ni več tako močno opotekala med valovi. Hitro sem bil mimo Rovinja, potem pa se je veter postopoma zmanjševal proti dvajsetim vozlom hitrosti in obrnil je na zahodnik. Popolnoma se je zjasnilo in polna luna je osvetljevala Skokico in razburkano morje v okolici. Podaljšal sem jadra in še vedno kar hitro jadral proti Umagu, kjer sem se nameraval odjaviti s Hrvaškega.

Za ponazoritev je tukaj kratek video s ponedeljkovega jadranja ob istrski obali proti Sloveniji: Jadranje ob istrski obali

 

Valovi so bili ob severni istrski obali ponoči še vedno visoki dva do tri metre, pred vhodom v luko v Umagu pa je plitvina, na kateri so se valovi lomili. Poklical sem v pristanišče, da bi izvedel, ali je vplutje varno in dobil odgovor od policaja, da so valovi veliki in da lahko vplujem le na lastno odgovornost. Itak da plujem na lastno odgovornost.

Na moje presenečenje valovi v plovnem kanalu med svetilniki na vhodu v luko sploh niso bili težavni, toda morje v pristanišču je bilo razburkano in valovi so močno oblivali carinski pomol. Nisem se upal pristati ob pomol, da ne bi razbil barke. Policaju sem želel dati dokumente kar iz roke, ko sem se približal na odvetrni strani pomola, a jih ni hotel vzeti. Rekel mi je, naj sidram in počakam do jutra, da se bo morje umirilo.

Deloma sem ga ubogal. Sidral sem, a sem potem v morje spustil čoln in odveslal k pomolu. Počakal sem na primeren val, da sem iz čolna stopil na pomol in potem naslednji val, da sem na pomol dvignil še čoln.

Policaj ni bil najboljše volje, ker sem ga motil pri nočnem počitku in mi je potem napletal, da bi mi moral v takšnih razmerah prepovedati nadaljevanje plovbe, a pri petnajstih vozlih vetra, kolikor ga je bilo v Umagu, so bili njegovi pomisleki malo mimo.

Prepričal sem ga, da so trenutne razmere na morju popolnoma obvladljive in da jadram na lastno odgovornost in potem mi je v pol ure uspel pregledati dokumente in poštempljati spisek posadke.

Odjadral sem iz Umaga in mimo Savudrije ob treh zjutraj prijadral v Piran. Tudi tukaj so valovi vdirali v pristanišče, a valovanja ob pomolu je bilo bistveno manj kot v Umagu. Policaj v Piranu je bil za razliko od hrvaškega kolega dobro razpoložen in vstopne formalnosti so bile hitro opravljene.

Potem sem odjadral še do Izole, privezal barko na svoje mesto v marini in padel v posteljo :).

Jadranja imam za letos dovolj, drugo leto pa ….