Ist – Molat

Dopoldne je bilo “črnogorsko”. Najprej sem s težavo vstal iz postelje, potem sem odpovedal zmenek z Gospo od sniga na vrhu hriba nad Istom, potem nisem šel na sprehod po Istu in zaflikal nisem niti čolna, ki vse bolj pušča vodo. Iz tira me je vrgla slabo prespana noč, ko je sidrna veriga celo noč trzala in ropotala po skalah in kamnitih blokih na dnu, ko je Skokica pod navali burje poplesavala po sidrišču. Zvečer pač nisem videl, kam sem spustil sidro, važno je bilo, da je prijelo. Bolje bi bilo, da bi se ponoči presidral, pa sem raje slabo spal.

Po dolgem samoprepričevanju sem zbral nekaj volje, da sem si spekel omleto s sirom in potem na tipkovnici sidrnega vinča pritisnil na tipko za dvig sidra in uspelo mi je celo razviti jadro ter nekajkrat pritisniti na tipke na avtopilotu. In potem sem obsedel, počival in čakal na popoldan. Vse ostalo je opravila burja in me v dveh urah od Ista prestavila do Molata.

Do Molata sem se že dovolj spočil, da sem pred luko pospravil jadro, zagnal motor in Skokico privezal ob pomol. Odšel sem na sprehod do trgovine v vasi na vrhu klanca, a je bila že zaprta.

 

 

Napadu lenobe navkljub svojega vsakodnevnega teka nisem izpustil, le nekaj kilometrov krajši je bil kot včeraj na Silbi, pripeljal pa me je na vrh hriba nad Molatom, od koder je lep razgled po otokih Severne Dalmacije.

 

Zvečer so trgovino v vasi spet odprli in imel sem prvi bližnji stik s človekom v tem tednu. Seveda sva bila oba s prodajalko zaščitena z maskami, tako kot se spodobi in na varni razdalji.

Omara z napolitankami in čipsom je zdaj spet malo bolj polna, prav tako tista z jabolki in kruhom. Med otoki bom zdaj z lahkoto zdržal še nekaj dni, ne da bi mi bilo potrebno kuhati :).