Zahodna Istra

Miran Tepeš

Ko smo se v ponedeljek na Uralu poslovili od ruske zime in vračali proti domu z zadnjih skakalnih tekmovanj v Rusiji

je naša oblast na vrat na nos zaprla meje za izhod iz Slovenije. Po podrobnem prebiranju Hojsovih domislic mi je za tako zaželeni odhod na jadranje ostala le ena možnost – da se odpovem domu in grem v “tranzitu” na Hrvaško.

Dom ki ima zaprte meje, ni pravi dom in se v njem itak ne bi dobro počutil. Tranzit čez Slovenijo po odločitvi Hojsovih sodelavcev lahko traja le 6 ur od meje do meje. Ni mi preostalo drugega, kot da ponoči doma spotoma odložim zimsko obleko, na hitro spokam jadralske stvari in odhitim v Izolo, kjer sem do jutra barko pripravil za odhod.

Načrt bi mi skorajda preprečila zelo nizka oseka, ko je bila voda do sedmih zjutraj na mojem privezu prenizka, da bi lahko izplul. Sonce je že začelo vzhajati, ko je globinomer končno pokazal 2,15 m, da sem lahko odplul proti Piranu.

Piran je bil še zavit v jutranje meglice, skozi katere je sramežljivo kukalo sonce, ko sem pristal na carinskem pomolu. Policaj na mejnem prehodu mi je prijazno povedal, da po novem ne smem iz Slovenije, pa sem mu povedal, da sem v tranzitu, ki je zaenkrat še dovoljen (dokler sledilci Kim Jong Una ne prepovejo tudi tega). Policaj je preveril Hojsov odlok in videl, da je tranzit res še edina izjema za izhod iz države za navadne Slovence, ki še niso cepljeni ali preboleli korone.

Poštempljal mi je izhodne papirja in brez od Hojsa zagrožene kazni sem lahko odjadral čez Piranski zaliv proti Hrvaški. Pri Savudriji je vetra žal zmanjkalo in do Umaga sem motoriral.

Za spremembo od nekaj zadnjih obiskov Umaga, sem tokrat na tamkajšnjem mejnem prehodu naletel na prijaznega mladega policaja in hladnega luškega kapitana. Ko so preverili še moj ruski PCR test, se mi je Jadransko morje odprlo in lahko sem začel uživati na svobodi :).

Kam smo prišli Slovenci? Če želim odjadrti v samoto in lepoto morske narave, moram podrobno brati vladne odloke in iskati izjeme. Zapirajo nas za meje in hočejo kaznovati, če greš iz Slovenije. Namesto nagovarjanja in zaupanja v državljane je oblast spet izbrala represijo, namesto cepljenja epidemiološko stanje blažijo predvsem prebolevniki, namesto da bi se osredotočili  na manjšino, ki podžiga epidemijo, se je oblast spet spravila na skorajda vse po vrsti – v skladu z vojaško taktiko JLA – če posameznik zamoči, nastrada cela četa. Še pred časom sem mislil, da se jim pač odločitve in komunikacija nehote ponesrečijo, zdaj se mi vse bolj dozdeva, da namenoma sprejemajo odločitve, ki so čim bolj boleče za večino. V kolikor mislijo, da so zdomski delavci glavni vir epidemije in ne zaupajo tujim testom, bi lahko na meji ob povratku organizirali testiranje in to vsakemu potniku pravično zaračunali. Lahko bi uvedli še obveznost drugega testa po parih dneh, da bi bili 100 % prepričani v zdravje in to spet zaračunali. A ne po oderuških cenah, ki za samoplačnike za PCR teste v Sloveniji veljajo sedaj. V Munchnu sem v ponedeljek na letališču videl, da imajo vsi, tudi tujci, na voljo brezplačno PCR testiranje.

Čas je že, da pozabim na slovenske ukrepe in oblast ter se odklopim.

Zadnje dni v Rusiji smo imeli na skakalnicah veter, ki je bolj primeren za jadranje, kot za skakanje, ob istrski obali pa je bilo ravno obratno. Maestral je bil šibak in jadranje počasno, a sem bil zadovoljen tudi s tem. Zadnja dva dni sem precej drvel po svetu in sprostitev mi je prijala.

Počasi sem jadral ob zahodni istrski obali mimo Novigrada, Poreča, Vrsarja in Rovinja, ko pa je občasno zmanjkalo vetra, sem vmes zagnal motor in izboljševal povprečno hitrost. Kar nekaj jadrnic sem videl na poti.

Sidro sem popoldne spustil v zalivu Veštar, dal svoj novi (stari) čoln v vodo in šel na tek po kampu ter gozdovih in travnikih v zaledju obale.

Sonce je zvečer zašlo med rovinjske otoke.

Slovensko morje

Miran Tepeš

Ko sva ponoči priplula v Piran, se je policist na mejnem prehodu samo zasmejal, ko je pregledal najine dokumente. Seveda je imel takrat v roki izvid covid testa.

Nisem ga vprašal, ali je vesel zato, ker je izvid negativen, ali zato, ker sem izvid sploh prinesel s seboj :).

 

Dopoldne v Izoli je bilo namenjeno službenim obveznostim in sestankom preko video-konference, popoldne pa sem na barko dobil obisk japonskih skakalcev.

 

Vreme je bilo lepo in na morju je lepo pihalo, zato z barko seveda nismo ostali v marini. Naredili smo malo daljši krog iz Izole do Portoroža in se zvečer vrnili v Izolo.

Vrsar – Izola

Miran Tepeš

Noči postajajo krajše, a so še vedno predolge za velikost kartuše v moji prenosni alkoholni pečki. Jutra so te dni na morju kar hladna in proti jutru zmanjka alkohola v peči, zato le ta ugasne in notranjost barke se ohladi. In ko me potem začne zebsti v nos in ušesa se začne borba s samim seboj, se pokriti čez glavo in vztrajati v vse manj topli postelji ali pa stopiti iz postelje v mraz in naliti alkohol v peč. Te dni je na barki tudi Zlata, zato dileme v bistvu ni – vstanem v mraz, nalijem alkohol in prižgem peč, da šefica lahko spi naprej :).

Kadar jadram pozimi, vedno premišljujem, da bi v barko vgradil resno ogrevanje, pa potem pride pomlad in poletje in o ogrevanju spet premišljujem naslednjo zimo … .

Zjutraj sva zamudila burin, zato sva počakala na maestral, ki je začel pihati že zgodaj dopoldne, a je bil sramežljiv in sva do Poreča jadrala več kot dve uri.

Prednost jadranja v pozni zimi je tudi ta, da so pomoli ob obali večinoma prazni in tako sva Skokico lahko privezala ob pomol v Plavi laguni in se sprehodila po poljih in med nasadi oljk v zaledju obale. Spotoma sva videla, da je Poreč priljubljena točka za zimske priprave športnikov, saj so bila številna teniška igrišča polno zasedena s tenisači, parkirni prostori pred hoteli pa s tovornjaki in bivalniki mednarodnih kolesarskih ekip. V Istri je tudi pozimi večinoma »pomlad«.

Slovenski predpisi za vrnitev domov so se te dni spremenili, zato sva se za popoldne v Poreču v tamkajšnji polikliniki dogovorila za covid test.

Če so Hrvati s svojimi omejitvami vstopa že pred časom poskrbeli, da s covid testi služijo slovenski zdravniki, je zdaj naša oblast poskrbela za to, da s covid testi na račun Slovencev služijo še hrvaški zdravniki :). Število mojih covid testov to zimo se že približuje številki 30.

Popoldne se je veter nekoliko okrepil, a hkrati obrnil v severozahodnik. Pihal je točno iz smeri, v katero sva bila namenjena in premalo ga je bilo za kakšno resno križarjenje proti vetru, zato je glavnino pogona prevzel motor, jadra pa so bila na jamboru razpeta bolj kot ne le za okras.

Proti večeru je veter oslabel, ohladilo se je in sončni zahod sva z Zlato med plovbo lahko občudovala v toplem zavetju šotora nad kokpitom.

Sv. Pavao – Sv. Andrija – Vrsar

Miran Tepeš

Zjutraj sem se moral kar nekaj časa prepričevati, da sem splezal iz tople postelje in se pozdravil z vzhajajočim soncem.

Sledil je ogled vremenske napovedi na računalniku in zajtrk, potem pa sem dvignil sidro in z rahlim burinom odjadral proti severozahodu.

Počasi je šlo, morje mirno, jadranje lenobno, a se nikamor ne mudi. Čez čas je iz podpalubja pokukala tudi Zlata in ustavila sva se na otoku Sv. Andrija pred Rovinjem.

Pristala sva ob pomol pod hotelom in se sprehodila ob obali okoli obeh otokov. Hotel je še zaprt in nikogar nisva srečala med sprehodom, le galebi kraljujejo na otoku.

Popoldne je zapihal rahel maestral in odjadrala sva še malo naprej ob istrski obali.

Na morju tokrat vendarle nisva bila čisto sama – nekaj ribičev je bilo videti na obzorju in tudi jadrnico. Po dveh urah počasnega jadranja sva se ustavila pred Vrsarjem, spustila sidro in čoln v vodo ter se sprehodila do mesteca.

Sprehod sva zaključila s pečenimi lignji, ki sva jih popoldne “nalovila na kune” – okusno večerjo sva si privoščila na terasi restavracije nad marino :).

Čim se je sonce spustilo za obzorje, se je krepko ohladilo in nazaj do barke sva kar pohitela, da naju ni preveč zeblo. Pred odhodom na sprehod sem prižgal ogenjček na štedilniku in barka naju je pričakala prijetno topla.

Zelena laguna – Rovinj – Sv. Pavao

Miran Tepeš

Po deževni noči je sonce zjutraj pregnalo oblake in naredil se je lep dan. Le napovedana burja je izostala, zato se mi zjutraj ni prav nikamor mudilo.

Vidljivost je bila danes veliko boljša in z morja pred Vrsarjem se je videlo vse do Triglava.

Z Zlato sva dopoldne odplula do Rovinja na krajši sprehod po starem delu mesta, potem pa je vendarle zapihal maestral, da sva sredi dneva lahko odjadrala mimo otokov pred Rovinjem proti Brijonom.

Lepo, mirno, a nekoliko počasno je bilo to jadranje, dokler pred Brijoni veter ni oslabel in sem zato zavil v zaliv Sv. Pavao, kjer sem spustil sidro. Z Zlato sva šla na daljši sprehod po gozdovih ter med travniki in močvirji v zaledju, potem pa sva si ogledale še zadnjo skakalno tekmo na letošnjem svetovnem prvenstvu.

Morje se je zvečer v zalivu popolnoma umirilo in kaže, da bo noč mirna, a hladna.

Na barki še vedno nimam vgrajenega pravega ogrevanja, zato za primerno toploto v notranjosti skrbi ogenj, ki sva ga prižgala na “ognjišču” v salonu.

Izola – Poreč

Miran Tepeš

Po dobrih dveh mesecih sem spet našel nekaj časa za krajše pomorsko potepanje. Pravzaprav mi je en teden dopusta dala korona, zaradi katere so nam žal odpovedali tri skakalne tekme na Norveškem prihodnji teden. Do konca zimske tekmovalne sezone nam tako ostane še pet tekem v Rusiji v drugi polovici marca.

Nekajdnevni umik od neprestanih testov, zaščitnih mask in skakalnega direndaja mi dobro dene, sploh če je to lahko v samoti narave in na barki. Tokrat sem na krov Skokice uspel privabiti tudi Zlato, zato bom moral še posebej paziti, da bo jadranje zares udobno :).

V petek zjutraj sva izplula iz Izole do mejnega prehoda v Piranu in po opravljenih formalnostih še proti Umagu. Spotoma sva namestila jadra, da sva lahko izkoristila nekaj južnega vetra. Napovedan je bil sicer sončen dan, a se je sonce le občasno in zelo sramežljivo prikazalo skozi oblake.

Tudi mejna kontrola dokumentov v Umagu je potekala tik tak. Zadnjič so več kot eno uro preverjali moj PCR test, tokrat pa je šlo hitro.

Južni veter je oslabel in v nadaljevanju poti ob istrski obali proti jugu je barko poganjal motor. Nič posebnega se ni dogajalo, morje je bilo mirno in na morju sva bila z Zlato sama. Dan je bil pretežno siv, le proti večeru, ko sva Skokico že privezala ob pomol pri Zeleni laguni in se odpravila na sprehod, se je malo bolj odločno prikazalo sonce.

Molat – Premuda – Lošinj – Soline – Štinjan – M. Brijon – Umag – Piran – Izola

Miran Tepeš

Spletni jadralski dnevnik po navadi pišem zvečer, zadnje dni pa sem bil zvečer in ponoči večinoma med valovi, zato zapis zadnjih treh dni objavljam z nekaj zamude. Je pa zato današnje poročilo malo obširnejše :).

Z Molata sem v nedeljo z lepo burjo odjadral še preden se je zdanilo. Še vedno je sicer pihalo okrog dvajset vozlov vetra, a ker sem jadral v zavetju otokov, je bilo morje mirno kot na jezeru in jadranje hitro in udobno.

Dopoldne sem se ustavil na Premudi. Vsaj dvajset let me že ni bilo na tem otoku in videl sem, da so na Premudi naredili novo pristanišče in zgradili veliko novih lepih hiš po pobočju nad pristaniščem.

Za razliko od drugih otokov, ki sem jih v prejšnjih dneh obiskal, sem tukaj med sprehodom vendarle videl nekaj domačinov, ki so urejali okolico svojih hiš in iz vaške cerkve je tudi odmevalo petje med nedeljsko mašo.

Popoldne sem odjadral proti Susku, na katerem se tudi že zelo dolgo nisem ustavil in kjer sem nameraval počakati na za zvečer napovedani jugo, da bi z njim prečkal Kvarner. Vendar je moje načrte na sredi poti prekrižal dokaj močan severnik in me “odpihnil” proti Lošinju.

Popoldne se je zjasnilo, oblaki burje na Velebitu so se razkadili in razkrili zasnežene vršace.

S skrajšanimi jadri sem se ostro v veter prebil do Čikata pri Malem Lošinju in ob pomolu čakal do večera, da severnik popusti in zapiha jugo.

Namesto napovedanega juga, je zvečer zapihala burja, kar je v bistvu tudi v redu za prečkanje Kvarnerja. Odjadral sem iz zaliva, a me je burja spremljala le do Srakan, potem pa je veter obrnil na severnik in se okrepil. Skrajšal sem jadra in jadral ostro v veter in v vse večje valove.

Sredi Kvarnerja se je veter obrnil, a ne na napovedani jugo, temveč na zahodnik, da sem le prestavil jadra na drugo stran in spet jadral ostro v veter in nabijal v valove prejšnjega vetra. Pred Kamenjakom je veter pojenjal in s pomočjo motorja sem se proti jutru po valovitem morju priguncal do Solin in v zalivu spustil sidro.

Ko sem se v ponedeljek dopoldne zbudil, je jugo že pošteno navijal po zalivu. Po zajtrku sem odjadral iz zaliva in se na odprtem srečal z nekajmetrskimi valovi in štiridesetimi vozli vetra. Presenečen sem bil, da je jugo v zgolj petih urah naredil tako velike valove.

Skokica se je pošteno opotekala med valovi in z le tretjino razvite genove sem jadral s sedmimi ali osmimi vozli hitrosti. Valovi so se od zadaj zlivali v kokpit, da sem moral vedno znova dvigovati noge, da ne bi bil moker. Kmalu mi je bilo dovolj norenja morja in ko sem bil mimo Pule sem zavil proti Brijonom, se skril v zavetrje Štinjana in čakal, da se veter nekoliko unese.

V dveh urah je šlo čez nekaj ploh in nevihta, potem pa se je veter nekoliko umiril. Dvignil sem sidro in ob Brijonih po notranji strani odjadral proti Rovinju. Ko sem bil mimo Fažane, se je morje spet pobelilo od sunkov močnega vetra. Tokrat je s preko petdeset vozli zapihalo z jugozahoda. Še drugič ta dan nisem videl smisla v nadaljevanju poti v tako divjem vremenu, zato sem zavil v zavetje Malega Brijona in ob obali spustil sidro. V narodnem parku Brijoni je sidranje sicer prepovedano, a prepričan sem bil, da me v takšnem vremenu zaradi tega nihče ne bo prišel gnjaviti.

Poskušal sem malo zaspati, pa mi ni uspelo. Vedel sem, da zahodna obala Istre od Rovinja navzgor nima dobrih sidrišč za močan zahodnik in da bo zato potrebno ponoči brez postanka jadrati proti Sloveniji. Zvečer je veter padel pod trideset vozlov in tudi sunki niso več presegali štiridesetih, zato sem spet dvignil sidro in še tretjič odjadral na pot. Ko sem prijadral iz zavetja Brijonov, sem se spet srečal z nekajmetrskimi valovi, a razmere so se mi zdaj vendarle zdele bolj obvladljive. Veter, ki je zdaj pihal jadrnici v levi bok z jugozahoda, je barko večinoma lepo držal postrani, da se ni več tako močno opotekala med valovi. Hitro sem bil mimo Rovinja, potem pa se je veter postopoma zmanjševal proti dvajsetim vozlom hitrosti in obrnil je na zahodnik. Popolnoma se je zjasnilo in polna luna je osvetljevala Skokico in razburkano morje v okolici. Podaljšal sem jadra in še vedno kar hitro jadral proti Umagu, kjer sem se nameraval odjaviti s Hrvaškega.

Za ponazoritev je tukaj kratek video s ponedeljkovega jadranja ob istrski obali proti Sloveniji: Jadranje ob istrski obali

 

Valovi so bili ob severni istrski obali ponoči še vedno visoki dva do tri metre, pred vhodom v luko v Umagu pa je plitvina, na kateri so se valovi lomili. Poklical sem v pristanišče, da bi izvedel, ali je vplutje varno in dobil odgovor od policaja, da so valovi veliki in da lahko vplujem le na lastno odgovornost. Itak da plujem na lastno odgovornost.

Na moje presenečenje valovi v plovnem kanalu med svetilniki na vhodu v luko sploh niso bili težavni, toda morje v pristanišču je bilo razburkano in valovi so močno oblivali carinski pomol. Nisem se upal pristati ob pomol, da ne bi razbil barke. Policaju sem želel dati dokumente kar iz roke, ko sem se približal na odvetrni strani pomola, a jih ni hotel vzeti. Rekel mi je, naj sidram in počakam do jutra, da se bo morje umirilo.

Deloma sem ga ubogal. Sidral sem, a sem potem v morje spustil čoln in odveslal k pomolu. Počakal sem na primeren val, da sem iz čolna stopil na pomol in potem naslednji val, da sem na pomol dvignil še čoln.

Policaj ni bil najboljše volje, ker sem ga motil pri nočnem počitku in mi je potem napletal, da bi mi moral v takšnih razmerah prepovedati nadaljevanje plovbe, a pri petnajstih vozlih vetra, kolikor ga je bilo v Umagu, so bili njegovi pomisleki malo mimo.

Prepričal sem ga, da so trenutne razmere na morju popolnoma obvladljive in da jadram na lastno odgovornost in potem mi je v pol ure uspel pregledati dokumente in poštempljati spisek posadke.

Odjadral sem iz Umaga in mimo Savudrije ob treh zjutraj prijadral v Piran. Tudi tukaj so valovi vdirali v pristanišče, a valovanja ob pomolu je bilo bistveno manj kot v Umagu. Policaj v Piranu je bil za razliko od hrvaškega kolega dobro razpoložen in vstopne formalnosti so bile hitro opravljene.

Potem sem odjadral še do Izole, privezal barko na svoje mesto v marini in padel v posteljo :).

Jadranja imam za letos dovolj, drugo leto pa ….

Molat

Miran Tepeš

Celo noč je lilo z neba, veter je žvižgal okoli pripon in krepko se je ohladilo. Plamenček s kuhalnika ni več zadoščal za ogrevanje notranjosti barke, zato sem zjutraj iz omare vzel prenosno alkoholno pečico, kartušo napolnil z alkoholom in prižgal ogenj v njej. Temperatura se je kmalu dvignila na prijetnih 19 stopinj.

Včeraj so v zaliv in k pomolu zahajali valovi juga z odprtega morja, danes pa je bilo morje v luki mirno, le burja je nagibala barko. Vetrni generator vseskozi dela na visokih obratih in elektrike imam v izobilju.

Za sprehod po otoku sem si danes oblekel bundo, saj vetrovka v hladni burji ni več zadoščala. Sprehodil sem se čez otok na privetrno stran do zaliva Jazi, ki je priljubljeno sidrišče na Molatu, a ni varno za vetrove s severa.

Valovi burje so se v zalivu prelivali in vztrajno butali ob obalo.

Cel dan je bil siv, hladen in zelo vetroven. Ob takem hladu kar nekako nisem našel volje in smisla, da bi odjadral z Molata in se med jadranjem namakal v valovih, ki bi silili čez krov barke.

Dan sem si zapolnil s sprehodom, z bluzenjem po računalniku in z branjem knjige. Jadral bom spet jutri, ko bo burja popustila. Topleje bo šele v ponedeljek, ko je napovedan močan jugo in žal spet tudi dež.

 

Telaščica – Molat

Miran Tepeš

Ponoči je deževalo, proti jutru pa je zapihal severozahodnik, ki je iz zaliva pošiljal valove Skokici v bok in jo pritiskal ob pomol.

Severozahodnik sicer ni bil napovedan, a ker je vreme te dni nestabilno sem v prvi jutranji svetlobi raje izplul, da me ne bi kaj presenetilo.

Dvignil sem jadra in najprej odmetuljčkal do Proverse, ki je ozek poglobljen preliv med otoki in z odprtega morja vodi proti notranjosti. Za Proverso sem obrnil ob Dugem otoku navzgor proti severozahodu. Hkrati je obrnil tudi veter in z dvanajstimi vozli hitrosti zapihal z zahoda. Zategnil sem jadra in jadral ostro v veter. Zelo udobno in mirno je bilo jadranje nekaj naslednjih ur, saj v zavetju otoka ni bilo valov, le plohe so neprestano prihajale z odprtega morja čez otok.

Pred Zverincem se je zahodnik skorajda brez premora zamenjal z nekoliko šibkejšim vzhodnikom. Jadra so se v bistvu kar sama prestavila na drugo stran barke, le malo sem jih popustil in lahko sem nadaljeval z jadranjem proti Molatu.

Popoldne je za nekaj časa prenehalo deževati, da so se jadra malo posušila, potem pa sem že zavil v ozek zaliv Proti Molatu. Barko sem privezal ob pomol v luki in premor med plohami izkoristil še za malo kopenskega premikanja. Mimo Brgulij sem bil še suh, nazaj grede pa se je ulilo in nazaj na barko sem pritekel popolnoma premočen.

Kot v posmeh je, ko sem pritekel na pomol, nehalo deževati, na zahodu se je malo zjasnilo in prikazalo se je zahajajoče sonce. Za ponoči in jutri je napovedana precej močna burja, zato bom jutri precenil, ali naj še en dan ostanem tukaj ali pa  morda odjadram še na kakšen otok v soseščini.

 

 

 

VELIKI TRIJE

“Jadranje me veseli. Jadranje imam v krvi. Jadranje je moj način življenja. O jadranju sanjam, ko nisem na barki. Pred desetimi leti sem prvič objadral svet in uresničil svoje otroške sanje.
Postavil sem si nove cilje, ki so prinesli nove izzive. Rog, levinja in dobro upanje so zadnja leta krožili po mojih mislih. Cilji so z njimi postali drznejši in pot do njih bolj pustolovska. Obiskovali smo odročne otoke na jugu oceanov in jadrali mimo južnih rtov celin, kjer so razmere na morju veliko bolj surove kot v tropih.”
– Miran Tepeš
 
V knjigi Veliki trije je opisano jadranje mimo znamenitih treh južnih rtov: rta Horn, rta Leeuwin in Rta dobrega upanja. Opisano je tudi jadranje čez južni Pacifik od Francoske Polinezije do Čila, jadranje po jugozahodnem Pacifiku, jadranje okoli južne Avstralije in Tasmanije ter samostojno jadranje čez Indijski ocean. Dodani so zapisi s poti po naravnih parkih Avstralije in Južne Afrike ter po notranjosti otokov.
Knjiga je jadralski potopis, kjer so na 308 straneh opisane dogodivščine s poti in popestrene s preko 400 fotografijami.
 
Knjigi Proti soncu in Veliki trije sta samostojni knjigi, vendar Veliki trije hkrati predstavljajo nadaljevanje knjige Proti soncu, saj se jadranje v najnovejši knjigi začne v Francoski Polineziji, kjer se je zadnja knjiga končala.

Knjigo VELIKI TRIJE sem izdal v samozaložbi in je izšla v februarju 2018.

Knjige VELIKI TRIJE, PROTI SONCU in Z VETROM lahko kupite v knjigarnah po Sloveniji, lahko pa jih naročite tudi preko E-pošte: knjiga@tepes.info ali preko mobilnega telefona z SMS sporočilom na telefonsko številko 031 705909. V obeh primerih vas prosimo, da navedete svojo telefonsko številko in svoj točen naslov.

Cena knjige je 30 EUR.

V ceni je vključen 5 % DDV.

Knjigo vam lahko pošljemo po pošti, s plačilom ob povzetju (odkupnina). Cena pošiljke (1 knjiga + poštnina) za naslove v Sloveniji je 30 EUR.

Posebna ponudba: V kolikor naročite knjigi VELIKI TRIJE in PROTI SONCU skupaj, je skupna cena 50 EUR.

Zvoki z morja:

 

PROTI SONCU

Po spletu okoliščin se je popotovanje po svetu zasukalo drugače, kot sem to sprva načrtoval, zato smo na poti obiskali veliko odmaknjenih otokov in jadrali tudi po delih oceanov, kamor ne zaide veliko jadralcev. Večinoma so nas domačini na otokih prijazno sprejeli, ponekod so nas gledali z nezaupanjem, s Funafutija nama s Klemenom nekaj dni niso dovolili odjadrati, z atola Palmerston pa so nas celo pregnali.
Med Slovenijo in Polinezijo smo v letih 2010 in 2011 z nekaj premori prejadrali več kot 16.000 navtičnih milj. Večinoma sem jadral v družbi družine in prijateljev, nekaj tisoč milj pa sem prejadral tudi sam. Velik del poti je potekal v nasprotni smeri od ustaljenih jadralski poti, v veliki meri tudi proti vetru, zato je bila to marsikdaj trda preizkušnja tako za jadrnico kot tudi za nas, ki smo bili na njenem krovu, a Skokica nas je vedno varno pripeljala na cilj.
Knjiga Proti soncu je jadralski potopis. V njej na 320 straneh opisujem jadranje proti vzhodu, proti soncu, na drugi konec sveta, od Slovenije do Polinezije. Številne opisane dogodivščine so popestrene s preko 300 fotografijami.

Knjigo PROTI SONCU sem izdal v samozaložbi in je izšla v marcu 2012.

Cena knjige je 30 EUR.

V ceni je vključen 5 % DDV.

Knjige VELIKI TRIJE, PROTI SONCU in Z VETROM lahko kupite v knjigarnah po Sloveniji, lahko pa ju naročite tudi preko E-pošte: knjiga@tepes.info ali preko mobilnega telefona z SMS sporočilom na telefonsko številko 031 705909. V obeh primerih vas prosimo, da navedete svojo telefonsko številko in svoj točen naslov.

Knjigo vam lahko pošljemo po pošti, s plačilom ob povzetju (odkupnina). Cena pošiljke (1 knjiga + poštnina) za naslove v Sloveniji je 30 EUR.

 

Z VETROM

Knjiga Z VETROM je potopis o jadranju okoli sveta. V njej na 320 straneh opisujem dogajanje na poti in vse skupaj je popestreno s preko 400 fotografijami.

Med pomladjo 2006 in poletjem 2008 sem v družbi prijateljev, včasih pa tudi sam, s svojo 12 metrsko jadrnico objadral svet. Na poti nisem našel samega sebe, ker se tudi nisem iskal, sem pa zato videl veliko morja in nekaj zanimivih dežel.

26541 navtičnih milj sem preplul na poti okoli sveta. 300 dni sem bil v zadnjih dobrih dveh letih zdoma v zvezi z jadranjem okoli sveta. Od tega sem 192 dni jadral oziroma plul, 77 dni preživel na otokih, v zalivih in v različnih pristaniščih, 17 dni preživel na letalih in letališčih in 14 dni sem bil s Skokico na suhem zaradi vzdrževanja in popravil.

V knjigi ne opisujem samo jadranja, temveč na prigovarjanje prijateljev, tudi svoje doživljanje in občutke v samotnih dneh na oceanu. V knjigi sem zato pustil veliko večji del samega sebe, kot sem to sprva nameraval.

Knjigo Z VETROM sem izdal v samozaložbi in je izšla v novembru 2008.

Cena knjige je 20 EUR.

V ceni je vključen 5 % DDV.

Knjige VELIKI TRIJE, PROTI SONCU in Z VETROM lahko kupite v knjigarnah po Sloveniji, lahko pa ju naročite tudi preko E-pošte: knjiga@tepes.info ali preko mobilnega telefona z SMS sporočilom na telefonsko številko 031 705909. V obeh primerih vas prosimo, da navedete svojo telefonsko številko in svoj točen naslov.

Knjigo vam lahko pošljemo po pošti, s plačilom ob povzetju (odkupnina). Cena pošiljke (1 knjiga + poštnina) za naslove v Sloveniji je 20 EUR.

Levrnaka – Telaščica, Dugi otok

Miran Tepeš

Muca je zvečer spet prišla naokoli. Tokrat je bila že dovolj domača, da je skočila na barko in se odločila, da bo prespala kar na vrveh pod sprayhoodom. Za moje preganjanje se ni kaj dosti zmenila.

Zjutraj sem splezal še na hrib na drugi strani otoka, da bi v fotoaparat ujel sončni vzhod, pa so sonce zakrivali oblaki, a so fotke tudi z oblaki vendarle v redu in še bolj barvite.

Muco sem potem s klobaso zvabil na pomol, da sem lahko odjadral brez slepega potnika.

 

Vremensko bodo naslednji dnevi precej pestri z menjavami smeri vetra in prehodi dežnih front.

Predvsem vetra naj bi bilo nekaj časa v izobilju. Jugo je že danes lepo vlekel, vendar sem odjadral le dobro uro proti severu do Telaščice. Za zvečer in ponoči je napovedan dež in tudi naslednji dnevi ne bodo ravno suhi (vsaj tako kaže vremenska napoved), zato sem se danes odločil za malo več kopenske rekreacije.

Skokico sem v zalivu privezal ob enega od prostih pomolov, potem pa sem se s tekaškimi copati na nogah in fotoaparatom v roki  spoznaval s stezicami in hribi v okolici Telaščice.

 

Pogled z vrha prepadnih sten, ki se na zunanji strani Dugega otoka dvigajo do dvesto metrov nad morje, ti kar pospeši srčni utrip :).

Pogled na kačo tudi :).

Na srečo sem jo dovolj hitro opazil na stezi, da nisem stopil nanjo, za moje fotografske reflekse pa je bila malo prehitra in je njena glava že izginila v grmovju.

 

Zlata mi je sporočila, da so ji bolj všeč fotke, na katerih je več zelenja. Upam da je zelenja na spodnjem pogledu z Mrzlovice dovolj :).

Rava – Levrnaka

Miran Tepeš

Kaže, da je ponoči deževalo, saj je bila barka zjutraj mokra in luže so bile na pomolu.

Tudi danes je vetra le za vzorec in za mojo načrtovano pot piha iz napačne smeri. Jadrati sem nameraval do otokov Srednje Dalmacije, pa do njih ne bom prijadral, če želim novo leto pričakati z domačimi.

Do zdaj so različni vremenski modeli kazali precej različne napovedi, danes pa so se poenotili. Jutri bo zapihal jugo, potem pa gre čez hladna deževna fronta, ki ji bo sledila burja.

Danes zjutraj sem z Rave odmotoriral le kakšnih petnajst milj proti jugu do Kornatov, kjer sem Skokico privezal ob osamljeni pomol na Levrnaki.

Podobno kot na Žutu pred dobrim mesecem me je tudi tukaj na pomolu pričakala muca, ki je tako milo mijavkala, da si je prislužila nekaj kosov salame.

Mir je tukaj, nikjer nikogar, še za telefonski signal sem moral splezati na vrh hriba :).

Do jutri ostanem tukaj v mirnem zavetju otoka, potem pa si bom moral poiskati varen zaliv za prehod fronte v petek in soboto. Letos smo na tečajih za vajo prejadrali že nekaj nevihtnih front, tokrat bi jo rad pričakal v varni luki.

Ist – Zverinac – Rava

Miran Tepeš

Takoj se pozna, da so se dnevi začeli daljšati, saj mi je danes uspelo na Ravi pristati še pred večerom :), le trajekt sem moral predtem malo počakati, da se mi je umaknil s pomola.

Dan je bil precej oblačen, zjutraj je na Istu tudi rahlo deževalo. Na otoku sem pri “Gospi od sniga” najprej preveril, ali dogovor o s snegom bogati zimi še velja. Še velja, vsaj toliko kot prej. Dežek in vetrič sta poskrbela, da mi med sprehodom po otoku ni bilo vroče, sicer pa je te dni na morju topleje, kot sem pričakoval za konec decembra. Moj plamenček na štedilniku v barki zaenkrat uspešno zagotavlja čisto spodobno temperaturo v notranjosti.

Po sprehodu sem se vrnil na barko, odvezal vrvi s pomola in mimo Molata odjadral proti Dugemu otoku.

 

Pri Zverincu je veter čisto opešal, zato sem zavil proti vaškemu pristanišču in se ustavil za ogled otoka še s kopenske strani.

 

Na Zverincu me ni bilo vsaj že dvajset let in v spominu mi je ostal kot čisto majhen otok nekje ob Dugem otoku. Med sprehodom sem potem videl, da otok niti ni tako majhen in je po grebenu in vmesni dolini na njem kar nekaj nasadov oljk, med katerimi se vijejo peščene poti.

Odplul sem naprej in premišljeval, da bi današnjo pot zaključil na katerem od otokov pred Šibenikom, a vetra ni bilo in se mi ni zdelo primerno, da bi z jadrnico motoriral na dolge proge. Odločil sem se za postanek na Ravi.

Pred večerom so se oblaki razredčili in za nekaj sekund me je pozdravilo sonce, preden je zašlo za Dugi otok.

Unije – Ilovik – Ist

Miran Tepeš

Noč na Unijah je bila mirna in takšna je napoved tudi za naslednja dva dneva, a je dopoldne vendarle zapihalo kakšnih deset vozlov severozahodnika, da sem ob Lošinju lahko odjadral proti otokom Severne Dalmacije. Dan je bil megličast in oblačen, vmes pa se je spet za nekaj časa pokazalo tudi sonce.

Danes sem si postanek za trimčkanje privoščil na Iloviku. Barko sem privezal ob vaški pomol in se odpravil čez hrib. Vidljivost danes ni bila najboljša in razgled s hriba nad vasjo je segal le do najbližjih otokov.

Pogled z Ilovika proti Svetem Petru in Lošinju.

Dnevi so prekratki in skoraj praviloma v tem času pristajam v temi. Za nočni postanek sem si danes izbral Ist.

Dajla – Sv. Andrija – Unije

Miran Tepeš

Po mirni in odlično prespani noči sem se zbudil v kislo jutro. Oblaki so bili nizko nad morjem in rosilo je.

Po zajtrku sem dvignil sidro in odmotoriral iz zaliva. Malo dlje stran od obale je pihalo nekaj severnika, zato sem razpel jadra in ob istrski obali počasi jadral proti jugu.

Proti poldnevu so se oblaki dvignili in skozi luknje med oblaki so sončni žarki našli pot do morja. Ko sem jadral mimo Poreča je veter oslabel in spet sem pognal motor.

Popoldne sem se ustavil na otoku Sv. Andrija pred Rovinjem. Skokico sem privezal ob pomol pri hotelu in si za eno uro sposodil tamkajšnjo trim stezo. Lepa peščena sprehajalna (ali pa tekaška) pot je speljana pod drevesi ob obali okoli obeh otokov, ki sta med seboj povezana z nasipom. Nikogar nisem videl med tekom po otokih, še fazanov in galebov ne, ki jih je sicer tukaj polno. Niti hotelskega varnostnika, ki me včasih prežene s pomola, ni bilo na spregled, le srake in vrane so se drle z dreves.

Po dobri uri sem zadostil svojim dnevnim potrebam po gibanju in lahko sem nadaljeval s potjo.

Kmalu po izplutju sem se srečal z lepim zahodnikom, ki je lepo napolnil moja jadra in barka je po le rahlo vzvalovanem morju hitro drsela mimo Brijonov v noč. Najprej sem nameraval za preko noči ustaviti in sidrati pri Banjolah, a je bil veter še vedno ugoden in sem postanek prestavil proti Kamenjaku. In ko je pri rtu Kamenjak še vedno lepo pihalo, sem se odločil, da bom ponoči jadral čez Kvarner.

Čez pol ure je potem veter oslabel, a sem bil že predaleč od Istre, da bi se mi splačalo vračati na sidrišče. Zagnal sem motor in noč moto-jadral do Unij, kjer sem sidro sredi noči spustil v zalivu Vognišča na severovzhodu otoka.

Izola – Piran – Umag – Dajla

Miran Tepeš

Po dveh tednih lepe zime v Planici in Ramsau-u sem spet na barki.

Korona nam je na žalost vzela nekaj skakalnih tekmovanj v Aziji, zato imamo naslednje tekme v smučarskih skokih za ženske šele v drugi polovici januarja na Ljubnem. Čakanje in posedanje doma je zame naporno in v teh časih preveč duhamorno, zato bom raje preveril, kako se pozimi jadra po Jadranu.

Upam, da bom na barki zdržal vsaj en teden. Vem, da mi ne bo vroče in gneče na morju tudi ne pričakujem :).

Ob odhodu iz Izole mi je nagajal motor oziroma lučka in alarm za olje na kontrolni plošči. Prvič se mi je to zgodilo, zato sem potreboval nekaj nasvetov, kako zadevo rešiti. Igor in Doris sta mi svetovala, naj preverim stikalo oz. tipalo za tlak olja in počasi smo ugotovili, da ima tipalo bolj slab stik in spušča olje, kmalu pa bo morda spustilo tudi dušo.

Nekako mi je uspelo toliko zdrmati konektor na tipalu, da je alarm utihnil in sem lahko izplul iz marine. Zaradi zamude ob odhodu in zaradi zelo kratkega dneva, je bil že večer, ko sem priplul v Piran in opravil s formalnostmi ob prehodu meje.

Precej bolj zamudno je bilo potem v Umagu, kjer sem moral počakati skoraj dve uri, da so policaji preverili moje dokumente in predvsem covid test.

Ugotovili so, da je vse v redu in ko mi je policajka vrnila papirje, me je v šali najprej vprašala, če sem jim med čakanjem skuhal večerjo, potem pa še, ali sem pobegnil iz Slovenije.

S prvim vprašanjem je popolnoma zgrešila, saj večerje tudi samemu sebi  (skoraj) nikoli ne skuham. Drugo vprašanje pa mi je dalo misliti. Izgovoril sem se, da sem šel v izolacijo :).

Izola

Miran Tepeš

Tečaje jadranja, ki smo jih iz oktobra zaradi korone prestavili v november, bomo morda izvedli v decembru, ali pa še verjetneje spomladi drugo leto. Oblasti nam jadralske osamitve še vedno ne dovolijo.

Za včeraj sem načrtoval jadranje proti jugu Jadrana, pa vremenske napovedi za ta teden niso ugodne in bom pot na jug še malo prestavil. K tej odločitvi so malo prispevali tudi Hrvati, ki so prihod na njihovo morje zdaj z obveznim covid testom dodatno podražili in zapletli.

Kaže, da bomo morali nekaj prihodnjih tednov vsakič plačati po 100 eur slovenskemu in hrvaškemu zdravstvu, če bomo želeli jadrati po vzhodnem Jadranu :(.

Lep sončen dan sem v Izoli izkoristil za sprehod po okoliških hribih in za menjavo iztrošene opreme na barki ter spet tudi za flikanje čolna, ki je po zadnjem lepljenju prejšnji mesec, vodo spuščal le še pri iztočnem ventilu. Upam, da bodo noge v čolnu poslej suhe.

Vrsar – Umag – Piran – Izola

Miran Tepeš

Ponoči so v zaliv pred Vrsarjem prihajali vse bolj neugodni valovi, zato je Gregor svojo barko odvezal od Skokice in se zasidral nekaj deset metrov stran.

Proti jutru je deževalo, ko pa je nehalo sem dvignil sidro in z rahlo burjo odjadral proti Sloveniji. Do Novigrada sem prav lepo jadral, tam pa je veter obrnil na severozahodnik. Nisem videl smisla v počasnem cikcakanju proti šibkemu vetru ob istrski obali navzgor, zato sem zagnal motor.

V Umagu sem opravil izstopne formalnosti in se potem pri Savudriji za nekaj časa poslovil od Hrvaške ter zajadral v Piranski zaliv.

Pred Piranom sem se srečal z Lukom in njegovim Spectrumom. Pozdravila in pofotkala sva se, zato imam danes priložnost dodati tudi nekaj Lukovih fotografij Skokice med jadranjem, ki so posnete s krova druge barke.

Vstop v Slovenijo na morskem mejnem prehodu v Piranu je bil precej bolj formalen in hladen kot sicer, a ker sem imel s seboj negativen izvid covid testa, ni bilo težav.

Pred piransko punto me je spet pričakal Luka in potem sva v zelo šibkem vetru regatirala in debatirala na poti proti Izoli. Pred Strunjanom je Skokica obstala v brezvetrju, Luka pa je uspel najti nekaj sapic in mi je pobegnil :).

Mislil sem že, da sem končal s popotovanjem, pa sem v marini tik pred zdajci nasedel in nisem mogel do svojega priveza na pomolu.

Oseka je bila tako nizka, da je bilo za Skokico vode v notranjem delu marine premalo. Z motorjem se mi ni uspelo rešiti iz pasti, saj se je voda še spuščala in je bila kobilica vse bolj trdno na tleh. Pomagati so mi poskušali jadralci s sosednjih bark v marini, tako da sem jim na pomol podal dvižnico z jambora in so s pomola nagibali Skokico, a se kobilica ni dvignila s tal.

Uspelo je šele marinerotu s čolnom, ki je dvižnico s pomočjo motorja lahko še bolj povlekel in dovolj nagnil barko, da je spet splavala. Skokico smo potem privezali v globlji vodi na koncu pomola in počakati sem moral dve uri, da se je s plimo voda v marini dovolj dvignila in sem zvečer lahko odplul do svojega mesta ob pomolu.

Banjole – Vrsar

Miran Tepeš

Čim bolje sem želel izkoristiti današnji veter, ki ga je vremenska napoved obetala le za prvo polovico dneva, zato sem izpred Banjol odjadral še pred svitom.

Z okrog šestimi vozli burje mi je uspelo ob istrski obali proti severu jadrati s približno tremi vozli hitrosti.

Ni bilo hitro, bilo pa je mirno in sproščujoče. Sladka voda  reke Krke je pred dnevi le delno opravila svojo nalogo pri čiščenju trupa barke :), alg je zdaj pol manj, školjke pa so ostale :(.

Med jadranjem mimo Brijonov sem srečeval ribiče, ki so se vračali z nočnega ribolova, pred Rovinjem pa sem srečal nekaj jat delfinov, ki so bili na jutranjem ribolovu. Najbrž so bili že siti, saj so se igrali okoli barke.

Pri Rovinju me je veter zapustil, malo naprej pa sem se pred Limskim kanalom srečal z Gregorjem. Z barko mi je prišel nasproti in na hitro sva se dogovorila za “sestanek” :). Z Gregorjem imava nekaj penzionističnih jadralskih načrtov, ki jih je potrebno še nekoliko doreči in uskladiti.

Zasidrala sva se pred kampom Koversada pri Vrsarju in se poglobila v zemljevide in načrte.

Po prvi rundi pogovorov sva si vzela nekaj premora, ki ga je Gregor izkoristil za lov na lignje, jaz pa sem dal v vodo čoln, odveslal na obalo in si med tekom ogledal okolico Vrsarja.

Drugo rundo pogovorov sva imela zvečer na Gregorjevi barki ob okusni večerji iz pravkar ulovljenih in pečenih lignjev, krompirja in solate.

 

Lošinj – Banjole

Miran Tepeš

Nisem najbolje spal, saj sem premišljeval ali naj grem v Slovenijo, ali naj ostanem še nekaj časa na hrvaškem morju. Noč so mi dodatno začinili še komarji, ki so ponoči prileteli na barko in mi brenčali okoli glave.

Da bi vsaj malo spal, sem moral vstati in prižgati špiralo, da jih je dim odgnal z barke.

Zgodaj zjutraj me je zbudila budilka na telefonu, ki sem si jo nastavil tako, da bi do osmih lahko priplul v Mali Lošinj. Še enkrat sem premislil, ali naj ostanem v postelji in še nekaj dni več na morju, ali pa vstanem, dvignem sidro in grem na covid test v Mali Lošinj.

Odločil sem se za slednje. Dom je vendarle dom, vsem prepovedim in zaporam navkljub.

Moral sem kar pohiteti, saj teste v zdravstvenem domu opravljajo le do devetih zjutraj. V sončni vzhod sem odplul proti Malemu Lošinju in barko pred mestecem privezal ob stari razpadajoči vojaški pomol, ker sem ob obali pred zdravstvenim domom videl privezano potniško ladjo.

Za testiranje ni bilo vrste, le izpolniti sem moral formular in plačati 700 kun. Potem sem se usedel na stol na dvorišču in gospa v skafandru me je požgečkala po nosu, da nisem vedel ali naj kašljam ali kiham in potem je bilo mimo. Moj prvi test. To sezono naj bi jih opravil še veliko, saj nas bodo po FIS protokolu med tekmovanji testirali po dvakrat na teden.

Dobil sem številko na katero naj jutri povprašam za izvid, ki naj bi mi ga poslali po mailu in potem sem se lahko vrnil na barko. Odplul sem iz zaliva in čez Kvarner. Pred Srakanami je zapihala burja, da sem dvignil jadra, vendar vetra ni bilo veliko, zato sem jadrom kmalu dodal še motor, da sem se proti Istri premikal z vsaj petimi vozli hitrosti.

Za nekaj ur se je zjasnilo, pred Kamenjakom pa so se oblaki spet zgostili in znižali, veter pa je izginil.

Popoldne sem se ustavil na sidrišču med otočki pri Banjolah, kjer bom ostal čez noč in petek trinajstega je mimo :).

Ist – Lošinj

Miran Tepeš

Ob tokratnem postanku na Istu mi je vendarle uspelo stopiti z barke in obiskati Gospo od sniga na vrhu hriba :).

Zjutraj je potniški katamaran zapustil pomol in vaščane odpeljal proti Zadru. Dvignil sem sidro in Skokico potem privezal na izpraznjeno mesto ob pomolu, saj vem, da se katamaran na Ist vrne šele popoldne.

Pooblačilo se je in je že kazalo na dež, zapihal je tudi veter z juga, pa so se oblaki dopoldne nad Istom razredčili in skozi luknje v oblakih je občasno posijalo sonce. Bolj temni so bili oblaki le nad Kvarnerjem.

Sprehodil sem se po vasi in potem še v hrib do cerkvice, kjer sem se s Snežno Marijo dogovoril, za dobro zimo :). Slabim vremenskim obetom navkljub, je bil z vrha hriba še vedno lep razgled po okoliških otokih, morda celo nekoliko bolj pester, kot bi bil sicer v lepem sončnem vremenu.

Po vrnitvi s hriba sem odjadral iz zaliva in zavil proti severozahodu, proti Lošinju. Slaboten južni veter se je popoldne spremenil v zmeren zahodnik,

s katerim se je dalo lepo jadrati mimo Škarde, Premude in Ilovika do Lošinja, kjer je zahodnik zamenjala burja, da je bila zadnja ura jadranja še nekoliko bolj živahna. Temni oblaki, ki so prekrivali nebo na kvarnerskimi otoki, so spustili le nekaj kapljic dežja in so se proti večeru razredčili.

Sidro sem zvečer spustil v zalivu Artaturi severno od Malega Lošinja.

V Malem Lošinju sem jutri nameraval v skladu s slovenskimi predpisi opraviti test za covid in se v nedeljo vrniti domov. Test je tukaj mogoče opraviti na hitro, blizu obale in le 50 metrov od pomola, vendar zdaj na podlagi novic iz Slovenije premišljujem, ali je to sploh smiselno narediti. Pričakoval sem sproščanje omejitev, naša oblast pa se je žal odločila, da bo našo domovino spremenila v kletko. Morda bi bilo bolje ostati še nekaj dni na svobodi?