Sredozemlje

Zjutraj je vendarle zapihalo za kakšnih 15 vozlov vetra, a žal s severovzhoda, da sva vse počasneje napredovala in se zaletavala v vse večje valove. Za Almerijo sva se približala obali in ji sledila na poti proti Cartageni.

Na radijski postaji se je pogosto sprožal alarm z obvestili o migrantskih čolnih iz Afrike.

Čez nebo so se navlekli oblaki in zvečer je veter oslabel, pred nama pa so se pojavile nevihte. Trideset milj pred Cartageno se je motor po skoraj dveh dneh delovanja naveličal svoje službe. Zakašljal je in obstal. Predvideval sem, da je guncanje po valovih premešalo usedline v naftnih tankih in da so le te potem zapacale enega ali oba fitra, zato sem enega zamenjal, drugega pa očistil. Potem sem poskusil zagnati motor, pa ni bilo glasu iz podpalubja. Poslušnost je odpovedal motorni akumulator. Preprosto je kar naenkrat zaspal in kazalec na njegovem voltmetru ja obstal pod številko 8. Poskusil sem ga obuditi oz napolniti s pomočjo porabniških akumulatorjev, a brez uspeha. Porabniški akumulatorji sami pa žal niso bili dovolj močni, da motor zagnali.

Ni preostalo drugega, kot počasi jadrati v pretežno slabotnem vetru, cikcakati proti vatru in opazovati povsod naokoli, kako nočno nebo parajo strele. Zadnjih dvajset milj so se nevihte z obale preselile tudi nad morje, z neba zlivale velike količine dežja in mešale veter. Kravžljal sem možgane, kam naj sploh jadram, da bi čimprej prijadral do Cartagene. Strele so povsod naokoli sekale v morje, včasih tudi v neposredni bližini Skokice, a elektronika na barki je preživela. Zlata je nebeško svetlobno in zvočno predstavo na srečo pod vplivom tablet proti morski bolezni pretežno kar prespala.

Nekajkrat sem s podporo kakšne nevihte ugodno jadral v približno pravo smer, pa je šla ploha naprej in me tudi za po pol ure zapustila v skoraj popolnem brezvetrju, dokler ni privršala naslednja nevihta. Telovadil sem z jadri, jih po potrebi krajšal in potem spet podaljševal, delal sem obrate, kot bi bil na regati in proti jutru našel prehod med valobrani pred luko v Cartageni.

V luki sem spustil sidro, saj se ponoči v spremenljivem vetru in brez delujočega motorja nisem upal pristati v marini. Slekel sem premočena oblačila in šel spat. Spal sem morda le eno uro, ko je do Skokice priplul čoln obalne straže, zahteval dokumente, potem pa mi je policaj povedal, da v luki ne smem sidrati. Vedel sem da ne, a nisem imel pametnejše izbire. Razložil sem mu, da ne morem zagnati motorja in se ponoči v nevihti nisem upal pristati na jadra. Rekel sem, da se bom šel v trgovino po nov akumulator in potem odplul v marino ali pa, da barko do obale lahko povlečem s svojim čolnom, pa mi niti prvega niti drugega niso dovolili, temveč so na pomoč poklicali reševalce na čolnu Rdečega križa, ki so Skokico potem odvlekli do marine.

Proti jutru sva z nenadejanim jugozahodnikom odjadrala iz gibraltarske marine in za svetilnikom na jugu polotoka zavila proti vzhodu na Alboransko morje južno od Pirenejskega polotoka. Vetra je dopoldne žal zmanjkalo in morje se je zgladilo. Brnenje motorja na mirnem morju je Zlati veliko bolj všeč kot meni.

Sonce je še vedno toplo, zato sva nad palubo namestila bimini, žal pa je morje hladnejše, kot sem pričakoval in s kopanjem v morju danes ni bilo nič, saj me je želja po plavanju minila že, ko sem noge v vodo pomočil do kolen..

Na poti naju pogosto obiskujejo delfini, pilotskih kitov pa tokrat še nisem videl.

Nad obalo se bliska, na morju pa je mirno, a vremenska napoved kaže, da se bo jutri vreme sfižilo tudi na morju. Upam, da še pred tem prijadrava do Cartagene.

Po dveh mesecih skakalnih tekmovanj imao en teden premora in z Zlato sva zvečer priletela v Jerez na jugu Španije ter se ponoči z avtom zapeljala še do Skokice v La Lineji.

Še pred sončnim vzhodom sem na motor namestil in uspešno preskusil popravljeno vodno črpalko.  Dan je bil tudi v nadaljevanju kar poln različnih opravil. Na jambor sem namestil nove močnejše pripone in končno sem lahko odstranil varnostne vrvi, ki sva jih z Dušanom spomladi v Braziliji namestila na jambor za podporo priponam.

Žal sem opazil, da je barka “bogatejša” za nekaj prask, ki jih je pred nekaj tedni povzročil Portugalec, ko je v močnem vetru na trdo pristajal na sosednji privez v marini.

Popoldne je bila Skokica pripravljena za plovbo. Odvezala sva vrvi s pomola in se za eno noč preselila čez mejo v marino v Gibraltarju, kjer sem spotoma na bencinski črpalki do vrha z nafto napolnil oba tanka na barki.

Nafta je tukaj skoraj za polovico cenejša kot pri nas in pri 220 natočenih litrih je prihranek kar občuten.

Kolesarskemu izletu čez drn in strn ob obali med Alcaideso in Gibraltarjem je zvečer sledila zaslužena večerja v enem od angleških pubov v središču Gibraltarja.

Vremenska napoved v prihodnjem tednu ni ugodna za pot proti vzhodu, saj bo prevladoval vzhodnik in dež konec tedna. Izjema sta brezvetrni četrtek in morda še petek, ki ju bom poskušal čim bolj izkoristiti za premik ob južni španski obali proti vzhodu.

23.7. Dopoldne se je megla dvignila, popoldne pa se je razjasnilo in postalo je prijetno toplo. Skokica bo v tukajšnji marini počakala naslednjih nekaj tednov, morda celo do jeseni, ko bomo nadaljevali z jadranjem proti Sloveniji.

Dan sva z Zlato pretežno namenila pospravljanju barke ter pranju in sušenju posteljnine in oblačil, da torbe za domov ne bodo pretežke. V ozadju za sušečimi rjuhami je gibraltarski hrib, v bližini katerega se nahaja marina.

Iskala sva tudi čim boljšo možnost za pot do letališča v Malagi, od koder jutri odletiva proti domu. Na zadnje sva se odločila za najcenejšo in hkrati najbolj zamudno pot z avtobusom in vlakom.

Zvečer sva našla čas tudi za večerjo v mestu. Iz restavracije ob morju sva lahko opazovala, kako se je po sončnem zahodu po morju v zalivu spet začela širiti hladna megla in zagrinjati tam zasidrane ladje in barke.

17.5.  Tudi naši šefi si po koncu zime želijo videti še kaj drugega kot gore in sneg, zato si za prizorišče pripravljalnih sestankov pred naslednjo sezono pogosto izberejo obmorska letovišča. Naši mednarodni skakalni sestanki so nas tokrat pripeljali v Grčijo na obalo Jonskega morja v bližino zaliva Navarino.

V zalivu Navarino se je odvila odločilna pomorska bitka med ladjevjem Turčije in floto zavezništva Anglije, Francije in Rusije, ki so podpirali Grško osamosvojitev. Zavezništvo je v tukajšnji bitki, zadnji veliki pomorski bitki v kateri so sodelovale bojne jadrnice, porazilo in razbilo turško vojaško ladjevje. Posledica je bila, da je Turčija s tem izgubila prevlado nad grškimi otoki in v neslednjih letih se je Grčija s pomočjo zaveznikov osvobodila izpod stoletja dolge vladavine Turkov.

Sestanki v Grčiji so zdaj že za menoj, v petek in v soboto popoldne bom v Portorožu na Internautici sodeloval v pogovoru o oceanskem jadranju in hkrati poskušal ob tem obiskovalce sejma spomniti, da sem pred kratkim o jadranju mimo velikih južnih rtov izdal novo knjigo.

Konec tedna z Dušanom odletiva v Brazilijo, kjer se bova v Jacareju vkrcala na Skokico, jo na hitro pripravila za jadranje in potem v začetku prihodnjega tedna odjadrala proti Amazonki.

13.5.  Trodnevni obisk doma vendarle ni minil čisto brez jadranja, le da sem mojstre pri jadranju tokrat opazoval nekoliko bolj od daleč in žal le s kopnega.

Kolesarski izlet ob slovenski obali sva z Zlato zaključila v Piranu, kjer sva si ogledala regato prestižnih jadrnic RC44.

JADRANJE 2013

6.11.

Burja se naju je ponoči zares usmilila in naju s petindvajsetimi vozli hitrosti vetra kar pregnala čez Kvarner, da sva od Lošinja do Brijonov potrebovala le za dobre štiri ure športnega jadranja. Valovi so se prelivali čez palubo in morje je sililo tudi v notranjost barke, da sem moral zjutraj brisati lužice pod tlemi.

Tako so videti jadra Skokice ponoči v soju žarometov ribiške ladje, mimo katere sva jadrala pri Unijah.

Prvotni namen je bil, da bi sidrala pri Banjolah, a lep nočni veter sem hotel čim bolj izkoristiti, zato sva se ustavila šele pred Rovinjem.

Odločil sem se, da letos z barko ne bom več obiskal bencinske črpalke, saj bo nafta prihodnje leto zagotovo cenejša :).

Skokičina jadra ob istrski obali danes boža maestral in z Luko se počasi približujeva Izoli.

5.11.

Zaklonišče sva sinoči na Dugem otoku zares našla, celo atomsko, a ga nisva potrebovala, saj z nevihtami ni bilo nič, le plohe so bile ponoči in celo dopoldne.

Zjutraj sva skozi dež najprej odplula do Molata in čakala na napovedano burjo.

Zaman. Južni veter se je zamenjal s severozahodnikom in popoldne sva proti vetru cikcakala med Istom, Olibom, Silbo in Ilovikom do Lošinja, kjer je veter zvečer skorajda popolnoma crknil.

Zaloga nafte v tanku je že zjutraj pošla, zato upam, da se naju bo burja ponoči usmilila vsaj za čez Kvarner.

4.11.

Včeraj zvečer sva se ustavila na Korčuli, danes pa že navsezgodaj izplula, da bi čim bolj izkoristila južni veter. Zvečer sva prijadrala do Dugega otoka, kjer bova poskušala najti ustrezno zaklonišče pred jutrišnjo nevihtno fronto.

 3.11.

V četrtek zvečer smo Skokico, nič hudega sluteč, privezali na prosto mesto ob obali živahnega mesteca Preveza, sredi noči pa so se v baru tik ob nas žal odločili, da bodo imeli rejversko zabavo in nočni počitek je šel po zlu. Po nekaj urah neuslišanega upanja, da bodo še pred jutrom nehali, me je postalo strah, da se bo zaradi silnih vibracij premočnih zvočnikov naša barka delaminirala, zato smo z nočno in jutranjo sapico pobegnili proti Antipaxosu in Paxsosu, dan pa zaključili ob pomolu mesteca Mourtos, kjer pa so si jadralci iz angleške flotilje zvečer, kot zakleto spet ravno pred našo barko, priredili zabavo ob dnevu čarovnic. Njihovo rajanje je bilo vendarle dovolj kratko, da smo med otoki Sivote ujeli nekaj več nočnega počitka.

Zadnji grški dan smo potem preživeli na Krfu in noč ob pomolu otoka Erikousa, od koder smo se takole poslovili včeraj zgodaj zjutraj, danes pa smo z vse močnejšim jugom prijadrali v Dubrovnik. Za Zlato, Jona in Tomaža so se tukaj končale krompirjeve počitnice, z Lukom pa nadaljujeva pot proti Izoli.

Glede na vremenske napovedi naju na Jadranu čaka nekaj pestrih dni.

30.10.
Grško turnejo desetih otokov smo nadaljevali na Kafaloniji, kjer smo spustili sidro v Fiskardu in šli na sladoled in po spominke, dan pa zakljičili pri Odiseju v Polisu pod Stavrosom na Itaki.

Včerajšnje dopoldne smo pregeldovali plaže na zunanji strani Levkasa, ker naj bi bila tam zakopana turška tihotapska ladja, a zaman. Potem smo na spletu videli, da smo imeli napačne informacije in da je znamenita ladja zakopana na plaži otoka Zakintos. Obisk Zakintosa bomo prihranili za kdaj drugič.

Popoldne smo hodili po Odisejevih stopinjah, ki so nas pripeljale do Nimfine votline. Votlina je zdaj izpraznjena, saj so tako hoteli arheologi v preteklih stoletjih. Vrći in okrasna keramika iz te votline zdaj krasijo muzeje po svetu, nekaj ostankov pa je ostalo tudi v Grčiji.

Skorajda poletno toplo je te dni med grškimi otoki, da smo dopoldanski postanek na Meganisiju poleg treninga izkoristili tudi za kopanje. Ostali to sicer počnejo vsak dan, s Tomažem pa sva se za skok v Jonsko morje ojunačila prvič – in sva preživela :).

Tomaž kot pravi manager seveda vseskozi visi na telefonu, pri tem pa je pozabil, da je grški čas drugačen od slovenskega, Njegovi delavci zato zjutraj poslej ne potrebujejo budilk

Po obveznem krogu okoli Skorpia smo se na suvlakiju ustavili v Nidri, pot pa bomo popoldne nadaljevali proti Lefkadi in Prevezi.

28.10.

Dan in pol smo potrebovali, da smo od Dubrovnika prijadrali do prvih grških otokov.

V resnici smo si z jadri lahko pomagali le polovico poti, saj smo do vetra prišli šele sredi Jadrana in tudi sicer je imel severozahodnik luknje, ki občasno niso zadoščale niti za naš spinaker in smo vmes nekajkrat zagnali motor.

Včeraj dopoldne smo se najprej pofočkali na Othoniju, potem pa se je dvignil lep maestral, ki ga nismo hoteli zamuditi in smo z njim oddirjali do Palaiokastrite na zahodni obali Krfa.

Luka si je tam obetal obiska diskoteke, zadovoljiti pa se je moral z mirno večerjo na plaži.

Danes smo odjadrali naprej do Paxosa, kjer smo hoteli osvežiti zaloge hrane na barki, a imajo Grki danes praznik in so trgovine zaprte.

Na Zlatino veselje se bomo zato tudi danes prehranjevali v tavernah.

25.10.
Jugo naju tudi v četrtek ni zapustil, da sva jo pod jadri še naprej lahko “žagala” proti Dubrovniku.
V preteklih dneh sem spoznaval, kako je jesen primeren čas za potepanje po Jadranu, ko je vreme še prijazno in se ob pomolih po otoških vaseh najde prosto mesto tudi za privez jadrnice, povsod je mir in skoraj nihče te ne preganja. No, sinočii so naju vendarle pregnali s pomola na Šipanu, saj je tja ponoči priplula turistična ladja.
Turizem v Dubrovniku in okolici je torej tudi v tem času še živ.
Dan dodatnih počitnic, ki nama ga je s svojo zamudo “pokloni” Tomaž, bom namenil Skokici (vzdrževalna dela) in obisku Dubrovnika.
Kaže, da se bo veter prihodnja dva dni obrnil v severozahodnik, kar bo ugodno za jadranje proti Grčiji.

23.10.
Ponoči sva barko privezala med ribiške barke na pomolu v Igranah, zjutraj pa nadaljevala s potjo mimo Hvara proti Pelješcu in Korčuli.

Vetra je bilo danes vendarle spet precej več kot včeraj, a še vedno pretežno iz jugovzhodne smeri, da sva morala pri jadranju proti vetru z Luko včasih tudi skrajšati jadra. Valovi med otoki niso bili visoki, zato je bilo jadranje hitro in udobno.

Mislil sem, da imajo šefi vse pod kontrolo, pa mi je Tomaž sporočil, da v Dubrovnik pridejo še dan pozneje, Proti Grčiji bomo zato odjadrali šele v soboto.

Z Luko so  imava tako kar naenkrat preveč časa in se bova na poti proti jugu še večkrat ustavila na otokih. Toplo je čez dan, skorajda poletno, le voda je že prav po jesensko hladna.
Preko noči sva se ustavila v Lumbardi na Korčuli, od koder imava lep razgled na Badijo in vrh Sv, Ilije.

Pa še to: Luka pravi, da moram narediti več reklame za jadralni tečaj začetek novembra, saj se boji, da bo od Dubrovnika do Izole sam z menoj na barki. Torej, kdor bi rad prišel do kakšne nove jadralske izkušnje, naj se nama pridruži na Skokici med 3. in 9. novembrom. Menda se bomo spotoma ustavili tudi v Riminiju in šli na kakav v San Marino.

22.10.
Jugo je včeraj še naprej kraljeval na Jadranu in z Iztokom sva cel dan lepo in hitro jadrala ter “žagala” morje med severnimi dalmatinskimi otoki. Kisel dan se je spremenil v prijaznega šele južno od Kornatov. Po krajšem postanku v Primoštenu sva potovanje zvečer še malo nadaljevala in sidro ponoči spustila v zalivu Stari Trogir.
Danes sva v jadra lovila sapice mimo Drvenika, Šolte in Čiova ter priplula do Kaštelov, kjer je Iztok prestopil na svojo barko, na Skokici pa se mi je pridružil Luka.

Sprva sva se z Lukom ob Braču trudila z jadranjem v šibkem južnem vetru, potem pa sem za hitrejše nadaljevanje poti zagnal motor, saj zagotovo nočem zamuditi šefičinega prihoda v Dubrovnik.

20.10.
Zadnje tri mesece sem veliko “skakal”, jadral pa le v redkih premorih, zdaj pa sledijo trije tedni dopusta pred začetkom zimske tekmovalne sezone, ki jih bom seveda preživel na barki.
Prvotni načrt za jesenske počitnice je bil jadranje na Malto, potem pa smo se doma odločili, da bomo raje jadrali do nekaj bližje Grčije.

Kot se za družinsko jadranje spodobi, bomo s prijatelji barko najprej dostavili do juga Dalmacije, kjer so bodo gospodarji vkrcali :).

V soboto sva z Iztokom v brezvetrju odplula iz Izole in se ob istrski obali srečala z lepim južnim vetrom, ki naju je ponoči hitro popeljal čez Kvarner, dokler se proti jutru nisva zaletela v jugo in njegove valove. Jugovzhodnik se je čez dan okrepil in najina pot po Jadranu navzdol je na valovih postajala vse bolj poskočna in vse bolj cikcakasta.
Popoldne sva prijadrala do Rave.

13.10. – Naša Barkovljanka 2013
V soboto popoldne smo v jadra lovili sapice v Tržaškem zalivu in v sklopu hudo resnih priprav na Barkovljanko vadili jadranje s spinakerjem, zvečer pa smo spustili sidro pred Ankaranom in se pridružili veseli družbi Morjeplovcev na kostanjevem pikniku.

Po nekaj letih, ko sem se s Skokico potepal po tujih morjih, je bila druga nedelja v oktobru tradicionalno spet namenjena “Barcolani”.
Vremenske napovedi za letošnjo Barkovljanko niso obetale vetra pred Trstom, le nekaj sapic je bilo narisanih na vremenskih kartah in na žalost so se tokrat napovedi tudi uresničile.

V jutranjem brezvetrju pred Barkovljami smo kar dobro startali, a nam je v prvih dveh urah po startu uspelo prejadrati komaj dve milji in kazalo je, da bo to spet ena tistih Barkovljank, ko v predpisanem času, tako kot večina drugih bark, ne bomo uspeli prijadrati do cilja. Vseeno smo se trudili po najboljših močeh in v množici jadrnic razpenjali spinaker in se poskušali držati čimbolj v ospredju.

Vetra je bilo sprva zelo malo tudi za velike in lahke regatne jadrnice, da se je celo poznejša zmagovalka Esimit Europa le počasi prebijala mimo nas.

Zmagovalce so nam pred nami kmalu zakrile druge barke, a smo vseskozi uspešno skrbeli, da je bilo za nami več bark kot pred nami. Za razliko od drugih regat, smo tokrat večino poti jadrali s spinakerjem. Opoldne se je zjasnilo in pojavil se je celo maestralček, ki je dajal upanje, da se do večera privlečemo do cilja. Potem pa so se nas usmilili v regatnem odboru in preko radija sporočili, da zaradi brezvetrja skrajšujejo regatno polje in so cilj prestavili k drugi boji pred Debelim rtičem.

Na poti smo imeli v gneči kar nekaj bližnjih srečanj z drugimi barkami, a ker smo vsi jadrali zelo počasi, so Robi, Darko, Luka in Bojan kar z rokami uspeli zaustaviti vse napade in nalete drugih bark, da nam niso uspeli naredili nobene škode.

Mimo ciljnih ladij smo se uspeli priplaziti po približno štirih urah in pol jadranja. Uvrstili smo se na skupno 331. mesto, kar je šibkemu vetru navkljub, celo naša druga najboljša uvrstitev na Barkovljanki doslej. Letos so na Barkovljanki uvedli tudi ločeno razvrstitev za potovalne jadrnice in v tej kategoriji smo se uvrstili na 186. mesto.

Dan smo zaključili z lepim jadranjem nazaj proti Izoli, saj je bil veter na slovenski strani Tržaškega zaliva veliko bolj prijazen, kot na italijanski.

Za zaključek poročila še slika moje zvezdniške posadke tik za tem, ko nas je le nekaj milj pred ciljem (in 100 m po startu) prehitela Esimit Europa :).

7.10.
Skipper cup regate smo se neugodni vremenski napovedi navkljub v soboto vendarle udeležili in se v dežjju ter rahlem vetru po najboljših močeh trudili za čim boljšo uvrstitev.
Posadka je bila nova, saj so se Marinka, Uroš in Borut letos prvič udeležili regate, le s Tomažem sva bila “običajna” posadka, pa vendarle smo jadrali približno tako uspešno kot na drugih letošnjih regatah in se uvrstili nekje na sredini druge polovice nastopajočih bark :). Ko je bil veter skromen, smo jadrali v ozadju, ko je zapihalo malo bolj, smo prehiteli nekaj bark, spotoma pa smo v dežju dodobra oprali tudi vso jadralno opremo.
Vrvi so zdaj spet mehke in pripravljene na Barkovljanko, ki se je bomo udeležili konec tega tedna.

30.9.
Pri Radotu so nova jadra že zašili in z Jurijem sva pretekli teden našla nekaj ur časa, da sva se z njimi odpravila na barko v Izolo in jih preskusila.

Rado se je pri barvni kombinaciji odločil za “retro dizajn”. Meni je to všeč, Juriju, ki ima bolj tehničen okus, pa se nova jadra zdijo starinska :).

Prvi vtis v rahlem vetru je, da so jadra v redu, kako pa bodo delovala v močnejšem vetru, bomo videli v oktobru, ko bom imel spet več časa za jadranje.

Počasi že premišljujemo o Barkovljanki, še prej pa se bomo v soboto za trening udeležili regate v Portorožu.

12.9.

Jadra so mi lansko leto na Kanarskih otokih dobro pokrpali, a pretekli teden na Jadranu smo imeli na poti od Izole do Visa in nazaj obilo sonca, zato sem ob jutrih in večerih lahko prav lepo videl, da so jadra po poti okoli sveta že dodobra zdelana in je vzhajajoče ali zahajajoče sonce na nekaterih mestih sijalo tudi že skozi jadra.

Obiskal sem mojega jadrarja Radota v Predvoru in dogovorila sva se za izdelavo nove genove in glavnega jadra iz najnovejšega super močnega in skoraj neuničljivega blaga 🙂

Skokica se bo z novimi jadri jeseni  bleščala, morda pa bo hitrejša tudi na regatah, saj je Rado že zašil tudi našo lahko regatno genovo, ki smo jo na zadnji regati postopoma trgali, med plovi neuspešno zalepili in zato v nadaljevanju regate popolnoma raztrgali.

6.9.

Po dnevu gurmansko obarvanega postanka na Kornatih, smo dozdajšnje jadranje z vetrom zamenjali z jadranjem proti vetru. Lep maestral je pihal cel dan v Kornatskem kanalu in naprej ob Dugem otoku, mi pa smo z njim v čudovitem vremenu cikcakali med številnimi otoki pred Zadrom.

Ponoči so se v vetru začenjale pojavljati luknje in čez Kvarner smo morali večkrat zagnati motor.

Ob istrski obali nas božajo sapice, a vendarle omogočajo lepo jadranje proti Izoli, kjer bomo danes zaključili našo septembrsko pot.

4.9.

Po dnevu in dveh nočeh jadranja z lepo burjo in maestralom smo včeraj dopoldne po sredini Jadrana mimo Jabuke prijadrali do Visa. Skokica je v formi, posadka pa še bolj.

Na Visu smo si privoščili sprehod, pico in karanje luškega kapitana, ki nas je oštel, ker se na Hrvaškem nismo prijavili v Sloveniji najbližji kapitaniji, a le ta je bila v Umagu v nedeljo zvečer že zaprta.

Po počitku na Visu smo s krepkim maestralom odjadrali naprej mimo Hvara, Brača in Šolte ter ponoči sidro spustili v zalivu nasproti Drvenika.

Današnjo živahno burjo bomo izkoristili za jadranje do Kornatov, do Stankine Smokvice, potem pa bomo pot nazaj na sever Jadrana prilagajali vetru.

3.9.

V nedeljo smo precej napredovali in se na regati Val navtike v Izoli prvič letos uspeli uvrstiti nekje v sredino med nastopajočimi. Poleg vse večje uvežbanosti moje posadke nam je nekoliko pomagala tudi sreča, saj smo v šibkem vetru na poti do Kopra jadrali ravno prav počasi, da smo po obratu ujeli jezik nastajajoče burjice, ki nas je pognala proti Izoli in Piranu.

Na naše veselje smo spotoma prehiteli kopico regatnih bark, ki so nedaleč stran obstale v brezveterju.

Večino regate smo prevozili s špinakerjem in tudi to je dobrodejno vplivalo na našo končno uvrstitev.

V nedeljo po regati sem v okviru odprtomorskega tečaja z novo skupino jadralcev iz Izole odjadral proti Visu.

31.8.

Po nekaj skakalnih tednih so v družbi družine in prijateljev spet na vrsti jadralni dnevi in različni vodni športi.

Po nekaj letih mi je uspelo na barki zbrati celo mojo družino, a je bilo za to potrebno svojevrstno odrekanje – dnevno smo lahko jadrali le približno tri ure in na tak način smo v nekaj dneh uspeli prijadrati le do Rovinja in nazaj.

Vsemu navkljub je bilo to čisto OK, samo da so bili moji zadovoljni, zamujeno jadranje pa bom že v prihodnjih dneh izdatno nadoknadil.

Danes smo se na regati za pokal Val navtike trudili, da bi bilo za nami uvrščenih čim več bark in da bi pri jadranju naredili čim manj škode. Pri jadranju smo iz plova v plov napredovali, pri trganju jader pa smo bili prav tako uspešni.

Luknje v naši regatni genovi so postajale iz obrata v obrat večje in v odmorih med plovi nam lukenj ni uspelo sproti zakrpati. V regatnem odboru so se šalili, da so skozi naša jadra lahko videli jambor, na koncu pa se je skozi jadra videlo celo do Pirana.

Ko smo jadro dokončno demolirali, smo za zadnji današnji plov na jambor namestili navadna jadra in se najboljše uvrstili. Seveda je k temu nekaj pripomogel tudi močnejši veter in vse bolj uigrana posadka.

12.8.

Uroš in Marinka sta se konec julija s Skokico potepala med dalmatinskimi otoki in na barko dovolj dobro pazila, da je ostala nad vodo, pretekli teden pa smo se vrnili v Dalmacijo in barko v družinski zasedbi ter s Tilnovo pomočjo pripeljali nazaj v Izolo.

Z izjemo konca tedna zadnji dnevi niso bili kaj dosti vetrovni, zato smo se nekoliko več ustavljali po zalivih in vaseh na otokih, z Jonom pa sva dodobra izkoristila toplo morje in si veliko ogledovala tudi podvodni svet.

Pred leti, ko sem imel barko še privezano v Verudi in Pomerju, smo ob koncih tedna pogosto odjadrali čez Kvarner na Unije, Cres ali Lošinj in zadnji del našega letošnjega dopusta je tako potekal po poteh spominov. Po nekaj letih smo obiskali Lubenice na Cresu in tamkajšnje lepe peščene plaže, kamor sem se iz vasi na hribu pogosto spuščal s padalom. Tudi letos je bil to v bistvu glavni cilj našega ovinka do Cresa. No ja, vsaj zame, Vili in Tilen pa sta se raje odločila za orientacijski pohod po creških kozjih stezicah :).

22.7.

Prvi del naših jadralskih počitnic je žal že za nami, a nam tudi prihodnje dni ne bo dolgčas, saj se ta teden začenjajo tekmovanja za Veliko nagrado v smučarskih skokih.

Po nekaj letih odsotnosti z Jadrana sem si glede na komentarje po jadralskih forumih predstavljal, da so Hrvati v večino zalivov postavili boje in da bo za plačila privezov potrebno nameniti veliko denarja.

Sedaj, po dveh tednih počitnikovanja med dalmatinskimi otoki, pa z veseljem lahko napišem, da je lepih, samotnih in varnih zalivov (pa tudi pomolov po vaseh) na Jadranu brezplačno še vedno veliko na razpolago in da se je plačljivim zalivom brez težav mogoče izogniti.Res pa je tudi, da se v okolici Zadra in Biograda nismo ustavljali.

Iz zgornjih slik je mogoče videti, da smo bili pretekli teden med Bračem in Hvarom zelo aktivni, tako na vodi, kot na kopnem in v zraku, le za jadranje s Skokico nam ni ostalo prav dosti časa :).

18.7.

Nekajdnevni postanek pri izlivu Neretve je bil namenjen predvsem meni, saj sem se prijavil v tečaj kajtanja, a se je šola kajtanja Kaikala izkazala bolj kot ne predvsem za izposojevalnico kajtov. Način delovanja šole je bil prve dni predvsem v stilu: “Tukaj imaš kajt, spravi ga v zrak, korakaj z njim po blatu v laguni in čim manjkrat naj ti pade v vodo”. Žal je bilo to zame premalo, da bi se kaj dosti novega naučil in šele, ko sem se pritožil, sem zadnji dan dobil nekaj več pozornosti inštruktorjev.  V štirih dneh se mi je na ta način uspelo dodobra spoznati s travo in blatom v laguni, na deski prekajtal pa sem zgolj nekajkrat po nekaj deset metrov.

Veliko več od kajtanja je imel Uroš, ki “brazilskega” kajtarskega spota na drugi strani zaliva ni mogel prehvaliti.

Da bi  čim prej pozabil na neretvansko blato, smo odjadrali do Korčule, kjer smo nekaj lepih dni in večerov med tamkajšnjimi otoki preživeli s Peklaji, včeraj pa smo se preselili K Ferlanom na Brač. Bol je bil še zvečer hudo razpihan, da smo nočni mir našli čez preliv v zavetju Hvara. Upam, da bodo naslednji dnevi bolj mirni, da bi si morje okrog Brača lahko ogledoval tudi od zgoraj.

 10.7.

Pri pogajanjih sem bil razmeroma uspešen in že jadramo med srednjimi dalmatinskimi otoki. Za dva dni so nam posadko na barki okrepili Darko, Jelena in Lan, s katerimi smo jadra raztegovali med Hvarom, Ščedrom in Korčulo.

Da so bili moji jadralci veliko tudi v vodi, ni potrebno posebej omenjati, a voda je tukaj končno dovolj topla, da sem se tudi sam lahko ojunačil za obisk podmorja.

Danes smo odjadrali še malo bolj proti vzhodu in pri Neretvi našli Zlatino sanjsko plažo :).

6.7.

Dočakal sem družinski dopust. Tokrat ga bomo preživeli na Jadranu, seveda na barki. Družinsko posadko je okrepila še nečakinja Urška.

Z Zlato sva se pred odhodom nekaj pogovarjala, da ne bomo veliko jadrali, a z burjo in maestralom prepihani dnevi se mi vendarle zdijo primernejši za jadranje, kot za kopanje.

Kaže, da se bomo o dnevni količini jadranja naslednja dva dni še pogajali, potem pa bomo tako ali tako že na Hvaru :).

2.7.

Skokica je bila konec tedna zares skakalna barka, saj smo na njej s skakalnimi robinzoni iz našega skakalnega društva Dolomiti preučevali slovensko morsko obalo vse od hrvaške do italijanske meje. No, preučevali smo predvsem veter, ki je bil te dni prijazen in vodo, ki je zame zaenkrat še premrzla za kopanje, a skakalčki so bili drugačnega mnenja.

V nedeljo so se nam na krovu barke pridružile še skakalke Urša, Špela in Anja s prijateljem Gašperjem in skupaj smo odkrili Debeli rtič, kjer se doslej ša nikoli nisem ustavil.

Morjeplovka Maja z barke Alea, s katero smo prejšnji teden nekaj časa jadrali skupaj na poti na morjeplovsko ruto, mi je poslala nekaj lepih slik Skokice med jadranjem ob istrski obali. Takšnih slik svoje barke “v akciji” posnetih med jadranjem z druge barke skorajda nimam na zalogi, zato vam zgornjo sliko Skokice z veseljem pokažem 🙂

26.6.

Nekaj dni in predvsem večerov smo z Zlato, Jonom, Izijem, Janjo, Urošem in Marinko preživeli v družbi živahnih Morjeplovcev.

Ko smo pod večer prijadrali do Lošinja se je čez Balvanido že razlegala slovenska pesem.

Še precej bolj zabavno je bilo na Istu, kjer pa so zabaven harmonikarski večer žal prezgodaj prekinili uniformirani varuhi javnega miru.

Za zabavo na poti nazaj proti Sloveniji je poskrbela kar narava sama, saj se je odločila, da je poletja zaenkrat dovolj in nas je s temperaturami vrnila v pomlad.

Med Istom in Suskom so nam nevihte dodobra oprale jadra in barko, v nadaljevanju poti proti Istri pa smo bili pri izogibanju nevihtam uspešnejši, smo pa pred Kamenjakom lahko opazovali vodne trombe, ki so se pojavljale med nevihtnimi oblaki.

Po prehodu hladne fronte se je ozračje včeraj zjutraj tako dobro očistilo, da smo lahko med jadranjem mimo Rovinja opazovali zasnežene vrhove Julijskih Alp in Dolomitov.

17.6.

Z jadralnimi tečaji bomo skupaj z jadralno šolo Ahil nadaljevali jeseni.

Veselim se že morjeplovske rute, na katero se bomo v Severno Dalmacijo konec tedna podali s prijatelji in upam, da se bo morje v tem času že dovolj ogrelo tudi za zmrzljivejši del posadke Skokice.

Dneve do odhoda na jadranje preživljam ob Črnem morju, kjer s kolegi v sklopu priprav na olimpijado v Sočiju preverjamo delovanje informacijskih sistemov. Sliši se nenavadno, kot da bi v Dalmaciji prirejali zimsko olimpijado. Tudi geografska širina Sočija je približno enaka kot Splita, a Rusi so se odločili, da bodo imeli na skakalnicah v hribih nad Sočijem pozimi sneg in upam, da nam bo pri tem pomagala tudi narava.

Morje je te dni še vedno hladno in kopalcev v morju ni videti veliko, a zvečer Soči vseeno vre od turistov, pa pravijo, da se sezona sploh še ni začela. Obalni pas nekaj deset kilometrov okoli Sočija je na gosto pozidan s hišami in hoteli, priobalne ulice pa so zaparkirane z avtomobili, zato dvokilometrsko razdaljo med hotelom in računalniškim središčem hitreje prehodim, kot pa jo je skozi zastoje mogoče prevoziti z avtom. Kakšna bo šele gneče poleti, ko je glavna turistična sezona.

12.6.

Kvarner nam je včerajšnjo noč pripravil ognjen sprejem, a nam je na poti proti Kamenjaku brez večjih pretresov uspelo najti dovolj velike luknje med nevihtami. Čez dan se je veter toliko ustalil, da smo mimo Brionov lahko napenjali spinaker, dokler nam nevihta v bližini ponovno ni premešala vetra.

Oblaki so se proti večeru razkadili in sončni zahod smo občudovali v Rovinju. Prva dva dni smo po južni in srednji Dalmaciji jadrali dan in noč, zato smo si proti koncu poti ob istrski obali privoščili nekaj več postankov. V Rovinju smo jedli najboljše pice in najboljši sladoled, v Bijeli uvali smo tekli na 4,72 km, se pred Novigradom spoznavali z vremenskimi kartami in najboljšimi palačinkami, v Izoli ob zaključku odprtomorskega jadralnega tečaja pa smo se potrudili, da nismo razbili pomola :).

10.6.

Luki sta se v Cavtatu na Skokici v petek pridružila Marko in Jure, v soboto pa smo odjadrali proti Sloveniji. Šibke sapice smo v jadra lovili do Korčule, potem pa se je v nedeljo okrepil jugo, ki nas je ponesel najprej do Visa.

Preko noči se je jugo še dodatno okrepil in nas preganjal po odprtem morju vse do Dugega otoka, kjer smo skozi Proverso pobegnili razburkanemu morju in se med otoki severne Dalmacije spet srečali z maestralom, ki nas bo v sodelovanju z burjo večinoma spremljal še naslednja dva dni jadranja proti Izoli.

 6.6.

Na regati za pokal MIPC pretekli konec tedna smo precej neuspešno lovili sapice pred Izolo in se borili predvsem le za zadnja mesta. Za oceansko Skokico je bilo vetra preprosto premalo, da bi lahko naredili kaj več.

Po regati pa smo lahko z barko prvič letos malo bolj na široko razprli jadra in se odpravili na jug Jadrana.  V okviru tečaja odprtomorskega jadranja  poleg sodelavke Chike na krovu Skokica tudi Luka in Damjan.

Noči v tem tednu so bile praviloma kisle, hladne in deževne, čez dan pa nas je vendarle večinoma spremljalo sonce. Na jug smo jo mahnili kar po sredini Jadrana. Vetra je bilo nekoliko manj, kot bi si želeli, zato smo več časa jadrali in se na otokih nismo veliko ustavljali. Spotoma smo obkrožili Jabuko, pot po sredini Jadrana pa smo nekaj pred Palagružo zaradi preslabotnega vetra opustili in smo z maestralom raje odjadrali na Lastovo.

Skokica bo naslednjih nekaj dni počakala v Cavtatu, po končanih sestankih FIS pa se konec tedna odpravimo nazaj proti severu.

29.5.

Vsa jadra, ki smo jih strgali na regatah v minulih tednih, so zdaj že zašita in barka je pripravljena na sobotno regato in na jadranje na jug Jadrana. Veliko bomo jadrali po odprtem, spotoma pa po daljšem premoru obiskali še nekaj zunanjih Dalmatinskih otokov.

Prav zanima me, ali se je hrvaška obala in sidranje po zalivih v zadnjih nekaj letih zares tako zelo spremenilo, kot mi govorijo moji jadralski prijatelji.

25.5.

Jadralsko druženje z rotarijci je bilo veliko bolj športno, kot sem pričakoval. Veliko je k temu prispevalo vreme oziroma burja, ki nas je ta teden preganjala med Izolo in Tržičem, a slovenski rotarijci so pokazali, da znajo dobro jadrati in regate so bile vseskozi zanimive.

Moja posadka iz Rotary kluba Carniola (Grega, Emil, Rok, Jože, Matjaž in Tomaž) je bila zadnji dan v močnem vetru med nevihtami kar malo preveč pogumna in je izzvala svojega krmarja, da smo tekmovali z večjimi barkami, da pa bi bila Skokica tako hitra kot njene večje tekmice, smo imeli seveda na jamboru razvitih preveč jader. Barka je bila v bočnem vetru hitra kot že dolgo ne, le jader nam do cilja ni uspelo pripeljati v enem kosu.

Pa vendarle smo bili na koncu dovolj hitri, da smo v zadnjem plovu prišli v cilj drugi in skupno med enajstimi barkami osvojili tretje mesto.

Naše veselje bo delil še moj jadrar Rado, ki bo imel spet nekaj dela s krpanjem jader, da jih bomo na naslednji regati spet poskušali trgati :).

Na sliki je genova pol ure za tem, ko se je začela trgati in pol ure pred tem, ko smo jo pred ciljem v Izoli dokončno uspeli prepoloviti.

20.5.

Veliko smo minuli konec tedna jadrali ob slovenski obali, saj smo se udeležili regat za Pokal One in Marinade.

Na petkovi nočni regati smo v lepem vetru ravno dovolj hitro jadrali med plohami, da smo ostali suhi in se uvrstili na sredino med sodelujočimi jadrnicami.

Na sobotni Marinadi se je pokazalo, da je Skokica z oceansko opremo pretežka za lahek veter, hkrati pa smo bili dovolj neuigrani, da smo uspeli že takoj na začetku strgati spinaker in bili zato še počasnejši.

V nedeljo smo v dežju nekaj časa čakali na veter, potem pa je pred Izolo vendarle malo bolj zapihalo in popoldne je Skokica veliko manj zaostajala za lahkimi regatnimi barkami s črnimi jadri. Moji posadki je trodnevna vaja koristila in obrati so bili vse hitreje izvedeni, le krmar ga je na startih lomil, da smo praviloma vedno startali kot zadnji, a smo potem v teku regate prehiteli nekaj bark in bili iz plova v plov višje uvrščeni.

Na koncu smo se prebili celo do desetega mesta v skupni uvrstitvi, a resnici na ljubo moram zapisati, da so k temu precej pripomogle tudi posadke nekaterih drugih jadrnic, ki so v dežju obupale, ali pa na krovu niso imele dovolj močnih jader, ki bi zdržala dvajset vozlov juga.

Naša jadra so bila dovolj močna za nedeljski veter in veselili smo se pokala za zmago v svoji kategoriji.

6.5.

Skokico smo pretekli teden spet uspešno splovili in na njej z družino in prijatelji preživeli nekaj počitniških dni ob istrski obali ter vmes zmontirali še nekaj opreme na jamboru, za kar mi je v ladjedelnici zmanjkalo časa. Barka je skoraj prenovljena, potrebno je preurediti predvsem samo še elekrtiko, za kar upam, da si bo Joško kmalu vzel dovolj časa.

Lepo je bilo po dolgem času preživeti nekaj dni pod jadri, za nameček pa smo se v nedeljo udeležili še regate za pokal Izole.

Lep dan z lepim vetrom je bil na morju med Izolo in Koprom, nam pa se je poznal štiriletni premor od zadnje regate in manjkal vsaj en par rok. Zaradi nerodnega krmarjenja in počasnih obratov smo trgali jadra in se nato prevelik del tekmovanja ukvarjali z menjavanjem in krpanjem raztrganih jader. V cilj smo sicer prijadrali med zadnjimi, a vemo, da bom z nekaj vaje boljši.

20.4.

Na barki smo v preteklih dneh na jamboru zamenjali vse natrgane pripone in zamenjali dotrajane vrvi, trup Skokice je bogatejši za nekaj slojev novih barv, v notranjost pa smo predelali ležišče motorja in nanj tudi že namestili nov Craftsman – Mitsubishi motor.

V preteklih tednih sem imel pogosto vaje v stilu priprav na akcije NNNP (za mlajše: Nič Nas Ne sme Presenetiti :), ko sem v povezavi s popravili spoznaval različne obalne trgovine in mojstre.

Podobno smo se šli NNNP tudi včeraj pri namestitvi motorja, saj Craftsman navodil za montažo ne premore, navodila za uporabo pa so bila le v nizozemščini in montažnega materiala zato v naprej nisem mogel pripraviti.

Izkazalo se je, da je sestavljen motor večji oz. daljši od sporočenih mer, zato je bilo potrebnih še nekaj hitrih predelav v notranjosti, le sproti smo lahko tudi spoznavali, kaj vse za sestavljanje in priključevanje motorja potrebujemo.

Pogovor med Frenkom in menoj se je pogosto začel s stavkom: “A maš mogoče cev fi xy?” ali pa “vijak M xy?”, končal pa z obiskom ene ali pa včasih za isti manjkajoči vijak celo večih trgovin.

Veliko sem letal po trgovinah, dan pa je bil na koncu prekratek, da bi z delom na motorju lahko končali.

9.4.

Kaže, da se mi začenja tudi sezona jadralskih potopisnih predavanj. Enega bom imel prihodnji teden za zaključeno družbo v Ljubljani, drugega teden pozneje v Trzinu, tretjega sem dolžan moji jadralski ekipi, …

7.4.

Zadnja dva tedna sem spet kar veliko dni preživel na barki v Izoli, a seveda nisem jadral, saj je Skokica na suhem in doživlja popolno prenovo. Nekaj glavnih pripon jambora, ki so bile natrgane, sem že zamenjal, nekaj jih še bom, ko bom Zlato spet uspel nagovoriti, da pride v Izolo in me obesi na jambor :). Stari motor Lombardini je že zapustil Skokico in dobil novega lastnika, na novega Craftsmana bom moral še nekaj dni počakati.

Barka bo dobila nove jogije in sedežne blazine, tudi podvodni del smo že dodobra obrusili vseh plasti cvetoče in odpadajoče barve ter drugih ostankov preteklih let.

Za postopek peskanja so Skokico za nekaj časa celo postavili v karanteno, da s tropskimi barvami ne bi “okužila” drugih bark.

Na trupu in kobilici je sedaj vsak dan več nove barve in le čas bo pokazal, ali so nove barve in novi postopki boljši od prejšnjih.

Dosti dela me še čaka na barki, a upam, da bomo za prvomajske praznike že lahko jadrali.

14.3.

Z Iztokom iz družbe Ahil jadranje sva se dogovorila za sodelovanje pri izvajanju tečajev jadranja letošnjo pomlad in jesen, z mojimi “starimi” jadralci pa smo se dogovorili, da se bomo po nekaj letih premora spet preizkušali na jadranskih regatah.

13.3.
Zima na severu Evrope še ne popušča, kot lahko vidite tudi iz današnjih posnetkov iz trondheimskega pristanišča. Skakalni tekmovalni koledar gre počasi proti koncu in kmalu se bomo preselili v toplejše kraje. Seveda mi misli vse bolj uhajajo tudi na morje.

V preteklih letih sem se  najadral in jadrnice zato čez zimo nisem ravno pogrešal, toda to se zdaj že spreminja, a preden bom spet lahko jadral, se bom moral posvetiti temeljiti prenovi Skokice.

 Jadra mi je Pelaič preko zime že zašil in popravil, nove blazine za notranjost barke so v izdelavi, tudi nov motor je na poti, spomladi pa me čaka še obilo dela z opremo na jamboru in v notranjosti barke, pa tudi trup in kobilico bo potrebno temeljito prebrusiti in prebarvati.

28.1. Message in a bottle – sporočilo v steklenici

Lanskega junija sva s Klemenom iz Brazilije jadrala proti Evropi in ko sva severovzhodno od otočja Fernando de Noronha prečkala ekvator, sva temu nazdravila s kozarcem vina. V prazno steklenico sva dala sporočilo s pozdravom, z geografskim položajem Skokice in s prošnjo, naj se nama najditelj oglasi, potem pa jo je Klemen predal valovom.

Nisva gojila ravno velikega upanja, da bo morska pošiljka uspešno dostavljena, a kaže, da je Klemen steklenico zalučal ravno prav daleč v morje, da je pretekli teden z morskim tokom priplula do Barbadosa, kjer jo je našel Ryan Bennett in se Klemenu javil po mailu :).

Za 1.940 navtičnih milj, kolikor je razdalja od tam, kjer je steklenica padla v morje, pa do Barbadosa, je potrebovala dobrih 7 mesecev.

Enajsta etapa: Almerimar (Španija) – Izola (Slovenija)

16.10.

Z mamo sva včeraj prišla na Skokico, ki naju je (zaradi dežja v preteklih tednih) pričakala spodobno čista.

Zvečer sem barko pripravil za jadranje, zjutraj pa sva izplula iz marine. Jesen je prišla tudi že na jug Španije, saj je bila noč kar hladna in prav tako jutro. Dopoldne vetra ni bilo, popoldne pa naju je osrečil jugovzhodnik, s katerin jadrava ob razgibani obali proti Balearom. Vremenske napovedi so zelo različne, a kaže, da bo drug del tedna precej razgiban, zato bova poskusila prijadrati vsaj do Ibize, preden morje postane predivje.

17.10.

Veter se nekako noče držati napovedi in je ponoči zapihal s severa namesto z juga. Dokler je na levi obala, je to sicer čisto v redu, a Pirenejskega polotoka na levi bo kmalu zmanjkalo.

Za zajtrk sva se ustavila pri rtu Palos, popoldne pa bova z južnim vetrom 🙂 odjadrala proti Formenteri.

18.10.

Severnik je včeraj vztrajal le do večera, nato pa umolknil in umirilo se je tudi morje, da sem ponoči lahko opazoval odsev zvezd na gladini. Večino poti do Formentere je Skokico v brezvetrju poganjal motor, ladijski promet pa je bil kar gost, zato si nisem upal prav veliko spati.

Dopoldne sem pred barko med oblaki najprej zagledal Ibizo in nato še nižjo Formentero, kjer sva opoldne v pristanišču privezala barko.

Formentera je nizek peščen otok, kot Susak, le nekajkrat večji.

Dan je bil siv in mračen, na meji dežja. Veter se je do večera krepil in ponoči že lepo žvižga med jambori. Jugovzhodnik bo krepko razgibal morje, da bova imela jutri z mamo na poti do Malorce precej poskočno jadranje. Napovedi obetajo nekaj nad dvajset vozlov jugovzhodnika, kar bo za jutrišnjo pot na jug Mallorce pomenilo jadranje rahlo proti vetru. Žal so dnevi postali prekratki, da bi do tja prišla že pred večerom.

20.10.

Prva polovica poti s Formentere mimo Ibize do Mallorce je bila precej poskočna, potem pa je veter oslabel, žal pa so ostali zajetni valovi.

Ponoči sva se z mamo priguncala do Mallorce, kjer sem na JZ obali želel najprej pristati v Coloniji Saint Jordi, pa so se valovi v plitvem morju pred marino rolali in nisem hotel tvegati ter raje zavil na drugo stran otoka do zaliva Porto Petro. Tam sem načrtoval, da bi v marini počakala na Robija, ki se nama pridruži jutri, a sem potem, ko sva Skokico zjutraj privezala v marini, izvedel, da je marina za mojo denarnico predraga, zato sva se še enkrat premaknila do bližnjega zaliva Cala Figuera.

Figov zaliv zaradi ozkosti nekoliko spominja na sotesko. Hiške so postavljene okoli zaliva tik ob vodi, zanimivo pa je, da ima večina hiš garaže, a ne za avte, temveč za čolne, ki jih ob plimi preprosto potegnejo v garaže.

Cala Figuera ima tudi en pomol, h kateremu sva privezala Skokico. Pomol oblivajo valovi, ki v zaliv prihajajo z odprtega morja.

Mama je zvečer, ko sva se odpravljala na večerjo, poskrbela za nekaj zabave. Ugotovila je namreč, da ji je morda vroče in je kar oblečena “skočila” v vodo. Morda pa se ji je zgolj izmaknila deska, po kateri je šla z barke na pomol. Kaj češ, dogaja se tudi v boljših družinah 🙂

 Upam, da nočne nevihte, ki se podijo po okolici, ne bodo predivje in da nama ne bo potrebno še enkrat bežati.

 Jutri, ko se bo vkrcal Robi, se bomo odpravili na približno dva dni dolgo pot do Sardinije.

21.10.

Robi je dopoldne prišel na barko in že jadramo proti Sardiniji.

Skokico od Mallorce proti vzhodu preganja 25 vozlov jugozahodnika – da bi le čim dlje trajalo (mislim na veter, ne na plovbo).

Postanek na 250 milj oddaljeni Sardiniji načrtujem za torek.

23.10
Po dveh dneh lepega jadranja je posadka Skokice zjutraj spustila sidro v mirnem zalivu Malfatano na jugu Sardinije.
Od popoldneva pa barka zopet reže valove na pot proti Siciliji. Predvidoma v četrtek dopoldne je predviden prihod v Palermo.

26.10.

Udobje mobilnega interneta, ki sem ga imel na voljo v Španiji kar z barke, bodo spet zamenjali priložnostni obiski v spletnih kavarnah ob ostankih na poti. Spremljanje vremenskih napovedi bo zato malo bolj zapleteno, prav tako pa tudi objavljanje novic na tej strani.

Po dnevnem postanku na jugu Sardinije smo jadrali naprej proti Siciliji. Večino poti nas je pral dež, a je bil veter na slalomski poti med nevihtami ugoden. Vreme na Siciliji je zaenkrat lepo in Robi je že sredi noči odšel na Etno.

Danes se z barke na pot proti domu odpravita mama (Verena) in Robi, zvečer pa v Palermo priletijo Zlata, Jon, Jelko in Jolanda, s katerimi bomo nato skupaj jadrali proti Grčiji.

28.10.

Zlata, Jon, Jolanda in Jelko so v petek prišli na Sicilijo, včeraj pa smo oddirjali proti Eolskim otokom, kamor nas je preganjal močan jugozahodnik.

Danes smo imeli najprej učno ure iz geologije in geografije ter si ogledali vulkan na Vulcanu, potem pa smo odjadrali med plohami po Odisejevi poti med Scilo in Karibdo.

29.10.
Podplat italjanskega škornja je zelo skop z varnimi marinami. Ponoči smo
poskušali pristati v marini Roccella Ionico, pa so se čez vhod v marino
prekopicavali trimeterski valovi, zato sem moral zaviti stran. Ne preostane nam nič boljšega, kot da odjadramo čez Jonsko morje proti Grčiji.

30.10.

Skokica je danes pri grškem Paxosu prekrižala sled svoje poti izpred dveh let in s tem sklenila svoj drugi krog okoli sveta. Potovanje bomo, kot se za slovensko barko spodobi; zaključili prihodnji teden v Izoli.

31.10.

Vreme nam v minulih dneh na poti od Vulcana do Paxosa ni prav dosti prizanašalo. Plohe so nas pogosto obiskovale, nevihte so razsvetljevale nočno nebo, vetra pa je bilo za polno kapo in še več. Zadnjo noč pred Paxosom se hitrost zahodnika kar nekaj ur ni spustila pod štirideset vozlov, sunki pa so bili krepko čez petdeset, da smo jadrali, oziroma bolje rečeno bežali le z meter odvito genovo. Le nad smerjo vetra se ne morem pritoževati, saj je pihalo vseskozi od zadaj, od Vulcana skozi Mesinsko ožino s severa, potem pa nas je zahodnik čez Jonsko morje odpihnil proti Grčiji.

Jadralska oprema na Skokici je zdržala, nagajati pa je začela elektrika na stikalni plošči motorja, da smo, silnemu vetru in vetrnemu generatorju navkljub, v Grčijo prijadrali s praznimi akumulatorji.

Stvar z elektriko sem uspel danes zasilno urediti. Na polnjenje akumulatorjev s pomočjo motorja bom moral za nekaj časa pozabiti, delujej pa spet vsaj veterni generator. Barko pa smo pred pričakovanim nočnim neurjem
prestavili v bolj mirne vode preliva v zavetju otočka pred Gaiosom. Na Paxosu smo si že dodobra pretegnili noge, jutri pa se selimo na Krf, kamor v petek prileti Tomaž, ki bo z nama z Jonom jadral po Jadranu.

1.11.

Nevihtna fronta nas je včeraj prepodila s Paxosa. V sunkih vetra nam je namreč popustilo sidro, ki smo ga zaradi praznih akumulatorjev morali iz morja potegniti na roke. Dodatnih poskusov sidranja si zato nismo privoščili, temveč smo z močnim jugovzhodnikom raje odjadrali proti Krfu.

Popoldne je dež ponehal, pod večer pa se je razjasnilo in veter je popustil. V mraku smo pristali v marini Gouvia severno od Krfa, kjer sem se danes dogovoril z električarjem za popravilo elektrike na barki, saj sem iz napovedi videl, da bodo prihodnji dnevi precej oblačni, veter pa z juga, kar pomeni krmni veter in slabše polnjenje akumulatorjev z vetrnim generatorjem. Že včeraj je samokrmilnik v valovih pokuril več elektrike, kot jo je vetrni generator naredil in je bilo zato potrebno krmariti ročno. Nočne etape na od juga razburkanem morju v prihodnjih dneh na Jadranu znajo biti precej utrudljive.

V komandno ploščo motorja je v preteklem tednu na divjem Jonskem morju prišla slana voda, zato bo električar naredil nekakšno začasno “premostitev”. Po vrnitvi domov pa Skokico preko zime tako in tako čaka bolj resen poseg v njeno električno in motorno drobovje.

Popoldne na Krf prileti Tomaž, potem pa bomo skupaj odpluli proti Brindisiju. Kaže da bo jutri pel motor, potem pa se bo za pot čez Jadran spet prebudil jugo

3.11.

Električarji na Krfu so stvari na Skokici uredili v stilu Alana Forda – videti je čudno, a deluje.

Na poti s Krfa do Brindisija smo vendarle imeli nekaj vetra in kar dosti jadrali. Sredi dneva smo barko privezali pod Musolinijevim spomenikom v
Brindisijskem pristanišču.

Jutri se z barke poslovijo Zlata, Jolanda in Jelko, z Jonom in Tomažem pa bomo odjadrali čez Jadran proti Hrvaški. Še naprej kaže, da nas bo prva dva dni preganjal kar krepak jugo, potem pa bo veter pihal vsak dan iz druge smeri, a Izola bo iz dneva v dan bližje.

6.11.

Za spremembo smo si privoščili nekaj sproščenega dopustniškega jadranja po mirnem morju med otoki na poti od Šibenika do Zadra. Spotoma smo se ustavili v Biogradu in kupili vrvico iz katere smo popoldne med jadranjem po Pašmanskem kanalu “spletli” novega lenega Jako (lazy jack), saj je stari že tako razpadal, da bi mi bilo nerodno z njim prijadrati v Izolo.

Dan je bil lep, popoldne pa je začelo deževati. Pred večerom smo se ustavili v marini Olive island na Ugljanu. Prepozno sem izvedel za pretirano ceno dnevnega veza, hkrati pa je bila želja po toplem tušu velika, zato se nismo selili na sidrišče pred marino. Tomaž se je zvečer pošalil, da so v ceno priveza vključene tudi nočne nevihte s točo. Ko nam je toča napolnila kokpit in se je nekaj ur močno bliskalo in grmelo, sem bil vesel, da smo bili varno privezani v marini.

Upam, da se bodo nevihte do jutra izpele, da jutri naše
jadranje naprej proti Kvarnerju.ne bo preveč divje.

Jugo nas je minula dva dni vodil po Jadranu navzgor. Vetra na morju je pogosto več, kot ga napovedujejo vremenski modeli, zato sem se ob odhodu iz Brindisija odločil, da bomo smer jadranja prilagajali stanju na morju. Iz Italije smo najprej jadrali po najbližji poti proti Dubrovniku, pa je bil veter prijazen in smo se zato usmerili proti Korčuli. Sredi Jadrana jugo še zmeraj ni presegal 30 vozlov in imel je čisto južno smer, zato smo zavili še malo bolj na levo in čez noč nadaljevali proti Visu. V Komiži sem dopoldne želel opraviti hrvaške vstopne formalnosti, pa so se tam valovi prelivali čez valobran in pomol. Morje v pristanišču je bilo nekoliko preveč razgibano, zato smo morali nadaljevati z jadranjem proti severozahodu.

Ko sem iskal naslednjo možnost in malo bolj podrobno prebral informacije o hrvaških morskih mejnih prehodih, sem videl, da so konec oktobra zaprli mejne prehode na otokih in so v zimskem delu leta odprti le še v večjih mestih, zato smo se usmerili proti Šibeniku, saj je Darko napovedal, da se bo jugo kmalu obrnil na severozahodnik.

Jugo se je popoldne za nekaj ur zares spremenil v krepak jugozahodnik, zvečer pa ga je zamenjala šibka burja. Morje se je z novim vetrom krepko premešalo in je pred Žirjem kar kipelo od velikih valov iz različnih smeri, da se je Skokica v šibkem vetru zelo zibala. Med otoki pred Šibenikom se je morje vendarle umirilo.

Zvečer smo Skokico že privezali na carinskem pomolu v Šibeniku in opravili formalnosti. Pri plovnih dovoljenjih se na Hrvaškem žal ni še nič spremenilo, vsaj na ceneje ne. Hrvaška ostaja draga, za Maldivi druga najdražja država na moji poti okoli sveta.

Naslednje tri dni se bomo potepali med hrvaškimi otoki, za petek pa načrtujem prihod v Izolo.

7.11.

Nevihte so ponoči odšle na vzhod in na morju pred Virom se je zbudill kristalno jasen in mrzel dan z zmerno burjo, ki nas je premaknila na Silbo.
Napovedi za naslednje dni obetajo bolj slaboten veter, a če bo tako “rahel” kot danes, se zna celo zares zgoditi, da bom mešanico španske in maroške nafte s seboj v tanku za gorivo pripeljal vse do Izole. Ko sva z mamo pred nekaj tedni dotočila nafto v Španiji, sem v šali rekel, da je to zadnje “tankanje” do Slovenije. Seveda takrat tega še sam sebi nisem verjel, a veter je bil potem večinoma ugodne smeri in vse bolj kaže, da se bi se napoved lahko uresničila.

Na Silbi smo se ustavili za nakup napolitank in sladoleda 🙂 na košarkaškem igrišču pa sem nato Tomažu in Jonu pokazal, da moje žoge bolje letijo v koš, kot njune.

Veter je popoldne obrnil na severozahodnik, zato smo zavili na Lošinj in barko za čez noč privezali ob nov pomol v Čikatu. Zlata se je pred nekaj dnevi pritoževala, da se preveč ustavljamo v picerijah, zato smo tokrat v Malem Lošinju poiskali gostilno, kjer so nam spekli palačinke. No, saj vmes pojemo tudi kaj zdravega, npr. čokolado :), sadje, zelenjavo, …

Moji domači me pogosto zbadajo, da imam preveč slik sončnih vzhodov, zato sem zjutraj za spremembo slikal na drugo stran..

8.11.

Med potjo čez Kvarner sva s Tomažem modrovala, kje bi se ustavili in kje bi sidrali zadnjo noč pred prihodom v Slovenijo, pa so nas prestregli policaji in preusmerili v Medulinski zaliv. Na morju zahodno od Istre med Kamenjakom in Brijoni potekajo pomorske vojaške vaje in zato so na tem območju Hrvati zaprli ves teritorialni pas.

Obvoz bi bil možen preko mednarodnih voda, a teh dodatnih dvajset milj smo si želeli prihraniti, saj je bil zaključek vaj napovedan za 14. uro.

Ta rok je sedaj že mimo, v zrak na oni strani Kamenjaka pa še naprej švigajo rakete in svetleče “vabe”, ki pa jih nobena raketa ne zadane. Glede na to, da vse rakete letijo druga mimo druge in se šele nekaj sto metrov pozneje razpočijo, bi sklepal, da ima mornarica prepolna skladišča z neuporabnim orožjem in je glavni cilj vaje, da ga uničijo.

Upam, da cilj kmalu dosežejo in da nam do Izole ne bo potrebno jadrati mimo Riminija in Benetk 🙂

Postanek pri otočku Ceja je Jon izkoristil za lov na zajce, ki jih je na otoku veliko, a je “ujel” le tiste, od katerih se umažejo kolena.

10.11.

Nekaj številk ob zaključku poti:

• Proti vzhodu smo okoli sveta od Izole do Izole jadrali med 23. marcem 2010 in 9. novembrom 2012.
• 31.385 navtičnih milj smo na poti prepluli.
• Devet desetin poti smo prejadrali, na dobrih 10 odstotkih poti pa je jadrom pomagal motor.
• V enajstih etapah je bila Skokica 252 dni na poti in je preplula v povprečju 124 milj na dan.
• Najvišjo (desetsekundno) hitrost 20,6 vozla je Skokica dosegla med srfanjem po valovih mimo Horna. Najvišjo urno hitrost 16,4 vozla je Skokica dosegla med jadranjem s tokom po ožinah Magallanovega preliva med Punto Arenas in Atlantikom.
• Največjo razliko med plimo in oseko, okoli 12,0 m, sem na Skokici doživel pri Santa Cruzu v Argentini.
• V 32 različnih državah smo se s Skokico ustavili na poti.

Prva etapa: Izola (Slovenija) – Agios Nikolaos, Kreta (Grčija)

26.3.2010

In smo odjadrali 🙂

Pa ne takoj, najprej smo obiskali Luško kapitanijo v Izoli, kjer sem za Skokico dobil oceanski certifikat. Ob pregledu barke sem od prijaznega luškega kapitana dobil še inštrukcije za uporabo sekstanta, za katerega pa upam, da mi ga nikjer ne bo potrebno uporabljati.

Ko smo barko natovorili še z vso prtljago in zalogo hrane in pijače, smo se Edo, Frenk, Janez, Miha in Miran v Izoli najprej poslovili od prijateljev v Piranu (na sliki) malo pozneje pa še od Slovenije in se podali na popotovanje proti Kreti.

Vsaka plovba se začne s prvo miljo in ta je sedaj že za nami.

Prvi postanek imamo v Novigradu (pica), ponoči gremo naprej.

27.3.

Nenadejani postanek v Verudi lahko izkoristim še za kratko poročilo:

Zaenkrat nam gre kar OK, posadka in barka se je v zmernem jugu kar dobro držala, le Edo je imel “nekaj” težav s trebuhom (zato postanek v Puli), a ko so ga v bolnici napolnili z infuzijo in zdravili, se počuti dovolj dobro, da gre z nami naprej. Najbrž je nekje staknil virozo.

Morje se je sedaj umirilo in prav tako veter. Kaže, da bomo nekaj naslednjih ur motorirali čez Kvarner, da bi potem ujeli priključek na za jutri napovedani zahodnik v Dalmaciji.

28.3.

Pot čez Kvarner se je pričela z motoriranjem in nadaljevala z jadranjem v zmernem zahodniku. Bolnik Edo se dobro počuti in počasi vrača k normalni prehrani. Pozno popoldne je Skokica prispela na Hvar. Frenk in Miran sta postanek izkoristila in se odpravila na tekaški trening na bližnji hrib. Ponoči nameravajo odriniti na pot proti Dubrovniku, kamor naj bi prispeli jutri popoldne. Tam jih čaka urejanje izstopnih formalnosti. Glede na vremensko napoved se bodo odločili ali pot nadaljujejo proti Grčiji ali pa se bodo ustavili še na jugu Italije.

30.3.

Skokica  je danes dopoldne našla varen pristan kakih 10 milj  južno od Drača. Luški kapitan jim je preko radijske postaje dovolil sidranje v enem od zalivov ob albanski obali južno od Drača.

Nočno jadranje z  vzhodnikom je zjutraj popestril jugo, ki se je vedno bolj krepil. Preobrat v spremembi in jakosti vetra posadke ni presenetil. Zahvala za točno in pravočasno napoved gre Darku, ki vestno izpolnjuje svojo nalogo ladijskega “vremenarja” in redno sporoča vremenske napovedi, kot jih razbere z interneta.

Kot kaže poteka vse po načrtih. Skokica bo ponovno krenila na pot, ko se veter malo umiri. Najverjetneje bo to jutri zjutraj.

31.3.

Miran je bil precej neučakan in je krenil na pot že ponoči, saj je v zalivu kjer je bila zasirdana Skokica kazalo, da se je jugo umirja. Kmalu po izplutju iz sidrišlča, se je izkazalo, da je jugo postal precej močan, pa še valovi so postajali precej neugodni. Da bi se vrnili seveda ni bilo govora (kapitanska trma). Vsi prisotni so le upali, da bodo čim prej našli naslednji varen zaliv. Tega pa ni in ni bilo. Skokica je v močnem nasprotnem vetru in valovih zelo počasi napredovala. Šele proti jutru so pristali ob pomolu opuščene vojaške postojanke južno od albanskga otoka Sazanit. Predvidevam, da so Edo, Janez in Miha spoznali kako se utrjuje posadka na Skokici. Frenk je, kot udeleženec prejšnjih jadranj,že malo bolj pripravljen na tovrstne podvige. Kakor koli že, Miran se zaveda, da bi moral bolj zaupati Darkovim vremenskim napovedim.

Posadka počiva po naporni noči. Do Krfa imajo le še dobrih 60 milj.

Naknadno pojasnilo: V zalivu pri Draču se prejšnji dan sploh nismo zasidrali. Ker je pihal lep vzhodnik, smo se odločili nadaljevati s potjo, dokler se ne srečamo z jugom. No, na tega smo potem v precej divji obliki naleteli čez nekaj ur in se popoldne zasidrali v odprtem zalivu za rtom pri izlivu neke reke. Ker je večji del albanske obale zelo plitev, nismo mogli priti dovolj blizu obale in smo bili tudi za rtom še vedno izpostavljeni močnemu vetru, ki je pihal preko 30 vozlov. Pozno popoldne je jugo oslabel na 20 vozlov, zato so s strani v zaliv začeli prihajati razmeroma veliki valovi, ki so nas na sidru prav nemarno guncali.

Pa so fantje rekli, da je jugo oslabel in da če nas že premetava, potem je čisto vseeno če nas gunca med potjo. Pogledal sem na karto in videl, da je do otoka Sazanit in do zalivov pred Vloro le še okrog 30 milj, zato sem se pod večer odločil, da dvignemo sidro in gremo do Vlore. Ko smo dvignili sidro, smo videli, da se je zaradi močnega vetra pred nekaj urami kar lepo skrivilo.

Čez dobro uro se je jugo ponovno okrepil in zvečer pihal s sunki tudi krepko preko 40 vozlov. Temu primerno je postalo tudi morje in naše napredovanje je postajalo vse počasnejše. V visokih kratkih valovih smo vse počasneje napredovali in se treskoma zaletavali v valove. Z jadri in s pomočjo motorja smo križarili pred albansko obalo in skušali najti najbolj ugoden kot plovbe, da bi čimprej prišli v zavetje Sazanita, a smo napredovali le še s hitrostjo vozla ali dveh. Zaradi močnega juga in plitvega morja je postal precej močan tudi nasprotni tok. V drugem delu noči, ko so nad nas začeli prihajati valovi z dveh strani (po Jadranu navzgor z desne in iz zaliva pred Vloro z leve), je postalo tudi križarjenje skorajda nemogoče in smo se do jutra bolj reševali kot napredovali. Premišljeval sem o tem, da bi se vrnili za 50 milj do Drača, kjer je bilo prvo varno sidrišče, a sem bil po nekaj na pol prespanih nočeh preveč utrujen za razsodno odločanje, zato sem krmilo predal Edu, Mihi in Janezu ter za nekaj ur zaspal v notranjosti barke. Ko sem si opomogel, sva s Frenkom na krovu zamenjala izmučena Miho in Eda.

V jutranjem svitu so razmere na morju postale precej bolj znosne in pregledne, saj se je sedaj valove vsaj videlo, preden so udarili ob barko. Napela sva leteče pripone in razvila cutter jadro. S tem dodatnim jadrom je Skokica dobila nov zagon in močno smo pospešili, kot udarjanja ob valove pa je zaradi večje nagnjenosti barke postal veliko udobnejši. V treh urah smo potem uspeli prejadrati več poti kot pred tem celo noč in kmalu smo bili pri otoku Sazanit, kjer imajo Albanci vojaško postojanko. Nekajkrat sem jih poskušal priklicati po radijski postaji, ker sem jih hotel prositi, če nam dovolijo pristanek v njihovem pristanišču, pa ni bilo odgovora. Jadrali smo naprej, kar po notranji strani otoka, čeprav je na karti pisalo, da je to zaprto vojaško območje. Računal sem s tem, da vidijo, kakšne so razmere na morju in da nam zaradi tega ne bodo delali težav. Pri Sazanitu je bilo vetra v sunkih že preko 50 vozlov, a so se vsaj valovi zmanjšali zaradi bližine obale. Mimo otoka smo se privlekli do naslednjega rta ob obali in se v zavetrju zalivčka Gjiri i Kongjorufes privezali ob razpadajoči pomol opuščene vojaške postojanke. Z izjemo inštrumentov na vrhu jambora, je barka vse navale juga preživela nepoškodovana, posadka pa je bila zaradi nočne zabave vsaj malo jezna na kapitana.

1.4.

Skokica je zgodaj zjutraj prispela na Krf. V nadaljevanju je še SMS sporočilo z barke:

Danes je prišlo do prvih sprememb v posadki Skokice. Na Krfu se je na barko vkrcala Danijela, ki bo jadrala do Maldivov. Miran je namreč pred meseci v neki oddaji slišal izjavo Danijele, da je njena življenska želja jadrati okoli sveta, pa jo je poklical in sta se dogovorila.

Nepričakovano pa se je na Krfu na vrat na nos izkrcal Frenk, ki je ljubitelj moške glasbe in Tonija Cetinskega. Rekel je, da Daniele pa zares ne misli več poslušati, zdaj pa bi jo moral še gledati. Kaže, da bo Frenk kljub prošnjam ostale posadke danes ali jutri s Krfa odletel proti domu.

Ostali bodo danes nadaljevali s potovanjem med Jonskimi otoki.

2.4.

Včerajšnje dopoldne je minevalo v lagodnem popotovanju, saj vetra skorajda ni bilo. Posledica brezdelja je tudi prvoaprilska domislica. Da pridno berete zapiske, je pokazal tudi odziv. Naj vam zagotovim, da Daniela ne prebiva na Skokici in Frenk (baje je res ljubitelj glasbe Tonija Cetinskega) ni odpotoval domov.

Posadka si je privoščila postanek na Paxosu. Popoldne je začel pihati maestral, tako da so lepo napredovali s pomočjo spinakerja. Pred Levkasom pa so ugotovili, da je bil postanek na Paxosu le nekoliko predolg in da so zamudili zadnje večerno odpiranje plavajočega mosta čez kanal med celino in Levkasom. Vendar se jih je usmilil upravljalec pomičnega mostu in Skokica je ponoči lahko nadaljevala pot do marine v Levkasu.

Dopoldne so v marini odpravljali škodo, ki jo je opremi (windex in anemometer na vrhu jambora) prizadejal močan jugo predvčerajšnjim ob albanski obali, popoldne pa nadeljevali s potjo med Jonskimi otoki in se vmes ustavili na Itaki. Potem pa se je pot nadaljevala proti Zakintosu in jugu Peloponeza.

3.4.

Skokica je danes dopoldne postala na jugozahodnem delu Peloponeza v kraju Methoni. Posadka je izkoristila postanek za ogled  turške trdnjave. Toda ugoden veter je kapitan želel izkoristiti za nadaljevanje poti, zato so kmalu spet izpluli. Severozahodnik (v hrbet)  je pripomogel k hitremu (8-9 vozlov) napredovanju.

Jutri, sredi dneva načrtujejo pristanek v pristanišču Khania na severozahodu Krete. To pa tudi pomeni , da se prva etapa zaključuje kakšen dan prej, kakor je bilo predvideno. Utrujeni mornarji si bodo tako lahko privoščili nekaj počutniškega oddiha. V torek  odpotujejo proti domu. Skokica pa bo teden dni počivala pred nadaljevanjem poti proti Egiptu.

4.4.

Takole se glasi kratko Miranovo sporočilo poslano ob 8.56:

Gorovje Levka Ori na Kreti nas pozdravlja z zasneženimi vrhovi. Upam, da nam bo do večera uspelo prijadrati do Herakliona. Pozdrav.

Za velikonočno razpoloženje na barki je poskrbel Frenk s svojimi pirhi. Ženi je sicer sporočil, da si bo jajca obarval s kamenjem, a kot vidite, jih je v resnici pobarval s flumastrom 🙂

5.4.

Kreta je večja, kot sem si predstavljal. Včeraj smo jo ves dan gledali desno na obzorju in šele zvečer smo po približno 200 miljah neprekinjene plovbe s Peleponeza prijadrali do Herakliona. Privezali smo se v tamkajšnjem starem beneškem pristanišču, preostanek večera pa izkoristili za sprehod po mestu.

Danes zjutraj se je izkrcal Miha, ki se nekaj pred nami vrača domov, mi pa smo odjadrali še do Ayios Nikolaosa na vzhodnem delu Krete in s tem zaključili okrog 970 navtičnih milj dolgo prvo etapo. Tukaj bo barka v marini počakala na mojo vrnitev in nadaljevanje popotovanja čez 10 dni.

Frenk, Edo in Janez so danes v marini po grško oziroma z “Arhimedovimi metodami” 🙂 uspeli poravnati še sidro, ki nam ga je jugo zakrivil na sidrišču pod Dračem. S tem je odpravljena še zadnja posledica našega obračuna z vetrom na Jadranu. Vsi (predvsem pa jaz sam) smo se takrat naučili, da je na jadrnici z vetrom bolje sodelovati, kot pa ga skušati premagati.

7.4.

Še nekaj slik s Krete – da ne boste mislili, da nas zanima samo jadranje: iz Elounde (levo),

z visoke planote oz kraškega polja v notranjosti Krete (zg. desno) in iz Knossosa (spodaj), kjer smo si ogledali ostanke mionske nekropole izpred 4000 let.

Vetra je v naslednjih dveh dneh napovedanega dovolj. Seveda bo spet pihal s severa in bomo tudi po Sueškem zalivu jadrali proti vetru. Hrano in pijačo smo že nabavili, popoldne gremo na pot. Do Sueza bomo morali prejadrati okoli 190 milj.

14.6.

Skokica je danes zaplula v Sueški kanal. Štiričlanska posadka (Miran. Jelko, Jurij in Izi) namerava danes prespati v mestu Ismailija. Jutri bodo zapluli do Port Saida. V ponedeljek pa se pot nadaljuje proti Cipru. Jurij Stanovnik bo barko zapustil že v Port Saidu in tam ostal še nekaj dni. Gotovo bo užival ob spremljanju pestrega ladijskega prometa v tem pristanišču.

18.6.

Danes ponoči smo po nekaj manj kot dveh dneh lepega jadranja prispeli v Larnaco na Cipru. Včeraj zvečer smo sicer prijadrali pred Limassol, a tam v marini za nas niso našli prostora, zato smo bili prisiljeni potovanje podaljšati še za trideset milj proti vzhodu.

Zadnji teden dni je bilo za nas na morju in ob njem precej pestro. Za 190 milj Sueškega zaliva smo zaradi močnega severovzhodnika potrebovali skoraj tri dni. Prva dva dni smo jadrali samo podnevi, po nekaj deset milj, od zaliva do zaliva in čakali, da veter popusti. Pa ni popuščal, zato je bilo zaradi časovnih razlogov potrebno “ugrizniti v kislo jabolko” in smo po razpenjenem morju Sueškega zaliva jadrali neprekinjeno dve noči in en dan. V zalivu je veliko ladijskega prometa, izven začrtanih ladijskih poti pa je obilica naftnih ploščadi, ki mnoge niso osvetljene. Zaradi varnosti smo zato ponoči jadrali bolj na ozko po ladijskih poteh in se izogibali ladjam, podnevi pa smo jadrali bolj na široko, med naftnimi polji.

V Suezu se nam je za prehod kanala z agentom uspelo dogovoriti že za naslednji dan in podobno je bilo tudi po obveznem vmesnem postanku v Ismaliji. V nedeljo smo tako prišli skozi Sueški kanal do Port Saida. Med plovbo po zalivu in kanalu smo srečevali mnoge ladje in Juriju so oči kar žarele. Postopoma smo vsi postajali strokovnjaki za trgovske ladje, saj nam jih je Jurij z velikim navdušenjem opisoval in nam tako popestril sicer dolgočasno plovbo po kanalu.

V Port Saidu smo se od Jurija poslovili in v ponedeljek čez vzhodno Sredozemlje odjadrali do Cipra.

19.6.

Ko sta Izi in Jelko prebrala prejšnji zapis, sta se pritožila, da je premalo začinjen. Zato dodajam nekaj ocvirkov:

•   Jelko pravi, da je Egipt dežela, ki jo moraš videti, a se je potem na široko izogibaš.
•   Iziju in Jelku v Egiptu ni uspelo najti nobene restavracije, kjer bi točili pravo pivo. Zadovoljiti sta se morala z brezalkoholnim. Zato pa je sedaj končno izpraznjena steklenica viskija, zaradi katere sem imel težave na Fijiju.
•   Iz Egipta nam je uspelo odpluti celo z nekaj denarja v denarnicah, navkljub vsakodnevnim bitkam z različnimi “daj daj daji”, uradniki in bakšišarji, ki so nas v Sueškem prekopu “ropali” na vsakem koraku.
•   V prekopu smo videli največjo ladjo na svetu – 398 metrov dolgo Maerskovo kontejnersko ladjo (na sliki). Ob tem smo morali Jurija (kot nekoč Odiseja) skorajda zvezati ob jambor, da ga ladja ni zvabila k sebi ?
•    Izi in Jelko trdita, da nista zapečkarja, zato moram zapisati, da je veter v Sueškem zalivu stalno presegal hitrost tridesetih vozlov in občasno tudi štiridesetih. Menda ni bilo strah mojih sojadralcev, temveč mene. Vsaj deloma je to tudi res, a strah me je bilo predvsem za barko.
•    Menda smo bili eni redkih jadralcev, ki jim je v Sueškem prekopu uspelo pilota prepričati, da nam je dovolil jadrati, resda le na širšem delu in le krajši čas, ko v bližini ni bilo ladij, pa vendarle.

V Egiptu smo v Suezu med čakanjem na prehod prekopa srečali avstrijskega jadralca Fritza Maderthanerja (na sliki), ki z jadrnico “Ostarrichi” jadra okoli sveta in se sedaj po sedmih letih vrača domov. Pogovorila sva se o izkušnjah in dogodivščinah s poti in Fritz mi je omenil, da je pred leti na Fijiju nekaj mesecev prijateljeval s še enim slovenskim jadralcem, Jožetom Sketom, ki je s svojo jadrnico Vesno in ženo Vesno jadral okoli sveta. Fritz me je prosil, naj Jožeta pokličem in ga lepo pozdravim. Iz cenovnih razlogov sem ga poklical šele tukaj na Cipru in Jože mi je povedal, da se je s poti okoli sveta vrnil pred dvema letoma in da se v prihodnjih dneh z barko odpravlja na počitnice v Grčijo.

Ciper

21.6.

Skokca (pomožni čoln) je močno sonce sedaj dokončno ugonobilo. Vsi poskusi oživljanja so bili očitno zaman in izgleda, da se bom na Cipru od njega dokončno poslovil. Z Jelčom sva zato včeraj celo dopoldne lepila in popravljala drugi pomožni čoln, ki mu je na Sejšelih odpadlo dno. Izgleda, da sva bila pri tem vsaj delno uspešna, saj je bilo dno danes še vedno prilepljeno na čoln, spustila pa je “le” ena polovica čolna. Očitno bo potrebno še nekaj lepljenja in »flikanja«, da bo čoln spet uporaben.

V preteklih dneh sta se na barki oglasila Špela in Primož in nato nadaljevala s potepanjem po Cipru. Na potep po Cipru je pred dnevi odšel tudi Izi, Jelko pa je danes odletel domov.

Danes sem na barki sam. Čistim in pospravljam, dokler je na barki mir in prostor. A ne bo več dolgo tako. Že popoldne v Larnako priletijo moji domači, pa Katja in Hana, zvečer se nam pridružita še Špela in Primož in na barki bo zelo živahno. Komaj že čakam na Zlato, Anjo in Jona. Ponoči bomo odpluli na dobrih 300 milj dolgo pot proti grškemu Rodosu, a se bomo vmes verjetno še kje ustavili.

Ne vem, kako bo z internetom na grških otokih in ker bo sedaj tudi Zlata na barki, bodo vesti s poti prihodnjih dneh verjetno malo manj redne. V naslednjih desetih dneh bomo jadrali po Egejskem morju, nato prvi teden julija po Jonskem morju, proti sredini julija pa načrtujem vrnitev v Jadransko morje.

25.6.

V Larnaki so se mi v preteklih dneh pridružili Zlata, Anja, Jon, Katja, Hana, Špela in Primož. Po ogledu večernega utripa Larnake smo ponoči izpluli proti Pafosu na zahodni strani Cipra. Nova posadka je zapolnila vse postelje in vse kotičke na barki. Popoldne smo se za kratek čas zasidrali ob obali pri Afroditinih skalah, kjer se je po grški mitologiji rodila oziroma iz morske pene nastala boginja Afrodita. Primož in Špela sta se poleg nekaterih drugih veselo kopala v mrzlem morju, saj sta malo preveč na hitro prebrala zapis v vodiču in Afrodito zamenjala za boginjo plodnosti. Potem smo zapis o Afroditi bolj natančno prebrali in ugotovili, da je boginja poželenja, lepote in seksualnosti. Za načrtovanje družine bosta torej morala obrati kakšen drug način.

En dan smo nato preživeli v Pafosu, slikovitem in živahnem turističnem mestecu, nato pa smo se odpravili na 240 milj dolgo pot proti Rodosu. Vetra je bilo dovolj in v nasprotju s pričakovanji je pihal celo iz ugodne strani, najprej ponoči z juga in nato podnevi s severa. Novi sojadralci so se morali na hitro prilagoditi pravim jadralskim razmeram na morju, jaz pa se počasi prilagajam na številno posadko. Lepo in hitro smo jadrali in v enem dnevu po dolgem času prejadrali več kot 160 milj. Zato smo si lahko privoščili postanek na grškem otočku Megisti, ki leži tik ob turški obali. V prikupni in mirni ribiški vasici Kastellorizon smo zvečer uživali ob grški hrani, ki so nam jo postregli kar na pomol pred barko.

Danes nadaljujemo s potovanjem proti Rodosu, kamor bomo prispeli pod večer.

Grčija

27.6.

Rodos nam v sredo ni bil namenjen. V pristanišču je bila prevelika gneča in ni nam uspelo dobiti prostora ob obali, kjer bi se lahko privezali. Zato smo potem nadaljevali z jadranjem do otoka Simi in se ponoči privezali ob pomol pred samostanom v mirnem zalivu Panormitis. Zjutraj je moja mlada posadka ugotovila, da jim meniška družba ne odgovarja in da je zaliv veliko preveč miren, zato smo morali nemudoma nadaljevati s potovanjem proti Kosu, kamor smo prijadrali popoldne in tokrat uspešno našli privez v sicer zelo natrpanem pristanišču. V mestecu kar vre od množice turistov in upam, da bo naša mladina tukaj prišla na svoj račun. Na barki imam tako nekaj miru za “nujna vzdrževalna dela”.

Primož in Špela sta nas danes zapustila in ostaneta še nekaj dni na Kosu. Jutri gremo na sever po Dodekanezih do Lerosa ali morda Patmosa, nato pa se bomo spoprijeli (glede na vremensko napoved) s hudo vetrovnimi Cikladi.

30.6.

Zelo malo vetra je bilo zjutraj po odhodu s Kosa, zato pa veliko valov, po katerih smo se »guncali« s pomočjo motorja in počasi napredovali proti severozahodu. Po krajšem postanku na plaži ob Lerosu smo nadaljevali pot do Patmosa. Pri izboru kraja za nočni postanek je spet prevladalo dejstvo, da je na Patmosu turistično mestece in naša dekleta so si spet želela iti v »lajf« in nikakor ne sidrati v kakšni ribiški lučici, kaj šele v samotnem zalivu.

Na Patmosu smo se pred leti s Skokico že ustavili, ko smo jadrali v Turčijo. Takrat smo si z zanimanjem ogledali samostan na vrhu hriba, sedaj pa smo se zadovoljili s trgovinami in restavracijami v mestecu Skala.

Še pred sončnim vzhodom smo včeraj dvignili sidro in se odpravili proti 70 milj oddaljenemu Mikonosu. Želel sem izkoristiti nekaj nočnega zatišja in smo se s šibkejšim jutranjim severovzhodnikom najprej dvignili proti severozahodu, proti Ikariji in tako nabrali nekaj višine proti vetru. Dopoldne pa je v skladu z napovedjo močno zapihal meltemi, ki tukaj piha s severozahoda. Z močno skrajšanimi jadri smo na trdo jadrali proti zahodu, proti vetru in valovom. Bolj kot smo se bližali Mikonosu, bolj je pihalo. Zadnjo uro smo v preko trideset vozlih vetra jadrali samo še s tretjo krajšavo glavnega jadra in polovico cutterja. Popoldne smo prijadrali do Mikonosa in se zasidrali v zalivu na južni strani te grške turistične Meke. A tudi na sidrišču, čeprav je bilo na južni, zavetrni strani otoka, je pihalo preko trideset vozlov vetra in nisem si upal dati pomožnega čolna v vodo, da bi odveslali na obalo. Zaman smo na barki čakali, da bi veter pod večer popustil. Celo nasprotno, če okrepil se je tako, da nam je začelo orati sidro. Presidrali smo se na drugo stran zaliva, a ker tam ni bilo nič bolje, smo zvečer odpluli v sosednji zaliv, kjer smo se končno kolikor toliko varno zasidrali pod hribom, v plitvi vodi blizu plaže, med množico drugih zasidranih jaht. Glasba iz lokalov na drugi strani zliva je vabila, Anja si je želela ogledati finale nogometnega prvenstva, a veter v zalivu je bil premočan za naš pomožni čoln.

Danes zjutraj smo se po razbesnjenem morju v prelivu med Mikonosom in Delosom odpravili do pristanišča v Mikonosu. Za pet milj dolgo pot smo potrebovali tri ure proti kratkim, visokim, prelivajočim se valovom in žvižgajočem vetru. Kot bi bili ponovno v Rdečem morju. Na koncu pa smo vendarle našli prosto mesto v novem pristanišču, ki je še vedno veliko gradbišče in se zavezali ob betonski blok v bodoči marini. Dekleta in Jon so odšli po trgovinah v mesto, sam pa sem se lahko posvetil načrtovanju potovanja v naslednjih dneh.

Anja bo jutri z Mikonosa odletela domov, Katja in Hana pa nas zapustita pojutrišnjem nekje pred Atenami.

Vremenska napoved, ki sem jo videl na internetu, če nekaj dni obeta močan severni veter z močjo 7 do 8 Bf. Podobno napoved mi je poslal tudi Urban, tako da nima smisla čakati na izboljšanje. Upam, da nam bo jutri do večera uspelo prijadrati do Pozejdonovega templa na rtu Sounion. Če bo morje prehudo, pa se ustavimo že na kakšnem otoku vmes.

Z Zlato in Jonom nas bo pot nato vodila mimo Pireja skozi Korintski prekop v Korintski zaliv in nato med Jonske otoke, kjer se nam drugi teden pred vstopom v Jadransko morje pridružita nona in Jurij.

2.7.

Načrtoval sem pot proti Atiki, a se je obrnilo drugače. Ko sem pregledoval olje v motorju, sem ugotovil, da se je v olje v pogonski nogi začela mešati voda. Popustil je semering (podvodni ležaj) in v nogi je sedaj bela krema namesto olja. Izgleda, da se novi fiksni propeler in pogonska noga ne razumeta najbolje. Da bi jadrali hitreje, sem v preteklih dveh tednih pustil, da se je propeler med jadranjem vrtel. A propeler se ni samo vrtel, temveč je tudi tulil. Hitreje kot smo jadrali, bolj je tulil propeler. Šalili smo se, da imamo vključen turbo pogon, sedaj pa vem, da bi bilo bolje, da bi jadrali z zaustavljenim propelerjem, pa čeprav malo bolj počasi. Vse bolj spet razmišljam o sklopljivem propelerju.

Na srečo pa ima Lombardini servis na Sirosu, od Mikonosa kakšnih 20 milj oddaljenem otoku in na Siros smo včeraj popoldne preko razbesnelega morja z občasno tudi preko 40 vozli vetra tudi prijadrali. Prvič na vsej poti okoli sveta smo jadrali s četrto krajšavo glavnega jadra in še to ja bilo nekajkrat preveč. Zvečer se je na barki že oglasil Lombardinijev mehanik, danes pa me čakajo pogajanja za čim nižjo ceno za dvig barke v ladjedelnici. Če je s pogonsko nogo narobe samo to kar mislim, potem imam rezervne dele s seboj in bo popravilo lahko razmeroma hitro.

2.7.

Današnji dan mi je minil med upom in obupom. Najprej sem se zjutraj z lastniki ladjedelnice pogajal za ceno dviga barke iz vode, nato sem imel težave delavce prepričati, da kljub vetru barko spravijo iz vode. Pravzaprav so barko na vozičku, na katerega sem zapeljal, kar odpeljali iz vode. Nato je mehanik razstavil pogonsko nogo in ugotovil, da moji rezervni deli ne ustrezajo, Potem smo ustrezne ležaje našli v tukajšnji trgovini in ko je mehanik vse skupaj sestavil nazaj, je ugotovil, da je počeno ohišje pogonske noge in da je bilo vse njegovo delo zaman. Skozi razpoko je torej pritekala voda v menjalnik in izgleda, da za puščanje vode vendarle ni bil kriv propeler. Rezervne noge pri Lombardinijevem zastopniku v Atenah nimajo na zalogi.

Še enkrat me bo izgleda iz zagate rešila gospa Maselj iz Lombardinijevega zastopništva v Ljubljani, ki je našla rezervno pogonsko nogo, jo že poslala v Grčijo in obljubila, da bo jutri na Sirosu. Naj se ji besede pozlatijo.

Barka je torej na suhem v ne ravno lepo urejeni ladjedelnici, Zlata in Jon se dolgočasita in sprehajata po mestu, Katja in Hana pa sta že odšli z barke, saj jutri iz Aten odpotujeta domov.

4.7.

Čudež se včeraj žal ni zgodil in pošiljke z rezervnimi deli tudi danes dopoldne še ni bilo. Obljubljajo za popoldne. Mehanikarja sem prosil, da pride popoldne, v ladjedelnici se skušam dogovoriti, da bi barko jutri porinili nazaj v morje.

Žal imajo tudi v Grčiji vikend in bo vse skupaj težko urediti. Če bo zamud in težav preveč, bomo dali barko morda v morje že danes (dokler tukaj še kdo dela) in bomo odjadrali brez motornega pogona – podobno kot v Rdečem morju. Zaenkrat nam ne preostane drugega, kot da čakamo.

8.7.

Zadnje dni smo malo več potovali, zato sem šele danes spet prišel do interneta. Prihod v Izolo do 18. julija sedaj spet izgleda veliko bolj uresničljiv.

V četrtek se čudež ni zgodil in tudi v petek dopoldne rezervnih delov iz Slovenije še ni bilo na Sirosu. Nestrpno sem telefonaril na Fedex  in v Slovenijo, a povsod so mi zagotavljali, da je pošiljka v tranzitu in da jo bom kmalu dobil.

Na slepo srečo sem se dogovoril z mehanikom Stamatisom, da si zame rezervira petkovo popoldne in pride na barko. Stamatis me je nejeverno gledal, saj sem ga isto prosil že dan prej, pa potem pošiljke še ni bilo. Tudi v ladjedelnici sem se poskušal dogovoriti, da mi barko v soboto porinejo nazaj v vodo. Sam pri sebi sem že resno razmišljal, da odplujem s Sirosa brez motornega pogona, če pošiljka v petek nebi prišla. Čakanje na suhem, v zanemarjeni, umazani ladjedelnici je bilo preveč duhamorno že zame, kaj šele za Zlato in Jona. Za popestritev smo si za en dan sposodili štirikolesni motorček in se malo zapeljali po sicer zanimivem in lepem otoku.

Potem pa so se v petek popoldne čudeži vendarle pričeli dogajati. Najprej je s popoldanskim trajektom prišla pošiljka z rezervnimi deli iz Slovenije. Potem sta na barko prišla kar dva mehanika, poleg Stamatisa še Jorgos, njegov sin. Vsi skupaj smo odmontirali in prestavili motor in nato z njega odstranili staro pogonsko nogo, ter namestili novo in vse namestili nazaj. Vse skupaj je trajalo morda tri ure in vmes se je pri barki oglasil še eden od lastnikov ladjedelnice in rekel, da bo raje počakal še kakšno uro in porinil barko nazaj v morje že v petek, kot pa da bi moral priti nazaj v soboto. In potem je bila Skokica pozno popoldne zares spet v vodi, vse je delovalo, nikjer ni nič puščalo in nasmeh se je vrnil na moja lica. Z Zlato sva barko le še očistila in nemudoma smo izpluli iz Ermoupolisa, kjer je bil zadnje štiri dni naš dom.

Zadnje štiri dni je veter vseskozi žvižgal med vrvmi na jamboru, sedaj pa se je popolnoma umirilo in popravljeni motor je bil takoj na preizkušnji. Na severu Sirosa smo zavili proti prelivu med Keo in Kithnosom in nato v Saronski zaliv mimo otoka Algina proti Korintskemu prekopu.

Ponoči so nad okolico Aten divjale nevihte in strele so nam kazale pot. Usmilil pa se nas je tudi veter, ki je zapihal s severa in vsaj za nekaj ur sem lahko raztegnil jadra. Vmes smo blizu rta Sounion doživeli (in preživeli) obisk čolna grške obalne straže, ki je neosvetljen prihrumel nad nas, ko pa sem s svetilko začel svetiti proti črni pošasti, so prižgali žaromete in nas osvetlili, kot bi bili v filmskem studiu. Močna svetloba je prebudila Zlato, le Jon se pri nočnem počitku ni dal motiti. Ko so stražarji preverili naše in ladijske dokumente in ugotovili, da je z njimi vse v redu, so nam zaželeli srečno plovbo in odpluli smo vsak v svojo smer. Proti jutru je južno od Aten veter pojenjal in za nekaj ur me je za krmilom zamenjala Zlata.

Pred poldnevom smo pripluli pred Korintski prekop in ko sem denarnico olajšal za 167 evrov za »cestnino«, smo zelo kmalu lahko nadaljevali s plovbo skozi prekop na koncu konvoja ladij in jadrnic.

Korintski zaliv nas je v začetku pričakal s severnim vetrom, a je bilo že čez kakšno uro potrebno ponovno prižgati motor in z njegovo pomočjo smo nadaljevali pot po mirni vodi zaliva. Občutek je bil, kot da plujemo po kakšnem Alpskem jezeru, saj ozki Korintski zaliv z obeh strani obdajajo visoki hribi.

Za cilj sobotne poti sem si izbral otoček Trizonia na zahodni strani zaliva. Ko pa smo bili pozno popoldne le še deset milj oddaljeni od otočka, je od zahoda prihrumel močan veter in prej lagodna plovba se je spremenila v mokro jadranje in bitko za vsako prejadrano miljo proti vetru. Bitke se včasih ne izidejo brez žrtev in tokrat jo je skupilo kevlarsko cutter jadro, ki se je na nekaj mestih natrgalo. Po treh urah križarjenja ostro v veter od ene do druge obale zaliva, nam je v večernem mraku uspelo prijadrati do marine na Trizoniji. Da večerno jadranje ni minilo brez »človeških žrtev«, je poskrbela še Zlata, ki je med privezovanjem v marini na mokri in zato spolzki palubi barke grdo padla. Seveda sem bil jaz kriv za njeno nerodnost. Namesto na večerni sprehod, se je Zlata komajda lahko zvlekla do postelje v kabini in vmes poleg mene preklela še vsa morja, jadrnice in mornarje sveta.

Nedeljsko jutro je bilo bolj prijazno in po jutranjih igrah z žogo na bližnjem igrišču smo se dopoldne odpravili naprej. Najprej smo v brezvetrju pluli pod visečim patraškim mostom, nato pa smo po Patraškem zalivu zapluli v Jonsko morje. Popoldne se je podobno kot dan pred tem začel krepiti zahodnik in zopet smo lahko jadrali. Za nočni postanek sem si izbral otok Atokos, pa se je veter proti večeru obrnil na sever in okrepil, da je bilo ponovno potrebno križariti ostro v veter. Po nekaj obratih proti vetru sem spoznal, da bomo s takšnim vetrom prej na Itaki, čeprav je bila od nas oddaljena nekaj milj dlje. Zavili smo proti jugu Itake in v vse močnejšem vetru postopoma krajšali jadra. Pri Itaki pa je veter ponovno obrnil na zahodnik, kar smo izkoristili za hitro jadranje po mirni vodi ob otoku navzgor in se v večernem mraku privezali ob pomol v lučici Kioni na severovzhodu Itake. Med jadranjem o Itaki sva z Zlato Jonu pripovedovala o Odiseju in njegovih potovanjih, o kiklopih, sirenah in o krajih na Itaki. Pripoved ga je tako prevzela, da smo med večernim sprehodom v trgovini morali kupiti spominek z Odisejevo podobo.

Za potovanje proti severozahodu je v Jonskem morju potrebno vstajati zgodaj in izkoristiti jutranja brezveterja ali pa vzhodnik, preden se popoldne okrepi severozahodnik. Tudi mi smo zato že v jutranjem mraku odrinili na pot in sončni vzhod doživeli med čudovitimi otočki pri Levkasu, kjer smo se ob bližnji plaži spotoma tudi za krajši čas ustavili. Dopoldne smo šli po Levkaškem kanalu in mimo premičnega plavajočega mostu nadaljevali pot proti »zalivu dveh skal«, kjer smo bili za srečanje dogovorjeni z Jožem Mušičem, slovitim slovenskim jadralcem. Jože mi je z nasveti pomagal pri načrtovanju moje plovbe okoli sveta in pred časom sem mu obljubil, da ga povabim na kozarec vina, če mi uspe objadrati svet. Sedaj sem to obljubo lahko izpolnil. Jože je bil s svojo jadrnico Melody zasidran v zalivu in ravno ko je priveslal k nam na obisk, je Jon na trnek ujel lepo ribo. Jože je tej ribi dodal nekaj svojih, ki jih je nalovil zjutraj in Zlata nam je vsem skupaj pripravila lepo ribjo večerjo. Večer nam je hitro minil ob pogovoru o naših potovanjih po svetu.

Zjutraj smo z jutranjim vzhodnikom odjadrali najprej proti Mourtosu, kjer smo obnovili naše zaloge hrane in pijače, nato pa proti Krfu, kamor naj bi danes prišla nona in Jurij. A ker se je pokvarilo Adrijino letalo, bosta na Krf priletela šele jutri. Kakšen dan bomo nato še v Grčiji, nato pa bomo odjadrali v Jadran.

V tukajšnji marini v Benitseju sem popoldne srečal še enega slovenskega svetovnega jadralca, Jožeta Šketa, ki z ženo Vesno in barko Vesno v Grčiji preživlja dopust. Verjetno bo sledil še en večer z jadralskimi pogovori.

Italija

10.7.

Če nam je na začetku naše poti jugo nagajal pri izhodu iz Jadranskega morja, nam sedaj močan severozahodnik in predvsem neprijetni nasprotni valovi otežujejo vrnitev v Jadran. Včeraj smo si zatočišče pred navali vetra našli v zavetrnem zalivu na zadnjem Grškem otoku Errikousa, danes zgodaj zjutraj, ko je kazalo, da se veter umirja, pa smo nadaljevali s potjo proti domu. Namen je bil jadrati proti dobrih 180 milj oddaljenemu Dubrovniku, a je bilo 25 do 30 vozlov severozahodnika močnejših od mojih želja. Seveda sem moral upoštevati tudi vse glasnejše pritoževanje moje družine (ki jim stalno zalivanje z morsko vodo ne ustreza), zato smo zavili proti 50 milj oddaljenemu Otrantu, kjer bomo počakali, da severozahodnik popusti. Včeraj smo natrgali še drugo cutter jadro, tako da smo danes lahko jadrali le še s skrajšano genovo in bom moral v prihodnje še bolj paziti.

Med sprehodom po Otrantu sem spotoma pogledal vremenske napovedi na internetu in videl, da se bo veter jutri popoldne začel obračati, naslednje dni pa bo začel pihati celo jugo. Bomo videli, če bomo zares te sreče.

Pri Otrantskem rtu smo prijadrali v Jadransko morje in pri tem je Skokica prekrižala svojo pot s tisto iz druge polovice aprila 2006, ko smo začenjali z jadranjem okoli sveta. Krog je torej sklenjen, sedaj se je potrebno z barko “le” še varno vrniti domov v Izolo. S sojadralci smo se dogovorili za žurko prihodnji petek ob zaključku poti, a iz odziva na internetu in po SMS-jih sklepam, da mi v Izoli pripravljajo cirkus. Verjetno mi bo nerodno in le upam, da nam bo zares uspelo pravočasno prijadrati v Izolo.

Hrvaška

13.7.

Nagaja mi počasni internet, zato samo na kratko:

V preteklih dneh smo iz Otranta jadrali čez Jadran do Cavtata in nato k skakalnim prijateljem na Mljet. Danes, ko je končno zares zapihal jugo smo prijadrali do Pelješca.

V naslednjih dneh nameravamo v pospešenem tempu nadaljevati pot po Dalmatinskih in Kvarnerskih otokih in ob Istri do Izole. Z nekaj sreče bomo tam v petek.

14.7.

Jadransko morje nam te dni ne ponuja sproščenega jadranja, kakršnega smo bili navajeni v preteklih letih. Včeraj smo jadrali z močnim jugom, ponoči smo imeli v okolici Hvara nevihte, danes smo se proti močnemu severozahodniku priborili do Tribunja. Za naslednje dni je napovedana močna burja. Jutri na barko dobim okrepitev, saj v Zadar prideta Darko in Uroš.

Slovenija

Spet doma

V petek 18.7. smo s Skokico po dveh letih in dobrih treh mesecih prijadrali nazaj v Slovenijo. Prijatelji in predstavniki izolske marine so nam v Izoli pripravili lep sprejem in naše druženje in skupno obujanje spominov na različne dogodke s pravkar končane poti se je zavleklo pozno v noč.

Na sliki iz izolske marine je glavnina mojih sojadralcev, ki so se mi za krajši ali daljši čas pridružili na  različnih koncih sveta.

Podobno kot na našem skupnem jadranju sem tudi včeraj lahko spoznal, da obstaja veliko različnih pogledov na jadranje z menoj in na moje “poveljevanje”. Da vse skupaj vendarle ni bilo tako slabo dokazuje dejstvo, da sem barko v enem kosu pripeljal domov, da na poti nikogar nisem izgubil in da so mi sojadralci pripravili prisrčen sprejem (pa čeprav so me ob prihodu za dobrodošlico oblečenega vrgli v vodo).

Na poti okoli sveta sem okusil dovolj samostojnega jadranja, da sem znal ceniti to, da sem imel na barki med potovanjem včasih tudi družbo prijateljev in družine. Jadranje je bilo takrat prijetnejše in z njihovo pomočjo tudi varnejše.

Včeraj sva z Zlato pospravljala po barki in pregledovala opremo. Veliko opreme je potrebno popravila. Svet sem objadral z enim kompletom jader, a na jadrih je sedaj toliko zaplat, da so potrebna bolj strokovnega popravila. Podobno je tudi z drugo jadralsko opremo, za katero je pogosto zmanjkovalo časa za sprotno vzdrževanje in čiščenje.

13.4.: V četrtek dopoldne se nas je po nekaj urah jutranjega motoriranja burja zopet usmilila in smo spet lahko jadrali ter popoldne tudi skorajda glisirali mimo Kornatov, Žirja, Drvenika in Šolte do Hvara, kamor smo prijadrali še pred večerom. Ker smo tja prijadrali le 10 minut pozneje, kot so zjutraj padale stave, so Stanežičani seveda morali častiti večerjo. Sam sem izkoristil poznavanje vremenske napovedi z močno burjo, ostali pa so videli le jutranje brezveterje.

14.4.:  S Hvara smo zopet odpluli zelo zgodaj in vzhajajoče sonce je večino posadke zbudilo, ko smo bili že blizu Pelješca. Burja nas je še naprej spremljala, a je v kanalu pred Korčulo popustila. Prvič se je tudi toliko otoplilo, da smo vsaj za nekaj časa lahko slekli bunde in sneli kape. V Korčuli je bilo potrebno napolniti rezervoarje z nafto, saj smo od doma štartali s precej praznimi, nato pa smo se mimo bencinskih črpalk vozili ob precej čudnih urah. Ko smo na črpalki v Korčuli poleg nafte hoteli dotočiti še nekaj vode, pa nas je “prijazni” uslužbenec INE “prijazno” nekam poslal in z vodo ni bilo nič. No, ja, saj nam je še ni primanjkovalo, a razsipali z njo tudi ne bomo. V prijazno toplem dnevu smo z naraščajočim maestralom odjadrali proti Mljetu. Na Mljetu smo se nameravali zasidrati v zalivu pri Polačah, pa je postal maestral že tako močan, da nebi imeli ravno veliko miru. Ker je vremenska napoved za naslednje dni obetala jugo, smo se odločili nadaljevati z jadranjem, dokler imamo še ugoden veter. S 7-8 vozli hitrosti smo po vse večjih valovih kar “drveli” proti Dubrovniku. Pred večerom smo se za kratek čas zasidrali pri Šipanu, da smo v miru lahko zmontirali še nekaj palubne opreme potrebne za jadranje v močnem vetru. Del posadke pa je poskušal iz zimskega spanca prebuditi Suzukija (pomožni motor za čoln). Po kar precej časa in po nekajkratnem odvijanju in čiščenju svečke, jim je to na srečo uspelo in motor je veselo zabrnel. Prvo vžiganje po zimskem premoru je vedno precej zamudno in je bilo ravno pravšnje opravilo za mojo tehnično zares zelo visoko izobraženo posadko.

V večer smo nato odjadrali proti Dubrovniku, kjer so se Stanežičani izkrcali. Urban se je odločil, da bo svoje potovanje z nami podaljšal do Otranta in si je na hitro spremenil svoje letalske karte. Na carinskem pomolu smo uredili izstopne formalnosti za plovbo iz Hrvaške in se poslovili od prijateljev, ki so na cesti pred hotelom modrovali o tem, ali bi šli kar takoj domov z najetim avtom, ali pa prespali v hotelu in si naslednji dan ogledali Dubrovnik.

Odpluli smo v noč, maestral je popustil, a ostali so valovi. Do jutra smo motorirali in se guncali po v začetku še precej velikih bočnih valovih. Čez dan je nato na srečo zapihal najprej vzhodnik, s katerim smo ravno še lahko jadrali ostro v veter, proti večeru pa se je začel krepiti jugo. A takrat smo bili že blizu italijanske obale. Pospravili smo jadra in odmotorirali še zadnjih nekaj ur proti vetru in naraščajočim valovom z juga. Ko so imeli na drugi strani Jadrana naši telefoni zopet povezavo z omrežjem, smo izvedeli, da so Andrej, Dik, Tone in Matevž vendarle ostali v Dubrovniku, preživeli tam lep dan in zvečer odpotovali domov. Ponoči smo se privezali v mirnem Otrantu. Pristajanje s pomočjo računalnika, novih elektronskih kart in z njimi povezanega GPS-ja je pravo razkošje in varno tudi v temni noči.

16.4.: Nedeljsko jutro in večino dopoldneva smo na mirnem privezu v glavnem kar prespali, saj je bil to prvi malo daljši premor po odhodu iz Izole pred petimi dnevi. Popoldne je domov odpotoval Urban. Zunaj za valobranom je navijal južni veter in so se belili valovi. Proti večeru se je veter malo umiril in obrnil na vzhodnik. To je bilo dovolj, da sva se z Zlato odločila, da skušamo še isti dan priti do St. Marie di Leuce in tam prenočiti v novi marini. Nekajurno jadranje do tja sploh ni bilo naporno, z izjemo zadnjih nekaj milj okoli rta in svetilnika, kjer je veter popolnoma pojenjal, precej visoki valovi pa so prihajali z vseh smeri. Zapustili smo Jadran, zapluli v Jonsko morje in se privezali na pomolu v marini. Pred spanjem smo si z Jonom in Zlato privoščili še malo daljši sprehod po kljub pozni ure še zmeraj živahnem mestecu. Na recepciji marine smo še preverili vremensko napoved (rahel jugo-vzhodnik) in plačali. Cena je bila še izven-sezonska – 12 EUR.

17.4.: Ker zaradi praznika za nakup svežega kruha skoraj nismo imeli upanja, smo na pot s pete proti prstom italijanskega škornja odrinili še v jutranjem mraku. Dan je bil turoben, oblačen, hladen, meglen in takorekoč brez vetra. Cel dan in in polovico noči smo bili zato obsojeni na motoriranje. Sam sem malo “šraufal” po barki, Zlata in Jon pa sta se igrala v notranjosti. Ponoči se je megla tako zgostila, da so pozicijske luči svetile kot reflektorji in se je videlo le nekaj metrov okoli barke. Je pa vsaj začelo pihati in jadranje nas je odrešilo mučnega brnenja motorja. Na radarskem zaslonu sem opazoval ladje, ki so v megli plule mimo nas in med trobljenjem ladijskih siren sem bil hvaležen Slavcu Šikonji, ki mi je svetoval, naj si nabavim radar. Brez radarja bi se v tej gosti megli počutil precej slabo. Dobro, da je Zlata spala, sicer bi bilo verjetno nekaj “panike”. Bilo je tako vlažno, da je kondenzirana voda kar v manjšem curku z jadra po bumu tekla na palubo.

18.4.: Z jutrom je megla počasi začela izginevati in kmalu smo videli tudi obalo pri prstih italijanskega škornja. Veter je vse bolj jačal, tako da sva z Zlato najprej krajšala obe jadri, nato pa jih pospravila in razvila cutter jadro in ga prvič tudi resno preizkusila. Ko je hitrost vetra začela presegati 40 vozlov sva začela navijati še cutter in Jonu nadela rešilni jopič. V Jonsko morje smo pripluli skoraj brez vetra, iz njega pa smo divjali v jugovzhodnem vetru, ki se je v sunkih bližal 60 vozlom, hitrost Skokice pa skorajda ni več padla pod 8 vozlov. Zjasnilo se je in kmalu smo zagledali zasneženo Etno na Siciliji in se nezadržno bližali Reggio-u di Calabria, našemu današnjemu cilju. Jonu sva pri svetilniku pokazala, kje se neha Jonsko morje in začne Tirensko. Kakšne opazne razlike med njima res ni mogel videti, a mu je bilo vseeno hudo, da je njegovega, Jonskega morja že konec. Malo me je bilo strah, kako bo v tako močnem vetru, ko bomo obrnili okoli rta proti severu v Messinsko ožino, a je bil veter vseskozi z nami in nam je še naprej pihal od zadaj. V Reggiu sva z Zlato kljub močnemu vetru v luki nekako pristala ob pomol, pa nas je kmalu prišel poditi črpalkar z bližnje pumpe rekoč, da tam tankajo ladje. Pomiril se je, ko sem mu obljubil, da bomo tudi mi tankali, ko se malo spočijemo in pojemo opoldanski zajtrk. Popoldne smo odšli na sprehod in po nakupih, še prej pa sem zaradi ljubega miru dotočil nekaj litrov nafte. Med nakupovanjem se je zopet pooblačilo in stemnilo. Na hitro smo se vrnili v luko in prišli na barko, ko se je razbesnela nevihta. Tudi v luki se je morje precej razburkalo in z barko je bilo potrebno bežati od pomola, ker so bokobrani in privezne vrvi že nevarno ječale. Med nevihto smo skupaj s še nekaj drugimi jadrnicami krožili po pristanišču in se, ko je bila glavnina nevihte mimo, privezali ob valobranu na drugem koncu luke. Tam smo prespali noč, gugajoč se sicer v valovih trajektov, ki so vozili mimo na Sicilijo, a vendarle razmeroma varno.

19.4.: Po jutranjem teku in zajtrku s svežim kruhom (prvič po izplutju iz Izole – ne vem, kako bom kar se kruha tiče zdržal pot čez Atlantik) smo odpluli med vrtinci Scile in Karibde skozi Messinsko ožino proti severu in nato ob SV Sicilski obali proti zahodu. Vrtincev v ožini nismo videli, je bil pa zelo gost ladijski promet po dolgem in počez, kot bi imele ladje nekakšno regato. Popoldne ob Siciliji je veter zopet ojačal, a tokrat žal od zahoda in je bilo potrebno križariti proti vetru. Napredovanje je bilo počasno in v ostrih valovih mučno. Do večera smo se “privlekli” do Milazza in se privezali v marini. Tu smo doživeli prvi cenovni šok na poti, privez čez noč je stal kar 60 EUR. Kar smo v glavnem z zastonjkarskimi privezi prihranili v prejšnjih dneh, so pokasirali tukaj. Za nami je bil preveč naporen dan, da bi se mi ljubilo iti prevezati se drugam.

20.4.: Po obveznih jutranjih nakupih drugega dela družine, smo se odločili, da gremo na pizzo in nato popoldne na Eolske otoke. Pizze nismo dobili (pečejo jo šele zvečer), smo pa bili z zmernim zahodnikom kar hitro na Vulcanu, prvem od Eolskih otokov. Vulcano je še aktiven vulkanski otok, a je videti le brbotanje plinov v vodi in blatu in seveda dim, ki se dviga iz kraterja vulkana. Bolj aktiven je vulkan na Etni in pa predvsem na bližnjem Stromboliju, kjer je ponoči možno videti žarečo lavo, kako teče proti morju in velja za svojevrsten naravni svetilnik, ki že od antičnih časov ponoči kaže pot mnogim generacijam mornarjev. Zasidrali smo se v zalivu polnem plinskih vrelcev in temu primernih vonjav (po gnilih jajcih) in seveda sem v svoji radovednosti splezal na vulkan na rob kraterja. Zvečer smo odrinili na pot in v brezvetrju celo noč premotorirali.

21.4.: Ponoči, ko je dežurala Zlata, smo doživeli obisk motornega čolna, ki nas je obsvetljeval (in strašil) z močnimi žarometi, da nismo videli za kaj gre. Ko so se nas usmilili in žaromete obrnili stran, sva videla, da gre za čoln finančne straže. Želeli so vedeti, od kod smo, kaj počnemo in kam gremo. Ko sem povedal, da smo iz Slovenije in potujemo na Sardinijo, so se malo posvetovali, še nekajkrat povprašali “Sardegna?, Sardegna?”, ter nam končno zaželeli srečno plovbo in odhrumeli v noč. Zjutraj se je na obzorju začel kazati otok Ustica in odločili smo se, da si gremo tja malo pretegniti noge. Ustica je majhen otok približno velikosti Suska takorekoč sredi Sredozemskega morja, za katerega kakšen dan nazaj še vedel nisem. Potem pa sem ga “odkril” na karti blizu naše poti in smo ga šli pogledat. Po sprehodu in sladoledu smo se vrnili v pristanišče na našo barko in odjadrali proti Sardiniji. Do tam je približno dan in pol plovbe. Na srečo je bilo ravno prav severnika za ugodno jadranje skozi noč. Občasno, ko je veter malo popustil, pa smo si pomagali z motorjem.

22.4.: Popoldne so se na obzorju prikazali prvi obrisi Sardinije. Proti večeru smo v precej močnem vetru kar drveli proti jugu Sardinije in se zasidrali v zalivu Malfatano južno od Cagliarija. Tokrat smo se v bistvu sploh prvič na tej poti zasidrali za čez noč. Do sedaj smo večino noči prepluli, nekaj pa smo jih prespali privezani ob pomol. Zaliv naj bi bil dobro zaščiten proti severu in vzhodu, a je veter v njem ponoči v sunkih bril s hitrostjo tudi preko 30 vozlov. Novo Mušičevo sidro je bilo prvič na resnem preizkusu in ga je dobro opravilo. Proti valovom je bil zaliv dobro zaščiten, tako da smo mirno prespali.

23.4.: Zjutraj se mi v močnem vetru ni dalo veslati na obalo tako, da je odpadel jutranji sprehod. Le dvignili smo sidro in odjadrali naprej ob južni Sardinijski obali mimo vetrovnih zalivov Teulada in Palmas proti otoku San Pietro, kjer smo popoldne pristali ob pontonskem pomolu v marini mesta Carloforte.

24.4: Naslednji dan smo po dopoldanskem teku, nabavi novih zalog hrane v bližnjem marketu in ogledu vremenske napovedi na recepciji marine, odjadrali proti Menorci. Napoved je obetala veliko vetra iz za nas ugodne jugovzhodne smeri, dejansko stanje na morju pa je napovedi preseglo vsaj še za eno stopnjo. Vetra je bilo za več kot 30 vozlov, višina valov pa je po nekaj urah že začela presegati 5 metrov. Jadranje je postajalo po začetnem uživanju vse težje in napornejše, samokrmilnik po nekaj urah ni bil več kos svoji nalogi in potrebno je bilo ročno krmariti. Napredovali smo zelo hitro, kljub temu, da smo imeli razvitega le polovico prednjega jadra. Čez dan je bilo vse v redu, ponoči pa je postalo naporno, saj me je začelo zdelovati pomanjkanje spanca. Proti jutru me je kot ponavadi za nekaj ur zamenjala Zlata, ki pa so jo že “načeli” valovi in neugodno guncanje barke.

25.4.: V Mahon na Menorci smo pripluli še pred večerom in se privezali ob obalo v tamkajšnji marini. Sprehod in večerja v bližnji restavraciji, ob kateri smo praznovali rojstni dan, sta končno precej dvignila tudi Zlatino razpoloženje. Mahon je zares mondeno, lepo urejeno špansko turistično mesto in na podlagi Sicilijanske izkušnje me je bilo kar strah cene za pristaniške pristojbine, za katero sem predvideval, da jo bom moral plačati v tamkajšnji kraljevski marini. Pa ni bilo nikogar naokoli in tudi recepcija je bila zaprta. Mahon je pač v aprilu še spal svoje izven sezonsko spanje. Moja denarnica je bila temu hvaležna, pa tudi meni so bolj všeč kraji, kjer ni veliko ljudi.

26.4.: Zjutraj smo se odpravili proti Mallorci. “Kakšnih 12 ur jadranja bo do tja”, sem rekel, Zlata pa je samo odsotno skomignila z rameni in se na palubi predala jutranjemu soncu in igranju z Jonom. Dan je bil zares lep, veter je od prejšnjega dne precej popustil, tako da smo zopet lahko jadrali s polnimi jadri. Valovi so bili še naprej visoki, a niso več kipeli in precej so se podaljšali. Popoldne smo se odločili za kratek postanek v zalivu na jugovzhodni strani Mallorce in v trgovini v Porto Pietru izdatno dopolnili zaloge hrane in pijače za prihajajočo povečano družinsko posadko. Nadaljevali smo s plovbo do Coloni-je San Jordi, kjer je Jon zvečer na tamkajšnji peščeni plaži končno prišel do velikega peskovnika. Že nekaj dni je prosil, da bi šel on rad na plažo in ko sem mu obljubil, da se bomo zasidrali pri plaži, je celo popoldne pripravljal svoje kanglice, lopatke, grabljice in druge igrače, da jih bo odnesel s seboj. Jon je torej prišel na svoj račun in zvečer sva imela z Zlato kar nekaj težav, da sva ga še pred polnočjo spravila nazaj na barko.

27.4.: Zjutraj je postala nestrpna Zlata, ki si je po dvotedenski odsotnosti čimprej želela videti najine manjkajoče otroke. Že navsezgodaj smo morali odpluti proti Palmi, da prihoda družine nebi zamudili. Seveda smo bili pri letališču nekaj ur prezgodnji. Zlata in Jon sta se odšla igrat na plažo, sam pa sem natočil gorivo v marini v C’an Pastilli. Ko so naši prišli na barko smo bili spet popolna družina in odpravili smo se proti Palmi. Skokico smo privezali ob pomol v marini pri črpalki za gorivo, ki je bila že zaprta in odšli na sprehod po mestu. Po ogledu mesta smo se vrnili, se vkrcali in odpluli proti Ibizi. Ponoči med njenim dežurstvom na plovbi proti Ibizi je imela Zlata zopet težave z vojaško ladjo, ki se ji ni in ni hotela umakniti. Ko smo pripluli že zelo blizu, je Zlata vendarle ugotovila, da je ladja zasidrana in se ji je morala sama izogniti.

28.4.: Ibiza se je že kopala v jutranjem soncu, ko smo pripluli do tja. Zavili smo v pristanišče in se na obrobju privezali na obalo. Zlata,

mama in otroci so odšli na “kratek” potep po mestu. Pod večer smo zopet odjadrali naprej. Tokrat je bil naš cilj jug Pirenejskega polotoka, oddaljen slab dan plovbe. Kakšnih zelo točnih ciljev si za vmesne postanke ponavadi ne postavljam. Prilagajamo se vetru in morju ter seveda razpoloženju in trenutnim željam posadke in krmarja. Odjadrali smo z ugodnim vetrom, ki pa je proti jutru popustil in zopet je bilo potrebno potovati s pomočjo motorja. Morje se je povsem zgladilo tako, da je bila plovba mirna.

29.4.: Pripluli smo v Palos, kjer smo napolnili prazne rezervne posode za gorivo, dopolnili zalogo hrane, zopet malo trenirali in se sprehodili po mestu. V Palosu je bilo veliko potapljaških šol in ljudi v potapljaških oblekah smo množično srečevali tako na plažah, kot tudi na mestnih ulicah. Izgleda, da mora biti pod vodo na tistem koncu zares lepo. Dogovorili smo se, da zvečer nadaljujemo s potovanjem in da ponoči najdemo kakšno sidrišče, kjer bomo prespali. Zlata in otroci so kot ponavadi zvečer na računalniku gledali filme, mama se je zatopila v knjigo, jaz pa občudoval sončni zahod, urejal svoje misli in snoval načrte. Še pred polnočjo sem v zalivu pri Cartagheni spustil sidro in se v podpalubju pridružil ostalim, ki so že spali.

30.4.: Pa nisem dolgo spal. V zaliv so z odprtega morja pričeli prihajati vse večji valovi in začelo nas je premetavati tako, da smo se komaj držali postelj. Ni ostalo drugega, kot da sem dvignil sidro in odpotovali smo naprej proti jugozahodu. Jutro je bilo megleno in sonce se je šele pozno prebilo skozi meglo. Ustavili smo se v ribiški luki v Carbonerasu, enem od nastajajočih turističnih mest. Med sprehodom in tekom po kilometrskih plažah smo si med apartmajskimi naselji v bližnji soseščini ogledali tudi ogromen industrijski

kompleks s termoelektrarno, cementarno in razsoljevalno tovarno za pridobivanje pitne vode iz morja. Jug Španije je precej sušen, skorajda brez vegetacije, padavin in talne vode je malo in je razsoljevanje skorajda edini način za pridobivanje sladke vode v teh krajih. Pozno popoldne smo odpluli naprej proti Malagi. Ponoči smo jadrali mimo Almerije.

1.5.: Popoldne smo se v Benalmadeni srečali z Mattijem, mojim finskim prijateljem in njegovo številno družino,. Skupaj smo odšli na večerjo in se za naslednji dan dogovorili, da Matti za nekaj dni pride na barko, njegova žena pa mojo družino odpelje na letališče. V tamkajšnji marini sem želel natočiti nafto, pa jim jo je zmanjkalo in smo natočili “samo” vodo. Vodni tanki so bili tudi bolj prazni kot naftni in izgleda, da imamo na potovanju toliko sreče z vetrom, da je poraba nafte bistveno manjša kot poraba vode.

2.5.: Pred poldnevom smo se poslovili. Malo mi je bilo hudo, pa saj se že čez en teden ponovno vidimo, ko pridem s Portugalske domov. Zlata, Jurij , Anja in Jon so iz Malage odleteli proti Benetkam, mi pa smo odpluli proti Afriki. Nekaj ur smo v lepem vremenu z vzhodnikom kar lepo jadrali in občutek sem imel, da lepo napredujemo proti jugozahodu, proti Afriki, proti Ceuti. Španska obala je počasi izginjala na desni, le Afrike ni in ni bilo videti. Pa bi jo že morali, saj smo po števcu milj naredili že več kot polovico od predvidenih 65 milj in vidljivost je bila dobra. Malo se mi je zdelo sumljivo in sem najprej še enkrat preveril smer, nato pa vključil računalnik in GPS. Kmalu mi je postalo jasno, da jadramo sicer v pravo smer, a zaradi proti toka napredujemo zelo počasi. Pri hitrosti barke na vodo okrog 5 vozlov, smo proti Ceuti napredovali le 1-2 vozla. Nasprotnega toka je bilo torej za več kot 3 vozle. Seveda sem prižgal motor in tako s kar precej plina in tudi s pomočjo vetra in jader barko “pospešil” na okoli 4 vozle hitrosti proti cilju. Slišal sem že za močne plimske tokove v Gibraltarski ožini, a tukaj smo bili le še precej daleč od Gibraltarja in jih nisem pričakoval. Pozno opoldne je nasprotni tok popustil, tako da smo zvečer vendarle še ob primerni uri pristali v Ceuti.

3.5.: Jutro je bilo ponovno sončno in vetrovno. Morje za valobrani izven pristanišča je bilo kar precej razburkano in od zahodnika razpenjeno. Z odhodom proti Gibraltarju smo morali zaradi vremena počakati in smo odšli še malo olajšati denarnice po mestnih trgovinah. Popoldne pa smo vendarle izpluli proti Gibraltarju. Mamo sem nekako pripravil na to, da bo sicer precej valovito in da bo špricalo čez palubo, a da bomo teh 17 milj do Gibraltarja hitro prejadrali, ker je veter ugoden. Matti je bil za krmilom in prav na glas se je smejal, ko me je namakal v valovih, ko sem uravnaval jadra. Pravzaprav smo bili mokri vsi, saj so se valovi valili z boka in z močnim vetrom silili čez krov, ko pa smo v kakšen val butnili, smo bili tuša deležni vsi. In res smo bili v treh urah v Gibraltarju in se privezali v marini ob tamkajšnjem letališču.

4.5.: Naslednje jutro se je Matti odločil, da bo z avtobusom odpotoval nazaj domov v Benalmadeno, saj ga je doma čakalo delo, tukaj pa ni vedel, kdaj nam bo vreme dovolilo nadaljevati s potovanjem. Poslovili smo se in z mamo sva odšla na ogled Gibraltarske skale. Na Gibraltarski gori v naravnem okolju živijo opice, ki so ena od zanimivosti Gibraltarja. Po vrnitvi z gore sem si v recepciji marine ogledal vremensko napoved in malo bolj podrobno tudi karte s podatki o tokovih v Gibraltarski ožini. Na splošno je morski tok zaradi večjega izhlapevanja v Sredozemlju pretežno usmerjen iz Atlantika v Sredozemlje. Dvakrat na dan ob oseki pa se površinski tok tudi obrne in teče iz Sredozemlja v Atlantik. Tokovi so kar precej močni, saj ob plimi dosegajo tudi 4 vozle hitrosti proti vzhodu, ob oseki pa 2 do 3 vozle proti zahodu. Tokovi so tudi 30 milj od Gibraltarja na vsako stran še vedno precej močni. Na pot v Atlantik bo potrebno torej štartati tri ure po višku plime, ko se tok začne umirjati in obračati proti zahodu.

5.5.: Nova vremenska napoved je obetala, da bo zahodnik ponoči začasno malo popustil. Zato sva se z mamo odločila za nadaljevanje potovanja in sva ponoči še pred oseko izplula iz marine v upanju, da bo vremenska napoved držala in da se bodo tudi nasprotni valovi pomirili. Nasprotni veter je kmalu zares popustil in tudi valovi niso bili prehudi. Le zahodnega morskega toka v hrbet, ki so ga napovedovale tablice in tabele v recepciji marine ni in ni hotelo biti. Pa saj sem bil zadovoljen že s tem, da se je vreme umirilo in da vsaj protitoka ni bilo. Čez nekaj ur sva pri Tarifi zapustila Sredozemsko morje in zaplula v Atlantski ocean. Proti jutru me je spanec začel premagovati, zato sem se za rtom pri Trafalgarju zasidral in odšel spat. Ko sem se prebudil, je sonce že prijetno grelo, na mizi v salonu pa me je čakal zajtrk. Mama je s palube opazovala skupino konjenikov, ki so jahali vzdolž peščenih plaž. Za rtom pa so svoja jadra v pričakovanju močnejšega vetra napenjali jadralci na deski. Po zapoznelem zajtrku sva z mamo dvignila sidro in odjadrala naprej. Veter je popoldne vse bolj jačal in kmalu je bilo potrebno krajšati jadra. Močnejši veter je s plaž na morje privabil številne jadralce na deski in “kajtarje”, ki so nama na poti proti Cadizu križali pot in delali družbo. V daljavi so se že videle bele mestne stavbe in žerjavi Cadiškega pristanišča in kmalu sva okrog mogočne trdnjave na otoku pred Cadizom zavila v zaliv in v pristanišče. Pristala sva v novi marini na koncu valobrana. Po prijavi v recepciji sva z mamo odšla na dolg sprehod po starem delu mesta.

6.5.: Prvi del potovanja se počasi približuje koncu. Samo še čez zaliv je potrebno odpluti do Portugalske in potem se z mamo čez dva dni iz Fara z letalom vrneva domov. Ker je bilo do Vilamoure za manj kot en dan plovbe, sva odpotovala naslednji dan popoldne, da pred Farom nebi bila pred jutrom, ker se tam plitvine raztezajo precej daleč proti odprtemu morju. Veter je proti večeru skorajda popolnoma pojenjal in tudi valovi so se pomirili. Mirno sva plula s pomočjo motorja in opazovala sončni zahod, kot bi bila nekje na jezeru in ne na Atlantiku. Le obale ni bilo nikjer videti.

7.5.: Ponoči se je veter ponovno prebudil in do Portugalske sva prijadrala še pred sončnim vzhodom. Ker sem vedel, da v marini v Vilamouri začnejo delati šele čez nekaj ur, sem proti jutru močno skrajšal jadra, da bi zmanjšal hitrost. Zbudil sem mamo in jo prosil, naj malo dežura na krovu, sam pa sem odšel spat. Pa nisem spal dolgo, saj je veter pihal vse močneje in sva prehitro prišla v Vilamouro. Privezala sva se na pomol za goste in počakala, da so odprli recepcijo marine ter nama dodelili prostor na enem od pontonskih pomolov v marini. Marina je res lepo urejena v mirnem zalivu v sklopu novega turističnega naselja.