14.9. Proti Cartageni

Zjutraj je vendarle zapihalo za kakšnih 15 vozlov vetra, a žal s severovzhoda, da sva vse počasneje napredovala in se zaletavala v vse večje valove. Za Almerijo sva se približala obali in ji sledila na poti proti Cartageni.

Na radijski postaji se je pogosto sprožal alarm z obvestili o migrantskih čolnih iz Afrike.

Čez nebo so se navlekli oblaki in zvečer je veter oslabel, pred nama pa so se pojavile nevihte. Trideset milj pred Cartageno se je motor po skoraj dveh dneh delovanja naveličal svoje službe. Zakašljal je in obstal. Predvideval sem, da je guncanje po valovih premešalo usedline v naftnih tankih in da so le te potem zapacale enega ali oba fitra, zato sem enega zamenjal, drugega pa očistil. Potem sem poskusil zagnati motor, pa ni bilo glasu iz podpalubja. Poslušnost je odpovedal motorni akumulator. Preprosto je kar naenkrat zaspal in kazalec na njegovem voltmetru ja obstal pod številko 8. Poskusil sem ga obuditi oz napolniti s pomočjo porabniških akumulatorjev, a brez uspeha. Porabniški akumulatorji sami pa žal niso bili dovolj močni, da motor zagnali.

Ni preostalo drugega, kot počasi jadrati v pretežno slabotnem vetru, cikcakati proti vatru in opazovati povsod naokoli, kako nočno nebo parajo strele. Zadnjih dvajset milj so se nevihte z obale preselile tudi nad morje, z neba zlivale velike količine dežja in mešale veter. Kravžljal sem možgane, kam naj sploh jadram, da bi čimprej prijadral do Cartagene. Strele so povsod naokoli sekale v morje, včasih tudi v neposredni bližini Skokice, a elektronika na barki je preživela. Zlata je nebeško svetlobno in zvočno predstavo na srečo pod vplivom tablet proti morski bolezni pretežno kar prespala.

Nekajkrat sem s podporo kakšne nevihte ugodno jadral v približno pravo smer, pa je šla ploha naprej in me tudi za po pol ure zapustila v skoraj popolnem brezvetrju, dokler ni privršala naslednja nevihta. Telovadil sem z jadri, jih po potrebi krajšal in potem spet podaljševal, delal sem obrate, kot bi bil na regati in proti jutru našel prehod med valobrani pred luko v Cartageni.

V luki sem spustil sidro, saj se ponoči v spremenljivem vetru in brez delujočega motorja nisem upal pristati v marini. Slekel sem premočena oblačila in šel spat. Spal sem morda le eno uro, ko je do Skokice priplul čoln obalne straže, zahteval dokumente, potem pa mi je policaj povedal, da v luki ne smem sidrati. Vedel sem da ne, a nisem imel pametnejše izbire. Razložil sem mu, da ne morem zagnati motorja in se ponoči v nevihti nisem upal pristati na jadra. Rekel sem, da se bom šel v trgovino po nov akumulator in potem odplul v marino ali pa, da barko do obale lahko povlečem s svojim čolnom, pa mi niti prvega niti drugega niso dovolili, temveč so na pomoč poklicali reševalce na čolnu Rdečega križa, ki so Skokico potem odvlekli do marine.