Avtor: Miran Tepeš

Včeraj popoldne sem se z avtom odpravil v osrčje Namibije. Iz hladnega priobalnega pasu sem kmalu pripeljal v toplo puščavo. Sonce se v poletni polovici leta navidezno preseli na severno poloblo, zato tukaj nima več tolikšne moči kot v južnem poletju in se puščava zato podnevi manj ogreje, kot bi pričakoval. Temperatura je bila pod 30 stopinj Celzija,

Kot v šolskem geografskem učbeniku sem se vsako uro vožnje znašel v novem podnebnem rastlinskem pasu. Najprej sem se vozil po puščavi, nato po polpuščavi, v Kalahariju je sledila stepa z nizkim grmičevjem in še uro naprej sem se pripeljal v zeleno travno savano z redkimi drevesi.

Notranjost Namibije leži na nadmorski višini med tisoč in dva tisoč metri in dobi proti severovzhodu več dežja, zato je bolj zelena.

Več sto kilometrov sem prevozil po peščenih cestah, kjer sem le redko srečal kakšen avto.

Ceste so lepo zglajene in po njih z lahkoto voziš hitreje od 100 km/h, vendar jame in grabni na cestah niso označeni in nekajkrat se mi je zgodilo, da se pred kakšno večjo lužo nisem uspel ustaviti in voda je potem pljusknila čez avto in sprala prah, ki se je nabral na avtu.

Skoraj vse je kot v učbeniku, le tipičnih afriških živali včeraj ni bilo na spregled. Na travnikih som videl zgolj krave.

Danes sem potoval na sever Namibije proti naravnemu parku Etosha in že zjutraj sem na poti videval antilope, impale, opice, velike ptice, vepre, bivole in mnoge živali, ki jim ne vem imena, ko pa sem pripeljal do Etoshe, je bilo antilop videti še veliko več, družbo pa jim delajo še žirafe, noji, sloni in še nekaj rogatih živali.

Naravni park Etosha se v dolžino rzteza nekaj sto kilometrov in polovico od tega predstavljajo ravnice posušenega slanega jezera.

Včasih so reke tekle v to jezero, potem pa se je jezero tektonsko dvignilo in reke zdaj tečejo drugam. Le ob obilnejšem deževju je dno nekoč velikega jezera na južni strani občasno lahko spet pod vodo.

 

Včeraj dopoldne smo se s Petro in Robijem ob Atlantiku zapeljali do Swalkopmunda, turističnega mesta kakšnih 30 kilometrov proti severu. Ob obali se med puščavo, cesto in plažami vrstijo turistična naselja kot v Španiji.

Swalkopmund leži ob izlivu reke Swalkop, katere voda se občasno prebije skozi puščavo do Atlantika, te dni pa je korito reke pod mostom suho. V mestu in še posebej ob obali je veliko razkošnih vil bogatih Južnoafričanov in Namibijcev. Nenavaden okus imajo tukajšnji bogataši, če bi si sam izbiral prostor za počitniško domovanje, si ga zagotovo ne bi omislil na robu puščave ob mrzlem oceanu, kjer je veliko dni oblačnih in meglenih.

Popoldne sem Robija in Petro odpeljal na letališče, od koder sta odletela proti domu. Na parkirišču pred letališko stavbo sem spotoma naredil oslarijo in poskrbel za predstavo. Ko sta Petra in Robi iz avta vzela prtljago, sem izstopil še sam, da bi se poslovili. Pri tem pa sem pozabil, da motor še teče in da je avtomatski menjalnik v prestavi.

Avto je speljal, skočil čez robnik in se zaletel v prometni znak. Preden sem uspel skočiti za volan in avto ustaviti, je prometni znak že ležal vodoravno pod avtom. Samodejna vožnja avta je bila dolga le dva metra, a je bila dovolj glasna, da je prihitela policajka in varnostniki. Začuda se nihče ni smejal, le debelo so gledali. Avto sem potem zapeljal nazaj, varnostniki so poravnali znak, s Petro in Robijem smo si stisnili roke in policajka mi je rekla, naj se odpeljem. Tukaj sem jo poceni odnesel, kako pa bo zaradi prask na odbijaču potekal pogovor z rent-a-carjem, bom vedel v ponedeljek.

Le nekaj kilometrov od obale, je toplo in nebo je vseskozi jasno. Vožnji po pesku se nisem mogel upreti. Zapeljal sem se še malo po puščavi, med sipinami in do mokrišč južno od Walvis Bayja.

Danes se bom izkrcal s Skokice in jo za dober teden pustil privezano na boji pred jahtnim klubom. Naslednje tri dni, se bom z avtom odpravil na potep po Kalahariju, po notranjosti Namibije.

Najeli smo avto in se zapeljali nekaj sto kilometrov proti notranjosti Namibije.

Že nekaj kilometrov stran od Walvisovega zaliva je podnebje zelo drugačno. Čez obalni pas se stalno vlečejo meglice in oblaki, s hladnega Atlantika pa piha hladen veter, v puščavi pa

je bilo sončno in prav prijetno toplo.

Prvih sto kilometrov puščave je peščenih, potem pa se puščava dvigne v kamnito hribovje, ki ga prepredajo pretežno suhe doline, po nekaterih kanjonih, pa v puščavo pritečejo reke iz hribovja v osrčju Afrike. Nekatere reke se celo prebijejo skozi puščavo in pritečejo vse do Atlantika.

 

Neskončne peščene ceste so kar dobro poravnane in omogočajo hitro vožnjo, ko pa sem

našega terenca poskusil voziti po sipinah, smo se takoj pogreznili v pesek in za pot nazaj je bilo potrebno odkopavati pesek izpod koles.

Na posnetkih z relija Pariz –  Dakar je bila vožnja po sipinah videti bolj enostavno :).

 

5.4. Zjutraj smo skozi meglo prijadrali do Walvisovega zaliva. Že daleč na morju so nas pozdravljali tjulnji in morski levi, na rtu na vhodu v zaliv pa nam je kolonija morskih levov s svojim rjovenjem zaželela glasno dobrodošlico.

Z barko sem se jim želel čim bolj približati in se mi je pri tem uspelo s kobilico zakopati v pesek. S pomočjo motorja smo uspeli kmalu rešiti, hkrati pa smo naredili nekaj bližnjih posnetkov glasne množice vodnih sesalcev.

Skokico smo potem privezali na bojo pred jahtnim klubom na dnu zaliva za pristaniščem. V prostrani laguni v zaledju mesta je vse belo in rožnato od številnih pelikanov, plamencev (flamingov) in čapelj. S čolnom smo zapluli po laguni, in si ptice ogledali. Videti jih prav od blizu nam ni uspelo, saj so ptice precej plašne.

Ponoči in zjutraj se je precej ohladilo in megla je bila gosta, da se je komaj videlo do sosednjega pomola v marini. Pravo jesensko vzdušje.

Dopoldne smo ogledovali afriške divje živali v rezervatu Buffalofountain, popoldne smo počakali na visoko plimo, da smo se skozi blato v marini prerinili do dvigala, kjer nam je upravnik Frank Skokico dvignil na obalo in z visokotlačnim čistilcem očistil trup barke.

Z Robijem sva potem zamenjala cink anode, razstavila in očistila propeler ter zamenjala še olje v pogonski nogi.

Po dveh urah je bila Skokica spet v vodi in Frank jo je skozi blatne plitvine v marini prerinil do reke, po katere ovinkih smo odpluli do morja.

Vse je šlo po načrtih, celo sonce se je popoldne prikazalo, Petra pa je vmes vrnila izposojeni avto in zdaj že jadramo proti severozahodu. Veter je zadnja dva dni pihal s severa, danes popoldne pa je zapihal z juga in tako naj bi bilo še  naslednjih nekaj dni.

V ponedeljek ali torek naj bi prijadrali do Luderitza, kjer bo naš prvi postanek v Namibiji.

 

Hladno, kislo, jesensko dopoldne smo prebili v Cape Townu in uspeli kupiti vize za Namibijo, medtem ko mi zapletenih izstopnih formalnosti za odhod iz Južne Afrike ni uspelo urediti, ker sem na barki pozabil del dokumentov od Skokice. Ne vem, če bom našel dovolj volje za še eno pot do Cape Towna?

Na poti domov smo se zapeljali skozi naravni park West coast, kjer nam je možakar, ki je

prodajal vstopnice na vhodu rekel, da je v parku sicer veliko živali, a se lahko zgodi, da ne bomo nobene videli.

Lepo popotnico nam je dal, a smo imeli med križarjenjem po parku vendarle dovolj sreče, da smo videli nekaj značilnih štirinožnih in dvonožnih prebivalcev Afrike.

Jutri dopoldne si bomo ogledali še en naravni park na jugozahodu Afrike, kjer nam obljubljajo, da bomo med drugim videli leve, popoldne pa se bomo vendarle nekoliko bolj posvetili tudi Skokici. Dogovoril sem se, da jo bodo dvignili iz vode, da ji bomo lahko očistili trup, cinke ter zamenjali olje v SD nogi.

Dopoldne smo se z Robijem in Petro dobili na letališču v Cape Townu, kamor smo vsak po svoje prileteli iz Evrope. Najeli smo avto in se zapeljali še 180 km proti severozahodu do Velddrifa, kjer nas je v marini Port Owen vsa prašna in polna ptičjih drekcev pričakala Skokica.

Suša vlada na jugozahodu Južne Afrike in rastlinje je čisto posušeno, rjavo in rumeno. Pravijo, da tukaj ni deževalo več 6 mesecev in zato imajo precejšnje omejitve pri porabi vode iz vodovoda. V marini je priklopljena le po dve uri na dan.

Jutrišnji dan naj bi z napovedanim dežjem prinesel nekaj olajšanja, a so nevihtni oblaki pohiteli in že danes zvečer začeli splakovati prah s cest (in Skokice).

Zjutraj se bomo spet odpeljali v Cape Town, saj imamo tam vrsto administrativnih opravkov z izstopnimi formalnostmi, pridobiti pa moramo še vize za Namibijo, kamor bomo odjadrali konec tedna.

Žal nas Namibijci in Južnoafričani obravnavajo podobno nazaupljivo, kot naše oblasti gledajo Afričane v Sloveniji. Postavili se bomo v vrsto pred konzulatom in upali, da dobimo namibijske vize še pred prazniki.

Prihodnji teden nas čakajo še zadnje skakalne tekme, potem pa se spet začne moje jadralsko življenje.

Prva etapa, ki jo načrtujem za začetek pomladi, bo Južna Afrika – Namibija:

Mile je objavil film z najinega jadranja po severnem Atlantiku: