Avtor: Miran Tepeš

9.7. Nič čudnega ni, da so Azori tako zeleni, ko pa tako pogosto dežuje. Vendar je sonce tudi danes popoldne premagalo oblake in z Zlato sva se lahko v lepem vremenu sprehodila po mestu in trdnjavah ter hribih v okolici.

 

Spotoma sva videla, da so Angro že v preteklih letih osvojili Slovenci in na valobranu marine skupaj z veliko drugimi jadralci pustili svoj spominek.

Vesna pravi, da če narediš krog, se moraš narisati, toda krmar Skokice je preveč len za risanje.

 

 

Raje grem v hrib in se razgledam po okolici. Čudovito urejeni in obdelani so vsi azorski otoki, na katerih sva se do sedaj ustavila. Ceste in poti so vzdrževane, hiške lepo pobarvane in s cvetlicami na balkonih, parki so čisti in pokošeni. Vsepovsod je zelenje in pisani cvetovi.

Otoki so raj za pohodnike, saj tukaj po navadi tudi poleti ni vroče, pohodniške poti pa so dobro označene in vzdrževane.

 

S hriba nad Angro sem opazoval morje proti jugovzhodu. Danes so od tam še prihajali valovi, veter in deževni oblaki. Glede na napoved se bo vreme jutri spremenilo in veter bo postopoma dobival bolj severno smer, zato bova z Zlato jutri zjutraj odjadrala proti Sao Miguelu in če bo veter tudi v prihodnjih dneh vztrajal na severnih smereh, bova pot nadaljevala proti Madeiri.

—-

9.7.  Včeraj zvečer sva priplula do Terceire in Skokico privezala ob pomol v pristanišču mesta Angra do Heroismo.

Zjutraj so mi v marini povedali, da za Skokico nimajo prostora, da pa mirno lahko še eno noč ostanem ob glavnem pomolu, ker ne pričakujejo nobene ladje.

Z Zlato sva se že včeraj sprehodila po slikovitem mestu, danes dopoldne pa so nama to preprečile plohe.  Bova popoldne nadoknadila, ko sonce po navadi prežene oblake.

8.7.  Ciklon ni prinesel veliko dežja, je pa spremenil veter in namesto zahodnika zdaj piha jugovzhodnik, ki nama preprečuje načrtovano jadranje proti St. Mariji in jugovzhodnik bo vztrajal še dva dni.

No, jadrati bi se dalo s križarjenjem proti vetru, a to bi enodnevno razdaljo 192 milj raztegnilo v trodnevno počasno jadranje proti valovom, s katerim Zlate ne želim obremenjevati. Tri dni Faiala je bilo dovolj, zato sva se odločila za premik proti vzhodu, kamor naj bi se dalo jadrati brez pretiranega cikcakanja. Zdaj jadrava in motojadrava. Dopoldne sva bila mimo Pica, popoldne proti vetru počasi napredujeva mimo otoka Sao Jorge, cilj pa je otok Terceira, kamor kaže da bova prijadrala šele sredi noči.

Na Terceiri bova počakala na bolj ugoden veter za pot proti vzhodu ali jugovzhodu.

Horta je zares stičišče svetovnih oceanskih jadralcev. Več sto oceanskih jadrnic z vseh koncev sveta je mogoče videti v pristanišču in marini.

Pločniki, valobrani in pomoli so porisani in popisani s sporočili jadralcev, ki so se na svoji poti čez Atlantik ustavili tukaj in so za seboj hoteli pustiti svojo sled.

Ulice in pločniki po mestu so tlakovani s kockami iz vulkanskih kamenin, vmes pa so raznovrstni okraski iz belih apnenčastih kock in tudi jadrnice so dobile prostor med tlakovci na nekaterih ulicah.

 

 

 

 

 

 

 

Z Zlato sva se danes odpravila v hribe in na pohod okoli vulkana na vrhu Faiala na višini okoli tisoč metrov.

 

Vremenska napoved s severnikom in dežjem za pohod sicer ni bila najbolj ugodna, a dež je nekoliko zamujal in vreme se naju je usmililo ravno dovolj časa, da sva prišla okoli hriba.

Malo sva hodila pod oblaki, malo skozi oblake, na robu kraterja pa sva morala paziti, da naju veter ni odpihnil. Ko sva se spustila s hriba, se je nebo začelo jokati.

 

Vendar nebo ni bilo zelo žalostno. Oblaki so se dvignili, da se je čez preliv spet videlo na hrib Pico in zvečer sem končno tudi jaz dosanjal svojo pico, za nameček pa sva se z Zlato po večerji lahko še sprehodila po mirnem mestecu.

Jutri odjadrava do otokov v soseščini. Na katerem otoku se bova ustavila, bo odvisno od jutrišnjega vremena, a ne bova šla prav daleč.

Dodajam nekaj fotografij z moje jadralske poti med Karibi in Azori v minulih treh tednih:

Oceanske ptice so dostikrat prišle pogledati, ali je kaj rib v okolici Skokice.

Valovi s severa so se mešali z valovi z vzhoda in se občasno združevali v nekaj metrov visoke piramide, v katere se je treskoma zaletavala barka in sem zato moral jadrati bolj počasi, kot bi to dopuščal veter.

Darko mi je preko satelitskih SMS sporočil pošiljal vremenske tabele s številkami iz katerih sem si potem sam lahko narisal nekakšne vetrovne karte območja nekaj dni pred menoj in na podlagi teh podatkov sem lahko izbiral najbolj ugodno pot do Azorov.

Na fotografiji so podatki za zadnje 4 dni pred Azori:

Jadrom dolgotrajno jadranje v veter ni prizanašalo in takšna je bila videti genova pred popravilom. Potem ko sem dočakal dovolj mirno vreme sem jadro snel in na palubi na njem zalepil luknje, razpoke in raztrganine. Ssamolepljive dakronske nalepke sem potem še z vročim likalnikom zalikal na jadro in genova je spet lahko kljubovala močnejšemu vetru. Zdržala je do Azorov in zdržati mora seveda tudi še vso pot do Slovenije.

 

Zadnje tri dni sem končno dobil veter z zahoda, s katerim sem lahko metuljčkal proti Azorom.

 

Preden sem priplul do stalnega in močnejšega vetra, sem moral na robu brezveterij jadrati skozi plohe in nevihte z viharnim vetrom.

 

Nekaj fotografij s sredine Atlantika, kjer vetra ni bilo prav veliko:

Sargaške alge so mi v prvem delu poti grenile življenje, saj so se zatikale za krmilo, kobilico in propeler in občutno upočasnjevale barko. Vsakih nekaj ur sem se moral ustaviti tako, da sem zavil v veter in potem nekaj metrov jadrati vzvratno, da so se alge snele in je Skokica spet lahko hitreje zajadrala.

Takšen grmiček alg se je nabral tudi na varnostni vrvi, ki jo za vsak slučaj vseskozi vlečem za barko. Če bi po nerodnosti med jadranjem padel v vodo, se bi lahko ujel za vrv in potegnil nazaj na barko.

 

6.7. Ponoči sem s 15 vozli zahodnika kar hitro jadral proti jugovzhodu. Nekaj ploh je rahlo stuširalo Skokico a so se oblaki sredi dneva razmaknili in pred seboj sem že z razdalje 30 milj zagledal otok Faial in za njim še otok Pico, na katerem  z 2351 metri višine kraljuje najvišji najvišji Portugalski hrib Pico, ki je segal nad oblake.

Pred otokom je veter popustil in Zlata je dobila tekmo in z letališča z najetim avtom v marino v Horti prišla pred meno.

Na pomolu sva se veselo objela, potem pa se z avtom odpeljala na potep po otoku. Dnevi so tukaj dolgi in avto sva želela čim bolj izkoristiti, ker je za jutri napovedan dež. Kraljestvo anticiklonov bo obiskal ciklon in žal skupaj z dežjem premešal tudi veter.

Po cvetočem zelenem otoku sva se odpeljala na severozahodno stran do ugaslega ognjenika, ki je pred nekaj leti izbruhnil iz morja in otok podaljšal za kilometer ali dva. Moje noge so komaj čakale, da se razgibajo po kopnem. Seveda sva splezala na vulkanček in uživala v sončnem zahodu.

5.7. Zjutraj se je veter okrepil nad 20 vozlov in Skokica je z 9 vozli kar poletela po valovih, a zaradi varnosti sem raje skrajšal jadra. S sedmimi vozli hitrosti po vse večjih valovih sem bil še vedno dovolj hiter, da prijadram do Floresa še pred sončnim zahodom. Skokica je je zdaj za vsaj 600 kg lažja, kot ob odhodu s Karibov. V tankih je zdaj veliko manj nafte in vode, to pa se pri hitrosti kar pozna.

Po dveh tednih in pol jadranja sem se začel pripravljati na pristanek. Še enkrat sem v vodiču preveril karto pristanišča Laies, obril sem si brado J in se skopal v morju, ki se mi je danes zdelo že prav ledeno. Temperatura  morja se je v preteklem tedni vsak dan znižala za stopinjo, danes pa sem dolgo omahoval, ali bi sploh šel v vodo. In potem sem se namočil v vodo in me je kar izstrelilo nazaj na barko.

Zjutraj je kazalo, da sonca danes sploh ne bom videl, pa se je popoldne od zadaj zjasnilo. Oblaki so me prehiteli in Flores se je dolgo skrival za njimi. V pričakovanju sem neprestano pogledoval naprej po morju in svoj položaj preverjal na karti.Flores sem na obzorju pred seboj  zagledal šele, ko sem bil od njega oddaljen približno deset milj.

Pristal sem v pristanišču, v mini marini za visokimi valobrani. Recepcija je bila že zaprta, jadralce na sosednjih barkah v marini sem vprašal, če je kje blizu kakšna picerija, pa so se mi začeli muzati, češ, da imam prevelika pričakovanja. Povedali so mi, da je bar v naselju na hribu in morda tam lahko povprašam.

Z veseljem sem se sprehodil v hrib, a v baru so imeli le pijačo in krofe. Kuhinja je odprta le v času kosila. O pici bom lahko sanjal.vsaj še en dan.

Lajes je čudovito urejeno zeleno, a zaspano pristaniško naselje. Otok je tako pomladno zelen, da kar bode v oči. Po sprehodu sem se vrnil na barko, odvezal vrvi in odjadral proti Faialu. Veter je vmes precej popustil in tudi napoved za današnjo noč kaže le še 15 vozlov zahodnika do jugozahodnika. Verjetno bo jutri z letalom Zlata prej prišla do 135 milj oddaljene marine v Horti kot jaz z barko.

19.6.  Zjutraj smo prijadrali na sever St. Martina, francosko-nizozemskega otoka, ki ga je lani razdejal orkan. Mnoge hiše na obali so še vedno brez streh, v marini je veliko pomolov še vedno polomljenih in bark potopljenih.

Dušan in Alma bosta tukaj nadaljevala s počitnicami in sta se že izkrcala, Midva s Skokico pa bova danes odjadrala čez Atlantik.

Vremenske napovedi trenutno napovedujejo za prvih nekaj dni ugoden veter, potem pa se bo začel slalom med anticikloni, cikloni in brezvetrji.

17.6. Ponoči smo se ustavili v zalivu Deshaies na severu Guadeloupa, zjutraj pa s 15 vozli vzhodnika po razmeroma mirnem morju odjadrali do Antigve in barko privezali v marini turističnega naselja Jollie Harbour na zahodu otoka.

Naš prihod sem oblastem preko interneta najavil že včeraj in izpolnil vse obrazce, zato so bile formalnosti ob prihodu hitro opravljene.

Jolie Harbour je obdan s čudovitimi belimi plažami in s turkiznim morjem, kot ga poznamo s karibskih razglednic. Na plažah v tem obdobju ni nobene gužve, morje pa je čudovito toplo.

Jutri bom tukaj napolnil rezervoarje z nafto, saj je le ta na Antigvi cenejša kot na okoliških otokih. Market je zraven marine, zato bom kar tukaj nabavil tudi hrano za naslednje tedne. Popoldne bomo odjadrali do St. Martina, kjer se v torek izkrcata Alma in Dušan in potem mi bo karibskih otokov na poti proti severu počasi zmanjkalo.

16.6. Dušan je čakal in dočakal. Alma se je vkrcala na barko in zvečer smo iz Fort de France-a odjadrali proti severu, proti Guadeloupu.

Morja je bilo v prelivih med otoki kar živahno, zahodnika smo imeli v povprečju okoli 20 vozlov, ob plohah tudi precej več, da smo se čez noč lahko zabavali s krajšavami.

Proti jutru smo že jadrali mimo danes precej deževne Dominice in se dopoldne za nekaj ur ustavili na mondenih

otokih Saintes južno od Guadeloupa. Z vzponom na 100 metrov visok hrib z napoleonovo trdnjavo na otoku Terre de Haut sem naredil svoj višinski rekord meseca 🙂 (višinski metri narejeni z avtom po Barbadosu seveda ne štejejo).

Popoldne smo odjadrali do mesta Basse Terre, da bi opravili z izstopnimi formalnostmi, pa so marina in uradi zaprti do ponedeljka. Do takrat ne bomo čakali in kaže, da bomo morali na Atigvi, kamor odjadramo jutri, malo improvizirati.

16.6. Siv deževen dan v predmestju glavnega mesta Martinika.

Dan za počitek, dan za brkljanje po barki, dan za kolesarjenje in nabavo hrane.

Za Dušana je bil to dan čakanja.

14.6. Dopoldne smo odjadrali s St. Lucije in Skokico popoldne privezali v marini pri Fort de France na Martiniku.

Miodrag in Blaž sta tako zaključila s svojim oceanskim jadranjem in se zvečer izkrcala, Dušan pa nekaj dni še ostane na barki in jutri dobi obisk iz Slovenije.

Pred šestimi leti sva s Klemenom jadrala med Brazilijo in Zelenortskimi otoki. Ko sva prečkala ekvator, sva v morje vrgla steklenico s sporočilom, da sva na ekvatorju južno od Zelenortskih otokov v morje vrgla steklenico in da naj se nama javi tisti, ki bi steklenico našel.

Čez sedem mesecev je Klemen z Barbadosa dobil elektronsko pošto, da so našli steklenico. Najino sporočilo je v steklenici vmes prepotovalo dva tisoč milj.

Danes je zgodba s sporočilom v steklenici dobila prijazno nadaljevanje. Pred nekaj tedni sem Ryanu, kot ja barbadoškemu najditelju ime, poslal elektronsko pošto in mi je odgovoril, da se spomni, da je našel steklenico medtem, ko je ribaril.

Ryana sem danes povabil na pijačo. Doslej sem mislil, da je ribič, pa mi je med pogovorom povedal, da je po poklicu policist in da gre občasno na obalo loviti ribe. Pred šestimi leti je na plaži našel steklenico in v njej videl popisan list. Steklenico jo razbil, prebral sporočilo, zvečer vzel v roke tablico in se nama javil.

Ryan me je danes z avtom zapeljal po Barbadosu in mi po dolgem in počez razkazal svoj zeleni otok. Med vožnjo mi je povedal veliko, a ja angleško govoril v tako močnem karibskem narečju, da sem ga razumel le približno polovico. Vendar je bilo ob videnem tudi to dovolj, da sem spoznal, kako slikovita je njegova domovina.

12.6.  Dan za sprehode po mestu, kopanje v toplem morju, počitek in oddih od atlantskih valov.

Po drugi strani pa je žal to tudi dan za opravljanje ponovno zamudnih izstopnih formalnosti, saj jutri odjadramo proti St. Luciji in Martiniku.

Čas je tudi za popravilo jader, ki jim je športno jadranje v minulih dneh zadala kar nekaj novih razpok. Predvsem tretjo krajšavo na glavnem jadru smo skorajda odtrgali in smo potem v močnejšem vetru zadnja dva dni uporabljali četrto.

11.6.  Popoldne je zahodni morski tok popustil in takoj smo lahko jadrali hitreje in v v pristanišče v Bridgetownu prijadrali že ponoči. Zjutraj so bile na vrsti po nepotrebnem zelo zamudne formalnosti z veliko izpolnjevanja različnih formularjev, ki jih verjetno potem nikoli nihče več ne prebere.

Dopoldne smo se iz pristanišča prestavili na sidrišče v bližnji Carlisle bay in se prvič sprehodili po eni od belih karibskih plaž. V bistvu so mi fantje kar pobegnili z barke. Še preden je bila barka privezana na bojo v zalivu, je bil čoln že v vodi in fantje na poti proti plaži.

Verjetno so imeli razburkanega morja vrh glave in se klicu Karibov niso mogli upreti.

Seveda ne smem pozabiti Dušanove ribe, ki jo je ujel pred dvema dnevoma in je tokrat za spremembo ni spustil nazaj v vodo. Riba zaenkrat čaka v hladilniku in zdaj ni več izgovorov, da je morje predivje za kuharske operacije.

7.6.

Po dnevu počitka v zelenem okolju reke Suriname in marine Waterland smo se danes odpravili na ogled Paramariba. Zjutraj smo se zabavali z mislijo, da se tukaj sploh ne bi uradno prijavili, saj sem prebral, da so vstopne formalnosti zamudne, pa smo se potem odločili, da vse naredimo, tako kot je prav.

 

Paul, švicarski jadralec s sosednje barke v marini, nas je zapeljal do 50 km oddaljenega mesta. In potem smo se pet ur sprehajali po mestu od urada do urada in mučili uradnike oz. oni nas, ko sem moral izpolnjevati desetine formularjev, kot da bi v pristanišču pristali s prekooceansko ladjo.

Popoldne smo se vrnili v marino in pripravljeni smo za odhod in večerno plovbo 30 milj po reki navzdol in na Atlantik.

Vremenske napovedi za prihodnje dni obetajo 15 – 30 vozlov vzhodnika do severovzhodnika, kar za našo pot do Barbadosa pomeni dokaj športno jadranje z vetrom v desni bok.

Do Barbadosa imamo približno 550 milj oz dobre tri dni jadranja.

6.6. Proti jutru smo prijadrali do ustja reke Suriname in v jutranjem mraku poiskali svetilnike, ki so označevali plovno pot v reko.

Dopoldne smo že pluli mimo Paramariba, glavnega mesta Surinama, in potem še 20 milj po reki navzgor skozi gozdove do male marine Waterland, kjer smo ob pomol privezali Skokico.

V zadnjih dveh tednih smo po rekah prepluli skorajda toliko milj, kot po morju, a od jutri naprej bo drugače in čaka nas kar nekaj športnega jadranja do Karibov.

4.6.  Hudo deževno noč in še bolj mokro dopoldne smo doživeli.

Zjutraj sva z Dušanom v pristanišču v Kourouju hitro opravila vstopne in hkrati tudi že izstopne mejne formalnosti za Francosko Gvajano in potem napolnila nekaj kant z nafto za nadaljevanje poti.

Za izlet po Francoski Gvajani smo sprva nameravali najeti avto, pa sem se na zadnje za prevoz dogovoril kar s Francoisom, upokojenim gvajanskim ribiškim inšpektorjem, ki tukaj pripravlja jadrnico za jadranje proti Evropi. Francois tukaj živi že več kot 20 let in in nam je o Gvajani spotoma lahko veliko povedal.

Žal smo se večino poti vozili po nalivih in nismo prav daleč videli. Na poti proti Cayennu smo se ustavili v parku Montsinery, kjer je sotočje večih rek, ki se potem iztekajo v Atlantik. Zanimiv je bil zaključek našega postanka v tamkajšnji gostilni. Krčmar nam je želel zaračunati dvakrat več pijače, kot smo jo popili, a ni uspel in razčli smo se s polaganjem rok čez notranjo stran komolcev.

Sprehodili smo se po deževnem gozdu, na letališču pobrali Blaža in si v nadaljevanju ogledali tudi glavno mesto Cayenne.

Zvečer smo se vrnili v Kourou in vse kaže, da bomo že ponoči odjadrali proti približno sto milj oddaljenemu St. Laurentu du Maroni na drugi strani Gvajane na meji s Surinamom.

Kaže, da nas čaka še nekaj precej deževnih dni. V teh mesecih je tukaj deževno obdobje.

3.6.  Proti jutru je izginil najprej veter nato pa skoraj v celoti še morski tok in zadnje tri ure je Skokico zjutraj poganjal motor. Edino kar ni izginilo je bil dež. Ta se je neprestano ulival z neba, zdaj v obliki debelih kapelj, zdaj v obliki drobnih gostih kapljic. Ni in ni ga hotelo zmanjkati vse do popoldneva, ko je sonce začelo kukati skozi oblake.

Zjutraj sva ob višku plime zaplula v kanal proti mestu Kourou in potem še kakšno miljo po reki navzgor do private marine, kjer so nam dovolili za nekaj ur privezati barko, da smo napolnili tank z vodo in se z domačinom Francoisom odpeljali v trgovino po hrano za naslednje dni.

Na Skokico se je zjutraj že vkrcal Miodrag, Blaž pa ride jutri.

Francois nam je iz avta na hitro razkazal tudi Kourou in nas odpeljal tudi do bližnjega vesoljskega središča, od koder v vesolje izstreljujejo rakete s sateliti.

Še en dan si bomo vzeli za ogled Gvajane, potem pa v torek odjadramo naprej proti severu, proti Surinamu in Barbadosu.

Uredil sem nekaj prejšnjih poročil in dodal fotografije, tudi ribo, na katero je Dušan tako nesrečno ponosen 🙂

31.5.  Na reki je bilo ponoči dovolj mirno, da sem si po nekaj dneh lahko privoščil normalno količino spanja brez prekinitev in dežurstev.

Zjutraj sva dvignila sidro in potem zaman iskala otoke, ki so bili na kartah narisani pred vhodom v plovni kanal do mesteca Afua. Preprosto sem potem sledil lokalni potniški ladjici in pozorno oopazoval globinomer. Zaplula sva čez narisane otoke in dopoldne spustila sidro pred mestecem.

Tukaj vse deluje na gotovino, menjalnice in banke pa so danes zaradi praznika zaprte. Bankomati podobno kot večinoma drugod po svetu tudi tukaj ne sprejemajo mojih NLB kartic – in tudi Dušanovih ne 🙂 , zato bova ostala brez kosila v restavraciji in žal ne bova mogla dotočiti nafte. Pretekle 3 dni sva po rekah neprestano motorirala in nafte v tankih ni več veliko, vendar glede na ugodno vremensko napoved, nafte za nadaljevanje ne bova potrebovala veliko. Sline pa se mi cedijo po kosilu v restavraciji :).

Glede na to, da ne moreva tukj nič kupiti, bova že popoldne odjadrala proti severu v Amazonko in potem v Atlantik proti Francoski Gvajani.

V preteklih dneh mi tukaj ni uspelo naštudirati tokov plime in oseke. Preprosto se nikoli ne ujemajo s tablicami plime in oseke za kraje ob poti. Včasih je tok nasproti on plimi, včasih ob oseki. Ne kapiram. Naučil sem se le, da tok proti morju traja dlje in je tudi močnejči.

Na srečo se je tukaj spet pojavil veter, saj so reke široke kot velika jezera in bova lahko spet tudi jadrala.

Še nekaj fotografij iz preteklih dni v Amazoniji:

28.5.  Kar nekaj ur sem danes v Belemu preživel s sicer prijaznimi uradniki in kar nekaj kilometrov sem prehodil med uradi, da sem izpolnil vse njihove zahteve in sva na koncu dobila izstopne papirje za barko in žige v potna lista.

Belem je milijonsko rečno pristaniško mesto s starim kolonialnim mestnim jedrom, katerega mandrač kar vrvi od prometa in življenja, saj sem prihajajo ribiči prodajati svoje ribe, in sem se stekajo ladijske potniške poti s številnih rečnih otokov v okolici.

Naslednje dni se bova potepala po rekah Amazonije in po vmesnih rečnih rokavih, ki jim tukaj pravijo “furos”, Ti rokavi in kanali povezujejo med seboj številne reke. Nekateri so plovni in po njih je mogoče skozi tropski pragozd od Belema pripluti vse do Amazonke.

Upam, da bova v prihodnjih dneh dovolj uspešna pri iskanju pravih rek in na rečnih križiščih ne bova prepogosta zašla.