Avtor: Miran Tepeš

7.6.

Po dnevu počitka v zelenem okolju reke Suriname in marine Waterland smo se danes odpravili na ogled Paramariba. Zjutraj smo se zabavali z mislijo, da se tukaj sploh ne bi uradno prijavili, saj sem prebral, da so vstopne formalnosti zamudne, pa smo se potem odločili, da vse naredimo, tako kot je prav.

 

Paul, švicarski jadralec s sosednje barke v marini, nas je zapeljal do 50 km oddaljenega mesta. In potem smo se pet ur sprehajali po mestu od urada do urada in mučili uradnike oz. oni nas, ko sem moral izpolnjevati desetine formularjev, kot da bi v pristanišču pristali s prekooceansko ladjo.

Popoldne smo se vrnili v marino in pripravljeni smo za odhod in večerno plovbo 30 milj po reki navzdol in na Atlantik.

Vremenske napovedi za prihodnje dni obetajo 15 – 30 vozlov vzhodnika do severovzhodnika, kar za našo pot do Barbadosa pomeni dokaj športno jadranje z vetrom v desni bok.

Do Barbadosa imamo približno 550 milj oz dobre tri dni jadranja.

6.6. Proti jutru smo prijadrali do ustja reke Suriname in v jutranjem mraku poiskali svetilnike, ki so označevali plovno pot v reko.

Dopoldne smo že pluli mimo Paramariba, glavnega mesta Surinama, in potem še 20 milj po reki navzgor skozi gozdove do male marine Waterland, kjer smo ob pomol privezali Skokico.

V zadnjih dveh tednih smo po rekah prepluli skorajda toliko milj, kot po morju, a od jutri naprej bo drugače in čaka nas kar nekaj športnega jadranja do Karibov.

4.6.  Hudo deževno noč in še bolj mokro dopoldne smo doživeli.

Zjutraj sva z Dušanom v pristanišču v Kourouju hitro opravila vstopne in hkrati tudi že izstopne mejne formalnosti za Francosko Gvajano in potem napolnila nekaj kant z nafto za nadaljevanje poti.

Za izlet po Francoski Gvajani smo sprva nameravali najeti avto, pa sem se na zadnje za prevoz dogovoril kar s Francoisom, upokojenim gvajanskim ribiškim inšpektorjem, ki tukaj pripravlja jadrnico za jadranje proti Evropi. Francois tukaj živi že več kot 20 let in in nam je o Gvajani spotoma lahko veliko povedal.

Žal smo se večino poti vozili po nalivih in nismo prav daleč videli. Na poti proti Cayennu smo se ustavili v parku Montsinery, kjer je sotočje večih rek, ki se potem iztekajo v Atlantik. Zanimiv je bil zaključek našega postanka v tamkajšnji gostilni. Krčmar nam je želel zaračunati dvakrat več pijače, kot smo jo popili, a ni uspel in razčli smo se s polaganjem rok čez notranjo stran komolcev.

Sprehodili smo se po deževnem gozdu, na letališču pobrali Blaža in si v nadaljevanju ogledali tudi glavno mesto Cayenne.

Zvečer smo se vrnili v Kourou in vse kaže, da bomo že ponoči odjadrali proti približno sto milj oddaljenemu St. Laurentu du Maroni na drugi strani Gvajane na meji s Surinamom.

Kaže, da nas čaka še nekaj precej deževnih dni. V teh mesecih je tukaj deževno obdobje.

3.6.  Proti jutru je izginil najprej veter nato pa skoraj v celoti še morski tok in zadnje tri ure je Skokico zjutraj poganjal motor. Edino kar ni izginilo je bil dež. Ta se je neprestano ulival z neba, zdaj v obliki debelih kapelj, zdaj v obliki drobnih gostih kapljic. Ni in ni ga hotelo zmanjkati vse do popoldneva, ko je sonce začelo kukati skozi oblake.

Zjutraj sva ob višku plime zaplula v kanal proti mestu Kourou in potem še kakšno miljo po reki navzgor do private marine, kjer so nam dovolili za nekaj ur privezati barko, da smo napolnili tank z vodo in se z domačinom Francoisom odpeljali v trgovino po hrano za naslednje dni.

Na Skokico se je zjutraj že vkrcal Miodrag, Blaž pa ride jutri.

Francois nam je iz avta na hitro razkazal tudi Kourou in nas odpeljal tudi do bližnjega vesoljskega središča, od koder v vesolje izstreljujejo rakete s sateliti.

Še en dan si bomo vzeli za ogled Gvajane, potem pa v torek odjadramo naprej proti severu, proti Surinamu in Barbadosu.

Uredil sem nekaj prejšnjih poročil in dodal fotografije, tudi ribo, na katero je Dušan tako nesrečno ponosen 🙂

31.5.  Na reki je bilo ponoči dovolj mirno, da sem si po nekaj dneh lahko privoščil normalno količino spanja brez prekinitev in dežurstev.

Zjutraj sva dvignila sidro in potem zaman iskala otoke, ki so bili na kartah narisani pred vhodom v plovni kanal do mesteca Afua. Preprosto sem potem sledil lokalni potniški ladjici in pozorno oopazoval globinomer. Zaplula sva čez narisane otoke in dopoldne spustila sidro pred mestecem.

Tukaj vse deluje na gotovino, menjalnice in banke pa so danes zaradi praznika zaprte. Bankomati podobno kot večinoma drugod po svetu tudi tukaj ne sprejemajo mojih NLB kartic – in tudi Dušanovih ne 🙂 , zato bova ostala brez kosila v restavraciji in žal ne bova mogla dotočiti nafte. Pretekle 3 dni sva po rekah neprestano motorirala in nafte v tankih ni več veliko, vendar glede na ugodno vremensko napoved, nafte za nadaljevanje ne bova potrebovala veliko. Sline pa se mi cedijo po kosilu v restavraciji :).

Glede na to, da ne moreva tukj nič kupiti, bova že popoldne odjadrala proti severu v Amazonko in potem v Atlantik proti Francoski Gvajani.

V preteklih dneh mi tukaj ni uspelo naštudirati tokov plime in oseke. Preprosto se nikoli ne ujemajo s tablicami plime in oseke za kraje ob poti. Včasih je tok nasproti on plimi, včasih ob oseki. Ne kapiram. Naučil sem se le, da tok proti morju traja dlje in je tudi močnejči.

Na srečo se je tukaj spet pojavil veter, saj so reke široke kot velika jezera in bova lahko spet tudi jadrala.

Še nekaj fotografij iz preteklih dni v Amazoniji:

28.5.  Kar nekaj ur sem danes v Belemu preživel s sicer prijaznimi uradniki in kar nekaj kilometrov sem prehodil med uradi, da sem izpolnil vse njihove zahteve in sva na koncu dobila izstopne papirje za barko in žige v potna lista.

Belem je milijonsko rečno pristaniško mesto s starim kolonialnim mestnim jedrom, katerega mandrač kar vrvi od prometa in življenja, saj sem prihajajo ribiči prodajati svoje ribe, in sem se stekajo ladijske potniške poti s številnih rečnih otokov v okolici.

Naslednje dni se bova potepala po rekah Amazonije in po vmesnih rečnih rokavih, ki jim tukaj pravijo “furos”, Ti rokavi in kanali povezujejo med seboj številne reke. Nekateri so plovni in po njih je mogoče skozi tropski pragozd od Belema pripluti vse do Amazonke.

Upam, da bova v prihodnjih dneh dovolj uspešna pri iskanju pravih rek in na rečnih križiščih ne bova prepogosta zašla.

27.5.  Morski tok nama popoldne v reki Para ni vrnil vsega, kar nama je dopoldne vzel, a z dvema vozloma hitrosti v krmo naju je dovolj podprl, da sva ponoči skozi nevihte priplula v bližino Belema in v stranskem rečnem rokavu spustila sidro.

Reka Para je v spodnjem toku široka 25 milj in sva med jadranjem po reki navzgor lahko videla le nekaj milj oddaljeni desni breg reke, medtem ko se je levi breg skrival za obzorjem. Prvih nekaj ur sva morala slalomirati med ribiškimi čolni in mrežami, ki jih ribiči napenjajo preko reke in s pomočjo toka plime in oseke dosežejo podoben učinek, kot da bi mreže vlekli za čolnom.

Skrbelo me je, kako bom te mreže videl ponoči, saj jih ribiči postavljajo na stotine metrov počez tudi čez plovni kanal, pa naju je zvečer rešila tovorna ladja, ki je zaplula z Atlantika po reki navzgor proti Belemu. Ribiči so pred njo mrzlično pospravljali mreže in za ladjo je bila plovna pot potem brez ovir.

27.5.  Na 25 milj sva se približala ekvatorju, a ga bova prečkala šele prihodnji teden. Pred tem je na vrsti nekajdnevni ogled in plovba po rkah spodnjega dela Amazonije, ki leži nekoliko južno od ekvatorja.

Bližava se ustju reke Para in že nekaj ur jadrava in motorirava proti 3-4 vozlom nasprotnega toka. Zadnja dva dni ima pri morskem toku glavno besedo plimovanje. Morje ob obali v skladu z urnikom plimovanja ob obali 6 ur teče proti zahodu in 6 ur proti vzhodu.

Do danes je bilo tega toka od pol do enega vozla, enkrat ugodnega, drugič neugodnega, danes pa, ko se po kanalih med plitvinami približujeva vhodu v veliko reko Para, je nasprotnega toka kar 4 vozle. Proti večeru nastopi plima in takrat pričakujem, da bova s tokom kar “letela” proti 80 milj oddaljenemu Belemu??? (o tem verjetno lahko samo sanjam).

V času polne lune je plimovanje najvišje in s tem povezano so najmočnejši tudi plimski morski in rečni tokovi. Pri plovbi po rekah v prihodnjih dneh bo potrebno dobro naštudirati tudi plimske tablice.

Vseskozi se izmenjujeta sonce in dež, plohe in nevihte pa so tukaj tiste prave tropske, z obilico dežja.

Danes je bil v kuhinji spet na vrsti pomožni kuhar in na jedilniku so bile palačinke 🙂

20.5.  Ponoči sva z Dušanom priletela v Recife, si izposodila avto in ob sončnem vzhodu sva bila že v ribiški vasi Jacare, kjer naju je Skokica pričakala privezana ob pomol na reki Paraibo. Na krovu in v notranjosti je bilo vse tako kot pred dvema tednoma, ko sem barko tukaj zapustil. Celo okna sem takrat pred odhodom dovolj dobro zatesnil, da so zdržala tropske nalive v preteklih dneh in je bila notranjost barke suha.

Dan je bil lep vroč in soparen. Na tropsko podnebje sva se z Dušanom navajala med krpanjem in lepljenjem genove na tleh pomola. Veliko razpok in lukenj so valovi, sonce in veter v minulih štirih letih zadali temu velikemu sprednjemu jadru.

Večino poškodb sva do večera polepila in zalikala, da bi genova vendarle zdržala še naslednjih za letos načrtovanih devet tisoč milj po Atlantiku in Sredozemlju do Slovenije.

Do večera sva na barko zvozila tudi še hrano, pijačo in nafto ter napolnila tanke z vodo za naslednja dva tedna, ko bova sprva ob severni brazilski obali in nato po rekah skozi tropski pragozd iskala pot do Amazonke. Prvih 1700 milj bova na krovu Skokice sama, potem pa v Francoski Gvajani dobiva družbo novih članov posadke.

V ponedeljek naju čaka le še boj z uradniki za ureditev izstopnih ladijskih dokumentov in nekaj manjših opravil na Skokici. Upam, da bova pri oblasteh dovolj uspešna, da bi že pred večerom lahko zaplula na Atlantik.

9.5.  Včeraj sem se pritoževal nad soparo, danes pa se je občutno ohladilo in se spet lažje diha. Veter z juga je prinesel tudi dež. Deževna noč in jutro sta mi preprečila, da bi pred

odhodom domov lahko pospravil šotorovino s palube, vendar bo glede na vremensko napoved v prihodnjih dneh tukaj itak prevladoval dež, zato sonce biminiju in sprayhoodu ne bo zelo škodilo.

 

Uredil sem zapise zadnjih tednov s poti čez Atlantik in dodal fotografije s Svete Helene in z jadranja med Namibijo in Brazilijo.

8.5.  Počasi se navajam na tropsko vročino. Čez dan je tukaj preko 30 stopinj in vlažnost zraka je visoka, zato vseskozi teče z mene. Tudi noči so soparne, pred komarji pa se podnevi ščitim z repelenti, ponoči pa v barki zasmodim špiralo, ki komarje odganja z dimom. Zdi se mi, da sem v boju proti komarjem zaenkrat kar uspešen.

Minula dva dni sem bil veliko na poti med okoliškimi mesti, kjer sem urejal postopke v zvezi

s prihodom v Brazilijo in carinske zadeve v zvezi z začasnim uvozom v jadrnice v Brazilijo. Barko bom naslednja dva tedna pustil privezano v tukajšnji marini, ker pa bom vmes zapustil Brazilijo, sem moral urediti začasni uvoz. Vsi postopki so na srečo brezplačni, a urejanje dokumentacije vzame kar dosti časa in zaradi začasnega uvoza, sem vse skupaj v vseh uradih moral ponoviti dvakrat. Enkrat včeraj in drugič danes.

Nenavadno imajo tukaj razporejene urade pristojne oblasti. Mejna policija ima stavbo 5 km od Jacareja sredi močvirnih travnikov med mestoma Intermares in Cabedelo, carina je v luki v Cabedelu še 5 km naprej na koncu polotoka, kapitanija pa je na drugo stran v mestu Joao Pessoa kakšnih 25 kilometrov po reki navzgor in 15 km stran od morja.

Včeraj sem vse te vmesne poti prekolesaril z mojim malim zložljivim kolesom in si vmes ogledoval še plaže, trdnjavo St. Katarina, muzej, nekaj cerkev in trgovskih središč,

kjer sem postopoma uspel priti do mobilnega interneta, da sem se spet lahko priklopil v svet in začel uradovati :). Težave sem imel predvsem zaradi mojega neznanja portugalščine, a kljub temu sem v prvem šoping centru uspel kupiti podatkovno SIM kartico, ki pa je nismo uspeli registrirati. Napotili so me v naslednji center 4 km naprej, kjer so mi povedali oziroma pokazali, da moram še 4 km naprej do naslednjega središča, kjer ima poslovalnico tudi mobilni operater, katerega kartico sem kupil. Tam so me končno uspeli registrirati in vzpostaviti spletno povezavo na mojem mobitelu.

Potem sem ves vesel in izčrpan odkolesaril še zadnjih 15 km nazaj do barke. Včeraj sem vsega skupaj prekolesaril več kot 80 km in do večera opravil vse, kar sem si zadal. Celo za izposojo avtomobila sem se uspel dogovoriti, za prevoz do letališča v Recifeju.

Danes je bil bolj plohast dan, zato sem se med mesti in uradi prevažal z vlakom. Javni prevoz je tukaj zelo poceni in 30 km z vlakom stane le pol reaisa oziroma 15 centov. Vlak med Cabedelom in Joao Pesoa-jem vozi večinoma ob reki med ribiškimi vasmi in med falvelami (barakarskimi naselji) ter čez močvirja. Na drugi strani polotoka, ob atlantski obali, pa se bohotijo stolpnice, trgovska središča in razkošnejša naselja.

Tudi danes mi je uspelo urediti vse formalnosti, barka zdaj uradno lahko dve leti ostane v Braziliji in  jutri zvečer lahko z mirno vestjo odletim po službenih opravkih proti domu.

6.5. Ko sem ponoči v dežju plul po reki in spustil sidro, kjer je na zemljevidu pisalo Jacare in kjer sem videl še nekaj zasidranih bark, sem dobil vtis, da sem prišel nekam bogu za hrbet.

Zjutraj sem pogledal naokrog in za obrežjem reke videl veliko nebotičnikov. Dopoldne sem se sprehodil na vzhod do atlantske obale in spotoma spoznal, da imam barko zasidrano na robu velemesta.

Proti večeru je na obrežje reke prišla množica ljudi in vse je vrtelo kot na sejmu. Ulični plesalci capoeire

so se izmenjevali z različnimi glasbeniki, po reki pa so križarile turistične ladjice z glasno navito glasbo in prešerno razpoloženimi plesočimi turisti. Vrhunec večera je bil nastop saksofonista, ki je na čolnu v sončni zahod zaigral Ravelov Bolero. Ta saksafonist že vrsto let vsak večer v čolnu na reki Paraiba pred ribiškim naseljem Jacare igra priljubljene melodije, ob sončnem zahodu pa zaigra še Bolero. Glede na množico ljudi, ki ga pridejo gledati in poslušati, sklepam, da je tukaj zelo priljubljen.

Žal mi mojega računalnika ne uspe povezati na internet, da bi lahko dodal kakšno fotografijo iz preteklih treh tednov. Ni mi tudi še uspelo popraviti številnih “napač”, ki so se mi pritipkale, ko sem zadnje tedne poročila pisal med valovi na majhni številčnici satelitskega telefona. Danes je bil dan za počitek, jutri pa bom šel po okoliških mestih na obiske k različnim uradnikom in urejati razmeroma zapletene brazilske vstopne formalnosti. Menda si je za to potrebno vzeti 2-3 dni.

25.4. Včeraj rem si na otoku v restavraciji v grajskem parku za obzidjem privoščil še zgodnjo večerjo, potem pa me je čolnar pod večer odpeljal na Skokico v zalivu.

Premišljeval sem o načrtih za sredo in ugotovil, da Helena ni ravno velik otok, večji del sem ga že prehodil ali pa z razglednih točk videl in tudi večino znamenitosti, ki jih priporočajo vodiči sem že videl, razen starih želv na guvernerjevem vrtu in Napoleonove hiše nisem videl od znotraj.

Presenečen sem bil nad razmeroma velikim številom avtov in nad dokaj gostim prometom po številnih ozkih otoških cesticah. Moj dan je bil popoln in Helena mi veliko ni več mogla dodati.

Odvezal sem vrv z boje, dvignil jadra in v noč odjadral proti dobrih 1800 milj oddaljeni Braziliji. Celo noč in dan piha okrog 25 VJV. Valovi so postali zajetni in jadranje živahno. Nekaj plohic je spralo sol z barke.

Sveta Helena je zdaj že 180 milj za krmo Skokice.

 

26.4. Preko zime sem spremljal regato okoli sveta Volvo ocean race. Zdaj jadrajo ob brazilski obali, zato sem Darkota prosil, naj mi sporoči, ali jih bom slučajno lahko srečal na morju. Nič ne bo iz tega. Pred tremi leti smo jih pred Karibi zgresšli le za uro ali dve, zdaj pa smo oddaljeni za en teden mojega jadranja.
Veter je čez dan postopoma slabel, a ga je zvečer še vedno 20 vozlov. Jadra sem podaljšal in še vedno jadram pretežno s preko 7 vozli hitrosti. Zmerno oblačen dam z nekaj enominutnimi plohicami.

10 dni sem na poti čez Atlantik in polovica ga je že za menoj. Hladilnik je še dovolj poln.

 

27.4. Veter je čez dan oslabel na 15 vozlov, zato sem jadra razvil do vrha. Veter je vse bolj obračal na vzhodnik in jadra sem zato prestavil na desne uzde. Plohe so bile do danes krotke, danes zvečer pa je privršala ploha s 30 vozli vetra, me ujela pri polnih jadrih in mi zares dala vetra pri krajšanju jader. Čez noč bodo jadra za vsak slučaj ostala skrajšana, da ne bo kakšne oslarije, saj je moj reakcijski čas ponoci daljši. Valovi vztrajajo na 3-4 metrih višine, zato autopilot porabi več elektrike, kot mi jo veter in sonce skupaj naredita in moram vsak drugi dan z motorjem polniti akumulatorje.

Atlantik se mi zdi vse večji.

28.4. Lep, topel in pretežno jasen dan z okrog 15 vozlov pasatnega vetra. Umirjeno zibajoče jadranje bi napisal, če jadra ne bi obupno pokala in stresala barke. Ker valovi prihajajo z dveh strani in so večji, kot bi jih tukajšnji veter naredil, se Skokica med valovi močno ziba levo in desno, jadra pa se ob tem sunkovito polnijo in praznijo ter stresajo jambor. Da bi se temu čim bolj izognil, jadram tako, da imam veter v polkrmo in potem rahlo cikcakam ob direktni smeri – 5 ur proti Z in potem 5 ur proti SZ in spet 5 ur proti Z itd, vmes pa prestavljam jadra enkrat na levo, drugič na desno …, Jadranje je s tem malo hitrejše in kompenzira malo daljšo pot. Skratka, delam obrate z vetrom, da mi ni preveč dolgčas.

Spet sem srečal eno ladjo.

 

29.4. Flop, flop, resk, resk, pok, pok, flop, pok, … poslušam celo noč. Upam, da bodo jadra zdržala to opletanje. Veter je oslabel na 10 in zdaj tudi jadranje v polkrmo jader ne zadrži več napetih in na valovih neprestano opletajo in treskajo po jamboru in mojih živcih.

Kater jadro sem pospravil, genovo in glavno jadro pa skrajšal, da ne opletata na polno. Če bi bil blizu obale, bi v takšnih razmerah pospravil jadra in zagnal motor. Tako pa se barka še vedno premika s 4 do 5 vozli hitrosti in vse skupaj ima nek smisel, da le jadra ne bi tako zelo opletala.

Z jutrom se je vrnil veter in dan je postal sončen ? . Valovi so se znižali in življenje mi je danes teklo s hitrostjo okrog 10 kmh. Včeraj sem zajadral v zadnjo tretjino poti čez Atlantik, danes pa je razdalja do Cabedela padla pod 1000 milj.

Še en teden jadranja je pred menoj.

Morje se je že dovolj segrelo za prvi letošnji skok v vodo in prvo kopanje. Podnevi čitam knjige, ponoči na telefonu rešujem sudoku, vmes malo spim, dam kaj v usta in dnevi minevajo.

30.4. Pretežno oblačna a zaradi polne lune svetla ter ravno prav vetrovna noč za sproščeno jadranje. Moji dnevi so tukaj za 10 minut daljši, kot bi bili doma. Vsi dnevi v teh tednih jadranja proti zahodu čez Atlantik od sončnega vzhoda do naslednjega vzhoda trajajo približno 24 ur in 10 minut. V tem času prejadram približno 150 milj oziroma 2,5 stopinje geografske dolžine proti zahodu. V 6 dneh znese to 15 stopinj oziroma en časovni pas. Jutri bom prijadral v nov časovni pas, GMT +2 in bom 4 ure za slovenskim časom. Ker je južno od ekvatorja zdaj koledarska jesen so moje noči zdaj za uro daljše od dnevov (12,5 : 11,5), vendar se krajšajo z mojim približevanjem ekvatorju in bom kmalu na 12 : 12. To je nocoj malo preraćunavanja oziroma matematične geografije, da ne bom vsako noč reševal le sudokuja ?.

Včerajšnjim 136-im sem danes dodal 173 malo hitreje prejadranih milj in povprečje je čisto v redu. Ponoči je pihal prijazen vzhodnik s 14 vozli, zjutraj je prišlo nekaj plohic in obrnilo veter na VJV, ter ga okrepilo na 20, da je jadranje z 8+ vozli hitrosti postalo bolj poskočno. Do večera je veter potem spet upadel na okrog 15 in v noč jadram s 6-7 vozli hitrosti. Darko je napisal, da je napoved dolgočasna. Toda, dokler bodo pasati pihali s 15-20 vozli je zame to zelo lepo vreme.

1.5. Jadranje me veseli, vendar se mi Atlantik zdaj že vleče. Poskušam jadrati šim hitreje, a se pozicija Skokice na karti oceana le pošasi približuje J. Ameriki. Spomladi na barki iščem cas za premišljevanje, umik od ljudi in vrveža tekem, iščen priložnost za umik od zime. Vse to sem v samoti oceana v preteklih dneh že dobil v zadostni meri in veselim se spet srečanja z ljudmi. Le zima lahko se malo počaka ?.

Jugovzhodnik je danes precej nihal, med 10 in 28 vozli in ko je padel na 12,  je postalo jadranje spet naporno zaradi opletanja jader. Na srečo je bilo vetra večinoma nad 14 vozli. Približno pol ure potrebujem za vsak obrat z vetrom, da prestavim vsa tri jadra z ene na drugo stran jambora, da prestavim tangun, varovalno vrt, škotine, škoto in leteče pripone z ene strani barke na drugo. Ladje zdaj že nekaj dni nisem srečal nobene.

Darko mi je poleg vremenske napovedi danes sporočil pozicije bark z regate volvo ocean race. Kaže, da sem hitrejši in da jih bom kmalu dohitel :). Pred nekaj dnevi smo bili narazen za več kot 1000 milj, danes pa le še 500. Najbrž nimajo najbolj ugodnega vetra ob prehodu ekvatorja oziroma intertropske konvergenčne cone.

Še 662 milj imam do Brazilije, še dobrih 100 ur jadranja.

 

2.5. Plohe mi ponoči niso pustile spati. Nobena me sicer ni namočila, a prehitevale so me po levi in desni ter mešale veter in valove. Med krajšanjem jader pred eno od ploh mi je uspelo odtrgati škripec druge krajšave, zato sem glavno jadro še dodatno skrajšal in potem preostanek noči jadral s trikrat skrajšanim glavnim jadrom. Do jutra sem v rezervni zalogi našel nov škripec, ga zamenjal in jadro je spet usposobljeno.

Ko so zjutraj izzvenele plohe, je v dobršni meri z njimi odšel tudi veter. Ostalo ga je 8-14 vozlov, dovolj za počasno guncanje proti zahodu in ravno dovolj za glasno opletanje jader. Genova ima vse več razpok. Kar jih zalepim s samolepilnimi dakronskimi krpami, že naslednji dan odleti stran.

Včeraj sem se kopal v morju in si lase sušil na vetru, danes pa mi je glava postala premajhna. Nekaj ladij sem spet srečal danes.

Še 528 milj imam do Brazilije. Upam, da bom v nedeljo pred večerom že lahko spustil sidro v reko Paraiba v Braziliji.

3.5. Noč je bila sanjska. Najprej zvezdnata, nato obsijana z mesečino, vetra 15 – ravno prav za sproščeno jadranje in dovolj z jugovzhoda. da so vsa jadra celo noč preživela na desni strani barke. Nebo na vzhodu se rdeči.

Včeraj sem se tolažil s palačinkami namazanimi s figovo marmelado in smetano. In je pomagalo, glavobol je izginil ? V hladilniku se zdaj že vidi dno, a imam sveže hrane dovolj do konca poti. Namibijski kruh je zdržal skoraj 3 tedne, prav tako sadje.

Konzerv, razen tune in dveh kompotov, se nisem dotaknil in jih je dovolj za še eno pot čez Atlantik. Celo nafte sem največ porabil za polnjenje akumulatorjev in so tanki če vedno precej polni, Brazilija pa je zdaj že v dosegu zalog nafte, tudi če bi veter vmes popolnoma opešal.

Na severu so črni oblaki, na jugu je jasno.

Jugovzhodnik je čez dan narasel na 20 in omogočil živahno jadranje, v večer pa zdaj metuljčkam s 15 vozli VJV.

Lep dan je za menoj. Še 365 milj.

4.5. Na približno 8 stopinj južno in 30 stopinj zahodno sem že prijadral. Dovolj sem severno, da je noč le še nekaj minut daljša od dneva. Ponoči si je veter vzel nekaj ur premora in zagnal sem motor. Na odprtem morju, ko sem zaspan in me zaradi motorja ne skrbi poraba elektrike, na barki in jamboru prižgem vse luči ter še palubni žaromet in si privoščim nekaj ur spanja v enem kosu. Predvidevam, da je tako krepko osvetljena barka dovolj vidna in ne bo ravno predstavljala tarče za ladje, ki jih itak nikjer na obzorju ni videti. V drugem delu noči se je veter vrnil z 20 vozli, ustavil sem motor in spet na obroke lahko nadaljeval s spanjem pod jadri.

Sonce, veter in opletanje jader so genovo v preteklih tednih krepko naluknjali, zato sem jo danes snel in na galubi zalepil in zapekel največje razpoke, da bo jadro zdržalo še ta dva dneva.

Potem bo potrebno resnejše popravilo. Genova se je pri snemanju upirala in me krepko oklofutala preden sem jo v 20 vozlih vetra uspel spraviti na palubo. Nazaj na jambor je šla veliko raje. Popoldne so privršale plohe, s seboj prinesle 30 vozlov jugovzhodnika in temeljito oprale Skokico. Črnih stebrov pod oblaki je polno povsod naokoli in za menoj in kaže, da noč ne bo prijazna. Veter se je zvečer ustalil pri 25 vozlih.

Še 211 milj do Brazilije.

 

5.5. Kisla, hladna, deževna, razpihana in temna noč. Prvič letos sem bil cel dan oblečen v dežni jadralski komplet.

Jadra so na drugi krajšavi in Skokica ob 20-35 vozlih vetra jadra s 6-9 vozli hitrosti. Moje včerajšnje popravilo genove je zdržalo test in dakronskih nalepk mi tokrat z jadra ni odplaknilo.

Siv, meglen dan, poln drobnega dežja, kot da bi jadral nekje na severu blizu Islandije. Deževni oblaki drug za drugim potujejo na zahod in plohe pod njimi neutrudno česajo morje. Razpoloženje mi dviguje pogled na pozicijo Skokice na zemljevidu, ki kaže, da je oceana pred menoj  le še za 45 milj ?.

Do reke Paraibo bom prijadral v drugem delu noči in plovni kanal v reko naj bi bil dobro označen s svetilniki. Mimo Cebedela nekaj km po reki navzgor je Jacare, kjer bom sidral.

 

6.5. B R A Z I L I J A

Zvečer so se za menoj med oblaki začele kazati zvezde in sem mislil, da je konec dežja, pa je nepričakovano privršala ploha od spredaj in namešala valove, da je morje kar vrelo. Tej plohi je takoj sledila če ena, tokrat z jugozahoda in ta ploha ni in ni hotela nehati. Zategnil sem jadra in zadnjih šest ur skozi neskončen naliv jadral v veter. Strah me je bilo, da obale v nalivu ne bom videl, a so se nekaj milj pred obalo skozi dež pokazale luči mesta

ter tudi svetilniki s pomočjo katerih sem našel pot do izliva reke Paraibo in potem še 10 km po reki proti jugu do Jacareja, kjer sem kmalu po polnoči spustil sidro. Atlantik je za menoj, oči se mi zapirajo in postelja me vabi ?.

17.4. Vetra ponoči skorajda ni bilo in Skokico je med številnimi zasidranimi ladjami iz Walvisovega zaliva na Atlantik pognal motor. Zvezde so se zrcalile v gladki površini morja, iskreči plankton pa je valove barval v srebro.

Proti jutru se je južnik dovolj okrepil, da sem ugasnil motor, barki pa so zrastla krila. Prava poezija. Veliko ptic je videti nad morjem. Najbrž so vode tukaj bogato z ribami. Popoldne se je veter okrepil nad 20 in Skokica v drugo noč s skrajšanimi jadri preko razgibanega morja leti prav po športno. Vsi člani posadke ? neizmerno uživamo v predstavi, ki jo je pripravil Atlantik.

18.4. Noč je bila živahna, saj je veter skoraj brez predaha pihal s preko 30 vozli v in precej razburkal morje. Snel sem glavno jadro in Skokica se je s skrajšano genovo kar hitro opotekala med valovi vse do jutra, ko je jugovzhodnik oslabel pod 25 vozlov in sem glavno jadro spet dvignil do druge krajšave. Jadranje je bilo potem zmerno, a še naprej hitro. Zvečer se veter spet bliža 30 vozlom in valovi se občasno prelivajo čez palubo. Skrajšal sem jadra. V prvih 2 dneh sem si prijadral 30 milj rezerve za manj vetrovne dni v nadaljevanju. Če me bo veter še naprej tako preganjal, bom na Sveti Heleni že v torek. Posadka je v redu, le rahlo utrujena in neprespana po dveh bolj živahnih nočeh. Vetra je te dni za 5 do 10 vozlov več od napovedi, ki sem si jo naložil pred odhodom.

 

19.4. Vremensko dogajanje na morju se ponavlja – ponoči 30 v vetra in razburkano morje, čez dan pa zmeren veter. Sprememba je le smer – VJV (vzhod-jugovzhod), kar je krmni veter, s katerim metuljčkam in zato bolj umirjeno jadram. Paluba je zdaj suha.

Prijadral sem v nov časovni pas – GMT oz. izhodiščni, osnovni, oz. Greenwich-ski časovni pas. Zdaj sem 2 uri za slovenskim  oz. srednjeevropskim poletnim časom.

Zvečer se je za kratek čas prikazala luna in noči bodo v naslednjih dneh vse svetlejše. Tudi morje postaja toplejše, a še premalo za kopanje. Kar hitro sem na poti, 180 milj na dan in zaenkrat mi ni prav nič dolgčas. Berem že drugo knjigo. Na oceanu sem v prvih treh dneh videl le 2 ladji, zato sem si lahko privoščil nekaj več spanja.

20.4. Veter z VJV je v teku dneva vse bolj slabel, zaradi oblakov pa tudi sončne celice niso dale kaj dosti od sebe in napetost v akumulatorjih se je približala 11 V. Popoldne sem po 3 dneh moral zagnati motor, ki zdaj polni akumulatorje in hkrati tudi malo hitreje poganja Skokico. Ponoči je bilo na morju nekaj ladijskega prometa z leve in z desne, saj sem prečkal ladijske poti med Južno Afriko in Evropo, proti jutru je bila prometna pot mimo in naslednje ladje bom verjetno videl šele prihodnji teden pred St. Heleno. Darko se je oglasil z vremensko napovedjo, ki kaže, da bo tudi jutri bolj miren dan in pravi čas za vzdrževalna popravila, potem pa Darko do Helene obljublja spet več vetra.

21.4. Tako, kot je veter včeraj opešal pod 8 vozlov, se je zjutraj vzhodnik vrnil z 10-16 vozli in spet sem lahko dvignil jadra. Tokrat so napeta na levi strani barke, morje pa je dovolj mirno, da tudi ob šibkejšem vetru lahko lepo jadram. Nisem najhitrejši, vendar se šestica pogosto pokaze na brzinomeru. Upam na več vetra, da bi vendarle že v torek prijadral do Svete Helene, do katere imam 430 navtičnih milj.

 

22.4. Po dveh dneh počasnega jadranja je popoldne vendarle zapihalo 15 vozlov VJV in spet lahko jadram hitreje. Topel, sončen dan je za menoj. Tudi morje ima že blizu 20 stopinj in verjetno bom kmalu lahko pospravil šotor nad kokpitom, ki me ščiti pred hladnim vetrom. Znanilec toplejšega morja so tudi morske lastovice (leteče ribe po domače), ki jih je vse več opaziti med valovi. Sem ter tja kakšna pristane tudi na krovu Skokice.

Zjutraj sem jadral preko nultega poldnevnika in naslednje 4 mesece bom jadral po zahodni zemeljski polobli. Do Svete Helene imam še 288 nm. Trenutno kaže na prihod v torek popoldne, če bo dovolj vetra..

 

23.4. Zaradi enoličnosti in počasnejšega jadranja je bilo včeraj precej sivine v moji glavi, saj je kazalo, da se bom na S. Heleni lahko ustavil šele v sredo.

Popoldne je nato malo bolj zapihal veter in pregnal sive misli. Veter je spreminjal smer in sem moral pogosteje prestavljati in prilagajati jadra. Ponoči se je JV okrepil preko na 20 vozlov in sem skrajšal glavno jadro. Zdaj kaže, da mi bo veter vendarle podaril dodaten dan postanka na otoku že jutri popoldne.
Veter me je čez dan kar lepo preganjal, dvignili so se tudi valovi.in jadranje je živahno. Darko mi poleg dobrega vetra napoveduje tudi nekaj dežja. Upam, da ne na Heleni, da se mi postanek ne bi sfižil. Kapitaniji sem najavil svoj prihod po mailu in dobil odgovor, da me z veseljem pričakujejo ?.

Še 115 milj. Otok skorajda že vidim pred premcem barke. Mimo Helene vodijo ladijske poti proti severni Ameriki, zato nocoj na morju verjetno ne bom čisto sam in bo potrebno spet malo bolj oprezati, kaj se dogaja v okolici.

24.4. Ponoči je Skokica v 30 vozlih vetra kar letela proti zahodu. Oprezal sem za ladjami, a nisem videl nobene, sem pa že sredi noči videl rdeče luč na hribih St. Helene.

Zjutraj sem bil že severno okoli otoka in barko privezal na bojo pred Jamestownom. Čakam na policaje in carinike, ki so napovedali svoj obisk na krovu Skokice. Razpihan dan je v zalivu pred mestecem.

Dopoldne so policaji in cariniki ugotovili, da je v pristanišču preveč valov in je s čolnom pome prišel le luški kapitan ter me odpeljal k svojim kolegicam na obalo.

 

Formalnosti so bile v pisarnah pri policajki in pri carinicah hitro opravljene, potem pa sem odšel na hrib.

Najprej po znamenitih strmih 699 Jakobovih stopnicah oziroma po Jakobovi lestvi, če bi angleško poimenovanje dobesedno prevedel. Stopnice so pred sto leti zgradili angleški vojaki za oskrbovalno pot do svoje utrdbe na hribu.

 

in nato še kakšno uro ali dve naprej v hrib,

do trdnjave Fort Knoll na vrhu 600 m visokega hriba sredi otoka. Tja sem prišel že ves skurjen, saj je danes na St. Heleni zelo toplo. Na srečo so bile ob poteh trgovinice, da sem si sproti kupoval pijačo. Helena je razgiban vulkanski otok, poln grebenov in vmesnih globokih dolin. Notranjost otoka je zelo zelena, da se oči lahko kar spočijejo. Na trdnjavi sem srečal domačina, ki je tam sprehajal svoje pse. Povedal mi je, da sta se z ženo sem preselila pred leti in da jima klima čisto ustreza. Žena je zaposlena, on pa skrbi za pse :). Pravi, da je večina otočanov brezposelnih in živijo ali od pokojnin ali takšnih in drugačnih priložnostnih zaslužkov ter se imajo čisto v redu.

Z vrha trdnjave mi je pokazal in na hitro opisal znamenitosti otoka ter kot se za Angleža spodobi, odločno odsvetoval obisk Francozove (Napoleonove) hiše in praznega groba. Vseeno pa mi ju je od daleč pokazal, kakor tudi guvernerjevo hišo, najvišji vrh otoka, katedralo, in zeleno sotesko, po kateri vodi lepa sprehajalna pot.

V nadaljevanju sprehoda po spustu s trdnjave sem si ogledal guvernerjevo palačo in sotesko potoka, kjer sem se skupaj z žuborečo vodo po lepi gozdni potki spustil do 7 km oddaljenega Jamestowna.

Po šestih urah pešačenja imam Svete Helene nekako dovolj. Jutri me bo verjetno bolele noge, saj po dolgotrajnem posedanju na barki tako dolgih pohodov nisem več vajen. Žal internet tukaj ne dela dovolj dobro, da bi ob besedilu lahko sproti dodal še fotografije. Pa drugič, cez dva tedna v Braziliji.

Pogledal sem za vreme in kaže, da bona poti proti Braziliji vsak dan manj vetra. Morda pa se napoved moti in bo vendarle še naprej dovolj pihalo?

Dosti sem se naletal zadnja dva dni. Preko Bruslja, Milana, Adis Ababe in Windhoeka sem danes popoldne priletel v Walvis Bay, ki me je za spremembo pričakal v sončnem in toplem vremenu z rahlim jugozahodnikom. Puščavo Namib, preko katere sem se prejšnji teden vozil z avtom, sem si danes lahko ogledoval od zgoraj.

Pozimi sem nabavljal letalske karte za let iz Brazilije domov, videl sem cenejšo karto za 9. maj in jo kupil, potem pa sem sešteval milje in dneve in ugotovil, da sem se pri datumih uštel za tri dni oziroma da bom moral imeti na 3200 milj dolgi poti čez Atlantik povprečje preko 150 milj dnevno, da se mi bo izšlo, na Sveti Heleni pa se bom lahko ustavil le za en dan. Teoretično se mi ob ugodnem vetru lahko celo izide, a bom moral že danes ponoči odjadrati iz Walvis Bayja.

Popoldne sem v pristanišču opravil izstopne formalnosti, nabavil hrano in nafto in jo s čolnom prepeljal na barko, zvečer sem si v jahtnem klubu privoščil pico in na računalnik prenesel vremenske napovedi za naslednjih 7 dni. Kar smejalo se mi je, ko sem jih videl, saj od srede naprej obetajo med 15 in 20 vozlov južnega in jugovzhodnega vetra.

Skokica me je pričakala kar hudo umazana, a tokrat so bili tjulnji vzrok za svinjarijo v kokpitu. Paluba je bils vsa kosmata, pobruhana z ribjimi ostanki in posrana, da sem se moral krepko potruditi, jo spirati in krtačiti, da je spet zadoščala vsaj minimalnim higijenskim standardom. Včeraj je tukaj menda krepko deževalo in si težko predstavljam, kakšna je bila paluba barke pred tem dežjem.

Ko sem se zvečer vrnil iz trgovine, sem spet moral pregnati tjulna iz kokpita.

Ponoči bom Skokico pripravil za jadranje in odplul proti 1230 milj oddaljeni Sveti Heleni.

Na poti iz Etoshe proti jugu sem se ure in ure vozil skozi plohe po neskončnih rahlo valovitih visokih planotah, ki so jih popestrili le osamljeni griči in hribi. Rastje je na poti proti jugu postajalo vse bolj sušno in vse bolj je prevladovalo bodljikavo grmičevje, a pokrajina je bila zaradi dežja v zadnjem obdobju vseeno zelena.

Proti Windhoeku se je pokrajina spet razgibala in med griči sem prenočišče našel v šotoru v safari kempu.

Noč je bila plohasta in nevihtna, a streha šotora je zdržala in ostal sem na suhem.