Avtor: Miran Tepeš

5.7. Zjutraj se je veter okrepil nad 20 vozlov in Skokica je z 9 vozli kar poletela po valovih, a zaradi varnosti sem raje skrajšal jadra. S sedmimi vozli hitrosti po vse večjih valovih sem bil še vedno dovolj hiter, da prijadram do Floresa še pred sončnim zahodom. Skokica je je zdaj za vsaj 600 kg lažja, kot ob odhodu s Karibov. V tankih je zdaj veliko manj nafte in vode, to pa se pri hitrosti kar pozna.

Po dveh tednih in pol jadranja sem se začel pripravljati na pristanek. Še enkrat sem v vodiču preveril karto pristanišča Laies, obril sem si brado J in se skopal v morju, ki se mi je danes zdelo že prav ledeno. Temperatura  morja se je v preteklem tedni vsak dan znižala za stopinjo, danes pa sem dolgo omahoval, ali bi sploh šel v vodo. In potem sem se namočil v vodo in me je kar izstrelilo nazaj na barko.

Zjutraj je kazalo, da sonca danes sploh ne bom videl, pa se je popoldne od zadaj zjasnilo. Oblaki so me prehiteli in Flores se je dolgo skrival za njimi. V pričakovanju sem neprestano pogledoval naprej po morju in svoj položaj preverjal na karti.Flores sem na obzorju pred seboj  zagledal šele, ko sem bil od njega oddaljen približno deset milj.

Pristal sem v pristanišču, v mini marini za visokimi valobrani. Recepcija je bila že zaprta, jadralce na sosednjih barkah v marini sem vprašal, če je kje blizu kakšna picerija, pa so se mi začeli muzati, češ, da imam prevelika pričakovanja. Povedali so mi, da je bar v naselju na hribu in morda tam lahko povprašam.

Z veseljem sem se sprehodil v hrib, a v baru so imeli le pijačo in krofe. Kuhinja je odprta le v času kosila. O pici bom lahko sanjal.vsaj še en dan.

Lajes je čudovito urejeno zeleno, a zaspano pristaniško naselje. Otok je tako pomladno zelen, da kar bode v oči. Po sprehodu sem se vrnil na barko, odvezal vrvi in odjadral proti Faialu. Veter je vmes precej popustil in tudi napoved za današnjo noč kaže le še 15 vozlov zahodnika do jugozahodnika. Verjetno bo jutri z letalom Zlata prej prišla do 135 milj oddaljene marine v Horti kot jaz z barko.

19.6.  Zjutraj smo prijadrali na sever St. Martina, francosko-nizozemskega otoka, ki ga je lani razdejal orkan. Mnoge hiše na obali so še vedno brez streh, v marini je veliko pomolov še vedno polomljenih in bark potopljenih.

Dušan in Alma bosta tukaj nadaljevala s počitnicami in sta se že izkrcala, Midva s Skokico pa bova danes odjadrala čez Atlantik.

Vremenske napovedi trenutno napovedujejo za prvih nekaj dni ugoden veter, potem pa se bo začel slalom med anticikloni, cikloni in brezvetrji.

17.6. Ponoči smo se ustavili v zalivu Deshaies na severu Guadeloupa, zjutraj pa s 15 vozli vzhodnika po razmeroma mirnem morju odjadrali do Antigve in barko privezali v marini turističnega naselja Jollie Harbour na zahodu otoka.

Naš prihod sem oblastem preko interneta najavil že včeraj in izpolnil vse obrazce, zato so bile formalnosti ob prihodu hitro opravljene.

Jolie Harbour je obdan s čudovitimi belimi plažami in s turkiznim morjem, kot ga poznamo s karibskih razglednic. Na plažah v tem obdobju ni nobene gužve, morje pa je čudovito toplo.

Jutri bom tukaj napolnil rezervoarje z nafto, saj je le ta na Antigvi cenejša kot na okoliških otokih. Market je zraven marine, zato bom kar tukaj nabavil tudi hrano za naslednje tedne. Popoldne bomo odjadrali do St. Martina, kjer se v torek izkrcata Alma in Dušan in potem mi bo karibskih otokov na poti proti severu počasi zmanjkalo.

16.6. Dušan je čakal in dočakal. Alma se je vkrcala na barko in zvečer smo iz Fort de France-a odjadrali proti severu, proti Guadeloupu.

Morja je bilo v prelivih med otoki kar živahno, zahodnika smo imeli v povprečju okoli 20 vozlov, ob plohah tudi precej več, da smo se čez noč lahko zabavali s krajšavami.

Proti jutru smo že jadrali mimo danes precej deževne Dominice in se dopoldne za nekaj ur ustavili na mondenih

otokih Saintes južno od Guadeloupa. Z vzponom na 100 metrov visok hrib z napoleonovo trdnjavo na otoku Terre de Haut sem naredil svoj višinski rekord meseca 🙂 (višinski metri narejeni z avtom po Barbadosu seveda ne štejejo).

Popoldne smo odjadrali do mesta Basse Terre, da bi opravili z izstopnimi formalnostmi, pa so marina in uradi zaprti do ponedeljka. Do takrat ne bomo čakali in kaže, da bomo morali na Atigvi, kamor odjadramo jutri, malo improvizirati.

16.6. Siv deževen dan v predmestju glavnega mesta Martinika.

Dan za počitek, dan za brkljanje po barki, dan za kolesarjenje in nabavo hrane.

Za Dušana je bil to dan čakanja.

14.6. Dopoldne smo odjadrali s St. Lucije in Skokico popoldne privezali v marini pri Fort de France na Martiniku.

Miodrag in Blaž sta tako zaključila s svojim oceanskim jadranjem in se zvečer izkrcala, Dušan pa nekaj dni še ostane na barki in jutri dobi obisk iz Slovenije.

Pred šestimi leti sva s Klemenom jadrala med Brazilijo in Zelenortskimi otoki. Ko sva prečkala ekvator, sva v morje vrgla steklenico s sporočilom, da sva na ekvatorju južno od Zelenortskih otokov v morje vrgla steklenico in da naj se nama javi tisti, ki bi steklenico našel.

Čez sedem mesecev je Klemen z Barbadosa dobil elektronsko pošto, da so našli steklenico. Najino sporočilo je v steklenici vmes prepotovalo dva tisoč milj.

Danes je zgodba s sporočilom v steklenici dobila prijazno nadaljevanje. Pred nekaj tedni sem Ryanu, kot ja barbadoškemu najditelju ime, poslal elektronsko pošto in mi je odgovoril, da se spomni, da je našel steklenico medtem, ko je ribaril.

Ryana sem danes povabil na pijačo. Doslej sem mislil, da je ribič, pa mi je med pogovorom povedal, da je po poklicu policist in da gre občasno na obalo loviti ribe. Pred šestimi leti je na plaži našel steklenico in v njej videl popisan list. Steklenico jo razbil, prebral sporočilo, zvečer vzel v roke tablico in se nama javil.

Ryan me je danes z avtom zapeljal po Barbadosu in mi po dolgem in počez razkazal svoj zeleni otok. Med vožnjo mi je povedal veliko, a ja angleško govoril v tako močnem karibskem narečju, da sem ga razumel le približno polovico. Vendar je bilo ob videnem tudi to dovolj, da sem spoznal, kako slikovita je njegova domovina.

12.6.  Dan za sprehode po mestu, kopanje v toplem morju, počitek in oddih od atlantskih valov.

Po drugi strani pa je žal to tudi dan za opravljanje ponovno zamudnih izstopnih formalnosti, saj jutri odjadramo proti St. Luciji in Martiniku.

Čas je tudi za popravilo jader, ki jim je športno jadranje v minulih dneh zadala kar nekaj novih razpok. Predvsem tretjo krajšavo na glavnem jadru smo skorajda odtrgali in smo potem v močnejšem vetru zadnja dva dni uporabljali četrto.

11.6.  Popoldne je zahodni morski tok popustil in takoj smo lahko jadrali hitreje in v v pristanišče v Bridgetownu prijadrali že ponoči. Zjutraj so bile na vrsti po nepotrebnem zelo zamudne formalnosti z veliko izpolnjevanja različnih formularjev, ki jih verjetno potem nikoli nihče več ne prebere.

Dopoldne smo se iz pristanišča prestavili na sidrišče v bližnji Carlisle bay in se prvič sprehodili po eni od belih karibskih plaž. V bistvu so mi fantje kar pobegnili z barke. Še preden je bila barka privezana na bojo v zalivu, je bil čoln že v vodi in fantje na poti proti plaži.

Verjetno so imeli razburkanega morja vrh glave in se klicu Karibov niso mogli upreti.

Seveda ne smem pozabiti Dušanove ribe, ki jo je ujel pred dvema dnevoma in je tokrat za spremembo ni spustil nazaj v vodo. Riba zaenkrat čaka v hladilniku in zdaj ni več izgovorov, da je morje predivje za kuharske operacije.

7.6.

Po dnevu počitka v zelenem okolju reke Suriname in marine Waterland smo se danes odpravili na ogled Paramariba. Zjutraj smo se zabavali z mislijo, da se tukaj sploh ne bi uradno prijavili, saj sem prebral, da so vstopne formalnosti zamudne, pa smo se potem odločili, da vse naredimo, tako kot je prav.

 

Paul, švicarski jadralec s sosednje barke v marini, nas je zapeljal do 50 km oddaljenega mesta. In potem smo se pet ur sprehajali po mestu od urada do urada in mučili uradnike oz. oni nas, ko sem moral izpolnjevati desetine formularjev, kot da bi v pristanišču pristali s prekooceansko ladjo.

Popoldne smo se vrnili v marino in pripravljeni smo za odhod in večerno plovbo 30 milj po reki navzdol in na Atlantik.

Vremenske napovedi za prihodnje dni obetajo 15 – 30 vozlov vzhodnika do severovzhodnika, kar za našo pot do Barbadosa pomeni dokaj športno jadranje z vetrom v desni bok.

Do Barbadosa imamo približno 550 milj oz dobre tri dni jadranja.

6.6. Proti jutru smo prijadrali do ustja reke Suriname in v jutranjem mraku poiskali svetilnike, ki so označevali plovno pot v reko.

Dopoldne smo že pluli mimo Paramariba, glavnega mesta Surinama, in potem še 20 milj po reki navzgor skozi gozdove do male marine Waterland, kjer smo ob pomol privezali Skokico.

V zadnjih dveh tednih smo po rekah prepluli skorajda toliko milj, kot po morju, a od jutri naprej bo drugače in čaka nas kar nekaj športnega jadranja do Karibov.

4.6.  Hudo deževno noč in še bolj mokro dopoldne smo doživeli.

Zjutraj sva z Dušanom v pristanišču v Kourouju hitro opravila vstopne in hkrati tudi že izstopne mejne formalnosti za Francosko Gvajano in potem napolnila nekaj kant z nafto za nadaljevanje poti.

Za izlet po Francoski Gvajani smo sprva nameravali najeti avto, pa sem se na zadnje za prevoz dogovoril kar s Francoisom, upokojenim gvajanskim ribiškim inšpektorjem, ki tukaj pripravlja jadrnico za jadranje proti Evropi. Francois tukaj živi že več kot 20 let in in nam je o Gvajani spotoma lahko veliko povedal.

Žal smo se večino poti vozili po nalivih in nismo prav daleč videli. Na poti proti Cayennu smo se ustavili v parku Montsinery, kjer je sotočje večih rek, ki se potem iztekajo v Atlantik. Zanimiv je bil zaključek našega postanka v tamkajšnji gostilni. Krčmar nam je želel zaračunati dvakrat več pijače, kot smo jo popili, a ni uspel in razčli smo se s polaganjem rok čez notranjo stran komolcev.

Sprehodili smo se po deževnem gozdu, na letališču pobrali Blaža in si v nadaljevanju ogledali tudi glavno mesto Cayenne.

Zvečer smo se vrnili v Kourou in vse kaže, da bomo že ponoči odjadrali proti približno sto milj oddaljenemu St. Laurentu du Maroni na drugi strani Gvajane na meji s Surinamom.

Kaže, da nas čaka še nekaj precej deževnih dni. V teh mesecih je tukaj deževno obdobje.

3.6.  Proti jutru je izginil najprej veter nato pa skoraj v celoti še morski tok in zadnje tri ure je Skokico zjutraj poganjal motor. Edino kar ni izginilo je bil dež. Ta se je neprestano ulival z neba, zdaj v obliki debelih kapelj, zdaj v obliki drobnih gostih kapljic. Ni in ni ga hotelo zmanjkati vse do popoldneva, ko je sonce začelo kukati skozi oblake.

Zjutraj sva ob višku plime zaplula v kanal proti mestu Kourou in potem še kakšno miljo po reki navzgor do private marine, kjer so nam dovolili za nekaj ur privezati barko, da smo napolnili tank z vodo in se z domačinom Francoisom odpeljali v trgovino po hrano za naslednje dni.

Na Skokico se je zjutraj že vkrcal Miodrag, Blaž pa ride jutri.

Francois nam je iz avta na hitro razkazal tudi Kourou in nas odpeljal tudi do bližnjega vesoljskega središča, od koder v vesolje izstreljujejo rakete s sateliti.

Še en dan si bomo vzeli za ogled Gvajane, potem pa v torek odjadramo naprej proti severu, proti Surinamu in Barbadosu.

Uredil sem nekaj prejšnjih poročil in dodal fotografije, tudi ribo, na katero je Dušan tako nesrečno ponosen 🙂

31.5.  Na reki je bilo ponoči dovolj mirno, da sem si po nekaj dneh lahko privoščil normalno količino spanja brez prekinitev in dežurstev.

Zjutraj sva dvignila sidro in potem zaman iskala otoke, ki so bili na kartah narisani pred vhodom v plovni kanal do mesteca Afua. Preprosto sem potem sledil lokalni potniški ladjici in pozorno oopazoval globinomer. Zaplula sva čez narisane otoke in dopoldne spustila sidro pred mestecem.

Tukaj vse deluje na gotovino, menjalnice in banke pa so danes zaradi praznika zaprte. Bankomati podobno kot večinoma drugod po svetu tudi tukaj ne sprejemajo mojih NLB kartic – in tudi Dušanovih ne 🙂 , zato bova ostala brez kosila v restavraciji in žal ne bova mogla dotočiti nafte. Pretekle 3 dni sva po rekah neprestano motorirala in nafte v tankih ni več veliko, vendar glede na ugodno vremensko napoved, nafte za nadaljevanje ne bova potrebovala veliko. Sline pa se mi cedijo po kosilu v restavraciji :).

Glede na to, da ne moreva tukj nič kupiti, bova že popoldne odjadrala proti severu v Amazonko in potem v Atlantik proti Francoski Gvajani.

V preteklih dneh mi tukaj ni uspelo naštudirati tokov plime in oseke. Preprosto se nikoli ne ujemajo s tablicami plime in oseke za kraje ob poti. Včasih je tok nasproti on plimi, včasih ob oseki. Ne kapiram. Naučil sem se le, da tok proti morju traja dlje in je tudi močnejči.

Na srečo se je tukaj spet pojavil veter, saj so reke široke kot velika jezera in bova lahko spet tudi jadrala.

Še nekaj fotografij iz preteklih dni v Amazoniji:

28.5.  Kar nekaj ur sem danes v Belemu preživel s sicer prijaznimi uradniki in kar nekaj kilometrov sem prehodil med uradi, da sem izpolnil vse njihove zahteve in sva na koncu dobila izstopne papirje za barko in žige v potna lista.

Belem je milijonsko rečno pristaniško mesto s starim kolonialnim mestnim jedrom, katerega mandrač kar vrvi od prometa in življenja, saj sem prihajajo ribiči prodajati svoje ribe, in sem se stekajo ladijske potniške poti s številnih rečnih otokov v okolici.

Naslednje dni se bova potepala po rekah Amazonije in po vmesnih rečnih rokavih, ki jim tukaj pravijo “furos”, Ti rokavi in kanali povezujejo med seboj številne reke. Nekateri so plovni in po njih je mogoče skozi tropski pragozd od Belema pripluti vse do Amazonke.

Upam, da bova v prihodnjih dneh dovolj uspešna pri iskanju pravih rek in na rečnih križiščih ne bova prepogosta zašla.

27.5.  Morski tok nama popoldne v reki Para ni vrnil vsega, kar nama je dopoldne vzel, a z dvema vozloma hitrosti v krmo naju je dovolj podprl, da sva ponoči skozi nevihte priplula v bližino Belema in v stranskem rečnem rokavu spustila sidro.

Reka Para je v spodnjem toku široka 25 milj in sva med jadranjem po reki navzgor lahko videla le nekaj milj oddaljeni desni breg reke, medtem ko se je levi breg skrival za obzorjem. Prvih nekaj ur sva morala slalomirati med ribiškimi čolni in mrežami, ki jih ribiči napenjajo preko reke in s pomočjo toka plime in oseke dosežejo podoben učinek, kot da bi mreže vlekli za čolnom.

Skrbelo me je, kako bom te mreže videl ponoči, saj jih ribiči postavljajo na stotine metrov počez tudi čez plovni kanal, pa naju je zvečer rešila tovorna ladja, ki je zaplula z Atlantika po reki navzgor proti Belemu. Ribiči so pred njo mrzlično pospravljali mreže in za ladjo je bila plovna pot potem brez ovir.

27.5.  Na 25 milj sva se približala ekvatorju, a ga bova prečkala šele prihodnji teden. Pred tem je na vrsti nekajdnevni ogled in plovba po rkah spodnjega dela Amazonije, ki leži nekoliko južno od ekvatorja.

Bližava se ustju reke Para in že nekaj ur jadrava in motorirava proti 3-4 vozlom nasprotnega toka. Zadnja dva dni ima pri morskem toku glavno besedo plimovanje. Morje ob obali v skladu z urnikom plimovanja ob obali 6 ur teče proti zahodu in 6 ur proti vzhodu.

Do danes je bilo tega toka od pol do enega vozla, enkrat ugodnega, drugič neugodnega, danes pa, ko se po kanalih med plitvinami približujeva vhodu v veliko reko Para, je nasprotnega toka kar 4 vozle. Proti večeru nastopi plima in takrat pričakujem, da bova s tokom kar “letela” proti 80 milj oddaljenemu Belemu??? (o tem verjetno lahko samo sanjam).

V času polne lune je plimovanje najvišje in s tem povezano so najmočnejši tudi plimski morski in rečni tokovi. Pri plovbi po rekah v prihodnjih dneh bo potrebno dobro naštudirati tudi plimske tablice.

Vseskozi se izmenjujeta sonce in dež, plohe in nevihte pa so tukaj tiste prave tropske, z obilico dežja.

Danes je bil v kuhinji spet na vrsti pomožni kuhar in na jedilniku so bile palačinke 🙂

20.5.  Ponoči sva z Dušanom priletela v Recife, si izposodila avto in ob sončnem vzhodu sva bila že v ribiški vasi Jacare, kjer naju je Skokica pričakala privezana ob pomol na reki Paraibo. Na krovu in v notranjosti je bilo vse tako kot pred dvema tednoma, ko sem barko tukaj zapustil. Celo okna sem takrat pred odhodom dovolj dobro zatesnil, da so zdržala tropske nalive v preteklih dneh in je bila notranjost barke suha.

Dan je bil lep vroč in soparen. Na tropsko podnebje sva se z Dušanom navajala med krpanjem in lepljenjem genove na tleh pomola. Veliko razpok in lukenj so valovi, sonce in veter v minulih štirih letih zadali temu velikemu sprednjemu jadru.

Večino poškodb sva do večera polepila in zalikala, da bi genova vendarle zdržala še naslednjih za letos načrtovanih devet tisoč milj po Atlantiku in Sredozemlju do Slovenije.

Do večera sva na barko zvozila tudi še hrano, pijačo in nafto ter napolnila tanke z vodo za naslednja dva tedna, ko bova sprva ob severni brazilski obali in nato po rekah skozi tropski pragozd iskala pot do Amazonke. Prvih 1700 milj bova na krovu Skokice sama, potem pa v Francoski Gvajani dobiva družbo novih članov posadke.

V ponedeljek naju čaka le še boj z uradniki za ureditev izstopnih ladijskih dokumentov in nekaj manjših opravil na Skokici. Upam, da bova pri oblasteh dovolj uspešna, da bi že pred večerom lahko zaplula na Atlantik.