Torrevieja je turistično mesto, ki ni ravno po mojem okusu. Preveč je hiš, preveč je ljudi na kupu, pravi turbo-turizem. Imajo pa tudi varno marino skrito za valobrani mestnega pristanišča in Skokica bo tukaj počakala do prve polovice oktobra, ko bomo odjadrali na zadnji del poti proti domu.
Z Zlato sva se danes preselila iz španskega poletja v te dni prav tako toplo slovensko poletje.
V nedeljo sva zgodaj vstala, da bi še pred večerom prijadrala do Torrevieje. V tem delu Španije se začne daniti šele proti osmi uri zjutraj, ko sva z Zlato v zavetju obale že dobro uro veselo jadrala proti rtu Palos na vzhodu.
Obala na severu naju je ščitila pred valovi, severovzhodnika pa je bilo ravno prav za hitro jadranje. Za svetilnikom na Palosu sva prijadrala do večjih valov, a so bili dovolj dolgi, da je bilo jadranje tudi za Zlato dovolj udobno.
Dopoldne je veter postopoma zamenjal smer s severovzhodnika na vzhodnik in nekoliko oslabel, da sva ostro v veter lahko jadrala neposredno proti Torrevijeji, ne da bi bilo pri orcanju delati obrate in zamudno cikcakati proti vetru.
Obala je tukaj položna, s pasom plaž in obsežnimi lagunami v zaledju, hribi pa se vidijo v ozadju. Temu delu obale pravijo Costa Blanca in je ob obali na robu plaž vseskozi na gusto pozidan s turističnimi naselji.
Že sredi popoldneva sva Skokico privezala v marini v pristanišču mesta Torrevieja in sip red večerom privoščila nekaj sprostitve na bližnji plaži in tudi plavanje v še zmeraj toplem morju.
Dopoldne sem nabavil nov akumulator in ga namestil na njegov prostor pred motorjem, potem pa sem moral kar trikrat očistiti sistem za dovod goriva, da je motor pravilno deloval tudi v višjih obratih.
Naredil se je lep an in nočne nevihte so bile pozabljene. Z Zlato sva se sprehodila po gričih s trdnjavami v okolici Cartagene, nato pa še po mestu, ki je soboti primerno zelo živahno.
Severovzhodnik je neusmiljen in vztrajen. Tudi v prihodnjih dneh ga bo dosti, kar pomeni, da bova morala jutri cel dan krepko orcati mimo rta Palos do skoraj 50 milj oddaljene Torrevieje, kjer sem se dogovoril, da bo Skokica počakala mekaj naslednjih tednov do oktobra, ko bom spet imel čas za jadranje.
Zjutraj je vendarle zapihalo za kakšnih 15 vozlov vetra, a žal s severovzhoda, da sva vse počasneje napredovala in se zaletavala v vse večje valove. Za Almerijo sva se približala obali in ji sledila na poti proti Cartageni.
Na radijski postaji se je pogosto sprožal alarm z obvestili o migrantskih čolnih iz Afrike.
Čez nebo so se navlekli oblaki in zvečer je veter oslabel, pred nama pa so se pojavile nevihte. Trideset milj pred Cartageno se je motor po skoraj dveh dneh delovanja naveličal svoje službe. Zakašljal je in obstal. Predvideval sem, da je guncanje po valovih premešalo usedline v naftnih tankih in da so le te potem zapacale enega ali oba fitra, zato sem enega zamenjal, drugega pa očistil. Potem sem poskusil zagnati motor, pa ni bilo glasu iz podpalubja. Poslušnost je odpovedal motorni akumulator. Preprosto je kar naenkrat zaspal in kazalec na njegovem voltmetru ja obstal pod številko 8. Poskusil sem ga obuditi oz napolniti s pomočjo porabniških akumulatorjev, a brez uspeha. Porabniški akumulatorji sami pa žal niso bili dovolj močni, da motor zagnali.
Ni preostalo drugega, kot počasi jadrati v pretežno slabotnem vetru, cikcakati proti vatru in opazovati povsod naokoli, kako nočno nebo parajo strele. Zadnjih dvajset milj so se nevihte z obale preselile tudi nad morje, z neba zlivale velike količine dežja in mešale veter. Kravžljal sem možgane, kam naj sploh jadram, da bi čimprej prijadral do Cartagene. Strele so povsod naokoli sekale v morje, včasih tudi v neposredni bližini Skokice, a elektronika na barki je preživela. Zlata je nebeško svetlobno in zvočno predstavo na srečo pod vplivom tablet proti morski bolezni pretežno kar prespala.
Nekajkrat sem s podporo kakšne nevihte ugodno jadral v približno pravo smer, pa je šla ploha naprej in me tudi za po pol ure zapustila v skoraj popolnem brezvetrju, dokler ni privršala naslednja nevihta. Telovadil sem z jadri, jih po potrebi krajšal in potem spet podaljševal, delal sem obrate, kot bi bil na regati in proti jutru našel prehod med valobrani pred luko v Cartageni.
V luki sem spustil sidro, saj se ponoči v spremenljivem vetru in brez delujočega motorja nisem upal pristati v marini. Slekel sem premočena oblačila in šel spat. Spal sem morda le eno uro, ko je do Skokice priplul čoln obalne straže, zahteval dokumente, potem pa mi je policaj povedal, da v luki ne smem sidrati. Vedel sem da ne, a nisem imel pametnejše izbire. Razložil sem mu, da ne morem zagnati motorja in se ponoči v nevihti nisem upal pristati na jadra. Rekel sem, da se bom šel v trgovino po nov akumulator in potem odplul v marino ali pa, da barko do obale lahko povlečem s svojim čolnom, pa mi niti prvega niti drugega niso dovolili, temveč so na pomoč poklicali reševalce na čolnu Rdečega križa, ki so Skokico potem odvlekli do marine.
Proti jutru sva z nenadejanim jugozahodnikom odjadrala iz gibraltarske marine in za svetilnikom na jugu polotoka zavila proti vzhodu na Alboransko morje južno od Pirenejskega polotoka. Vetra je dopoldne žal zmanjkalo in morje se je zgladilo. Brnenje motorja na mirnem morju je Zlati veliko bolj všeč kot meni.
Sonce je še vedno toplo, zato sva nad palubo namestila bimini, žal pa je morje hladnejše, kot sem pričakoval in s kopanjem v morju danes ni bilo nič, saj me je želja po plavanju minila že, ko sem noge v vodo pomočil do kolen..
Na poti naju pogosto obiskujejo delfini, pilotskih kitov pa tokrat še nisem videl.
Nad obalo se bliska, na morju pa je mirno, a vremenska napoved kaže, da se bo jutri vreme sfižilo tudi na morju. Upam, da še pred tem prijadrava do Cartagene.
Po dveh mesecih skakalnih tekmovanj imao en teden premora in z Zlato sva zvečer priletela v Jerez na jugu Španije ter se ponoči z avtom zapeljala še do Skokice v La Lineji.
Še pred sončnim vzhodom sem na motor namestil in uspešno preskusil popravljeno vodno črpalko. Dan je bil tudi v nadaljevanju kar poln različnih opravil. Na jambor sem namestil nove močnejše pripone in končno sem lahko odstranil varnostne vrvi, ki sva jih z Dušanom spomladi v Braziliji namestila na jambor za podporo priponam.
Žal sem opazil, da je barka “bogatejša” za nekaj prask, ki jih je pred nekaj tedni povzročil Portugalec, ko je v močnem vetru na trdo pristajal na sosednji privez v marini.
Popoldne je bila Skokica pripravljena za plovbo. Odvezala sva vrvi s pomola in se za eno noč preselila čez mejo v marino v Gibraltarju, kjer sem spotoma na bencinski črpalki do vrha z nafto napolnil oba tanka na barki.
Nafta je tukaj skoraj za polovico cenejša kot pri nas in pri 220 natočenih litrih je prihranek kar občuten.
Kolesarskemu izletu čez drn in strn ob obali med Alcaideso in Gibraltarjem je zvečer sledila zaslužena večerja v enem od angleških pubov v središču Gibraltarja.
Vremenska napoved v prihodnjem tednu ni ugodna za pot proti vzhodu, saj bo prevladoval vzhodnik in dež konec tedna. Izjema sta brezvetrni četrtek in morda še petek, ki ju bom poskušal čim bolj izkoristiti za premik ob južni španski obali proti vzhodu.
23.8. Vodno črpalko motorja mi je serviser prejšnji teden popravil, a v avgustu žal še ne bom našel časa za pot v Španijo, da bi jo na barki lahko namestil nazaj na motor.
Nabavil sem tudi dve novi priponi, s katerimi bom nadomestil natrgani podkrižni priponi, ki sta bili žrtvi valov, ena na izlivu Amazonke in druga pri prečkanju Atlantika. Novi priponi sta narejeni iz dva milimetra debelejše pletenice in pričakujem, da se vsaj podkrižne pripone odslej ne bodo več trgale.
Jadranje ob južni španski obali in namestitev pumpe ter pripon bo počakalo do srede septembra, ko je nekaj dni premora med našimi skakalnimi tekmovanji.
Noči na Japonskem, ki jih prebedim zaradi časovne razlike, sem izkoristil za urejanje ladijskega dnevnika in fotografij z letošnjih poti. Veliko milj se je nabralo v dnevniku in še veliko več fotografij na spominskih karticah fotoaparatov.
Našel se tudi tega tropika na zgornji sliki, ki me je pozdravil sredi Atlantika.
Morskih milj je letos za krmo Skokice ostalo že preko deset tisoč in še nekaj tisoč jih bomo prejadrali jeseni med sredozemskimi otoki. Več milj kot letos sem v eni sezoni doslej prejadral na krovu Skokice le leta 2007, ko sem med aprilom in novembrom uspel prečkati tako Pacifik kot tudi Indijski ocean.
23.7. Dopoldne se je megla dvignila, popoldne pa se je razjasnilo in postalo je prijetno toplo. Skokica bo v tukajšnji marini počakala naslednjih nekaj tednov, morda celo do jeseni, ko bomo nadaljevali z jadranjem proti Sloveniji.
Dan sva z Zlato pretežno namenila pospravljanju barke ter pranju in sušenju posteljnine in oblačil, da torbe za domov ne bodo pretežke. V ozadju za sušečimi rjuhami je gibraltarski hrib, v bližini katerega se nahaja marina.
Iskala sva tudi čim boljšo možnost za pot do letališča v Malagi, od koder jutri odletiva proti domu. Na zadnje sva se odločila za najcenejšo in hkrati najbolj zamudno pot z avtobusom in vlakom.
Zvečer sva našla čas tudi za večerjo v mestu. Iz restavracije ob morju sva lahko opazovala, kako se je po sončnem zahodu po morju v zalivu spet začela širiti hladna megla in zagrinjati tam zasidrane ladje in barke.
22.7. Vetra je bilo včeraj zvečer dovolj le za zelo počasno jadranje, zato je jadrom skozi noč pomagal motor. Proti jutru je veter izginil in se vrnil šele popoldne, ko je imel dovolj moči, da je bilo končno spet mogoče lepo jadrati vse do rta Spartel na severozahodu Maroka, na vhodu v Gibraltarsko ožino.
Približno ob pravem času sva z Zlato zvečer prijadrala do vhoda v Sredozemlje in ujela nastopajočo plimo, ko se je tok obrnil proti vzhodu in nama dodal vozel hitrosti na naslednjih 30 miljah poti do Gibraltarja.
Sredi ožine pa sem ponoči doživel nekaj tesnobnih ur, ko se je iz smeri Gibraltarja čez ožino nenadoma skupaj s hladnim vetrom privlekla gosta megla, ki je zakrila luno in skrila številne ladje, ki so plule po ožini. Ladijske sirene so tulile z vseh strani in slišal sem lahko motorje ladij, le videl jih nisem.
Na vhodu v Gibraltarski zaliv je zvok motorja prihajajoče ladje postajal vse močnejši in lahko sem le strmel v snopa rdeče in zelene svetlobe, ki sta ju v meglo spredaj pošiljali navigacijski luči Skokice. Seveda sem vseskozi preverjal položaj Skokice na elektronski karti. V meglo sem pobliskaval z žarometom, da bi opozoril nase. Megla se je spredaj začela svetlikati in 20 m pred premcem sem nato zagledal motne modre luči trajekta, ki je plul iz zaliva. Na hitro sem zavil v levo, da se trajektu nisem zaletel v bok, kmalu potem pa se je megla dvignila in prikazala se je luna ter luči rafinerije na levi. Vendar le za nekaj minut in megla se je spet spustila.
Pogledal sem nazaj in videl, da je trajekt obrnil in se vrnil v zaliv. Na Tarifa radio so preko radijske postaje začeli pošiljati securite obvestila in opozarjati na meglo.
Megla se je dvigala in spuščala ali pa v pasovih premikala po morju še naslednjih pet milj plovbe po zalivu mimo Gibraltarja, ko sem bolj kot ne na slepo počasi plul med zasidranimi ladjami do marine Alcaidesa na koncu zaliva. Videti je bilo, kot bi plul skozi zidove. Ko sem zaplul v meglo, je v dvajsetih metrih izginila vsa svetloba iz okolice. Občasno so se izpod megle vendarle prikazale luči Gibraltarja in zasidranih ladij, da sem se lažje orientiral.
Zlate v takšnih razmerah raje nisem budil, da ne bi bilo panike. Barko sem proti jutru privezal ob pomol marine in si oddahnil.
21.7. Domačine v Mohammediji in potnike na vlaku sva spraševala, kaj se v Casablanci splača pogledati, pa so vsi rekli: “Mošeja Hassana drugega”. Ko sem vprašal: “Je še kaj lepega za videti?”, pa so vsi zmajevali z rameni in nisem dobil pametnega odgovora. Le da je Casablanca milijonsko velemesto in veliko pristanišče.
Ob prihodu na postajo v Casablanci sem potem povprašal enega od taksistov, kaj je lepega za videti v Casablanci in kmalu sva se zmenila, da naju z Zlato za 40 evrov zapelje po mestu in se ustavi na znamenitih točkah.
V nekaj urah sva si potem ogledala znamenitosti Casablance, ki je name naredila vtis razkošnega mesta. Z vlakom sva se sicer ob prihodu v velemesto vozila skozi razsuta barakarska naselja in razpadajoče tovarne, izlet s taksijem po mestu pa je prvi vtis zelo popravil.
Še s kopenske strani sva si ogledala mošejo Hassana II., Rickovo kavarno iz filma
Casablanca, razkošno turistično hotelsko četrt ob obali, urejene zelene avenije v frnacoski četrti, mestne kraljevske palače in parke, na koncu pasva šla še po nakupih v novo in staro medino.
Po vrnitvi z izleta v Casablanco sva se sprehodila tudi po avenijah in parkih Mohammedije in si s preostalimi Dirhami posladkala v slaščičarni.
Vse to, da bo Zlata zdržala še en dan in pol jadranja do Španije :).
Kolebal sem med dvema možnostima, ali barko čez poletje pustiti v marini v Rabatu, ali pa v Španiji. Zdaj je prevladala odločitev za Španijo in zvečer se odpraviva naprej proti severovzhodu.
Nova napoved zdaj celo obeta nekaj več vetra, da bova precejšen del poti proti Gibraltarju vendarle lahko prejadrala.
17.7. Zjutraj sva se vrnila na Porto Santo, se še enkrat sprehodila po otoku, nabavila svežo hrano za nekaj naslednjih dni in pripravljena sva za odhod proti Maroku.
Iz marine v Rabatu sem dobil potrdilo, da imajo konec tedna prostor za Skokico.
Do Rabata je približno 490 milj, kar pomeni dobre tri dni jadranja. Zadnja vremenska napoved je še kar ugodna in kaže, da pasati v naslednjih dneh ne bodo zelo močni. Obeta se med 14 in 20 vozli severo-severovzhodnika in danes ponoči prehod skozi deževno fronto. Proti severu Maroka bova jadrala proti vetru, a orca verjetno ne bo tako ostra, da bi se barka zelo zaletavala v valove. Jadranje bo verjetno malo bolj športno, a upam da dovolj hitro in da z dovolj dobrim kotom v veter, da proti vetru ne bo potrebno križariti.
16.6. Madeira je veliko bolj poseljena, kot sem pričakoval. Glavno mesto Funchal je po številu prebivalcev veliko za pol Ljubljane, z vsemi naselji, ki se skorajda neprekinjeno raztezajo kilometre daleč na obe strani ob obali in po pobočju visoko v hrib, pa je verjetno večje od našega glavnega mesta.
Funchal je tudi turistično mesto z množico razkošnih hotelov ter poslovno središče. Vse skupaj zelo spominja na južni del Tenerifa, le da je otok tukaj še gosteje naseljen.
Glavni cilj najinega obiska na Madeiri ni bil ogled mesta, a med potepanjem po Madeiri sva se veliko vozila po zavitih cestah skozi neskončna naselja. Šele na nadmorski višini nad 800 metrov sva prišla v naravo.
Severozahodna stran otoka zaradi izpostavljenosti vlažnemu oceanskemu vetru dobi veliko padavin in je
precej zelena, poraščena z gozdom in pogosto v oblakih, medtem ko je južna in vzhodna stran otoka bolj suha. V teku stoletij so domačini oziroma njihovi sužnji zgradili namakalni sistem kanalov, ki ga imenujejo Lavada.
Z deževne strani otoka so okoli hriba speljali kanale proti sušnejšemu delu otoka s pomočjo katerih dovajajo vodo do vasi in terasastih polj na južni strani otoka, ki je zaradi namakanja tudi bolj zelena in rodovitna, kot bi ji podnebje to dopuščalo.
Ob teh namakalnih kanalih so v zadnjih letih naredili sprehajalne poti in z Zlato sva danes po teh poteh na nadmorski višini med 1000 in 1400 m prehodila kar dosti kilometrov. V hribih je bila temperatura le okoli 10 stopinj, zato sva morala hoditi nekoliko hitreje, da naju ni zeblo.
Dan sva zaključila s sprehodom po Funchalu, kjer sva med drugim videla tudi kopijo jadrnice Santa Maria, s kakršno je Krištof Kolumb jadral čez Atlantik proti Indiji. Kolumb je bil poročen s hčerko guvernerja Madeire in je zato tukaj preživel kar nekaj let.
15.7. Proti jutru, ko je Zlata končala svoje dežurstvo, se je severnik vrnil in spet sem lahko razvil jadra in ustavil motor.
Celo noč sva na jugu lahko opazovala luči z Madeire, ki so se jima v drugem delu noči na vzhodu pridružile še luči s Porto Santa. Zlata je povedala, da je bilo na morju kakšnih 20 milj pred Porto Santom polno ribiških čolnov, jaz pa nisem videl nobenega, le dve ladji sta pluli mimo.
S prvo dnevno svetlobo je otok začel vstajati iz teme in zjutraj sva zaplula v pristanišče ter barko privezala v marini.
Jadranje z Azorov do Madeire je bilo, z izjemo nočnega prehoda skozi fronto pred dvema dnevoma, zelo prijazno. Morje je bilo le malo vzvalovano, vetra pa ravno prav za polna jadra in hitrost jadranja med 5 in 7 vozli. Po prehodu fronte se je ohladilo za nekaj stopinj in občutek na barki je bil toplemu soncu navkljub bolj jesenski, še posebej ponoči.
Ko smo barko uspeli stlačiti v edini še prosti ozki privez med pontoni v marini sem pri vojaških pomorskih policajih opravil vstopne formalnosti. Z Zlato sva odšla na potep po otoku, saj so naju po trodnevnem posedanju po barki že pošteno srbeli podplati.
Porto Santo je poleti kar sušen otok, saj večina padavin tukaj pade pozimi, ko se fronte in
cikloni s severnega Atlantika spustijo proti jugu. V bistvu imajo tukaj sredozemsko podnebje podobno kot na Jadranu.
Hribi na otoku niso prestrmi, porasli so s suho travo, sprehajalne poti so udobne in razgledi lepi. Glavna znamenitost otoka je sedemkilometrska svetla plaža, ob kateri je postavljena vrsta hotelov.
Zvečer sva se z ladjo zapeljala do Madeire.
Ponoči je južna stran Madeire kar žarela v soju luči, saj je otok zelo gosto poseljen vse do nadmorske višine okoli 700 metrov.
11.7.
Santa Maria je manjši in vendarle tudi drugačen otok, kot so bili ostali azorski otoki, ki sva jih v preteklih dneh obiskala. Je nekoliko manj zelen, vegetacija je bolj sušna, manj je ob cestah pisanih rož.
Občutek je bolj poleten in izgled pokrajine in hišk bolj sredozemski.
Tokrat sva se na potep po otoku odpravila s kolesi, pa je Zlata ob kolesarjenju gori doli po valoviti pokrajini ugotovila, da so ti vzponi bolj za Rogliča, kot pa za naju 🙂
Pločniki po naseljih so tudi tukaj tlakovani z vulkanskimi kamni ter z različnimi okraski.
Otok ni velik in v nekaj urah sva ga večino prekolesarila, le v višje hribe se s kolesom nisva podala.
Še pogled proti jugovzhodu, kjer nekje za obzorjem leži Madeira.
Pripravljava se že za 3 do 4 dni dolgo jadranje proti Madeiri, kamor bi glede na razmeroma ugodno vremensko napoved morala prijadrati do nedelje.
10.7. Jugovzhodnik se je včeraj zvečer polegel in ponoči obrnil na vzhodnik, zato sva že ponoči izplula iz Angre. Današnji cilj je bil Sao Miguel, a vzhodnik čez dan ni hotel obrniti na severovzhodnik, zato sem bil prisiljen jadral nekoliko bolj proti jugu, kot bi si želel. Pred Sao Miguelom sva se z Zlato odločila, da današnjo etapo podaljšava še za 50 milj do Santa Marije, ki med azorskimi otoki leži najbolj na jugu in hkrati najbliže Madeiri.
Čez noč in dopoldne sva pri 10-12 vozlih vzhodnika orcala proti jugovzhodu, sredi dneva sem moral v zavetrju Sao Miguela zagnati motor, popoldne pa je veter vendarle obrnil na severovzhodnik in jadranje je z 18 vozli vetra v bok postalo hitrejše.
Sredi dneva sva jadrala kakšnih 15 milj mimo Sao Miguela, proti večeru pa se je na obzorju prikazala Marija in potem izginila v temi. Sredi noči sva zavila okoli jugozahodnega rta v zaliv pod trdnjavo Bras in pristala v marini Vila do Porto.
9.7. Nič čudnega ni, da so Azori tako zeleni, ko pa tako pogosto dežuje. Vendar je sonce tudi danes popoldne premagalo oblake in z Zlato sva se lahko v lepem vremenu sprehodila po mestu in trdnjavah ter hribih v okolici.
Spotoma sva videla, da so Angro že v preteklih letih osvojili Slovenci in na valobranu marine skupaj z veliko drugimi jadralci pustili svoj spominek.
Vesna pravi, da če narediš krog, se moraš narisati, toda krmar Skokice je preveč len za risanje.
Raje grem v hrib in se razgledam po okolici. Čudovito urejeni in obdelani so vsi azorski otoki, na katerih sva se do sedaj ustavila. Ceste in poti so vzdrževane, hiške lepo pobarvane in s cvetlicami na balkonih, parki so čisti in pokošeni. Vsepovsod je zelenje in pisani cvetovi.
Otoki so raj za pohodnike, saj tukaj po navadi tudi poleti ni vroče, pohodniške poti pa so dobro označene in vzdrževane.
S hriba nad Angro sem opazoval morje proti jugovzhodu. Danes so od tam še prihajali valovi, veter in deževni oblaki. Glede na napoved se bo vreme jutri spremenilo in veter bo postopoma dobival bolj severno smer, zato bova z Zlato jutri zjutraj odjadrala proti Sao Miguelu in če bo veter tudi v prihodnjih dneh vztrajal na severnih smereh, bova pot nadaljevala proti Madeiri.
—-
9.7. Včeraj zvečer sva priplula do Terceire in Skokico privezala ob pomol v pristanišču mesta Angra do Heroismo.
Zjutraj so mi v marini povedali, da za Skokico nimajo prostora, da pa mirno lahko še eno noč ostanem ob glavnem pomolu, ker ne pričakujejo nobene ladje.
Z Zlato sva se že včeraj sprehodila po slikovitem mestu, danes dopoldne pa so nama to preprečile plohe. Bova popoldne nadoknadila, ko sonce po navadi prežene oblake.
8.7. Ciklon ni prinesel veliko dežja, je pa spremenil veter in namesto zahodnika zdaj piha jugovzhodnik, ki nama preprečuje načrtovano jadranje proti St. Mariji in jugovzhodnik bo vztrajal še dva dni.
No, jadrati bi se dalo s križarjenjem proti vetru, a to bi enodnevno razdaljo 192 milj raztegnilo v trodnevno počasno jadranje proti valovom, s katerim Zlate ne želim obremenjevati. Tri dni Faiala je bilo dovolj, zato sva se odločila za premik proti vzhodu, kamor naj bi se dalo jadrati brez pretiranega cikcakanja. Zdaj jadrava in motojadrava. Dopoldne sva bila mimo Pica, popoldne proti vetru počasi napredujeva mimo otoka Sao Jorge, cilj pa je otok Terceira, kamor kaže da bova prijadrala šele sredi noči.
Na Terceiri bova počakala na bolj ugoden veter za pot proti vzhodu ali jugovzhodu.
Horta je zares stičišče svetovnih oceanskih jadralcev. Več sto oceanskih jadrnic z vseh koncev sveta je mogoče videti v pristanišču in marini.
Pločniki, valobrani in pomoli so porisani in popisani s sporočili jadralcev, ki so se na svoji poti čez Atlantik ustavili tukaj in so za seboj hoteli pustiti svojo sled.
Ulice in pločniki po mestu so tlakovani s kockami iz vulkanskih kamenin, vmes pa so raznovrstni okraski iz belih apnenčastih kock in tudi jadrnice so dobile prostor med tlakovci na nekaterih ulicah.
Z Zlato sva se danes odpravila v hribe in na pohod okoli vulkana na vrhu Faiala na višini okoli tisoč metrov.
Vremenska napoved s severnikom in dežjem za pohod sicer ni bila najbolj ugodna, a dež je nekoliko zamujal in vreme se naju je usmililo ravno dovolj časa, da sva prišla okoli hriba.
Malo sva hodila pod oblaki, malo skozi oblake, na robu kraterja pa sva morala paziti, da naju veter ni odpihnil. Ko sva se spustila s hriba, se je nebo začelo jokati.
Vendar nebo ni bilo zelo žalostno. Oblaki so se dvignili, da se je čez preliv spet videlo na hrib Pico in zvečer sem končno tudi jaz dosanjal svojo pico, za nameček pa sva se z Zlato po večerji lahko še sprehodila po mirnem mestecu.
Jutri odjadrava do otokov v soseščini. Na katerem otoku se bova ustavila, bo odvisno od jutrišnjega vremena, a ne bova šla prav daleč.
Dodajam nekaj fotografij z moje jadralske poti med Karibi in Azori v minulih treh tednih:
Oceanske ptice so dostikrat prišle pogledati, ali je kaj rib v okolici Skokice.
Valovi s severa so se mešali z valovi z vzhoda in se občasno združevali v nekaj metrov visoke piramide, v katere se je treskoma zaletavala barka in sem zato moral jadrati bolj počasi, kot bi to dopuščal veter.
Darko mi je preko satelitskih SMS sporočil pošiljal vremenske tabele s številkami iz katerih sem si potem sam lahko narisal nekakšne vetrovne karte območja nekaj dni pred menoj in na podlagi teh podatkov sem lahko izbiral najbolj ugodno pot do Azorov.
Na fotografiji so podatki za zadnje 4 dni pred Azori:
Jadrom dolgotrajno jadranje v veter ni prizanašalo in takšna je bila videti genova pred popravilom. Potem ko sem dočakal dovolj mirno vreme sem jadro snel in na palubi na njem zalepil luknje, razpoke in raztrganine. Ssamolepljive dakronske nalepke sem potem še z vročim likalnikom zalikal na jadro in genova je spet lahko kljubovala močnejšemu vetru. Zdržala je do Azorov in zdržati mora seveda tudi še vso pot do Slovenije.
Zadnje tri dni sem končno dobil veter z zahoda, s katerim sem lahko metuljčkal proti Azorom.
Preden sem priplul do stalnega in močnejšega vetra, sem moral na robu brezveterij jadrati skozi plohe in nevihte z viharnim vetrom.
Nekaj fotografij s sredine Atlantika, kjer vetra ni bilo prav veliko:
Sargaške alge so mi v prvem delu poti grenile življenje, saj so se zatikale za krmilo, kobilico in propeler in občutno upočasnjevale barko. Vsakih nekaj ur sem se moral ustaviti tako, da sem zavil v veter in potem nekaj metrov jadrati vzvratno, da so se alge snele in je Skokica spet lahko hitreje zajadrala.
Takšen grmiček alg se je nabral tudi na varnostni vrvi, ki jo za vsak slučaj vseskozi vlečem za barko. Če bi po nerodnosti med jadranjem padel v vodo, se bi lahko ujel za vrv in potegnil nazaj na barko.
6.7. Ponoči sem s 15 vozli zahodnika kar hitro jadral proti jugovzhodu. Nekaj ploh je rahlo stuširalo Skokico a so se oblaki sredi dneva razmaknili in pred seboj sem že z razdalje 30 milj zagledal otok Faial in za njim še otok Pico, na katerem z 2351 metri višine kraljuje najvišji najvišji Portugalski hrib Pico, ki je segal nad oblake.
Pred otokom je veter popustil in Zlata je dobila tekmo in z letališča z najetim avtom v marino v Horti prišla pred meno.
Na pomolu sva se veselo objela, potem pa se z avtom odpeljala na potep po otoku. Dnevi so tukaj dolgi in avto sva želela čim bolj izkoristiti, ker je za jutri napovedan dež. Kraljestvo anticiklonov bo obiskal ciklon in žal skupaj z dežjem premešal tudi veter.
Po cvetočem zelenem otoku sva se odpeljala na severozahodno stran do ugaslega ognjenika, ki je pred nekaj leti izbruhnil iz morja in otok podaljšal za kilometer ali dva. Moje noge so komaj čakale, da se razgibajo po kopnem. Seveda sva splezala na vulkanček in uživala v sončnem zahodu.
