Avtor: Miran Tepeš

V preteklih dveh tednih sem kar dosti ur preživel v ladjedelnici Izoli, na barki in pod njo. Jo praskal, božal, lupil in gladil.

Obupaval sem pri praskanju trdovratnih starih slojev protivegetativne barve s trupa Skokice in zelo, zelooo počasi napredoval.

Roke so me že precej bolele, ko so mimo prišli mladci iz Izole in se ponudili, da za ustrezno plačilo to lahko naredijo oni. Malo smo se pogajali in se dogovorili.

Barko so zdaj spodaj že na grobo očistili, sam pa sem se lahko posvetil obnovi tika in fug na palubi.

Fuge iz Sike so zdržale 10 let, potem pa so začele preperevati. Za popravilo fug sem v zadnjih letih uporabljal različne vrste UV odpornega kita, pa na tropskem soncu noben ni zdržal več kot dve leti.

Po petnajst letih sem šel zdaj spet po kit in napotke v predstavništvo Sike, potem na barki odstranil stari kit in očistil fuge ter jih zapolnil z novim kitom.

Upam, da bo to spet držalo vsaj naslednjih 10 let.

 

Nekaj mesecev premora bo zdaj pri opravilih na barki, saj se je končno začela zima in z njo moja skakalna tekmovanja.

Skokica je danes v Izoli naredila še svoj zadnji letošnji skok.

Na sliki je lepo videti, da je skočila kar visoko 🙂

Po petih letih potepanja pa svetu je prav, da jo do pomladi vsaj malo prenovim.

Konstrukcijsko je barka še čisto v redu, potrebno pa bo zamenjati obrabljena jadra in poservisirati motor.

Potrebni pa bodo predvsem lepotni popravki, saj je na trupu kar nekaj “bojnih prask” z različnih koncev sveta.

V Umagu luškega kapitana ni bilo več v pisarni, ko smo tja pred večerom prijadrali, zato so bile formalnosti pri mejni policiji hitro opravljene in podobno je bilo tudi zvečer v Piranu.

Ko smo jadrali proti severu Istre, so se v okolici zbirali vse težji oblaki, zato smo že pred Piranom sneli in zložili jadra. Toda nebo se nas je usmililo in nam namesto dežnih kapelj kazalo zvezde.

Za savudrijskim rtom se nam je prikazal lep pogled na razsvetljeno obalo Pirana in Portoroža.

S Skokico smo zvečer po mirnem morju prispeli v Izolo, v domač pristan in si za večerjo, kot se za zaključek jadranja spodobi, privoščili palačinke.

Namesto dežja, nas je zjutraj pozdravilo sonce :).

Z 10 do 15 vozli juga mirno jadramo ob zahodni istrski obali proti severu. Jadramo po “domačem” morju, kjer sem se pred več kot štirimi desetletji učil jadrati.

Lep, delno sončen in za november kar prijetno topel dan je.

Brioni so so bili za nami že dopoldne, Rovinj opoldne, pred nami se kaže Novigrad.

Moje tretje jadralsko potovanje po svetu se počasi bliža koncu. Po 47.925 prejadranih miljah v zadnjih štirih letih se Skokica danes vrača domov. Pred premcem barke je do Izole le še 20 milj.

Zadnje potovanje je bilo precej bolj ovinkasto, kot sta bili prvi dve in tudi trajalo je dlje. V letu 2014 smo iz Izole jadrali do Škotske ter čez severni Atlantik do Islandije in Grenlandije, v letu 2015 smo spet jadrali čez Atlantik in še med Karibskimi otoki, v letu 2016 smo jadrali čez Tihi ocean do Tasmanije, v letu 2017 smo jadrali čez Indijski ocean in v letu 2018 dvakrat čez Atlantik in šli vmes še na izlet z barko po Amazoniji.

Zdaj samo še upam, da uradniki v Umagu in Piranu še niso na “zimskem spanju” in bomo zvečer lahko hitro opravili z mejnimi postopki.

Jugo se je zjutraj okrepil in nas med otoki severne Dalmacije lepo poganjal proti severozahodu. Namesto napovedanega dežja smo imeli cel dan lepo sončno vreme in se zaradi tega čisto nič ne pritožujemo. Čuti se, da smo prijadrali že na severni Jadran, saj so jutra hladnejša in veter veliko bolj svež, kot je bil še nekaj dni nazaj. Zdaj tudi Darko ne razmišlja več o plavanju v morju.

Na Iloviku smo se ustavili, se sprehodili in kupili nekaj kruha, saj nam je zaloga starega že skoraj pošla. Na iloviškem pomolu sem bil navajen, da so me podili stran še preden sem dobro privezal barko, danes pa so nas pustili na miru in celo dovolili, da smo si v rezervoarje natočili še nekaj vode.

Za Ilovikom smo prišli na odprto morje in nas je med jadranjem čez Kvarner kar lepo guncalo, saj je 25 vozlov juga naredilo ustrezno velike valove.

Med kvarnerskimi valovi so se zabavali tudi delfini in igrivo skakali iz vode okoli Skokice.

Zvečer smo bili mimo svetilnika Porer na jugu Istre in uro za tem sidro spustili v zavetju otočkov pri Banjolah. Za jutri je še naprej napovedan jugo, ki ga bomo seveda izkoristili za nadaljevanje poti proti Sloveniji.

Popoldne se je skozi oblake začelo prebijati sonce in ko smo bili le še nekaj ur oddaljeni od Visa, nam je nasproti začel pihati zahodnik in nas je vse bolj upočasnjeval.

Dnevi so kratki in do Visa nam tako ne bi uspelo pripluti pred večerom. V motoriranju v veter in nočnemu obisku Visa zato nisem več videl veliko smisla.

Skokico sem preprosto obrnil na sever proti Hvaru, razvili smo jadra in ugasnili motor. Ušesa so nam bila takoj hvaležna.

Tudi Hvar nas je podobno kot te dni druga primorska mesta pričakal prijazno umirjen in zaspan.

Sprehodili smo se po mestu in zaman iskali odprto slaščičarno. Baklave sem potem našel v marketu.

Za čez noč smo se potem z barko preselili med Paklene otoke.

Zjutraj smo po sproščujoče mirni noči v brezvetrju odpluli na obisk k Marku Polu v Korčulo.

Podobno kot v nekaj drugih mestih zadnje tedne tudi v Korčuli nismo imeli težav pri iskanju priveza, saj je bila obala na obeh straneh mesta popolnoma prazna.

Samevale so tudi ozke mestne ulice v starem delu mesta za obzidjem, ki so poleti polne obiskovalcev.

Jadranska mesta v tem obdobju so mi veliko bolj všeč kot v poletni vročini in gneči.

Popoldne smo odvezali vrvi in premec Skokice obrnili proti Visu. Vse kaže, da bomo tja pripluli predvsem s pomočjo motorja.

Letos imam po Sredozemlju razmerje med jadranjem in motoriranjem žal le pri približno 50 : 50. Upam, da se bo razmerje v prid jadranju prevesilo že jutri, ko je spet napovedan jugo.

Sredi dneva smo okoli Dubrovnika pripluli v mestno luko Gruž, kjer sem presenetljivo hitro opravil hrvaške vstopne formalosti, le cena hrvaških dovoljenj je zdaj občutno višja, kot je

bila pred 5 leti, ko sem plovno dovoljenje zadnjič potreboval. Kar 120 eur sem moral plačati za en teden plovbe po hrvaških vodah.

Po tem, ko sem se v zahodnem in južnem Sredozemlju že kar razvadil, ko ni bilo potrebno obiskovati uradnikov in nič plačevati za prestop meje in dovoljenja, se cene zadnje dni kar stopnjujejo: 65 eur Grčija, 70 eur Albanija, 120 eur Hrvaška.

Po odhodu iz Dubrovnika smo se ustavili pri Koločepu, kjer sta se Darko in Matej skopala v morju, sam pa sem potem, ko sem preskusil temperaturo morja, ugotovil, da še ne smrdim dovolj.

Popoldne in zvečer smo nadaljevali s potjo proti severozahodu in malo jadrali in malo motorirali mimo Mljeta proti Korčuli. Jugo je bil luknjast in je zvečer popolnoma oslabel, valovi so se tudi dovolj pomirili, da smo si čas med plovbo lahko krajšali s kartanjem.

Sidro smo spustili pri otočku Vrnik pred Korčulo

Jutranji pogled na Črno Goro, Bosno in Hercegovino in Hrvaško.

Že zvečer smo odjadrali iz Drača in nekaj ur smo potrebovali, da smo se rešili iz smoga, ki ga je na morje gnal vzhodnik.

Veter je bil ponoči zelo prijazen in smo kar hitro jadrali, zdaj pa žal pojenjuje. Sončnega vzhoda ni bilo videti, mraza pa tudi ni.

Zjutraj sem si ogledal tudi obalni del Drača. Stare socialistične zgradbe se umikajo novim hotelom in počitniški del mesta ob plažah vse bolj dobiva izgled podobnih naselij ob obalah Sredozemskega morja na zahodu. Vendar ko nekoliko bolje pogledaš, vidiš da tudi novejše stavbe tukaj bolj slabo vzdržujejo.

Dopoldne smo se z avtom zapeljali v notranjost in se vozili med nasadi kakijev, ki v tem obdobju dozorevajo.

Pozneje smo se zapeljali v hribovje v zaledju in v Grujah obiskali Skenderbega in njegov grad na skali.

Nanj so Albanci zelo ponosni, saj se je pred stoletji dolgo upiral turškim upadom. Po njegovi smrti so Turki domačine vendarle porazili in Albanci so bili pod turško oblastjo vse do 20. stoletja, ko so se osamosvojili.

Iz obdobja Enverja Hodže po Albaniji ni več veliko za videti, zdaj pa se na veliko na novo gradi in ob obisku Tirane sem dobil vtis, da je to rzkošno sodobno mesto. Žal nam vreme ni bilo najbolj naklonjeno in med dežnimi kapljami smo po mestu čofotali po lužah.

Umirjeno jutranje jadranje s sedmimi vozli hitrosti se je dopoldne spremenilo v še bolj umirjeno s petimi, ko pa je vzhodnik oslabel pod 6 vozlov sem zadnjo uro pred Dračem zagnal motor.

V primerjavi z vremenskimi napovedmi in vremenskim dogajanjem v preteklih dneh na Jadranu, je najina pot po južnem Jadranu danes minila zelo sproščujoče.

V pristanišču sta naju na pomolu pričakala sgent Flori in Matej, ki se nama je na krovu barke pridružil za nadaljevanje poti proti Sloveniji.

Danes smo se sprehodili po Draču, ki me zelo spominja na turška mesta.

Jutri gremo na potep po notranjosti Albanije, potem pa pojutrišnjem odjadramo proti Dalmaciji.

V Albaniji imajo noč čarovnikov 🙂

Kisel, siv in deževen dan, ki so ga popolne začinile še nevihte. Barka je zdaj že popolnoma razsoljena, ko ni deževalo sva se s skiroji odpeljala v trgovino v mestu in nabavila hrano za naslednjih nekaj dni, zdaj pa v marini čakava, da se bliskanje in grmenje oddalji ter nalivi omilijo. Zvečer bova izplula proti Draču.

Med čakanjem mi je uspelo zasilno popraviti komande sidrnega vitla, da mi sidra ne bo potrebno spet dvigovati na roke :).

Ponoči se je jugovzhodni veter okrepil in vse večji valovi so okoli otoka prihajali v preliv med otoki pred Gaiosom, da je Skokica ob obali vse bolj poskakovala in sem ponoči za vsak slučaj podvojil privezne vrvi, ki so se ob sunkih vetra krepko nategovale. Noč se mi je vlekla v pričakovanju jutra, da končno uredim papirologijo, da bova lahko pobegnila z vse bolj nemirnega priveza.

Pred petimi leti sem bil zadnjič z barko v Grčiji in glede birokracije se pri urejanju formalnosti ni prav nič spremenilo. Podobno kot v latinskoameriških državah sem potreboval debeli dve uri, da sem preko pisarn obalne straže, občine, banke in še enkrat kapitanije prišel do razmeroma dragega (65 eur za 4 dni) plovnega dovoljenja.

In potem sva končno lahko odjadrala proti Krfu. Od Karibskih otokov naprej sem zadnje mesece jadral predvsem proti vzhodu, od danes naprej pa bo bomo jadrali predvsem na sever in severozahod.

Trideset vozlov jugovzhodnika je penilo valove in gnalo Skokico na sever. Za spodobno hitrost 6 – 8 vozlov je pri vetru v polkrmo danes zadoščala že polovica genove. Ko sva prijadrala v zavetje Krfa, se je morje precej umirilo in jadranje je bilo vse hitrejše. Že sredi popoldneva sva Skokico privezala v marini Gouvia severno od mesta Krf na istoimenskem otoku.

Miren privez in topel tuš sta naju z Darkom čakala na koncu današnje poti. Vremenska napoved za jutri napoveduje prehod deževne fronte, za njo pa bo južni veter na žalost precej oslabel. Verjetno bova tukaj počakala na prehod fronte, saj zna biti tudi nevihtno, potem pa bova odrinila proti Albaniji, kjer sem se preko agenta v pristanišču v Draču dogovoril za privez.

Zjutraj sem na sedežu tukajšnje obalne straže želel urediti grške vstopne formalnosti, pa ni šlo. Zapletlo se je pri plovnem dovoljenju, ki ga je potrebno plačati na banki. Žal so banke konec tedna zaprte in potrebno bo počakati do jutri. Kapitana sem vprašal, ali to lahko uredim na Krfu ali Murtosu, pa mi je rekel, da bi morda lahko, a za plovbo do tja potrebujem plovno dovoljenje, če pa ga nimam in me ustavi obalna straža, je kazen 1000 eur.

Z Darkom bova torej na Paxosu ostala še en dan. In to je tudi čisto v redu. Paxos je lep otok in tudi dogajalo se je danes v mestecu Gaios, kjer je privezana Skokica.

Grki danes praznujejo OHI oziroma dan upora proti okupatorju in domačini so pripravili povorko in proslavo.

 

Tole sliko kapitanke sem poslal domov, pa so vsi opazili le pope in se šalili ali sem bil na cerkvenem shodu pravoslavcev, čedne kapitanke pa niso opazili.

Dobra kamuflaža :).

 

Oblačen, vetroven in hladnejši je bil dan, ravno pravšen za sprehod po hribih v osrčju otoka. Za razliko od dalmatinskih otokov domačini tukaj skrbijo, da je otok poraščen z oljkami in ne z borovci, zato je tukaj poleti manj požarov.

Lepe razkošne vile so posejane po hribu med Gaiosom in Lakko in pred hičami so parkirani avtomobili z različnimi evropskimi registrskimi tablicami.

Jata ribic se je danes lotila alg in školjk na trupu Skokice. Upam, da ga bodo temeljiteje očistila, kot sva to pred dnevi poskušala z Darkom.

Vremenska napoved obeta še dva dni precej močnega južnega vetra in hudo razburkano morje na prehodu skozi Otrantska vrata v Jadran, potem pa se bova z Darkom odpravila v Albanijo po še enega sopotnika.

Veter je bil ponoči luknjast in nekajkrat sva morala z Darkom vmes zagnati motor, da sva se premaknila nekoliko naprej do močnejšega vetra.

Čez dan je potem pihalo 10 – 15 vozlov vetra z juga, da sem pospravil tangun in genovo prestavil na levo stran barke.

Popoldne se je južnik nekoliko okrepil, med plohami pred nama pa se je pokazal Paxsos in zvečer sva Skokico privezala ob obalo v Gaiosu. Prvič se mi je zgodilo, da sem prjadral na Paxosu in v pristanišču ni bilo privezane niti ene jadrnice. Doslej je bilo v pristanišču tukaj vedno precej gneče.

Po nepričakovano udobnem prečkanju Jonskega morja sva si v restavraciji privoščila še večerjo in baklavo.

V drugem poskusu sva se ponoči vendarle prebila s Sicilije do Kalabrije na Apeninskem polotoku, a severnika je bilo kar naenkrat veliko in še več.

Med 30 in 40 vozli vetra z boka je Skokico krepko nagibalo in peneči valovi so se prelivali čez palubo. Na srečo je divjanje narave trajalo le dobrih pet ur in po 40 miljah sva prijadrala v zavetje prstov “italijanskega škornja” in veter ter z njim valovi so se postopoma umirili.

Malo pred sončnim vzhodom sva spustila sidro v zavetju rta Spartivento, kjer bova do jutri počakala na prihod jugozahodnika, ugodnega za prečkanje Jonskega morja do Grčije.

Popoldne sva se z Darkom lotila čiščenja podvodnega dela trupa Skokice, saj sem med postankom v Sirakuzi videl, da je barka dobila brado. Med čiščenjem sem ugotovil, da se na trup niso zarastle samo alge, temveč precej na gosto tudi školjke in vitičnjaki, zato za čiščenje ni zadoščala le krpa in krtača, temveč sva morala trup ostrgati tudi s pomočjo lesene lopatke.

Vsega nama ni uspelo očistiti, a Skokica bo z napol očiščenim trupom vendarle vsaj 25 minut hitreje v Grčiji, kot bi bila sicer.

Vse kaže, da bova jutri že zjutraj lahko odjadrala proti 220 milj oddaljenim grškim otokom, ko se nekoliko pomirijo valovi današnjega severovzhodnika.

Veter je zjutraj oslabel, zajetni valovi s severovzhoda pa so se še vedno zaletavali v valobrane in obzidje Sirakuze. Vremenske napovedi različnih modelov so napovedovale 10 do 15 vozlov severozahodnika, ki je pravzaprav čisto ugoden veter za jadranje proti severovzhodu, proti Kalabriji. Težava so bili le še valovi, ki so se valili s severovzhoda.

Opoldne sem valove na zunanji strani Sirakuze še enkrat preveril in zdelo se mi je, da so se že dovolj znižali in razpotegnili. Po treh dneh Sirakuze sem se že veselil nadaljevanja poti proti domu.

“Hevreka” bi lahko z Darkom vzkliknila, a nisva kot Arhimed preverjala koliko srebra so namešali v kraljevo zlato krono, niti nisva naga tekla po ulicah Sirakuze. Le odvezala sva vrvi z obale, dvignila sidro in izplula iz zaliva. Pri dvigovanju sidra ni šlo vse prav gladko, saj se je pokvarilo komandno stikalo in sem moral nato improvizirati z žiško, ki sem jo pretikal med kontakti. Seveda sem ob tem skuril še varovalko, a sidro mi je uspelo spraviti na barko in lahko sva izplula.

Prve tri ure sva motorirala in v brezvetrju poskakovala čez trimetrske nasprotne valove, dokler se nisva zaletela v dvajset vozlov severovzhodnika, ki naju je odpihnil nazaj proti Siciliji. Edina dobra stvar je bila, da sva proti Siciliji lahko lepo jadrala z vetrom in valovi v bok barke. Pred premcem Skokice sem lahko občudoval Etno obsijano z večernim soncem.

Zvečer sva se severno od Catanije vrnila ob sicilsko obalo in potem nekaj ur ob obali spet v brezvetrju motorirala proti severovzhodu, dokler se nasprotni valovi niso dovolj znižali, da sem premec Skokice ponoči lahko obrnil na zahod proti Kalabriji.

Severozahodnika danes žal ni bilo na Jonskem morju, za jutri pa je spet napovedan neugodni severovzhodnik. Upam, da nama do takrat uspe priti do marine Roccella Ionica. Od petka naprej je napovedan južni veter, kar bi bilo zelo ugodno za pot do Grčije, le še vremenska napoved se mora uresničiti.