Avtor: Miran Tepeš

Popoldne se je skozi oblake začelo prebijati sonce in ko smo bili le še nekaj ur oddaljeni od Visa, nam je nasproti začel pihati zahodnik in nas je vse bolj upočasnjeval.

Dnevi so kratki in do Visa nam tako ne bi uspelo pripluti pred večerom. V motoriranju v veter in nočnemu obisku Visa zato nisem več videl veliko smisla.

Skokico sem preprosto obrnil na sever proti Hvaru, razvili smo jadra in ugasnili motor. Ušesa so nam bila takoj hvaležna.

Tudi Hvar nas je podobno kot te dni druga primorska mesta pričakal prijazno umirjen in zaspan.

Sprehodili smo se po mestu in zaman iskali odprto slaščičarno. Baklave sem potem našel v marketu.

Za čez noč smo se potem z barko preselili med Paklene otoke.

Zjutraj smo po sproščujoče mirni noči v brezvetrju odpluli na obisk k Marku Polu v Korčulo.

Podobno kot v nekaj drugih mestih zadnje tedne tudi v Korčuli nismo imeli težav pri iskanju priveza, saj je bila obala na obeh straneh mesta popolnoma prazna.

Samevale so tudi ozke mestne ulice v starem delu mesta za obzidjem, ki so poleti polne obiskovalcev.

Jadranska mesta v tem obdobju so mi veliko bolj všeč kot v poletni vročini in gneči.

Popoldne smo odvezali vrvi in premec Skokice obrnili proti Visu. Vse kaže, da bomo tja pripluli predvsem s pomočjo motorja.

Letos imam po Sredozemlju razmerje med jadranjem in motoriranjem žal le pri približno 50 : 50. Upam, da se bo razmerje v prid jadranju prevesilo že jutri, ko je spet napovedan jugo.

Sredi dneva smo okoli Dubrovnika pripluli v mestno luko Gruž, kjer sem presenetljivo hitro opravil hrvaške vstopne formalosti, le cena hrvaških dovoljenj je zdaj občutno višja, kot je

bila pred 5 leti, ko sem plovno dovoljenje zadnjič potreboval. Kar 120 eur sem moral plačati za en teden plovbe po hrvaških vodah.

Po tem, ko sem se v zahodnem in južnem Sredozemlju že kar razvadil, ko ni bilo potrebno obiskovati uradnikov in nič plačevati za prestop meje in dovoljenja, se cene zadnje dni kar stopnjujejo: 65 eur Grčija, 70 eur Albanija, 120 eur Hrvaška.

Po odhodu iz Dubrovnika smo se ustavili pri Koločepu, kjer sta se Darko in Matej skopala v morju, sam pa sem potem, ko sem preskusil temperaturo morja, ugotovil, da še ne smrdim dovolj.

Popoldne in zvečer smo nadaljevali s potjo proti severozahodu in malo jadrali in malo motorirali mimo Mljeta proti Korčuli. Jugo je bil luknjast in je zvečer popolnoma oslabel, valovi so se tudi dovolj pomirili, da smo si čas med plovbo lahko krajšali s kartanjem.

Sidro smo spustili pri otočku Vrnik pred Korčulo

Jutranji pogled na Črno Goro, Bosno in Hercegovino in Hrvaško.

Že zvečer smo odjadrali iz Drača in nekaj ur smo potrebovali, da smo se rešili iz smoga, ki ga je na morje gnal vzhodnik.

Veter je bil ponoči zelo prijazen in smo kar hitro jadrali, zdaj pa žal pojenjuje. Sončnega vzhoda ni bilo videti, mraza pa tudi ni.

Zjutraj sem si ogledal tudi obalni del Drača. Stare socialistične zgradbe se umikajo novim hotelom in počitniški del mesta ob plažah vse bolj dobiva izgled podobnih naselij ob obalah Sredozemskega morja na zahodu. Vendar ko nekoliko bolje pogledaš, vidiš da tudi novejše stavbe tukaj bolj slabo vzdržujejo.

Dopoldne smo se z avtom zapeljali v notranjost in se vozili med nasadi kakijev, ki v tem obdobju dozorevajo.

Pozneje smo se zapeljali v hribovje v zaledju in v Grujah obiskali Skenderbega in njegov grad na skali.

Nanj so Albanci zelo ponosni, saj se je pred stoletji dolgo upiral turškim upadom. Po njegovi smrti so Turki domačine vendarle porazili in Albanci so bili pod turško oblastjo vse do 20. stoletja, ko so se osamosvojili.

Iz obdobja Enverja Hodže po Albaniji ni več veliko za videti, zdaj pa se na veliko na novo gradi in ob obisku Tirane sem dobil vtis, da je to rzkošno sodobno mesto. Žal nam vreme ni bilo najbolj naklonjeno in med dežnimi kapljami smo po mestu čofotali po lužah.

Umirjeno jutranje jadranje s sedmimi vozli hitrosti se je dopoldne spremenilo v še bolj umirjeno s petimi, ko pa je vzhodnik oslabel pod 6 vozlov sem zadnjo uro pred Dračem zagnal motor.

V primerjavi z vremenskimi napovedmi in vremenskim dogajanjem v preteklih dneh na Jadranu, je najina pot po južnem Jadranu danes minila zelo sproščujoče.

V pristanišču sta naju na pomolu pričakala sgent Flori in Matej, ki se nama je na krovu barke pridružil za nadaljevanje poti proti Sloveniji.

Danes smo se sprehodili po Draču, ki me zelo spominja na turška mesta.

Jutri gremo na potep po notranjosti Albanije, potem pa pojutrišnjem odjadramo proti Dalmaciji.

V Albaniji imajo noč čarovnikov 🙂

Kisel, siv in deževen dan, ki so ga popolne začinile še nevihte. Barka je zdaj že popolnoma razsoljena, ko ni deževalo sva se s skiroji odpeljala v trgovino v mestu in nabavila hrano za naslednjih nekaj dni, zdaj pa v marini čakava, da se bliskanje in grmenje oddalji ter nalivi omilijo. Zvečer bova izplula proti Draču.

Med čakanjem mi je uspelo zasilno popraviti komande sidrnega vitla, da mi sidra ne bo potrebno spet dvigovati na roke :).

Ponoči se je jugovzhodni veter okrepil in vse večji valovi so okoli otoka prihajali v preliv med otoki pred Gaiosom, da je Skokica ob obali vse bolj poskakovala in sem ponoči za vsak slučaj podvojil privezne vrvi, ki so se ob sunkih vetra krepko nategovale. Noč se mi je vlekla v pričakovanju jutra, da končno uredim papirologijo, da bova lahko pobegnila z vse bolj nemirnega priveza.

Pred petimi leti sem bil zadnjič z barko v Grčiji in glede birokracije se pri urejanju formalnosti ni prav nič spremenilo. Podobno kot v latinskoameriških državah sem potreboval debeli dve uri, da sem preko pisarn obalne straže, občine, banke in še enkrat kapitanije prišel do razmeroma dragega (65 eur za 4 dni) plovnega dovoljenja.

In potem sva končno lahko odjadrala proti Krfu. Od Karibskih otokov naprej sem zadnje mesece jadral predvsem proti vzhodu, od danes naprej pa bo bomo jadrali predvsem na sever in severozahod.

Trideset vozlov jugovzhodnika je penilo valove in gnalo Skokico na sever. Za spodobno hitrost 6 – 8 vozlov je pri vetru v polkrmo danes zadoščala že polovica genove. Ko sva prijadrala v zavetje Krfa, se je morje precej umirilo in jadranje je bilo vse hitrejše. Že sredi popoldneva sva Skokico privezala v marini Gouvia severno od mesta Krf na istoimenskem otoku.

Miren privez in topel tuš sta naju z Darkom čakala na koncu današnje poti. Vremenska napoved za jutri napoveduje prehod deževne fronte, za njo pa bo južni veter na žalost precej oslabel. Verjetno bova tukaj počakala na prehod fronte, saj zna biti tudi nevihtno, potem pa bova odrinila proti Albaniji, kjer sem se preko agenta v pristanišču v Draču dogovoril za privez.

Zjutraj sem na sedežu tukajšnje obalne straže želel urediti grške vstopne formalnosti, pa ni šlo. Zapletlo se je pri plovnem dovoljenju, ki ga je potrebno plačati na banki. Žal so banke konec tedna zaprte in potrebno bo počakati do jutri. Kapitana sem vprašal, ali to lahko uredim na Krfu ali Murtosu, pa mi je rekel, da bi morda lahko, a za plovbo do tja potrebujem plovno dovoljenje, če pa ga nimam in me ustavi obalna straža, je kazen 1000 eur.

Z Darkom bova torej na Paxosu ostala še en dan. In to je tudi čisto v redu. Paxos je lep otok in tudi dogajalo se je danes v mestecu Gaios, kjer je privezana Skokica.

Grki danes praznujejo OHI oziroma dan upora proti okupatorju in domačini so pripravili povorko in proslavo.

 

Tole sliko kapitanke sem poslal domov, pa so vsi opazili le pope in se šalili ali sem bil na cerkvenem shodu pravoslavcev, čedne kapitanke pa niso opazili.

Dobra kamuflaža :).

 

Oblačen, vetroven in hladnejši je bil dan, ravno pravšen za sprehod po hribih v osrčju otoka. Za razliko od dalmatinskih otokov domačini tukaj skrbijo, da je otok poraščen z oljkami in ne z borovci, zato je tukaj poleti manj požarov.

Lepe razkošne vile so posejane po hribu med Gaiosom in Lakko in pred hičami so parkirani avtomobili z različnimi evropskimi registrskimi tablicami.

Jata ribic se je danes lotila alg in školjk na trupu Skokice. Upam, da ga bodo temeljiteje očistila, kot sva to pred dnevi poskušala z Darkom.

Vremenska napoved obeta še dva dni precej močnega južnega vetra in hudo razburkano morje na prehodu skozi Otrantska vrata v Jadran, potem pa se bova z Darkom odpravila v Albanijo po še enega sopotnika.

Veter je bil ponoči luknjast in nekajkrat sva morala z Darkom vmes zagnati motor, da sva se premaknila nekoliko naprej do močnejšega vetra.

Čez dan je potem pihalo 10 – 15 vozlov vetra z juga, da sem pospravil tangun in genovo prestavil na levo stran barke.

Popoldne se je južnik nekoliko okrepil, med plohami pred nama pa se je pokazal Paxsos in zvečer sva Skokico privezala ob obalo v Gaiosu. Prvič se mi je zgodilo, da sem prjadral na Paxosu in v pristanišču ni bilo privezane niti ene jadrnice. Doslej je bilo v pristanišču tukaj vedno precej gneče.

Po nepričakovano udobnem prečkanju Jonskega morja sva si v restavraciji privoščila še večerjo in baklavo.

V drugem poskusu sva se ponoči vendarle prebila s Sicilije do Kalabrije na Apeninskem polotoku, a severnika je bilo kar naenkrat veliko in še več.

Med 30 in 40 vozli vetra z boka je Skokico krepko nagibalo in peneči valovi so se prelivali čez palubo. Na srečo je divjanje narave trajalo le dobrih pet ur in po 40 miljah sva prijadrala v zavetje prstov “italijanskega škornja” in veter ter z njim valovi so se postopoma umirili.

Malo pred sončnim vzhodom sva spustila sidro v zavetju rta Spartivento, kjer bova do jutri počakala na prihod jugozahodnika, ugodnega za prečkanje Jonskega morja do Grčije.

Popoldne sva se z Darkom lotila čiščenja podvodnega dela trupa Skokice, saj sem med postankom v Sirakuzi videl, da je barka dobila brado. Med čiščenjem sem ugotovil, da se na trup niso zarastle samo alge, temveč precej na gosto tudi školjke in vitičnjaki, zato za čiščenje ni zadoščala le krpa in krtača, temveč sva morala trup ostrgati tudi s pomočjo lesene lopatke.

Vsega nama ni uspelo očistiti, a Skokica bo z napol očiščenim trupom vendarle vsaj 25 minut hitreje v Grčiji, kot bi bila sicer.

Vse kaže, da bova jutri že zjutraj lahko odjadrala proti 220 milj oddaljenim grškim otokom, ko se nekoliko pomirijo valovi današnjega severovzhodnika.

Veter je zjutraj oslabel, zajetni valovi s severovzhoda pa so se še vedno zaletavali v valobrane in obzidje Sirakuze. Vremenske napovedi različnih modelov so napovedovale 10 do 15 vozlov severozahodnika, ki je pravzaprav čisto ugoden veter za jadranje proti severovzhodu, proti Kalabriji. Težava so bili le še valovi, ki so se valili s severovzhoda.

Opoldne sem valove na zunanji strani Sirakuze še enkrat preveril in zdelo se mi je, da so se že dovolj znižali in razpotegnili. Po treh dneh Sirakuze sem se že veselil nadaljevanja poti proti domu.

“Hevreka” bi lahko z Darkom vzkliknila, a nisva kot Arhimed preverjala koliko srebra so namešali v kraljevo zlato krono, niti nisva naga tekla po ulicah Sirakuze. Le odvezala sva vrvi z obale, dvignila sidro in izplula iz zaliva. Pri dvigovanju sidra ni šlo vse prav gladko, saj se je pokvarilo komandno stikalo in sem moral nato improvizirati z žiško, ki sem jo pretikal med kontakti. Seveda sem ob tem skuril še varovalko, a sidro mi je uspelo spraviti na barko in lahko sva izplula.

Prve tri ure sva motorirala in v brezvetrju poskakovala čez trimetrske nasprotne valove, dokler se nisva zaletela v dvajset vozlov severovzhodnika, ki naju je odpihnil nazaj proti Siciliji. Edina dobra stvar je bila, da sva proti Siciliji lahko lepo jadrala z vetrom in valovi v bok barke. Pred premcem Skokice sem lahko občudoval Etno obsijano z večernim soncem.

Zvečer sva se severno od Catanije vrnila ob sicilsko obalo in potem nekaj ur ob obali spet v brezvetrju motorirala proti severovzhodu, dokler se nasprotni valovi niso dovolj znižali, da sem premec Skokice ponoči lahko obrnil na zahod proti Kalabriji.

Severozahodnika danes žal ni bilo na Jonskem morju, za jutri pa je spet napovedan neugodni severovzhodnik. Upam, da nama do takrat uspe priti do marine Roccella Ionica. Od petka naprej je napovedan južni veter, kar bi bilo zelo ugodno za pot do Grčije, le še vremenska napoved se mora uresničiti.

 

Včeraj sem se potikal po starem delu Sirakuze, danes sem spoznaval malo širšo okolico mesta.

V novem delu mesta so postavili ogromno betonsko baziliko, ki s svojim visokim stožčastim zvonikom krepko sega nad stanovanjske bloke in opozarja nase.

 

Arhimed naju še ne spusti iz svojega naročja. Nad mesto so danes prihajale plohe in prekrivale sonce. Severovzhodnik se je okrepil in vse bolj žvižga okoli jambora.

Za jutri popoldne kaže, da bo veter prehodno obrnil na severozahodnik in če bodo tudi jutrišnje vremenske napovedi še vedno takšne in bo zares tako tudi na morju, se bova popoldne morda premaknila do 100 milj oddaljene Kalabrije na prstih italijanskega škornja.

Včeraj popoldne je zapihal dovolj močan jugozahodnik, da sem za nekaj ur lahko ustavil motor in sva zvečer prijadrala do jugovzhodnega vogala Sicilije.

Z Darkom ugotavljava, da zadnji teden žal več motorirava kot jadrava, saj vetra ali ni ali pa piha iz napačne smeri. Nisem želel kvariti že tako slabega deleža jadranja, zato sem ponoči, ko je veter oslabel, zavil v zaliv pri Sirakuzi in v mirnem zalivu spustil sidro. Na Jonskem morju se je ponoči kar precej bliskalo in v motoriranju skozi nevihte zares nisem videl smisla.

Zjutraj naju je zbudila nevihta, ko pa se je pozneje razjasnilo, sva barko privezala ob obalo v mestni luki in na kapitaniji opravila vstopne formalnosti.

V antičnih časih je bila Sirakuza ena najmočnejših grških mestnih državic, znana pa je tudi po Arhimedu, sirakužanu, ki sodi med največje antične matematike, fizike in izumitelje.

 

Za razliko od drugih siciljanskih mest, v katerih sva se ustavila, je Sirakuza urejeno in čisto mesto, polno razkošnih zgradb in spomenikov iz različnih obdobij zgodovine.

Glede na vremenske napovedi kaže, da bova zaradi severnih vetrov tukaj ostala vsaj do srede, ko severnik začne slabeti in se začne odpirati vremensko okno za dvodnevno pot do Grčije.

Še eno prijetno posebnost ima Sirakuza. Privez v mestnem pristanišču je prvih pet dni brezplačen 🙂

Darko je navdušen ljubiteljski fotograf, zato tukaj dodajam nekaj njegovih fotografij z dosedanje poti.

Dopoldne sem se še malo potepal po Valletti, potem pa sva z Darkom odplula proti Siciliji.

Premišljeval sem jadranju direktno proti Jonskim otokom v Grčiji, a so vremenske napovedi preveč neenotne in negotove. Za 400 milj dolgo pot bi potrebovala tri dni, vremenski modeli pa vsak nekoliko drugače predvidevajo prehod ciklona čez Jonsko morje v naslednjih dneh in nobena napoved ne kaže na tri dni stabilnega vremena.

Kaže da se bova nekaj dni držala italijanske obale, a tudi tukaj bo potrebno narediti nekaj premorov zaradi napovedanega močnega severnika.

Prvi premor bo verjetno že jutri pri Arhimedu v Siracusi.

Spodaj je še nekaj fotografij iz Vallette, ki je nekakšna srednjeveška oaza sredi betonske džungle. Širša okolica glavnega mesta je na gosto pozidana s stanovanjskimi bloki s pretežno počitniškimi stanovanji.

 

Valovi so pred Malto postajali vse večji in vetra je bilo ponoči vse več, zato sva že pred polnočjo prijadrala do Goza, najsevernejšega malteškega otoka.

Zavetišče pred vetrom in valovi sva potem uro pozneje našla za otokom Comino, kjer sva v zalivu na zahodni strani otoka spustila sidro.

Zjutraj sva lahko videla, da je otok podoben Ementalcu (polno je lukenj).

Na poti proti Valletti sva na morju srečala jadrnice, ki so danes štartale regato “Rolex Middle Sea Race”. Stanje morja je danes ob pogledu na jadrnice bolj spominjalo na regato od Sydneyja do Hobarta. Posadkam bark na poti okoli Sicilije vsaj danes zagotovo ne bo dolgčas.

Privez sva našla v marini pod mestnim obzidjem. Marina ni ravno poceni, je pa blizu mestnega središča, do katerega sva se popoldne sprehodila in si ogledala mestne znamenitosti.

Narava nama je danes “poklonila” dan premora. Vzhodnik do jugovzhodnik piha na odprtem morju s preko 30 vozlov hitrosti in takšne sunke občasno zanese tudi v marino.

Ob pogledu čez valobran sem lahko le vesel, da je barka danes varno privezana v marini.

Morje je razbesneno, valovi so se dvignili, prelivajo se čez valobran in veter raznaša blaten pršec po barkah v marini, da Skokica pstaja vse bolj rjava. V bližini marine se v morje izliva reka, ki s seboj nosi blato, ki ga morje in veter danes vračata na obalo, zato je voda čokoladne barve.

Budilka me je zbudila ponoči. Veter ni pojenjal, temveč je spet žvižgal med priponami jambora, a smer vetra je vendarle bila nekoliko drugačna kot podnevi. Pihal je z vzhoda, to je diagonalno s kopnega, zato sem šel do valobrana pogledati, kako je z valovi.

Morje se mi je zdelo dovolj mirno za odhod, saj je nočni veter valove jugovzhodnika odgnal stran od obale. Zbudil sem Darkota in odjadrala sva iz Sciacce v noč in kmalu tudi v lepo jutro.

Jutranji zrak je bil dovolj čist, da se je v zaledju obale videlo vse do Etne na drugi strani Sicilije.

Zanimiva so mesta ob obali, saj so večinoma zgrajena na vrhu hribov in ne v dolinah, kot je to pri nas doma.

Po nekaj dneh je bilo končno mogoče bolj mirno jadrati ob siciljanski obali, dokler se sredi dneva veter ni obrnil nasproti in z odprtega morja s seboj prinesel vse večje valove. S pomočjo motorja sva se sredi popoldneva prebila do Licate in Skokico privezala v novi marini v zavetju valobranov.

 

Veter krepko zavija okoli jamborov jadrnic v marini in za jutri je napovedanega še precej več vetra, za petek pa vremenska napoved obeta, da bova lahko odjadrala proti Malti.

Z Darkom sva se sprehodila po ozkih ulicah Licate in do pokopališča ter gradu na vrhu hriba nad mestom. Kaže da je kartanje tukaj zelo priljubljeno, saj so bile mnoge mize v gostilnah in na ulicah zasedene s kvartopirci.

Ko sva se zvečer vračala, sva zaman iskala odprto picerijo, zato sem za tolažbo spekel palačinke.

Darko mi je potem pokazal, kako se nama$e in zvije “Sacher palačinko” :).

 

Zvečer sva s Favignane v brezvetrju odplula proti Siciliji in ponoči motorirala ob zahodni in jugozahodni obali tega velikega italijanskega otoka. Za seboj sva že pustila pristanišča Masara in Mazara del Vallo in udobno sva bila na poti, dokler se v drugem delu noči nisva srečala z vse močnejšim jugovzhodnikom. Nasprotni veter je začel dvigovati vse bolj strme valove.

Najbližja marina v mestu Sciacca je bila oddaljena še pet milj in proti jutru sva barko že lahko privezala ob pomol v Sciacci.

Vremenske napovedi kažejo, da bo morska pot proti Malti zaradi močnega vzhodnika in jugovzhodnika za nekaj dni zaprta. Kakšen dan bova zato lahko namenila potepu po Siciliji.

Sciacca je mesto z bogato zgodovino, kjer so se vladarji pogosto menjali in vsak je v mestu zapustil nekaj svojega. Že v času antike so imeli grki tukaj terme. Danes je to kar veliko in razgibano mesto, zgrajeno na pobočju nad obalo, žal pa je po južnaško precej zanemarjeno in čistoča tukaj ni vrlina.

Iz pristanišča do centra mesta vodijo stopnice, ki so poskrbele za nekaj najine današnje telovadbe.

Za valobrani je ob pomolih privezana množica ribiških ladij in ribiški promet je v pristanišču kar gost, da se Skokica na privezu pogosto ziba na valovih, ki jih povzročajo ribiške barke.

Jugovzhodnik je bil čez dan kar krepak, zvečer pa je nekoliko oslabel in če bo slabel še čez noč in se zmanjšajo valovi, se zjutraj verjetno odpraviva še nekaj deset milj naprej ob sicilijski obali proti jugovzhodu.