Avtor: Miran Tepeš

 

Včeraj sem se potikal po starem delu Sirakuze, danes sem spoznaval malo širšo okolico mesta.

V novem delu mesta so postavili ogromno betonsko baziliko, ki s svojim visokim stožčastim zvonikom krepko sega nad stanovanjske bloke in opozarja nase.

 

Arhimed naju še ne spusti iz svojega naročja. Nad mesto so danes prihajale plohe in prekrivale sonce. Severovzhodnik se je okrepil in vse bolj žvižga okoli jambora.

Za jutri popoldne kaže, da bo veter prehodno obrnil na severozahodnik in če bodo tudi jutrišnje vremenske napovedi še vedno takšne in bo zares tako tudi na morju, se bova popoldne morda premaknila do 100 milj oddaljene Kalabrije na prstih italijanskega škornja.

Včeraj popoldne je zapihal dovolj močan jugozahodnik, da sem za nekaj ur lahko ustavil motor in sva zvečer prijadrala do jugovzhodnega vogala Sicilije.

Z Darkom ugotavljava, da zadnji teden žal več motorirava kot jadrava, saj vetra ali ni ali pa piha iz napačne smeri. Nisem želel kvariti že tako slabega deleža jadranja, zato sem ponoči, ko je veter oslabel, zavil v zaliv pri Sirakuzi in v mirnem zalivu spustil sidro. Na Jonskem morju se je ponoči kar precej bliskalo in v motoriranju skozi nevihte zares nisem videl smisla.

Zjutraj naju je zbudila nevihta, ko pa se je pozneje razjasnilo, sva barko privezala ob obalo v mestni luki in na kapitaniji opravila vstopne formalnosti.

V antičnih časih je bila Sirakuza ena najmočnejših grških mestnih državic, znana pa je tudi po Arhimedu, sirakužanu, ki sodi med največje antične matematike, fizike in izumitelje.

 

Za razliko od drugih siciljanskih mest, v katerih sva se ustavila, je Sirakuza urejeno in čisto mesto, polno razkošnih zgradb in spomenikov iz različnih obdobij zgodovine.

Glede na vremenske napovedi kaže, da bova zaradi severnih vetrov tukaj ostala vsaj do srede, ko severnik začne slabeti in se začne odpirati vremensko okno za dvodnevno pot do Grčije.

Še eno prijetno posebnost ima Sirakuza. Privez v mestnem pristanišču je prvih pet dni brezplačen 🙂

Darko je navdušen ljubiteljski fotograf, zato tukaj dodajam nekaj njegovih fotografij z dosedanje poti.

Dopoldne sem se še malo potepal po Valletti, potem pa sva z Darkom odplula proti Siciliji.

Premišljeval sem jadranju direktno proti Jonskim otokom v Grčiji, a so vremenske napovedi preveč neenotne in negotove. Za 400 milj dolgo pot bi potrebovala tri dni, vremenski modeli pa vsak nekoliko drugače predvidevajo prehod ciklona čez Jonsko morje v naslednjih dneh in nobena napoved ne kaže na tri dni stabilnega vremena.

Kaže da se bova nekaj dni držala italijanske obale, a tudi tukaj bo potrebno narediti nekaj premorov zaradi napovedanega močnega severnika.

Prvi premor bo verjetno že jutri pri Arhimedu v Siracusi.

Spodaj je še nekaj fotografij iz Vallette, ki je nekakšna srednjeveška oaza sredi betonske džungle. Širša okolica glavnega mesta je na gosto pozidana s stanovanjskimi bloki s pretežno počitniškimi stanovanji.

 

Valovi so pred Malto postajali vse večji in vetra je bilo ponoči vse več, zato sva že pred polnočjo prijadrala do Goza, najsevernejšega malteškega otoka.

Zavetišče pred vetrom in valovi sva potem uro pozneje našla za otokom Comino, kjer sva v zalivu na zahodni strani otoka spustila sidro.

Zjutraj sva lahko videla, da je otok podoben Ementalcu (polno je lukenj).

Na poti proti Valletti sva na morju srečala jadrnice, ki so danes štartale regato “Rolex Middle Sea Race”. Stanje morja je danes ob pogledu na jadrnice bolj spominjalo na regato od Sydneyja do Hobarta. Posadkam bark na poti okoli Sicilije vsaj danes zagotovo ne bo dolgčas.

Privez sva našla v marini pod mestnim obzidjem. Marina ni ravno poceni, je pa blizu mestnega središča, do katerega sva se popoldne sprehodila in si ogledala mestne znamenitosti.

Narava nama je danes “poklonila” dan premora. Vzhodnik do jugovzhodnik piha na odprtem morju s preko 30 vozlov hitrosti in takšne sunke občasno zanese tudi v marino.

Ob pogledu čez valobran sem lahko le vesel, da je barka danes varno privezana v marini.

Morje je razbesneno, valovi so se dvignili, prelivajo se čez valobran in veter raznaša blaten pršec po barkah v marini, da Skokica pstaja vse bolj rjava. V bližini marine se v morje izliva reka, ki s seboj nosi blato, ki ga morje in veter danes vračata na obalo, zato je voda čokoladne barve.

Budilka me je zbudila ponoči. Veter ni pojenjal, temveč je spet žvižgal med priponami jambora, a smer vetra je vendarle bila nekoliko drugačna kot podnevi. Pihal je z vzhoda, to je diagonalno s kopnega, zato sem šel do valobrana pogledati, kako je z valovi.

Morje se mi je zdelo dovolj mirno za odhod, saj je nočni veter valove jugovzhodnika odgnal stran od obale. Zbudil sem Darkota in odjadrala sva iz Sciacce v noč in kmalu tudi v lepo jutro.

Jutranji zrak je bil dovolj čist, da se je v zaledju obale videlo vse do Etne na drugi strani Sicilije.

Zanimiva so mesta ob obali, saj so večinoma zgrajena na vrhu hribov in ne v dolinah, kot je to pri nas doma.

Po nekaj dneh je bilo končno mogoče bolj mirno jadrati ob siciljanski obali, dokler se sredi dneva veter ni obrnil nasproti in z odprtega morja s seboj prinesel vse večje valove. S pomočjo motorja sva se sredi popoldneva prebila do Licate in Skokico privezala v novi marini v zavetju valobranov.

 

Veter krepko zavija okoli jamborov jadrnic v marini in za jutri je napovedanega še precej več vetra, za petek pa vremenska napoved obeta, da bova lahko odjadrala proti Malti.

Z Darkom sva se sprehodila po ozkih ulicah Licate in do pokopališča ter gradu na vrhu hriba nad mestom. Kaže da je kartanje tukaj zelo priljubljeno, saj so bile mnoge mize v gostilnah in na ulicah zasedene s kvartopirci.

Ko sva se zvečer vračala, sva zaman iskala odprto picerijo, zato sem za tolažbo spekel palačinke.

Darko mi je potem pokazal, kako se nama$e in zvije “Sacher palačinko” :).

 

Zvečer sva s Favignane v brezvetrju odplula proti Siciliji in ponoči motorirala ob zahodni in jugozahodni obali tega velikega italijanskega otoka. Za seboj sva že pustila pristanišča Masara in Mazara del Vallo in udobno sva bila na poti, dokler se v drugem delu noči nisva srečala z vse močnejšim jugovzhodnikom. Nasprotni veter je začel dvigovati vse bolj strme valove.

Najbližja marina v mestu Sciacca je bila oddaljena še pet milj in proti jutru sva barko že lahko privezala ob pomol v Sciacci.

Vremenske napovedi kažejo, da bo morska pot proti Malti zaradi močnega vzhodnika in jugovzhodnika za nekaj dni zaprta. Kakšen dan bova zato lahko namenila potepu po Siciliji.

Sciacca je mesto z bogato zgodovino, kjer so se vladarji pogosto menjali in vsak je v mestu zapustil nekaj svojega. Že v času antike so imeli grki tukaj terme. Danes je to kar veliko in razgibano mesto, zgrajeno na pobočju nad obalo, žal pa je po južnaško precej zanemarjeno in čistoča tukaj ni vrlina.

Iz pristanišča do centra mesta vodijo stopnice, ki so poskrbele za nekaj najine današnje telovadbe.

Za valobrani je ob pomolih privezana množica ribiških ladij in ribiški promet je v pristanišču kar gost, da se Skokica na privezu pogosto ziba na valovih, ki jih povzročajo ribiške barke.

Jugovzhodnik je bil čez dan kar krepak, zvečer pa je nekoliko oslabel in če bo slabel še čez noč in se zmanjšajo valovi, se zjutraj verjetno odpraviva še nekaj deset milj naprej ob sicilijski obali proti jugovzhodu.

Po nočnem norenju vetra in valov se je veter proti jutru začel umirjati in obračati na severovzhodnik, valovi pa so se podaljšali, da je bilo končno mogoče jadrati neposredno proti zahodu Sicilije.

 

Zjutraj so iz morja pred nami pokukali otoki iz skupine Egadov in popoldne sva se z Darkom ustavila na sidrišču ob otoku Favigana.

Po napornem jadranju s Sardinije mi je zelo ustrezal sprehod po otoku in vzpon do gradu na hribu nad otokom.

Jutri se bo spet okrepil jugovzhodnik in vzhodnik, zato se bova že danes ponoči premaknila na Sicilijo in ob zahodni obali poiskala kakšno primerno marino.

Blagi vremenski napovedi navkljub se je jadranje proti Siciliji spremenilo v dolgotrajno, naporno, trdo orcanje.

Zjutraj sva dvignila sidro in odjadrala s Sardinije proti vzhodu-jugovzhodu. Sprva je bilo pri 15 vozlih VSV še mogoče jadrati ostro v veter, potem pa se je veter okrepil nad 20 vozlov, dvignil valove in vse bolj naju je odnašalo proti jugu, proti Tuniziji.

Zvečer sem jadrom dodal motor, da sva z njegovo pomočjo lahko držala boljši kot jadranja v veter, a se je ponoči vzhodnik okrepil nad 30 vozlov in napredovanje je naporno in počasno.

Zjutraj smo bili pred Sardinijo in sem na mobilnem internetu lahko pogledal vozni red avtobusov iz Caselette proti Cagliariju ter ugotovil, da bus pelje le popoldne in bi Mama in Vili na ta način zamudila odhod letala.

Nadaljevali smo z jadranjem ob južni obali Sardinije proti vzhodu, saj sem v vodiču našel naslednjo marino, oddaljeno 40 milj, ki je le še 25 km oddaljena od letališča in bi se nam pot časovno do popoldneva čisto lagodno izšla, stroški taksija pa ne bi bili previsoki. Zapihal je južni veter in jadranje je bilo čisto udobno.

Popoldne prijadramo pred marino Perd e Sali in po radijski postaji najavim svoj prihod, pa mi javijo, da je globina vode v marini za jadrnice prenizka, saj jim je morje v zadnjih letih nasulo več kot meter na debelo peska.

Časovno vse skupaj zdaj ni bilo več lagodno. Do odhoda letala je bilo še tri in pol ure, do naslednje marine v Cagliariju pa 12 milj. Motor je zapel v višjih obratih, kot sem jih sicer vajen in v Cagliariju smo pristali uro in 40 minut pred odhodom letala, se hitro poslovili, Vili in mama pa sta po pomolih pristanišča s torbami tekla proti glavni cesti, nekako dobila taksi in pravočasno prišla na letališče. Mami se je zdaj že drugič v zadnjih letih zgodilo, da je morala teči z barke, a prvič ni bilo po moji krivdi.

Ponoči se mi bo na Skokici pridružil moj “vremenko” Darko in v naslednjih tednih bova skupaj jadrala malo naokoli proti Sloveniji.

V vmesnem času sem v pristanišču napolnil rezervoarje z drago italijansko nafto, saj je poceni gibraltarske nafte žal že zmanjkalo. V Sredozemlju smo letos doslej več motorirali kot jadrali.

Med čakanjem na Darka sem Skokico privezal kar med regatnimi barkami razreda Melges, ki imajo v prihodnjih dneh tukaj svetovno prvenstvo. Skokica se od regatnih bark skorajda nič ne razlikuje 🙂 in nihče me še ni pregnal s priveza.

Vremenske napovedi kažejo, da se z Darkom v prihodnjih dneh na poti Siciliji in Malti ne bova mogla izogniti orcanju, saj je pretežno napovedan vzhodni ali pa južni veter.

Strmi nasprotni valovi so neusmiljeni in Skokica se v njih neprestano zaletava. Veter je ponoči sicer pihal z juga, a sem moral jadra skrajšati in barko upočasniti na manj kot 5 vozlov, da poskakovanje čez valove ni bilo pretrdo.

Čez dan je veter oslabel in proti Sardiniji nas poganja motor. Valovi se počasi zmanjšujejo, a še vedno ustavljajo berko in smo le počasi na poti.

 

 

Obiskovalci iz živalskega sveta poskrbijo, da potovanje ni preveč enolično.

Ptice si Skokico pogosto izberejo za začasni počitek, nekajkrat so nas obiskali tudi delfini.

 

Zadnjo noč se je morje zgladilo in motor sem lahko prestavil v višje obrate, da bi z večjo hitrostjo barke povečal možnosti, da mama in Vili jutri ujameta popoldanski odhod letala iz Cagliarija proti Benetkam. Malo na tesno bo šlo.

Popoldne je prenehalo deževati in sprehodili smo se po Mao-ju. Mami je bilo mestece všeč :).

Proti večeru smo zapustili mirno pristanišče in odmotojadrali proti VJV, proti 200 milj oddaljenemu otoku Isola de S. Antioco na jugozahodu Sardinije. Veter piha z 10 vozli z jugovzhoda in od tam žal nam nasproti prihajao tudi še vedno zajetni valovi, ki nas ustavljajo.

Prihod na jug Sardinije predvidevam v petek zjutraj.

Ponoči se je hudo bliskalo povsod naokoli, v drugem delu noči pa je zapihalo z juga in smo Skokico raje preselili v 10 milj oddaljeni zaprti zaliv pri mestu Mao, kjer smo proti jutru spustili sidro. Veter je ponoči oslabel pod 15 vozlov, valovi pa so še vedno pri treh metrih, zato bomo z odhodom proti Sardiniji še malo počakali, da se unesejo tudi valovi.

Ko sem pred dvanajstimi leti prvič prijadral sem, je na navtičnih kartah pri mestu pisalo Mahon, zdaj piše Mao. Na vikipediji piše, da je to razlika med španskim in katalonskim poimenovanjem mesta.

Vremenske napovedi različnih modelov si še vedno niso enotne, večinoma napovedujejo, da se bo močnejši jugovzhodnik in z njim tudi dež selil proti vzhodu, za njim pa bo do petka bolj malo vetra.

Včeraj nam je nevihta preprečila, da bi opravili vsa popravila, a novo pripono smo vendarle uspeli namestiti, danes zjutraj pa smo sestavili še navijalni sistem in dvignili genovo. Kaže, da je vse v redu.

Okolica Porto Crista je kraška, zato je ob obali videti kraške jame, v bližini mesta pa je večja podzemna jama, ki jo množično obiskujejo turisti.

Vremenski modeli za naslednje tri dni kažejo zelo različne napovedi za morje med Majorko in Sardinijo in ne vem, kateri bi verjel. Nekatere napovedujejo tudi čez 30 vozlov jugovzhodnika, nekatere manj, ena celo brezvetrje??

Postalo mi je dolgčas in za popestritev smo se odpravili proti Menorci. Dvema urama motoriranja v brezvetrju je sledila nevihta, ki je prinesla 25 vozlov vzhodnika in vse večje valove, ki so nas ustavljeli. Po treh urah poskakovanja čez valove mi je bilo žal, da smo smo se odpravili na sosednji otok, a v vrnitvi na Majorko nisem videl veliko smisla. Cilj je bil Mahon, vendar nam veter in valovi niso dovolili plovbe proti Mahonu, zato sem moral “motojadrati” bolj severno in smo zvečer približno primerno sidrišče našli pri naselju Binisfulla na jugozahodni strani Menorce.

Edina dobra stvar trmarjenja pri nabijanju v valove je, da smo dodobra preskusili novo prednjo pripono, ki je zdržala vse udarce, le jadra so dobila nekaj novih lukenj.

Jutri se bom na podlagi vremenskih napovedi odločil, kako naprej, a čas nas že nekoliko preganja, saj mama in Vili v petek z juga Sardinije odletita proti domu, do Cagliarija pa je skoraj za dva dni plovbe, če veter seveda ne piha nasproti.

Seldnovega serviserja mi je že zjutraj uspelo dobiti na telefon in opoldne se je oglasil na barki, da si je pogledal odtrgano “zajlo” in izmeril njeno dolžino. Serviser je rekel, da sem imel srečo, da jambor ni padel v vodo in da se bo s potrebnimi novimi deli oglasil še pred večerom.

 

 

 

Z Vilijem sva med čakanjem že dopoldne  z jambora snela celoten “Furlex” (navijalni sistem za zvijanje genove, ki je nameščen na sprednji priponi) z jadrom vred, da bi bilo popravilo čim lažje in hitrejše.

 

 

 

Pogled z vrha jambora na zvito genovo na pločniku za barko.

 

 

Mordaima serviser prav in je bilo zares nekaj sreče, a na jamboru vendarle imam še kater in baby pripono, ki sta med drugim namenjeni tudi temu, da preprečita padec jambora v primeru strganja prednje pripone. Zagotovo pa imam srečo, da si je serviser tako na hitro vzel čas za popravilo.

 

 

Današnji dan je namenjen popravilu, vendar glede na vremensko napoved z jutrišnjimi 30 vozli jugovzhodnika kaže, da bomo v Porto Cristu ostali še kakšen dan, da se vreme in morje med Majorko in Sardinijo nekoliko umiri.

Časa za ogled mesteca bo še dovolj.

Ibizo smo zapustili že pred večerom.

Jugozahodnik je ponoči pihal močneje kot je bilo napovedano in z 20 vozli vetra v polkrmo smo hitro jadrali proti Majorki. Svetilnik na jugu otoka smo že v drugem delu noči pustili za seboj in do jutra v zavetju otoka mirno jadrali ob vzhodni obali Majorke. Hitro smo bili na poti in premišljeval sem, da bi z jadranjem nadaljeval kar proti Menorki, pa so me v nasprotno prepričale nevihte, ki so razsvetljevale nebo nad morjem pred nami. Zavil sem proti Porto Cristu.

Zabave in hitrega jadranja je bilo zjutraj konec še pred Porto Cristom, ko je na vrhu jambora zaropotalo in se je strgala prednja pripona jambora. Genova je spredaj obvisela le na dvižnici.

Jambor je na srečo obstal pokonci, saj ga od spredaj držita tudi kater in baby pripona, dodatno pa sem vrh jambora potem zavaroval še z dvižnicama špinakerja in genove.

Za resmo jadranje bo potrebno glavno sprednjo pripono vsekakor zamenjati.

Danes je nedelja – dan za počitek in sprehode, jutri pa upam, da mi bo tukaj v marini uspelo najti kakšnega mojstra, ki zna popraviti jambor. Na sprednjo pripono je nameščen navijalni mehanizem za zvijanje genove, zato je zamenjava sprednje pripone bolj zapleteno opravilo, kot menjave ostalih pripon na jamboru.

Včeraj popoldne so izgubljeno mamino torbo zares pripeljali v marino in kmalu smo lahko odvezali vrvi in odjadrali iz Torrevieje.

Lep jugovzhodnik nas je pospremil v noč, potem pa je oslabel in proti Balearom nas je poganjal motor.

Veliko ladijskega prometa je ob španski obali, zato je bilo potrebno ponoči kar pozorno gledati, kaj se dogaja v okolici. Pri dežuranju sva se ob krmilu izmenjala z Vilijem.

Zjutraj se je jugovzhodnik vrnil in nam lepo napel jadra, valov pa skorajda ni bilo, da je bilo jadranje proti Ibizi dovolj udobno.

Popoldne smo se za kopalni postanek ustavili v zalivu Santa Eulalia, zvečer pa bomo odjadrali proti Malorci, da čim bolje izkoristimo 15 vozlov ugodnega jugozahodnika.

Poletna skakalna tekmovalna sezona se je ta teden končala in nekaj tednov premora do začetka zimske tekmovalne bom seveda spet izkoristil za jadranje.

Načrtujem, da bi do prve polovice novembra iz Španije prijadrali do Slovenije.

Prvi teden do Balearov in Sardinije bosta z menoj jadrala mama in brat, kar bo tudi zame posebno doživetje.

Sredi tedna nas je premočan veter pregnal iz Klingenthala in smo morali obe skakalni tekmi odpovedati, tukaj pa se po morju sprehajajo le rahle sapice in kaže, da bomo morali na poti proti Ibizi poleg jader precej uporabljati tudi motor.

Na poti do jugovzhoda Španije so mami izgubili prtljago, a so njeno torbo že našli v Madridu in obljubili dostavo v marino do večera. Upam, da se bo to uresničilo, med čakanjem pa smo že nakupili hrano in pijačo. Tudi Skokica bo kmalu pripravljena za jadranje.