Budilka me je zbudila ponoči. Veter ni pojenjal, temveč je spet žvižgal med priponami jambora, a smer vetra je vendarle bila nekoliko drugačna kot podnevi. Pihal je z vzhoda, to je diagonalno s kopnega, zato sem šel do valobrana pogledati, kako je z valovi.
Morje se mi je zdelo dovolj mirno za odhod, saj je nočni veter valove jugovzhodnika odgnal stran od obale. Zbudil sem Darkota in odjadrala sva iz Sciacce v noč in kmalu tudi v lepo jutro.
Jutranji zrak je bil dovolj čist, da se je v zaledju obale videlo vse do Etne na drugi strani Sicilije.
Zanimiva so mesta ob obali, saj so večinoma zgrajena na vrhu hribov in ne v dolinah, kot je to pri nas doma.
Po nekaj dneh je bilo končno mogoče bolj mirno jadrati ob siciljanski obali, dokler se sredi dneva veter ni obrnil nasproti in z odprtega morja s seboj prinesel vse večje valove. S pomočjo motorja sva se sredi popoldneva prebila do Licate in Skokico privezala v novi marini v zavetju valobranov.
Veter krepko zavija okoli jamborov jadrnic v marini in za jutri je napovedanega še precej več vetra, za petek pa vremenska napoved obeta, da bova lahko odjadrala proti Malti.
Z Darkom sva se sprehodila po ozkih ulicah Licate in do pokopališča ter gradu na vrhu hriba nad mestom. Kaže da je kartanje tukaj zelo priljubljeno, saj so bile mnoge mize v gostilnah in na ulicah zasedene s kvartopirci.
Ko sva se zvečer vračala, sva zaman iskala odprto picerijo, zato sem za tolažbo spekel palačinke.
Darko mi je potem pokazal, kako se nama$e in zvije “Sacher palačinko” :).
