Različni vremenski modeli so za danes za srednji Jadran napovedovali zelo različne vremenske razmere, od vzhodnika in burje do maestrala, v resnici pa smo kisel, siv in deževen dan med Hvarom in Murterjem večinoma prejadrali s pomočjo zmernega zahodnika.
Le na zaključku poti pred Murterjem se nam je skozi oblake pokazalo sonce.
Veter se je ponoči vrnil in obrnil na severovzhodnik in nas ponesel do Skrivene luke na Lastovu, kjer smo za preostanek noči spustili sidro.
Po obveznem sprehodu do svetilnika smo se dopoldne odpravili na pot proti Palagruži. Maestral je v teku dneva naraščal, da je jadranje postajalo vse bolj poskočno.
Popoldne smo prijadrali do Palagruže, ob otoku spustili sidro in še drugič danes splezali do svetilnika. Dan je bil lep in vidljivost dobra, da smo lahko z vrha otoka videli tako italijansko kot hrvaško obalo.
Po obisku otoka smo se z barko odpravili proti severu. Tokrat smo jadrali v veter in proti valovom, zato so se le ti izdatno prelivali čez krov Skokice in nas zalivali. Kurz sem sprva zastavil proti Visu, a so nas valovi odnašali bolj proti vzhodu, zato smo ponoči prijadrali do Paklenih otokov.
Popoldne sva z Zlato dvignila sidro in z jugozahodnikom iz Cavtata mimo Dubrovnika odjadrala do Zatona, kjer sem se od Zlate poslovil, na krovu Skokice pa sta se mi pridružila Nada in Jurij.
Odjadrali smo proti severozahodu. Veter je vsako uro spremenil smer od jugozahodnika do severozahodnika in burje, vendar smo po goli sreči ujeli pravi ritem in z le enim obratom do večera prijadrali do severa Mljeta.
Že dolgo nisem tako uživaško jadral. Morje ni bilo preveč vzvalovano, vetra ravno prav za polna jadra in Skokica je veselo jadrala s preko 8 vozli hitrosti.
Jurij je s seboj prinesel drona in naredil nekaj lepih zračnih posnetkov našega jadranja. Danes mu je vedno uspel pristanek na barki, le moji prsti so dobili nekaj prask od propelerja, ko sem ob pristanku po palubi lovil drona.
Ponoči je burja oslabela, zato se bomo ustavili na Lastovu in počakali na nov veter, ki je napovedan za jutri in ki nas bo ponesel do Palagruže.
Po mirni noči smo zjutraj odjadrali s Šipana proti Cavtatu. Jugo je dopoldne med Elafitskimi otoki kar krepko vlekel, potem pa pri Dubrovniku začel popuščati. Žal so valovi ostali kar zajetni in na odprtem morju mimo starega Dubrovnika smo se kar krepko guncali.
Zgodaj popoldne smo pripluli v Cavtat, kjer je bilo v pristanišču privezanih nekaj razkošnih jaht. Na podlagi prejšnjih izkušenj sem pričakoval sem visoko ceno priveza ob obalo mesteca, a vseeno doživel presenečenje. Kar 120 eur na dan je želel sicer prijazni stric iz luške uprave.
Tako dragega priveza še nisem plačal in ga tudi danes ne bom. Sodelavki sta se izkrcali, z Zlato pa sva odplula v sosednji zaliv in Skokico zasidrala v zavetrju Cavtata.
Jutri popoldne startamo s tečajem odprtomorskega jadranja. Pogledal sem vremenske napovedi za prihodnje dni. Kaže da bo dež počasi izzvenel, jugo pa bosta prve dni zamenjala burja in maestral.
Moje sodelavke so danes doživele še eno različico jadranja. Tokrat je šlo za tisto “pravo” mokro jadranje. V kanalu med Mljetom in Pelješcem je danes vladal jugo s 25 do 30 vozli hitrosti, večji valovi pa so presegali 3 metre in se pogosto prelivali čez krov Skokice, ko smo jadrali proti vetru proti jugovzhodu.
Žal se valovi niso prelivali le čez krov barke, temveč tudi v barko, ker smo pred odhodom pozabili na tesno zapreti stropna palubna okna in smo zato morali brisati mokro notranjost barke. Kot vedno je vsaka težava tudi za nekaj dobra – Skokica je pod podnicami zdaj veliko bolj čista, kot je bila prej.
Naše vaje iz športnega jadranja so na srečo mojih sopotnic trajale le dve uri in že smo prijadrali v zavetje Elafitskih otokov pred Dubrovnikom ter se ustavili v Luki na Šipanu.
Na dnu zaliva je ob obali pred hotelom morje na dvajsetih metrih obale dovolj globoko tudi za jadrnice in grdemu vremenu primerno ta prostor še ni bil popolnoma zaseden,
zato smo tam lahko spustili sidro in Skokico s krmo privezali ob obalo zraven še ene jadrnice. Ta košček obale je “javno dobro” in nima koncesionarja, ki bi kasiral za privez, hkrati pa ob jugu nudi popolno zavetrje. Ob maestralu je verjetno ravno obratno in je to prvi prostor v luki, s katerega moraš pobegniti ob močnejšem vetru. V vseh krajih, kjer smo se do sedaj ustavili na poti, smo našli brezplačne in varne priveze. Kaže da tudi hrvaška obala glede inkasantstva ni takšna, kot se o njej govori :). Saj vem da bo že jutri v Cavtatu drugače in verjetno je drugače tudi v turističnih krajih ob poletni gužvi.
Težki oblaki s plohami so se cel dan podili po okolici Šipanske Luke, a so se nas izognili in brez dežnikov smo se lahko sprehajali po mirnem otoku.
Za otoke je te dni napovedanega manj dežja kot za celino, zato smo še en dan ostali na Mljetu. V sicer zavetern zaliv so začeli prihajati vse večji valovi okrepljenega juga in smo se iz vasi raje preselili v trajektno pristanišče, ki ima bolj mirno lego in so mi ob bencinski črpalki, potem ko sem natočil gorivo, dovolili privez. Nobene navtične gneče ni v teh krajih in domačini, ki živijo od turizma, negodujejo nad hladnim deževnim vremenom, ki jim odganja obiskovalce.
Naša dekleta so si čas med deževnim dopoldnevom krajšala s kvačkanjem :), popoldne pa se je nebo vendarle dovolj dvignilo, da smo odšli na sprehod po stari mulateri, ki po hribih in dolinah vodi čez Mljet.
Sledili smo markacijam po razpihani hribovski sprehajalni poti in pridno hodili, vmes pa je posijalo sonce, da nismo izgubili veselja.
Mislil sem, da pot vodi do Babinega polja, pa se je čez nekaj ur izkazalo, da vodi do Blata in iz sprehoda je nastal 25 kilometrski pohod čez drn in strn, s katerim smo se oddolžili za vse na barki presedene in preležane ure v preteklih dneh.
Podobno kot drugi jadranski otoki ima tudi Mljet med hribi po sredini otoka vasi in kraška polja, vsaj malo pa sem bil presenečen,
ko sem videl, kako lepo zelena so ta polja in še bolj, ko smo se sprehajali mimo sladkovodnih jezer, ki jih nisem pričakoval.
Na srečo smo na poti v hribih še pred Blatom našli odcep za Babino polje in se spustili v dolino.
Na poti smo videli, da tudi na Mljetu vlada olimpijski duh.
Zvečer s mo se po čudovitem in napornem izletu (tokrat po cesti) vrnili na barko in z nespečnostjo nismo imeli težav :).
Sončno vreme, ki nas je razvajalo pretekle dni, so zamenjali oblaki in plohe. Zjutraj smo z rahlo burjo odjadrali iz Bola proti vzhodu in čez nekaj ur okoli rta Sučuraj na vzhodu Hvara zavili proti Pelješcu, kjer smo se srečali z vzhodnikom in dežjem.
Po nekaj urah jadranja okoli Pelješca smo prispeli do Korčule, ki je bila dežju navkljub polna turistov. Pristanišče je bilo zasedeno s potniškimi ladjicami, pred Korčulo pa je bila zasidrana še velika križarka, ki je prevelika za to pristanišče in so potnike z nje z ladjicami vozili v mesto.
Po popoldanskem postanku v Korčuli sem razmišljal, da bi se za preko noči zasidrali ob katerem od tamkajšnjih otokov, pa je s Pelješca zapihala rahla burja in smo si pot zastavili proti Mljetu. Burjo je kmalu zamenjal jugo, a se nismo vrnili :).
Zvečer smo pristali pred gostilno v Sobri na Mljetu in ker je iz tamkajšnje kuhinje ravno prav lepo dišalo, smo dan zaključili s pico in mešanim mesom na žaru.
Zvečer smo z Lošinja odpluli proti jugovzhodu. Vetra ni bilo in v gladkem morju so se lesketale zvezde, ki so krasile nočno nebo nad nami.
Za Škardo smo med številnimi otočki in čermi obrnili na odprto morje in potem v razdalji nekaj milj ob Dugem otoku po mirnem morju pluli proti Kornatom. Noči na Jadranu so poznemu maju navkljub zelo hladne in zimska oblačila so na krovu Skokice še vedno v modi. V drugem delu noči me je za krmilom zamenjala Zlata, dokler se pri Kornatih ni začelo daniti.
Nekaj ur sem v soju jutranjega sonca lahko občudoval slikovite otoke, potem pa smo se srečali z južnim vetrom, ki nam je omogočil lepo jadranje, da smo si lahko spočili ušesa od brnenja motorja.
Sprva sem kurz nastavil proti Hvaru, a je bilo to preveč ostro v veter in valovi so nas vse bolj zaustavljali.
Zajadrali smo proti obali, kjer je smer vetra postala ugodnejša in smo lahko jadrali ob otokih brez da bi nam bilo potrebno križariti.
Pred večerom smo prijadrali do Brača in pri Zlatnem ratu pred Bolom spustili sidro. Po dolgem sprehodu ob obali smo si v mestecu privoščili okusno morsko večerjo.
Z jutranjim soncem smo odpluli proti Rovinju, kjer sem opravil še drugi del formalnosti. Hrvati so sicer letos nekoliko pocenili svoje takse, a plovba po Jadranu še vedno stane okrog 10 eur na dan. Najdražji so v Evropi in le malo je držav na svetu, kjer so takse in plovno dovoljenje tako drage.
Dekleta so zjutraj še spala, zato smo preskočili načrtovani sprehod po Rovinju in sem kar odplul naprej. Pri Brionih nas je našel rahel zahodnik, da sem lahko ustavil
motor in smo na jambor dvignili spinaker. Moker je bil še od regate prejšnji teden, zato smo ga med lenobnim jadranjem sušili še preko Kvarnerja vse do Unij, kjer je veter ugasnil in smo rovinjski sprehod potem uresničili v Malem Lošinju, ki se je kopal v svetlobi zahajajočega sonca.
Od jutri naprej je za nekaj dni napovedan jugo, kar za pot proti jugu Jadrana ni najbolj ugodno, zato smo s potjo nadaljevali že kar zvečer, da bi se z neugodnim vetrom in dežjem srečali čim bolj južno.
Dočakal sem dan, ko jader ne bomo napenjali le po slovenskem morju, temveč gremo lahko pogledati še malo za južno obzorje.
Po postanku v Piranu smo se z Zlato, Ago in Nadjo za nekaj časa poslovili od Slovenije in odpluli čez zaliv na jug. Vetra ni bilo dovolj, zato nam je pri premikanju pomagal motor. Hrvaške mejne formalnosti smo popoldne želeli opraviti v Umagu, pa nam je to le delno uspelo, saj so Hrvati delovni čas v kapitaniji s poletnega spet prestavili na zimskega in je bila kapitanija po drugi uri že zaprta.
Odpluli smo naprej do Poreča, kjer nas je zvečer čakal prost pomol v Zeleni laguni, hrvaške takse pa bomo plačevali jutri v Rovinju.
V ponedeljek sem se družil s skiperji humanitarnega jadralskega društva Dobro morje in smo s pomočjo video posnetkov “jadrali” okoli Horna in Južne Amerike.
V torek pa sva Skokico z Jurijem pripravila za pot na jug Jadrana in namestila nekaj nove opreme.
Največ težav nama je povzročala zamenjava sidrnega vitla, ki se nam je pokvaril prejšnji teden. Nekaj ur sva se trudila, da bi ga snela na kulturen način, pa nikakor ni šlo. Niso pomagali spreji, ključi in kladivo, niti prošnje in kletvice.
Korozija je v šestnajstih letih opravila svoje in na koncu mi ni preostalo drugega, kot da stari vitel razžagam na kose, da sem potem lahko s spodnje strani odstranil še elektromotor.
Montaža novega vitla je zvečer potekala bistveno hitreje 
V soboto smo se s prijatelji udeležili druge izmed regat za Pokal Slovenije in se na “Izolanki” med Koprom in Piranom preskusili v veliko odtenkih vremena.
V rahlem spremenljivem vetru smo pogosto menjavali jadra in v spinaker lovili rahle sapice, ki so na žalost spet prevladovale v Koprskem zalivu. Postavljanje in pospravljanje spinakerja nam je šlo tokrat že veliko bolje od rok kot prejšnji teden.
Proti koncu je čez Istro prišla nevihta in nas je mimo Pirana še krepko opralo. Z dežjem je prišel tudi veter, a žal prepozno. Zadnje milje pri povratku proti Izoli smo z jugom kar hitro jadrali in prehiteli nekaj jadrnic, potem pa doživeli podobno usodo kot prejšnjo soboto. Malo pred prihodom v Izolo se je iztekel čas regate in so nam pred nosom podrli cilj. Le šest bark je pravočasno prijadralo do cilja, z Izijem, Tomažem, Lukom in Zlato pa smo se lahko tolažili s tem, da smo prvi med neuvrščenimi :).
Med 30. majem in 4. junijem bomo jadrali od južnega do severnega Jadrana v okviru tečaja odprtomorskega jadranja.
Informacije so na voljo na tej povezavi: www.tepes.info/domov/jadranje/jadralni-tecaji/
Odhod je zagotovljen. Za tečaj sta trenutno na voljo še dve prosti mesti (od štirih).
Ta konec tedna smo se v Izoli po šestletnem premoru spet udeležili regate.
Po sapicah v soboto nas v nedeljo veter vendarle ni razočaral. Burja je pihala nekje med 15 in 25 vozli, da smo večinoma jadrali s skrajšanimi jadri. Žal je burjo cel dan spremljal tudi dež, da so bila naša jadralska oblačila na resni preizkušnji.
Na regatnem polju med Izolo in Debelim rtičem nam danes med jadrnicami iz Italije, Slovaške, Estonije in Slovenije zagotovo ni bilo dolgčas. Veter je bil danes res ugoden tudi za Skokico in jadrali smo veliko hitreje kot včeraj, a drugi so jadrali še hitreje. Regatiranje v ORC razredu je kar zahtevno, posadke so uigrane in izkušene, barke našpičene, mi pa smo regato zaradi pomanjkanja časa (treninga) lahko vzeli zgolj za spoznavanje in uigravanje.
Med regato smo naredili vrsto napak in neumnosti, ki jih je naša barka na srečo prenesla brez škode. Jadra se pri jadranju v veter med obrati nikakor niso hotela pravočasno zategniti, tangun se je zapletal in meni so delale težave regatne boje, pri katerih smo morali narediti nekaj nepotrebnih obratov. Če smo med orcanjem prehiteli nekaj bark, smo na obratih pri bojah vse skupaj vedno zakvačkali.
Vsekakor bomo potrebovali velikoveč vaje, da bodo naši obrati hitrejši in bolj natančni. Na oceanu (z izjemo neviht) delam obrate le nekajkrat na teden in je vseeno, če premeščanje in nastavitev jader traja tudi po nekaj minut, na regati pa so obrati vsakih nekaj minut in jadra morajo bili v nekaj sekundah po obratu že napeta na drugi strani, sicer nam vmes druge barke pobegnejo.
Za razliko od sobote, smo danes v cilj prijadrali znotraj predvidenega časa in se uvrstili na rezultatsko listo :). S fanti (Izi, Jelko, Dušan, Tomaž in Luka) smo se dogovorili, da bomo naslednjič boljši!
V soboto so se po morju pred Izolo sprehajale le rahle sapice, za katere je bila Skokica pretežka in žal smo ostale barke na regati gledali predvsem le v krmo. Za nameček pa smo na koncu skorajda obstali v brezvetrju in so nam, ko smo bili le še sto metrov pred ciljem, iz regatnega odbora sporočili, da se je čas za regato iztekel :).
Za jutri je na srečo napovedanega nekaj več vetra zato upam, da ne bo tako dolgočasno kot danes in bomo lahko jadrali hitreje od današnjega enega vozla.
V prihodnjih mesecih se nameravamo s prijatelji udeleževati regat Slovenskega pokala, zato smo minule dni s pomočjo izvedenca Jadralne zveze Bojana Galeta v Izoli premerili barko, jambor in jadra za pridobitev ORC certifikata.
V torek sem v na kapitaniji v Izoli poskušal podaljšati oceansko registracijo za Skokico, pa se je veliko bolj zapletalo. kot sem pričakoval. Med pregledom opreme pikolovskemu luškemu kapitanu niso bili všeč datumi na nekaterih kosih opreme (baklje, rakete, gasilni aparati, splav), zato sem celo dopoldne letal po trgovinah in vse nabavil na novo, na koncu pa se je kapitan zapičil v VHF DSC radijsko postajo, ki mora biti po novem registrirana na barki za pridobitev oceanske licence. Ker tega nisem imel, mi je izolski luški kapitan registriral barko le za obalno morje, za kar pa večine na novo nabavljene (in od luškega kapitana zahtevane) opreme sploh ne potrebujem ??!!.
Kapitan se slepo sklicuje na nov trapasti zakon oz. pravilnik in ne uporablja zdrave pameti. DSC funkcija na VHF radijski postaji je uporabna le v zelo omejenem obsegu dometa radijske postaje, ki je na jadrnici morda 10 milj in je zato na oceanu praktično neuporabna. V nuji ali nevarnosti se na oceanu uporablja precej dražji EPIRB, ki je upravičeno na spisku obvezne oceanske varnostne opreme in ga imam tudi na Skokici. Zaradi varnosti imam na oceanih na krovu vedno tudi satelitski telefon. Slovenski zakon je najbrž napisal nekdo, ki delovanja sistema ne pozna dovolj dobro, ali pa ga je napisal zato, da se s taksami pobere več denarja, ne glede na to, da sistem nima smisla. Luški kapitani verjetno poznajo razliko v dosegu VHF DSC-ja in EPIRB-a, a namesto da bi na nesmisel v pravilniku opozorili pristojne, raje zafrkavajo jadralce z obvezno registracijo VHF GMDSS postaje. Za nameček mi je drugi luški kapitan zagrozil, da me bo kaznoval s 500 evri, ker na moji VHF postaji nimam registrirane DSC funkcije, za katero je potrebno plačevati letno licenco.
Do tega torka je bila moja barka v zadnjih petih letih vsega skupaj le 20 ur v slovenskem morju, a so jo sršeni že našli. Grožnjo kapitana sem vzel resno in na svoji VHF postaji povrtal in odstranil distress gumb ter zalepil pokrovček za dostop do DSC funkcije, da z oblastmi slučajno ne bi imel težav v prihodnjih mesecih, ko bom z barko večkrat doma. VHF postaja na jadrnicah sicer ni obvezna za plovbo v slovenskem morju, jo je pa zaradi varnosti dobro imeti na krovu.
Zgodba z VHF GMDSS radijsko postajo za oceansko plovbo ima tudi svoj rep. Na spletni strani Uprave RS za pomorstvo do torka 30. aprila VHF GMDSS naprave sploh ni bilo na spisku obvezne opreme za oceane, zato sem se z luškim kapitanom tudi prerekal, a obveljala je njegova. Ko sem se popoldne vrnil na kapitanijo po papirje, mi je kapitan veselo sporočil, da so zdaj tudi že dopolnili spisek na njihovi spletni strani in dodali nesmiselno VHF GMDSS napravo. Pričakoval bi ravno nasprotno, da bodo ta nesmisel umaknili tudi iz svojega pravilnika, saj DSC funkcijo na oceanu nadomešča EPIRB., ki je univerzalen sistem. DSC pogojno in v teoriji deluje le v nekaterih državah, v praksi pa v stiski vsakdo za pomoč zaprosi preko 16. kanala na svoji VHF postaji. DSC sistem je tudi ob obali za praktično uporabo preveč zapleten in ga obvlada le nekaj profesionalcev in morda še nekaj ljudi, ki so na sveže prišli s tečaja. Težko si predstavljam nekoga, ki bi v stiski prebiral navodila, kako v postajo vnesti svoje trenutne koordinate in katere tipke je še potrebno pritisniti, ko je lažje prijeti za mikrofon radijske postaje in vse skupaj na hitro sporočiti v pogovoru. Prav zanima me, koliko jadralcem so v slovenskem morju v zadnjih 10 letih pomagali v stiski na podlagi DSC klica.
Skokica bo do naslednjega odhoda na oceane ostala registrirana kot pač je. Za jadranje po Sredozemlju mi to zadošča, vmes pa bodo morda spet spremenili zakone.
Zagrenjen torek je v veliki meri popravilo sončno in ravno prav vetrovno vreme v sredo in četrtek. Dodobra smo izkoristili lepa praznična dneva in v družbi domačih in prijateljev prejadrali slovensko morje po dolgem in počez. Spotoma smo preskusili nova jadra in kaže, da bodo v redu. Skokica je po temeljiti prenovi preko zime zdaj spet v formi :).
Včeraj se je Skokica končno odpeljala do obale in skočila v morje.
Skokica je še vedno na kopnem, a dela napredujejo. Potem, ko smo z Robijem in Jonom pobrusili vse grbine na trupu barke, ki so ostale po laminiranju, sem ugotovil, da je površina preveč valovita.
Dogovoril sem se za dodatno kitanje in z Denisom in Dušanom smo podvodni del trupa prekitali in zgladili. Temu je sledilo ponovno brušenje s pomočjo moje družine. Epoksi je veliko trši od poliestra in temu primerno je tudi brušenje bolj naporno in zamudno.
Zdaj je trup barke dovolj gladek, da smo lahko začeli z barvanjem in tega bo veliko.
Končno nisem več odvisen od drugih izvajalcev, temveč le še od naših pridnih rok – predvsem moje družine. Nanesti je potrebno šest slojev zaščitnih epoksidnih barv in nato še nekaj slojev protivegetativnega premaza.
V dneh, ko ni dežja, Skokica po dvakrat na dan zamenja barvo in če aprilsko vreme ne bo preveč nagajalo, se bo Skokica prihodnji teden že lahko preselila v morje.
Zadnje tedne sem se na Skokici ukvarjal predvsem z drobnimi popravili, za katera med jadranjem ponavadi ne najdem časa.
Okna bodo poslej bolje tesnila, zamenjal sem nekaj dotrajanih luči v notranjosti in na jamboru.
Zlata je začela čistiti po notranjosti barke in tudi z njeno pomočjo se iz različnih omar in prostorov v podpalubju v smetnjake selijo kosi “na pol” delujoče opreme, ki sem jo v preteklih letih na oceanih zamenjal in jo potem s seboj za rezervo vozil po svetu, ker bi se jo morda še dalo popraviti.
Najpomembnejši opravek pri prenovi in popravilu trupa barke se je končno zgodil ta teden. Dušan V. je s svojo ekipo prišel v Izolo in Skokico oblekel v nov plašč iz epoksija, ki bo poskrbel, da bo barka ostala suha in bo še dolgo kljubovala valovom.
Zdaj imam spet več upanja, da bo Skokica še pred začetkom maja skočila nazaj v vodo, a sodelovati bo moralo vreme in več pridnih rok.
V prihodnjih dneh nas čaka veliko brušenja in še več barvanja.
S popotniško agencijo Lama sem se dogovoril za potopisno predavanje o lanskem jadranju čez Južni Atlantik od Južne Afrike do Francoske Gvajane.
V sredo 17.04.2019 ob 18.00. uri bom imel v knjižnici Otona Župančiča na Kersnikovi 2 v Ljubljani (3. nadstropje) jadralsko potopisno predavanje.
Ob fotografijah in video filmih bom predstavil naše jadralsko in kopensko potepanje po Južni Afriki, Namibiji, Sveti Heleni, Braziliji, Amazoniji in Francoski Gvajani ter moje jadranje preko Južnega Atlantika.
Vstop je prost, med predavanjem pa bo mogoče kupiti tudi moje jadralske knjige.
V večerih med skakalnimi tekmami mi misli vse pogosteje uhajajo k toplejšemu delu leta. Čas namenjam tudi načrtovanju spomladanskih aktivnosti, ki bodo pri meni med drugim seveda povezane tudi z jadranjem. Pripravil sem program odprtomorskega jadralnega tečaja, ki ga bom izvedel konec maja in začetek junija:
Jadralni tečaji
Zimski dnevi tudi na severu Evrope in na azijskih obronkih Urala postajajo vse prijaznejši, a snega je povsod, kamor nas v marcu vodijo skakalne poti, še v izobilju.
Še vedno so zasnežene obale v Oselskem in Trondheimskem fjordu.
Jjezero v Nižnem Tagilu, kamor smo pred dnevi pripotovali z Norveške, pa bo verjetno potrebovalo še nekaj tednov, da se bo rešilo ledenega oklepa.
Le reka Kama v Permu vendarle že kaže bolj pomladansko podobo.
Pred tedni sva z Vilijem s podvodnega dela Skokice odstranila obloge vse do golega laminata, ki se bo zdaj sušil do aprila, ko bom imel spet čas za nadaljevanje prenove barke.
Skakalna tekmovalna sezona je v polnem zagonu, a med tekmami vendarle najdem čas tudi za obiske v Izoli.
Ko sem na trupu barke brusil mehurje mi je več ljudi svetovalo, naj raje popolnoma odbrusim gel coat, ker bo to dolgoročna rešitev težav z ozmozo.
Nazadnje sem se zares odločil za to in zdaj z bratom s pomočjo obliča in brusilke odstranjujeva gel coat s trupa barke.
Vmes sem tudi že zamenjal ležaje krmila, a so nekoliko pretesni in jih bo potrebno še malo pobrusiti, da se bo krmilo gladko premikalo.
