Poreč – Rovinj – Mali Lošinj

Miran Tepeš

Z jutranjim soncem smo odpluli proti Rovinju, kjer sem opravil še drugi del formalnosti. Hrvati so sicer letos nekoliko pocenili svoje takse, a plovba po Jadranu še vedno stane okrog 10 eur na dan. Najdražji so v Evropi in le malo je držav na svetu, kjer so takse in plovno dovoljenje tako drage.

Dekleta so zjutraj še spala, zato smo preskočili načrtovani sprehod po Rovinju in sem kar odplul naprej. Pri Brionih nas je našel rahel zahodnik, da sem lahko ustavil

motor in smo na jambor dvignili spinaker. Moker je bil še od regate prejšnji teden, zato smo ga med lenobnim jadranjem sušili še preko Kvarnerja vse do Unij, kjer je veter ugasnil in smo rovinjski sprehod potem uresničili v Malem Lošinju, ki se je kopal v svetlobi zahajajočega sonca.

Od jutri naprej je za nekaj dni napovedan jugo, kar za pot proti jugu Jadrana ni najbolj ugodno, zato smo s potjo nadaljevali že kar zvečer, da bi se z neugodnim vetrom in dežjem srečali čim bolj južno.

Izola – Poreč

Miran Tepeš

Dočakal sem dan, ko jader ne bomo napenjali le po slovenskem morju, temveč gremo lahko pogledati še malo za južno obzorje.

Po postanku v Piranu smo se z Zlato, Ago in Nadjo za nekaj časa poslovili od Slovenije in odpluli čez zaliv na jug. Vetra ni bilo dovolj, zato nam je pri premikanju pomagal motor. Hrvaške mejne formalnosti smo popoldne želeli opraviti v Umagu, pa nam je to le delno uspelo, saj so Hrvati delovni čas v kapitaniji s poletnega spet prestavili na zimskega in je bila kapitanija po drugi uri že zaprta.

Odpluli smo naprej do Poreča, kjer nas je zvečer čakal prost pomol v Zeleni laguni, hrvaške takse pa bomo plačevali jutri v Rovinju.

 

 

V ponedeljek sem se družil s skiperji humanitarnega jadralskega društva Dobro morje in smo s pomočjo video posnetkov “jadrali” okoli Horna in Južne Amerike.

Image may contain: one or more people, people sitting and indoor

V torek pa sva Skokico z Jurijem pripravila za pot na jug Jadrana in namestila nekaj nove opreme.
Največ težav nama je povzročala zamenjava sidrnega vitla, ki se nam je pokvaril prejšnji teden. Nekaj ur sva se trudila, da bi ga snela na kulturen način, pa nikakor ni šlo. Niso pomagali spreji, ključi in kladivo, niti prošnje in kletvice.

Image may contain: one or more people and outdoor

Korozija je v šestnajstih letih opravila svoje in na koncu mi ni preostalo drugega, kot da stari vitel razžagam na kose, da sem potem lahko s spodnje strani odstranil še elektromotor.
Montaža novega vitla je zvečer potekala bistveno hitreje

 
 
 
 
 
 

Regata Izolanka

Miran Tepeš

V soboto smo se s prijatelji udeležili druge izmed regat za Pokal Slovenije in se na “Izolanki” med Koprom in Piranom preskusili v veliko odtenkih vremena.

V rahlem spremenljivem vetru smo pogosto menjavali jadra in v spinaker lovili rahle sapice, ki so na žalost spet prevladovale v Koprskem zalivu. Postavljanje in pospravljanje spinakerja nam je šlo tokrat že veliko bolje od rok kot prejšnji teden.

Proti koncu je čez Istro prišla nevihta in nas je mimo Pirana še krepko opralo. Z dežjem je prišel tudi veter, a žal prepozno. Zadnje milje pri povratku proti Izoli smo z jugom kar hitro jadrali in prehiteli nekaj jadrnic, potem pa doživeli podobno usodo kot prejšnjo soboto. Malo pred prihodom v Izolo se je iztekel čas regate in so nam pred nosom podrli cilj. Le šest bark je pravočasno prijadralo do cilja, z Izijem, Tomažem, Lukom in Zlato pa smo se lahko tolažili s tem, da smo prvi med neuvrščenimi :).

 

Prva letošnja regata – One sails

Miran Tepeš

Ta konec tedna smo se v Izoli po šestletnem premoru spet udeležili regate.

Po sapicah v soboto nas v nedeljo veter vendarle ni razočaral. Burja je pihala nekje med 15 in 25 vozli, da smo večinoma jadrali s skrajšanimi jadri. Žal je burjo cel dan spremljal tudi dež, da so bila naša jadralska oblačila na resni preizkušnji.

Na regatnem polju med Izolo in Debelim rtičem nam danes med jadrnicami iz Italije, Slovaške, Estonije in Slovenije zagotovo ni bilo dolgčas. Veter je bil danes res ugoden tudi za Skokico in jadrali smo veliko hitreje kot včeraj, a drugi so jadrali še hitreje. Regatiranje v ORC razredu je kar zahtevno, posadke so uigrane in izkušene, barke našpičene, mi pa smo regato zaradi pomanjkanja časa (treninga) lahko vzeli zgolj za spoznavanje in uigravanje.

Med regato smo naredili vrsto napak in neumnosti, ki jih je naša barka na srečo prenesla brez škode. Jadra se pri jadranju v veter med obrati nikakor niso hotela pravočasno zategniti, tangun se je zapletal in meni so delale težave regatne boje, pri katerih smo morali narediti nekaj nepotrebnih obratov. Če smo med orcanjem prehiteli nekaj bark, smo na obratih pri bojah vse skupaj vedno zakvačkali.

Vsekakor bomo potrebovali  velikoveč vaje, da bodo naši obrati hitrejši in bolj natančni. Na oceanu (z izjemo neviht) delam obrate le nekajkrat na teden in je vseeno, če premeščanje in nastavitev jader traja tudi po nekaj minut, na regati pa so obrati vsakih nekaj minut in jadra morajo bili v nekaj sekundah po obratu že napeta na drugi strani, sicer nam vmes druge barke pobegnejo.

Za razliko od sobote, smo danes v cilj prijadrali znotraj predvidenega časa in se uvrstili na rezultatsko listo :). S fanti (Izi, Jelko, Dušan, Tomaž in Luka) smo se dogovorili, da bomo naslednjič boljši!

 

V soboto so se po morju pred Izolo sprehajale le rahle sapice, za katere je bila Skokica pretežka in žal smo ostale barke na regati gledali predvsem le v krmo. Za nameček pa smo na koncu skorajda obstali v brezvetrju in so nam, ko smo bili le še sto metrov pred ciljem, iz regatnega odbora sporočili, da se je čas za regato iztekel :).

Za jutri je na srečo napovedanega nekaj več vetra zato upam, da ne bo tako dolgočasno kot danes in bomo lahko jadrali hitreje od današnjega enega vozla.

Na slovenskem morju

Miran Tepeš

V prihodnjih mesecih se nameravamo s prijatelji udeleževati regat Slovenskega pokala, zato smo minule dni s pomočjo izvedenca Jadralne zveze Bojana Galeta v Izoli premerili barko, jambor in jadra za pridobitev ORC certifikata.

V torek sem v na kapitaniji v Izoli poskušal podaljšati oceansko registracijo za Skokico, pa se je veliko bolj zapletalo. kot sem pričakoval. Med pregledom opreme pikolovskemu luškemu kapitanu niso bili všeč datumi na nekaterih kosih opreme (baklje, rakete, gasilni aparati, splav), zato sem celo dopoldne letal po trgovinah in vse nabavil na novo, na koncu pa se je kapitan zapičil v VHF DSC radijsko postajo, ki mora biti po novem registrirana na barki za pridobitev oceanske licence. Ker tega nisem imel, mi je izolski luški kapitan registriral barko le za obalno morje, za kar pa večine na novo nabavljene (in od luškega kapitana zahtevane) opreme sploh ne potrebujem ??!!.

Kapitan se slepo sklicuje na nov trapasti zakon oz. pravilnik in ne uporablja zdrave pameti. DSC funkcija na VHF radijski postaji je uporabna le v zelo omejenem obsegu dometa radijske postaje, ki je na jadrnici morda 10 milj in je zato na oceanu praktično neuporabna. V nuji ali nevarnosti se na oceanu uporablja precej dražji EPIRB, ki je upravičeno na spisku obvezne oceanske varnostne opreme in ga imam tudi na Skokici. Zaradi varnosti imam na oceanih na krovu vedno tudi satelitski telefon. Slovenski zakon je najbrž napisal nekdo, ki delovanja sistema ne pozna dovolj dobro, ali pa ga je napisal zato, da se s taksami pobere več denarja, ne glede na to, da sistem nima smisla. Luški kapitani verjetno poznajo razliko v dosegu VHF DSC-ja in EPIRB-a, a namesto da bi na nesmisel v pravilniku opozorili pristojne, raje zafrkavajo jadralce z obvezno registracijo VHF GMDSS postaje. Za nameček mi je drugi luški kapitan zagrozil, da me bo kaznoval s 500 evri, ker na moji VHF postaji nimam registrirane DSC funkcije, za katero je potrebno plačevati letno licenco.

Do tega torka je bila moja barka v zadnjih petih letih vsega skupaj le 20 ur v slovenskem morju, a so jo sršeni že našli. Grožnjo kapitana sem vzel resno in na svoji VHF postaji povrtal in odstranil distress gumb ter zalepil pokrovček za dostop do DSC funkcije, da z oblastmi slučajno ne bi imel težav v prihodnjih mesecih, ko bom z barko večkrat doma. VHF postaja na jadrnicah sicer ni obvezna za plovbo v slovenskem morju, jo je pa zaradi varnosti dobro imeti na krovu.

Zgodba z VHF GMDSS radijsko postajo za oceansko plovbo ima tudi svoj rep. Na spletni strani Uprave RS za pomorstvo do torka 30. aprila VHF GMDSS naprave sploh ni bilo na spisku obvezne opreme za oceane, zato sem se z luškim kapitanom tudi prerekal, a obveljala je njegova. Ko sem se popoldne vrnil na kapitanijo po papirje, mi je kapitan veselo sporočil, da so zdaj tudi že dopolnili spisek na njihovi spletni strani in dodali nesmiselno VHF GMDSS napravo. Pričakoval bi ravno nasprotno, da bodo ta nesmisel umaknili tudi iz svojega pravilnika, saj DSC funkcijo na oceanu nadomešča EPIRB., ki je univerzalen sistem. DSC pogojno in v teoriji deluje le v nekaterih državah, v praksi pa v stiski vsakdo za pomoč zaprosi preko 16. kanala na svoji VHF postaji. DSC sistem je tudi ob obali za praktično uporabo preveč zapleten in ga obvlada le nekaj profesionalcev in morda še nekaj ljudi, ki so na sveže prišli s tečaja. Težko si predstavljam nekoga, ki bi v stiski prebiral navodila, kako v postajo vnesti svoje trenutne koordinate in katere tipke je še potrebno pritisniti, ko je lažje prijeti za mikrofon radijske postaje in vse skupaj na hitro sporočiti v pogovoru. Prav zanima me, koliko jadralcem so v slovenskem morju v zadnjih 10 letih pomagali v stiski na podlagi DSC klica.

Skokica bo do naslednjega odhoda na oceane ostala registrirana kot pač je. Za jadranje po Sredozemlju mi to zadošča, vmes pa bodo morda spet spremenili zakone.

Zagrenjen torek je v veliki meri popravilo sončno in ravno prav vetrovno vreme v sredo in četrtek. Dodobra smo izkoristili lepa praznična dneva in v družbi domačih in prijateljev prejadrali slovensko morje po dolgem in počez. Spotoma smo preskusili nova jadra in kaže, da bodo v redu. Skokica je po temeljiti prenovi preko zime zdaj spet v formi :).

Še vedno na kopnem

Miran Tepeš

Skokica je še vedno na kopnem, a dela napredujejo. Potem, ko smo z Robijem in Jonom pobrusili vse grbine na trupu barke, ki so ostale po laminiranju, sem ugotovil, da je površina preveč valovita.

Dogovoril sem se za dodatno kitanje in z Denisom in Dušanom smo podvodni del trupa prekitali in zgladili. Temu je sledilo ponovno brušenje s pomočjo moje družine. Epoksi je veliko trši od poliestra in temu primerno je tudi brušenje bolj naporno in zamudno.

Zdaj je trup barke dovolj gladek, da smo lahko začeli z barvanjem in tega bo veliko.

Končno nisem več odvisen od drugih izvajalcev, temveč le še od naših pridnih rok – predvsem moje družine. Nanesti je potrebno šest slojev zaščitnih epoksidnih barv in nato še nekaj slojev protivegetativnega premaza.

V dneh, ko ni dežja, Skokica po dvakrat na dan zamenja barvo in če aprilsko vreme ne bo preveč nagajalo, se bo Skokica prihodnji teden že lahko preselila v morje.

Izola

Miran Tepeš

 

Zadnje tedne sem se na Skokici ukvarjal predvsem z drobnimi popravili, za katera med jadranjem ponavadi ne najdem časa.

Okna bodo poslej bolje tesnila, zamenjal sem nekaj dotrajanih luči v notranjosti in na jamboru.

Zlata je začela čistiti po notranjosti barke in tudi z njeno pomočjo se iz različnih omar in prostorov v podpalubju v smetnjake selijo kosi “na pol” delujoče opreme, ki sem jo v preteklih letih na oceanih zamenjal in jo potem s seboj za rezervo vozil po svetu, ker bi se jo morda še dalo popraviti.

Najpomembnejši opravek pri prenovi in popravilu trupa barke se je končno zgodil ta teden. Dušan V. je s svojo ekipo prišel v Izolo in Skokico oblekel v nov plašč iz epoksija, ki bo poskrbel, da bo barka ostala suha in bo še dolgo kljubovala valovom.

Zdaj imam spet več upanja, da bo Skokica še pred začetkom maja skočila nazaj v vodo, a sodelovati bo moralo vreme in več pridnih rok.

V prihodnjih dneh nas čaka veliko brušenja in še več barvanja.

Jadranje čez Južni Atlantik – potopisno predavanje

Miran Tepeš

S popotniško agencijo Lama sem se dogovoril za potopisno predavanje o lanskem jadranju čez Južni Atlantik od Južne Afrike do Francoske Gvajane.

V sredo 17.04.2019 ob 18.00. uri bom imel v knjižnici Otona Župančiča na Kersnikovi 2 v Ljubljani (3. nadstropje) jadralsko potopisno predavanje.

Ob fotografijah in video filmih bom predstavil naše jadralsko in kopensko potepanje po Južni Afriki, Namibiji, Sveti Heleni, Braziliji, Amazoniji in Francoski Gvajani ter moje jadranje preko Južnega Atlantika.
Vstop je prost, med predavanjem pa bo mogoče kupiti tudi moje jadralske knjige.

 

Pomlad prihaja

Miran Tepeš

V večerih med skakalnimi tekmami mi misli vse pogosteje uhajajo k toplejšemu delu leta. Čas namenjam tudi načrtovanju spomladanskih aktivnosti, ki bodo pri meni med drugim seveda povezane tudi z jadranjem. Pripravil sem program odprtomorskega jadralnega tečaja, ki ga bom izvedel konec maja in začetek junija:

Jadralni tečaji

Zimski dnevi tudi na severu Evrope in na azijskih obronkih Urala postajajo vse prijaznejši, a snega je povsod, kamor nas v marcu vodijo skakalne poti, še v izobilju.

 

Še vedno so zasnežene obale v Oselskem in Trondheimskem fjordu.

 

Jjezero v Nižnem Tagilu, kamor smo pred dnevi pripotovali z Norveške, pa bo verjetno potrebovalo še nekaj tednov, da se bo rešilo ledenega oklepa.

 

Le reka Kama v Permu vendarle že kaže bolj pomladansko podobo.

Pred tedni sva z Vilijem s podvodnega dela Skokice odstranila obloge vse do golega laminata, ki se bo zdaj sušil do aprila, ko bom imel spet čas za nadaljevanje prenove barke.

Izola

Miran Tepeš

Skakalna tekmovalna sezona je v polnem zagonu, a med tekmami vendarle najdem čas tudi za obiske v Izoli.

Ko sem na trupu barke brusil mehurje mi je več ljudi svetovalo, naj raje popolnoma odbrusim gel coat, ker bo to dolgoročna rešitev težav z ozmozo.

Nazadnje sem se zares odločil za to in zdaj z bratom s pomočjo obliča in brusilke odstranjujeva gel coat s trupa barke.

Vmes sem tudi že zamenjal ležaje krmila, a so nekoliko pretesni in jih bo potrebno še malo pobrusiti, da se bo krmilo gladko premikalo.

 

Izola – delo na barki

Miran Tepeš

V preteklih tednih sem na barki v Izoli predvsem brusil, odstranjeval, razbijal in razstavljal dotrajano opremo ter s Skokice odnašal dele, ki jih bo potrebno popraviti.

Spisek opravil je zelo dolg in nekaj zadev na njem sem že lahko prečrtal, a žal po vsakem delovnem obisku na barki na spisek dodam še nekaj novih opravil. Na srečo je do začetka jadralne sezone še kar nekaj mesecev.

Po mnogih letih odlašanja sem se lotil brušenja mehurjev na trupu, ki so nastali zaradi hidrolize.

Snel sem krmilo, da bom zamenjal ležaje krmila, ki so se z leti obrabili.

Prav tako sem snel sklopljiv propeler, ki kliče po manjšem popravilu ter os propelerja, ker so na njej popustili semeringi.

Nekaj nove opreme je že na barki, nekaj doma v garaži, nova jadra so že naročena, nekaj opreme pa je še v trgovinah :).

Morda bo Skokica letos dobila tudi ogrevanje, za katerega navija Zlata, vendar bo to odvisno tudi od stanja v denarnici spomladi, ko bodo šla dela na barki proti koncu.

Izola – Dela na barki v novembru

Miran Tepeš

V preteklih dveh tednih sem kar dosti ur preživel v ladjedelnici Izoli, na barki in pod njo. Jo praskal, božal, lupil in gladil.

Obupaval sem pri praskanju trdovratnih starih slojev protivegetativne barve s trupa Skokice in zelo, zelooo počasi napredoval.

Roke so me že precej bolele, ko so mimo prišli mladci iz Izole in se ponudili, da za ustrezno plačilo to lahko naredijo oni. Malo smo se pogajali in se dogovorili.

Barko so zdaj spodaj že na grobo očistili, sam pa sem se lahko posvetil obnovi tika in fug na palubi.

Fuge iz Sike so zdržale 10 let, potem pa so začele preperevati. Za popravilo fug sem v zadnjih letih uporabljal različne vrste UV odpornega kita, pa na tropskem soncu noben ni zdržal več kot dve leti.

Po petnajst letih sem šel zdaj spet po kit in napotke v predstavništvo Sike, potem na barki odstranil stari kit in očistil fuge ter jih zapolnil z novim kitom.

Upam, da bo to spet držalo vsaj naslednjih 10 let.

 

Nekaj mesecev premora bo zdaj pri opravilih na barki, saj se je končno začela zima in z njo moja skakalna tekmovanja.

7.11. Izola

Miran Tepeš

Skokica je danes v Izoli naredila še svoj zadnji letošnji skok.

Na sliki je lepo videti, da je skočila kar visoko 🙂

Po petih letih potepanja pa svetu je prav, da jo do pomladi vsaj malo prenovim.

Konstrukcijsko je barka še čisto v redu, potrebno pa bo zamenjati obrabljena jadra in poservisirati motor.

Potrebni pa bodo predvsem lepotni popravki, saj je na trupu kar nekaj “bojnih prask” z različnih koncev sveta.

6.11. Skokica je doma :)

Miran Tepeš

V Umagu luškega kapitana ni bilo več v pisarni, ko smo tja pred večerom prijadrali, zato so bile formalnosti pri mejni policiji hitro opravljene in podobno je bilo tudi zvečer v Piranu.

Ko smo jadrali proti severu Istre, so se v okolici zbirali vse težji oblaki, zato smo že pred Piranom sneli in zložili jadra. Toda nebo se nas je usmililo in nam namesto dežnih kapelj kazalo zvezde.

Za savudrijskim rtom se nam je prikazal lep pogled na razsvetljeno obalo Pirana in Portoroža.

S Skokico smo zvečer po mirnem morju prispeli v Izolo, v domač pristan in si za večerjo, kot se za zaključek jadranja spodobi, privoščili palačinke.

6.11. Ob istrski obali

Miran Tepeš

Namesto dežja, nas je zjutraj pozdravilo sonce :).

Z 10 do 15 vozli juga mirno jadramo ob zahodni istrski obali proti severu. Jadramo po “domačem” morju, kjer sem se pred več kot štirimi desetletji učil jadrati.

Lep, delno sončen in za november kar prijetno topel dan je.

Brioni so so bili za nami že dopoldne, Rovinj opoldne, pred nami se kaže Novigrad.

Moje tretje jadralsko potovanje po svetu se počasi bliža koncu. Po 47.925 prejadranih miljah v zadnjih štirih letih se Skokica danes vrača domov. Pred premcem barke je do Izole le še 20 milj.

Zadnje potovanje je bilo precej bolj ovinkasto, kot sta bili prvi dve in tudi trajalo je dlje. V letu 2014 smo iz Izole jadrali do Škotske ter čez severni Atlantik do Islandije in Grenlandije, v letu 2015 smo spet jadrali čez Atlantik in še med Karibskimi otoki, v letu 2016 smo jadrali čez Tihi ocean do Tasmanije, v letu 2017 smo jadrali čez Indijski ocean in v letu 2018 dvakrat čez Atlantik in šli vmes še na izlet z barko po Amazoniji.

Zdaj samo še upam, da uradniki v Umagu in Piranu še niso na “zimskem spanju” in bomo zvečer lahko hitro opravili z mejnimi postopki.

5.11. Banjole, Istra

Miran Tepeš

Jugo se je zjutraj okrepil in nas med otoki severne Dalmacije lepo poganjal proti severozahodu. Namesto napovedanega dežja smo imeli cel dan lepo sončno vreme in se zaradi tega čisto nič ne pritožujemo. Čuti se, da smo prijadrali že na severni Jadran, saj so jutra hladnejša in veter veliko bolj svež, kot je bil še nekaj dni nazaj. Zdaj tudi Darko ne razmišlja več o plavanju v morju.

Na Iloviku smo se ustavili, se sprehodili in kupili nekaj kruha, saj nam je zaloga starega že skoraj pošla. Na iloviškem pomolu sem bil navajen, da so me podili stran še preden sem dobro privezal barko, danes pa so nas pustili na miru in celo dovolili, da smo si v rezervoarje natočili še nekaj vode.

Za Ilovikom smo prišli na odprto morje in nas je med jadranjem čez Kvarner kar lepo guncalo, saj je 25 vozlov juga naredilo ustrezno velike valove.

Med kvarnerskimi valovi so se zabavali tudi delfini in igrivo skakali iz vode okoli Skokice.

Zvečer smo bili mimo svetilnika Porer na jugu Istre in uro za tem sidro spustili v zavetju otočkov pri Banjolah. Za jutri je še naprej napovedan jugo, ki ga bomo seveda izkoristili za nadaljevanje poti proti Sloveniji.

4.11. Rava

Miran Tepeš

Zjutraj smo malo dlje pospali in nas je zbudilo šele sonce, ko je pokukalo iznad Hvara. Dvignili smo sidro in z zmernim jugom odjadrali proti Kornatom.

 

Vetra je bilo manj od napovedi, a dovolj za jadranje s 5 do 6 vozli hitrosti, valovi so se postopoma višali, vendar niso bili naporni.

Žal je bil dan spet prekratek, zato popoldne nismo zavili med Kornate, temveč nadaljevali po odprtem morju do Sestrice, kjer smo zvečer zavili med otoke in skozi kanal Mala Proversa do Dugega otoka in ob njem proti severozahodu do otoka Rava, kjer smo barko za čez noč privezali ob pomol.

Ponoči naj bi otočje prešla nevihtna fronta, zato sem iskal varen privez, pa na zadnje ni bilo nič posebnega, le nekaj ploh.