Ponoči, ko se je burja spremenila v severozahodnik, smo odjadrali iz Riminija čez Jadran proti Istri. S petnajst vozli jutranjega vetra smo prvih nekaj ur lepo in hitro jadrali.
Sončni vzhod smo videli že precej daleč od obale, a je veter že kmalu potem žal popustil in že pred sredino Jadrana smo morali zagnati motor, da smo do Pule lahko pripluli še pred sončnim zahodom.
Kot je na Skokici navada, smo predzadnji večer popotovanja zaključili s palačinkami iz domače kuhinje.
Skokico smo danes zjutraj pustili v pristanišču in se odpravili na izlet v hribe, v San Marino. Po sprehodu do centra Riminija smo se želeli vkrcati na avtobus za San Marino, pa je bilo čakajočih pred nami preveč in se nam ni uspelo pririniti niti na prvi niti na drugi avtobus, zato smo potem prodali avtobusne karte in se na 600 metrov visoki hrib zapeljali s taksijem.
Vreme je bilo danes na srečo manj kislo in vetrovno kot včeraj in popoldne se je prikazalo tudi sonce, zato se je z obzidja na vrhu mesta kljub meglicam videlo vse do morja na eni strani in do Apeninov na drugi strani.
Kar precej smo se nahodili po ozkih ulicah San Marina, glavnega mesta istoimenske države in najstarejše republike, ki je hkrati tudi peta najmanjša na svetu.
Sprehodili smo se do vseh treh glavnih obrambnih stolpov na vrhu grebena, potem pa izlet zaključili z okusno pico v eni od mestnih restavracij.
Kavo in čaj, ki sta bila tudi na seznamu opravkov za San Marino, smo si privoščili šele popoldne po vrnitvi v Rimini.
Neskončne plaže v okolici Riminija so bile danes popoldne bolj prijazne in zato malo manj zapuščene kot včeraj.
Ponoči smo slalomirali med ribiškimi ladjami, potem pa je burja mimo Poreča popolnoma oslabela in zagnali smo motor. Glede na napoved, ki je za zjutraj obetala veliko vetra, se mi je zdelo trapasto, da bi do jutra motorirali, zato smo zavili proti Rovinju, da bi tam ob obali sidrali in počakali na jutranjo burjo.
Pred Rovinjem pa se je burja zbudila in spet smo razpeli jadra ter Skokico ponovno obrnili proti jugu. Skozi noč se je burja le še krepila zato smo jadra postopoma krajšali, dokler zjutraj južno od Istre na jamboru ni bilo razpete le še dve tretjini genove.
Ponoči smo jadrali med hrvaškimi naftnimi ploščadmi, dopoldne pa med italijanskimi.
Tudi s skrajšanimi jadri smo bili dovolj hitri, da smo s pomočjo 25 vozlov burje skozi plohe že sredi dneva prijadrali do Riminija in Skokico privezali v marini ob ustju reke.
Oblaki so se popoldne nekoliko dvignili in lahko smo se brez dežnikov sprehodili po turističnem mestu.
Popoldne smo se zbrali v Izoli, nakupili hrano in pijačo za naslednjih nekaj dni, se vkrcali na Skokico in zvečer odjadrali proti jugu.
Z Markom, Nino, Katjo, Urošem in Andrejem bomo do nedelje jadrali čez severni Jadran do Riminija in potem še do kvarnerskih otokov.
Iz Izole smo odjadrali z 20 – 25 vozli burje, ki je do Savudrije dvignila valove že preko metra, ponoči v zavetju Istre pa so se valovi zmanjšali, da je jadranje bolj udobno, žal pa je oslabela tudi burja.
Proti jutru vremenska napoved spet obeta okrog 30 vozlov burje, s katero bi morali jadrati dovolj hitro, da bi do Riminija prijadrali že jutri popoldne.
Lep konec tedna smo preživeli na slovenskem morju. Poletje se od obale še ni poslovilo. Vreme je bilo kot v pravljici in maestral je bil nežen, a stalen, da je bilo jadranje vse tri dni lepo. Z lepim sončnim zahodom smo z Iliči zaključili jadranje v petek.
Diplomatske regate smo se s Skokico udeležili v soboto in kot pove ime, so se je množično udeležili tudi diplomati. Pravilo je, da vsaka sodelujoča barka na krov sprejme tudi vsaj enega diplomata. Nam je žreb namenil nizozemskega namestnika ambasadorja v Sloveniji gospoda Derk Jana Nauta.
Poleg Nizozemca Nauta smo imeli na krovu še belgijskega častnega konzula Uroša I., Matjaž in Miran pa sva navadna smrtnika :).
Tokrat ekipa na Skokici ni bila številna, zato smo bili veseli, ko nam je Derk Jan povedal, da zna jadrati in da je to v mladosti pogosto počel, Uroš pa je itak že dostikrat jadral z menoj, da vsaj približno ve, katero vrv mora kdaj potegniti :).
Regatno polje v obliki trikotnika je bilo postavljeno med Izolo, Debelim rtičem in Strunjanom.
Tri kroge oziroma trikotnike smo morali prejadrati do cilja.
V lahkem zahodniku, ki je pihal s hitrostjo med 5 in 9 vozli so se nam lahke regatne barke že kmalu po startu odpeljale naprej, mi pa smo potem regatirali med bolj potovalnimi barkami.
Na obratih pri bojah smo se največkrat srečevali z jadrnicami Jacaranda, Živa in Spectrum. Pri jadranju v veter smo jih dohitevali ali prehitevali, pri jadranju z vetrom, pa smo bili počasnejši. Z vetrom v krmo smo bili počasnejši tudi zato, ker si zaradi maloštevilnosti in neuigranosti posadke nisem upal veliko uporabljati spinakerja in smo raje metuljčkali.
Na koncu sta Jacaranda in Živa v cilj prijadrali pred nami, nam pa je na zadnji stranici, potem ko smo vendarle dvignili tudi spinaker, uspelo za malo prehiteti Spectrum in še nekaj drugih jadrnic.
Na koncu smo se uvrstili v zlato sredino, na 25. mesto med okoli 50 sodelujočimi jadrnicami. Zmagal je spet regatnik Adriatic Europa z Dušanom Puhom.
Tudi v nedeljo je bilo morje med Slovenijo in Hrvaško mirno, maestral prijazen, policijskih čolnov ni bilo videti in temperatura vode je tudi zame (brez šokov) še vedno primerna za plavanje.
Malo skakalnega premora med jadralskimi prispevki. Filmska ekipa Olimpijskega kanala je naredila lepo zgodbo o skakalnem delu naše skakalsko jadralske družine:
Od petka naprej bodo spet na vrsti predvsem jadralski prispevki 🙂
Pester in vremena poln jadralski dan smo z Nino, Markom in Matejem preživeli na morju med Piranom, Izolo in Koprom.
Celo vetra je bilo popoldne nekaj med regato, le dopoldne na startu prvega plova od Pirana do Izole so si nas organizatorji malo privoščili in dali znak za start kar v brezvetrju.
Lahke regatne barke so pooočasi odpeljale naprej, mi pa smo v družbi malo težjih bark potrebovali več kot 20 minut in dosti potrpežljivosti, da smo “prejadrali” prvih 50 metrov do startne linije.
In potem se je ulilo in z dežjem je prišel veter, ki nas je vendarle odmaknil od Pirana.
Med nalivom je bilo nekaj valov vetra, ki jih naš špinaker žal ni zdržal. Odtrgal se je rogelj jadra in potem smo opletajočo mokro gmoto raztrganega špinakerja lahko le še sneli z jamborja in jo stlačili nazaj v vrečo.
Dežja je bilo v naslednjih urah do Izole in Kopra veliko, na srečo pa so nevihte prinašale tudi nekaj vetra, da smo lahko dobro jadrali tudi brez špinakerja.
Le med zadnjim plovom od Kopra do Izole smo v rahlem krmnem vetru špinaker zelo pogrešali. Ostale barke na regati smo zato lahko gledali le v krmo in vse bolj od daleč.
Posijalo je vsaj sonce in nas vsaj malo ogrelo in posušilo.
Drugič bomo špinaker pospravil, ko bo še suh in cel.
Na spletni strani JKL so objavili rezultate. V skupni razvrstitvi je zmagal Adriatic Evropa z Dušanom Puhom pred mariborskim Generalijem in Agapejo.
V ORC regatni kategoriji smo se s Skokico uvrstili na skupno 10. mesto, v skupni razvrstitvi vseh kategorij (OPEN) pa bi se uvrstili na 12. mesto, če bi ob prijavi doplačal dodatek za to, da nas zapišejo v skupne rezultate. Prvič letos se nam je zgodilo, da je bilo za nami več jadrnic, kot pred nami :).
Napredujemo.
Kisel je bil petek na obali, a popoldne je burja za nekaj ur vendarle razkadila deževne oblake in za vajo sva z Markom lahko po sončnem vremenu jadrala iz Izole do Portoroža in nazaj. V lepi burji sva jadra dodobra prezračila, vendar nam trening v močnejšem vetru za Šavrinsko regato ne bo zelo koristil, saj je za jutri spet napovedanega bolj malo vetra.
Nazaj grede naju je zvečer preganjala nevihta, a sva bila dovolj hitra, da vsa barko uspela privezati v marini, še predno je spet začelo deževati. Kolikor soli so valovi popoldne nametali na barko, jo je dež zvečer spet spral nazaj v morje.
Potem ko je bil tudi drugi jesenski tečaj jadranja zaseden še preden sem ga utegnil objaviti, sem se zdaj odločil poskusiti še z nekoliko drugačnim programom za jadralne navdušence, ki si jesenske počitnice želijo preživeti nekoliko bolj aktivno in predvsem v naravi.
Program za jesenske počitnice je objavljen tukaj: Aktivne jesenske počitnice
Popoldnevi so bili konec avgusta ob istrski obali obdarjeni z lepim maestralom in prijetnim jadranjem proti domu.
Ko je veter sredi dneva zapihal, sva z Zlato dvignila jadra in sidro, ko je čez nekaj ur oslabel, pa sva ob obali poiskala primerno sidrišče in spustila jadra.
Nekajkrat sem poskušal ob obali v jadra loviti tudi jutranji burin, a je bil le kratke sape, zato pa je bilo postankov ob obali več: Rovinj, Limski kanal, Červar, Novigrad, Piran, Strunjan in Izola.
Pravzaprav je bilo postankov toliko, kolikor jih je Skokica sicer vajena v mesecu ali dveh 🙂
Dopustovanja je za letos konec in dovolj ga je bilo.
V prihodnjih tednih in mesecih se bomo nekajkrat udeležili regat na severnem Jadranu, nekajkrat pa bomo jeseni jadrali tudi na malo daljše proge in čez Jadran.
Za zaključek poletnih počitnic sva se z Zlato odpravila na jadralski potep k našim južnim sosedom.
Zaradi udeležbe na Valovi regati smo prejšnji teden z barke raztovorili nepotrebno opremo in večinoma sem izpraznil tudi tanke za nafto. Zdaj pa ne vidim smisla, da bi nafto iz kantic prelil nazaj v rezervoarje na barki, ker bomo prihodnji teden spet regatirali. Udeležili se bomo Šavrinske regate.
Najino potepanje ob istrski obali je torej umirjeno in skorajda izključno na zračni pogon in le z najnujnejšo uporabo motorja. Vetra ob istrski obali te dni žal ni prav veliko, zato loviva sapice in jadrava, kakor sem navajen s slovenskih regat – torej bolj počasi :(. Po navadi sicer na potovanju zaženem motor, ko hitrost jadranja za več kot pol ure pade pod tri vozle.
Ob tako milem vremenu vsaj ni težav z izbiro sidrišč, saj je morje povsod mirno. No, vreme je milo le kar se vetra tiče, sicer pa je zaradi vročine še vedno naporno in čisto tropsko: soparno je, megličasto, sonce se s težavo prebija skozi oblake, nevihte so v okolici nad kopnim, morje je toplo. Občutek je, kot bi bil nekje ob ekvatorju. Tudi dnevi so zdaj že podobno kratki kot v tropskih krajih :).
Kadar potujem po tujih krajih imam pogosto občutek, da vidim veliko cerkev, templjev, mošej ali drugih verskih obeležij. Danes sem pogledal svoje fotografije iz preteklih dni in vidim, da je tudi v naših krajih podobno. Cerkvenih stavb sem tukaj navajen in mi ne padejo v oči. So sestavni del krajev in jih v bistvu opazim le, če sem nanje pozoren.
Tudi na fotki galebov in ribičev, ki so svoj nočni ulov zjutraj peljali v Rovinj, je cerkev v ozadju.
Našel sem tudi dve fotografiji, kjer cerkvenih objektov ni videti 🙂 – z današnjega sprehoda po naravnem razervatu Palud.
Maestral je bil v nedeljo na morju pred Izolo spet skromen, je pa zato sonce neusmiljeno pripekalo, da mi je bilo žal, da smo pred regato sneli sončno streho nad kokpitom.
Na srečo veter med regato nikoli ni popolnoma ugasnil, da bi se popolnoma ustavili, a za tako mirne razmere na morju je Skokica pretežka in ima premalo jader. Starno proceduro smo izboljšali in zdaj vse pogosteje startamo med prvimi, trudimo se z jadri, delamo vse manj napak, dvigovanje, prestavljanje in pospravljanje špinakerja nam gre vse bolje od rok, pa vseeno nismo konkurenčni. Ko je vetra le okoli šest vozlov, lahke regatne barke okoli nas skorajda glisirajo, mi pa jadramo s tremi ali štirimi vozli hitrosti in večino lahkih jadrnic že kmalu po štartu gledamo le še v krmo.
Pred sezono sem dal Skokico premeriti, da na regatah za Pokal Slovenije lahko startamo v ORC tekmovalnem sistemu, ki naj bi s hendikep sistemom omogočal pravičen izračun rezultatov. Zdaj opažam, da sistem v nasprotju s svojim namenom še vedno favorizira lahke barke z drago opremo. Nesmiselno se mi zdi, da je merilec JZS pri izmeri barke od dejanske teže Skokice odštel 3 tone, češ da je po njegovi oceni toliko težka prazna barka brez pohištva, motorja in notranje opreme. Seveda vsega tega brez škode pred regato ne moremo odstraniti z barke (to tudi ni razumno). Umetno zmanjšani teži naše barke primerno je neugoden naš hendikep, zato tak način izračuna hendikepa za nas nima smisla.
Skokica je opremljena za resno jadranje in dolgotrajnejše življenje na barki, to pa je žal naš hendikep na regatah.
Pred Izolo smo preživeli dva lepa in regatnega jadranja polna dneva. Upal sem na več vetra, a sem vseeno med jadranjem užival in podobno tudi Jelko in Tomaž. Jadrali smo dobro, le bark je pred nami skozi cilj prijadralo več, kot bi si želel :).
Včerajšnji trening z Jelkom in Tomažem se nam je obrestoval in naše jadranje danes na regati je bilo hitrejše kot na spomladanskih regatah.
Veter pred Izolo je bil spremenljiv. Dlje kot spomladi smo bili v stiku z najboljšimi in ko je popoldne zapihala še burja smo bili že čisto konkurenčni in smo lahko jadrali nekje v sredini med regatnimi barkami. Žal je bila burja bolj kratkega daha in do cilja so nas lažje barke spet prehitevale, a ne vse. nekaj jih je ostalo tudi za krmo Skokice.
Cilja nam danes niso odpeljali pred nosom, varno smo jadrali znotraj časovnih omejitev, jadranje proti vetru nam gre bolje kot z vetrom, a tudi pri jadranju s špinakerjem napredujemo.
Z regato za pokal Val Navtike se jutri začenja jesenski del regatne sezone. Na nekaj regatah Pokala Slovenije bomo sodelovali tudi mi s Skokico in prvič letos smo se dan pred regato uspeli zbrati tudi za trening.
Burja nam je v Koprskem zalivu polepšala dan in lahko smo vadili obrate v veter proti Trstu, za nazaj pa sem načrtoval, da bomo jadrali s špinakerjem, vendar je bilo vetra nekoliko preveč za naše znanje in si ga nisem upal dvigniti na jambor, da ga ne bi spet strgali. Potrebovali ga bomo jutri popoldne, ko je med regato napovedanega manj vetra.
Otoki in osamljeni zalivi niso vedno cilj naših jadralskih poti in zato se z barko potepamo tudi tam, kjer so morje, veter, sprehodi po naravi in privezi bistveno cenejši, kot na Hrvaškem.
Spet smo ob slovenski obali. Lepi so sprehodi po Šavrinskih gričih v jutranjem hladu, po razgibanih poteh med vinogradi in nasadi oljk.
Z vrha hribov v zaledju obale se odkriva lep razgled čez griče in zalive.
Vroče poletne dni je mogoče čisto udobno preživeti na vodi in v vodi :). Morje ob slovenski obali ima te dni čisto tropsko temperaturo in to mi zelo ustreza. Jutranji skok z barke v morje je po topli noči resnično razkošje.
Da se ne bomo namakali le po plažah v okolici Izole in Strunjana, smo včeraj z nono, Zlato, Urško in Tomažem odjadrali do Gradeža ob italijanski obali.
Severnika je bilo ravno prav za lahkotno jadranje, vmes pa smo se ob sproščenih jadrih lahko tudi ohlajali v morju.
Poletni nedelji primerno je bilo pred Gradežem veliko prometa na vhodu v laguno.
Glede priveza smo poskusili s srečo in zapluli okoli otoka ter v razmeroma plitvev kanal, ki na karti kaže globino le 2 metra. Plima nam je omogočila, da smo tudi z večjim ugrezom naše barke lehko pluli po sredini kanala. Do prostih mest med ribiškimi ladjami levo ali desno ob robu kanala nismo mogli, ker smo meter pred obalo vedno nasedli v mulju.
Lahko smo le nadaljevali s plovbo naprej po sredini kanala do mandrača v centru mesta, kjer je voda ob obali dovolj vendarle globoka za našo barko in smo med tam privezanimi jadrnicami našli prosto mesto tudi za Skokico.
Za nagrado za vztrajnost smo si poleg sprehoda v vročini lahko privoščili tudi pico in veliko hladne pijače.
Več kot trideset let sem načrtoval obisk Benetk z jadrnico, pa je to znamenito vodno mesto prišlo na vrsto šele danes.
Ponoči so plohe in nevihte izzvenele in morja za seboj niso pustile hudo vzvalovanega, zato smo v drugem delu noči odvezali vrvi in odjadrali proti zahodu. Rahla burje se je do jutra spremenila v zmeren severnik, ki nam je omogočil hitro in udobno jadranje, da smo bili že dopoldne pred severnim vhodom v beneško laguno.
Počitnicam primerno so beneški kanali te dni polni drvečih ladij, ladjic in čolnov, da morje v njih kar vre od navskrižnih valov. Privez sem najprej poiskal v marini Santelena, ki je lepo izhodišče za sprehode po Benetkah, vendar so marino žal zaprli orožniki in smo jo morali zapustiti.
Prijatelj Sandro mi je svetoval, naj poskusimo dobiti privez na otočku San Giorgio nasproti Markovega trga v centru Benetk. Ubogal sem ga in zares smo tam našli prostor za našo barko.
Lokacija je izjemna, v samem centru vodnega dogajanja, le namesto peš, smo se preko kanala v Benetke morali odpraviti z ladjico.
Vroč dan nam je minil v sprehodih po ozkih mestnih ulicah, po trgih, mostičkih in mostovih ter seveda po trgovinicah in butikih.
Vsekakor je bil to lep izlet in tudi gneče po ulicah je bilo manj, kot sem pričakoval, vendar si navkljub tesni povezanosti mesta z morjem težko predstavljam, da bi živel v takšni kamniti džungli.
Italijansko obalo sva danes z Zlato s hriba nad Izolo videla v daljavi preko morja na robu zahodnega obzorja.
V naslednjih dneh bomo tja tudi odjadrali, le še dežno fronto bomo pred tem spustili mimo.
Da na Skokici ne bomo samo “dopustovali”, sem za september za ljubitelje jadranja, čaja in kave 🙂 pripravil štiridnevni jadralski izlet v San Marino:
https://www.tepes.info/domov/jadranje/jadralni-tecaji/
Ko mi na morju postane dovolj dolgčas, se na barki lotim opravil, ki za jadranje niso najbolj nujna in jih že dolgo odlagam. Tokrat je prišla na vrsto okrasna črta na trupu Skokice, ki smo jo zaradi prenove trupa pozimi odstranili.
Po nekaj urah leplenja, švicanja, preklinjanja in popravljanja je postalo preveč vroče, da bi bil zelo natančen. Črto sem pač nalepil tako, kot je večinoma na slovenskem morju – “mirno ali rahlo vzvalovano”.
Odločil sem se, da je zelo od blizu ne bomo gledali :).
Kune smo zapravili in čas je bil za vrnitev domov.
No, čisto domov še ne bomo šli, prej bomo še malo dopustovali ob slovenski obali, kjer odkrivamo plaže, klife in sprehajalne poti po Strunjanskem polotoku.
