Zakaj jadram?

Miran Tepeš

Nekateri se sprašujete, zakaj v teh časih jadram, medtem ko večina drugih jadralcev ne.

Odgovoril bom le zase.

Jadranje je moj način popotovanja in moj način življenja. Z jadranjem skrbim za svoje mentalno zdravje v teh morastih dneh omejitev, a hkrati je jadranje zame tudi posel in na jadrnici je moje delovno mesto. Pišem jadralske potopise, prodajam jadralske knjige, prirejam jadralske počitnice in tečaje jadranja. Od vseh teh dejavnosti državi plačujem davke.

Da bi vse to lahko počel še naprej, moram vaditi. Vadba je pri meni jadranje. »Vaja dela mojstra in mojster dela vajo«, pravi pregovor. Jadranje in nabiranje izkušenj je predpogoj za varno plovbo v različnih razmerah. Tečajniki, ko jih bo država končno spustila na morje, bodo od mene pričakovali, da jadranje obvladam.

Na upravi za pomorstvo imajo v teh dneh nekaj pomislekov glede varnosti jadralcev. Mislim da na slovenskem morju ni veliko jadralskih nesreč, ki bi zahtevale njihovo posredovanje, zase pa lahko trdim, da sem dovolj šolan, da znam brati vremenske karte, v preteklih desetletjih pa sem si na svetovnih morjih nabral tudi dovolj izkušenj, da se bom znašel in varno jadral tudi na domačem morju.

In še enkrat ponavljam, jadranje je najboljša oblika samoosamitve, če pa me moje delo tudi veseli, to verjetno tudi v teh časih še ni prepovedano.

Na morju so bile danes le sapice, zato je motor na Skokici “polnil akumulatorje” na poti do Izole.

Piranski zaliv

Miran Tepeš

Včeraj zvečer se mi je na krovu Skokice pridružila direktorica in potem sva najprej sidrala pod klifom pri Izoli, pa se je nad Krasom in za italijansko obalo kmalu začelo bliskati, zato sva se raje preselila v Strunjanski zaliv, ki je bolje zaščiten pred severnikom in vzhodnikom.

Obilen dež je ponoči s palube spral sol, ki so jo včeraj na barko nametali valovi juga. Težki oblaki so se začeli redčiti šele proti poldnevu, ko se je spet pojavil tudi veter z juga. Sredi dneva sem dvignil sidro in z rahlim južnim vetrom sva z Zlato odjadrala od obale.

Valov ni bilo, zato je bilo jadranje prav sproščujoče lenobno. Po nekaj urah sem Skokico usmeril proti Piranskemu zalivu, kjer sva pred Sečo pod večer spustila sidro.

Večer je danes miren in jasen.

Morska tromeja

Miran Tepeš

Še vedno ujet zgolj v meje slovenskega morja, a moj dan je bil jadralsko popoln.

Zjutraj sem z rahlim severnikom odjadral iz Izole proti zahodu.

Ja, jadranje je v Izoli spet dovoljeno :).

Za Strunjanskim rtom sem se v skladu z vremensko napovedjo kmalu srečal z okrepljenim jugom. Jadra sem nastavil na nov veter in jih skrajšal na drugo krajšavo.  Jadranje proti zahodu-jugozahodu je bilo živahno in rahlo v veter.

Današnji cilj je bila morska tromeja med Slovenijo, Italijo in Hrvaško. Prejšnji teden mi zaradi brezvetrja do tja ni uspelo prijadrati, danes pa je živahen jugo pihal cel dan in pri tromeji sem obrnil sredi popoldneva.

Na poti tja sem srečal nekaj ladij, nazaj grede pa sem dobil obisk slovenskih policajev, ki jih je zanimalo, od kod prihajam. Povedal sem jim, da sem jadral do tromeje, pa so rekli, da se jim zdi, da sem bil dlje.

Rekel sem jim, da imam svojo pot zabeleženo na zemljevidu in da sem obrnil 20 m pred mejo, da me ne bi poslali v karanteno. Policaji so se nasmehnili in svoj čoln obrnili proti Piranu.

Slovenska morska meja

Miran Tepeš

Slovenska morska meja z Italijo in Hrvaško je dolga okrog 36 morskih milj, a mi je zaradi dopoldanskega brezvetrja tudi danes ni uspelo objadrati.

Zjutraj je pihal rahel jugo in z vetrom z boka sem z lahkoto sledil mejni črti med Slovenijo in Hrvaško, kot je zarisana na Navionicsovih in Garminovih elektronskih navtičnih kartah. Le školjčiščem v zalivu, ki so postavljena čez mejno črto sem se moral umakniti.. Za savudrijskim rtom je veter oslabel in gledko morje na zahodu je kazalo, da je tam popolno brezvetrje.

Da ne bi obstal sredi ladijskih poti, sem skokico raje obrnil proti severu. Obisk najoddaljenejše točke na slovenskem morju (približno 12 milj od Pirana) bom prihranil za prihodnjič.

Hrvati so si mejno črto v Piranskem zalivu narisali drugače kot preostali svet in med jadranjem po slovenskem morju sem spet srečeval hrvaške ribiče in hrvaški policijski čoln.

Naslednjih nekaj ur sem v jadra lovil rahle sapice in zelo počasi jadral ter se počutil kot na večini lanskih regat, ko je le redko pihalo za več kot tri vozle vetra.

Sredi popoldneva se je končno prebudil maestral, da sem lahko potem bolj živahno jadral do vogala slovenskega morja v Tržaškem zalivu. Na poti nazaj proti slovenski obali se je veter še nekoliko okrepil, barka se je nagnila, jadranje je bilo spodobno in s šestimi vozli hitrosti sem bil hitro pri Strunjanu, kjer je mimo barke priplaval Uroš I. naš znani plavalni ultramaratonec in naslednih Martina Strela :). Kaže, da je pozabil pogledati na koledar, v katerem mesecu smo zdaj.

Večerno sonce je osvetljevalo klife nad Mesečevim zalivom, ko sem jadral proti Izoli.

Iz besed in občinskih ukrepov v Izoli sklepam, da izolski župan ne mara jadralcev in veslačev, saj jim je prepovedal veslanje in jadranje. To je huda paranoja. Res ne vem, kje bi se ti športniki na morju lahko okužili, ko sedijo na svojih čolnih ali jadrnicah. Na kopnem med pripravo na veslanje ali jadranje se da z lahkoto poskrbeti za varno razdaljo, športna aktivnost v naravi pa je sama po sebi veliko bolj zdrava kot sedenje doma.

Izolskemu županu vseeno želim vse dobro in sem jadra na Skokici raje pospravil že pred Izolo, da se mu ne bi razlil žolč, če bi barko z jadri slučajno videl na morju.

Kacin in Hojs sta sklenila, da si kruha ne smem kupiti v Izoli, zato bom moral kmalu na moj drugi dom, da ne umrem od lakote :).

Jadranje je najboljša osamitev

Miran Tepeš

Elektriko pri novem bojlerju sem včeraj hitro prevezal, vodovodarska dela pa mi niso šla najbolje. Že demontaža starega bojlerja mi je vzela dosti več časa, kot sem mislil, montaža novega pa mi je uspela šele v četrtem poskusu. 

Premontirati je bilo potrebno kar nekaj cevi, priključkov in s teflonsko vrvico zatesniti navoje pri različnih kolenih in ventilih.

V prvih treh poskusih je vedno kje kaj puščalo, ko sem v bojler spustil vodo. In potem sem moral vse spet razstaviti ter navoje priključkov cevi vedno na novo zatesniti, vmes pa je iz bojlerja tekla voda in hladilna tekočina. Premalo prakse imam, da bi že pred poskusom vedel, ali sem vse dovolj dobro zatesnil. No, v četrtem poskusu je moje “vrhunsko” vodoinštalatersko delo vendarle zdržalo pritisk črpalke za vodo in motorne črpalke za hladilno tekočino, ki ogreva bojler. Tla pod bojlerjem so ostala suha tudi še danes zjutraj :).

Zdaj so vzdrževalna in obnovitvena dela na barki zaključena in končno sem se lahko odpravil na morje. Jadranje je itak najboljša oblika samoizolacije in večje oddaljenosti od ljudi, bolezni in slabih novic s televizije ne moreš doseči nikjer drugje, kot na morju. No ja, vesolje je večje od morja :).

Danes sem želel objadrati slovensko morje in spotoma preskusiti novo opremo na barki.

Korona-času primerno sem želel preveriti, kako daleč od drugih ljudi si lahko na slovenskem morju, pa mi do najoddaljenejše točke ni uspelo prijadrati, ker je bilo vetra premalo.

Do Debelega rtiča sem z rahlim maestralom še kar solidno jadral, potem pa so od vetra ostale le še sapice in ob italijanski meji proti jugu, proti Hrvaški je šlo le še zelo počasi.

Zvečer sem na pol poti zavil na levo v Piranski zaliv in spotoma srečal naš policijski čoln, ki je hitel na srečanje s hrvaškim ribičem, ki se mu je na slovenskem morju kmalu pridružil še hrvaški policijski čoln ??

Kakšnih petnajst minut so v daljavi krožili drug okoli drugega, potem pa so se razšli.

Sidro sem ponoči spustil sredi Piranskega zaliva. Upam da bo jutri kaj več vetra, da bom ob slovensko hrvaški meji lahko zaokrožil pot okoli slovenskega morja.

Za daljše poti bomo še malo počakali, da v Sredozemlju začnejo spet odpirati meje.

Izola

Miran Tepeš

Za prihodnja dva tedna načrtovani odprtomorski tečaj in jadranje do Grčije bomo morali prestaviti na boljše čase.

Upam da bo panika okoli koronavirusa kmalu popustila in bomo lahko jadrali že v maju.

V minulih tednih sem se na barki zabaval z vzdrževalnimi deli: s popravili, predelavami in zamenjavami dotrajane opreme. Vse skupaj gre počasneje, kot bi si želel, a večino “gradbišč” na Skokici bom počasi vendarle lahko pospravil.

V barki je zdaj nov električni WC in nov fekalni tank. Vse skupaj mi je uspelo stlačiti v kopalnico in povezati med seboj, da od danes naprej deluje ne da bi kje kaj puščalo.

Jadra imajo novo zaščitno prevleko, na jamboru je nekaj novih vrvi dvižnic, na ograjo pa smo spet namestili tudi varovalno mrežo, da nam ne bo potrebno vseskozi skrbeti, da bi nam na krovu odložene stvari med jadranjem prehitro padle v morje.

Tudi tik v kokpitu sem malo “pobožal”. Zamenjal sem nekatere dotrajane fuge, ga prebrusil in premazal za novo sezono.

V notranjosti sem zamenjal večino stenskih luči, ki jih je načel morski zrak, zamenjati pa moram še bojler, ki je začel rjaveti in spuščati vodo, čeprav je narejen iz “nerjavečega” jekla. Edino opravilo, ki ga bom moral prihraniti za boljše čase, je popravilo menjalnika na motorju. Rezervnih delov iz Italije se žal še ne da dobiti.

Še malo in bom vso novo opremo lahko preskusil tudi na morju :).

Jadranje je boljše od korone – 4

Miran Tepeš

Za prvim aprilom pride drugi. Jadranje na daljše proge bomo odložili še za nekaj dni. Obalni župani in tudi vlade mnogih držav po svetu si želijo, da bi mi poslej jadrali takole: TV jadranje

Kakorkoli že, poleg vzdrževalnih del na barki se doma te dni (namesto šivanja skakalnih kombinezonov) ukvarjamo s šivanjem bombažnih mask – takšnih ki so ekološke, za večkratno uporabo, pralne, uporabne za v trgovino :), …

Strokovnjaki in politiki se morajo le še dogovoriti, ali so maske varne ali nevarne. Vzhodnjaki prisegajo, da so maske zakon. Zahodnjaki pravijo, da v vsakdanjem življenju niso potrebne. Mi smo pa itak vedno nekje vmes :).

Jadranje je boljše od korone – 3

Miran Tepeš

Burja me je danes kar dobro preganjala čez srednji Jadran in okoli poldneva sem bil mimo Dugega otoka, pred večerom pa sem zares jadral že mimo Jabuke – stožčastega otočka ali čeri precej daleč od obale.

Otoke srednje Dalmacije sem pred seboj na obzorju videl že popoldne, ko sem bil mimo Jabuke pa so izginili v temi in pot mi je potem kazal le še svetilnik na Visu. Popoldne sem se sicer že poigraval z mislijo, da bi jadral naprej do Korčule, a je zvečer spet postalo hladno, po dveh dneh živahnega jadranja pa sem tudi že krepko utrujen in postelja se mi kaže pred očmi. Včeraj nisem nič spal, danes pa sem samo nekajkrat zakinkal, ko sem bil na odprtem, daleč od otokov in ladij. Čimprej si moram najti kakšno mirno sidrišče pri Visu.

Jadranje je boljše od korone – 2

Miran Tepeš

Že pred nekaj dnevi sem pri oblasteh prijavil začasno prebivališče na Skokici v Izoli, a ker so se obalni župani odločili, da bodo s pomočjo medijev na grmadi zažgali vse štiri čarovnice in tri čarovnike iz notranjosti Slovenije, ki so si minuli teden drznili priti na obalo, se mi bivanje tam ni več zdelo varno.

Včeraj sem dim z obalnih grmad zapustil za seboj in odjadral iz Izole. Z lepo burjo je Skokica kar glisirala mimo Savudrije proti jugu. Zaradi hladnega vetra je bilo kar hladno na krovu, zato sem si čez kokpit postavil moj zimski šotor.

Popoldne se je čisto zjasnilo in za istrsko obalo se v daljavi pokazali zasneženi Julijci s Triglavom.

Sprva sem nameraval proti Afriki jadrati kar po sredi Jadrana, pa me je zvečer v hladnem vetru že pošteno zeblo in sem zavil proti Puli in srečo poskusil na tamkajšnjem mejnem prehodu. Pričakoval sem, da me bodo napodili, pa so mi hrvaški policaji prijazno ponudili čaj. Povedali so mi, da sem v zadnjem tednu prvi, ki jih je z barko obiskal na carinskem pomolu, da bi moral podpisati obrazec o samoosamitvi, če bi želel ostati na Hrvaškem, ker pa sem v tranzitu,

lahko nadaljujem z jadranjem med hrvaškimi otoki, le obiske v naseljih mi odsvetujejo, ker je marsikje panika zaradi koronavirusa.

Burja je napovedana le še do jutri, zato jo bom poskusil čim bolje izkoristiti. Zjutraj sem iz zavetja Istre že prijadral na Kvarner, a je jadranje, odprtemu morju navkljub, še vedno čisto udobno. Veter in valovi imajo bolj severno smer in Skokica po valovih navzdol brzi s preko 10 vozli hitrosti. Če bo šlo tako naprej, bom mimo Jabuke še pred večerom.

Priprava na jadralsko pomlad? … poletje? …

Miran Tepeš

Vse kaže, da bomo morali naše jadralske načrte močneje spremeniti, kot sem računal še teden ali dva nazaj. Jadralne tečaje in jadranje v Grčijo in na Črno morje bomo izvedli, ko bodo razmere v Evropi spet bolj normalne in meje odprte. Kdaj bo to, ne vem. Nekako se mi ne izide računica, ko strokovnjaki pravijo, da bo epidemija opešala, ko bo prekuženih vsaj 60 % prebivalstva (mi pa niti na enem promilu nismo), oblast pa predvideva, da če bomo pridni, bo vse skupaj mimo v nekaj tednih??, sicer nas bodo dali vse skupaj v hišni zapor in gospodarstvo bo dokončno crknilo.

Morda je vendarle boljše biti teden ali dva bolan, kot pa 6 mesecev brez dela? Seveda je potrebno bolje zaščititi starejše in bolnike, ostalim pa naj pustijo “dihati”.

Da mi ni potrebno vseskozi poslušati groženj vladnih predstavnikov in njihovih črnih napovedi glede koronavirusa, se raje zaposlim z deli na barki.

Vsaj vreme je v Izoli lepo in mi izboljšuje razpoloženje. Te dni je na Skokici na vrsti predelava WC-ja, ki bo poslej električen. Namestil pa sem tudi fekalni tank, ki nam bo omogočil nekaj “avtonomije”, ko bomo v pristaniščih. Predelati je potrebno vodovodne in kanalizacijske cevi in nekaj pohištva, da bo vse delovalo, kot je treba.

Na srečo imam na barki še vedno precej bogato (oceansko) zalogo različnih vijakov, matic, objemk, orodja in različnih rezervnih delov, da mi zaprte trgovine ne delajo preveč sivih las.

Izola

Miran Tepeš

Pretekli teden sva z Zlato na morju pred Izolo prezračila jadra, danes pa smo Skokico v ladjedelnici za eno uro postavili na kopno, da smo uredili podvodni del barke.

Z Jurijem in Jonom smo na hitro očistili trup, zamenjali cinke in olje v pogonski nogi motorja ter zamenjali propeler.

Sklopljivi propeler je že precej razmajan, zato bo potreben popravila, Skokico pa bo v vmesnem času, ko ne bo vetra, poganjal fiksni trokraki propeler, ki sem ga imel do zdaj na barki v rezervi.

Danes sem na poti med mojim prvim in drugim domom ugotovil, da na Skokico v marini v Izoli lahko pridem, ne da bi kjerkoli prijel za kljuko ali da bi se moral s kom na blizu srečati. Zapornica pred marino deluje brezstično in prav tako vrata na pomol. Brez nevarnosti se bom lahko v prihodnjih tednih vozil osamljati na barko, dokler se kakšen vodilni “navdušenec” nad koronavirusom ne bo spomnil, da sta tudi vožnja z avtom in jadranje nevarna za okužbo. Tako kot ukrepi ob zdajšnji paniki nakazujejo, se bomo v prihodnjih tednih na morju pretežno lahko spoznavali le z lepotami slovenske obale in zalivov.

 

Konec zime

Miran Tepeš

V posmeh letošnji topli in skorajda po celi Evrop zeleni zimii, je danes v Trondheimu snežilo tudi ob morju.

Image may contain: outdoor and water

Žalostno se je z odpovedjo vseh preostalih tekmovanj predčasno končala naša zimska skakalna sezona. Zaskrbljenost zaradi Koronavirusa je velika, omejevalni ukrepi držav pa povsod podobni.


Vse kaže, da bomo jadra na Skokici letos prezračili nekaj tednov prej, kot sem načrtoval in kot sem si to lahko privoščil v preteklih letih.

   

Tečaj odprtomorskega jadranja v aprilu in prvomajske jadralske počitnice

Miran Tepeš

Za tečaj odprtomorskega jadranja od 20. do 26. aprila med Istro in Črno goro je prosto le še eno mesto.

Prav tako je prosto le še eno mesto za prvomajske jadralske počitnice od 26. aprila do 3. maja od Črne gore in med Jonskimi otoki do Peleponeza. Možen je tudi dogovor o udeležbi na jadranju pri nadaljevanju poti proti Črnemu morju v maju in juniju.

Izola

Miran Tepeš

Skokico sem privezal v marini v Izoli, pospravil opremo in se se do pomladi od barke poslovil.

Moja zima bo nadaljevanju namenjena predvsem smučarskim skokom in v času med tekmami tudi načrtovanju pomladanskih in poletnih jadralskih poti.

V aprilu in maju bom pripravil tudi dva tečaja odprtomorskega jadranja med Slovenijo in Grčijo, seveda z vmesnimi postanki na otokih in celini.

Od Poreča proti Triglavu :)

Miran Tepeš

Z burjico sem zjutraj odjadral proti Poreču, kjer sem vendarle našel odprto pisarno luške kapitanije. Kupiti sem moral hrvaško plovno dovoljenje za 2020 še preden jih zmanjka :), v Umagu in Novigradu pa sta bili kapitaniji v preteklih dveh dneh zaprti.

Potem pa sem premišljeval, ali naj se odpravim na sever ali jug. Pogledal sem na vremensko napoved in se odločil odjadrati na zahod, saj je bila vremenska karta na sredini Jadrana še najlepše obarvana.

Kakšno uro od obale sem se potem zares srečal s 15 vozli severnika, s katerim sem vse bolj poskočno orcal proti severu, proti Triglavu :).

 

 

Tudi drugi letošnji dan je bil jasen in hladen, ozračje pa precej čisto, da sem našo najvišjo goro lahko cel dan občudoval nad severnim obzorjem.

Pod večer, ko sem bil v višini Novigrada, si je Triglav nadel rdeče pregrinjalo.

Istra

Miran Tepeš

Prejšnji teden sva se z Zlato potepala ob slovenski obali, za začetek novega leta pa sem Skokico usmeril k našim južnim sosedom.

Ponoči se je temperatura tudi v Izoli spustila pod ničlo in do jutra se je na palubi nabrala plast ivja, da je na krovu drselo, ko sem zjutraj v marini odvezal vrvi. Sonce je ledeni sladkor kmalu stopilo in že v Piranu, kjer sem se ustavil na mejnem prehodu, je bil korak na Skokici spet zanesljiv.

Dan je bil lep, hladen, sončen in morje gladko. Za Tržaškim zalivom so se bohotili zasneženi Julijci s Triglavom. Šele popoldne je severozahodnik rahlo nakodral morje, da sem lahko ustavil motor, razvil jadra in počasi odjadral proti jugu.

Popoldne sem se za sprehod ustavil in sidro spustil pri Novigradu.